Zlati roj: Razlika med redakcijama

Slikanje mu je šlo zdaj bolje od rok kot na Breznici. V bakrorezni šoli je res največ delal s peresom, toda naučil se je risati in je mogel po predlogi bolje slikati. Pomislil je, da bi ga bil stari Arer vesel. Eh, stari Arer, čigar nimfe, posnete s porcelanastih vložkov v peči, so njemu in Lovrencu pomagale, da so ju sprejeli v šolo! Zdaj se je tej mali prevari samo še prizanesljivo smehljal. Lovrenc pa je včasih rekel s tisto samozavestjo, ki mu je nič ni moglo omajati:

Potrpežljivo se je ukvarjal z drobnimi listi divje trte — bilo jih je toliko, da bi obupal! Od stopnic je včasih potegnilo mrzlo in krmežljavi plamen v mali zeleni svetilki, ki je vso sobo zasmradila z vonjem požganega kosteničnega olja, je nemirno trepetal. V sobi je bilo zakajeno — zdelo se je, da pritiska odjuga in nerodni kamin je v takem vremenu zmeraj bolj kadil kot grel. Temu so rekli: » ... za-stonjskozastonjsko stanovanje, kurjava in svečava, ki jo uživa štipendist od državnega gradbenega urada po posebni milosti presvetle cesarice, vredno kakih dvesto petdeset goldinarjev na leto ...« Če je pomislil na to, bi se bil skoro grenko zasmejal. Oh, bilo je čisto dobro za oba mlajša brata, ki sta bila šele na začetku poti; da je pa malone štiriintride-setletništiriintridesetletni mož živel od cesaričine milosti, to ... da, to je gotovo napak. Neprenehoma mu je klicalo v spomin, da je zapravil najlepša leta svojega življenja, ker bi bil moral priti na Dunaj že zdavnaj ali pa bi bil moral ostati na Breznici. Toda zdaj ni bilo nobene poti več nazaj in moral se je zagristi v delo.

Dokončal je divjo trto na eni strani gradiča in jo zamišljeno opazoval. Jasna linija in natančno delo — Wei-rotterWeirotter bi bil zadovoljen z njim. Spet je vzel tenek čopič in začel vleči kot las tenke črte. Vtem je nekdo prišel v sobo. Blaž Kumerdej si je okresal na tleh zasnežene čevlje in široko, sproščeno stopil k rojaku.

»Oči si kvariš pri tej luči, in če oslepiš, ti noben ho-meopathomeopat ne bo mogel pomagati.«

Janša sejese je zasmejal. »Pa ti?« Pokazal je sveženj knjig, ki jih je Blaž držal pod pazduho.

»Da. In ko pridem na Kranjsko, bom ljudem pomagal, da se jim bo bolje godilo. Pa ne s hebrejščino! Kmeto-vatiKmetovati jih bom učil in kako bi več pridelka imeli, in to bi rad, da bi vsak kmečki fantič hodil v šolo. Pa ne v tako, kot je bila magistra Skorie! S fižolovo preklo nas je mlatil, ti pa nikar ne misli, da mu preklo zamerim! Le tisto mu, da nas nič naučil ni. Bogve kakšna je bila tista latinščina, ki jo je meni vtepal v glavo — ko sem prišel v šole, si nisem znal z njo nič pomagati in profos mejeme je mlatil, dajeda je bilo kaj! Da, in potem bi še rad videl, kako je v naših gorah, prav na vrh Triglava bi rad prišel.«

»Pojdi no—no — babe!«

»Saj ...«

Počasi pijeta medico, dokler ni vrč prazen. Potem Blaž Kumerdej odide. Za njim pride po stopnicah mati Matilda in plaho vošči lahko noč. Anton Janša pa se vrne nazaj k svojemu delu. Vzame čopič, da bi naredil še nekaj tankih črtic, tamle na oglu, na zastorih v oknu. Ne more. Gradič je nenadoma postal tuj in Janša ga gleda, kot bi ga ne bil sam ustvaril.

Spomnil se je Arerja — rad bi, da bi bil doživel ta dan! Toda vozniki so mu najprej prinesli vest, dajeda je gospa Klotilda umrla že tisto zimo po Tinetovem prihodu na Dunaj, pred dnevi, ko so pridrdrali prvi vozovi s Kranjskega, pa je zvedel, da je pred pustom umrl tudi Arer.

Da, vsi trije bratje so pokazali, kaj znajo. Tudi Tine. Ta bo morda še nekoč doživel čast, da bo postal učitelj na šoli za zgodovinsko risanje. Fant si izposoja debele knjige in bere v njih o slavnih dneh preteklosti in potem riše obraze in dogodke, o katerih je bral. Cel kup bakroreznih odtisov že ima! Ni še dolgo tega, kar se je oglasil na šoli učeni profesor Hirscher in si izbral nekatere izmed Tineto-vihTinetovih bakrorezov, da jih bo natisnil v svoji knjigi o turških vpadih na Zgornjo in Spodnjo Štajersko. Ne, Janše niso kar tako!

Ni več slikal gradičev z zelenimi tratami, na katerih se pasejo ovce in igrajo otroci; ni se mu zdelo več resnično. Njegov zdravi kmečki čut se je upiral laži. Slikal je podobe, kakor jih je videl, in še z jasno linijo in natančno, kakor je zahteval Franz Weirotter. Včasih mu je bilo vseeno, če jih bo kdo pohvalil ali ne. In glej — ravno te podobe, s katerimi ni nameraval nikomur laskati, so mu prinesle priznanje !

Zunaj se je začelo mračiti. Strehe so postale modre, v zraku pa je še vedno ostal vonj pomladi. V obrtnih delavnicah, pod izveski, ki so se spokojno pozibavali v večernem vetriču, so se prižigale luči. Matere in krščenice so prihajale iz hiš klicat otroke. Na drugem koncu ceste se je dostojanstveno pozibavala kočija, v katero sta bila vpreže-navprežena dva vranca. Dva služabnika sta prav tako dostojanstveno stopala spredaj, seženj pred konjskimi gobci, in v enakomernih presledkih klicala:

»Prostor za plemenitega gospoda, gospoda Montecu-cooooMontecucoooo — lijaaaa!«

»Nič hudega ni, mati Matilda! Vajen sem drugačnega zraka, kot je dunajski, tako ostrega, da kar v nosnicah za-skelizaskeli. Pa sem bil zdrav, zmeraj zdrav!«

Matilda se je nasmejala z brezzobimi usti in mu požu-galapožugala s kazalcem. »Pa da ne vedo, da se ne spodobi zijala pasti skozi okno! Če bi jih kdo videl, bi izgubili ves ugled!«

»Nocoj jim bom pripravila imenitno večerjico! S sirom nadevane krape, da!« Zmagoslavno sejese je nagnila malce nazaj, okroglasta in sijoča od sreče.

»In za onega drugega gospoda, za gospoda Kummer-heiaKummerheia ... eh, ne morem si zapomniti njegovega preklicanega imena, le to vem, da ima nekaj opraviti s skrbmi — ali naj zanj tudi pripravim večerjo?«

Tisti večer Blaža Kumerdeja ni bilo na spregled, prišel pa je naslednji dan. Pričakal je Janšo pred Akademijo, za-momljalzamomljal, da imata isto pot in se mu pridružil. Prijatelja sta šla po dobro znanih cestah, po katerih je bil razlit dih zgodnje pomladi. Janša je prekipeval od veselja in neprenehoma pripovedoval o Italiji, kjer že zdaj cveto mandlji. Blaž Kumerdej pa je zamišljen in molče stopal ob njem. Zdel se je težji in bolj čokat, kot je bil v resnici, glava mu je zlezla med ramena, roke je tiščal v žepe in pole rjave suknje so mu mahedravo opletale okrog nog. Ko je Janša utihnil, mu je Blaž spustil roko na ramo.

Potlej se je razgovoril. Šla sta mimo SchonbrunnaSchönbrunna.

Janša je pripovedoval: zdaj, te dni bo dvajset let, kar je medved udriudrl v Močilnikov čebelnjak. Prezgodaj se je prebudil, kosmatinec, in prave hrane še ni bilo zanj. Potem je pa še spomladni sneg zapadel! No, in gajega je zaneslo k Močilnikovemu čebelnjaku. Strdi se pa menda ni nali-zalnalizal, samo panje je razmetal in naredil veliko škode. Naslednji večer ga je čakala past. Skopali so jamo pred čebelnjakom in jo prekrili s smrečjem in slamo. Ponoči so bedeli pri Močilniku. Možje so bili pijani, navlekli so se strde-negastrdenega žganja in so zaspali. Potem je pa medved v jami tako tulil, da jih je prebudil. Nameravali so ga pobiti, toda Mo-čilnikMočilnik, ki je bil strahopeten človek in je menil, da se bo razvedelo, gosposka pa je prav tisti čas spet dala ukaz, da kmetje ne smejo pobijati divjadi, jim je ubranil. Toneja je poslal v radovljiško graščino, naj pove kako in kaj. Potem je prišel oskrbnik s hlapci — zvezali so medveda in ga odpeljali v Radovljico. Bil je orjak, za glavo višji od največjega moža. Oskrbnik ga je nekaj časa imel priklenjenega pred neko kolibo na dvorišču, potem se je pa žival — hudič si ga vedi kako — odtrgala in zbežala. Baje so tisto noč vsi psi v Radovljici tako tulili, da so se ljudje bali, da je kje začelo goreti, nočni čuvaj, ki je zdaleč videl kosmatinca, pa je od strahu zbolel. Medved je odlomastil proti Mošnjam in raztrgal nekemu kmetu ovco, potem pa je sled za njim izginila. Poleti se je začel oglašati na planini: neki kravi je obgrizel vime, da so jo morali ubiti. Lovili so ga in zatekel se je na koroško stran. Potem ni bilo več slišati o njem; če bi ga bili pa koroški pastirji ubili, bi se bilo gotovo razvedelo.

Janša ni odgovoril. Čutil se je majhnega in potlačenega kakor zmeraj, kadar je gledal slike velikih mojstrov. In kakor da si je dovolil deško objestnost, kaj malo primerno njegovim letom, ko se je domislil, da bi postal slikar. Res, bile so samo kopije, ki so visele po stenah, v posebni otožni svetlobi, ki ni bila spomladanska in niti ne dnevna, temveč brezčasna, kakor bi tu notri ne bilo zaporedja letnih časov, dni in noči. V toplem, po starinskem vonjajo-čemvonjajočem somraku so cvetela rožnata telesa Rubensovih lepotic, Rembrandtova Saskia je gledala moža s svojimi mandljevimi očmi, njen obraz pa je bil rahlo trpek, utelešenje neke bridke, po pelinu vonjajoče lepote; stara skopulja se je sklanjala nad tehtnico in tehtala zlato in zraven nje je bil bakrorez njegove Nočne straže v majhni velikosti — čudovita skladnost barv in senc, ki se je zdela vase zaverovanim hanzeatskim trgovcem tako nerazumljiva, da so razglasili njenega ustvarjalca za blaznega. — Blaž je izpustil Janšo in stopil dva koraka od njega. Hotel je biti resen, a se je porogal:

Spet sta hodila po ulicah kakor brez cilja. Pravzaprav ne: Blaž Kumerdej je imel svoj cilj, samo Janša se je sam sebi zdel čisto izgubljen. Mislil je na Saskio in na Nočno stražo, ki sta ostali v toplem somraku Židove prodajalne. Ne, tega ne bo nikoli dosegel. Usojeno mu je, da bo vse življenje slikal ptičarje in morda bo še kdaj naredil idilično sliko mestnega vodnjaka, okrog katerega se zbirajo dekleta z vrči in vedri. Slikal bo male dvorce, ki jih ima dunajska gospoda na deželi za nedeljski oddih in zabavo, dvorce, poraščene z divjo trto in z grmi cvetočega šipka pred vrati — to pa pravzaprav ni umetnost! Dali so mu štipendijo za potovanje po Italiji — in nenadoma se je zavedel, da jo je dobil bolj po dobrot'dobroti prijaznega Franza Wei-rotterjaWeirotterja kot zaradi svojega znanja in nadarjenosti. — Toda zdaj je bilo prepozno misliti na to. Ostal bo pač malo pomemben slikar in služil si bo kruh z ubadanjem v kaki ba-kroreznibakrorezni delavnici. Ni treba, da bi se pritoževal zaradi tega. Sam si je izbral svojo pot.

»Zdaj ne več. Ne morem. Pred letom dni, ali kaj takega, tedaj bi ... O, in še bi bil tedaj srečen, če bi mogel postati čebelar! Nikoli si nisem želel drugega. Toda zdaj je prepozno. Sicer pa tudi ne vem, če bi bil dober čebelar. Malo poznam čebele. Samo to znam, kar sem se naučil od očeta in kar sem pozneje sam spoznal. Ne, nikar mi ne govori več o tem!«

Na ozelenelo travo med mladimi platanami je padal krotek dežek zadnjih aprilskih dni. Anton Janša je sedel v predsobi pisarne Nižjeavstrijske ekonomske družbe, v stari, mračni palači, ki je nekdaj sprejemala kneze in vojvode, zdaj pa je bila prenovljena, kakor so med cesaričino vlado prenovili vse stavbe, namenjene uradom državne uprave. Med težkimi stenami je bilo nekaj, kar je moreče pritiskalo na Janšo, nekakšno uradno ozračje, ki pa ni bilo tako novo in živahno kot v uradih sosednjih hiš, mimo katerih je šel in so bile po vrsti sedež mestnega dohodninskega urada pri na novo ustanovljeni kresiji, prostori komisije za vojaške nabore in vojaški odškodninski oddelek. Čakal je že dolgo. Sluga, ki ga je napovedal, mu je rekel, da ima ravnatelj visokega obiskovalca, pokrovitelja družbe, kneza Starhemberga. To je rekel z obrazom, ki ni pojasnil, ali namerava visoki gost ostati deset minut ali morda do večera, pač pa je razločno kazal, naj prišlec, ki kljub meščanski suknji ni mogel zatajiti kmečkega rodu, ponižno počaka. Janša je v presledkih čutil, da bi najraje odšel, da bi bilo morda boljše, da oddide, ker se sicer utegne zgoditi, da se bo v njegovem življenju spet vse zasukalo — potem pa je spet mislil, da se morebiti ne bo nič zasukalo in da je prišel zaman.

Janša je v zadnjem času prebral nekaj brošur o čebelarstvu na Moravskem, ki jih je napisal predikant Schirach. V njih je našel množico učenih reči, ki so bile morebiti kdaj pa kdaj smešne, toda zavite v tako nerazumljive in umetno skovane besede ter podkrepljene z latinskimi izreki, da ga je nehote prevzelo spoštovanje do moža, ki je pasel čebele v Malem Budyšinu na Lužiškem in postal častni član Britanske znanstvene družbe, Saške družbe za znanost in umetnost, francoske Meliturgične družbe. Sam pa je svoj živi dan pasel čebele samo na Breznici in samo enkrat je pogledal čez domači plot in se marsičesa naučil v čebelnjaku Petra Pavla Glavarja. Povrh mu nemška govorica še zdaj ni tekla tako gladko, da bi ne bili v njem takoj spoznali tujca, priseljenca, ki je prišel v prestolno mesto, da bi si poiskal sreče, kakor jih prihaja toliko iz vseh carskih dežel! Če je prav premislil, ni mogel upati, da dobi službo čebelarja. Potemtakem sem lahko miren, si je rekel. Ustregel sem Blažu, brata bosta pa vesela in malce škodoželjno se mi bosta posmehovala, ker sta mi vnaprej prerokovala, da iz mojega načrta ne bo nič. Bom pač moral ostati pri svojem slikarstvu, in ko se vrnem iz Italije, jim bom mogel koristiti v bakrorezni delavnici. Seveda, nekoliko žal mi bo po čebelah ...

Skozi predsobo je spet prišel sluga z obrazom, ki je kazal spoštovanje visokim in nizkim priporočal potrpežljivost. Nekoliko se je začudil vztrajnosti moža, ki navsezadnje le ni mogel biti kmet. Zaradi Janševe spodobne meščanske suknje in nankingastih hlač je pokazal toliko vljudnosti, kolikor je menil, dajeda je čakajočemu gre, in je za-nosljalzanosljal:

Sluga se je začudil rezkemu odgovoru in dvignil obrvi tako visoko, da so se dotaknile roba lasulje, ki mu je v barbarvi stare, preperele rjave nogavice pokrivala polovico čela. Z neposnemljivim gibom, ki ni bil ne milosten ne ponižen, je sklonil glavo in obžalovaje razprl roke, nato je vprašal:

Janša je bil že tako dolgo na Dunaju, da je poznal la-kajskolakajsko govorico in navade. Stisnil je slugi goldinar. Služabnik ga je spravil v žep in maziljeno rekel z obrazom, ki je delil milost:

Potem je šel in se nepričakovano hitro vrnil. »Gospod ravnatelj prosijo, naj gospod pride k njim. Tudi knez želijo videti gospoda,« je rekel.

Knez, ki je bil kratkoviden, je segel po lornjonu v ro-ževinastemroževinastem okviru in dolgo opazoval Janšo, potem je rekel:

»Gospod slikar najbrž ne ve, da se je sama najmilost-ljivejšanajmilostljivejša vladarica račila pozanimati za naše čebelarske poskuse. Ali bi si upal pasti čebele najmilostljivejše vladarice?«

Janša je čutil, da položaj postaja smešen in skoro bi jo bil zarobil po domače: Muha je muha, pa naj bo cesariči-nacesaričina ali katera druga, a se je domislil, da je knez Starhemberg zelo mogočen in vpliven na dvoru in je mirno rekel:

Vseeno ga nista odslovila. Ravnatelj je rekel: »Ali gospod razume francosko?« Janša je odkimal in nato sta knez in ravnatelj sedla k mizi in se začela francosko pogovarjati. To je trajalo zelo dolgo. Janša bi bil skoraj zaničezaničeval samega sebe, ker ni zbral dovolj poguma, da bi jima povedal, da ne pusti iz sebe norcev briti — toda to bi pomenilo zamero na dvoru in potem bi bilo njegove poti navzgor konec. Torej je molče čakal in opazoval visoka okna, baročno pohištvo z obilno pozlato in zaveso, ki je delila sobo na dvoje. Zavesa je bila rdeča in pretkana z zlatimi čebelami. Ni vedel, da je to moda francoskega dvora, in da so na zavesi vtkane zlate bourbonske čebele, toda nekako potolažile so ga. Začel jih je preštevati, onadva pa sta kar naprej govorila in čutil je, da sta tako zelo pozabila nanj, da bi ga morda prvi trenutek niti ne pogrešila, če bi odšel. Navsezadnje se je ravnatelj le obrnil k njemu.

»Razložil bom,« je rekel. »Pastor Schirach trdi, da so troti v čebeljih panjih zato, da prinašajo vodo, jaz pa si drznem trditi, da to ni res. Dovolj dolgo sem opazoval čebele doma na Breznici na Kranjskem in vem, da troti ne prinašajo vode, pa tudi zalege jim ni mar. Nikoli ne krmijo mladic v celicah.«

Janša je pripovedoval o čebelah. Čez nekaj časa je čisto pozabil, čemu pravzaprav pripoveduje. Nenadoma je spet živel sredi svojih čebel. Pred njim je bil domači čebelnjak in mogel je govoriti o svojih rjavih in sivih čebelah. Tudi sosedom je včasih pripovedoval o rečeh, ki jih je v dolgih letih dognal, a so se mu smejali. Knez in ravnatelj se nista smejala, samo začudena sta bila. Govoril je gotovo celo uro in pred njima razgrnil vse življenje čebel. NaNavsezadnje je rekel, da jih je treba zmeraj prenašati v kraje, kjer je najboljša paša. Spogledala sta se in si pokimala. Ravnatelj se je obrnil h knezu in z mnogo bolj naravnim glasom, kot ga je imel spočetka, rekel:

»VzamenoVzamemo ga. Bien. TresTrès bien. Toda najprej mora dokazati, da je vse res, kar je pripovedoval. — Gospod, ali ste pripravljeni z dejanjem potrditi svoje besede?«

»To je mogel biti samo komendski župnik Peter Pavel Glavar,« je rekel Janša. »Dober čebelar — nekaterih reči sem se naučil pri njem. A tudi on bi se bil mogel pri meni česa naučiti, toda gledal me je, kot pač gleda gospod preprostega tlačanskega človeka. Povrh vsega sem bil še zelo mlad. Gospod se v nekaterih rečeh tudi moti. Bržčas je napisal v spomenico, naj bi oblast plačevala za vsako odrezano lastovičjo glavo krajcar, ker meni, da lastovice uničujejo čebele. Sam pa mislim, da so drugi škodljivci hujši kot lastovke.«

Ali pa se je morebiti spet povzpel v zvonik dunajske stolnice, da bi se znebil vrtoglavice in bi mogel raziskati domače gore. A saj bo prav gotovo prišel zvečer! Mati Matilda mora poleg krapov postaviti na mizo tudi steklenico prav dobrega vina. Če bi mogel dobiti na Dunaju pi-kolitpikolit! Še na Arerjevo zdravje bi ga pil.

Od druge mize se je ozrl učitelj Scraba, temnopolt in črnook, in se nasmehnil najprej Janši, potem pa Weirotter-Weirotterju. Prišel je bliže in si tudi ogledal bakrorez. V črnih očeh so mu zagorele žive iskre.

»Rad bi povedal gospodoma, da najbrž ne bom slikal nobenih podob več. Dobil sem službo čebelarja pri Nižje-avstrijskiNižjeavstrijski ekonomski družbi. Te dni bom začel s poskusi na vrtu aspernske graščine. Ko bo to pri koncu, bom ... bom čebelarski učitelj.«

»SkodaŠkoda vašega talenta!«

Kdo ve kako nadarjen ni bil, to si je zdaj priznal tako odkrito kot še nikoli. Roka je postala prožnejša in vse grobe črte so izginile, drevesni listi so bili natanko prepreženi z žilicami in ničesar ni pozabil, ničesar zanemaril. Vendar ni mogel biti zadovoljen s tem, kar je ustvarjal. Podobe so izdihavale nekaj nepristnega, in ko jih je zdaj gledal, je dobro vedel, da je res dosegel samo nekaj spretnosti, ki bi jo lahko uporabljal ljudem v prid — to, in nič drugega. Toda, komu v prid? Dunajskim trgovcem in uradnikom, ki so kupovali njegove podobe, ker so bile po njihovem okusu in ne predrage! BlažjeBlaž je imel tisočkrat prav, ko mu je rekel, da je treba delati nekaj, kar pomaga ljudem! Prav ima, ker ga je vrnil čebelam!

Ne da bi mislil ravno na Blaževe besede o prosvetlje-vanjuprosvetljevanju preprostega ljudstva, se je spomnil, kako pravzaprav živi tlačanski človek. Videl je domačo vas in življenje v njej, ki je bilo lepo, ker ga je ljubil, a je bilo tudi bedno.

Videl je domačo hišo, ki je bila zdaj nižja in manjša, kot se mu je zdela nekoč, in javorovo mizo v kotu, okrog nje pa družino, zbrano pri skledi. Zmeraj ista bajtarska revščina. V skledi se je kadil sok, ajdov, ječmenov in turščičen, in bila je sreča, kadar je bil polit z mlekom. S sestro Nežo sta pobirala iz škafa oblice, ki jih je mati kuhala za prašiče — bile so vroče, dišale so po zasmojenem, premetavala sta jih z dlani na dlan in jedla, mati pa je stala ob strani in go-drnjavogodrnjavo menila: »Lakota taka, še oblicam ne moreta pri-zanestiprizanesti!« Nad kmetom in bajtarjem je visela tlaka, in če jo je kmet, ki si je morebiti služil denar z vozarjenjem, odkupil, jo je bajtar moral opraviti do dneva natanko. Bila so huda leta, ko je cesarica potrebovala denar za vojsko proti pruskemu Fricu, ki ji je v eni sapi pisaril najvdanejša pisma po francoski navadi in hkrati pošiljal svoje grenadirje v njene dedne dežele, in ta huda leta je čutil tlačan bolj kot kdo drug: gosposka je terjala večji davek in draginja je tako narastla, da spomladi še ovsenjaka ni bilo na mizi, ker je veljal mernik ovsa poltretji rajniš. Polje pa je bilo slabo obdelano in slaba letina je vzela še tisto, kar bi bili sicer imeli.

Učenci iz vseh krajev naj bi prišli k njemu, tudi Kranjci, čeprav znajo ti še najbolje čebelariti. Potem bi tlačanski otroci imeli svoje praznike, kakor je bil zanj zmeraj praznik, kadar je jeseni oče začel točiti strd in je mati skuhala strdene štruklje. Navsezadnje je vendar dobro, da so se našli ljudje, ki hočejo ljudem pomagati in jih naučiti kme-tovatikmetovati! In on bo med tistimi, ki bodo pomagali ljudem! Torej njegova pot na Dunaj le ni bila zaman!

Pomislil je, da je to, česar se zdaj loteva, tako preprosto, kot so preproste vse dobre stvari. V tem ni nobene notranje muke, ki bi ga razjedala. Spričo čebel ne bo nikoli obupan, nikoli se ne bo čutil potrtega in majhnega in nobena teža ne bo pritiskala nanj, nič takega, kar je občutil vselej, kadar je gledal slike velikih mojstrov. Van Dyck in DiirerDürer, Rubens in Rembrandt, jasni in čisti Rafaelo in od tisočerih notranjih muk razjedeni Michelangelo, ki je svojo mučeno dušo vtiskal svojim podobam, in še toliko drugih — čudno, da je bil kdaj tako drzen in je skrivaj upal, da se jim bo približal, če jih že ne more doseči! Občudoval jih je s tihim strmenjem in grozo, ki je prehajala malone v sovraštvo, oni pa so ostali ravnodušni. Nič jim ni pomenil — zdaj pa je začutil, da se jih poslej ne bo več bal in jih ne bo sovražil. Lahko jih bo ljubil in občudoval, kajti živel bo v svetu, ki nikoli ne bo skušal poseči v njihovega.

Ko se je navsezadnje odpravil, se je še enkrat ozrl po učilnici. Bila je prazna, nekoliko manj nedotakljivo nova kot takrat, ko je prvič stopil vanjo, in stene so bile zdaj prekrite z risbami in bakrorezi učencev. Vmes so bile tudi njegove in obeh bratov. Slovo od nje mu je bilo vendarle malce težko. Ne kakor da bi si želel ostati, toda navsezadnje je vsako slovo težko. Mislil je na platano pod oknom, ki jo je vsako zimo gledal, vso prezebajočo, in ni verjel, da bo spomladi še ozelenela, a se je le zdelo, da je globoko pognala korenine v mrzlo severno zemljo in da bo stala tam še čez sto in več let, kajti drevesa živijo dalj kot ljudje. Potem je mislil na obraze, ki so ga obkrožali in so se v nekaj letih večkrat izmenjali, tako da je bilo samo še nekaj učencev, ki so prišli v šolo prav ob njenem začetku, in to so bili sami taki, ki so nameravali ostati v bakrorezni delavnici. Drugi so se razšli na vse strani. Čehi, Moravani, Nižjeavstrijci, Štajerci, Bavarci, Tirolci, Slovenci. Po vseh deželah so njihove roke delale bakroreze s spretnostjo in natančnostjo, ki jim jo je v slogu novega baroka vcepil Weirotter. Vsi drugi učitelji so bili spričo njega nepomembni, vseeno kaj so učili. Dokler ta rod ne izumrje, bo v bakrorezu veljalo načelo Weirotterjevega novega baroka.

Postal je na pragu in si ogledal vozove, ki so stali na dvorišču. Poznal jih je in vedel, od kod prihajajo. Bili so pokriti češki vozovi in nerodne ogrske telege na visokih kolesih, potem bavarski dvovprežni vozovi s širokimi plaplatišči in nazadnje je zagledal štiri vozove, kakršni so tekli po domačih cestah. Pokimal je, se nasmehnil in stopil v krčmo.

»Jaz plačam,« je rekel. »Ne trpim, da bi plačeval kdo drug! Kaj pa misliš, da mi je za par rajnišev? Lahko bi ostal doma in ležal v senci, toda hudič si ga vedi, kaj me poja po svetu! Prekletih cest sem se navadil in zdaj ne morem biti brez njih! Nazadnje bom še na cesti umrl ...«

Pili so in Janša je povedal Gorjanu, čemu je prišel. Nekaj čebeljih panjev bi rad dobil — ali bi mu jih Gorjan pripeljal na Dunaj? Tiste s sivimi kranjskimi čebelami naj da Janez, kar so sive čebele boljše kot rjave, tod okoli pa imajo samo rjave, ki so lene in tudi premalokrat rojijo, ker ni pravega zaroda. Gorjan je prikimaval. Na pol pijano se je smehljal predse.

»Nič se ne boj, da bom pozabil, ker sem zdajle pijan! Za mali šmaren jih dobiš, kakor gotovo sem Gorjan ... Ej, ti ... Čisto si se vrgel po Matiji! Tisti tvoj brat, ki sem ga vozil na Dunaj, Lovrenc, pa je ves Lucijin. Rad bi ga bil imel za vozarja — celo za svojega bi ga bil nemara vzel. Zdaj je pa postal gospod, kakor ti. A nikar naj ne misli, da je dobro napravil. Vozarska ni slaba. Samo ceste ... Kakor bi te urekle: nikoli večjihveč jih ne zapustiš. Srečno, Tonej!«

<poem>»Na svetu lepših fantov ni,

Tudi to je zdaj daleč in za vselej pokopano, je pomislil. Moje sanje o vozu in konju in cestah. In o Cilki, ki bi me potem marala. Samo čebele so ostale, prav te čebele, ki mi niso hotele pomagati, da bi si kupil voz in konja. In ravno ti panji so bili takrat izropani ...

Spomladi, v letu tisoč sedemsto enainsedemdesetem, ko so v Augartnu zacvetele akacije in vonjale daleč okoli, da si čutil rahlo omotičnost od njihovega opojnega vonja, in je grenko dišal cvetoči divji kostanj, je izšlo prvo Janševo delo o čebeljih rojih, drobna knjižica z naslovom: Ab-handlungAbhandlung von SchwarmenSchwärmen der Bienen von Anton Janscha k. k. Bienenlehrer, Wien. Natisnil jo je KurzbockKürzböck, cesarski in kraljevi tiskar vseh dvornih in deželnih pa tudi vseučili-škihvseučiliških ilirskih in orientalskih tiskov. Knjižica je bila natisnjena v marcu, v maju pa je knjigoveznica opravila zadnja dela in jo poslala knjigotržcem.

stimiJanša je cele dneve prebil pri čebelnjaku. To je bil zanj srečen čas. Čebelnjak je bil prostoren in v njem je imel malone sto panjev. Kadar je pomislil, da je začel s šestnajstimi panji — s šestimi, ki jih je dobil od doma, in desetimi, ki jih je dal narediti na Dunaju — se mu je srce smejalo. Ko je zdaj gledal, kako izletavajo čebele na cvetočo akacijo in kostanj, in si prizadeval, da bi ločil s kostanjevo strdjo napolnjeno satje, ki daje grenkobo, od akacijevega, ga je navdajal občutek globoke spokojnosti, ki je ni več občutil, odkar je zapustil Breznico. Za njim je bilo hudo leto, ki se ga je nerad spominjal. V tem času je zagledal ljudi, predvsem gosposke ljudi, v neki čisto novi luči. To je bila šele njihova resnična podoba. Poprej jih ni poznal.

Prav gosposki ljudje so bili, ki so mu nagajali pri njegovem delu. Nikoli jih ni maral. Globoko v njem je tičala zavest tlačana, da so mu gosposki sovražni — zanje je bil tlačan zmeraj samo poslušno orodje, nič več kot tovorna živina. To je čutil v času, ko je hodil z očetom na tlako v radovljiško graščino. Nikoli se ni zgodilo, da bi ju bili za dobro opravljeno delo pohvalili, nikoli se ni zgodilo, da bi bil oskrbnik katerega od njiju nagovoril z drugačno besedo kot »kmet«. V njegovih ustih je zvenela še posebno oblastno in zaničljivo. Živo se je tudi spominjal očetove čisto posebne, pohlevne drže in tega, kako je stal pred oskrbnikom in v zadregi vrtel klobuk v roki, čeprav je šlo za tako navadne reči, kot je bilo vprašanje, na katerem koncu vrta naj začneta delati. Tako ponižanega in skruše-negaskrušenega je sicer videl očeta samo še nekajkrat v življenju — takrat, ko je umrla Mina in nekajkrat zadnje leto pred smrtjo. Pozneje, na Dunaju, pa sejese je Janši nezaupanje do gosposkih ljudi porazgubilo. Ravnatelj Ekonomske družbe je bil samozavesten in oblasten, toda nikoli ga ni poniževal in se je včasih po cele ure pogovarjal z njim o čebelah, in tudi knez Starhemberg, ki ga je videl samo še nekajkrat, mu je bil naklonjen. Toda v odboru družbe so sedeli še drugi, ki so ga gledali nezaupljivo.

Vprašanje je bilo smešno. »Družba mejeme je najela zaradi mojih večjih skušenj s čebelami, kot jih imajo tukajšnji čebelarji,« je rekel Janša.

Na to župan ni odgovoril. Zdelo se je celo, da z Janšo ne mara več govoriti. Obrnil se je k spremljevalcema in rekel, da so zdaj po vsem cesarstvu prišli v navado poskusi, ki so precej dragi in ni mogoče pričakovati, da bi kaj prida koristili. Ljudje zdaj veliko govorijo in pišejo, da bi bilo povsod treba ustanoviti Kmetijske družbe. Nekateri se lotevajo zreje plemenskih konj po novem, spet drugi pa mimislijo, da je mogoče celo polje obdelovati drugače kot doslej. Možje, ki se ukvarjajo s tem, pa so večidel vsaj učeni! To, da dovoljuje vlada delati poskuse neukim ljudem, pa je škodljivo in obsodbe vredno početje! Tudi tole s čebelami — po njegovem mnenju bodo poskusi Družbo veljali veliko dobrih tolarjev. — Janša je segel županu v besedo, čeprav Schild ni govoril njemu.

Vendar pa — toliko da mu Georg Schild ni izpodmak-nilizpodmaknil tal pod nogami. Prav gotovo pa mu je močno zagrenil veselje s čebelami. Tisto poletje je Janša prigovarjal odgovornim ljudem Družbe, da bi spravili čebele na Moravsko polje, kjer bo jeseni obilno medila ajda. Za ta načrt je zvedel tudi župan in se začel upirati. Kmalu si je dobil privržence, ki so ponavljali za njim, da si neuk kranjski kmet drzne uvajati novotarije, ki jih doslej noben učen raziskovalec čebel še ni uporabil, in da se morajo ti poskusi slabo končati. Družba se bo osmešila! Tiste dni je Janša čutil, kako nevarno se je zameriti oblastnikom. Nenadoma v Družbi ni imel več prijateljev. Nekateri odborniki, ki so prejšnje čase radi prihajali k njemu v Meidlingen in so posedali na klopi pred čebelnjakom in poslušali njegovo pripovedovanje o umetnih rojih in vsem, kar je treba vedeti o čebelah, se niso več prikazali. Poprej so hoteli tudi sami svoje čebele prepeljati na Moravsko polje, zdaj pa so drug za drugim rekli, da je to tvegano početje. Bližal se je čas, ko bi bilo treba panje prepeljati, Janša pa je sameval pri čebelnjaku. Vsak dan je hodil v pisarno Družbe in prigovarjal, toda tam so se mu začeli izmikati.

Pri slikanju panjskih končnic je včasih malone pozabil, daje daleč od doma. Potem pa seje spet zavedel: to ni bila pokrajina njegove mladosti, bil je Meidlingen. Hišna slemena so bila stroga in tuja, in tuji so bili razkošni vrtovi, ki jih je zasadila človeška roka. Namesto modrikasto zelenih jelk v domačih gozdovih so tu cvetele akacije in grenki kostanj. Zdaj pa so akacije odcvetele, trava je padla pod koso in paša za čebele je bila končana. Če jih ne bodo pustili peljati na Moravsko polje, je bilo vse prizadevanje zaman. Jeseni čebelam ne bo kaj vzeti ...

V starinarni se ni nič spremenilo, odkar je bil tu. Žid je vpisoval svoje večne številke, kakor da bi se od takrat še ne bil premaknil od pulta, in prodajalna je bila prazna, da je pomislil, ali sploh kdo kupuje kopije starih mojstrov, lestence, kipce in sohe, ki so bili razpostavljeni po policah. Stopil je po prodajalni. Rubens in Rembrandt sta izginila. Namesto njunih slik je ugledal Bruegla, njegov zimski lov in kmečko proščenje, njegove slepce in pohabljene berače. To je bil tuj, grotesken svet. Obrnil se je in spet šel. Žid se ni niti ozrl za njim.

»To se bo uredilo. Porok sem vam, da ne boste ostali brez kruha, če boste čebelarili za nas. Kaj pa hočete s svojim slikanjem? Kdo dandanes potrebuje novih slik? Ali ne vidite, dajeda je vse zatrpano s slikami, da, zatrpano?« Ozrl se je po sobi. Janša je sledil njegovemu pogledu; stene so bile prekrite s slikami stare in nove šole. »Ali nimamo tako dobrih slik, da si boljših ne moremo želeti?« je nadaljeval knez. »Slike in kipe in vse lepe stvari so nam zapustili pretekli rodovi. Tudi junaške povesti so nam zapustili. Zdaj nihče več ne potrebuje junaštva take vrste. Prišel je čas, ko se bodo morali najodličnejši možje v cesarstvu ukvarjati z rečmi, o katerih njihovi predniki niso marali niti razmišljati! V Franciji pridelajo na eni jutri več pšenice kot v avstrijskih deželah. Imajo več in boljših vin! To so stvari, o katerih je treba razmisliti! Vojne so nas izčrpale in cesarska blagajna nima denarja. Zdaj ko je oblast utrjena, moramo misliti na to, kako bi pomagali deželi do blaginje! Vsak kmet naj se nauči gojiti konje, kakor so jih nekoč gojili samo v grofovskih konjušnicah! Krompir je treba pridelovati, kakor ga pridelujejo na posestvih saškega volilnega kneza! Kmečki otroci morajo v šolo! Blaginja bo večja in vsem bo dobro. Nobenih uporov ne bo več, nobenega nezadovoljstva! Sit človek se ne punta! Nevoljniški patent bo priškrnil gospodo pri tlaki in desetini — tako bo kmet imel več časa za obdelovanje svoje zemlje, gospoda pa bo morala na svojih posestvih preudarno gospodariti, če bo hotela, da ji bodo donašala toliko ali več kot doslej. Mnogim sicer to noče v glavo, in žal mi je, da je med njimi tudi župan slavnega dunajskega mesta. Toda pazite, kaj vam povem: če se bo izkazalo, da je po vaše čebelarjenje škodljivo in da se ravnate po nekih teorijah, ki so zrasle v vaši glavi in niso potrjene s praktično izkušnjo, bom jaz prvi, ki bom zahteval, da vas odslovimo! Če je pa vaš nauk dober, bom jaz, ki bom skrbel, da bomo dobili pravo čebelarsko šolo in boste vi v njej prvi učitelj! Ste me razumeli?«

Jeseni se je vrnil Blaž Kumerdej. Na Dunaj je prišel bolj zdrav in robat, kot je poleti odhajal, še bolj nejevoljen na orientalistiko in željan, da bi se skoraj za zmeraj vrnil v domače kraje in začel učiti kmete umnega poljedelstva, ri-golanjarigolanja vinogradov, reje ovac in čebelarstva. Rad bi raziskoval zemljo in prišel na visoke vrhove, in zato bo poslej dvakrat v tednu dajal cerkovniku Štefanove cerkve po dva solda, da ga bo puščal v line, kajti presneta vrtoglavica ga noče zapustiti. Stresel je nekaj domačih novic, potem pa je rekel, da mora povedati stvar, o kateri je razmišljal vso pot proti Dunaju: Janša mora napisati knjigo o čebelah. Govorjena beseda je premalo, je rekel, hitro je pozabljena, pa jo tudi vsak razlaga in obrača po svoje in tako čebelarstvo ne bo imelo koristi od Janševega pouka! Udaril je Janšo po rami in vzkliknil:

»Slavni imeni, hočeš reči? Imen si se ustrašil, ne teh dveh možakov, ki vesta o čebelah veliko manj kot ti! In veš, zakaj vesta manj? Zato ker izhajata iz svoje učenosti! Ne moreta razumeti, da so stvari lahko resnične in pomembne, čeprav so na videz preproste! Fiziko in kemijo in celo matematiko sta že zmešala s čebelami in sta skuhaskuhala tisto neokusno mešanico, ki jo zdaj prodajata v obliki knjižnih zvezčičev! Pusti ime, ime ni nič! Zakaj bi se ga bal? Napiši, ti pravim! Če ti je pa kljub vsemu za ime, bo potem ime Janša zaslovelo po vsej Evropi!«

Ni se rad spominjal tega dela. Bilo je pravcata muka. Vse dneve in pozno v noč je pri sveči posedal v svoji sobi in grizel gosje pero, ker ni in ni našel pravih izrazov. Zavedal se je, da se je lotil nečesa velikega in drznega, in včasih mu je zmanjkovalo poguma. Schirach in Scopoli sta mu blodila po glavi. Ves obupan je mislil, da njegov spis ne bo niti toliko izpiljen kot spomenica komendskega župnika Petra Pavla Glavarja, ki mu jo je nekoč pokazal ravnatelj Ekonomske družbe. Potem je bil tu Schwammer-dammSchwammerdamm, ki je tudi znal narejati umetne roje in je o tem napisal razpravo, ki so jo hvalili kot najboljše, kar je bilo kdaj o tem govorjenega in pisanega. Toda v vseh dozdajš-njihdozdajšnjih teorijah o umetnih rojih so bile vrzeli.

Ko se je že več dni mučil in ni mogel napisati niti ene strani tako, da bi bil zadovoljen, je nekega večera ves utrujen naslonil glavo na dlani, da bi si odpočil, pri tem pa je premišljal, da se ne bo več mučil s pisanjem, ki mu ni dovolj všeč. Ko je tako slonel, je nenadoma ugledal domači čebelnjak na Breznici. Zaslišal je tisto tenko, zveneče petje matice, ki se oglasi, kadar se čebele pripravljajo na rojenje. Potem je slišal rezko škrabljanje v panju, ko so mladice, kakor bi čutile, kaj se bliža, hitele gristi pokrovce svojih celic, da bi bile pripravljene na roj. Videl je čebele, ki so v gručah izletavale skozi žrelo, kot bi odhajale na pašo, a so v resnici samo izbirale prostor, kamor bi sedle. Potem so prihajale druge, težke, vonjajoče po strdi, in so se obotavljale na bradi, kot bi bile pijane. Videl je, kako se pretikajo po hodnikih med satjem in pijejo med, čeprav je zunaj obilna paša. In potem je videl, kako je brada naenkrat postala čisto prazna in je šum v panju dobil drugačen, višji, kovinsko jasen in napet zvok. Iz panja se je priplazilo nekaj čebel; krila so spustile tako nizko, da so čisto zakrile nožice, ustavile so se na robu brade in čakale, takoj zatem pa se je ozko žrelo zagatilo s čebelami, ki so prihajale ven v valovih, kakor bi jih panj bruhal iz sebe. Tisoči sivih in rjavih čebel so se zableščali na poletnem soncu, in z njimi je prišel vonj po hojevi strdi in vosku, in nato se je sivi oblak zapodil proti izbranemu drevesu in se strnil v kepo, v lep čebelji roj ...

Vse to so bile navsezadnje reči, ki so za čebelarja veliko pomenile in jih pred njim niso spoznali niti Scopoli niti Schirach ali SchvvammerdammSchwammerdamm. In bilo je še veliko reči, ki jih je videl pri svojih čebelah, veliko reči, ki jih je premislil v poletnih nočeh, ko je ležal v čebelnjaku in je zunaj dišalo po pravkar pokošenem senu. Zmeraj spet so bile čebele, ki je razmišljal o njih in jih opazoval, in bili so srečni dnevi, kadar je trkljal po strehi čebelnjaka dež, on pa je odpiral panjske končnice in gledal, koliko satja so že zgradile čebele, koliko imajo zalege in koliko so nanosile strdi. O tem mora pisati! Ne učeno, kakor bi se hotel kosati s Scopolijem, tako bo pisal, kot je doživljal in spoznaval! Preprosto in jasno, potem naj bo pa dunajski gospodi všeč ali ne!

Dvignil je glavo. Sveča je malodane dogorela. Vzel je iz miznice drugo in jo prižgal. Lesena stenska ura je hripa-vohripavo oddrdrala dvanajst udarcev. Polnoči. Nobene trudnosti ni čutil, kajti zdaj je vedel, kako naj piše o čebelah.

Zdaj pa je bila pomlad in ta pomlad je bila kakor veliko zadoščenje. Vsi sovražni glasovi so potihnili. V čebelarsko šolo so prihajali učenci z vseh strani. Janša je vsako popoldne eno uro govoril o reji čebel, o panjih, o boleznih med čebelami in kako jih je treba zdraviti in zmeraj spet o tem, naj nihče ne mori čebel, kadar jim jemlje strd. Okrog njega so se zbirali dvorski uradniki, prihajali so odborniki in člani Ekonomske družbe, dunajski meščani, ki so zvedeli o tem novem čebelarjenju in učenci iz vseh krajev dežele. Janša ni maral predavati v učilnici, ki jo je ponudila Ekonomska družba. Tja je prihajal samo v pustih, deževnih dneh. Svoje učence je zbiral pri čebelnjaku. Vsako popoldne je stal tam, visok, zdrav, pomlajen in poln zanosa. Govoril je, pri tem pa so mu čebele obletavale obraz in sedale na glavo. (Njegovi učenci so iz tega naredili legendo, da ga še nikoli ni pičila nobena čebela.) Predaval je preprosto, z jasnim, zvenečim glasom, in vsak je čutil, da govori o rečeh, ki mu pomenijo toliko kot življenje. Zmeraj spet je pravil o Breznici in o svojem dedu, ki je bil čebelar, in o očetu čebelarju, in nato, kako je on sam kot deček pa-selpasel čebele — iz njegovih besed je včasih zazvenelo domo-tožjedomotožje po krajih, ki jih poslušalci niso poznali, a so si jih predstavljali po svoje. Zdel se jim je jasen in preprost, in po njem so sodili njegovo rodno deželo: zanje je bila zemzemlja, kjer veje drugačen veter kot drugod in je življenje preprosto, duše ljudi pa jasne in z ničemer obtežene.

Imel je učence iz vseh koncev cesarstva. Dan za dnem je pred njim posedal Jožef PoschelPöschel, mršav, s fanatičnim obrazom, ki je vsako besedo svojega učitelja shranil kot skopuh zlatnik. V poznejših letih je napisal pol ducata knjig o čebelarstvu in v njih se je več kot enkrat spomnil Janše. Prišel je s Češkega in včasih je govoril kakor v spozabi v svoji domači govorici, Janša pa mu je odgovarjal slovensko in sta se dobro razumela. Tam je bil tudi Posch-lovPöschlov rojak Korsemko; potem Bavarec MullerMüller; Johann Au-gustinAugustin Kratzer, mlad, razposajen, ki se je zmeraj šalil in je nekaj let pozneje postal častni član mnogih avstrijskih in tujih Kmetijskih družb; Thomas Wildmann, trdoglav Tiro-lecTirolec, ki je o vsem dvomil in neprenehoma terjal dokazov; Georg Rohrman, cesarski svetnik, ki se je naveličal dvorne službe in je sklenil živeti na svojem posestvu in rediti čebele; že priletni ruski major Strehlau z brado in obrazom ruskega mužika, in vojak Martin Kuralt, ki ga je imel Janša od vseh najrajši. — Nikoli se ni zgodilo, da bi se poslušalci po predavanju razšli. Ostali so pri čebelnjaku. Janša pa jim je razkazoval čebele in jih uvajal v delo, zvečer pa so sedeli na klopi s prižganimi pipami v ustih, vsi modri od večernega mraka, in korec z medico je romal iz rok v roke.

»Zdaj si navsezadnje postal imeniten možak in pot navzgor ti je odprta,« je rekel. »Pokaži, kaj zmore naš čločlovek! V vseh cesarskih deželah ni bilo moža, ki bi znal rediti čebele — ti si moral priti! Boš videl — še malo, pa boš tako slaven, da bodo po vsem cesarstvu in še po drugih deželah govorili in pisali o tebi! Kaj pa je bilo čebelarstvo, dokler nisi prišel ti?«

»Ali ti mar laskam? — Toda počakaj, tudi jaz bom ob svojem času naredil svoje! Veliko načrtov imam. Nekoč bom napisal spomenico o šolah v slovenskih krajih. Videl boš! Zmeraj spet slišim, da premalo otrok prihaja v šolo. A zakaj ne hodijo? Zato ker se učijo samo nemško! Otroci ne razumejo tujega jezika in šola jim prav malo koristi. Predlagal bom, naj začno v šolah učiti slovensko!« Zano-snoZanosno je položil Janši roko na ramo. »Ti in jaz — boš videl!«

Spremil je Janšo prav do vhoda v SchonbrunSchönbrun. Ko je šel Janša že mimo straže, je še zmeraj stal pred vhodom in gledal za njim. Bil je razburjen. Janša sam je bil miren. Navsezadnje ni mogel razumeti, kako da ga sprejem pri ministru prav nič ne vznemirja. Razumel je, da je to samo stopnica na poti navzgor. Moral je priti do nje. Zdaj si je že pridobil tolikšen sloves, da ga niso mogli več prezreti.

Čutil je, da je v zadnjem času miren in srečen. Bilo je, kakor da se je po dolgih letih vrnil k samemu sebi. To mu je pomagalo, da se je navadil vedenja, ki je bilo enako dobro za visoke in preproste. Bil je tako ponižen, da mu nihče ni mogel očitati nadutosti, in toliko samozavesten, da se ni poniževal. Govoril je preprosto in nikoli z izrazi, ki so bili v navadi med visoko gospodo — tako je bilo najboljše. Vrnila se mu je zdrava kmečka samozavest, ki jo je imel v otroških letih, in pozneje še enkrat, takrat ko si je po Glavarjevem vzorcu uredil svoj lepi, veliki čebelnjak. Nič več ga ni bolelo, da je v tujem mestu, ki mu ni in mu nikoli ne bo domovina — zdaj se je sprijaznil s tem. Prav dobro je vedel, kako je z grofi in baroni, ki so sedeli v Ekonomski družbi, ker so se hoteli laskati cesarici: imeli so ga za bistrega in izvedenega, toda preprostega kmečkega človeka, tlačana, in njihova prijaznost je bila dobro znana prijaznost plemstva: suhi smehljaj radovljiškega graščinskega oskrbnika, ki ga je vrgel tlačanu za dobro opravljeno delo v rastlinjaku. Edino knez Starhemberg je včasih govoril z njim, kot da je pozabil na stanovsko razliko, in ga je tu in tam tudi vprašal za svet — toda tudi knez se je vsakokrat brž spet vrnil k svoji vzvišeni naklonjenosti in k nosljajočemu francoskemu naglasu. Te reči, ki so ga v začetku žalile in bolele, so zdaj postale nepomembne. Natanko je ocenil svoje mesto med gospodo. Služil ji je, hkrati pa je služil ljudem v vseh cesarskih deželah. Povsod bodo zrasli čebelnjaki in ljudje bodo čebelarili po novem, po njegovo. Najprej bodo začeli tako gojiti čebele na posestvih plemičev in gospode, polagoma pa se bodo tega oprijeli tudi kmetje. Kmet je nezaupljiv do vsega novega, toda treba mu je samo dati časa. Če učaka to, potem njegovo delo ni bilo zaman.

Ekscelenca je bil debelušen mož z dobrodušnim obrazom, gladko obrit in z lasuljo, ki je bila nekoliko staromodna, ker je bila samo ob straneh nakodrana in je imela kito s pentljo. Sedel je v naslonjaču in kadil pipo. Namesto Janšo je pogledal svojega tajnika in počasi rekel:

To je bil kočljiv pomenek in minister se je takoj spet vrnil k čebelam. Dal si je prinesti neki spis z mnogimi prilogami in je dolgo listal po njem. Potem se je izgubil v naslanjaču, vlekel pipo in premišljal. »Ali se vam zdi Augar-Augarten boljši za čebelarjenje kot Meidlingen?« je vprašal nazadnje.

»Glejte glejte,« je rekel Raab in priznalno prikimal. »Gospod cesarski učitelj ve o teh rečeh več kot naši medi-kusimedikusi! — Toda ali se vam ne zdi, da je Augarten preblizu Donave in bi utegnile utrujene čebele popadati v reko in utoniti?«

Spet je malo manjkalo, da ni Janša planil v vesel smeh. Minister je opazil smeh v njegovih očeh in se je na-mrščilnamrščil. Našobil je ustnice in strogo in pričakujoče gledal čebelarskega učitelja. Janša je že vedel, kako hitro se zameriš gospodi, in je spodobno rekel:

Raab je začel razpredati svoje misli o ajdi, ki je baje tudi dobra hrana, in v tem je lakaj neslišno odprl vrata. Za vrati je zažuborel nizek ženski glas. Tajnik je prebledel pod debelo plastjo pudra, Raab pa je zmedeno iskal, kam bi skril svojo pipo. Janša ni vedel, kam je izginila pipa, ki je Raab nenadoma ni več imel v roki, in potem je videl nepremični, kakor prelomljeni lakajev hrbet med vrati in žensko, ki je priplavala v sobo v svojih širokih krilih. V roki je držala pahljačo. Stopila je naravnost k ministru in s pahljačo udarila po mizi, kot v nekakšni narejeni nejevolji, potem je rekla s svojim nizkim altom v francoščini: »Spet kadite svojo pipo, ekscelenca! Kako ogabno!« Tajnik je stal vzravnan kot sveča in minister se je smehljal kot otrok, ki so ga zalotili pri prepovedanem dejanju. Janša je nenadoma začutil, kakor da se je čisto izničil. Stal je ob strani, cesarica — zdaj jo je spoznal — pa ga sploh ni videla. Stala je pri mizi in trkljala s pahljačo po nJej, potem je rekla:

Raabovo okroglo telo se je malone prekopicnilo v globokem priklonu pred cesarico. Napihnil je lica, zamahnil z negovano roko v čipkastem zapestju, se še enkrat priklonil in nato povedal, da je to prvi čebelarski učitelj Nižjeavstrijske ekonomske družbe, ki vsak dan predava o čebelah najbolj prizadevnim in ukaželjnim gospodom iz vseh dežel cesarstva.

»CestC'est une affaire aá vous perdre — če se ne boste znali prav lotiti! Ali bo čebelarstvo res prinašalo toliko dobička, kot mi je pripovedoval knez Starhemberg, ko me je pregovarjal, naj prepustim Ekonomski družbi Augarten?«

Raab se je priklonil. Pomislil je, da mu je cesarica naprtila še eno dolžnost: sproti ji bo moral poročati o Janševem čebelarjenju. To bo trajalo, dokler ne bo pozabila — ali pa sploh ne bo pozabila! Težko je biti kmetijski minister Marije Terezije! Prizadeva si, da bi kmete iztrgala iz rok plemstva. Tlaka in desetina zemljiški gospodi že zdaj ne prinašata več toliko kot prejšnje čase, če bo šlo po cesa-ričinicesaričini glavi, bosta pa prinašali še manj. Potem še popis zemljišč ... V kmetijskem ministrstvu se kopičijo vloge in pritožbe, in komisije menda nikoli ne bodo končale svojega dela! Pa kmetijske družbe in kmetovanje po novem, to hoče ... človek že ne ve več, kje se ga glava drži! V prejšnjih časih je bilo življenje prijetnejše! Cesarica hoče napolniti zmeraj prazno blagajno, in do tega naj ji pomagajo kmečki davki, ki se bodo stekali naravnost na Dunaj, namesto da bi šli skozi roke zemljiških gospodov. Cesarica hoče tudi močno vojsko in zato je ukazala popisati prebivalstvo, da bi določila, koliko podložnikov mora služiti vojsko. To je gotovo boljše kot vzdrževati najemniško vojsko, toda kakor so stvari zdaj, bodo polagoma tudi ljudje preprostega rodu lahko dosegli visoka poveljniška mesta, ki so bila zmeraj namenjena plemstvu. Ali nista pred kratkim cesarica in knez Starhemberg čisto resno govorila o tem, da bi morebiti kazalo podeliti plemiške naslove celo možem, ki se odlikujejo v kaki znanosti, ali pa so veliko storili za dvig vojske in kmetijstva? — Plemstvo čuti, da mu je cesarica iztrgala vajeti iz rok. Zdaj se že najodličnej-najodličnejši plemiči potegujejo za državne službe! Oh, Marija Terezija, ki je koristim pridružila še željo, da bi jo kmetje in sploh vsi podložniki imeli za mater avstrijskih narodov!

»Venez aá moi!«

Takoj nato je odšla. Malo pozneje je Raab odslovil tudi Janšo. Pred odhodom je govoril z njim skoraj kot s sebi enakim in krepko mu je stisnil roko. Tajnik je z očitnim občutkom olajšanja, ker se je stvar tako dobro končala in ni Janša zagrešil nobene nerodnosti, stopil k njemu in ga spremil do vrat. Nato so si ga lakaji spet podajali iz rok v roke. Na koncu ga je čakalo še majhno presenečenje. Pred izhodom je stala Raabova kočija, da ga odpelje v Leo-poldstadtLeopoldstadt.

Vse bi moral napisati! Ljudstvo ne zna brati, toda prav gotovo bi se dobilo nekaj mož, ki bi jim razložili njegov nauk. Morebiti bi kdo celo prestavil pisanje v domači jezik. Če drug ne, Peter Pavel Glavar na Kranjskem bi to gotovo storil ...

Mesec dni pozneje se je gospod plemeniti Raab oglasil v Augartnu, da bi si ogledal Janšev čebelnjak. Bilo je prijetno popoldne in minister se je pripeljal na svojem lahkem vozičku, brez spremstva, samo svojo sestro in njeno malo hčerko je imel s seboj. Sestra, gospa Elizabeth, je bila vdova po cesarskem tajnem svetniku grofu Austerlit-zuAusterlitzu in dekletce je imelo morebiti štiri ali pet let. Gospa je bila čisto zagrnjena v žalno črnino, tako da ji Janša ni videl obraza.

»Mojo sestro je doletela velika žalost, ko ji je umrl nadvse ljubljeni soprog. Potrebuje razvedrila, ki ni hrupno, a bi jo duševno okrepilo. Pravi, da ji čebele zelo ugajajo in da so ji posebno pisane panjske končnice všeč. Rada bi še kdaj prišla k čebelnjaku in želi, da bi ji gospod cesarski učitelj ob priložnosti razložil pomen podob na panj-skihpanjskih končnicah.«

Janša je nekoliko nejevoljno odgovoril: »Pripravljen sem služiti gospe, kadarkoli sejise ji bo zahotelo obiskati moje čebele. Tudi pomen slik ji rad razložim — večidel so zgodbe iz mojih domačih krajev«.

»Z veseljem bi gospe služil ves dan, toda ob dopol-dnevihdopoldnevih moram predavati, včasih pa tudi popoldne nanese, da se gospodje zberejo pri čebelnjaku. Ves ostali čas bom rad posvetil službi gospe.«

Gospa Austerlitz se je potolažila in rekla, da se bo pripeljala na kak sončen popoldan. Potem si je z neposnem-ljivimneposnemljivim gibom spet spustila žalno tančico čez obraz in se ni več menila za čebelarskega učitelja. Pogovarjala se je s svojo malo deklico in tu in tam rekla bratu francosko besedo.

Gospod plemeniti Raab je v tem mesecu spoznal, da cesaričino zanimanje za čebele ni zgolj enodnevna muha. Od kmetijskega ministrstva je zahtevala predračun, za koliko bi se pomnožili dohodki državne blagajne, če bi po vseh cesarskih deželah začeli gojiti čebele, in kako dolgo bi trajalo, da bi se to zgodilo. Minister Raab se je potil, priganjal svoje pomočnike in uradnike v ministrstvu, sam brskal po poročilih in navsezadnje predložil cesarici številke, ki so ji ugajale. Cesarica se je zdaj velikokrat pogovarjala s knezom Starhembergom o čebelarstvu in je potem spravljala kmetijskega ministra v zadrego z vprašanji, na katera ji ni znal odgovoriti. Nekoč ga je vprašala, ali je res, da je siva kranjska čebela, ki jo Janša hvali, veliko boljša od rjave čebele, ki jo redijo skoraj v vseh drugih deželah. Raab ni vedel ničesar o tem, a ker je omenila Janšo, je odgovoril, da je čebelarski učitelj resnični poznavalec čebel v cesarstvu in je zato gotovo treba dajati prednost sivim čebelam, ki jih priporoča. Takoj nato je cesarica hotela vedeti, ali bi bilo mogoče iz Kranjske uvoziti dovolj sivih čebel, in minister spet ni vedel, kaj bi ji odgovoril. — Te čebele in cesaričina vnema zanje so mu čisto zagrenile življenje. Zaradi njih je naročil Ekonomski družbi, naj mu redno pošilja vsa poročila o čebelarstvu in je cele ure pre-slonelpreslonel nad dolgočasnimi spisi in navsezadnje je prebral tudi Janševo knjižico o čebeljih rojih. Zaradi čebel je zasovražil celo zlate bourbonske čebele, ki so se vse pogosteje pojavljale na zavesah. Ni verjel, da bi utegnila biti korist res tolikšna, kot je pričakovala Ekonomska družba, toda cesarici se ni smel zameriti. Zato je zadnje dni že z veliko izvedenostjo govoril o čebelarstvu in hvalil Janšo, kar je cesarici ugajalo.

Za trenutek je zasanjal. Navsezadnje je dovolj star, da bi mislil nekoliko tudi nase. Moral si bo najeti drugo stanovanje. Z materjo Matildo se bosta preselila v lepši in udobnejši dom. Ali pa se navsezadnje oženi. Doslej ni utegnil misliti na to. Moral je skrbeti za oba mlajša brata, mimisliti na domače na Breznici in sploh je bilo vse tako negotovo. Zdaj bi lahko ... Z dodatkom petdesetih rajnišev, ki mu jih daje Družba, bi si lahko omislil tudi konja in lahek voziček. Prvi čebelarski učitelj v cesarstvu je zdaj preskrbljen za vse svoje žive dni.

Popoldne je spet stal pred čebelnjakom. Gledal je čebele z očmi zaljubljenca. Na gosto so izletavale in se vračale vse rumene, težke od cvetnega prahu. V schčnbrunn-skemschönbrunnskem vrtu je odcvetala lipa, ki daje kot voda tekočo, stekleno presojno strd, vonjajočo po samem zdravju.

Navadno je prihajala v prvih popoldanskih urah, ko ni bilo pri čebelnjaku še nikogar, ki bi želel, da mu Janša kaj pokaže. Če je kdaj naneslo, da je naletela na koga, je ostala zelo malo časa, potem pa se je opravičila in odšla — kadar pa je bil Janša sam, je sedela pri čebelnjaku tudi po cele ure. Včasih je imela s seboj malo Luizo, in medtem, ko je stara francoska vzgojiteljica z dekletcem hodila po parku, je gospa Elisabeth zamišljeno gledala čebele ali pa si je dala pripovedovati zgodbe, ki so bile naslikane na panjskih končnicah. Nekatere teh zgodb so ji ugajale, druge pa so se ji zdele hudo robate, toda ker je bila odlična dama, ni nikoli pokazala nejevolje.

»Nič ne vedo, milostna gospa,« je rekel. »Pomisliti morate, da čebele živijo divje, v gozdovih in v drevesnih duplinah. Ko sem bil otrok, sem dostikrat naletel na roj divjih čebel. Ljudje so bili toliko pametni, da so jim pripravili hišice, ker so tako bolj gotovo prišli do strdi.«

»O da,« je rekla. »Spominjam se, kako mejeme je nekoč pičila čebela. Priletela je skozi okno v sobo in me pičila v prst.« Njene velike plave oči so bile nenadoma plašne, kakor da je ostal v njih odsev strahu iz otroških let, ko se je je prvič dotaknilo nekaj bolečega, ne da bi bila tisto sama izzvala.

Bila je pravzaprav zelo prikupna mala vdova in nič preveč podobna imenitni gospe, ko je tako sedela na klo-piciklopici zraven čebelnjaka, nekam majhna in drobna v spodobni vdovski črnini in brez tenčice na obrazu. Ker je žalovala, ni nosila lasulje, in ko jo je nekoč premagala vročina, je odložila še svoj črni klobuk, in je videl, da ima modrikasto črne, čisto gladke lase. Nekaj tujega je bilo na njej in spominjala ga je na platano, ki so jo presadili izizpod toplega južnega sonca na mrzli dunajski vrt. — Pozneje je spoznal, da se ni veliko motil. Nekoč mu je povedala, da je bila njena mati Španka. »V sorodu sem s prvimi grandi španskega kraljestva,« je rekla. Pravila mu je, da se njena mati ni nikoli privadila Dunaju. Umrla je za sušico, ko je bila ona še otrok. Rekla je, da je bila čudovito lepa in da je včasih pela španske pesmi. Potem je povedala neki španski stih.

Gospa Elisabeth je nato rekla, da hoče tudi sama deklico poučevati o vsem, kar ve. Pri priči je vstala, zaklicala: »Louisa!« in čakala, dokler ni deklica z vzgojiteljico prišla k čebelnjaku. Potem je ukazala deklici, naj sede poleg nje. Dekletce s šopkom rož v rokah je sedlo zraven matere, ona pa jo je objela in ji nato začela govoriti o čebelah. Pravila ji je o njihovi marljivosti in kako se moremo od njih marsičesa naučiti. Njen pouk je bil zelo svojevrsten, toda Janša se ni smejal. Samo otrok se je pri tem dolgočasil in razmišljeno trgal glavice svojih rož. Madame je rekla, da je po njenem še prezgodaj, da bi deklico seznanili s tako resnimi rečmi. Madame se je zdelo govorjenje o čebelah tudi zelo kmečko . — Zaradi tega je gospa Elisa-Elisabeth vzdihnila in pustila deklico, da je spet odšla z vzgojiteljico v park.

»Mais, Louise ... Ali ne veš, da rožice boli?«

Navadil se je bil obiskov male gospe in zdaj je že natanko vedel, ob kateri uri prihaja. Zmeraj je uredil tako, da je bil sam pri čebelnjaku, ko je prišla. V prodajalni s porcelanom je iztaknil staro češko majoliko, poslikano z lepim vzorcem, ki ga je spominjala majolik doma, in v tej je gospe ponujal medice, za deklico in njeno francosko vzgojiteljico pa je imel zmeraj pripravljeno najlepše belo satje, polno strdi. Čutil je, kako je nesmiselno — toda zalotil se je, da na večer pred napovedanim prihodom nenemirno opazuje vreme. Bil je potrt, če gospe zaradi dežja ni bilo ali če je preložila obisk na drug dan.