Zlati roj: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1.871:
 
Njegova knjižica ni bila pisana učeno, kakor sta pisala Scopoli in Schirach. Mnogih reči, ki sta jih učena moža navajala, sploh ni poznal. Vendar pa je bilo v njej nekaj, česar učena opazovalca čebel nista imela: Janša je čebele ljubil.
do tu popravljeno
Tega nihče ni vedel tako dobro kakor eden njegovih najzvestejših učencev, Jožef Poschl s Češkega. Ta je velikokrat videl, kako Janša zamaknjeno strmi v čebele. Videl ga je, ko je stal sredi med njimi, da so mu sedale na glavo in obraz. Nikoli ni nobene zdruznil s sebe in zlepa se ni zgodilo, da bi ga katera pičila. Jožef Poschl je bil priča Janševih dolgih samogovorov s čebelami, ko se je pomenkoval z njimi, kakor da ga morejo razumeti. — Teh reči ni nikoli pozabil. Še v tem, ko je poslušal svojega učitelja in prebil čas od jutra do noči pri uku, je vsak večer prestavljal Janševo Razpravo o čebeljih rojih v češčino.
 
Tega nihče ni vedel tako dobro kakor eden njegovih najzvestejših učencev, Jožef PoschlPöschl s Češkega. Ta je velikokrat videl, kako Janša zamaknjeno strmi v čebele. Videl ga je, ko je stal sredi med njimi, da so mu sedale na glavo in obraz. Nikoli ni nobene zdruznil s sebe in zlepa se ni zgodilo, da bi ga katera pičila. Jožef PoschlPöschl je bil priča Janševih dolgih samogovorov s čebelami, ko se je pomenkoval z njimi, kakor da ga morejo razumeti. — Teh reči ni nikoli pozabil. Še v tem, ko je poslušal svojega učitelja in prebil čas od jutra do noči pri uku, je vsak večer prestavljal Janševo Razpravo o čebeljih rojih v češčino.
Vse to je Janša imel. Vedel je tudi, da še ni čisto na vrhu. Komaj začel je in pot bo še dolga, čeprav ne tako strma kot doslej. Še nekaj let dela, in dunajska čebelarska šola bo imela tak sloves, da bodo prihajali vanjo iz vseh krajev. Moral bo vzgojiti več pomožnih učiteljev. Že zdaj bi
 
Vse to je Janša imel. Vedel je tudi, da še ni čisto na vrhu. Komaj začel je in pot bo še dolga, čeprav ne tako strma kot doslej. Še nekaj let dela, in dunajska čebelarska šola bo imela tak sloves, da bodo prihajali vanjo iz vseh krajev. Moral bo vzgojiti več pomožnih učiteljev. Že zdaj bi moral misliti na to, da si vzgoji mladega, dobrega naslednika. Navsezadnje se pa utegne celo res zgoditi, kar mu je pred kratkim rekel Raab, kakor v šali: »Gospod, sčasoma boste postali še svetnik v kmetijskem ministrstvu.« Če bi se to zgodilo, potem šele bi lahko res veliko storil za čebelarstvo! Potem šele bi pomagal tlačanom, ki je med njimi odraščal, in je tako dobro poznal njihovo življenje!
 
Zaradi svoje črne nimfe se je malone potolažil. Zdrav kmečki čut je prevladal v njem. Ni se vredno tako zelo mučiti zaradi nedosegljivega!
Vrstica 1.884 ⟶ 1.882:
Prišla je z Luizo, a brez francoske vzgojiteljice, in zdela se je mlajša in lepša kot prej. Njena vdovska obleka je izgubila del svoje strogosti.
 
Krilo ni bilo več iz težkega sukna; zamenjala ga je za lahko vezeno svilo. Postalo je širše, in ko je stisnila obroče in ga razprostrla okrog sebe, je bilo na klopici ravno še toliko prostora, da je mogel sesti, rob njenega krila pa mu je počival na kolenih. Odložila je tudi črni klobuk s pajčola-nompajčolanom in je namesto tega nosila lično žametno čepico. Lasulje si pa ni nadela, zato pa je dala svoje gladke črne lase zviti v umetne kodre, da so bili podobni lasulji. Bila je živahna — skoraj bolj, kot bi se za vdovo spodobilo. V majhnih požirkih je srkala medico iz majolike in potem je rekla Janši, da mu je hvaležna, ker je pri njegovem čebelnjaku prebila marsikatero uro, ki ji je pomagala pozabljati na žalost njenega vdovstva. Zdaj pa namerava zapustiti Dunaj. Pozimi se bodo na Dunaju vrstile zabave, na katere ona ne sme, zato se je posvetovala s svojimi sorodniki, ki menijo, da ji je potrebno razvedrilo, ker jo sicer lahko napade melanholija, ki razje jetra. Priporočili so ji potovanje v Pariz. Tako bo navsezadnje le videla Pariz! Brat ji je tudi rekel, da je Pariz edino mesto na svetu, kjer človek hitro pokoplje svojo žalost. Vse je že pripravljeno in prihodnji teden se bo odpeljala.
 
tudi rekel, da je Pariz edino mesto na svetu, kjer človek hitro pokoplje svojo žalost. Vse je že pripravljeno in prihodnji teden se bo odpeljala.
 
Janša ji je strmel v obraz, a ni odgovoril. Na kolenih je čutil njeno črno svileno krilo in zdelo se mu je, da prihaja od njega nepristen hlad. Kakor da v gosposkih ljudeh ni nič zares iskrenega in je celo žalost zgolj narejena.
Vrstica 1.900 ⟶ 1.896:
»Čebela me je pičila!« je zakričala. Jokala je in cepetala in tiščala glavo v materino krilo, gospa Elisabeth pa je prestrašeno gledala Janšo.
 
Vzel je kepico prsti, jo omoči]omočil s slino in jo pritisnil otroku na pičeno mesto. Nato je pogladil otroka po kodrastih laseh in tiho, prijazno rekel:
 
»Nič več ne boli.«
Vrstica 1.910 ⟶ 1.906:
»Ne, nič več ne boli. Zemlja potegne bolečino in otok iz pičenega mesta. To sem spoznal še kot otrok. Tudi mene so pikale čebele. Nič več ne boli. Prstek je čisto zdrav. Čebelica, ki je izgubila želo, pa bo morala umreti.«
 
Otrok je še zmeraj cepetal, toda jokal ni več. Nezaup-noNezaupno je gledal čebelarju v obraz. Potem se je sovražno ozrl na čebelnjak in rekel:
 
»Die Bienen sind grausig!«
Vrstica 1.931 ⟶ 1.927:
 
V novebrskih meglah je Blaž Kumerdej zapuščal Dunaj. Za zmeraj in nepreklicno je odhajal v domače kraje. Za slovo sta z Janšo sedla v krčmo mojstra Sigmunda Zum goldenem Adler. Krčma je bila prazna, ker je bila ura še zgodnja, in krčmar Sigmund jima je takoj prinesel najboljšega renskega vina in ocvrtih donavskih ščuk. Potem je sedel na klop k peči in zadremal, ker ga je uspavala njuna tuja govorica. V kuhinji so ropotali bakreni kotliči in cinasti krožniki, ki jih je prestavljala njegova postarana žena, kakor da se od Janševega prihoda na Dunaj še ni bila premaknila od ognjišča.
 
13 Zlati roj
 
193
 
Blaž je bil prekipevajoče vesel in je rekel, da bo zdaj začel delati vse tisto, kar si je toliko let želel. Tudi v gore pojde, čeprav se ni znebil presnete vrtoglavice. A saj navsezadnje lahko vzame s seboj enega ali dva močna korenjaka, ki mu bosta pomagala čez prepade! — Govoril je in se spominjal vseh ljudi iz blejskega kota, ki sta jih oba poznala in spraševal, komu vse naj izroči pozdrave. — Janša ga je zamišljeno poslušal in kratko odgovorjal. Nažgal si je pipo, ki se je je navadil pri čebelah, ker jih je dim krotil, da niso bile ob vročih poletnih dneh preveč razdražene. Blaž ga je opazoval in potem ga je tlesknil po plečih.
Vrstica 1.958 ⟶ 1.950:
»Seveda se bova! Ti — ali veš, da je v tem nekaj čudnega? — jaz pravzaprav nikoli nisem maral Dunaja, zdaj pa vem, da bom velikokrat mislil nanj! A na kaj bom pravzaprav mislil? Ali na tole krčmo? Ali na ulice, po katerih sva hodila? Ali na predavanja in učitelje? Prekleto so bili sitni, ti moji profesorji, a navsezadnje se jih bom spominjal — zlomek vedi zakaj? Ti tudi tvojih ne boš pozabil. Lepo bi pa bilo, če bi se našla kje na Kranjskem. V našem sadovnjaku pri čebelnjaku bi posedela in si pripovedovala, kaj sva tukaj doživljala. Jaz o stolpu Štefanove cerkve in kako sem mežnarju plačeval po dva krajcarja, da me je pustil v line, ti pa o tem, kako si govoril s cesarico. — A ti boš pač še večkrat govoril s cesarico.«
 
»Eh—jaEh — ja ...«
 
»Samo da si ne boš nakopal kakega babjega hudiča, pa se bova menda res še videla doma.«
Vrstica 1.970 ⟶ 1.962:
Počasi sta pila in Blaž je bil čedalje bolj vesel in nazadnje že čez vse mere podjeten.
 
»To ti rečem, da moraš o čebelah še pisati,« je rekel. »Če piše Schirach, ki o njih malo ve, moraš še bolj pisati ti, ki dosti veš! Vse moraš napisati! Jaz bom ... da, jaz bom pa skrbel za to, da bo kdo tvoje pisanje na slovensko prestavil. Povem ti, da čez nekaj let v Evropi ne bo čebelarja, ki bi ne bral tvojih knjig! Doma pa morajo prvi zvezvedeti zanje. Če jih ne bom sam prestavil, bom dobil drugega za to delo.«
 
deti zanje. Če jih ne bom sam prestavil, bom dobil drugega za to delo.«
 
»Morebiti bom pisal,« je rekel Janša. Zamišljeno se je zastrmel mimo prijatelja skozi okno. Zunaj so se vlačile redke megle kot pajčevine. »Morebiti bom res še pisal,« je ponovil Janša. »Toda zdaj mi bo teže, ko tebe ne bo tu. Nikomur ne bom mogel pokazati, nikogar naprositi, da bi mi popravljal. Moja nemščina še zmeraj ni taka, kot bi morala biti. Včasih se mi zdi, da bi laže napisal po domače, a to so stvari, ki jih moram pisati nemško, če hočem, da pridejo v svet.«
Vrstica 1.984 ⟶ 1.974:
»Ne pozabi na to, kar sva že večkrat govorila, da je treba ustanoviti čebelarske družbe. Vse se mi zdi, da se kmetijske družbe premalo zanimajo za čebele. Kar premisli, kako boš to naredil. Pravila moraš sestaviti, in dobro preudari, kaj vse mora biti v njih! Potem skrbi, da ne bo ostalo samo pri besedah. To si dolžan storiti.«
 
»Samo če bom vsemu kos. Nikar ne pozabi ...«
 
»Nisem pozabil, da si največji čebelar, kar jih je kdaj bilo!«
Vrstica 1.992 ⟶ 1.982:
»To si mislim,« je pritrdil Blaž in se samovšečno nasmehnil.
 
Potem pa je bil čas iti. Stala sta v krčmi, vzela denar, ki ga je vrnil Sigmund, in se obotavljala. Rada bi bila drug drugemu še kaj povedala, a oba sta bila raskava človeka in nista mogla govoriti. Vsak po svoje sta mislila, kako sta prišla na Dunaj. Blaž Kumerdej se je spominjal, kako je pripešačil s skupino študentov, ki so bili vsi namenjeni na dunajsko vseučilišče, in da je bilo to veselo potovanje, ker so se ustavljali po krčmah, neki Štajerec pa je imel s seboj citre in je vso pot brenkal nanje in pel. Janša je mislil na takratno revščino, na prenočevanje v mrzlih skednjih, na snežni metež in vožnjo z Gorjanom, in da še zdaj hrani leseno krošnjo, v kateri je prinesel vse svoje premoženje z Breznice v mesto ob Donavi. Govorila pa tudi o tem nista.
Potem pa je bil čas iti. Stala sta v krčmi, vzela denar, ki ga je vrnil Sigmund, in se obotavljala. Rada bi bila drug
 
drugemu še kaj povedala, a oba sta bila raskava človeka in nista mogla govoriti. Vsak po svoje sta mislila, kako sta prišla na Dunaj. Blaž Kumerdej se je spominjal, kako je pripešačil s skupino študentov, ki so bili vsi namenjeni na dunajsko vseučilišče, in da je bilo to veselo potovanje, ker so se ustavljali po krčmah, neki Štajerec pa je imel s seboj citre in je vso pot brenkal nanje in pel. Janša je mislil na takratno revščino, na prenočevanje v mrzlih skednjih, na snežni metež in vožnjo z Gorjanom, in da še zdaj hrani leseno krošnjo, v kateri je prinesel vse svoje premoženje z Breznice v mesto ob Donavi. Govorila pa tudi o tem nista.
 
Blaž se je prvi otresel mehkobe, poklical krčmarja in mu naročil, naj njegov hlapec pelje njegovo popotno torbo in zaboj s knjigami do krčme, kjer se ustavlja poštna kočija. Potem sta zapustila Zlatega orla.
Vrstica 2.000 ⟶ 1.988:
Dolgo sta čakala na poštno kočijo in tudi malo govorila. Beseda, dve, skopi, kakor bi vsaka veljala cekin. In ves čas samo o vožnji in kako je današnji vendar laže potovati kot prejšnje čase. Navsezadnje bodo poštne kočije vsak dan vozile z Dunaja na vse strani.
 
Pričakala sta kočijo, ki je vozila med Dunajem, Dunajskim Novim mestom in Gradcem pisma cesarskih uradov in je sprejemala tudi potnike, če je bilo dovolj prostora. Kočijaž, ki sta ga spremljala in varovala dva vojaka dunajskega garnizona, je bil voljan sprejeti toliko potnikov, kolikor jih je mogel strpati v kočijo in na streho, in Blaž sejese je brž zrinil noter in se zagozdil zraven okna, ne da bi se zmenil za nekoga, ki je kričal, da bo zaradi njegovega prekletega zaboja in torbe moral ostati zunaj. Pobobnal je po steklu in zaklical Janši:
 
»Do Gradca se bom dobro vozil, naprej pa, kakor bo Bog dal! Ti pa takoj začni pisati o čebelah! In glej, da bo kmalu ustanovljeno čebelarsko društvo za vse cesarstvo! Za vse cesarstvo, slišiš? — Kaj bi se ubadal z malenkostmi!«
 
Za vse cesarstvo, slišiš? — Kaj bi se ubadal z malenkostmi!«
 
»Pozdravi moje na Breznici!« je zaklical v odgovor Janša.
 
Blaž mu ni več utegnil odgovoriti. Kočija se je premaknila in zadnje, kar je Janša videl, sta bila Blažev zaneseni obraz in roka, ki je oklepala in varovala popotno torbo. Tujec, ki je zaradi Blaža ostal na Dunaju, je stal na tlaku in besno preklinjal. Tako je Blaž Kumerdej zapustil Dunaj in Janši se je zdelo, da je neznansko sam, ko je odšel ta vedno veseli, načrtov polni prijatelj. Na Dunaju sta ostala še njegova brata, podjetna fanta, ki sta začela dobivati priznanja in nagrade za svoje risbe, in tudi Kuralt je še tu, ki je poslušal Janševe besede kot razodetje — toda Blaža mu nobeden teh treh ni mogel nadomestiti. Janši se je zazdelo mesto prazno. Potopljeno je bilo v poznojesen-skepoznojesenske megle in zgubljeno je taval po ulicah, po katerih ni še nikoli hodil. Ko je šel po bulvarju od Koroških vrat dalje in je kljub megli videl nekaj sprehajalcev in veliko gosposkih kočij, je prvič v življenju pomislil, da sta mu vse to razkošje in bogastvo tuja. V mestu se je čutil tujca kakor že dolgo ne.
 
Doma je sedel k prižgani sveči in začel pisati vse o čebelah. Spet je močno čutil, kako je vse drugo negotovo in kako se mu vsaka reč zmakne iz rok. Čebele so bile edino, kar mu je zmeraj ostalo. Bilo je, kakor da bi vse drugo ne bilo ustvarjeno zanj in bi ne imel pravice do nobene druge reči kot do čebel.
 
komPotem je spet minilo leto in septembrsko sonce v letu tisoč sedemsto triinsedemdesetem je sijalo na Augarten in na Janšev čebelnjak s stopetindevetdesetimi panji, ki jim je vsem sam poslikal končnice. Na klopci pred čebelnjakom je sedel Janša in zraven njega njegov pomočnik, ki ga je sam priporočal za naslednika, mladi MunzbergMünzberg. Mladi človek je imel značilni obraz terezijanske vladavine: nekoliko domišljavo lice in vesele, podjetne, morebiti celo malce stremuške oči. To je bil obraz dobe, ki se ni marala odreči vzvišenosti in gosposkemu udobju preteklosti in ju je po sili ohranjala v bohotnem razkošju novega baroka, katerega središče je bil Dunaj — hkrati pa je čutila, da izrojeni barok z obilico pozlate in najširšimi ženskimi krili, kar so jih kdaj pomnili, ne more rešiti preteklosti. Iz Francije je pihal hladen veter razuma, ki so ga čutili tudi na Dunaju. Na Dunaju so brali francoske enciklopediste in Jean Jacques Rousseau se jim je zdel morda večji kot Francozom. Toda novi duh, ki je v Franciji malo let pozneje rodil revolucijo, se je v zmerni Avstriji kazal samo v želji po prosvetljenstvu. Njegova zunanja znamenja so bila večje svoboščine meščanom in kmetom. Začele so rasti tovarne, kot nekaj, kar ni imelo nič več skupnega z baročnimi palačami mestnih središč, in dvorna pisarna je pošiljala lepo pisane pohvale in medalje rejcem konj in prizadevnim kmetovalcem. Kmetijska družba in Čebelarska šola na Dunaju sta bili med znamenji te dobe.
Potem je spet minilo leto in septembrsko sonce v letu tisoč sedemsto triinsedemdesetem je sijalo na Augarten in na Janšev čebelnjak s stopetindevetdesetimi panji, ki jim je vsem sam poslikal končnice. Na klopci pred čebelnja
 
kom je sedel Janša in zraven njega njegov pomočnik, ki ga je sam priporočal za naslednika, mladi Munzberg. Mladi človek je imel značilni obraz terezijanske vladavine: nekoliko domišljavo lice in vesele, podjetne, morebiti celo malce stremuške oči. To je bil obraz dobe, ki se ni marala odreči vzvišenosti in gosposkemu udobju preteklosti in ju je po sili ohranjala v bohotnem razkošju novega baroka, katerega središče je bil Dunaj — hkrati pa je čutila, da izrojeni barok z obilico pozlate in najširšimi ženskimi krili, kar so jih kdaj pomnili, ne more rešiti preteklosti. Iz Francije je pihal hladen veter razuma, ki so ga čutili tudi na Dunaju. Na Dunaju so brali francoske enciklopediste in Jean Jacques Rousseau se jim je zdel morda večji kot Francozom. Toda novi duh, ki je v Franciji malo let pozneje rodil revolucijo, se je v zmerni Avstriji kazal samo v želji po prosvetljenstvu. Njegova zunanja znamenja so bila večje svoboščine meščanom in kmetom. Začele so rasti tovarne, kot nekaj, kar ni imelo nič več skupnega z baročnimi palačami mestnih središč, in dvorna pisarna je pošiljala lepo pisane pohvale in medalje rejcem konj in prizadevnim kmetovalcem. Kmetijska družba in Čebelarska šola na Dunaju sta bili med znamenji te dobe.
 
Janšev rojak Kuralt je stal na pragu čebelnjaka in ogledoval eno novih vrš za prestrezanje rojev, ki jo je Janša tako spopolnil, da si boljše že ni bilo mogoče želeti. Potem je šel v čebelnjak, da bi pospravil nekaj navlake, ki je še ostala, ker so čebele prejšnji dan pripeljali s paše na Moravskem polju. Jesen je bila tako topla in ajda je tako bogato cvetela, da Janša sam tako dobrega leta še ni pomnil. Moral bi se veseliti, a je bil tako truden, da je skoraj nepremično sedel in brezbrižno gledal Kuralta, ki si je prizadeval, da bi uredil čebelnjak.
 
MiinzbergMünzberg je vprašal svojega učitelja, kako je s teorijo pastorja Schiracha o tem, da tudi čebele delavke lahko za-ležejozaležejo matico, če le pride jajčece v pravo celico in če ličinko pitajo s hrano, namenjeno mladi matici. — To je bilo vprašanje, ki je Janšo nekoliko razvnelo.
 
»Pastor se spet moti,« je rekel. »Bral sem to reč. Preden smo odpeljali čebele na pašo, sem bil v uredništvu Wienerisches Diariuma. Uredniku sem zastavil petdeset zlatih dukatov kot nagrado tistemu, ki dokaže, da se motim jaz in ne Schirach. Urednik je mojo ponudbo objavil, nagrada pa še zmeraj leži v uredništvu in kar gotovo je, da bom dobil dukate nazaj.«
 
MiinzbergMünzberg je občudujoče pogledal svojega učitelja. Najslavnejši čebelarji cesarstva so bili v primeri z Janšo komaj toliko izvedeni kot učenec v primeri s starim mojstrom. Toda danes je bilo z njim nekaj narobe. Trudno je ždel na klopici, z rokami oprt ob rob. Zraven njega je ležala pipa, ki si jo je bil prej prižgal, potem pa jo je odložil in pustil, da je ugasnila. Obraz mu je upadel in lica mu je prekrila nezdrava rumena barva.
 
»Trudni se mi zdite, mojster,« je rekel.
Vrstica 2.032 ⟶ 2.016:
»Oh, ne, ne.«
 
Janši se očitno ni ljubilo govoriti. Zato je tudi MiinzbergMünzberg utihnil in premišljal. Zadnji tedni na Moravskem polju so bili zelo naporni. Janša ni imel na skrbi le Družbine-gaDružbinega, marveč tudi čebelnjake odbornikov in še drugih, ki so pripeljali čebele na pašo. Priskutni meščani so imeli čebelarjenje za zabavo posebne vrste. Ob popoldnevih so prihajali na svojih vozičkih in nadlegovali Janšo — kar naprej so ga spraševali reči, ki jih je že tolikokrat povedal. On je bil veder, kakor zmeraj, malce samosvoj in robat, vseeno pa nasmejan in nikoli ni izgubil potrpežljivosti. Münzberg ga je občudoval: mojster je bil neuničljiv. On bi ne vzdržal tega! Vsak večer spet ga je videl, ko je mašil poskusnim panjem žrelnice in jih tehtal, da bi dognal, koliko naberejo čebele v enem dnevu. Včasih, če sta ostala z Münzbergom sama, je sedel na klopco, si prižgal pipo in začel dobrodušno, šegavo pripovedovati kako čebelarsko zgodbico, ki jo je sam doživel. Potem pa je spet brkljal med panji in zvečer je dolgo sedel pri sveči in računal. — Zadnji dan pred odhodom z Moravskega polja mu je pokazal poročilo za Ekonomsko družbo.
 
vseeno pa nasmejan in nikoli ni izgubil potrpežljivosti. Miinzberg gaje občudoval: mojster je bil neuničljiv. On bi ne vzdržal tega! Vsak večer spet ga je videl, ko je mašil poskusnim panjem žrelnice in jih tehtal, da bi dognal, koliko naberejo čebele v enem dnevu. Včasih, če sta ostala z Munzbergom sama, je sedel na klopco, si prižgal pipo in začel dobrodušno, šegavo pripovedovati kako čebelarsko zgodbico, ki jo je sam doživel. Potem pa je spet brkljal med panji in zvečer je dolgo sedel pri sveči in računal. — Zadnji dan pred odhodom z Moravskega polja mu je pokazal poročilo za Ekonomsko družbo.
 
»Vidiš,« je rekel, in v njegovih rjavih zenicah je bil odblesk rumenega satja in tekoče strdi. »Družba ne bo mogla reči, da sva slabo čebelarila. Letošnji pridelek strdi in voska je vreden najmanj deset tisoč goldinarjev. Pomisli, da vloženi kapital ni večji kot šest tisoč. Kje moreš imeti večje obresti od svojega denarja? Rekel bi, da ravnamo s čebelicami naravnost oderuško!«
 
Prenočevala sta na neki stari pristavi, v sobi z vega-stimvegastim podom, pod katerim so neprenehoma škrebljale miši. Pozno sta legala in MiinzbergMünzberg je bil navadno tako utrujen, da so mu težke veke kar same lezle skupaj, Janša pa se je zdel spočit in svež. V postelji je včasih še dolgo govoril o čebelah. MiinzbergMünzberg ga je poslušal napol v dremavici, včasih pa je tudi zaspal in ni vedel, kako dolgo Janša govori samemu sebi. Nekega takega večera mu je govoril o čebelah in kako modro je urejeno njihovo življenje. To je prava država v malem. Ima svoje delavce in vojake in navsezadnje celo maršale, ki obkrožajo in varujejo matico. »Vendar se mi upira, da bi matico imenoval kraljico, kakor je navada v tukajšnjih krajih,« je rekel. »Pri nas doma ji pravijo matica. Kraljica navsezadnje samo vlada, matica pa poskrbi tudi za mlad rod.«
 
MtinzbergMünzberg mu je v polspanju pritrdil. Potem pa je nenadoma postal čisto buden. Janša je začel govoriti o samo-rodnihsamorodnih čebelah in o poskusih, ki jih je to poletje delal z njimi.
 
»Samorodne čebele so zapeljale častitega pastorja Schiracha v zmoto,« je rekel. »Zaradi njih verjame, da lahko tudi navadna čebela izleže matico in da je vse odvisno od velikosti celice in hrane, ki jo dobiva ličinka. Toda odlični mož se moti. O tem nameravam pisati. Dokazal mu bom zmoto. Za zdaj ti pa še ne morem več povedati, ker nekaterih stvari še sam ne vem. Spomladi bom znova skušal zrediti zalego samorodnih čebel, ki so jih zalegle neoplojene delavke.«
 
Kmalu nato je začel govoriti o čebeljem mlečku. Rekel je, da ga je težko pridobipridobiti, je pa izvrstno zdravilo in pomaga posebno pri skrnini. Da bi pa mleček pomlajal starce, je zgolj nespametno govorjenje.
 
Prav gotovo nikjer na svetu ni bilo moža, ki bi več vedel o čebelah kot mojster Janša. MunzbergMünzberg je svojega učitelja občudoval tako zelo, kakor že zlepa ne noben drug učenec.
 
V času ajdove paše se je nekoč namerilo, da so razdražene čebele Janšo opikale. Zaprašile so se mu v lase, ko je odprl zadaj panj, da bi pogledal, koliko so nanosile. Veliko mu jih je lezlo po glavi in obrazu, Janša pa je bil miren in je rekel MiinzberguMünzbergu, naj mu zlije na glavo vedro vode. Potem je stal pred čebelnjakom in voda se mu je odtekala po ramenih in obleki in se smehljal. »Vidiš, z vodo sva jih rešila smrti,« je rekel. »Jaz pa bom prihodnjič vedel, da ob vročih poletnih popoldnevih ne kaže odpirati panjev. Zmeraj moraš čakati večera — v mraku nobena čebela več ne piči. To vem še iz otroških let.«
 
Malo pozneje je ves zabuhel sedel pred čebelnjakom, puhal dim iz pipe in opazoval čebele z očmi zaljubljenca, ki mu nič ne more vzeti srečnega občutka.
 
Zdaj pa je bil truden, brez veselja in kakor bi bil bolan. On pa je poskusil spet govoriti z njim. Omenil je knjigo, ki jo je Janša pisal že vse leto in je še na Moravskem polju zapisoval nove skušnje, da bi jih porabil v knjigi. Preteklo zimo je tudi izdelal risbe, ki naj bi besedilo naredile laže razumljivo. V besedi ni mogoče vsega dovolj jasno pokazati. — Janša je ob MiinzbergovihMünzbergovih besedah nekam oživel.
 
»Napisal sem prav vse, kar vem o čebelah,« je rekel, »samo nekatera spoznanja zadnjih tednov bi še rad dodal. Če boš voljan, lahko skupaj pregledava rokopis.«
 
»O, mojster!« je vzkliknil MunzbergMünzberg. Ponudba je bila tako vabljiva, da bi se je skoro ne upal sprejeti. Janša ga je naredil za svojega zaupnika, kakor ga je že pred časom priporočil za svojega naslednika.
 
»Vidiš, to je tako: še zmeraj nisem dovolj vešč nemškemu jeziku, da bi si upal pisanje izročiti tiskarju. Ti bi mi lahko pomagal. Zdaj ko bomo kmalu sprešali strd in čebele zavarovali za zimo, ne bova imela drugega dela. Dobro je, da si mi voljan pomagati. Drugače bi moral poslati rokopis Blažu Kumerdeju, potem pa bi se spet zavleklo. Tudi se bojim, da bi Blaž kaj spremenil preveč po svoje.«
 
»Rad, rad vam pomagam, mojster,« je hitro rekel MunzbergMünzberg. Potem je zaplaval v nekakšen blaženi zanos. Zgrabil je Janšo za roko in vzneseno rekel: »To bo veliko delo! Tako popolnega še ni na svetu!«
 
Janša je prikimal. Zamišljeno je strmel predse.
 
»Bo — nekaj,« je rekel. »Težko, da bi odkril še kaj dosti novega.« Zagledal se je MiinzberguMünzbergu v oči in se trudno nasmehnil. »Ta trenutek mi je tako, kot da sem že vse opravil na svetu in bi lahko umrl.«
 
nasmehnil. »Ta trenutek mi je tako, kot da sem že vse opravil na svetu in bi lahko umrl.«
 
»Mojster!« MiinzbergMünzberg se je zdaj resnično prestrašil njegovega rumenega obraza in trudnih oči. »Bolni ste!«
 
»Menda sem res bolan.«
 
Še nekaj časa je sedel pred čebelnjakom in sahnil vase, potem se je uprl slabosti in vstal. Šel je v čebelnjak. Kuralt je razvrščal v zatiče ob steni nože za podrezovanje satja. Janša je vzel dva noža z različno širokima reziloma in se obrnil h Kuraltu in k MiinzberguMünzbergu, ki je prišel za njim.
 
»Ta je za ozko in ta za široko satje. Nikoli ne smeš iz-podrezatiizpodrezati več kot en sat hkrati! Za vse na svetu ne smeš podrezovati satja, v katerem je zalega!«
 
Odprl je panj in odrezal širok rumen sat. Čebele so še lezle po njem in nekateri pokrovci še niso bili zadelani. Toplo je zavonjalo po širokih ajdovih poljih in po sončni jeseni. Nekje daleč so se zganili bresti in veter je prinesel vonj cvetoče ajde.
 
Janša se je nekoliko razživel s pripovedovanjem, kako bodo točili strd. Rekel je, da dunajske stiskalnice niso dobre in da tudi na Kranjskem ne najdeš najboljših. Morava-niMoravani imajo boljše. Treba jih bo nekaj naročiti z Moravskega. Z dobro stiskalnico dobiš lep rumen vosek in svečarji se ne jezijo zaradi umazane gošče na dnu. Moravske preše na veter pa ti tudi ohranijo satje tako dobro, kakor bi bilo nedotaknjeno. Tako satje potrebuješ za panje dvojnike in brez te preše le težko čebelariš s panji dvojniki, ker čebele nerade v čisto praznem panju gradijo satje. Ko napolnijo stari panj, se polenijo in navsezadnje sploh ne izletavajo več na pašo, temveč ostajajo doma in pijejo nabrano strd.
 
Bilo je, kot da v presledkih vzplamteva in ugaša. Ko je nehal govoriti, je nekaj časa kakor zgubljen, mlahavo, s povešenimi rokami stal v čebelnjaku in gledal v prazno.
Vrstica 2.084 ⟶ 2.064:
Nato je znova oživel, kakor bi se šiloma hotel iztrgati čudni trudnosti. Pravil je, kako sta doma z očetom točila strd. Ko je bil on še deček, je oče imel le malo panjev in nobene stiskalnice; satje je stiskal z rokami in pri tem ni gledal, če je zmečkal tudi čebele, matico ali zalego. Potem pa je oče sam naredil stiskalnico. Tonej je zgoraj vrtel leseni vijak, spodaj pa je stopničasto tekla strd v nastavljeni škaf. Oče je bil pri tem opravilu zmeraj gologlav in slovesen, kot bi bil v cerkvi.
 
MiinzbergMünzberg je rekel, da se tudi on spominja, kako so na njegovem domu stiskali satje. Preden so prišli do njega, so zažgali v panju stare cunje. Dim je zadušil čebele in po vsem čebelnjaku je vonjalo po dimu.
 
»Zdaj jih pa ne dušijo več z zažganimi cunjami, ker se je dostikrat zgodilo, da je zgorel čebelnjak, temveč z žveplom,« je rekel Kuralt.
 
MiinzbergMünzberg je hotel mojstru polaskati in je rekel, da je bil on prvi, ki je nehal čebele moriti. Janša je odmahnil z roko.
 
»Prvi nisem bil. Peter Pavel Glavar na Kranjskem je že pred menoj skušal ohraniti čebelje družine. Dobrosrčnemu gospodu so se pridne živalce smilile. Pri tem pa je vendarle ravnal narobe: pustil jih je živeti, ni jim pa pustil hrane za zimo in tako so mu navsezadnje le pomrle. Delal pa je skoro podobno kot jaz, tako da je čebele pregnal v drug panj. No, za vsako skušnjo je treba časa. Morebiti je zdaj že dognal, da je treba čebelam pustiti zimsko zalogo ali pa jih moramo pozimi krmiti. Moder mož je, čeprav si je zapičil v glavo, da so lastovke najhujše sovražnice čebel in da bi morala vlada plačevati sold za vsako odrezano la-stovičjolastovičjo glavo.«
 
Potem so govorili o drugih rečeh. Kuralt se je nameraval na zimo vrniti domov. Samo toliko bo še počakal, da bo videl, kako mojster ravna z voskom in kako pripravi panje za prezimovanje. Janša mu je rekel kot nekoč Blažu:
 
bo videl, kako mojster ravna z voskom in kako pripravi panje za prezimovanje. Janša mu je rekel kot nekoč Blažu:
 
»Rad bi šel s teboj.«
Vrstica 2.102 ⟶ 2.080:
»Tako je. Nikoli ga ne bom zapustil.«
 
Janša se je obrnil stran. Nenadoma mu je bilo hudo, da bo izgubil rojaka. Ponižni mladi človek je bil eden njegovih najboljših učencev. MiinzbergMünzberg je več vedel in bil bolj bister, toda bil je tudi stremuški in vse je dojemal zgolj z razumom. V Kuraltu je Janša slutil tisto, kar je tudi sam imel: mladi človek ni mislil samo na dobiček — rad je imel čebele. Njegova prizadevnost je bila drugačne vrste kot MunzbergovaMünzbergova.
 
Ker je ravno mislil na te reči, je rekel MiinzberguMünzbergu:
 
»Rekel bom, naj na prvi seji Družbe uredijo glede tvoje plače. Ne moreš takole viseti v zraku! Če so te sprejeli kot pomožnega učitelja na Čebelarski šoli, naj te tudi plačajo. Tistih petdeset goldinarjev, ki so ti jih dali poleti, ni plača. To ti je dal minister Raab iz svojega. Ne boš delal za miloščino. To je sramotno.«
 
»Družba pravi, da nima denarja,« je zamrmral MiinzbergMünzberg.
 
Janša je jezno zamahnil z roko. »Vsi ti grofi in baroni, ki sedijo v Družbi, imajo denarja, da ne vedo, kam z njim! Oni tudi vedo, kako bo Družba prišla do denarja. — Misliš, da meni ne pripovedujejo zmeraj, da ni denarja? Kadar je treba kaj kupiti, izboljšati, zmeraj se izgovarjajo! Še dobro, da nam je Raab naklonjen, in pa cesarica, seveda. Ne boj se, MiinzbergMünzberg! Ne bom odnehal, dokler ne dobiš plače, kakršno zaslužiš.«
 
larilMinuto pozneje se je Janša pomiril. »Šele na začetku smo,« je rekel. »To je težko. Jaz sem prav na začetku čebelaril za Družbo, živel pa sem od štipendije, ki mi jo je dajala šola za bakrorezno risanje. Prihodnje leto bo že drugače. Družba nam bo dala zraven predavalnice še kabinet. Tam bomo imeli pokrite vitrine, kot naravoslovci, in pod steklom čebele vseh vrst, cvetje ... Razstavili bomo raznovrstne panje in čebelarsko orodje. Sčasoma bomo delali poskuse v kabinetu. Kmetijsko ministrstvo bo v novem predračunu mislilo tudi na nas. Cesarica je ukazala.«
Minuto pozneje se je Janša pomiril. »Šele na začetku smo,« je rekel. »To je težko. Jaz sem prav na začetku čebe-
 
MiinzbergMünzberg je prikimal, skromni Kuralt je občudovaje strmel v učitelja. Čutil je, da Janša daje svojim učencem veliko več kot je dolžan. Njemu, Kuraltu, je pomagal še drugače. Več kot enkrat mu je stisnil tolar v dlan. Pri tem pa je Kuralt vedel, da mojster malone skopari in sebi le malo privošči. Niti lepšega stanovanja si ni poiskal, čeprav je pred letom govoril o tem. Oh, da, brezniški sorodniki ...
laril za Družbo, živel pa sem od štipendije, ki mi jo je dajala šola za bakrorezno risanje. Prihodnje leto bo že drugače. Družba nam bo dala zraven predavalnice še kabinet. Tam bomo imeli pokrite vitrine, kot naravoslovci, in pod steklom čebele vseh vrst, cvetje ... Razstavili bomo raznovrstne panje in čebelarsko orodje. Sčasoma bomo delali poskuse v kabinetu. Kmetijsko ministrstvo bo v novem predračunu mislilo tudi na nas. Cesarica je ukazala.«
 
Stali so in se pogovarjali. Nobenemu se ni ljubilo delati. V Augartnu je bilo vse tiho, samo čebele so enakomerno mrmrale, kakor bi nekje daleč vel veter. Janša je rekel, da mora v mesto. Lovrenc je dobil nagrado na bakro-reznibakrorezni šoli in zvečer bodo priredili slovesnost. Mora biti zraven.
Miinzberg je prikimal, skromni Kuralt je občudovaje strmel v učitelja. Čutil je, da Janša daje svojim učencem veliko več kot je dolžan. Njemu, Kuraltu, je pomagal še drugače. Več kot enkrat mu je stisnil tolar v dlan. Pri tem pa je Kuralt vedel, da mojster malone skopari in sebi le malo privošči. Niti lepšega stanovanja si ni poiskal, čeprav je pred letom govoril o tem. Oh, da, brezniški sorodniki ...
 
»Skupaj sva prišla na Dunaj — zdaj je tega šest let,« je rekel. »Mladenič je še bil, ko sva zapustila dom, komaj sedemnajst let mu je bilo. Krošnja ga je ogulila prav v živo meso in potem sem nekaj časa nosil svojo in njegovo. Danes bi tega najbrž ne zmogel več. Dunaj človeka pomeh-kužipomehkuži. Pomehkuži in utrudi.«
Stali so in se pogovarjali. Nobenemu se ni ljubilo delati. V Augartnu je bilo vse tiho, samo čebele so enakomerno mrmrale, kakor bi nekje daleč vel veter. Janša je rekel, da mora v mesto. Lovrenc je dobil nagrado na bakro-rezni šoli in zvečer bodo priredili slovesnost. Mora biti zraven.
 
»Mislite resno?« je rekel MiinzbergMünzberg.
»Skupaj sva prišla na Dunaj — zdaj je tega šest let,« je rekel. »Mladenič je še bil, ko sva zapustila dom, komaj sedemnajst let mu je bilo. Krošnja ga je ogulila prav v živo meso in potem sem nekaj časa nosil svojo in njegovo. Danes bi tega najbrž ne zmogel več. Dunaj človeka pomeh-kuži. Pomehkuži in utrudi.«
 
Janša je videl njegove svetle, stremuške oči in smehljaj na ustnicah, ki je bil kljub spoštovanju do svojega učitelja skoraj pomilovalen in nejeveren. Mladi človek upa, da so se mu odprla vrata na stežaj, ker je prišel na Dunaj! Ko bo okusil zavist, sovraštvo in prizadevanje, kako bi ga zavrli na njegovi poti, bo drugače mislil in njegove oči ne bodo več tako svetle. Zdaj mu pa še ni treba pripovedovati tega, in Janša je prizanesljivo rekel:
»Mislite resno?« je rekel Miinzberg.
 
»Tako mislim: včasih se mi je zdelo največje trpljenje prenašati bremena s planine ali pa ves dan delati na polju ali na tlaki. Zavidal sem vsem ljudem, ki niso imeli žulja-vihžuljavih rok. Zdaj jim ne zavidam več.«
Janša je videl njegove svetle, stremuške oči in smehljaj na ustnicah, ki je bil kljub spoštovanju do svojega učitelja skoraj pomilovalen in nejeveren. Mladi človek upa, da so se mu odprla vrata na stežaj, ker je prišel na Dunaj! Ko bo
 
okusil zavist, sovraštvo in prizadevanje, kako bi ga zavrli na njegovi poti, bo drugače mislil in njegove oči ne bodo več tako svetle. Zdaj mu pa še ni treba pripovedovati tega, in Janša je prizanesljivo rekel:
 
»Tako mislim: včasih se mi je zdelo največje trpljenje prenašati bremena s planine ali pa ves dan delati na polju ali na tlaki. Zavidal sem vsem ljudem, ki niso imeli žulja-vih rok. Zdaj jim ne zavidam več.«
 
»Oh, vi ste postali velik gospod,« je rekel Kuralt. »Ljudje na Breznici so ponosni na vas! Vsi vas poznajo, vsi se vas spominjajo. Slišal sem možake v krčmi govoriti, da je Kuharjev Tonej postal na Dunaju velik gospod, ki sami cesarici čebele pase pa učene bukve piše.«
Vrstica 2.138 ⟶ 2.112:
»Da, da. Celo lasuljo imam doma, ki si jo nadenem za slovesne priložnosti.«
 
Janša je čutil, da ga mlada človeka ne moreta razumeti. Pomislil je, kako čudno je to, z gospoščino. Veliki svet je navsezadnje za ubogega človek ičloveka ena sama velika laž. Melkiad ga je izkusil po svoje in je zavidal lakajem, ki so posedali v predsobah gosposkih palač, on sam pa kvečjemu v cenenih zabaviščih z mladimi krščenicami, ki so izmikale svojim gospodinjam kolače, da so jih prinašale njemu. Kuharjev Tonej si je veliki svet predstavljal spet drugače. Prav gotovo bi bil otrpnil od spoštovanja pred samim seboj, če bi bil kdaj v najbolj živih sanjah zagledal sebe v cesaričinem vrtu in če bi bil videl, kako hodijo okrog njega in njegovih čebel gospodje v gosposkih suknjah in da celo grofi poslušajo njegove nauke. Ali bi bil kdaj verjel, da bo stal pred cesarico? Zdaj je vse to pričakal, in kaj je vse skupaj? — Oh, nič ...
 
Nenadoma mu je bilo, kakor da ga je življenje ogoljufalo za veliko več, kot si je bil sproti pripravljen priznati. Menil je, da ga je ogoljufalo za mošnjo, s katero bi mogel kupiti materi in bratom in sestram, kar bi si poželeli — to mu je zlahka odpustil. V resnici pa ga je ogoljufalo za radost spričo reči, ki mu jih je dalo. Kuharjev Tonej je sanjaril o tem, da bi imel sto srebrnih goldinarjev in bi si kupil voz in konja — Anton Janša ima dvakrat po tisoč tolarjev in sto petindevetdeset čebeljih panjev, a je oguljufan za sladkosti, da bi se veselil svojega imetja. Ali ni bil veliko bolj srečen takrat, ko je bil še deček in mu je pomenil največje razkošje pipec za dva solda, ki mu ga je oče prinesel s semnja? — Zdaj spet čaka na nekaj in bo morebiti spet ogljufan. Čaka na to, da bo Čebelarska šola postala velika, čaka na steklene vitrine, v katerih bodo razvrščene čebele in rože in trave. Ko bo pričakal, se morebiti ne bo veselil.
Vrstica 2.145 ⟶ 2.119:
 
Kuralt je natočil medice v češko majoliko, ki je Janšo še zmeraj spominjala na črno nimfo, in jo je najprej ponudil njemu. Janša je pokusil, a je takoj vrnil majoliko.
 
14 Zlati roj
 
»Slab okus imam v ustih,« je zamrmral. Zdelo se mu je, da se mu jezik top in otekel valja po duplini.
do tu popravljeno
 
Kuralt in Munzberg sta se spogledala, toda rekla nista nič in sta pila. Potem so se začeli vsi trije odpravljati. Janšo je bolela glava in za tilnikom se mu je zgostila dražeča bolečina. Ozrl se je po vremenu. Morebiti se bliža tisti nezdravi vzhodnik z ogrskih ravnin. Toda nebo na vzhodu je bilo bledo modro, zahod pa je še rdel v večerni zarji. Vreme se bo najbrž še več dni držalo. Podrgnil si je tilnik z dlanjo in si prizadeval, da bi pozabil na dražljivi občutek.