Wikivir

Osvetnik: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Madi (pogovor | prispevki)
1.476 urejanj
Brez povzetka urejanja
Madi (pogovor | prispevki)
1.476 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 543:
Nikolajevi vojščaki so se zapodili med ljudstvo in jo z meči kar hipoma razgnali, dočim so že v naprej določeni njihovi tovariši planili nad obsojence in jih zvezali ter potem odgnali na vrt, na čigar spodnjem koncu so bila pripravljena vešala. Vse to se je vsled izvežbanosti vojaštva čudovito hitro izvršilo, tako da je bil v nekaj trenotkih izpraznjen prostor pred gradom. Samo iz daljave se je še čulo obupno vpitje a ko se je vitez Pele ozrl na patrijarhovega zastopnika preleta Orsana, je videl, da je ta v svoji pijanosti mirno zaspal...
 
V tem, ko je krvnik na koncu grajskega vrta izvrševal svoj grozni posel in so Nikolajevi vojaki plenili po vasi ter ropali, kolikor se je dalo, se je v veliki grajščinski dvorani nadaljevala pojedina in vitez Pele sejese je trudil na vso moč, da bi svoje goste kar najbolje zabaval. Bilje vesel, da se je iznebil najmanj pokornih svojih kmetov in žrtvujé te rešil sebi vsaj svoje bogastvo, če ne tudi svoje življenje. Ponosen je bil na svojo prekanjenost in se dobrohotno norčeval iz Nikolaja Kolovškega, čigar srditi pogledi so mu pričali, da se čuti prevaranega in da ga muči jeza, ker bi se rad maščeval, a se ne more.
 
In popivanje se je nadaljevalo. Sluge so nosili vedno nove vrče vina na mizo, ki so jih gostje tako rekoč sproti praznili in pri tem vpili in peli in razgrajali in se smejali kakor na veseli svatbi. Samo Nikolaj Kolovški se je jezno držal in je komaj ustne zmočil v plemenito kapljo, s katero so se drugi vprav živinsko zalivali.
Vrstica 979:
»Lažeš, grešnik zavrženi,« je zagrmel mogočen glas in izza vrat Davidove hiše je stopil velik sivolas mož. »Kdor pravi, da sem pobegnil, laže,« je nadaljeval David. »Moja hiša je trdno zidana in dovolj imam orožja in mož, da se lahko ubranim vseh Kamničanov, ki so še kristijani.«
 
»Nikar se tako ne ponašaj; saj se poznamo,« je kričal voditelj tistih, ki so imeli na glavi bele Čepicečepice. -»Kristjanov je v Kamniku še vedno toliko, da bi tebe lahko ugnali. Če je tvoja hiša trdna, ne pozabi, da lakota tudi medveda prižene iz varnega brloga. Le čakaj, da se rešimo Nikolaja Kolovškega, potem bomo videli, če znaš meč tudi tako sukati, kakor vatel.«
 
»To vam lahko koj sedaj dokažemo,« je odgovoril stari David. Razgrnil je svoj dolgi plašč in potegnil meč, ki ga je imel skritega pod plaščem. V tistem trenotku je planilo iz njegove hiše še več mož v dolgih haljah s črnimi Čepicamičepicami na glavi in z meči v rokah.
 
»Pomagajte, kristjani, krivoverci nas hočejo poklati,« so zdaj začeli vpiti možje z belimi čepicamiin se plašno umikali pred Davidom in njegovimi ljudmi.
 
»Zaslužili ste res, da bi Vas vse poklali!« je vpil David. »Ali niste včeraj napadli in pretepli bolnega starega krošnjarja, ker je odkrito priznal, da je pokornik? Ranili ste ga z noži, da ne bo več okreval.«
 
»Čuvajte se krivoverci,« je odgovarjal voditelj beločepičarjev. »Naš župnik pride v nekaj dneh, in morda že jutri in gorje Vam, Čeče nam skrivite le en las. Saj poznate župnika in veste, da mu je usmiljenje tuja stvar.«
 
»Ne pride samo Vaš župnik, tudi vitez Pyrso s Črnela pride jutri v Kamnik in kar bo Vaš župnik storil pokornikom, to mu poplačal vitez Pyrso s krvavimi obrestmi.«
 
»Pyrso je krivoverec in begun, ki mora vesel biti, če bo smel ostati v Kamniku, kaj � eše da bi se vmešaval v naše zadeve. »Skupaj, kristjani, na boj proti krivovercem.«
 
Na trgu se je bilo zbralo vse polno ljudi. Skoro vsi moški so imeli ali bele ali pa črne čepice. Kakor je tudi strah pred Nikolajem Kolovškim družil vse Kamničane, naj so bili pokorniki ali ne, tako so se med sabo sovražili zaradi vere. ZeŽe so bliskali mecimeči v zraku, ko je pridrvel mestni sodnik z biriči in je zapodil bojevite mestjane, ter jih ločil na dve skupini.
 
»Odložite orožje in odpravite se domov,« je ukazal mestni sodnik. »Kaj ste pozabili, da zapade strašni kazni, kdor dvigne meč zoper svojega someščana. Ali ne veste, da se odseka desna roka tistemu, ki someščana rani? Ali ne veste, da izgubi glavo, kdor someščana ubije? Sramujte se, da niti zdaj ne morete mirno živeti in med seboj izhajati, ko grozi kristjanom in pokornikom ista usoda, da pride Nikolaj Kolovški in poropa tako kristjansko kakor pokorniško imetje. Domov, kdor ne uboga, pojde v ječo.
sodnik z biriči in je zapodil bojevite mestjane, ter jih ločil na dve skupini.
 
»Odložite orožje in odpravite se domov,« je ukazal mestni sodnik. »Kaj ste pozabili, da zapade strašni kazni, kdor dvigne meč zoper svojega someščana. Ali ne veste, da se odseka desna roka tistemu, ki someščana rani? Ali ne veste, da izgubi glavo, kdor someščana ubije V Sramujte se, da niti zdaj ne morete mirno živeti in med seboj izhajati, ko grozi kristjanom in pokornikom ista usoda, da pride Nikolaj Kolovški in poropa tako kristjansko kakor pokorniško imetje. Domov, kdor ne uboga, poj de v
 
• v
 
jeco.
 
Možje z belimi čepicami so bili nevoljni in so se le neradi umaknili. Godrnjali so eni zamolklo, drugi glasno, dočim so na njihovi strani stoječe ženske obsipale nasprotnike in mestne biriče s hudimi besedami in ostrimi žalitvami.
 
»Gospod sodnik,« je zaklical voditelj beločepičarjev, »danes smo zopet videli, da nikjer ne pozabite, da ste trgovec, posebno ne tedaj, kadar se gre proti nam obrtnikom. Ali imate v svoji prodajalni tudi dva vatla? Ko so zadnjič krivoverci nas napadli in pretepali, se Vam ni prav nič mudilo, da bi nas varovali, ker so bili Vašega stanu.«
 
Mestni sodnik, častitljiv in energičen mož, je nato ukazal biričem, naj primejo voditelja beločepičarjev in ga odpeljejo na mestno hišo. Ta ukaz je beločepičarje tako prestrašil, da so kričaje bežali na vse strani, kar so mogli. Trg je bil hipoma izpraznjen, zakaj črnočepičarji so se bili že prej radovoljno umaknili v svoje hiše. Na trgu je ostal samo David, ki je povabil zdaj Krvosrda in njegove spremljevalce, naj mu slede v hišo. Zapahnil je vrata in postavil k vratom stražo, potem pa peljal svoje goste v prostorno dvorano, kamor je kmalu za njimi prišel tudi mestni sodnik in več drugih mestjanov.
Ko so zadnjič krivoverci nas napadli in pretepali, se Vam ni prav nič mudilo, da bi nas varovali, ker so bili Vašega stanu.«
 
»Kaj ste svoje zmage že tako gotovi, gospodje, da ste shajate kar pri belem dnevu?« je začudeno vprašal Krvosrd. »Čul sem, da je pokornikom strogo prepovedano se shajati bodisi na javnih prostorih ali pa v zasebnih hišah. Kaj pa poreče kamniški župnik?«
Mestni sodnik, častitljiv in energičen mož, je nato ukazal biriČem, naj primejo voditelja beločepičarjev in ga odpeljejo na mestno lii� o. Ta ukaz je beločepiČarje tako prestrašil, da so kričaje bežali na vse strani, kar so mogli. Trg je bil hipoma izpraznjen, zakaj črnočepičarji so se bili že prej radovoljno umaknili v svoje hiše. Na trgu je ostal samo David, ki je povabil zdaj Krvosrda in njegove spremljevalce, naj mu slede v hišo. Zapahnil je vrata in postavil k vratom stražo, potem pa peljal svoje goste v prostorno dvorano, kamor je kmalu za njimi prišel tudi mestni sodnik in več drugih mestjanov.
 
»Ta je odsoten že več tednov,« je odgovoril mestni sodnik. »Marija Saloma, hči Nikolaja Kolovškega, mu je zmešala pamet. Kjer je ona, tam je tudi župnik. Sicer pa se ga res nič več ne bojimo. Gospodarji v mestu smo mi in dokler nas Kolovški ne premaga, doslej se nam ni treba ozirati na župnika.«
»Kaj ste svoje zmage že tako gotovi, gospodje, da ste shajate kar pri belem dnevu?« je začudeno vprašal Krvosrd. »čul sem, da je pokornikom strogo prepovedano se shajati bodisi na javnih prostorih ali pa v zasebnih hišah. Kaj pa poreče kamniški župnik?«
 
»Tako je,« je pritrjeval David. »Branili bomo Kamnik na svoj račun in s svojimi lastnimi močmi, ker branimo s tem svoje imetje. Ko bi nam ne bilo na tem, da ostanejo vsi mestjani edini v nasprotju zoper Nikolaja Kolovškega, bi župnika sploh ne pustili več v mesto.«
»Ta je odsoten že več tednov,« je odgovoril mestni sodnik. »Marija
 
»Tako je prav,« je pritrjeval Krvosrd. »Kolovški napade Kamnik prav gotovo. Mesto je preveč bogato, da bi mu prizanašala Nikolaj in oglejski prelat. Zato je treba, da ne bodete imeli v mestu samem sovražnikov, ki bi v najnevarnejšem trenotku priskočili Kolovškemu na pomoč. Ali se lahko v vsakem slučaju zanašate na može z belimi čepicami?«
� aloma, hči Nikolaja Kolovškega, mu je zmešala pamet. Kjer je ona, tam je tudi župnik. Sicer pa se ga res nič več ne bojimo. Gospodarji v mestu smo mi in dokler nas Kolovški ne premaga, doslej se nam ni treba ozirati na župnika.«
 
»O tem se bodemo že še med seboj pomenili,« je dejal David, in s očesom opozoril Krvosrda na njegovo spremljevalce, kakor bi hotel reči, da spričo tujih ljudi o takih važnih stvareh ne kaže govoriti.
»Tako je,« je pritrjeval David. »Branili bomo Kamnik na svoj račun in s svojimi lastnimi močmi, ker branimo s tem svoje imetje. Ko bi nam ne bilo na tem, da ostanejo vsi mest j ani edini v nasprotju zoper Nikolaja Kolovškega, bi župnika sploh ne pustili več v mesto.«
 
»Pokrepčajte se, prijatelj Krvosrd,« je svetoval mestni sodnik in odpočite se, da pojdemo ob določeni uri tja, kjer nas bodo gotovo pričakovali z veliko nestrpnostjo.
»Tako je prav,« je pritrjeval Krvosrd. »Kolovški napade Kamnik prav gotovo. Mesto je preveč bogato, da bi mu prizanašala Nikolaj in oglejski prelat. Zato je treba, da ne bodete imeli v mestu samem sovražnikov, ki bi v najnevarnejšem trenotku priskočili Kolovškemu na pomoč. Ali se lahko v vsakem slučaju zanašate na može z belimi Čepicami?«
 
»In kjer bodo z veseljem čuli, da želi v njihove vrste vstopiti junaški Krištof Zlatopoljec,« je dodal Krvosrd in pri teh besedah pokazal na Zlatopoljca, ki je pristopil bliže in podal vsem navzočim roko, ne da bi zinil pri tem le ene besede.
»0 tem se bodemo že še med seboj pomenili,« je dejal David, in s očesom opozoril Krvosrda na njegovo spremljevalce, kakor bi hotel reči, da spričo tujih ljudi o takih važnih stvareh ne kaže govoriti.
 
»PokrepČajte se, prijatelj Krvosrd,« je svetoval mestni sodnik in odpočite se, da poj demo ob določeni uri tja, kjer nas bodo gotovo pričakovali z veliko nestrpnostjo.
 
»In kjer bodo z veseljem Čuli, da želi v njihove vrste vstopiti junaški Krištof Zlatopoljec,« je dodal Krvosrd in pri teh besedah pokazal na Zlatopoljca, ki je pristopil bliže in podal vsem navzočim roko, ne da bi zinil pri tem le ene besede.
 
»Zdaj pa, gospodje, za mizo,« je vabil stari David. »Veseli me, da bo na naši strani stal tak mož, kakor je vitez Zlatopoljec, a zdaj se najprej pokrepčajmo, o resnih stvareh se bomo pomenili pozneje.«
Vrstica 1.031 ⟶ 1.021:
Služkinje so prinesle na mizo velike sklede polne finih jedi. Luka se je kar zasmejal, ko je zagledal tečna jedila in steklenice vina.
 
»Saj ti krivoverci niso napačni ljudje,« je šepnil Krvosrdu. »Kaj ste me prej nalagali, ko ste rekli, da krivoverci še dobro jesti in piti ne smejo.«
j, Saj ti krivover ci niso napačni
 
ljudje,« je šepnil Krvosrdu. »Kaj ste me prej nalagali, ko ste rekli, da krivover ci še dobro jesti in piti ne smejo.«
 
In ko je Luka snedel velik kos pečenega zajca, se je zadovoljno cmakaje vnovič obrnil h Krvosrdu in mu rekel:
 
nKo»Ko bi imel krivoverci kak samostan, kjer bi se vsak dan tako obedovalo, bi se jaz koj spreobrnil h krivi veri.«
 
»Pa bi jo tudi kmalu zopet zatajili, Čeče bi vam kje drugje postregli z boljšo pečenko.**«
 
»Kdo ve! Želodec ima boljši spomin kakor srce in je tudi hvaležnejši.«
Vrstica 1.047 ⟶ 1.035:
»Kaj mislite, ali bi bila dva srebrna groša na dan zadostno plačilo za hrano in stanovanje mojemu očetu.«
 
»Kaj vendar mislite, dva srebrna groša zadostuj ej azadostujeta skoraj za cel mesec,« je odgovoril David.
 
»Ako vzamete mojega očeta v svojo hišo, vam rad plačam po dva srebrna groša na dan. Meni izkažete veliko uslugo, če sprejmete mojo ponudbo vsaj za toliko časa, dokler bom jaz odsoten.«
 
»Kaj ne ostanete pri nas? Saj je Krvosrd rekel, da nam bodete pomagali pri obrambi Kamnika.« Stari David je bil jako neugodno presenečen, da misli Zlatopoljec odpotovati in ni svojega presenečenja čisto nič prikrival. »Dobil sem prav danes zanesljivo sporočilo, da nas napade Kolovški že v najkrajšem času. Ostanite pri nas, dobro bo ne le za nas, nego tudi za vas.«
veliko uslugo, če sprejmete mojo ponudbo vsaj za toliko časa, dokler bom jaz odsoten.«
 
Zlatopoljec je mirno odkimal, toda stari David se ni dal izlahka odpraviti. Znane so mu bile izredne lastnosti Krištofa Zlatopoljca in zato je poskušal na vse načine, da pridobi izkušenega in neustrašnega junaka za pomočnika.
»Kaj ne ostanete pri nas? Saj •je Krvosrd rekel, da nam bodete pomagali pri obrambi Kamnika.« Stari David je bil jako neugodno presenečen, da misli Zlatopoljec odpotovati in ni svojega presenečenja čisto nič prikrival. »Dobil sem prav danes zanesljivo sporočilo, da nas napade Kolovški že v najkrajšem času. Ostanite pri nas, dobro bo ne le za nas, nego tudi za vas.«
 
»Ne morem ostati in ne morem,« je bil edini odgovor Zlatopoljčev na siljenje starega Davida in ko ta le ni odnehal, je Krištof končno še rekel:
Zlatopoljec je mirno odkimal, toda stari David se ni dal izlahka odpraviti. Znane so mu bile izredne lastnosti Krištofa Zlatopoljca in zato je poskušal na vse načine, da pridobi izkušen ega in neustrašnega junaka za pomočnika.,
 
»Izpolniti moram obljubo, ki mi je sveta. Do tistega dneva, ko bo izpolnjena ta obljuba, ne morem Kamniku niti z eno besedo, niti z najmanjšim dejanjem pomoči. To je vse, kar vam morem povedati.«
»Ne morem ostati in ne morem,« je bil edini odgovor ZlatopoljČev na siljenje starega Davida in ko ta le ni odnehal, je Krištof končno še rekel:
 
»Izpolniti moram obljubo, ki mi je sveta. Do tistega dneva, ko bo izpolnjena ta obljuba, ne morem Kamniku niti z eno besedo, niti z najmanjšim dejanjem pomoči. To je vse, kar vam morem povedati.
 
»Pa bodi.« Stari David je bil ozlovoljen. »Pa bodi, toda svoje srebrne groše si lahko prihranite, zakaj moja hiša je dosti velika in moja shramba dosti polna in ni mi treba prodajati gostoljubnosti, ki sem jo pripravljen izkazati vašemu očetu.«
Vrstica 1.069 ⟶ 1.055:
»Ne poznam jih, toda za Zlatopoljca vam jamčim s svojo glavo, kadar hočete.«
 
David pač še ni oilbil zadovoljen in pomirjen, ali vdal se je zlasti zaradi tega, ker je videl, da je Krvosrdovo zaupanje do Krištofa Zlatopoljca neomejeno.
 
»Zdaj grem obvestit mestjane, da ste prišli in da se lahko takoj snidemo na posvetovanje.« S temi besedami je David zapustil Krvosrda in je z nekaterimi svojimi gosti odšel.
 
Krvosrd sejese je ozrl po Zlatopoljcu. Čul je, kako naroča Krištof svojemu slugi, naj gre iskat očeta Zlatopoljca in naj ga pripelje v Davidovo hišo, potem pa naj pripravi in preskrbi vse kar je treba, da bi lahko Krištof še ta dan zapustil Kamnik. Kam da misli iti, tega Krištof ni povedal.
 
kar je treba, da bi lahko Krištof še ta dan zapustil Kamnik. Kam da misli iti, tega Krištof ni povedal.
 
Krvosrd sam ni umel, kako more imeti tako neomejeno in globoko zaupanje do Krištofa Zlatopoljca. Občudoval je pač čeznaravno silo, s katero je Krištof zakrival in zatajeval neizmerno gorje, ki ga je zadelo, ali svoje zaupanje do osvetnika je zajemal zgolj iz svojega srca.
 
»čeČe odpotujete res, vam želim, da bi vas Bog čuval na vseh vaših potih.« Krvosrd ni hotel Krištofa vprašati ne zakaj hoče oditi ne kam je. namenjen. »Ako vam je česa treba, orožja, konj ali denarja, povejte mi odkrito; jaz vam preskrbim vsega in kolikor hočete.«
 
»Hvala vam za prijaznost, a jaz ne potrebujem ničesar,« je odgovoril Krištof. »Oditi moram še to noč, ali potrebno je, da vem natančno, kaj da bodo sklenili kamniški pokorniki na svojem današnjem shodu. Zato je treba, da se sam udeležim tega shoda, a tako, da bi tega nihče ne vedel.«
Vrstica 1.087 ⟶ 1.071:
»Težko bo, vitez Zlatopoljec. Shod bo skriven. Motite se, če mislite, da pridejo samo pokorniki. Shoda se udeleže tudi zanesljivi kristjanski mestjani. Versko nasprotje je sicer ostro ali skrb za skupni blagor je še večja. Mestjani vas ne poznajo in zahtevali bodo pojasnila, kdo da ste in kaj da hočete. Ko bi vas vpeljal stari David, bi že šlo, ali David vam ne bo hotel ugoditi, ker vam ne zaupa. Ali mi je treba šele povedati, da bi rad za vas jamčil, če bi to kaj pomagalo? Ne, ni treba. Verujte mi, jaz imam pravico, razumevati vašo bol. Moje ime je tajnost, ki je na svetu nihče ne more izdati; če bi jo kdaj razkril, bi pojmili, zakaj stojim na vaši strani, naj se zgodi karkoli. Prisegel sem tudi z drugimi vred, da ne bom nikdar in nikomur povedal, kar so govori in sklepa na teh tajnih shodih in svoje prisege ne bom prelomil.«
 
»Ne zahtevam tega. Prosim vas le, pokažite mi kraj, kjer bo shod. Ta kraj pač ni tajnost, saj ga poznajo ne le spokorniki, nego tudi drugi mestjani. Meni se gre v prvi vrsti za to, da spoznam osebno, da vidim na svoje oči udeležnike.«
»Ne zahtevam tega. Prosim vas
 
le, pokažite mi kraj, kjer bo shod. Ta kraj pač ni tajnost, saj ga poznajo ne le spokorniki, nego tudi drugi mestjani. Meni se gre v prvi vrsti za to, da spoznam osebno, da vidim na svoje oči udeležnike.«
 
Krvosrd je nekaj časa omahoval in premišljeval, kaj naj stori, ali naj Zlatopoljcu ugodi ali ne, potem je rekel:
 
»Ustrežem vam, vitez Zlatopoljec, dasi bi tega pravzaprav ne smel storiti. Prisegel pa sem le, da bom molčal o sklepih naših shodov in nič več. čeČe se hočem poslužiti zvijače, s katero smo se včasih kot otroci kratkočasili, vam pomorem. Toda odidite, še predno se vrne David. Shod se bo kmalu začel in treba je, da ste kmalu na izbranem skrivališču in da se jaz pravočasno vrnem v Davidovo hišo.
 
V.
 
==V.==
Krištof je ukazal Luki, naj pripravi vse kar tieba za odhod, in naj ga ponoči ob 11. uri počaka s konji pred vratmi na � utni. Potem je odšel s Krvosrdom iz sobe.
 
Krištof je ukazal Luki, naj pripravi vse kar treba za odhod, in naj ga ponoči ob 11. uri počaka s konji pred vratmi na Šutni. Potem je odšel s Krvosrdom iz sobe.
Prišedši po stopnicah v vežo, ni Krvosrd zavil na cesto, marveč je odprl tajna vrata in peljal Zlatopoljca v globoko, a prazno klet, ki jo je
 
Prišedši po stopnicah v vežo, ni Krvosrd zavil na cesto, marveč je odprl tajna vrata in peljal Zlatopoljca v globoko, a prazno klet, ki jo je razsvetljevala mala svetilka. Tudi v kleti so bila tajna vrata. Krvosrd jih je odprl in je s svojim spremljevalcem stopil v dolg in prostoren hodnik, ki je bil ves razsvetljen. Na eni strani hodnika je viselo vse polno orožja. Hodnik se je končal v velikansko jamo, ki je bila skoro vsa temna, dasi je gorelo na vseh straneh mnogo svetilk.
 
»Tukaj bode tajno zborovanje,« je dejal Krvosrd. »Sedaj pojdiva dalje.«
 
� laŠla sta po ozkih stopnicah navzgor. Krvosrd sejese je, prišedši do stropa, z ramo uprl ob kamen in ga privzdignil. Skozi odprtino sta prišla s Krištofom v popolnoma temen kraj.
 
»Postojte in počakajte, da napravim lnčluč,« je velel Krvosrd in začel kresati ogenj, s katerim je užgal voščenko, ki jo je imel pri sebi in potem zaprl odprtino, pri kateri sta prišla v ta prostor.
 
Krištof se je ozrl in se nehote nekoliko priklonil, ko je zazrl v svitu slabotne vo� čenkevoščenke celo vrsto mož, ki so nepremično sedeli ob zidu, videl je svetle šljeme in oklope, meče in sulice, videl škofovske kape in palice in ni hotel verjeti svojim očem ter ni pojmil, kje da je, zlasti ker je vladala grobna tihota.
 
»Kje pa sva,« je z nehote pritajenim glasom vprašal Zlatopoljec.
Vrstica 1.115 ⟶ 1.095:
»Med mrliči,« je odgovoril Krvosrd, ki je bil med tem kamen zopet položil na uhod. »V plemiškem grobišču sva, pod kamniško cerkvijo.«
 
»Ah, zdaj se spominjam,« se je zasmejal Krištof. »V svojih mladih dneh sem bil večkrat v tej rakvi, kjer počiva toliko plemenitašev iz cele okolice. Ali je še vedno tajnost, kako zadruga pogrebcev ohrani trupla, da ne razpadejo. Za mojih mladih dni se mi je pripovedovalo, da je neki KamnicanKamničan iz Italije prinesel to tajnost in da je zadruga pogrebcev zaslužila ogromne vsote denarja s tem, da je umrlim bogatim plemenitašem balzamirala trupla in jih v njihovi opravi spravljala v to rakev.«
 
»Zadruge pogrebcev ni več. Njena tajnost je last kamniškega mesta, a zdaj zasluži ž njo le še malo. Ljudje se več ne trgajo za čast, da bi po svoji smrti tukaj čepeli v oklopih ali v masnihmašnih plaščih in Čakaličakali, da jih miši in podgane razjedo.«
 
»Prav imajo,« je menil Krištof in potem vprašal: »A sedaj, prijatelj, kje menite, da se naj skrijem?«
 
Zborovanje bo spodaj v podzemski jami, tik pod rakvijo. Najvarnejši bodete še tu v rakvi. Jaz dvignem iz tal nekaj kamnov in napravim ondukaj luknje. Od tod bodete lahko vse opazovali, kar se bo od spodaj godilo in slišali bo dete vsako besedo. Ker pa je mogoče, da vas kdo zapazi, ali da pride kdo v rakev, zato slečiva enega teh mrtvih prelatov ali vitezov in odstraniva njegovo truplo. Vi oblečete prelatovo obleko in vitezov oklop, sedete na njegovo mesto in nihče se vas ne bo dotaknil, nihče še mislil ne bo, da je živ človek sedel med mrliči.« »Vaša misel je res dobra, prijatelj Krvosrd. Tudi če bi sam Nikolaj Kolovški vedel, da sem jaz med temi mrliči, bi se me ne upal dotakniti.«
Zborovanje bo spodaj v podzemski jami, tik pod rakvijo. Najvarnejši bode te še tu v rakvi. Jaz
 
Zlatopoljec je šel ob steni in je ogledal vsakega posameznega mrliča.
dvignem iz tal nekaj kamnov in napravim ondukaj luknje. Od tod bodete lahko vse opazovali, kar se bo od spodaj godilo in slišali bo dete vsako besedo. Ker pa je mogoče, da vas kdo zapazi, ali da pride kdo v rakev, zato slečiva enega teh mrtvih prelatov ali vitezov in odstraniva njegovo truplo. Vi oblecete prelatovo obleko in vitezov oklop, sedete na njegovo mesto in nihče se vas ne bo dotaknil, nihče še mislil ne bo, da je živ človek sedel med mrliči.« »Vaša misel je res dobra, prijatelj Krvosrd. Tudi če bi sam Nikolaj Kolovški vedel, da sem jaz med temi mrliči, bi se me ne upal dotakniti.«'
 
»Ta mi ugaja,« je rekel in se ustavil pri mrliču, ki je sedel na kameniti krsti, a je bil oblečen v meniško haljo. »Kdo ve, za kake grehe je delal ta mož pokoro v meniški halji. Vsekako je njegova halja najprimernejše oblačilo zame. Ta halja bo nekak svedok, da je Krištof Zlatopoljec izginil izmed živih, da je umrl tisti dan, ko je oblekel to haljo, in da zapusti to rakev drug, čisto nov človek.«
Zlatopoljec je sel ob steni in je ogledal vsakega posameznega mrliča.
 
Krištof in Krvosrd sta rahlo slekla s trupla meniško haljo. Truplo sta skrila v neki drugi rakvi. V tem, ko je Krištof oblekel haljo in potegnil čez glavo kapuco, je Krvosrd z mečem dvignil več kamnov iz tal in napravil v obok precej široke luknje, da bi Krištof lahko gledal na zborovalce in slišal vse njih pogovore.
»Ta mi ugaja,« je rekel in se ustavil pri mrliču, ki je sedel na kameniti krsti, a je bil oblečen v meniško haljo, »Kdo ve, za kake grehe je delal ta mož pokoro v meniški halji. Vsekako je njegova halja najprimernejše oblačilo [zame. Ta halja bo nekak svedok, da je Krištof Zlatopoljec izginil izmed živih, da je umrl tisti dan, ko je oblekel fco haljo, in da zapusti to rakev drug, Čisto nov človek.«
 
»Tu ste popolnoma varni. Kamne odstranim in če kdo zasledi te luknje, ne bo mislil, v kak namen so bile narejene. In zdaj moram iti, kajti zadnji čas je.«
Krištof in Krvosrd sta rahlo slekla s trupla meniško haljo. Truplo sta skrila v neki drugi rak vi. V te m, ko je Krištof oblekel haljo in potegnil čez glavo kapuco, je Krvosrd z mečem dvignil več kamnov iz tal in napravil v obok precej široke luknje, da bi Krištof lahko gledal na zborovalce in slišal vse njih pogovore.
 
Krištof je ostal sam med mrliči. Ko se je ozrl po teh truplih, ga je spreletela skoro zona. Mrliči so izgledali, kakor bi bili živi. Ta je bil sklonjen na svoj meč, ki ga je držal z obema rokama, drugi je slonel na svojem sedežu in s sklonjenimi rokami zrl v zrak, kakor bi molil.
»Tu ste popolnoma varni. Kamne odstranim in Če kdo zasledi te luknje, ne bo mislil, v kak namen so bile narejene. In zdaj moram iti, kajti zadnji čas je.«
 
Krištof je ostal sam med mrliči. Ko se je ozrl po teli truplih, ga je spreletela skoro zona. Mrliči so izgledali, kakor bi bili živi. Ta je bil sklonjen na svoj meč, ki ga je držal z obema rokama, drugi je slonel na svojem sedežu in s sklonjenimi rokami zrl v zrak, kakor bi molil.
 
Krištof se je vsedel na stol, kjer je bilo prej z meniško haljo oblečeno truplo. Na desni in levi od njega sta sedeli trupli dveh vitezov.
 
»Kaj mi je prišlo na misel, da sem naložil tako težko nalogo,« je vzdihnil Krištof, ko je sedel že dlje časa med mrličema, zatopljen v svoje misli. »Saj bi lahko izvršil svoje maščevanje tako, kakor je izvrše v takih slučajih drugi ljudje. Ali bi ne bilo pametneje, Čeče bi vzel svoj meč, če bi stopil v vrsto kamniških mestjanov in � elšel ž njimi vred v boj proti Nikolaju Kolovškemu? Saj bi vendar zadostovalo, če bi poklal ves ta rod. Ko bi se pridružil kamniškim mestjanom, bi mi peli slavo križem cele domovine. Zmagal bi gotovo, ker imam dovolj bogastva, da postavim na noge tri in štiri take armade, kakor Nikolaj. Ako bi premagal Kolovške, bi dobil njihova posestva, in ako bi že propadel, bi me vsaj po smrti častili kot hrabrega junaka in zvestega sina in brata. Ali − ne morem. Sam bog vedi, zakaj da ne morem tako ravnati, zakaj hočem iti svojo pot, na kateri me bo spremljal sum in na katerem bom naletel samo ob sovraštvo in zaničevanje, zakaj hočem izvesti obljubljeno osveto.«
 
Krištof se je zatopil v svoje misli. Uprl je glavo ob dlan svojih rok in zrl nem predse v tla. Naenkrat se je zganil.
 
»In Judita, moja zlata, sladka Judita?« Kakor bolesten vsklik so se mu izvile te besede iz prsi. »Ali naj jo pustim med ljudmi, ki me bodo sovražili in zaničevali, ali naj jo vodim s seboj po teh trnjevih in nevarnih potih, po katerih bom mori'moral hoditi? Saj lahko še premenim ves svoj načrt. Nikomur na svetu nisem zaupal niti najmanjšega dela tega svojega načrta, nihče mi ne moromore očitati, da nisem izpolnil, kar esem obljubil. Ali − pač. Vest mi to lahko očita. Vse prepozno. Kar sem sklenil, moram uresničiti, naj velja tudi srečo in življenje.«
 
Težki in mučni so bili duševni boji, ki jih je bil Krištof Zlatopolja sam s seboj v vlažni rak vi po3pod kamniško cerkvijo, sredi več generacij mrličev. Zajedel se je v svojosvoje misli tako, da ni slišal šuma, ki je prihajal iz jame pod cerkvijo. � eleŠele ko je postal šum podoben buČanjubučanju, se je Krištof zavedel in spoznal, da se zborovalci že sešli na svojem shodiscushodišču.
 
Krištof si je izbral odprtino, skozi katero je najbolje videl zborovalce. Izmed vseh je vzbudil največjo njegovo pozornost sključen mož v dolgi suknji, obrobljeni s kožuhovino. Na glavi je imel baret, izpod katerega so padali gosti snežno beli lasje na tilnik. Vodil je za roko lepega dečka, ki se je s svojimi velikimi temnimi očmi nekoliko plašno oziral po jami in po zborovalcih. Stari mož je dečka pripeljal skoro tik pod odprtino, kjer je imel Krištof svoje ©pazovališčeopazovališče. Tam se je vsedel na velik kamen in stisnil dečka k sebi.
 
»Sedi na moja kolena44kolena,« je dejal starec. »Dolga pot, ki si jo moral napraviti peš, te je gotovo utrudila. Ah, deček moj, kako žalostna je tvoja usoda. Nisi rojen, da bi moral ponoči begati peš po svetu in se skrivati po podzemskih jamah. In krivda zadene edino mene. Naj mi odpusti bog, da sem ti dal življenje, moj ljubi otrok.«
 
»Ne žalostite se oče,« je tolažil leček starega moža, »ne tožite, oče, nego veselite se. Današnji dan je zadnji dan najine sramote in zadnji dan najine sužnosti. Od tod, iz tega temnega brezdna odideva na beli dan z orožjem v rokah na boj za osveto in za svobodo.«
 
»Da, da, moj sinko,« je menil sivolasec. »Povedal si resnico. Bližajo se važni dnevi. Morda ne bova mogla kmalu zopet tako zaupno govoriti med seboj, kakor zdaj. Zato slušaj moj svet, ljubi dečko. Če boš kdaj imel kakega pravega in resničnega prijatelja, ne zapusti ga nikdar. Jaz sem imel takega prijatelja in jaz sem ga izdal in sem ga zapustil, morda zaradi tebe, moj sin, morda zaradi tega, da bi ti bil mogel zazapustiti več graščin in slavnejše ime. Toda moji računi so se izjalovili in jaz sem kriv, da nimaš danes strehe, kjer bi se mogel mirno odpočiti. Vzeli so mi vse. Podrli so moje gradove, pobrali moje imetje in kot berač bom danes prisostvoval zborovanju teh ljudi, ki jih tu vidiš.«
 
pustiti več graščin in slavnejše ime. Toda moji računi so se izjalovili in jaz sem kriv, da nimaš danes strehe, kjer bi se mogel mirno odpoČiti. Vzeli so mi vse. Podrli so moje gradove, pobrali moje imetje in kot berač bom danes prisostvoval zborovanju teh ljudi, ki jih tu vidiš.«
 
»Ne kot berač, oče, nego kot plemenitaš, kot pravičen mož in hraber junak bodete predsedovali temu shodu. Premagajte, oče, svoje obupanje, zakrite solze, ki tako slabo pristojajo v časti in bojih osivelim lasem in ne dvomite več, da pride ura, ko zadene osveta Nikolaja Kolovškega.«
Vrstica 1.159 ⟶ 1.135:
»Kako naj premagam svoje obupanje in zadušim svoje solze, ko vidim, da ti krvave noge od silnega napora, ko vem, da si lačen in žejen in utrujen na smrt.«
 
»Oče − lačen in žejen sem samo maščevanja. Toda, glejte, bližajo se nama možje. Zborovanje se začne. Dvignite svojo glavo, oče, da vsakdo spozna viteza Pyrsa s črnelaČrnela.«
 
Stari vitez Pyrso se je res hitro vzravnal. Otrl si je solze in bistro pogledal može, ki so se mu bližali in ga spoštljivo pozdravljali. Odzdravil je prijazno, a s ponosom odličnega in mogočnega velikaša, potem pa se pomenkoval z možmi, dokler niso bili zbrani vsi zborovalci.
 
Že je bil vitez Pyrso vstal, da primerno pozdravi zborovalce, ko sta v spremstvu Krvosrda vstopila še dva moža v podzemsko dvorano. Vsi navzoči so ju pozdravili s posebno radostjo. Vse je sililo k njima, vsakdo jima je hotel stisniti roke in slišati od njiju kako prijazno besedo. TideloVidelo se je, da sta imela moža med kamniškimi mestjani mnogo pristašev in vdanih prijateljev, kajti z vseh strani so doneli klici: Živela grofa Sternberg!
 
Došelca sta bila najmlajša člana rodovine grofov Sternberg in sta živela na gradu Goričane, ki je bil takrat last še mogočne rodbine. Bila sta bojevita in častilakomna in zato so ju starejši bratje poslali nekako v pregnanstvo na Kranjsko.
 
Tudi stari vitez Pyrso je oba grofa Sternberga kot svoja prijatelja in zaveznika prav presrčno sprejel in potem, ko je s kratkimi besedami otvoril zborovanje, pozval Krvosrda, naj pove, kake novice da je prinesel v Kamnik.
 
otvoril zborovanje, pozval Krvosrda, naj pove, kake novice da je prinesel v Kamnik.
 
»Izpolnil sem, gospoda, vsa vaša naročila,« je rekel Krvosrd, ki je stal tik viteza Pyrsa. »Bil sem v Ljubljani in naročil orožja. Bil sem potem v Begunjah in Engelbert plemič Rain je prišel z mano in je pripravljen Vam naznaniti, da poj de z vami v boj proti tiranstvu in roparstvu mejnega grofa kranjskega in patrijarha oglejskega, ki sta poslala Nikolaja Kolovškega, da stare neodvisnost plemstva in upornost meščanstva na Gorenjskem. Poslali ste me bili, da poiščem junaška grofa Sternberg in evo ju, prišla sta. Končno sem prekoračil Crni graben in pridobil celo vrsto štajerskih plemicev za našo pravično stvar. Pridružijo se, ker vedo, če zmagamo mi, se bodo mogli potem z našo pomočjo upreti samovolj stvu celjskih grofov. Naposled sem se spravil še na Dolenjsko iskat slavnega junaka in zmagovalca v brezštevilnih turnirjih, grofa Ga� parja Khisla. Našel sem ga na njegovem gradu T urnu tik Litije in mu izročil Vaše pismo. Prisegel mi je na svoj meč, da pride Kamniku in njegovim zaveznikom na pomoč, kakor hitro poteče leto, za katero je storil obljubo, da se ne bo
 
»Izpolnil sem, gospoda, vsa vaša naročila,« je rekel Krvosrd, ki je stal tik viteza Pyrsa. »Bil sem v Ljubljani in naročil orožja. Bil sem potem v Begunjah in Engelbert plemič Rain je prišel z mano in je pripravljen Vam naznaniti, da pojde z vami v boj proti tiranstvu in roparstvu mejnega grofa kranjskega in patrijarha oglejskega, ki sta poslala Nikolaja Kolovškega, da stare neodvisnost plemstva in upornost meščanstva na Gorenjskem. Poslali ste me bili, da poiščem junaška grofa Sternberg in evo ju, prišla sta. Končno sem prekoračil Črni graben in pridobil celo vrsto štajerskih plemicev za našo pravično stvar. Pridružijo se, ker vedo, če zmagamo mi, se bodo mogli potem z našo pomočjo upreti samovoljstvu celjskih grofov. Naposled sem se spravil še na Dolenjsko iskat slavnega junaka in zmagovalca v brezštevilnih turnirjih, grofa Gašparja Khisla. Našel sem ga na njegovem gradu Turnu tik Litije in mu izročil Vaše pismo. Prisegel mi je na svoj meč, da pride Kamniku in njegovim zaveznikom na pomoč, kakor hitro poteče leto, za katero je storil obljubo, da se ne bo udeležil nobene vojne in nobenega boja.«
udeležil nobene vojne in nobenega boja.«
 
»Čast Gašparju Khislu,« je zaklical Bernard Sternberg. »Sedem mesecev imamo torej časa, da se lahko sami vojskujemo zoper Kolovškega in si sami pridobimo nevenljivih zaslug. Kadar bomo delili uspehe naših žrtev, tedaj pride Khisel gotovo in morda bo tako velikodušen, da bo celo vzel kak delež, če mu ga bomo dali.«
 
»Ljubi grof Sternberg, ne sodite Gašparja Khisla tako krivično,« je nejevoljno zaklical stariPyrsostari Pyrso. »Khisel je eden najhrabrejših junakov naše dežele in se je odlikoval v tolikih bojih in na tolikih turnirjih, da o njegovi neustrašenosti ni dvoma.«
 
»Saj ne dvomim o njegovem pogumu,« se je opravičeval Bernard Sternberg, »pač pa o njegovi volji, se udeležiti našega boja. Za kaj pa se gre? Malo plemstvo v tej deželi je preveč odvisno od cesarja in od cerkve, od svojih velikašev in od svojih škofov. Tudi mesta si skušajo pridobiti čedalje več neodvisnosti in razširiti svojo oblast. To je pravi vzrok, da sta cesar in papež, da sta mejni grof kranjski in patrijah oglejski poslala nad plemstvo in nad mesta Nikolaja Kolovškega in prelata Orsana, pokorniki in njih nauki so le dobrodošla pretveza za to vojno. Khisel ve to dobro in boja našega se zato neče udeležiti, ker neče dvigniti svojega meča proti pooblaščencema posvetne in duhovske oblasti. Pred križem, ki ga nosijo ti naši sovražniki na čelu svojih čet, omahne pač marsikaka roka. Gašpar Khisel je prisegel na svoj meč, da nam pride na pomoč? Bežite vendar, gospoda! Kaj ne veste, da ga papež lahko odveze te prisege in mu lahko celo prepove, jo izpolniti. Pomislite dalje, da je Gašpar Khisel velik čestilec ženskega spola. Že marsikdaj ga je par lepih oči premotilo. Ali mar ne veste, da je celo Mariji Salomi, edini hčeri Nikolaja Kolovškega, že jako globoko pogledal v njene skrivnostne oči in najel znanega pesnika, da je opeval oči in usta, lase in stas, roke in noge Marije Salome? Če hoče Marija Saloma, pridobi Gašparja Khisla prav lahko na stran svojega očeta. Za eno uro ljubezni lepe Marije Salome proda Gašpar Khisel še zveličanje svoje duše.«
 
Pac je stari Pyrso še nekoliko ugovarjal in branil svojega prijatelja, grofa Khisla, toda trudil se je zaman. Navzočni zborovalci so bili skoro vsi istega mnenja, kakor Bernard Sternberg in tega tudi niso prikrivali.
došla pretveza za to vojno. Khisel ve to dobro in boja našega se zato ne če udeležiti, ker neče dvigniti svojega meča proti pooblaščencema posvetne in duhovske oblasti. Pred križem, ki ga nosijo ti naši sovražniki na čelu svojih Čet, omahne pač marsikaka roka. Gašpar Khisel je prisegel na svoj meč, da nam pride na pomoč? Bežite vendar, gospoda! Kaj ne veste, da ga papež lahko odveze te prisege in mu lahko celo prepove, jo izpolniti. Pomislite dalje, da je Gašpar Khisel velik čestilec ženskega spola. Že marsikdaj ga je par lepih oci premotilo. Ali mar ne veste, da je celo Mariji Salomi, edini hčeri Nikolaja Kolovškega, že jako globoko pogledal v njene skrivnostne oči in najel znanega pesnika, da je opeval oči in usta, lase in stas, roke in noge Marije Salome? Če hoče Marija � aloma, pridobi Gašparja Khisla prav lahko na stran svojega očeta Za eno uro ljubezni lepe Marije Salome proda Gašpar Khisel še zveličanje svoje duše.«
 
»Za nas je gotovo velika škoda, da se Gašpar Khisel ni odzval našemu povabilu in da ni uslišal naše prošnje,« je končno menil stari Pyrso. »Že samo dejstvo, da stoji na naši strani, bi nam bilo mnogo koristilo. Moja misel je, da ga pustimo v miru in prosim vas vse, pozabite pikre besede, ki jih je izrekel Bernard Sternberg. Ako bi Gašpar Khisel vedel, kako se je danes tukaj o njem govorilo, bi se že iz same maščevalnosti pridružil našim nasprotnikom.«
Pac je stari Pyrso še nekoliko ugovarjal in branil svojega prijatelja, grofa Khisla, toda trudil se je zaman. Navzočni zborovalci so bili skoro vsi istega mnenj a, kakor Bernard Sternberg in tega tudi niso prikrivali.
 
»Za nas je gotovo velika škoda,
 
da se Gašpar Khisel ni odzval našemu povabilu in da ni uslišal naše prošnJe?« Je končno menil stari Pyrso. »Že samo dejstvo, da stoji na naši strani, bi nam bilo mnogo koristilo. Moja misel je, da ga pustimo v miru in prosim vas vse, pozabite pikre besede, ki jih je izrekel Bernard Sternberg. Ako bi Gašpar Khisel vedel, kako se je danes tukaj o njem govorilo, bi se že iz same maščevalnosti pridružil našim nasprotnikom.«
 
»Upam celo, da bomo grofa Khisla lahko pogrešali,« se je oglasil Engelbert plemič Rain, »kajti slišal sem, da je Krvosrd pridobil za našo stvar moža, ki je bil deset let strah Saracenov, ki je izvršil vprav čudežna dela hrabrosti in ki ima pred Bogom dolžnost, da maščuje svojega očeta in svojo sestro.«
Vrstica 1.193 ⟶ 1.161:
Krištof Zlatopoljec, ki je ležal na tleh cerkvene rakve in gledal skozi odprtino v podzemsko zborovalnico, je vedel, da se bo zdaj začelo vsakovrstno tolmačenje njegovega postopanja in zbral je vso svojo eneržijo, da bi mirno poslušal, če bi ga zborovalci sumničili in žalili, ker je staremu Davidu izjavil, da se zdaj ne more udeležiti vojne.
 
»Povedali ste resnico, plemič Rain,« sejese je oglasil Krvosrd. »Pridobil sem za našo stvar velikega junaka Krištofa Zlatopoljca. Prišel jezje z menoj v Kamnik in ko je tu preskrbel kar je bilo treba za svojega očeta, je šel z menoj v Mengeš, takorekoČtakorekoč v levji brlog, in se zopet vrnil v Kamnik. Danes je obedoval pri očetu Davidu. Tam mi je ponovil, da vstopi v naše vrste, ali rekel je, da šele potem, ko izpolni obljubo, ki jo je storil.«
 
»Kakor Gašpar Khisel,« se je smejal Bernard Sternberg.
 
rNe»Ne,« je osorno rekel Krvosrd. rVitez»Vitez ŽlatopoljecZlatopoljec mi je rekel, da mora poprej izvršiti neko važno delo, predno more vstopiti v naše vrste.«
 
»Čudim se, da morete kaj takega verjeti,« je ugovarjal trdoglavi Bernard Sternberg. »Meni se zdi, da je Krištof Žlatopoljec eden tistih junakov, ki so storili nebroj hrabrih dejanj tam,
 
»Čudim se, da morete kaj takega verjeti,« je ugovarjal trdoglavi Bernard Sternberg. »Meni se zdi, da je Krištof Zlatopoljec eden tistih junakov, ki so storili nebroj hrabrih dejanj tam, kjer jih nihče ni videl in ki iz teh nedokazanih junaštev izvajajo pravico, da smejo potem vse življenje biti strahopetci.«
 
Čuvši te besede, je Krištof planil pokonci in se je hotel kar zapoditi med zborovalce. Toda imel se je samega sebe toliko v oblasti, da je takoj premagal svoja čuvstva. Rekel si je, da bi kompromitiral svoj namen maščevati očeta in sestro, če bi zdaj stopil med zborovalce in zato se je zopet vlegel na tla in gledal skozi odprtino na zborovališče. Zapazil je, da ga išče pogled Krvosrda.
Vrstica 1.217 ⟶ 1.183:
Stari David je pobral rokavico in jo natančno ogledal.
 
»To je rokavica Krištofa Zlatopoljca,« je vzkliknil presenečen. »Glejte, tu na [zaponi je vrezan grb Zlatopoljcev.«
 
Strmenje med zborovalci je bilo splošno in zavladala je med njimi nezaupnost. Vsi so mislili, da je med zborovalci kak tajen zaveznik Zlatopoljčev, ki je prinesel seboj Krištofovo rokavico, sluteč, da se bo Zlatopoljčev odhod neugodno tolmačil.
 
»Mislim, da je najbolje, Čeče smatramo to rokavico kot svarilo,« je menil stari Pyrso. »Naj je rokavico vrgel kdorkoli, prosim ga, naj molči o tem, kar je čul. Bernard grof Sternberg se je pač prenaglil.«
 
menil stari Pyrso. »Naj je rokavico vrgel kdorkoli, prosim ga, naj molči o tem, kar je čul. Bernard grof Sternberg se je pač prenaglil.«
 
»Na vsak način pa sem pripravljen, dati zadoščenje z mečem za to, kar je storil moj jezik. Naj je vrgel rokavico kdorkoli, ve naj, da sem pripravljen sprejeti ta poziv na dvoboj ob vsaki uri.«
 
»Danes zvečer,« je zadonel otel glas.
 
glas.
 
Vse zborovalce je spreletela zona, kajti tičali so globoko v praznoverstvu tistih časov in trdno verjeli, da posegajo čeznaravne moči pogostoma v življenje ljudi.
 
»Kje?« je vprašal grof Bernard Sternberg. Dasi ga je bila groza, je vendar Čutilčutil, da mora zdaj pokazati svoj pogum.
 
»Tukaj,« je bil odgovor.
Vrstica 1.241 ⟶ 1.203:
Mirno, nepremično, v veličanstvu smrti so sedeli mrliči na svojih mestih. David je pregledal vso rakev. Mrliča se seveda ni dotaknil nobenega. Ker je bil Krištof hitro s kamni zaprl odprtine, ki jih je bil napravil Krvosrd, ni prišel David resnici na sled. Čim dlje je stari mož stikal po rakvi, toliko bolj je bil prepričan, da ima opraviti Bernard Sternberg s čeznaravnimi močmi in toliko večji je postajal njegov strah. Naposled je kar pobegnil iz rakve v jamo.
 
»čeČe nas kdo čuje, naposled ni nobena nesreča,« je menil vit. Pyrso. »Kar danes sklenemo, se čez nekaj dni itak pred cerkvijo razglasi.«
 
Možje so prikimali, samo da bi bilo zborovanje čim prej končano, zakaj groza jim je tičala v kosteh in komaj so čakali, da bi mogli oditi. Zaradi tega tudi ni nihče ugovarjal, ko so £yrsoPyrso in David ter mestni sodnik pojasnili svoje nasvete, kako naj se Kamnik brani proti Nikolaju Kolovškemu. Vsi njihovi nasveti so bili naglo in soglasno sprejeti in že je hotel Pyrso zaključiti shod, ko je za besedo prosil Bernard Sternberg.
 
»Sklenili smo, da utrdimo Kamnik in da ga branimo z vsemi močmi proti Nikolaju Kolovškemu. Toda to je premalo. Prvi pogoj uspešni obrambi je vendar ta, da spravimo iz Kamnika tištetiste sovražnike, ki prebivajo v mestu in od katerih nam preti največja nevarnost. Najnevarnejši teh sovražnikov je kamniški župnik, ki se povrne te dni sem, če ni morda že tu. Župnik je bil v MeugšuMengšu pri Adamu Kolovškem in se je gotovo ž njim domenil, kako bo pomagal njemu in njegovemu ocetuočetu zavzeti Kamnik. Najbolje bo, če župnika in njegove«omišljenike somišljenike vlovimo in ko pride Kolovški, mu posijemopošljemo v pozdrav njihove glave.«
 
»Kaj vender mislite Bernard SternbergaSternberg,« je skoro prestrašen vzkliknil Pyrso. »Ali veste kaj to pomeni, obglaviti duhovnika rimske cerkve? Sveta cerkev bi nas proklela?«
 
»Ni me strah ne svete cerkve, niti njenih kletev,« je odgovoril Bernard. »Kaj zato, da se župnik imenuje blago siv oljencablagoslovljenca Gospodovega. Jaz ga imenujem izdajalca injazin jaz predlagam, da župnika damo obglaviti, čim se prikaže v Kamniku.«
 
Doslej popolnoma edine zborovalce je ta predlog razdelil na dva tabora. Vsi so si bili v svesti, da jim zna biti župnik silno nevaren, vsi so uvidevali, da je neizogibno potrebno, odstraniti iz mesta vse izdajalce, ali mnogo jih je bilo, ki so se ustrašili Sternbergovega predloga. Gotovo bi se bil vsakdo razveselil, čuvši, da so njih župnika našli kje zabodenega in mrtvega, ali misel, polastiti se blagoslovljenega duhovnika, ga obsoditi na smrt in mu odsekati glavo, ta misel se jim je zdela gorostasna. Duhovnik jim je bil vsem, kristjanom in pokornikom, nekako višje, nedotakljivo bitje in zato se je velika večina zborovalcev uprla Sternbergovi zahtevi, vsled česar je nastal prav resen razpor.
da župnika damo obglaviti, čim se prikaže v Kamnikuu.
 
»Čujte, možje!« je končno zaklical Pyrso. Vprašajmo se pred vsem: Ali je res treba župnika in njegove izdajalske zaveznike ubiti? Ne! Kaj bi dosegli s tem? Nakopali bi si le novih sovražnikov. Če umrje župnik danes, ima že jutri naslednika in ta bo ravno tako naš sovražnik kakor njegov prednik. Zato vam svetujem: Nikar se ne dotaknite župnika, da ne dobi naslednika: odpravite ga iz mesta tako, da bo še vedno imenoma naš pastir, a ne bo imel moči nam škodovati. Naša naloga je, pripraviti župnika do tega, da sam s svojimi pristaši zapusti mesto. V tem slučaju nam ne bo nihče mogel ničesar očitati in nam bo naš boj s tem le olajšan.«
Doslej popolnoma edine zborovalce je ta predlog razdelil na dva tabora. Vsi so si bili v svesti, da jim zna biti župnik silno nevaren, vsi so uvidevali, da je neizogibno potrebno, odstraniti iz mesta vse izdajalce, ali mnogo jih je bilo, ki so se ustrašili Sternbergovega predloga Gotovo bi se bil vsakdo razveselil, čuvši, da so njih župnika našli kje zabodenega in mrtvega, ali misel, polastiti se blagoslovlj enega duhovnika, ga obsoditi na smrt in mu odsekati glavo, ta misel se jim je zdela gorostasna. Duhovnik jim je bil vsem, kristjanom in pokornikom, nekako višje, nedotakljivo bitje in zato se je velika večina zborovalcev uprla Sternbergovi zahtevi, vsled česar je nastal prav resen razpor.
 
Zborovalci so Pyrsov predlog sprejeli z živahnim pritrjevanjem in s pravim veseljem, da je našel tako dober izhod.
»čujte, možjea je končno zaklical Pyrso. Vprašajmo se pred vsem: Ali je res treba župnika in njegove izdajalske zaveznike ubiti? Ne! Kaj bi dosegli s tem? Nakopali bi si le novih sovražnikov. če umrje župnik danes, ima že jutri naslednika in ta bo ravno tako naš sovražnik kakor njegov prednik. Zato vam svetujem: Nikar se ne dotaknite župnika, da ne
 
dobi naslednika: odpravite ga iz mesta tako, da bo še vedno imenoma naš pastir, a ne bo iinel moči nam škodovati. Naša naloga je, pripraviti župnika do tega, da sam s svojimi pristaši zapusti mesto. V tem slučaju nam ne bo nihče mogel ničesar očitati in nam bo naš boj s tem le olajšanu.
 
Zborovalci so Pvrsov predlog sprejeli z živahnim pritrj evanj em in s pravim veseljem, da je našel tako dober izhod.
 
»A kako naj se izvede ta sklep,« je vprašal stari David.
Vrstica 1.265 ⟶ 1.223:
»To bodi stvar poveljnikov, ki si jih morate danes izvoliti. Jaz predlagam, da si izberete za poveljnika oba grofa Sternberga.«
 
Ta predlog je vzbudil pravo navdušenje med mestjani. Pyrso je bil bolehen in zato so mestjani želeli, da bi kdo drugi prevzel poveljstvo, toda bali so se, da bi vrlega plemenitaša razžalili, če bi koga drugega izbrali za poveljnika. Ko jim je zdaj Pyrso sam nasnasvetoval veto val boje vit abojevita grofa Sternberga za poveljnika, jih je to silno vzradostilo, saj je s tem Pyrso ugodil njih najvecjinajvečji želji.
 
Namen sestanka je bil s tem dosežen. Edino stari David je moral vsakemu posamičniku še odkazati orožje za njega in njegove ljudi, potem so se zborovalci začeli razhajati.
 
Bernard Sternberg je bil že pri vratih, ko se je spomnil, da je sprejel poziv na dvoboj v podzemski dvorani, ležeči pod cerkveno rakvijo. Krvosrd ga je sicer nagovarjal, naj ne ostane in isto tako so mu prigovarjali tudi različni prijatelji, ali Bernard se ni hotel vdati, češ, da mora še prav sedaj, ko je izvoljen zapovednikom, pokazati, da se ne boji niti živih niti mrtvih bitij, ne ljudi in ne duhov. Bernard je ostal sam v podzemski dvorani; za vse slučaje je prosil Davida, naj skrbi, da bodo odprte vse duri in da bodo vsi prostori razsvetljeni.
vsakemu posamiČnikn še odkazati orožje za njega in njegove ljudi, potem so se zborovalci začeli razhajati.
 
Prišedši na dvorišče Davidove hiše je Krvosrd naletel na Luko, ki je sedlal konje in v torbe spravljal jedila in privezaval ob sedla velike mehe vina. Luka ni prikrival svoje nevolje, da bo moral zopet zapustiti hišo, kjer se tako dobro je in pije, kakor le še v kakem samostanu in je samo kratko in osorno odgovarjal na Krvosrdova vprašanja.
Bernard Sternberg je bil že pri vratih, ko se je spomnil, da je sprejel poziv na dvoboj v podzemski dvorani, ležeči pod cerkveno rakvijo. Krvosrd ga je sicer nagovarjal, naj ne ostane in isto tako so mu prigovarjali tudi različni prijatelji, ali Bernard se ni hotel vdati, Češ, da mora še prav sedaj, ko je iz voljen zapovednikom, pokazati, da se ne boji niti živih niti mrtvih bitij, ne ljudi in ne duhov. Bernard je ostal sam v podzemski dvorani; za vse slučaje je prosil Davida, naj skrbi, da bodo od-prte vse duri in da bodo vsi prostori razsvetljeni.
Prišedši na dvorišče Davidove hiše je Krvosrd naletel na Luko, ki je sedlal konje in v torbe spravljal jedila in privezaval ob sedla velike mene vina. Luka ni prikrival svoje nevolje, da bo moral zopet zapustiti hišo, kjer se tako dobro je in pije, kakor le še v kakem samostanu inje samo kratko in osorno odgovarjal na Krvosrdova vprašanja.
 
,,čujte»Čujte Luka,« je rekel Krvosrd, »povejte mi na svojo čast −– kakšen je Krištof Zlatopoljec v boju? Kako se bori z mečem? Kako se bori s sulico.«
 
»Najbolje bi bilo, če se poskusite z njim na meče in na sulice. Svetujem vam pa, da pripravite prej denar za pogreb.«
je Krištof Zlatopoljec v boju? Kako se bori z niečem? Kako se bori s sulico.«
 
»Kadar bodo tebe, Luka, obesili, bodo morali tvoj jezik posebej pohoditi, drugače bo še naprej stresal nesramnosti.« Krvosrd je bil resnično ozlovoljen, da ni dobil primernega odgovora in ni slutil, da se je s svojo opazko Luku prav močno prikupil.
»Najbolje bi bilo, 5e se poskusite z njim na meče in na sulice. Svetujem vam pa, da pripravite prej denar za pogreb.«
 
»Da, da, gospod Krvosrd, dober jezik je za tri meče,« je zadovoljno menil Luka. »Kar pa se tiče mojega gospodarja, sem vas le prijateljsko posvaril. Nikar se ne spuščajte ž njim v kak boj. Če ga prime bojevitost ali če misli, da je svoji časti dolžan, da sprejme kak boj, potem bi šel če treba z gosjim peresom proti sekiri. In šel bi v tak boj s tako vdanostjo v svojo usodo, kakor sem jo pokazal jaz v Sveti deželi, ko sem tri dni zapored pil samo vodo, kar je pač ena največjih nesreč, ki more zadeti vinskega bratca.«
»Kadar bodo tebe, Luka, obesili, bodo morali tvoj jezik posebej pohoditi, drugaČe bo še naprej stresal nesramnosti.« Krvosrd je bil resnično ozlovoljen, da ni dobil primernega odgovora in ni slutil, da se je s svojo opazko Luku prav močno prikupil.
 
»Toda − zdaj nima Zlatopoljec niti sulice, niti meča, niti bodala, da, niti ostroge nima pri sebi.«
»Da, da, gospod Krvosrd, dober jezik je za tri meče,« je zadovoljno menil Luka. »Kar pa se tiče mojega gospodarja, sem vas le prijateljsko posvaiil. Nikar se ne spusčajte ž njim v kak boj. Čega prime boje vit ost ali Če misli, da je svoji časti dolžan, da sprejme kak boj, potem bi � el če treba z gosjim peresom proti sekiri. In šel bi v tak boj s tako vdanostjo v svojo usodo, kakor sem jo pokazal jaz v Sveti deželi, ko sem tri dni zapored pil samo vodo, kar je pač ena največjih nesreč, ki more zadeti vinskega bratca.«
 
»Če je šel obiskat kakega prijatelja, kakor je rekel in če ga sploh ima, ali če je šel tolažit kako vdovo, kakor jaz mislim, potem mu ni treba ne orožja ne ostrog,« je menil Luka in nadaljeval svoje delo s tem, da je iz torbe na Krištofovem konju vzel zavoj klobas in ga spravil v torbo na svojem konju, češ, da bodeta oba konja enako otovorjena.
»Toda − zdaj nima Zlatopoljec niti sulice, niti meča, nitibodala, da, niti ostroge nima pri sebi.«
 
»Zakaj dvomiš, če ima Zlatopoljec sploh kakega prijatelja?« je vprašal Krvosrd.
»Če je šel obiskat kakega prijatelja, kakor je rekel in če ga sploh ima, ali če je šel tolažit kako vdovo, kakor jaz mislim, potem mu ni treba ne orožja ne ostrog,« je menil Luka in nadaljeval svoje delo s tem, daje iz torbe na Krištofovem konju vzel zavoj klobas in ga spravil v torbo na svojem konju, češ, da bodeta oba konja enako otovorjena.
 
»Ah, gospod Krvosrd, kdo na svetu pa more reči, da ima resnične prijatelje? Kolikrat se je že zgodilo, da se je človek zaupal človeku, ki ga je smatral svojim najzvestejšim prijateljem, a se je izkazalo, da je bil izdajalec! Kdo ve, če ni moj gospodar med tem, ko se jaz tu z vami razgovarjam, padel v kako nesrečo.«
»Zakaj dvomiš, Če ima Zlatopoljec sploh kakega prijatelja?« je vprašal Krvosrd.
 
»Ah, gospod Krvosrd, kdo na svetu pa more reči, da ima resnične prijatelje? Kolikrat se je že zgodilo, da se je človek zaupal človeku, ki ga je smatral svojim najzvestejšim prijateljem, a se je izkazalo, da je bil izdajalec! Kdo ve, Če ni moj gospodar med tem, ko se jaz tu z vami razgovarjam, padel v kako nesrečo.«
 
»Zgodilo se je tako,« je mrmraje odgovoril Krvosrd.
 
Luka je bil v trenotku ves izpreizpremenjen. Izpustil je konja in zgrabil svoje bodalo.
 
irienjen. Izpustil je konja in zgrabil svoje bodalo.
 
»Kaj se je zgodilo? Ali stojita mož proti možu?«
Vrstica 1.304 ⟶ 1.257:
»Toliko slabše za nasprotnika.« Luka je bil popolnoma pomirjen; vtaknil je bodalo za pas in svojo pozornost zopet posvetil klobasam.
 
fc>e»Še je Krvosrd strmel nad to Lukovo ravnodušnostjo, ko je pridrvel iz podzemskih prostorov smrtnobled in upadel človek. Trepetal je po vsem životu, ježili so se mu lasje in oČijeoči je imel izbuljene. Goli meč mu je padel iz rok in z roko si je gladil čelo in mel oči, kakor bi hotel pregnati grozno vizijo. Bil je to Bernard grof Sternberg.
 
Krvosrd je skočil k njemu, a še predno ga je mogel kaj vprašati, je vskliknil grof Sternberg:
Vrstica 1.312 ⟶ 1.265:
Zdaj je priskočil tudi Luka z bodalom v roki.
 
»SteliSte-li ubili mojega gospodarja? Pa če ste rimski papež ali nemški cesar, pri moji veri, da vam izrežem jetra in da jih bodo jedli vaši psi na olju ocvrte. Jaz bom Krištofa Zlatopoljca maščeval, da bodo o tem � eše govorili čez sto let.«
 
Previdnost ni zapustila Luke niti v tem trenotku, kajti v tem, ko je grofu Sternbergu tako grozil, je ves čas ostal v primerni oddaljenosti.
 
»Ne vem, Čeče sem ga ubil. Mrtev je, prehodenpreboden je, toda iz njegovega života ni odtekla ne ena kaplja krvi. Idite, Krvosrd ... Klical vas je ... jaz vas počakam tu. Preveč me je groza, da bi šel še enkrat v te podzemske prostore.«
 
Krvosrd je pohitel v klet, Luka pa se je vrnil h konjem.
 
»S papeževega altarja v Rimu bi ukradel sto sveč in jih peš nesel v Kelmorajn, Čeče bi zdajle vedel, kako je moj gospodar tega hrabrega grofa prekanil, zakaj zastavil bi svojo lastno glavo, da je Krištof Zlatopoljec tako živ in zdrav, kakor sem jaz.« Tako je sam sebi govoril Luka, si urezal velik kos klobase in zadovoljno cmakaje gledal z bistrimi, škodoželjnimi pogledi grofa Bernarda Sternberga, ki je še ves prepadel sedel na klopi v veži in z vidnim strahom čakal, da se vrne Krvosrd iz podzemskih prostorov Davidove hiše.
 
Krvosrd je ostal skoro celo uro v podzemskih prostorih. Ko se je vrnil, je molče izročil Luki zlat prstan.
 
»0O satan, o Belcebub, o Lucifer − zakaj ste mi to napravili,« je zaječal Luka. »Zlodej vas naj obesi za repe in naj vas pusti viseti, dokler bom moral jaz begati po svetu; jesti naj vam da garje in piti mačjo kri in vsako ščetino naj vam posebej izpuli z razbeljenimi kleščami.
 
Luka je zajezdil svojega konja, prijel Zlatopoljčevega za uzdo in glasno zabavljajo zdirjal iz hiše.
Vrstica 1.334 ⟶ 1.287:
Sternberg je zapustil hišo, Krvosrd pa je pohitel v svojo sobo, kjer je dolgo časa pri zaprtih vratih pripravljal in zbiral vsakovrstne stvari, ki jih je potem povil v zveženj in se ž njimi skrivaj vrnil v podzemske prostore.
 
==VI.==
 
Naslednjega jutra še na vse zgodaj, ko je veČina kamniškega prebivalstva še mirno spala, so štirje možje ponesli iz Davidove hiše mrliča. Za krsto so stopali David in Krvosrd ter � e nekateri drugi možje iz Davidove hiše. Sprevod se je tiho pomikal po trgu do cerkve. Krvosrd je potrkal z mečem na vrata župnišča in pozival cerkovnika, naj odpre cerkev in naj obvesti župnika ali njegovega namestnika, da je umrl plemeniti križar vitez Krištof Zlatopoljec.
Vrstica 1.842 ⟶ 1.795:
»Dobro, jaz imam ta pogum, Če imaš ti moč, da mi pokažeš dotični obraz.«
 
»Pojdite sem, plemič Bosio,« je velel Luka in je odgrnil preprogo, ki je visela nad vratmi v sobo, kjer je sedel Krištof Zlatopoljec. Bosio je pristopil k vratom. Samo malo je pogledal v poltemno sobo, kjer je videl nepremično sedeti v črn dolg plašč ovitega moža. Obraza skoro ni mogel razločiti, ali iz poluteme sejese je svetilo dvoje očes s tako intenzivnim ognjem, da je Bosio preplašen odskočil.
 
»To je . . t
Vrstica 2.310 ⟶ 2.263:
Zlatopoljec je obupaval, da pregovori Manfredo. Žalostno je povesil
 
glavo in se ni zganil, dasi sejese je Manfreda trepetajo stisnila k njemu m mu poljubljala roko z vso ljubeznijo in vdanostjo, katere je bila polna
 
njena duša.
Vrstica 2.402 ⟶ 2.355:
»Kaj se več ne spominjate tistega viteza, ki se ga niste upali razorožiti? Adam, pomagaj mi, saj ti se gotovo spominjaš tistega moža.«
 
»Najbrže meniš tistega drznega krivover cakrivoverca. ki ga samo zaradi tega nisem javno kaznoval, ker je svoje dni najini materi izkazal veliko uslugo?« je ošabno vprašal Adam Kolovški. »Da, tega se spominjam.«
 
»Kaznoval ga res nisi,« se je smejala bratu Marija � aloma, »a pred menoj se ni treba bahati. Jaz vem, da ga nisi kaznoval, ker si se ga bal. A kaj to. Povej, kako se je imenoval.«
Vrstica 2.440 ⟶ 2.393:
»Pusti jo,« se je s posmehom oglasil Bertonja. »Morda nam poskrbi Marija � aloma celo vrsto nepremagljivih junakov, obljubivši jim drugih sladkosti, nego so poljubi na njeno roko.«
 
Marija � aloma sejese je naglo obrnila k ljubimcu svoje matere.
 
»Jaz lahko obljubim kar hočem in držala bom vedno svojo besedo. Moje srce je prosto in moja roka je svobodna. Nobenih obvez nimam. In danes Vam povem, da postane lahko moj ljubimec vsak čas, kdor mi pripelje Krištofa Zlatopoljca premaganega ali mrtvega.«
Vrstica 2.558 ⟶ 2.511:
»Kaj ti nisem prepovedal, govoriti o tem človeku?« se je razljutil Adam Kolovški.
 
»0O katerem?«
 
»O Zlatopoljcu vendar.«
Vrstica 2.574 ⟶ 2.527:
Zapihal je veter čez Mengeš iu pripodil dež, ki je lil vztrajno in enakomerno uro za uro, da je sicer vedno razsajajoče in popivajoče vojaštvo pobegnilo v svoja prebivališča. Ves Mengeš je počival.
 
Samo v gradu ni bilo to noe tako mirno, kakor po navadi in se po polnoči so bila razsvetljena različna okna in so stanovalci dotičnih sob nemirno begali iz kota v kot, 06O6 nepokojno premetavali po svojih ležiščih ali razmišljevali zatopljeni vase, kakor da jim je še to noč rešiti najtežje probleme.
 
Vsega tega je bil kriv skrivnostni grajski gost Marko pl. Pirin.
Vrstica 2.706 ⟶ 2.659:
»Kaj ne, gospoda, da je ta deček lep. Zdi se mi, da je krasnejši, kakor vsa dekleta, kar sta jih kdaj poljubila. Jaz bi ga ne dal niti za najlepšo ljubico vsega rimskega cesarstva.«
 
Grda, dijabolična misel je šinila Bosiu v glavo, a rekla nista ničesar, nego jedla in pila, kakor bi bila stara znanca svojega gostitelja. Videla sta, da je Pirin prijatelj vina in da pridno prazni maj oliko, ki je stala pred njim. Ne da bi se bila le pogledala, sta se umela in jima je bilo jasno, da ne smeta piti. Vino je bilo plemenito in močno in težko sta se premagovala a sumila sta, da ju hoče Pirin opijaniti, in ta sum jima je dal moč, da sta krotila svoje poželjenje. Pirin pa sejese je veselo kramljaje pridno krepčal. Kmalu se mu je začel jezik zapletati, kmalu je začel jecljati in se smejati, kakor delajo vinjeni ljudje ter ni več mogel jasno izražati svojih misli. Zaman je skušal Luka izmakniti Pirinu majohko, zaman je bilo, da paž ni hotel slišati dvakrat m trikrat ponovljenega ukaza, naj natoči vina. Pirin je postal zgovoren, dasi ni mogel ničesar povedati, začel je izlivati vino in preobračati krožnike ter razsajati ...
 
»Pijan, pijan kakor kak pastir,« je šepnil Bosio prijatelju Adamu na uho, m obema se je zdelo, da jima je zdaj zmaga zagotovljena in da jima Pirin sedaj gotovo ni kos.
Vrstica 2.716 ⟶ 2.669:
»Da ... kraljevski ... da ... to je dobro,« je jecljal Pirin in padel na svoj stol. »Za vaju še predober. Za vaju bi bile še podgane predobre ... He, he ... vidva sta poštenjaka ... Luka, hej, Luka ... kaj nama je že povedal tisti bogati Žid v Ljubljani?«
 
Luko je to vprašanje spravilo v vidno zadrego. Nekako zbegano sejese je oziral zdaj na Pirina, zdaj na njegova gosta.
 
»Oprostite, milostivi gospod, jaz sploh ne poznam nobenega Žida. Jaz sem dober kristijan.«
Vrstica 3.052 ⟶ 3.005:
»In pod katerimi pogoji bi se vi hoteli vdati gospod župnik,« je z živim sarkazmom vprašal Nikolaj. »Kaj bi vi radi rešili?«
 
»0O pogojih se pomenite med seboj,« je ošabno odgovoril župnik
 
Lavrencij. »Meni ni treba ničesar rešiti. Župnik sem kamniški in dokler bom živ, mi tega nihče ne mor« vzeti. Jaz ne morem ničesar izgubiti.**
Vrstica 3.494 ⟶ 3.447:
sta bila na strani zavarovana. Pyrso in njegovi spremljevalci niso mogli ne naprej ne nazaj.
 
Vnel sejese je ljut boj. Vzlic vsi hrabrosti mengeških vojšČakov se je Pyrso s svojo četo vrlo držal. S tistim nadčloveškim pogumom, ki ga daje obup, so se Pyrso in njegovi ljudje zaganjali v svoje rovražnike in če jih niso mogli razgnati, so jih vsaj pobili tolikd> da SO bila tla kmalu s krvjo napoj ena.
 
Prihitela sta Adam Kolovški in Bosio, a tudi ta dva nista mogla pomagati. Tiger je bil pač zajet ali do živega mu ni nihče mogel.
Vrstica 3.608 ⟶ 3.561:
ječal. »Koliko ti je dal Kolovški, da si me umoril.«
 
Krvosrd sejese je nagnil nad Davida. Izdrl je booalo in vlila se je kri. Krvosrd je videl, da staremu spokorniku ni več pomagati.
 
nNe sodi me krivo, stari David,« je rekel Krvosrd. »Bliža se ura, ko se loči tvoja duša od telesa. Vedi torej, da je moje mesto v sreči in v nesreči vedno na strani Krištota Zlatopoljca, kajti jaz sem njegov nezakonski brat.«
Vrstica 3.658 ⟶ 3.611:
Krištof ni koj razumel, kako misli Nikolaj Kolovški doseči svoj smoter. A ko št a prišla do gradu, mu je bilo hipoma vse jasno. Nikolaj je pred gradom odložil meč in šljem, sezul škornje in krvaveč − kajti bil je v boju večkrat ranjen − s križem v roki šel proti grajski kapeli. Zdaj je Krištof pojmil, kako misli Nikolaj Kolovški v svojih rokah združiti oblast vojskovodje in oblast dušnega pastirja. i
 
»Ne pusti Lavrencij u možnosti, da te obrekuje,« je resno poživljal Nikolaj svojega spremljevalca. rPosnemaj moj zgled. Vojaštvo te smatra za krivover cakrivoverca in Lavrencij ima tako moč, da ji vse moje prijateljstvo do tebe ni kos.«
 
»Pa bodi � e to,« je po kratkem pomisleku odločil Zlatopoljec in je kmalu potem gologlav in bos s križem v roki korakal ob Nikolajevi strani mimo vsega vojaštva v grajsko kapelo.
Vrstica 3.702 ⟶ 3.655:
Zvečer so se zbrali vsi plemiči v veliki grajski dvorani na proslavo izvojevane zmage. Te pojedine sta se udeležili tudi gospa Katarina in njena hči Marija � aloma in ves večer je vladala v družbi vesela prijaznost in zaupnost ter je vsakdo skušal drugim delati prijetne te urice. Najveselejši je bil Nikolaj Kolovški. Videl je, da igra njegov sin na kocke in da se je njegova žena Katarina zapredla v skrivnosten pogovor z Bertonjo, a niti to mu ni pokvarilo večera.
 
Mladina se je večinoma sukala okrog Marije Salome, ali kmalu sejese je začela od nje oddaljevati, zgolj iz namena, da bi mogel Krištof Zlatopoljec z njo svobodno občevati. Vsem tem mladim vitezom se je zdelo, da so dolžni dati Zlatopoljcu priliko, se zabavati z Marijo Salomo, ne da bi kdo nepoklicani motil to zabavo.
 
Krištof ni bil vesel. Prva radost nad doseženimi uspehi se je kaj hitro razkadila. Najraje bi se bil umaknil iz družbe. Toda zavedal se je, da tega ne sme storiti na noben način in zato je ostal in se trudil kar mogoče, da bi bil vsaj navidezno vesel in zabaven.
Vrstica 3.720 ⟶ 3.673:
»Ne, take žrtve nikakor ne zahtevam.«
 
»Kaj bi vam torej moglo biti nov dokaz moje ljubezni,« je vprašal Krištof. »0eOe se da ta dokaz dobiti za zlato ali z dejanji − za vas, o Marija � aloma, storim vse.«
 
»Ah, lepi vitez,« je menila Marija � aloma. »Kaj res mistite, da ženska ne more zahtevati drugih dokazov ljubezni, kakor da gre kdo zanjo v boj ali ji prinaša dragocenih daril. Borili ste se zame danes. Prav! Toda, povejte mi, bili ne šli istotako v boj za najmanjšo svojo pravico, če bi vam jo kdo hotel vzeti? In kaka žrtev naj so darila, ko vam je vsled ogromnega vašega bogastva prava malenkost, deliti taka darila. S tem, česar imate v izobilju, mi ne morete dokazati svoje ljubezni. Poiskati je treba nekaj takega, kar bo za vas res žrtev, česar ne bodete mogli nadomestiti.«
Vrstica 3.784 ⟶ 3.737:
Stekla je od njega in se stisnila k svoji materi. Njen obraz je bil tako solnČnojasen, da Krištof ni več dvomil o svoji zmagi.
 
Zmagoslavje je bilo doseglo svoj vrhunec in radost je začela že pozabljati na meje dostojnosti, ko sejese je na vratih v dvorano prikazal tuj plemič. Ves je bil zaodet z železjem in vizir mu je zakrival obraz. Na šljemu je imel dolgo Črno pero, v rokah pa je držal meč, kakor da si je moral vstop v dvorano šele priboriti.
 
Tsa družba ja ostrmela nad tem nepričakovanim gostom in Nikolaj Kolovški je vstal s svojega sedeža in šel tujcu nasproti. Med tem pa se je bil tujec že ozrl po dvorani in šel naravnost in ne da bi se za koga zmenil na ono stran, kjer je sedel Krištof Zlatopoljec in le temu molče izročil košček popisanega pergamenta.
Vrstica 3.946 ⟶ 3.899:
Krištof je novic stisnil Manfredo k sebi. Kar je bila rekla, se mu je zdelo zadostno pojasnilo njenega nenavadnega vedenja. Zavzet je bil za svojo osveto tako, da se ni mogel poglo3iti v misli in v Čuvstva lepe Manfirade in tudi ni opazil, da ni z noben* besedo in z nobeno kretnjo pritrdia njegovemu domnevanju.
 
Kfštof in Manfreda sta skupno zapustih stolp, šla sta roko v roki in Manr/eda se je bolestno spominjala, da že mnogo mesecev nista šla tako sku»aj. Mirno je trpela, da jo je Krištof 0O)jemal in poljubljal, in Krištofu ni jrišlo na misel, da mu Manfreda pr€)ušČa samo še svoje telo, njena duši pa ni o tem ničesar več vedela ...
 
Z novm dnevom se je začelo
Vrstica 3.998 ⟶ 3.951:
Stari Zlatopoljec je grgraje poskušal dati izraza svojim mislim in svojim čuvstvom in je bolestno stegal roke, da mu to ni bilo mogoče. Poskusil je pantominično igrati svoje mnenje, a Krištof je le odkima val z glavo.
 
»0čeOče, jaz ne razumem, kaj hočete povedati.«
 
j, Jaz pa razumem, kaj pravi oče,"
Vrstica 4.014 ⟶ 3.967:
Strast, ki je vladala Krištofa, je prikipela do vrha. Krištof se ni mogel več brzdati. � iroko se je postavil pred starega Zlatopoljca in Krvosrda, pred očeta in pred nezakonskega brata.
 
»0O, jaz vaju dobro urnem,« je klical Krištof. »Vidva pozabljata hitro, če vama sovražnik danes kaj vzame, računata s vej o izgubo samo po tem, kar sta imela še včeraj. Nikdar ne mislita na to, kar sta prvotno imela. Podobna sta človeku, ki je imel dvanajst otrok in dvanajst hiš. Sovražnik mu je umoril enega otroka in sežgal eno hišo. Mož se je tolažil, Češ, enajst otrok in enajst hiš mi ostane še vedno in vdal se je v svojo usodo. In ko je izgubil zopet enega otroka in eno hišo, se je zopet vdal in računal, kakor da je zopet izgubil le enega otroka in le eno hišo. In koje šlo tako dalje, da ni imel več nobenega otroka in nobene hiše, se je bil trpljenja že tako navadil, da je svojim sovražnikom odpustil njihova grozodejstva in zanje celo molil. Toda jaz nisem drČal počasi navzdol v prepad. Iz največje sreče sem padel kar hipoma, kakor bi me bila zadela strela, v najglobje brezno bolesti in zato kriči moja duša nepre! stano po osveti. To je cilj, edini cilj mojega življenja. Naj hodim kjerkoli, naj delam karkoli, vedno se mi zdi, da čujem kli3: osveta, osveta! Odzval sem se temu pozivu, in dokler moji zobje ne bodo raztrgali plena, dokler ni uničen tisti rod, ki sem obljubil, in s prisego potrdil grozovito maščevanje, dotlej se ne premaknem niti za korak s svojega pota in naj me sovraži in zaničuje ves svet.«
 
»Ah, Krištof − sedaj šele vidim, kaj je iz tebe postalo,** je z globoko žalostjo vzkliknil Krvosrd.
Vrstica 4.234 ⟶ 4.187:
Oba sovražnika sta varovala svoje vojaštvo in nista hotela v malih bojih izrabiti svojih moči. To je kazalo, da se pripravlja boj na življenje in na smrt, boj do uničenja.
 
Da hočejo sedaj tudi Kamnicanje postopati s tisto brezobzirno neusmiljenostjo, kakor je doslej postopal Nikolaj Kolovški, sejese je kmalu pokazalo.
 
Nikolaj je bil poslal pet mož na skriven kraj blizu Kamnika, da bi prevzeli poročila njegovih dveh kamniških vohunov. Slučaj je nanesel, da sta Bernard Sternberg in Krvosrd z malo četo zajela te Nikolajeve odposlance. Sternberg je naročil Krvosrdu, naj odpravi jetnike v Kamnik, toda Krvosrd je to le deloma izpolnil. Prišedši do kamniških vrat, je dal vseh pet jetnikov obesiti na mestni zid, kakor bi hotel s tem pokazati, kako usodo so Kamničani nam enih Nikolaju Kolovškemu in celi njegovi armadi. Zaradi tega sta se Krvosrd in Bernard Sternberg trdo spoprijela in se razšla kot neprijatelja, ali obveljal je le nazor Krvosrdov, da je sovražnike brez usmiljenja ugonobiti.
Vrstica 4.644 ⟶ 4.597:
Končno se je Manfreda izvila starcu iz rok.
 
»0čeOče, pojdite z menoj,« je rekla in prijela starca za roko, »povedati Vam imam mnogo.«
 
Ko sta prišla iz dvorane na hodnik, sta pogledala na dvorišče. Tam so bili zbrani plemiči in njih uslužbenci in so vihteč svoje barete klicali Krištofu in Mariji Salomi: »Zivela kraljica tega dne! Zivio zmagovalec.«
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Osvetnik«