Zlati roj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 987:
V tišini januarskega večera se je sklanjal nad delo. Slikal je podobo gosposkega gradiča s stolpiči, vsega obraščenega z divjo trto, ki v oktobru zažari krvavo rdeče; to ga je spominjalo na cvetoči sleč v domačih gorah, ko se pomlad prevesi v poletje. Ali na temno rdeče cvetje murk v poznem poletju, ko se zdi, da vonjajo trpko ter izdihavajo otožnost in slutnjo prihajajoče jeseni. Pred gradičem je bila trata. Na njej sta se igrala otroka z belo ovco — sam ni vedel, zakaj mora zmeraj spet slikati ovce, kakor bi ne mogel pozabiti domačih planinskih pašnikov. Želel si je, da bi naslikal planino, poleti, v visokem soncu, ko se zgrne ovčji trop na pašo in pastir, stari Jakob, stoji sredi med ovcami z ukrivljeno palico v roki, s pastirsko torbo in rogom ob strani, obut v cokle, podkovane s sekanci. Toda take slike bi na Dunaju ne mogel prodati. Morebiti jo bo naslikal nekoč, da jo bo obesil na steno, zdaj pa še ne utegne. Delati mora in služiti denar, da lahko materi pošlje nekaj goldinarjev in da pomaga Tinetu, ki ima majhno štipendijo.
Slikanje mu je šlo zdaj bolje od rok kot na Breznici. V bakrorezni šoli je res največ delal s peresom, toda naučil se je risati in je mogel po predlogi bolje slikati. Pomislil je, da bi ga bil stari Arer vesel. Eh, stari Arer, čigar nimfe, posnete s porcelanastih vložkov v peči, so njemu in Lovrencu pomagale, da so ju sprejeli v šolo! Zdaj se je tej mali prevari samo še prizanesljivo smehljal. Lovrenc pa je včasih rekel s tisto samozavestjo, ki mu je nič ni moglo omajati:
»Dunajska gospoda misli, da je bolj pametna kot kranjski kmet, pa sva jih vendar prelisičila.«
Potrpežljivo se je ukvarjal z drobnimi listi divje trte — bilo jih je toliko, da bi obupal! Od stopnic je včasih potegnilo mrzlo in krmežljavi plamen v mali zeleni svetilki, ki je vso sobo zasmradila z vonjem požganega kosteničnega olja, je nemirno trepetal. V sobi je bilo zakajeno — zdelo se je, da pritiska odjuga in nerodni kamin je v takem vremenu zmeraj bolj kadil kot grel. Temu so rekli: »
Dokončal je divjo trto na eni strani gradiča in jo zamišljeno opazoval. Jasna linija in natančno delo —
»Oči si kvariš pri tej luči, in če oslepiš, ti noben
Janša
»Saj. Prav tako. V knjižnici sem bil. Da bo dežela kranjska imela nekoga, ki bo znal orientalske jezike. Takega, ki bo vedel, v kakšnem jeziku se je Eva v raju pogovarjala s kačo. In da so prestavili Sveto pismo v vulgato, v grščino, ker so vsi po vrsti pozabili hebrejsko.« Blaž se je z vso težo spustil na klop. Njegov zdravi, široki obraz je rdel od mraza. »Pri tem se pa sprašujem čemu. Kaj pa je Kranjcem treba to vedeti? Kaj pa jim je treba učenjakov? In slikarjev? Kakšno spako pa imaš spet pred seboj? Oh, gradič! Kaj bo le postalo iz tebe?«
Vrstica 1.015 ⟶ 1.013:
»V tistih bukvah je resnica. Saj jih celo cesarica bere.«
»Zaradi mene ...«
»Da. In ko pridem na Kranjsko, bom ljudem pomagal, da se jim bo bolje godilo. Pa ne s hebrejščino!
»So že Trentarji poskušali, pa niso prišli.«
Vrstica 1.036 ⟶ 1.030:
»Pomnim. Nekoč sem na semnju od nje kupil Cilki srce ...«
»Pojdi
»Saj ...«
Naenkrat sta doma. Jezero je zamrznilo in je kakor zelen smaragd. Čolni so primrznili na bregu, drugi pa črnijo pod lopami in čakajo pomladi. Kmetje oprezajo čez jezero, kdaj bo lisica stekla čez led — to je zanesljivo znamenje, da drži tudi človeka. Ob tem času pa drži celo vprego, konja in sani in moža na saneh. Neki Krničan je pa pred leti s konjem in sanmi vred utonil, ko se je začela odjuga in se je led preklal pod njim. — Potem govorita o srebrnem zvonu, ki je na dnu jezera, in o graščakinji, ki ga je dala uliti, da bi zvonil za pokoj duši njenega rajnega moža, in kako je vihar prevrnil čoln z zvonom vred, čolnarji pa so se komaj rešili na breg. Blaž Kumerdej se je že sam vozil v viharju po jezeru — presneta reč, to! Kar verjeti ne moreš, kako voda pobesni! Zdaj je led ob robovih naguban kot pahljača, ki jih nosijo dunajske gospe. O, kako bi šel po jezeru! Ponoči bi šel, v mesečini. To je vse kaj drugega kot Dunaj in tisto drsališče, kjer se kar tare ljudi, ki se zvijajo po ledu, in drugih, ki potiskajo sani, na katerih sedijo do vratu zahomotane gospodične in mlade gospe! Dunaj, to ni nič za človeka iz goratih krajev! Nobenih hribov, nič, samo daleč na obzorju nekakšno nizko gričevje. Spomladi pojdeva na Kahlenberg, drugam tako ne moreš.
Vrstica 1.044 ⟶ 1.038:
Pogovarjata se mirno, vdano. Blaž natanko ve, da se bo vrnil v svoj svet. Janša ne ve, toda sluti, da nikoli več ne bo živel v ljubi pokrajini, najlepši od vseh, kar jih je kdaj videl. Samo to bi rad, da bi jo še enkrat videl. Mimogrede, kakor popotnik, ki ga noben prag več ne pozna in ne sprejme za svojega. Videl bi kraje, o katerih zna Blaž tako lepo pripovedovati, in nato bi se vrnil na Dunaj. Pa se mu morda niti ta želja ne bo uresničila.
Počasi pijeta medico, dokler ni vrč prazen. Potem Blaž Kumerdej odide. Za njim pride po stopnicah mati Matilda in plaho vošči lahko noč. Anton Janša pa se vrne nazaj k svojemu delu. Vzame čopič, da bi naredil še nekaj tankih črtic, tamle na oglu, na zastorih v oknu. Ne more. Gradič je nenadoma postal tuj in Janša ga gleda, kot bi ga ne bil sam ustvaril.
Naslonil se je na okno svojega novega stanovanja v Leopoldstadtu in se zagledal v grmiče, ovešene z živo rumenim cvetjem, kakršne je včasih gledal na vrtu radovljiške graščine in jim še zdaj ni vedel imena. S toplim vetrom je prihajala na Dunaj pomlad. Zaradi pomladi je nenadoma občutil mesto drugače kot pozimi, drugače kot ves čas, odkar je prišel v staro mesto ob Donavi. Nad Donavo, ki se je razlivala na široko in je dobila barvo neba, so pihali vetrovi z ravnine, ki so prinašali s seboj vonj tale zemlje in trdega snega, ki je obležal v senčnih kotlinah, vonj bledo zelene, nežne ozimine in travnikov, nad katerimi bodo kmalu ponoči plavali kriki vračajočih se žerjavov. Janša je globoko zadihal — zdelo se mu je, da še nikoli ni čutil v tem mestu vonja, ki bi bil tako pomladno sladek in domač, kot na ta zgodnjepomladni dan. Velika stanovanjska hiša, kamor se je bil pred tedni preselil skupaj z materjo Matildo in se mu je spočetka zdela podobna kasarni, je postala svetlo sive barve, beli okraski nad okni so se zdeli novi in hudič nad glavnimi vrati, vklesan v črn kamen, ki se je zdel pozimi mrk in je bil v mraku zmeraj porogljiv, se je nenadoma smejal, bleščal se je in samo njegove votle zenice so ostale črne in mrtve. Na drugi strani je bila spet vrsta hiš; poznalo se jim je, da že dolgo kljubujejo času, toda zdaj so se zdele vse kakor prenovljene in nemogoče je bilo misliti, da ne skrivajo za svojimi pročelji samih srečnih ljudi. Anton Janša je gledal ljudi, ki so s spomladansko vedrimi obrazi hodili po cesti, otroke, ki so se igrali vojsko in so prizidek sosednje hiše spremenili v turške šance, in golobe, ki so preletavali nad strehami in sedali na tla pred prodajalno z žitom, da bi zobali raztresena pšenična zrna. Pomislil je še, da je to zaradi tega, ker se odpravlja iz mesta na dolgo potovanje po Italiji. Jeseni, ko se bodo obletavale lipe in mlade platane okrog Schönbrunna, bo šel z lastovkami na topli jug. Nenadoma mu je bilo, kot da čuti pod nogami cesto, ki je trda, kamnita, drugačna kot so ceste v cesarskih deželah in ne tako bridko razorana od koles, da stopa po tlaku med palačami, ki so drugačne kot dunajske, ker so v soglasju z nebom in pokrajino, in da ob njem šumijo vodnjaki. Prelepi vodnjaki, v katere izlivajo vodo vile iz svojih kamnitih vrčev. Na Dunaju je bilo veliko lepih vodnjakov in včasih si je mislil, da mora biti slast in nekaj nepozabnega, zajemati vodo iz njih. Ustavljal se je na vogalih in gledal žene, ki so prihajale s svojimi vrči po vodo, in potem je naslikal podobo enega dunajskih vodnjakov, podobo, ki mu je prinesla veliko hvale in dvajset srebrnih rajnišev. Povedali so mu, da zdaj visi v predsobi gospoda plemenitega Raaba, enega od pokroviteljev bakrorezne šole, in da se odličniki ustavljajo pred njo in gledajo tisto modrikasto, čisto vodo, ki noč in dan ne neha teči v korito v obliki školjke.
Na jugu pa bo videl še vse drugačne vodnjake in vodomete, videl bo spomenike in vse bo tako, kot je bilo z Arerjem, ko je romal po tistih krajih — ne, še veliko boljše. V nobeni obcestni krčmi mu ne bo treba prenočevati, ker je dobil sporočilo dvorne pisarne, da mu je dodeljena štipendija za potovanje. Leto dni bo ostal doli, in res ni vedel, kako bi se zahvalil Franzu Weirotterju, ki mu je pomagal pri tem. Sam bi si nikoli ne bil upal niti pomisliti na to!
Spomnil se je Arerja — rad bi, da bi bil doživel ta dan! Toda vozniki so mu najprej prinesli vest,
Spokojen je bil v svoji delavnici, sedel je v naslonjaču, kakor bi spal, in ljudje so ga najprej dolgo budili z besedami, ker niso mogli verjeti, da je mrtev. Ubogi stari mož, ki ni mogel preboleti izgube gospe Klotilde! K sreči ni dobil njegove delavnice nogavičar Kemperle, ki je že vsem in vsakemu oznanil, da jo namerava kupiti! Zet s svojo ženo, Arerjevo hčerjo, se je odločil, da se preseli v Radovljico. Pri tem je bilo Antonu dobro pri srcu. Če ga bo še kdaj v življenju pot zanesla v Radovljico, mu bodo Arerjevi zvončki spet zacingljali v pozdrav.
Da, zdaj je pravzaprav lahko zadovoljen. Od doma prihajajo sama dobra sporočila. Jakob se je pred pustom oženil. Hraški stric se je umaknil v kot in mu prepustil svojo bajto. Baje je dobil ženo, ki mu ne bo pustila večno koledovati in preganjati coprnice s Kolomonovim žegnom! Za to leto ga namerava srenja vzeti za srenjskega pastirja, s kravami bo šel v planino. V Zelenici, in ko bo moral skrbeti za živino, se mu bodo muhe izkadile! Janez pa doma tako skrbno gospodari, da je na svetu vsak dan bolj podoben rajnemu Matiji. Preteklo zimo je šel tkat na Zgornje Štajersko in kar gotovo se bo vrnil s težkim mačkom. Mati hvali Boga, ker ji je dal tako dobre otroke. In Neža ... no, ta plete nogavice za Kemperla v Radovljici in skopa je postala, da se Bog usmili. Pa saj ji drugega ne kaže, kot da hrani za stara leta, dokler še lahko služi.
Tudi na Dunaju se vse prav obrača. Srborita fanta sta se najedla mesta do grla in sta postala v šoli prizadevna. Posebno najmlajši, Lovrenc. Tega ima drugi učitelj bakroreza Johann Christian Brandt najrajši. Zadnje čase ga zmeraj jemlje s seboj v bakrorezno delavnico. Fant je zdaj v dvajsetem letu in naredil se je, da bi ga bila mati vesela, če bi ga videla. Obraz se mu je zožil in tistega zlatega breskovega puha ni več na njem, toda njegove oči so ostale otroške in krotke, kot so bile zmeraj. Še zmeraj z neprikrito radovednostjo ogleduje podobe po stenah in nekoč je rekel o tem starejšemu bratu:
»Zakaj naj bi jih samo s strahom in strme občudoval? Prav dobro vem, da nikoli ne bom naredil podobe, ki bi se mogla kosati z deli velikih mojstrov! Zato jih mirne duše občudujem. Ti pa ... ti pa bi bil rad kakor tile, katerih slike vise po stenah, zato si ves nesrečen.«
Vrstica 1.073 ⟶ 1.056:
Janša še sam ni vedel, kako mu je pri srcu, ker ga je mlajši brat tako do dna spregledal.
Da, vsi trije bratje so pokazali, kaj znajo. Tudi Tine. Ta bo morda še nekoč doživel čast, da bo postal učitelj na šoli za zgodovinsko risanje. Fant si izposoja debele knjige in bere v njih o slavnih dneh preteklosti in potem riše obraze in dogodke, o katerih je bral. Cel kup bakroreznih odtisov že ima! Ni še dolgo tega, kar se je oglasil na šoli učeni profesor Hirscher in si izbral nekatere izmed
Globok ponos ga je prevzel. Ozrl se je — na mizi je ležalo pismo s pečatom dvorne pisarne, v katerem se dovoljuje »der seiner sonderbaren Talente zur Malerei bereits rühmlich bekannte Krainer Namens Janscha ...« za potovanje po Italiji vsota, ki jo je doslej prejemal kot štipendist šole za bakrorezno risanje, s pristavkom, da se ima imenovani Janša čez leto dni spet vrniti na Akademijo. Torej le ni bilo vse zaman! Ni zastonj prehodil dolge poti s krošnjo na hrbtu, da mu je bilo pri tem kakor včasih, ko je s krošnjo odnašal svoje čebelje panje v više ležeče planinske pašnike, kadar se je gorsko cvetje razcvetelo, tisto drobno, dišeče cvetje, po katerem vonja strd kakor po poletju. Ni zaman prenočeval po tujih skednjih in umazanih krčmah, prosjačil pri voznikih, če smeta z bratom prisesti, in zadnji konec poti prevozil na Gorjanovem vozu, čeprav bi tega zaradi matere nikoli ne bil smel. Navsezadnje je bil tu uspeh, pravi veliki uspeh! V pismu s krono in pečatom je bilo strnjenih veliko dni, ko je sedel v učilnici, tuj med tujci, in dvakrat tuj, ker so bili okrog njega sami mladi fantje, on pa si je vsak teden dvakrat bril brado in brke, da bi ne bil med njimi kot očanec; tu so bili večeri, ko si ni privoščil počitka, temveč je sedel pri brlivki, v kateri se je žgalo kostenično olje, v mrzli izbi podstrešnici, in neutrudno slikal. Hodil je po cestah in se ustavljal, da bi si zapomnil zanimive obraze; obiskoval je ulice, kjer so imeli svoje prodajalne starinarji, h katerim so prihajali revni ljudje, da bi prodali rjuhe, ki so jih potegnili izpod mrličev, podedovano obleko sušičnih in drugo ropotijo, in so drugi, še revnejši ljudje, ki se niso bali sušice in ničesar na svetu, kupovali to ubogo, zavrženo revščino. Obiskoval je šotore glumačev in gledal zapite možake, ki so krivili železo in lomili podkve, madžarske cigane, ki so igrali na gosli melodije, da so ti silile solze v oči, ker so prinašale s seboj daljno, nedoločno koprnenje kakor po ljubezni; gledal je nakladalce, ki so s čolnov na Donavi na svojih plečih prenašali bremena; posedal je med ribiči in možmi, ki so izpirali rečni pesek, da bi po delu, ki jih je čisto otopilo, nenadoma našli vmes nekaj zlatih zrnc; ta so jih čudovito poživila. Zaradi teh lesketajočih se zrnc, ki so bila tako drobna in redka, da bi jih nevajeno oko gotovo spregledalo, in jim niso prinašala toliko, da bi se pošteno preživeli, so vztrajali; dan za dnem so odmetavali z lopatami rečni pesek in njihove žene so s suhljatimi, sušično izmozganimi rokami stresale rešeta, skozi katera je odtekala kalna voda, in iskale zlato. Postopal je po trgu, na katerem so bili ptičarji s ptiči, ki so jih ujeli v zanke in na limanice, in videl je vso lepoto, vse bogastvo in vso brezmejno bedo velikega cesarskega mesta.
Tako so nastajale njegove slike, tiste, ki so mu prinesle priznanje. Tako sta nastala stari starinar, ki se sklanja nad mizo in si skozi naočnike ogleduje podobo v zastarelem pozlačenem okviru, in bleda plesalka s pretenkimi nogami in predolgimi rokami, z obrazom, kakor da se bo zdaj zdaj zgrudila in bruhnila iz stisnjenih ust počrnelo, od plesa pregreto kri, tako je nastal ptičar s polno reto ujetih ptičev.
Ni več slikal gradičev z zelenimi tratami, na katerih se pasejo ovce in igrajo otroci; ni se mu zdelo več resnično. Njegov zdravi kmečki čut se je upiral laži. Slikal je podobe, kakor jih je videl, in še z jasno linijo in natančno, kakor je zahteval Franz Weirotter. Včasih mu je bilo vseeno, če jih bo kdo pohvalil ali ne. In glej — ravno te podobe, s katerimi ni nameraval nikomur laskati, so mu prinesle priznanje
Zunaj se je začelo mračiti. Strehe so postale modre, v zraku pa je še vedno ostal vonj pomladi. V obrtnih delavnicah, pod izveski, ki so se spokojno pozibavali v večernem vetriču, so se prižigale luči. Matere in krščenice so prihajale iz hiš klicat otroke. Na drugem koncu ceste se je dostojanstveno pozibavala kočija, v katero sta bila
»Prostor za plemenitega gospoda, gospoda
Zvenelo je kot obredno petje. In nobenega voza ni bilo na cesti, da bi se moral umakniti. Janša se je namuznil.
Vrstica 1.099 ⟶ 1.078:
Janša se je gibko obrnil.
»Nič hudega ni, mati Matilda! Vajen sem drugačnega zraka, kot je dunajski, tako ostrega, da kar v nosnicah
»Moj rajni nikoli ni pustil spomladi odpirati oken! In poleti tudi ne — zaradi prahu,« je nepreklicno pribila mati Madilda.
Vrstica 1.107 ⟶ 1.086:
»Nikar se ne jezite, mati Matilda! Ne bom več! Res sem malce pomolil glavo skozi okno, a saj še ptiček pomoli glavico iz gajbice! Pa ne bom več!«
Matilda se je nasmejala z brezzobimi usti in mu
»Ne,« je smeje se rekel Janša, »tega res nisem vedel!«
Vrstica 1.117 ⟶ 1.096:
Potolažena se je obrnila k vratom. Toda čez trenutek se je vrnila in rekla z glasom, kakor bi razodevala skrivnost, in je bil vsak večer natanko isti, kakor je bila tudi skrivnost zmeraj enaka:
»Nocoj jim bom pripravila imenitno večerjico! S sirom nadevane krape, da!« Zmagoslavno
»Imenitno, mati!« je vzkliknil Janša in tlesknil z rokami.
Vrstica 1.123 ⟶ 1.102:
Matildina okrogla glava je sunkoma prikimavala. Nato je spet skrivnostno vprašala:
»In za onega drugega gospoda, za gospoda
»Tudi, mati.«
Vrstica 1.131 ⟶ 1.110:
Vse je bilo čudovito lepo, tudi to, da je mati Matilda ta večer kuhala krape, nadevane s sirom, in da se njemu ni spodobilo gledati skozi okno.
Tisti večer Blaža Kumerdeja ni bilo na spregled, prišel pa je naslednji dan. Pričakal je Janšo pred Akademijo,
»Ti,« je rekel z glasom, ki je bil nenadoma slovesen in globok. »Nižjeavstrijska ekonomska družba išče čebelarja.«
Vrstica 1.137 ⟶ 1.116:
Janša se je za trenutek ustavil, a je takoj spet stopil dalje. Kumerdej pa za njim. Šla sta molče po suhi cesti in drobni prah jima je prekrival čevlje. Potem je spet rekel Kumerdej:
»Tonej! Ali nič več ne misliš na čebele?«
»Pač,« je rekel Janša. »Pa prav te dni sem mislil, ali je Janez odprl čebelnjak, da so izletele.«
»Zdaj? Za vrhom že cvete resje?«
»Da. Prvo. Tisto, ki ima tako bledo rožnato cvetje, da se zdi skoraj belo. Strd s tega resja je zelo sladka. Lani — tako mi je sporočil Janez — je bila dobra paša. Čebele so nabrale veliko hojeve strdi, ajda pa je dala malo, ker jo je prezgodaj opalila slana. Sicer pa jim moraš ajdovo strd večidel pustiti, da se preživijo čez zimo. Mislim, da Janez kar dobro čebelari.«
Blaž Kumerdej ni odgovoril. Spet sta šla molče naprej, mimo krčem in obrtnih delavnic z dobro znanimi izveski. Potem je Blaž nenadoma burno rekel: »Pa le ne misliš več na čebele!«
»Kako da ne?« Janša se je krotko smehljal. Dejal si je, da velikokrat misli na čebele. Da je zdaj natanko tako kot mu je nekoč rekel Arer: zapustil je svoje čebele, da bi se imel kam vračati.
Ponoči se je spet vračal k njim, ko je ležal sam v postelji z nebom in obledelimi zavesami in je v sobi vonjalo po barvah, ki so stale v lončenih skledicah na mizi. Okrog njega je sopla tema, v kateri so bili izgubljeni vonji dnevnega opravila in vedel je, da na stojalu čaka slika, ki jo je delal zvečer in jo bo naslednji večer nadaljeval — toda nikoli ni mislil na svoje slike, pač pa na čebele. Videl je čebelnjak; najprej tistega, ki ga je postavil oče, in pozneje velikega, ki ga je naredil on sam, in v njem razvrščene panje, s končnicami, ki jih je slikal na odprtem podu, skozi katerega je od vseh strani vleklo mrzlo — in zmeraj spet je bil čebelnjak ves zagrnjen v cvetje češenj ranic, ki so se razraščale pred njim. Slišal je tisti posebni, mirno radostni šum čebeljih kril, ki ga je zaznaval samo v času, ko je drevje cvetelo, in vse to je bilo kakor daljna otožnost, ki je rahlo bolela, a jo je prav zaradi tega ljubil. Bile so njegova ljubezen in njegova muka, tiste drobne, sive in rjave čebele v čebelnjaku pod Stolom na Breznici. — Ko se je zdaj spet spomnil vsega tega, mu je nenadoma postalo hudo pri srcu in je rekel:
»Kaj pa morem za to, da nisem mogel ostati pri čebelah?«
Vrstica 1.155 ⟶ 1.140:
»Zdaj je prepozno,« je trpko rekel Janša. »Nikoli več ne bom imel čebel.«
Potlej se je razgovoril. Šla sta mimo
Janša je pripovedoval: zdaj, te dni bo dvajset let, kar je medved
Pogovarjala sta se in bilo je, kakor da sta čisto pozabila, da hodita po cesarskem, novobaročnem Dunaju, kjer so vsepovsod zasajali platane in so italijanski igralci in pevci skušali obnoviti stare, idilične pastorale, pastirske igre, v katerih so zaljubljeni plemiči v pastirskih nošah prepevali sladkobne pesmi zaljubljenim pastiricam. Platane so stežka kljubovale mrzli dunajski zimi in ostrim vetrovom, ki so veli čez Donavo, in pastirska pesem je bila tako neresnična, da so si Dunajčani želeli slišati resnično pastirsko pesem, tako, kakršno sta Janša in Blaž poznala z domačih gora.
Vrstica 1.181 ⟶ 1.164:
»Rubens in Rembrandt,« je rekel. »Ali vidiš?«
Janša ni odgovoril. Čutil se je majhnega in potlačenega kakor zmeraj, kadar je gledal slike velikih mojstrov. In kakor da si je dovolil deško objestnost, kaj malo primerno njegovim letom, ko se je domislil, da bi postal slikar. Res, bile so samo kopije, ki so visele po stenah, v posebni otožni svetlobi, ki ni bila spomladanska in niti ne dnevna, temveč brezčasna, kakor bi tu notri ne bilo zaporedja letnih časov, dni in noči. V toplem, po starinskem
»Ali jih misliš doseči?«
Vrstica 1.193 ⟶ 1.176:
Kumerdej je obupano skomignil z rameni. Stopil je iz prodajalne, Janša pa za njim. Žid se ni niti ozrl za njima.
Spet sta hodila po ulicah kakor brez cilja. Pravzaprav ne: Blaž Kumerdej je imel svoj cilj, samo Janša se je sam sebi zdel čisto izgubljen. Mislil je na Saskio in na Nočno stražo, ki sta ostali v toplem somraku Židove prodajalne. Ne, tega ne bo nikoli dosegel. Usojeno mu je, da bo vse življenje slikal ptičarje in morda bo še kdaj naredil idilično sliko mestnega vodnjaka, okrog katerega se zbirajo dekleta z vrči in vedri. Slikal bo male dvorce, ki jih ima dunajska gospoda na deželi za nedeljski oddih in zabavo, dvorce, poraščene z divjo trto in z grmi cvetočega šipka pred vrati — to pa pravzaprav ni umetnost! Dali so mu štipendijo za potovanje po Italiji — in nenadoma se je zavedel, da jo je dobil bolj po
Blaž Kumerdej je natanko čutil, kaj prijatelj misli. »Zakaj se ne bi ponudil Ekonomski družbi za čebelarja?« je vprašal čisto nepričakovano.
Vrstica 1.201 ⟶ 1.184:
»Nočeš?«
»Zdaj ne več. Ne morem. Pred letom dni, ali kaj takega, tedaj bi ... O, in še bi bil tedaj srečen, če bi mogel postati čebelar! Nikoli si nisem želel drugega. Toda zdaj je prepozno. Sicer pa tudi ne vem, če bi bil dober čebelar. Malo poznam čebele. Samo to znam, kar sem se naučil od očeta in kar sem pozneje sam spoznal. Ne, nikar mi ne govori več o tem!«
Blaž se je zasmejal. »Ti — pa malo poznaš čebele?« Iz globokega žepa svoje malone kmečko krojene suknje je potegnil knjižico s čebeljim panjem in baročno bahatim okrasnim napisom na platnicah. »Tole vzemi in beri! Lutrovski predikant Schirach iz Malega Budyšina na Moravskem jo je napisal. Ne samo tole, cel kup takih je že dal natisniti. Pravijo, da je največji čebelar v cesarstvu, večji celo kot Schwammerdamm. To je razprava o narejenih rojih. Beri, ti pravim, in potem boš videl, ali ne znamo mi bolje čebelariti kot oni.«
Janša je vzel knjižico. Zdrznil se je in se ozrl. Do Akademije je bilo malone uro hoda.
Vrstica 1.213 ⟶ 1.194:
Blaž Kumerdej se je nasmehnil za njim in šel počasi svojo pot.
Na ozelenelo travo med mladimi platanami je padal krotek dežek zadnjih aprilskih dni. Anton Janša je sedel v predsobi pisarne Nižjeavstrijske ekonomske družbe, v stari, mračni palači, ki je nekdaj sprejemala kneze in vojvode, zdaj pa je bila prenovljena, kakor so med cesaričino vlado prenovili vse stavbe, namenjene uradom državne uprave. Med težkimi stenami je bilo nekaj, kar je moreče pritiskalo na Janšo, nekakšno uradno ozračje, ki pa ni bilo tako novo in živahno kot v uradih sosednjih hiš, mimo katerih je šel in so bile po vrsti sedež mestnega dohodninskega urada pri na novo ustanovljeni kresiji, prostori komisije za vojaške nabore in vojaški odškodninski oddelek. Čakal je že dolgo. Sluga, ki ga je napovedal, mu je rekel, da ima ravnatelj visokega obiskovalca, pokrovitelja družbe, kneza Starhemberga. To je rekel z obrazom, ki ni pojasnil, ali namerava visoki gost ostati deset minut ali morda do večera, pač pa je razločno kazal, naj prišlec, ki kljub meščanski suknji ni mogel zatajiti kmečkega rodu, ponižno počaka. Janša je v presledkih čutil, da bi najraje odšel, da bi bilo morda boljše, da oddide, ker se sicer utegne zgoditi, da se bo v njegovem življenju spet vse zasukalo — potem pa je spet mislil, da se morebiti ne bo nič zasukalo in da je prišel zaman.
Zajel ga je dobro znani strah, da ne bo nič opravil. Tako kot takrat, ko se je prišel z bratom vpisat na šolo za bakrorezno risanje. Takrat so ga rešile Arerejeve nimfe, zdaj pa ni imel ničesar, kar bi ga priporočalo. Kdo pa je bil, da bi mu Družba zaupala in ga vzela za svojega čebelarja? Blaž Kumerdej, ki ga je pripravil do tega, je bil seveda prepričan o njegovem čebelarskem znanju, toda — kdo pa je bil Blaž Kumerdej in kje je njegova beseda kaj veljala?
Janša je v zadnjem času prebral nekaj brošur o čebelarstvu na Moravskem, ki jih je napisal predikant Schirach. V njih je našel množico učenih reči, ki so bile morebiti kdaj pa kdaj smešne, toda zavite v tako nerazumljive in umetno skovane besede ter podkrepljene z latinskimi izreki, da ga je nehote prevzelo spoštovanje do moža, ki je pasel čebele v Malem Budyšinu na Lužiškem in postal častni član Britanske znanstvene družbe, Saške družbe za znanost in umetnost, francoske Meliturgične družbe. Sam pa je svoj živi dan pasel čebele samo na Breznici in samo enkrat je pogledal čez domači plot in se marsičesa naučil v čebelnjaku Petra Pavla Glavarja. Povrh mu nemška govorica še zdaj ni tekla tako gladko, da bi ne bili v njem takoj spoznali tujca, priseljenca, ki je prišel v prestolno mesto, da bi si poiskal sreče, kakor jih prihaja toliko iz vseh carskih dežel! Če je prav premislil, ni mogel upati, da dobi službo čebelarja. Potemtakem sem lahko miren, si je rekel. Ustregel sem Blažu, brata bosta pa vesela in malce škodoželjno se mi bosta posmehovala, ker sta mi vnaprej prerokovala, da iz mojega načrta ne bo nič. Bom pač moral ostati pri svojem slikarstvu, in ko se vrnem iz Italije, jim bom mogel koristiti v bakrorezni delavnici. Seveda, nekoliko žal mi bo po čebelah ...
Aprilski dežek je krotko napajal pomladno zrahljano zemljo in polzel po debelcih mladih platan, ki niso in niso mogle pognati. Na koncu vrta pa je kostanj že napenjal smolnato popje. Mesto je prekrila oblačna zavesa, skozi katero se je svetlikalo. Samo v predsobi pisarne Družbe je bilo mračno in hladno.
Vrstica 1.231 ⟶ 1.204:
V kaminu je prhnelo ugaslo oglje, vonjalo je po hladu, in to je še večalo dojem zapuščenosti. Čas je mineval in Janša je slišal, kako bije ura na rotovžu. Vznejevoljilo ga je. Čakal je več kot poldrugo uro.
Skozi predsobo je spet prišel sluga z obrazom, ki je kazal spoštovanje visokim in nizkim priporočal potrpežljivost. Nekoliko se je začudil vztrajnosti moža, ki navsezadnje le ni mogel biti kmet. Zaradi Janševe spodobne meščanske suknje in nankingastih hlač je pokazal toliko vljudnosti, kolikor je menil,
»Gospod še zmeraj čaka?«
Vrstica 1.237 ⟶ 1.210:
»Še, pa ne bom več dolgo. Dovolj imam drugih opravkov.«
Sluga se je začudil rezkemu odgovoru in dvignil obrvi tako visoko, da so se dotaknile roba lasulje, ki mu je v
»Ali so gospoda pripeljali pomembni opravki?«
»Mislim, da. Družbi bi se rad ponudil za čebelarja.«
Sluga je zdaj zvedel, da čakajoči le ni odličnik, in je spet zanosljal:
»Grof še niso zapustili kabineta. Bilo bi malo predrzno, če bi gospoda napovedal.«
Janša je bil že tako dolgo na Dunaju, da je poznal
»Če gospod izvoli še malo počakati ... Nikarte izgubiti potrpljenja.«
Potem je šel in se nepričakovano hitro vrnil.
Takoj nato je odprl polovico dvokrilnih vrat in Janša se je znašel v pisarni. Obstal je pri vratih in se priklonil; čutil je, da je neroden. Pri enem velikih oken je videl stati kneza Starhemberga in nekoliko stran od njega ravnatelja družbe. Moža sta se pravkar zaradi nečesa smejala — knez malce kočljivo in ravnatelj prazno in neskončno vljudno, in knezu ni tako brž izginil nasmešek z lica, medtem ko je ravnatelj pri priči postal uradno resen. Oprl se je z rokami na pisalno mizo in pogledal Janšo.
Vrstica 1.267 ⟶ 1.246:
»Ponudba se mi ne zdi resna,« je rekel ravnatelj. »To je že osmi, ki se je prišel ponujat.«
Knez, ki je bil kratkoviden, je segel po lornjonu v
»Gospod slikar najbrž ne ve, da se je sama
Janša je čutil, da položaj postaja smešen in skoro bi jo bil zarobil po domače: Muha je muha, pa naj bo
»Seveda, svetlost, tudi cesarske čebele bi znal pasti.«
Vrstica 1.277 ⟶ 1.256:
Na to sta se knez in ravnatelj spet zasmejala, tiho, zadržano, in potem sta oba hkrati pritisnila robca na usta, da bi udušila smeh. To ni bilo več smešno, temveč žaljivo, in Janša se je pokesal, da je prišel.
Vseeno ga nista odslovila. Ravnatelj je rekel: »Ali gospod razume francosko?« Janša je odkimal in nato sta knez in ravnatelj sedla k mizi in se začela francosko pogovarjati. To je trajalo zelo dolgo. Janša bi bil skoraj
»Njegova svetlost meni, da bi morebiti kazalo poskusiti, ker se družbi doslej ni posrečilo dobiti izkušenega čebelarja. Dogovarjali smo se celo s pastorjem Schirachom, da bi nam poslal izkušenega moža, toda on nam ne more ustreči. Ali ste kdaj slišali o pastorju Schirachu, gospod?«
Vrstica 1.299 ⟶ 1.276:
Odklonil je, ker mu stoje ni bilo treba prenašati vzvišene prijaznosti visoke gospode, ki bi hotela biti domača, a ni znala biti.
»Razložil bom,« je rekel. »Pastor Schirach trdi, da so troti v čebeljih panjih zato, da prinašajo vodo, jaz pa si drznem trditi, da to ni res. Dovolj dolgo sem opazoval čebele doma na Breznici na Kranjskem in vem, da troti ne prinašajo vode, pa tudi zalege jim ni mar. Nikoli ne krmijo mladic v celicah.«
»Ne?« je rekel ravnatelj. »Kaj, za božjo voljo, pa potem delajo?«
Vrstica 1.321 ⟶ 1.296:
»Kar pripovedujte, gospod.«
Janša je pripovedoval o čebelah. Čez nekaj časa je čisto pozabil, čemu pravzaprav pripoveduje. Nenadoma je spet živel sredi svojih čebel. Pred njim je bil domači čebelnjak in mogel je govoriti o svojih rjavih in sivih čebelah. Tudi sosedom je včasih pripovedoval o rečeh, ki jih je v dolgih letih dognal, a so se mu smejali. Knez in ravnatelj se nista smejala, samo začudena sta bila. Govoril je gotovo celo uro in pred njima razgrnil vse življenje čebel.
»Visokost, mislim, da smo našli pravega moža.«
Vrstica 1.335 ⟶ 1.308:
»Kaj menite, visokost?«
»
»Kadar hočete, visokost!«
Vrstica 1.353 ⟶ 1.326:
»Nečesa sem se domislil, visokost. Pred kratkim so mi v pisarni izročili nekakšno spomenico s Kranjskega. Baje nekdo piše o čebelah in čebelarstvu. Imam jo v predalu. Nisem je še utegnil prebrati. Toliko teh reči prihaja v pisarno! Kar je znano, da se dvor zanima za kmetijstvo, šole in podobne reči, kar dežuje raznih spomenic in največkrat nekoristnih predlogov.«
»To je mogel biti samo komendski župnik Peter Pavel Glavar,« je rekel Janša. »Dober čebelar — nekaterih reči sem se naučil pri njem. A tudi on bi se bil mogel pri meni česa naučiti, toda gledal me je, kot pač gleda gospod preprostega tlačanskega človeka. Povrh vsega sem bil še zelo mlad. Gospod se v nekaterih rečeh tudi moti. Bržčas je napisal v spomenico, naj bi oblast plačevala za vsako odrezano lastovičjo glavo krajcar, ker meni, da lastovice uničujejo čebele. Sam pa mislim, da so drugi škodljivci hujši kot lastovke.«
Moža sta se nasmehnila, a zelo kratko in vljudno. Potem je ravnatelj rekel, da bo Družba na prvi prihodnji redni seji govorila o Janševi ponudbi. Mesto mu je skoraj zagotovljeno. Oglasi naj se po svetem Florjanu in bo zvedel, kdaj lahko nastopi novo službo. On, ravnatelj, in pač tudi knežja visokost, ga bosta priporočila odboru. Potem bi lahko takoj začeli s poskusi.
Vrstica 1.363 ⟶ 1.334:
Globoko, sproščeno je dihal. Zdaj bi rad srečal Blaža, da bi mu povedal, kako se je odločilo! Toda Blaž se zdaj ukvarja z dolgočasno hebrejščino, zraven misli na to, da morajo Slovenci dobiti knjig v domačem jeziku in da je treba ustanoviti veliko šol, v katerih bi se kmečki otroci učili brati in pisati slovensko!
Ali pa se je morebiti spet povzpel v zvonik dunajske stolnice, da bi se znebil vrtoglavice in bi mogel raziskati domače gore. A saj bo prav gotovo prišel zvečer! Mati Matilda mora poleg krapov postaviti na mizo tudi steklenico prav dobrega vina. Če bi mogel dobiti na Dunaju
Aprilski dež, ki je odpiral popje kostanju in platanam, ga je premočil na ramenih. Celo v tem je bilo nekaj veselega. Dvignil je obraz proti nebu in ga nastavil dežju. Bilo mu je, kakor da se vrača s Smokuške planine, kamor je nesel sol za živino — kaplje so mu rahlo, hladno polzele po čelu in licih in prav vse je bilo ena sama velika radost.
Vrstica 1.371 ⟶ 1.342:
»Dobro, natančno delo.« Potem je glas narastel: »Toda brez fantazije!«
Od druge mize se je ozrl učitelj Scraba, temnopolt in črnook, in se nasmehnil najprej Janši, potem pa
»Imenitno!« je vzkliknil. In nato Weirotterju. »Dovolite, meni se zdi odlično! Čebelnjak s poslikanimi panji in stari ded na klopi — to je zajeto iz zakladnice ljudske umetnosti. Tudi ta Turek ob strani — to pomeni, da v ljudskem izročilu še zmeraj živi spomin na turške vpade. Preprosto ljudstvo nam v svojem izročilu ohranja davno preteklost in ljudsko modrost.« Scraba je sedel na rob mize — početje, katero je Weirotter opazoval z obrazom, ki je kazal malone osebno užaljenost — in začel govoriti, kakor da ne misli nikoli nehati. Spet je pravil o poslikanih kmečkih skrinjah in kako je hodil po deželi in prerisaval vzorce s skrinj, kako je našel, da ima vsaka pokrajina čisto nekaj svojevrstnega, in da je to tisti vir, pri katerem se morajo učiti umetniki zdajšnjih časov. »Baroku je odklenkalo in tudi novi barok ne bo rešil umetnosti! Vseh teh nesmiselnih okraskov in zavojev je preveč! Človeku se zdi, da je tudi današnji človek postal ves zavojkast, in če ne verjamete, potem samo poskušajte današnjo govorico! Mislim na govorico gospode in izobražencev! Vrniti se je treba k naravi! Francozi so to že spoznali. Tudi pri nas nekateri uvidevajo ... Nadaljujte, Janša, samo tako nadaljujete! Slikajte prizore iz preprostega življenja kmečkih ljudi! Postali boste veliki!«
»Nikoli!« je srdito rekel Weirotter. »Umetnost mora zmeraj naprej, nikoli nazaj! Vam je italijanska renesansa zmešala glavo!«
Vrstica 1.389 ⟶ 1.358:
Janša je zvil list in vstal od mize. Počasi je rekel:
»Rad bi povedal gospodoma, da najbrž ne bom slikal nobenih podob več. Dobil sem službo čebelarja pri
Učitelja sta se spogledala, in zdelo se je, da se prvič gledata brez tihega nasprotovanja, ki ju je razjedalo leta in leta, potem sta pa malone soglasno vzkliknila:
»
Janša je skomignil z rameni. Prvič se je čutil sproščenega in njima enakega. Zato je govoril mirno in brez strahu.
Vrstica 1.415 ⟶ 1.384:
Malo pozneje je Anton Janša zapuščal bakrorezno risarsko šolo. Pospravil je risarsko orodje v zabojček in priložil liste, ki jih je naredil v letih svojega šolanja. Bilo mu je malce bridko pri srcu. Razgrinjal je liste, od prvih, nerodnih, ki se jim je poznala Arerjeva šola in samovoljnost roke, ki je po svoje slikala panjske končnice in se ni marala ničemur pokoriti, do tistih iz zadnjih tednov.
Kdo ve kako nadarjen ni bil, to si je zdaj priznal tako odkrito kot še nikoli. Roka je postala prožnejša in vse grobe črte so izginile, drevesni listi so bili natanko prepreženi z žilicami in ničesar ni pozabil, ničesar zanemaril. Vendar ni mogel biti zadovoljen s tem, kar je ustvarjal. Podobe so izdihavale nekaj nepristnega, in ko jih je zdaj gledal, je dobro vedel, da je res dosegel samo nekaj spretnosti, ki bi jo lahko uporabljal ljudem v prid — to, in nič drugega. Toda, komu v prid? Dunajskim trgovcem in uradnikom, ki so kupovali njegove podobe, ker so bile po njihovem okusu in ne predrage!
Ne da bi mislil ravno na Blaževe besede o
Videl je domačo hišo, ki je bila zdaj nižja in manjša, kot se mu je zdela nekoč, in javorovo mizo v kotu, okrog nje pa družino, zbrano pri skledi. Zmeraj ista bajtarska revščina. V skledi se je kadil sok, ajdov, ječmenov in turščičen, in bila je sreča, kadar je bil polit z mlekom. S sestro Nežo sta pobirala iz škafa oblice, ki jih je mati kuhala za prašiče — bile so vroče, dišale so po zasmojenem, premetavala sta jih z dlani na dlan in jedla, mati pa je stala ob strani in
Da, bilo je tisočkrat prav, da je sklenil zapustiti slikarstvo in se lotiti čebelarstva. Rad bi, da bi ustanovili pravo čebelarsko šolo.
Učenci iz vseh krajev naj bi prišli k njemu, tudi Kranjci, čeprav znajo ti še najbolje čebelariti. Potem bi tlačanski otroci imeli svoje praznike, kakor je bil zanj zmeraj praznik, kadar je jeseni oče začel točiti strd in je mati skuhala strdene štruklje. Navsezadnje je vendar dobro, da so se našli ljudje, ki hočejo ljudem pomagati in jih naučiti
Pomislil je, da je to, česar se zdaj loteva, tako preprosto, kot so preproste vse dobre stvari. V tem ni nobene notranje muke, ki bi ga razjedala. Spričo čebel ne bo nikoli obupan, nikoli se ne bo čutil potrtega in majhnega in nobena teža ne bo pritiskala nanj, nič takega, kar je občutil vselej, kadar je gledal slike velikih mojstrov. Van Dyck in
Ko se je navsezadnje odpravil, se je še enkrat ozrl po učilnici. Bila je prazna, nekoliko manj nedotakljivo nova kot takrat, ko je prvič stopil vanjo, in stene so bile zdaj prekrite z risbami in bakrorezi učencev. Vmes so bile tudi njegove in obeh bratov. Slovo od nje mu je bilo vendarle malce težko. Ne kakor da bi si želel ostati, toda navsezadnje je vsako slovo težko. Mislil je na platano pod oknom, ki jo je vsako zimo gledal, vso prezebajočo, in ni verjel, da bo spomladi še ozelenela, a se je le zdelo, da je globoko pognala korenine v mrzlo severno zemljo in da bo stala tam še čez sto in več let, kajti drevesa živijo dalj kot ljudje. Potem je mislil na obraze, ki so ga obkrožali in so se v nekaj letih večkrat izmenjali, tako da je bilo samo še nekaj učencev, ki so prišli v šolo prav ob njenem začetku, in to so bili sami taki, ki so nameravali ostati v bakrorezni delavnici. Drugi so se razšli na vse strani. Čehi, Moravani, Nižjeavstrijci, Štajerci, Bavarci, Tirolci, Slovenci. Po vseh deželah so njihove roke delale bakroreze s spretnostjo in natančnostjo, ki jim jo je v slogu novega baroka vcepil Weirotter. Vsi drugi učitelji so bili spričo njega nepomembni, vseeno kaj so učili. Dokler ta rod ne izumrje, bo v bakrorezu veljalo načelo Weirotterjevega novega baroka.
Ozrl se je na stari pult, za katerim je stal ure in ure in potrpežljivo risal. Zdaj se poslavlja od njega. Nekdo drug bo stal za rjavim pultom in se polagoma privajal Weirotterjevi posebni razlagi, nekdo drug bo sedel v njegovi klopi. Pravzaprav — nekoliko smešno, če mož trga hlače v šolskih klopeh! Kljub temu so bila to lepa leta.
Počasi je stopil po učilnici. Za vrati se je trenutek obotavljal, a ničesar več ni bilo, od česar bi se moral še posloviti. Zato je odšel. Tiho, kakor bi se bal vznemiriti tišino v učilnici, je zaprl vrata za seboj.
Vrstica 1.439 ⟶ 1.406:
Še isti večer je stopil v krčmo Bayrischer Hof, kjer so se večkrat ustavljali vozarji, ki so prihajali iz Trsta. Šel je skozi vežo in zajelo ga je veselo ozračje vozarskega življenja, ki je bilo čisto drugačno kot življenje na risarski šoli. Mimo njega so tekale natakarice, vesela, nasmejana dekleta, ki so nosila v vsaki roki po tri vrče penečega se piva. Pivo je pljuskalo po kamnitih tleh in natakarice so vzklikale, ko so se zadevale ob samotnega moža v meščanski suknji, a brez lasulje, ki je šel skozi vežo. V tem vzklikanju ni bilo nobene nejevolje in tudi Janša se je smejal in se opravičeval, kako je neroden. V veliki pivski sobi so pijani vozarji že prepevali.
Postal je na pragu in si ogledal vozove, ki so stali na dvorišču. Poznal jih je in vedel, od kod prihajajo. Bili so pokriti češki vozovi in nerodne ogrske telege na visokih kolesih, potem bavarski dvovprežni vozovi s širokimi
Zdaleč je ugledal Gorjana in njegove vozniške hlapce. Zdelo se je, da Gorjan bolj kot kdaj koli prej misli na to, da nima nikogar, ki bi mu zapustil dedino, in zato zapravlja še bolj kot pred leti. Sedeli so za veliko mizo v kotu in vse je bilo zastavljeno s skledami in praznimi vrči. Gorjan je slonel na mizi, kakor bi spal. Janša se ga je dotaknil za ramo in ga poklical po imenu.
Vrstica 1.457 ⟶ 1.422:
Gorjan se je zasmejal in zmajal z glavo. Janša je videl, da se je postaral in da veliko pije — obraz je imel ves zabuhel. Potisnil je rojaka na klop zraven sebe in mu težko spustil roko na ramo.
»Jaz plačam,« je rekel. »Ne trpim, da bi plačeval kdo drug! Kaj pa misliš, da mi je za par rajnišev? Lahko bi ostal doma in ležal v senci, toda hudič si ga vedi, kaj me poja po svetu! Prekletih cest sem se navadil in zdaj ne morem biti brez njih! Nazadnje bom še na cesti umrl ...«
Pili so in Janša je povedal Gorjanu, čemu je prišel. Nekaj čebeljih panjev bi rad dobil — ali bi mu jih Gorjan pripeljal na Dunaj? Tiste s sivimi kranjskimi čebelami naj da Janez, kar so sive čebele boljše kot rjave, tod okoli pa imajo samo rjave, ki so lene in tudi premalokrat rojijo, ker ni pravega zaroda. Gorjan je prikimaval. Na pol pijano se je smehljal predse.
»Pripeljem, pripeljem, brez skrbi! Ob malem šmarnu se spet oglasim in takrat dobiš svoje čebele. Hlapca pošljem ponje, ker Lucija še živi, kolikor vem. — Tak ti si pa začel na Dunaju čebelariti? Vsak po svoje, vidiš. In družine nimaš, praviš? Jaz tudi ne. Samo ženo imam. In kar naprej me vrag poja po cestah ...«
Vrstica 1.471 ⟶ 1.430:
Čez čas, ko je postal Gorjan spet bolj pijan in mu je glava znova klonila na mizo, se je Janša odpravil. Ni dosti verjel, da se bo pijani gospodar spomnil in mu res pripeljal čebele. Ko pa se je poslovil, mu je Gorjan vendarle rekel:
»Nič se ne boj, da bom pozabil, ker sem zdajle pijan! Za mali šmaren jih dobiš, kakor gotovo sem Gorjan ... Ej, ti ... Čisto si se vrgel po Matiji! Tisti tvoj brat, ki sem ga vozil na Dunaj, Lovrenc, pa je ves Lucijin. Rad bi ga bil imel za vozarja — celo za svojega bi ga bil nemara vzel. Zdaj je pa postal gospod, kakor ti. A nikar naj ne misli, da je dobro napravil. Vozarska ni slaba. Samo ceste ... Kakor bi te urekle: nikoli
Ko je odhajal, je Anton po dolgih letih spet slišal pesem, ki je njegova mati ni mogla slišati, ne da bi ji prišle solze v oči:
<poem>»Na svetu lepših fantov ni,
kot so gorenjski furmani ...«</poem>
Zdaj pa je bila žalost vozniške pesmi že daleč in za vselej pokopana.
Teden dni po malem šmarnu je Janša dobil šest panjev sivih čebel, ki mu jih je poslal brat Janez. Bili so štirje stari, močno živalni panji in dva spomladanska roja. Samo roja sta bila v novih panjih, ki ju je Janez nespretno poslikal z rdečo in zeleno barvo, štirje pa so bili prejšnji. Antonu je bilo, kot bi zavel mimo njega veter z domačih polj, ko je gledal znane podobe na njih: hraški panj z babo, ki ji hudič jezik brusi, zgoški z jezičnico, ki jo je mož prekucnil iz koša v potok, potem tisti z ofertno Cilko, ki gre štemano po semnju in se posmehuje fantom, ki gledajo za njo — tega je poslikal takrat, ko se je med njima razdrlo — in grajski z Blejskim jezerom, gradom in otokom. Prislonil je uho na končnico grajskega panja, in ko je slišal kako čebele nemirno šume, mu je zapelo v srcu.
Vprašal je po Gorjanu in mladi hlapec, ki mu je izročil panje, je rekel, da Gorjan ne bo več vozil. Na enem notranjskih klancev, ki mu pravijo Kačje ride, se je povozil. Pijan je zaviral ... Mrtvega so spravili domov, ker je pa blago moralo priti na Dunaj, so sami peljali naprej. Fant s podjetnim obrazom je pogledal po vozovih in rekel:
»Škoda. Veliko sem prevozil z njim. V nekaterih rečeh je bil mož, da malo takih. Škoda tudi za vozove in konje, ki jih bo ženska prodala — na vsem Gorenjskem ne najdeš drugih takih. Nekaj malega sem si prihranil, in če ne bo vdova previsoko držala cene, bom skušal kupiti vsaj en tak voz in par konj. Polovico bi ji kajpak moral ostati dolžan, toda v letu, dveh bi plačal dolg in potem bi začel služiti zase. V Gorjah imam bajto in za zelnik zemlje — premalo, da bi živel od nje.«
Vrstica 1.503 ⟶ 1.461:
Naglo se je obrnil. Tiho se je smehljal predse, ko je šel čez dvorišče in mislil, kako fant začudeno strmi za njim.
Tudi to je zdaj daleč in za vselej pokopano, je pomislil. Moje sanje o vozu in konju in cestah. In o Cilki, ki bi me potem marala. Samo čebele so ostale, prav te čebele, ki mi niso hotele pomagati, da bi si kupil voz in konja. In ravno ti panji so bili takrat izropani ...
Ko je stopil na cesto, se je še zmeraj smehljal. Nad mestom je vel veter podsončnik. V takem vetru ajda medi, da nikoli tako! Pomislil je na čebele, ki so jih po njegovem nasvetu odpeljali na pašo na Moravsko polje, in da mu je šlo doslej pri njih vse po sreči. In potem, da je dobil svoje čebele in da je to tako, kakor bi se vrnila k njemu daljna mladost.
Spomladi, v letu tisoč sedemsto enainsedemdesetem, ko so v Augartnu zacvetele akacije in vonjale daleč okoli, da si čutil rahlo omotičnost od njihovega opojnega vonja, in je grenko dišal cvetoči divji kostanj, je izšlo prvo Janševo delo o čebeljih rojih, drobna knjižica z naslovom:
Janša je imel prav tiste dni veliko dela s čebelami. To leto so zgodaj izletele, že takoj po svečnici, potem pa je pritisnila zima, kakršne niso več pričakovali, in panje je bilo treba spet pokriti. Ves sušec je bil moker, v začetku malega travna pa je potegnil z ogrskih pust, od Blatnega jezera veter, ki so se ga Dunajčani bali, ker je prinašal s seboj moker hlad. Kadar je vel ta veter, je starce mučila skrnina, sušični ljudje so umirali in otroci se niso mogli zdravo roditi — kadar pa je vlekel poleti, je prinašal s seboj oblake prahu in kužne bolezni — skoraj zmeraj se je potem začelo govoriti o tifusu in koleri, iz kanala Donave pa so ob takih dneh večkrat potegnili trupla utopljencev. Potem so sledila jutra, ko je bil svet bel od slane, in dolgo je trajalo, preden je dahnila nad mesto resnična pomlad. To je bil čas, v katerem so meščani oživeli in so ob nedeljah romale dolge procesije na Kahlenberg, po cestah pa so ropotale kočije in enovprežni lahki vozički proti posestvom na deželi. Moda te spomladi je prinesla visoke in močno nakodrane lasulje v slogu novega baroka, čevlje z visokimi petami in srebrnimi zaponkami in veliko lilskih čipk, preprosti meščani pa so si omislili rdeče in vijoličaste suknje, kakršne so nosili v Parizu. Dunaj je zapiral svoje gledališke hiše in po cestah so drdrali vozovi italijanskih glumačev, noge pemskih godcev so mesile cestni prah in v gručah so odhajali iz mesta ogrski cigani z mehovi in goslimi pod pazduho. Časniki so v tej spomladi spet veliko pisali o nevoljniškem patentu, ki da bo vsak čas prišel na svetlo, veterani sedemletne vojne so se v spisih spominjali hudih časov in v Ljubljani je jezuit Gruber začel kopati prekop na Ljubljanici.
Prav gosposki ljudje so bili, ki so mu nagajali pri njegovem delu. Nikoli jih ni maral. Globoko v njem je tičala zavest tlačana, da so mu gosposki sovražni — zanje je bil tlačan zmeraj samo poslušno orodje, nič več kot tovorna živina. To je čutil v času, ko je hodil z očetom na tlako v radovljiško graščino. Nikoli se ni zgodilo, da bi ju bili za dobro opravljeno delo pohvalili, nikoli se ni zgodilo, da bi bil oskrbnik katerega od njiju nagovoril z drugačno besedo kot »kmet«. V njegovih ustih je zvenela še posebno oblastno in zaničljivo. Živo se je tudi spominjal očetove čisto posebne, pohlevne drže in tega, kako je stal pred oskrbnikom in v zadregi vrtel klobuk v roki, čeprav je šlo za tako navadne reči, kot je bilo vprašanje, na katerem koncu vrta naj začneta delati. Tako ponižanega in
Najhuje pa ga je zadelo nasprotovanje dunajskega župana. Prejšnje leto se je pripeljal v Meidlingen, da bi se prepričal, kako napredujejo poskusi s čebelami. S seboj je imel dva gosposka človeka, ki ju Janša ni poznal. Dolgo so hodili okrog čebelnjaka in ogledovali panje, in se niso prav nič menili za Janšo, ki je stal ob strani. Čakal je, da ga bodo nagovorili, oni pa so se oblastno obračali proč in tako so ga prisilili, da jih je sam nagovoril. Županje malomarno pokimal in nato strogo vprašal:
Vrstica 1.541 ⟶ 1.497:
»Gospod zelo ošabno odgovarja,« je rekel župan. »Ali misli, da znajo kranjski kmetje bolje čebelariti kot mi tukaj?«
Vprašanje je bilo smešno. »Družba
Župan ni rekel nič, samo njegov obraz je ostal nezaupljiv in napet. Spremljevalca sta se držala mrko, kot da sta odsev njegove volje. Janša je menil sam pri sebi, da morata biti dvorna uradnika. Zelo neprijeten obisk, tole!
Vrstica 1.573 ⟶ 1.529:
»Ne žalim,« je razburjeno odgovoril Janša. »Tudi je res, da sem bil neuk kmet. Neki dobrotnik me je naučil brati, pisati in za silo slikati, in je mene in moja brata napotil na Dunaj. Toda čebele poznam. Naučil sem se pri njih to in ono, kar bi rad izročil drugim.«
Na to župan ni odgovoril. Zdelo se je celo, da z Janšo ne mara več govoriti. Obrnil se je k spremljevalcema in rekel, da so zdaj po vsem cesarstvu prišli v navado poskusi, ki so precej dragi in ni mogoče pričakovati, da bi kaj prida koristili. Ljudje zdaj veliko govorijo in pišejo, da bi bilo povsod treba ustanoviti Kmetijske družbe. Nekateri se lotevajo zreje plemenskih konj po novem, spet drugi pa
»Gospod,« je rekel, »po cesaričini milosti dobivam še zmeraj štipendijo bakrorezne šole. Družbo veljam na leto petdeset rajnišev in niti solda več! Teh petdeset rajnišev mi ni bilo podarjenih! Pošteno sem si noč in dan prizadeval v prid Družbe in čebelarstva v deželi.«
Vrstica 1.581 ⟶ 1.535:
Odgovora spet ni bilo. Georg Schild in spremljevalca so brez pozdrava odšli. Janša je ostal pri čebelnjaku in jezen in potrt gledal za njimi, ko so se odpeljali na lahkem gosposkem vozičku. Ta obisk ni obetal nič dobrega. Vseeno se ni zbal. V Družbi je imel mogočne prijatelje, ki so cenili njegovo delo.
Vendar pa — toliko da mu Georg Schild ni
Grenki so bili tisti poletni dnevi, ko je prestrezal zadnje roje devičnike v vršo, ki jo je bil sam izumil. Spet je bil tako sam kot takrat na Breznici, ko je posedal na podu in slikal čebelne panje. Dunaj ga je razočaral! Toliko si je obetal od čebelarjenja! Hotel je imeti veliko učencev, hotel je, da bi po vseh avstrijskih deželah gojili sivo kranjsko čebelo in včasih je videl v svojih sanjah čebelnjake po vseh vrtovih. Zdaj se je vse sesipalo. Obupano je posedal in spet slikal panjske končnice. Slikal je pastirske bajke; tisto o dovškem lovcu in Zlatorogu in druge. Pri delu se je spominjal večerov, ko je posedal v planšarskih kočah in so sloneli okrog ognjišča možanci s čedrami v ustih in pripovedovali davno pozabljene zgodbe, zunaj pa je globoko sopla noč, polna vonja po mehkih ovčjih hrbtih in pravkar razcvetelem sleču. — Naslikal je lipo sredi vasi in može, ki so se zbrali pred njo, in potem vse dele pokrajine, kar jih je poznal, od Save skozi divje tesni Vintgarja, ki si jih je Radovina zasekala v živo skalo, pa prav tja do samotnega in molčečega Bohinjskega jezera. Zdaj je pokrajina v njegovih podobah živela in dihala, vendar je včasih otožno gledal tiste štiri panje, ki mu jih je poslal Janez in so bile na njih nerodne podobe, katere je slikal, ko ni še ničesar vedel o perspektivi in harmoniji barv in vsej tisti učenosti, ki so mu jo pozneje vtepli v glavo.
Pri slikanju panjskih končnic je včasih malone pozabil, daje daleč od doma. Potem pa seje spet zavedel: to ni bila pokrajina njegove mladosti, bil je Meidlingen. Hišna slemena so bila stroga in tuja, in tuji so bili razkošni vrtovi, ki jih je zasadila človeška roka. Namesto modrikasto zelenih jelk v domačih gozdovih so tu cvetele akacije in grenki kostanj. Zdaj pa so akacije odcvetele, trava je padla pod koso in paša za čebele je bila končana. Če jih ne bodo pustili peljati na Moravsko polje, je bilo vse prizadevanje zaman. Jeseni čebelam ne bo kaj vzeti ...
Utrujen od nezaupanja, ki ga je čutil ob vsakem koraku, je mislil, da se je vendarle prenaglil, ko se je odločil za čebelarstvo. Bilo mu je, kakor da se je lotil pustolovščine, ki se lahko slabo konča. Začelo mu je primanjkovati denarja in vse poletje že ni več poiskal vozarjev iz domačih krajev, da bi jim izročil priboljšek za mater. Morda se bo končalo tako, da bo ostal brez kruha! Družba nima denarja in lahko se zgodi, da ga bo odslovila, štipendijo bo izgubil, in kaj potem? Ni bil več tako mlad, da bi mogel začeti znova! Bilo je, kakor da se mu izmika vse, o čemer je bil prepričan, da trdno drži.
Vrstica 1.595 ⟶ 1.545:
Ajda na Moravskem je že začela cveteti, on pa še zmeraj ni vedel, ali bo mogel prepeljati čebele tja. Spet se je oglasil v pisarni Družbe in spet je začutil hlad, s katerim so ga sprejemali v razkošnem prostoru, okrašenim s težkimi zavesami, na katerih so rojile zlate bourbonske čebele. Odhajal je truden in globoko potrt. Tako je zašel v ulico, po kateri sta nekoč hodila z Blažem Kumerdejem. Postalo mu je žal, da tega dobrega, odločnega prijatelja ni na Dunaju in da se pred jesenjo ne bo vrnil od doma. Šel je mimo male prodajalne z umetninami, v kateri sta nekoč gledala Rubensa in Rembrandta. Nehote se je obrnil in stopil noter.
V starinarni se ni nič spremenilo, odkar je bil tu. Žid je vpisoval svoje večne številke, kakor da bi se od takrat še ne bil premaknil od pulta, in prodajalna je bila prazna, da je pomislil, ali sploh kdo kupuje kopije starih mojstrov, lestence, kipce in sohe, ki so bili razpostavljeni po policah. Stopil je po prodajalni. Rubens in Rembrandt sta izginila. Namesto njunih slik je ugledal Bruegla, njegov zimski lov in kmečko proščenje, njegove slepce in pohabljene berače. To je bil tuj, grotesken svet. Obrnil se je in spet šel. Žid se ni niti ozrl za njim.
Na poti v Meidlingen je vendarle premišljeval, ali bi ne bilo boljše, če bi se odpovedal čebelam. Pomislil je na štipendijo za potovanje po Italiji, ki se ji še ni odrekel. Kaj ko bi ... da, morda bi bilo najboljše, da se jeseni napoti v kraje brez zime, da bi hodil po tlaku, po katerem je nekoč stopal Arer, in gledal podobe, ki jih je gledal on. Potem bi se spet vrnil na Dunaj in si poiskal kruh v kaki bakroreznici. Štirideset let sem star, je pomišljal, pa doslej nimam doma in družine in sem sam, sam kot trš na planem. Brata sta mlada, nespametna, bil sem jima in sem jima še namesto očeta. Doma ne smem pozabiti — vem, kaj je kajžarska revščina, izkusil sem. In še zmeraj sem štipendist ... Čas je, da si poiščem stalen zaslužek in ustvarim dom. Večno ne bom mogel biti pri materi Matildi!
Ni več veliko pomišljal. Truden, kakor je bil, se je v vročem avgustovskem dnevu napotil nazaj. V pisarni Nižjeavstrijske ekonomske družbe ni bilo nikogar več. Trenutek je pomišljal, potem se je odločil. Čez dobro uro je pozvonil na vratih palače kneza Starhemberga.
Knez je ravno sedel v svoji delovni sobi, oblečen v dolgo domačo haljo iz zelenega žameta, spredaj in na rokavih izvezeno, in brez lasulje. Zdel se je čvrstejši kot v pisarni Družbe, spodnja čeljust mu je odločno štrlela naprej in bilo je, kot da je z lasuljo in obleko vred odložil nekaj svoje visokosti. Povabil je Janšo, naj sede, sam pa se je naslonil na stolu, z obrito glavo oprt na steno, na kateri je bil latinski napis: DIL LABORIUS OMNIA VENDUT — bogovi vse prodajo za trud. Janša, ki je bil še pred trenutkom odločen, da bo odpovedal službo, zdaj ni prav mogel z besedo na dan. Povedal je, da na Moravskem polju ajda medi, čebel pa ni mogoče prepeljati, ker Družba nič ne stori v ta namen. — Knez ga je pazljivo poslušal in prikimaval.
»Čebele je treba brez odloga prepeljati,« je rekel.
Vrstica 1.615 ⟶ 1.561:
Potem je Janša previdno omenil, da bi se rad vrnil k slikarstvu. Štipendijo je dobil za potovanje po Italiji, in kakor hitro bo ajdova paša pri kraju, bi rad šel na pot. Rekel je, da je navsezadnje ubog človek, ki mora misliti, kako bi si služil kruh, in da zato ne more pustiti svojega zaslužka vnemar. Že zdaj se mu čebelarjenje hudo otepa; mnogo prihranjenih denarjev je vtaknil v čebele, ves čas pa tudi ni mogel narediti in prodati niti ene slike, medtem ko je prejšnje čase s slikanjem zaslužil tudi po dvesto goldinarjev na leto. — Zdaj ga je knez poslušal s svojim značilnim, rahlo porogljivim nasmeškom, in ko je Janša utihnil, je knez zamahnil z roko in rekel:
»To se bo uredilo. Porok sem vam, da ne boste ostali brez kruha, če boste čebelarili za nas. Kaj pa hočete s svojim slikanjem? Kdo dandanes potrebuje novih slik? Ali ne vidite,
»Razumel, visokost.«
Vrstica 1.625 ⟶ 1.569:
Po ajdovi paši, ki je bila tako obilna, da so celo roji drujci pridobili po trideset funtov strdi, je bil odpor premagan. Janša ni več mislil na potovanje v Italijo. Knez mu je priskrbel nov dekret dvorne pisarne, s katerim je bil imenovan za prvega učitelja čebelarstva na Dunaju, čebele pa so prestavili v cesaričin Augarten. Zdaj je laže zadihal.
Jeseni se je vrnil Blaž Kumerdej. Na Dunaj je prišel bolj zdrav in robat, kot je poleti odhajal, še bolj nejevoljen na orientalistiko in željan, da bi se skoraj za zmeraj vrnil v domače kraje in začel učiti kmete umnega poljedelstva,
»Že zaradi Schiracha in Scopolija! Da ti ju ne bodo zmeraj v zobe metali! Napiši, razloži, dokaži! Povej, v čem se motita!«
Vrstica 1.633 ⟶ 1.577:
»Ampak, to sta vendar Schirach in Scopoli!«
»Slavni imeni, hočeš reči? Imen si se ustrašil, ne teh dveh možakov, ki vesta o čebelah veliko manj kot ti! In veš, zakaj vesta manj? Zato ker izhajata iz svoje učenosti! Ne moreta razumeti, da so stvari lahko resnične in pomembne, čeprav so na videz preproste! Fiziko in kemijo in celo matematiko sta že zmešala s čebelami in sta
»Moj Bog,« je zastokal Janša, »saj še dobro govoriti ne znam nemško, nikar že, da bi pisal knjige ... Presneto malo sem se doslej ukvarjal s pisanjem.«
Vrstica 1.643 ⟶ 1.585:
S tem je bila stvar dogovorjena. Jeseni, ko so iztočili med, je bilo delo s čebelami končano. Janša je zdaj ostajal po ves dan v Leopoldstadtu pri materi Matildi. Začel je pisati razpravo o čebeljih rojih.
Ni se rad spominjal tega dela. Bilo je pravcata muka. Vse dneve in pozno v noč je pri sveči posedal v svoji sobi in grizel gosje pero, ker ni in ni našel pravih izrazov. Zavedal se je, da se je lotil nečesa velikega in drznega, in včasih mu je zmanjkovalo poguma. Schirach in Scopoli sta mu blodila po glavi. Ves obupan je mislil, da njegov spis ne bo niti toliko izpiljen kot spomenica komendskega župnika Petra Pavla Glavarja, ki mu jo je nekoč pokazal ravnatelj Ekonomske družbe. Potem je bil tu
Ko se je že več dni mučil in ni mogel napisati niti ene strani tako, da bi bil zadovoljen, je nekega večera ves utrujen naslonil glavo na dlani, da bi si odpočil, pri tem pa je premišljal, da se ne bo več mučil s pisanjem, ki mu ni dovolj všeč. Ko je tako slonel, je nenadoma ugledal domači čebelnjak na Breznici. Zaslišal je tisto tenko, zveneče petje matice, ki se oglasi, kadar se čebele pripravljajo na rojenje. Potem je slišal rezko škrabljanje v panju, ko so mladice, kakor bi čutile, kaj se bliža, hitele gristi pokrovce svojih celic, da bi bile pripravljene na roj. Videl je čebele, ki so v gručah izletavale skozi žrelo, kot bi odhajale na pašo, a so v resnici samo izbirale prostor, kamor bi sedle. Potem so prihajale druge, težke, vonjajoče po strdi, in so se obotavljale na bradi, kot bi bile pijane. Videl je, kako se pretikajo po hodnikih med satjem in pijejo med, čeprav je zunaj obilna paša. In potem je videl, kako je brada naenkrat postala čisto prazna in je šum v panju dobil drugačen, višji, kovinsko jasen in napet zvok. Iz panja se je priplazilo nekaj čebel; krila so spustile tako nizko, da so čisto zakrile nožice, ustavile so se na robu brade in čakale, takoj zatem pa se je ozko žrelo zagatilo s čebelami, ki so prihajale ven v valovih, kakor bi jih panj bruhal iz sebe. Tisoči sivih in rjavih čebel so se zableščali na poletnem soncu, in z njimi je prišel vonj po hojevi strdi in vosku, in nato se je sivi oblak zapodil proti izbranemu drevesu in se strnil v kepo, v lep čebelji roj ...
Čebele so odrojile, Kuharjev Tonej, ki ni več pričakoval novih rojev, pa je odšel v planino. Čez ramo mu je visela pastirska malha, v njej pa krajec domačega soržičnega kruha in kos sira. Dopoldne je pomagal sosedom popravljati tamar; razmetal ga je vihar, ki je prišel s prvo pomladno nevihto. V prvi popoldanski uri, v topli sončni prigrevici se je vrnil domov. Kakor zmeraj poleti je stopil k čebelnjaku. Tisti trenutek je videl, kako se dva panja pripravljata na roj: otoški in tisti s kraljem Matjažem na čelnici. Otoški je izletel pred njegovimi očmi. Sledil mu je s pogledom in videl, da je sedel v staro lesniko, za katero je bilo njegovo skrivališče iz otroških let. Tam ga ni bilo težko ogrebsti. Pa tudi Matjažev panj je začel rojiti. Da bi ga
zadržal, je v nenadnem domisleku poveznil čez čelnico svojo prazno pastirsko malho. Nato je šel k roju iz otoškega panja. Čebele so se počasi umirjale in se zgrinjale v velik grozd. Ogrebel ga je v enega novih panjev; ko se je vrnil k čebelnjaku, pa je videl, da je roj iz Matjaževega panja obtičal v njegovi torbi. Takrat se mu je prvič porodila misel, da bi si lahko naredil prestrezalo za čebelje roje. Pozimi se je ukvarjal in ubadal s tem delom. Iz smolnato dišečega smrekovega lesa je naredil ročnik in mu pritrdil na konec platneno vrečo. Pozneje je vrečo nadomestil z mrežasto tkanino, ki jo je kupil pri trgovcu v Radovljici. To je bila njegova vrša, ki so ji Brezničani rekli ravšelj. Tudi v Meidlingenu je prestrezal roje v vršo. Zdaj je bilo med dunajskimi čebelarji že mnogo vrš, ličnejših in boljših kot tista prva okorna, ki jo je naredil sam ...
Vse to so bile navsezadnje reči, ki so za čebelarja veliko pomenile in jih pred njim niso spoznali niti Scopoli niti Schirach ali
Dvignil je glavo. Sveča je malodane dogorela. Vzel je iz miznice drugo in jo prižgal. Lesena stenska ura je
Po pustih ulicah Leopoldstadta je visoko, prav nad strehami divjal veter, tisti hladni, poznojesenski, ki prinaša sneg. Platanam na gosposkih vrtovih je osmukal poslednje zlato rumeno in rdeče listje. Janša mu je včasih prisluhnil. Toda zdaj to ni bil divji veter, ki je prišel prav od Beskidov. Bil je domači, gorenjski krivec in vihral je okrog Kuharjevega čebelnjaka. Na belih listih pa je čedalje hitreje nastajala Razprava o čebeljih rojih.
Zdaj pa je bila pomlad in ta pomlad je bila kakor veliko zadoščenje. Vsi sovražni glasovi so potihnili. V čebelarsko šolo so prihajali učenci z vseh strani. Janša je vsako popoldne eno uro govoril o reji čebel, o panjih, o boleznih med čebelami in kako jih je treba zdraviti in zmeraj spet o tem, naj nihče ne mori čebel, kadar jim jemlje strd. Okrog njega so se zbirali dvorski uradniki, prihajali so odborniki in člani Ekonomske družbe, dunajski meščani, ki so zvedeli o tem novem čebelarjenju in učenci iz vseh krajev dežele. Janša ni maral predavati v učilnici, ki jo je ponudila Ekonomska družba. Tja je prihajal samo v pustih, deževnih dneh. Svoje učence je zbiral pri čebelnjaku. Vsako popoldne je stal tam, visok, zdrav, pomlajen in poln zanosa. Govoril je, pri tem pa so mu čebele obletavale obraz in sedale na glavo. (Njegovi učenci so iz tega naredili legendo, da ga še nikoli ni pičila nobena čebela.) Predaval je preprosto, z jasnim, zvenečim glasom, in vsak je čutil, da govori o rečeh, ki mu pomenijo toliko kot življenje. Zmeraj spet je pravil o Breznici in o svojem dedu, ki je bil čebelar, in o očetu čebelarju, in nato, kako je on sam kot deček
Imel je učence iz vseh koncev cesarstva. Dan za dnem je pred njim posedal Jožef
Pred dnevi je Janša dobil sporočilo, da ga želi sprejeti kmetijski minister plemeniti Raab v svojem kabinetu, da bi se pogovarjal z njim o njegovem delu. Blaž Kumerdej, ki je bil pri Janši, ko se je odpravljal v avdienco, je bil bolj razburjen kot Janša sam; neprenehoma ga je trepljal po rami in ga obračal sem in tja in ogledoval njegovo obleko.
»Zdaj si navsezadnje postal imeniten možak in pot navzgor ti je odprta,« je rekel. »Pokaži, kaj zmore naš
»Nehaj! Nehaj!« je smeje se vzkliknil Janša.
»Ali ti mar laskam? — Toda počakaj, tudi jaz bom ob svojem času naredil svoje! Veliko načrtov imam. Nekoč bom napisal spomenico o šolah v slovenskih krajih. Videl boš! Zmeraj spet slišim, da premalo otrok prihaja v šolo. A zakaj ne hodijo? Zato ker se učijo samo nemško! Otroci ne razumejo tujega jezika in šola jim prav malo koristi. Predlagal bom, naj začno v šolah učiti slovensko!«
Spremil je Janšo prav do vhoda v
Čutil je, da je v zadnjem času miren in srečen. Bilo je, kakor da se je po dolgih letih vrnil k samemu sebi. To mu je pomagalo, da se je navadil vedenja, ki je bilo enako dobro za visoke in preproste. Bil je tako ponižen, da mu nihče ni mogel očitati nadutosti, in toliko samozavesten, da se ni poniževal. Govoril je preprosto in nikoli z izrazi, ki so bili v navadi med visoko gospodo — tako je bilo najboljše. Vrnila se mu je zdrava kmečka samozavest, ki jo je imel v otroških letih, in pozneje še enkrat, takrat ko si je po Glavarjevem vzorcu uredil svoj lepi, veliki čebelnjak. Nič več ga ni bolelo, da je v tujem mestu, ki mu ni in mu nikoli ne bo domovina — zdaj se je sprijaznil s tem. Prav dobro je vedel, kako je z grofi in baroni, ki so sedeli v Ekonomski družbi, ker so se hoteli laskati cesarici: imeli so ga za bistrega in izvedenega, toda preprostega kmečkega človeka, tlačana, in njihova prijaznost je bila dobro znana prijaznost plemstva: suhi smehljaj radovljiškega graščinskega oskrbnika, ki ga je vrgel tlačanu za dobro opravljeno delo v rastlinjaku. Edino knez Starhemberg je včasih govoril z njim, kot da je pozabil na stanovsko razliko, in ga je tu in tam tudi vprašal za svet — toda tudi knez se je vsakokrat brž spet vrnil k svoji vzvišeni naklonjenosti in k nosljajočemu francoskemu naglasu. Te reči, ki so ga v začetku žalile in bolele, so zdaj postale nepomembne. Natanko je ocenil svoje mesto med gospodo. Služil ji je, hkrati pa je služil ljudem v vseh cesarskih deželah. Povsod bodo zrasli čebelnjaki in ljudje bodo čebelarili po novem, po njegovo. Najprej bodo začeli tako gojiti čebele na posestvih plemičev in gospode, polagoma pa se bodo tega oprijeli tudi kmetje. Kmet je nezaupljiv do vsega novega, toda treba mu je samo dati časa. Če učaka to, potem njegovo delo ni bilo zaman.
Bil je miren, ministrski urad pa ga je le nekoliko zbegal. Bilo je toliko vrat in toliko lakajev, ki so si ga podajali iz rok v roke, da je zaslutil, kako dolga je vsaka pot do cilja na avstrijskem dvoru. Navsezadnje ga je neki lakaj le privedel v ministrov kabinet. V kabinetu je bilo veliko pozlate in veliko rožastih preprog in vonjalo je po sivki in tobaku. Ministrov tajnik se je približal s tako zadržanimi koraki, kakor bi bil na hoduljah, priklonil se je in z nosljajočim modnim glasom rekel:
»Ekscelenca prosi. Izvolite!«
Ekscelenca je bil debelušen mož z dobrodušnim obrazom, gladko obrit in z lasuljo, ki je bila nekoliko staromodna, ker je bila samo ob straneh nakodrana in je imela kito s pentljo. Sedel je v naslonjaču in kadil pipo. Namesto Janšo je pogledal svojega tajnika in počasi rekel:
»To je gospod Janša, prvi učitelj na čebelarski šoli. Oglejte si ga, grof! Preprost človek je, tlačan. Toda kmečki ljudje so bistri in mi bi se mogli v kmetijskih rečeh od njih marsičesa naučiti. Po drugi strani pa je dolžnost učenih mož, da si prizadevajo, kako bi kmetom pomagali iz revščine. Skušajte se seznaniti s temi zadevami, grof!«
Vrstica 1.713 ⟶ 1.638:
»Da, ekscelenca. Treba je pomagati kmetom, ker bodo potem tudi laže plačevali davke.«
To je bil kočljiv pomenek in minister se je takoj spet vrnil k čebelam. Dal si je prinesti neki spis z mnogimi prilogami in je dolgo listal po njem. Potem se je izgubil v naslanjaču, vlekel pipo in premišljal. »Ali se vam zdi
»Boljši, ekscelenca. V Augartnu je veliko lip in akacij. Lipova strd je tekoča in zdravi grče v grlu in zasližena pljuča, akacijeva pa rdeči in umirja težko kri.«
»Glejte glejte,« je rekel Raab in priznalno prikimal. »Gospod cesarski učitelj ve o teh rečeh več kot naši
Janša je komaj skril vesel smeh. Kako malo ve o čebelah mož, ki je vendar kmetijski minister! Priklonil se je in potrpežljivo razložil:
Vrstica 1.729 ⟶ 1.652:
»Torej je Augarten boljši. To mi je všeč, ker je Augarten cesaričin in je najmilostljivejši vladarici zelo pri srcu. Poročal ji bom o tem. — Ali pa je dobro voziti čebele na Moravsko polje na pašo? Tam je veliko blatnih jarkov, v katerih se redijo žabe in krastače. Baje posebno krastače prežijo na čebele.«
Spet je malo manjkalo, da ni Janša planil v vesel smeh. Minister je opazil smeh v njegovih očeh in se je
»Krastače so na tleh in čebele v zraku, ekscelenca. Menda ne hlastajo posebno rade po čebelah. Bolj nevarni so jim nekateri ptiči. Vseeno pa rad pritrdim, da kdaj pa kdaj krastača pogoltne čebelo.«
Vrstica 1.735 ⟶ 1.658:
Minister je bil potolažen in je rekel, ali bi ne kazalo kmetom priporočiti, naj sejejo veliko ajde, ki je čebelam najboljša paša. To pa je zvenelo tako pametno, da je Janša rad pritrdil. Navsezadnje je bil minister razumen mož in ni mu mogoče zameriti, da tako malo ve o čebelah. Saj skoraj ni človeka v cesarstvu, ki bi vedel o njih več kot to, da ob dobrih letinah nanosijo strd in da jih moraš zadušiti z dimom, če jim jo hočeš pobrati.
Raab je začel razpredati svoje misli o ajdi, ki je baje tudi dobra hrana, in v tem je lakaj neslišno odprl vrata. Za vrati je zažuborel nizek ženski glas. Tajnik je prebledel pod debelo plastjo pudra, Raab pa je zmedeno iskal, kam bi skril svojo pipo. Janša ni vedel, kam je izginila pipa, ki je Raab nenadoma ni več imel v roki, in potem je videl nepremični, kakor prelomljeni lakajev hrbet med vrati in žensko, ki je priplavala v sobo v svojih širokih krilih. V roki je držala pahljačo. Stopila je naravnost k ministru in s pahljačo udarila po mizi, kot v nekakšni narejeni nejevolji, potem je rekla s svojim nizkim altom v francoščini:
»Spet kadite svojo pipo, ekscelenca! Kako ogabno!«
Tajnik je stal vzravnan kot sveča in minister se je smehljal kot otrok, ki so ga zalotili pri prepovedanem dejanju. Janša je nenadoma začutil, kakor da se je čisto izničil. Stal je ob strani, cesarica — zdaj jo je spoznal — pa ga sploh ni videla. Stala je pri mizi in trkljala s pahljačo po njej, potem je rekla:
»Danes mi pa morata prebrati poročilo o popisu zemljišč in postopku, kako je treba določati sporne meje.«
»Da, veličanstvo,« je rekel minister.
»Ali mislite, da bi pri spornih razmejitvah gosposke in kmečke zemlje smeli tudi kmetje nastopati kot priče?«
Vrstica 1.753 ⟶ 1.682:
»Kdo je to?«
Raabovo okroglo telo se je malone prekopicnilo v globokem priklonu pred cesarico. Napihnil je lica, zamahnil z negovano roko v čipkastem zapestju, se še enkrat priklonil in nato povedal, da je to prvi čebelarski učitelj Nižjeavstrijske ekonomske družbe, ki vsak dan predava o čebelah najbolj prizadevnim in ukaželjnim gospodom iz vseh dežel cesarstva.
Cesarica je zamahnila s pahljačo in pretrgala tok ministrovih besed.
Vrstica 1.767 ⟶ 1.694:
Ko je spet pogledal cesarico, se je smejala. Opazil je presledek med njenima sprednjima sekalcema in velike, ploščate zobe nad štrlečo spodnjo ustnico. Lepa ni bila, a tudi ne medla, kot se mu je prvi trenutek zdelo. Začela je živahno, prizadevno govoriti. Vprašala je Raaba, ali bi ne bilo dobro, če bi pohiteli z ustanavljanjem Kmetijskih družb, ker bi tako najlaže razširili tudi čebelarstvo. Raab je rekel, da bo storil vse, kar je v njegovi moči in mu ne bo žal truda, samo da bi ustregel vladarici. Cesarica se je spet zasmejala.
»
Raab je spet govoril in govoril in cesarica ga je znova ustavila z zamahom pahljače. Obrnila se je naravnost k Janši in mu pogledala s svojimi sivimi očmi v obraz.
Vrstica 1.779 ⟶ 1.706:
»Odslej mi boste sproti poročali o vseh novih rojih, ekscelenca.«
Raab se je priklonil. Pomislil je, da mu je cesarica naprtila še eno dolžnost: sproti ji bo moral poročati o Janševem čebelarjenju. To bo trajalo, dokler ne bo pozabila — ali pa sploh ne bo pozabila! Težko je biti kmetijski minister Marije Terezije! Prizadeva si, da bi kmete iztrgala iz rok plemstva. Tlaka in desetina zemljiški gospodi že zdaj ne prinašata več toliko kot prejšnje čase, če bo šlo po
Cesarica se je obrnila k Janši in rekla:
»Venez
Trenutek pozneje je stal pred njo. Pomolila mu je roko. Bil je nekoliko zbegan in jo je prijel. Pod prsti je začutil hlad velikega modrega kamna, vdelanega v prstan na sredincu. Strmel je cesarici v oči, ta pa se je spet nasmehnila in se z drugo roko začela pahljati. Od strani je videl tajnika, ki so se mu oči razširile v grozi in se je zdelo, da je okamnel v pričakovanju nečesa neprijetnega, Raabov čipkasti rokav pa je spet migotal in mu je nekaj ukazoval. Ovedel se je, se sklonil in poljubil cesarici roko.
Vrstica 1.793 ⟶ 1.718:
»Le dobro naj pase čebele.«
Takoj nato je odšla. Malo pozneje je Raab odslovil tudi Janšo. Pred odhodom je govoril z njim skoraj kot s sebi enakim in krepko mu je stisnil roko. Tajnik je z očitnim občutkom olajšanja, ker se je stvar tako dobro končala in ni Janša zagrešil nobene nerodnosti, stopil k njemu in ga spremil do vrat. Nato so si ga lakaji spet podajali iz rok v roke. Na koncu ga je čakalo še majhno presenečenje. Pred izhodom je stala Raabova kočija, da ga odpelje v
Potem je spet sedel doma in bil bolj presenečen kot srečen. Še najboljše od vsega je bilo, da je cesarica naročila ministru, naj ji sproti poroča o vseh novih čebeljih rojih. To pomeni, da mu je pripravljena pomagati. Mogoče bo dosegel, da bodo zares začeli širiti čebelarstvo po vseh deželah. Če bi se mu posrečilo prepričati Raaba, da je kmetom treba pomagati pri tem, ker si sami ne morejo kupiti dobrih panjev, bi kar kmalu iz vseh čebelnjakov izginili slamnati koši! Moral bi tudi pisati o čebelah!
Vse bi moral napisati! Ljudstvo ne zna brati, toda prav gotovo bi se dobilo nekaj mož, ki bi jim razložili njegov nauk. Morebiti bi kdo celo prestavil pisanje v domači jezik. Če drug ne, Peter Pavel Glavar na Kranjskem bi to gotovo storil ...
Nenadoma je čutil, da je sredi velikega dela. Čebele, ki so mu bile nekoč samo radost in pozneje spomin na mladost, so postale nekaj zelo pomembnega. Vsemu njegovemu prizadevanju so dale smisel. Po njegovi zaslugi bodo v kmečkih hišah stali korci strdi in namesto bakel in trsk, ki malo svetijo in samo kadijo, bodo povsod gorele voščenke. V mršave kmečke mošnjičke se bodo stekali tolarji in šmarne petice in pred čebelnjaki bodo postavali možje v črnih hlačah in belih srajcah, kot je nekdaj stal pred čebelnjakom njegov oče. — Zdaj šele zares ve, da je bilo vredno zapustiti Breznico in priti na Dunaj! Ime slikarja Janše bo kmalu pozabljeno, nikoli pa ne bodo pozabili Janše čebelarja.
Vrstica 1.803 ⟶ 1.728:
To s cesarico pa ... Samo zaradi njegovih načrtov je dobro, da si je pridobil njeno milost. Da ji je pa smel poljubiti roko ... prava reč! Samo Blaž Kumerdej bo naredil legendo iz tega, da je kranjski čebelar stal pred cesarico in se pogovarjal z njo iz oči v oči.
Mesec dni pozneje se je gospod plemeniti Raab oglasil v Augartnu, da bi si ogledal Janšev čebelnjak. Bilo je prijetno popoldne in minister se je pripeljal na svojem lahkem vozičku, brez spremstva, samo svojo sestro in njeno malo hčerko je imel s seboj. Sestra, gospa Elizabeth, je bila vdova po cesarskem tajnem svetniku grofu
Razkazal je ministru in dami svoje panje in čebelarsko orodje, ki ga je večidel naredil sam, in potem jima je ponudil medice, ki jo je tudi sam kisal po slovenski navadi. Raabu je pijača ugajala; pohvalil je jo in potem je ponudil vrč še sestri. Dama je dvignila črni pajčolan in se z ustnicami samo dotaknila pijače. Potem je prikimala z bledim obrazom, dvignila ozke črne obrvi in visokostno pogledala čebelarja, kakor bi ga šele zdaj zares opazila. Nato se je obrnila k bratu in mu nekaj pripovedovala po francosko. Raab je rekel Janši:
»Mojo sestro je doletela velika žalost, ko ji je umrl nadvse ljubljeni soprog. Potrebuje razvedrila, ki ni hrupno, a bi jo duševno okrepilo. Pravi, da ji čebele zelo ugajajo in da so ji posebno pisane panjske končnice všeč. Rada bi še kdaj prišla k čebelnjaku in želi, da bi ji gospod cesarski učitelj ob priložnosti razložil pomen podob na
Janša je nekoliko nejevoljno odgovoril: »Pripravljen sem služiti gospe, kadarkoli
Gospa plemenita Austerlitz se je komaj opazno nasmehnila. Ni ji ugajalo, da jo je Janša imenoval samo gospo, ko je bila grofica iz najvišjega plemstva in je imela še celo vrsto zvenečih naslovov. Toda pogledala je Janšo z vzvišeno prizanesljivostjo in rekla:
Vrstica 1.817 ⟶ 1.742:
Janša je imel veliko dela, toda ministrovi sestri je bilo treba ustreči. Malo ji je polaskal.
»Z veseljem bi gospe služil ves dan, toda ob
Gospa Austerlitz se je potolažila in rekla, da se bo pripeljala na kak sončen popoldan. Potem si je z
Gospod plemeniti Raab je v tem mesecu spoznal, da cesaričino zanimanje za čebele ni zgolj enodnevna muha. Od kmetijskega ministrstva je zahtevala predračun, za koliko bi se pomnožili dohodki državne blagajne, če bi po vseh cesarskih deželah začeli gojiti čebele, in kako dolgo bi trajalo, da bi se to zgodilo. Minister Raab se je potil, priganjal svoje pomočnike in uradnike v ministrstvu, sam brskal po poročilih in navsezadnje predložil cesarici številke, ki so ji ugajale. Cesarica se je zdaj velikokrat pogovarjala s knezom Starhembergom o čebelarstvu in je potem spravljala kmetijskega ministra v zadrego z vprašanji, na katera ji ni znal odgovoriti. Nekoč ga je vprašala, ali je res, da je siva kranjska čebela, ki jo Janša hvali, veliko boljša od rjave čebele, ki jo redijo skoraj v vseh drugih deželah. Raab ni vedel ničesar o tem, a ker je omenila Janšo, je odgovoril, da je čebelarski učitelj resnični poznavalec čebel v cesarstvu in je zato gotovo treba dajati prednost sivim čebelam, ki jih priporoča. Takoj nato je cesarica hotela vedeti, ali bi bilo mogoče iz Kranjske uvoziti dovolj sivih čebel, in minister spet ni vedel, kaj bi ji odgovoril. — Te čebele in cesaričina vnema zanje so mu čisto zagrenile življenje. Zaradi njih je naročil Ekonomski družbi, naj mu redno pošilja vsa poročila o čebelarstvu in je cele ure
Zdaj se je natanko pozanimal za vse, kar je delal Janša zadnji čas. Dvakrat si je dal našteti vse panje, ki so rojili, in posebej si je skušal zapomniti, koliko je bilo naravnih in koliko umetnih rojev. Naslednje jutro je nameraval poročati cesarici o tem.
Vrstica 1.835 ⟶ 1.754:
Roke so mu drhtele, ko je držal dragoceni dekret in ga še in še prebiral. Navsezadnje je bil na konju! Njegovi Brezničani bodo strmeli, kadar bodo zvedeli, kako daleč je prišel Kuharjev Tonej, ki so ga imeli za nekoliko čudaškega, ker se skoraj ni maral ukvarjati s čim drugim kot s čebelami in slikanjem panjskih končnic. Zdaj bo navsezadnje konec mučnih skrbi za prihodnost! Nič več ni štipendist in ne bo se mu treba kar naprej pogajati z Družbo, da bi primaknila kak groš! Mogel bo živeti samo še svojim čebelam.
Za trenutek je zasanjal. Navsezadnje je dovolj star, da bi mislil nekoliko tudi nase. Moral si bo najeti drugo stanovanje. Z materjo Matildo se bosta preselila v lepši in udobnejši dom. Ali pa se navsezadnje oženi. Doslej ni utegnil misliti na to. Moral je skrbeti za oba mlajša brata,
Malo pozneje ni več mislil na to. Te reči navsezadnje niso tako pomembne. Zares pomembno je samo to, da bo lahko v miru preučeval življenje čebel. Veliko reči je še, ki jih ne ve. In potem, da bo poskrbel, da se bo čebelarstvo razširilo po vsej državi. Poskušal bo in meril in primerjal, in potem bo pisal o svojih dognanjih. To mora storiti!
Vrstica 1.843 ⟶ 1.760:
Zdaj je trdno stal na svoji poti. Nič več ga ni vleklo k slikanju. Morebiti bi si sploh nikoli ne bil želel slikati, če bi ne bil v mladosti spoznal Arerja. Čebele pa so bile njegove od otroških let in zdaj mu bodo tudi ostale prav do konca!
Popoldne je spet stal pred čebelnjakom. Gledal je čebele z očmi zaljubljenca. Na gosto so izletavale in se vračale vse rumene, težke od cvetnega prahu. V
V toplih poletnih dneh je večkrat priropotal do vhoda v Augarten lahek gosposki voziček.
Vrstica 1.849 ⟶ 1.766:
Elizabeth plemenita Austerlitz je mislila resno, ko je rekla, da bi rada prišla včasih k čebelnjaku.
Navadno je prihajala v prvih popoldanskih urah, ko ni bilo pri čebelnjaku še nikogar, ki bi želel, da mu Janša kaj pokaže. Če je kdaj naneslo, da je naletela na koga, je ostala zelo malo časa, potem pa se je opravičila in odšla — kadar pa je bil Janša sam, je sedela pri čebelnjaku tudi po cele ure. Včasih je imela s seboj malo Luizo, in medtem, ko je stara francoska vzgojiteljica z dekletcem hodila po parku, je gospa Elisabeth zamišljeno gledala čebele ali pa si je dala pripovedovati zgodbe, ki so bile naslikane na panjskih končnicah. Nekatere teh zgodb so ji ugajale, druge pa so se ji zdele hudo robate, toda ker je bila odlična dama, ni nikoli pokazala nejevolje.
Spočetka ni pri čebelnjaku nikoli odložila žalne tenčice, pozneje pa se je navadila, da si jo je že ob prihodu vrgla na hrbet. Bila je še mlada in imela je ozek, bledikav obraz, ki ni bil prav nič podoben okroglemu bratovemu — sicer pa je morala biti veliko let mlajša od brata. S črnimi črtami obrvi in velikimi modrimi očmi se je zdela lepa, toda nekako brezbarvna in brezizrazna. Tako jo je Janša dojemal vsaj spočetka, ko je večidel molčala. Pozneje je oživela in po tretjem ali četrtem obisku je postala zgovornejša. Niso je več zanimale samo zgodbe in začela je spraševati tudi o čebelah. Nekoč se je nasmehnila in rekla:
»O teh rečeh zelo malo razumem. Ne razumem, zakaj čebele pravzaprav rojijo. Premišljala sem in zdi se mi, da zato, ker jim postane panj premajhen. To je tako, kot če hiša postane pretesna. Potem se je treba izseliti. Ali je tako?«
Vrstica 1.863 ⟶ 1.778:
Janša se je veselo zasmejal. Zmeraj spet ga je presenetilo, kako malo vedo gosposki ljudje o rečeh, ki jih na kmetih pozna in razume vsak otrok. Tako smešno je zvenelo, kadar so govorili o teh stvareh!
»Nič ne vedo, milostna gospa,« je rekel. »Pomisliti morate, da čebele živijo divje, v gozdovih in v drevesnih duplinah. Ko sem bil otrok, sem dostikrat naletel na roj divjih čebel. Ljudje so bili toliko pametni, da so jim pripravili hišice, ker so tako bolj gotovo prišli do strdi.«
Stresla je z glavo in se pridušeno zasmejala. »Oh, nisem vedela, da so tudi divje čebele,« je rekla. »Ali so bile vse čebele nekoč divje? Morebiti zaradi tega pikajo?«
Vrstica 1.873 ⟶ 1.786:
»Ne pikajo rade. Morebiti vedo, da bodo morale potem umreti.«
»O da,« je rekla. »Spominjam se, kako
Malo pozneje je vprašala: »Koliko umetnih rojev ste naredili zadnji teden?«
Vrstica 1.883 ⟶ 1.796:
»Da.«
Bila je pravzaprav zelo prikupna mala vdova in nič preveč podobna imenitni gospe, ko je tako sedela na
Bilo jo je prijetno poslušati, ko je tako sedela na klopici, z rokami v naročju in s črnimi rokavicami na tankih prstih, in mu je pripovedovala o svoji mladosti in o svojih prednikih, ali pa o nenavadno zamotanih vezeh svojega sorodstva. Janša bi se mogel naučiti cele rodovnike avstrijskih plemiških rodbin na pamet, toliko mu jih je omenjala tako, kakor da jih mora on prav gotovo poznati. Menda je bila prepričana, da v cesarstvu ni človeka, ki bi ne vedel zanje. Tu in tam je pripovedovala tudi o svojem pokojnem možu, ki ga je zmeraj imenovala samo Austerlitz. Nekoč je omenila, da je imel na enem svojih posestev tudi čebele in da je prav malo manjkalo, da jih ni videla.
»Peljali smo se s kočijo, da bi si ogledali tisti čebelnjak. Spotoma nas je zatekla nevihta. Zmeraj sem se tako zelo bala nevihte! Ko sem bila še otrok, sem se vselej, kadar je začelo treskati, skrila za veliko očetovo knjižno omaro. Oče mi je rekel, da se je tudi mati tako bala nevihte. Še zdaj se bojim hudega vremena!« Pogledala je Janšo z očmi, ki so bile lepe in odkrite, skoraj še otroške, čeprav je gospa davno pustila za seboj dvajseto leto. »Tistikrat je tako grmelo in se bliskalo, da kaj takega še nisem doživela. Potem je začelo liti, toča je padala in voda je od vseh strani vdrla v kočijo. Imela sem čisto premočene noge ... Zatekli smo se v neko krčmo, zvečer pa smo se vrnili na Dunaj. Tako nisem nikoli videla Austerlitzovega čebelnjaka. Gotovo ni bil tako velik in lepo urejen kot tale tukaj.«
Vrstica 1.915 ⟶ 1.826:
»Oh, seveda,« je rekel Janša.
Gospa Elisabeth je nato rekla, da hoče tudi sama deklico poučevati o vsem, kar ve. Pri priči je vstala, zaklicala: »Louisa!« in čakala, dokler ni deklica z vzgojiteljico prišla k čebelnjaku. Potem je ukazala deklici, naj sede poleg nje. Dekletce s šopkom rož v rokah je sedlo zraven matere, ona pa jo je objela in ji nato začela govoriti o čebelah. Pravila ji je o njihovi marljivosti in kako se moremo od njih marsičesa naučiti. Njen pouk je bil zelo svojevrsten, toda Janša se ni smejal. Samo otrok se je pri tem dolgočasil in razmišljeno trgal glavice svojih rož. Madame je rekla, da je po njenem še prezgodaj, da bi deklico seznanili s tako resnimi rečmi. Madame se je zdelo govorjenje o čebelah tudi zelo kmečko . — Zaradi tega je gospa
»Menda je res še premajhna,« je rekla in gledala Janšo, kakor da pričakuje, da ji bo pritrdil. On se je spominjal, da je kot petleten deček že tekal za kravami, vseeno pa je pritrdil gospe, da deklica utegne biti res še premajhna, da bi razumela, kako se moramo učiti pri čebelah marljivosti in reda.
Vrstica 1.929 ⟶ 1.838:
Spremljal je njo in deklico do voza in ob slovesu mu je vsakokrat ponudila roko, da jo je poljubil. Nasmehnila se je in dovolila, da je njej in deklici pomagal zlesti na voz. Nekoč jo je slišal neskončno milo reči deklici, ki je otroško brez misli trgala rožam glavice:
»Mais, Louise ... Ali ne veš, da rožice boli?«
Sam ni vedel, zakaj mu je ob tem postalo tako veselo pri srcu. Potem je voziček oddrdral, on pa je stal in gledal za njim, dokler se ni izgubil v zelenju dolge aleje v parku.
Navadil se je bil obiskov male gospe in zdaj je že natanko vedel, ob kateri uri prihaja. Zmeraj je uredil tako, da je bil sam pri čebelnjaku, ko je prišla. V prodajalni s porcelanom je iztaknil staro češko majoliko, poslikano z lepim vzorcem, ki ga je spominjala majolik doma, in v tej je gospe ponujal medice, za deklico in njeno francosko vzgojiteljico pa je imel zmeraj pripravljeno najlepše belo satje, polno strdi. Čutil je, kako je nesmiselno — toda zalotil se je, da na večer pred napovedanim prihodom
V njem se je prebudilo nekaj davno pokopanega. Izpod vseh spominov je prihajal stari Arer. Čepica mu je zlezla postrani in židani čop mu je poplesoval po rami, mežikal je in pol sočutno pol posmehljivo gledal kmečkega fanta, ki je stal v njegovi delavnici kot na pragu nedotakljivega. Ali poznaš to? je spraševal — na sliki je bila Psyche, ki ji je mali Amor poslal puščico v srce. To je Psyche, je rekel stari podobar, duša, ki jo je ljubezen ranila. Premlad si še, da bi vedel, kaj to pomeni ...
Takrat je bil seveda premlad. Zdaj ... zdaj je morebiti že prestar.
do tu popravljeno
V spominu so na Arerjevih porcelanastih pečnicah plesale nimfe, tiste, ki mu jih je mojster podaril za spomin in so mu potem pomagale, da so njega in brata sprejeli v risarsko šolo. A tudi Dunaj je poln nimf. Po vseh omarah in komodah stojijo, večno mlade se naslanjajo na pozlačene baročne urice. Sklanjajo se nad vodnjake na dvoriščih gosposkih hiš, v kotičkih vrtov se skrivajo, z vseh slik gledajo, odete v presojno tenčico. — Če bi gospa Elisabeth odložila žalno črnino in se zavila v tenčico, bi bila kakor katera od njih. Tako lepa je, tako vzvišena nad vsem!
|