Vetrogončič: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m |licenca=javna last
Brez povzetka urejanja
Vrstica 23:
 
»Vertnarja igrá,« odgovarja Vetrogončič, »dohtar Medja. Ako mu gredó pravde tako dobro spod rok, kakor ta igra, mu ne bo kos nihče v deželi; pa on je še le poldrugi mesec v Ljubljani, in žal mi je, da vam ne morem kaj več povedati od tega nekdajnega součenca.«
{{prelom strani}}
 
»Ta je moral kaj priden biti,« pristavi gospodična, »da je že pravdni pomočnik, tako mlad še.«
 
Vrstica 50:
 
se je Medja spomnil, kako je enkrat njemu zavoljo Vetrogončiča učitelj slušljivo in čutljivo pokazal, kake čudne pevne in vijavne moči ima v sebi priprosta šiba leskova.
{{prelom strani}}
Ako bi Medja v znamenja veroval, bi se mu zdaj ne bilo nadjati kaj dobrega. Kaj dobrega nadjali se niso pa le Medjevi tovarši, akoravno tudi ti niso verovali v znamenja in spomine. Ker so že dalj časa Vetrogončiča poznali, so hotli spoznati, da mora kaj posebnega prinesti Vetrogončiča v njih družbo, ker se on sicer giblje v drugih okolicah, in da ravno Medja ogovorí, kterega še nikoli poprej ni pogledal. Pa Bog jim odpusti to zmoto, da so mislili, da Vetrogončič nič dobrega ne more prinesti.
 
Vrstica 58:
 
Ko je Medja čez nekaj dni vpeljan bil pri Dankovičevih, je koj spoznal svoje ljudí. Gospa je govorila prav zanimivo, in iz govorjenja se ji je pri hipu spoznalo, da je veliko bukev prebrala, da se je naučila, kaj je omika, in rada kazala je, da ima kaj idej, in da vé presojevati z višim merilom, kaj se po svetu godí. Gospodična je pa bila precej živahna, nepokvarjene nravnosti; med visoke materne besede je vedno rada kaj vmes rekla, tako krotko in domače, da je Medja vselej bilo veselje, kedar je usta odperla, in mu priložnost dala, da ji je mogel kaj lepega povedati. Dankovič, le bolj preoblečen kmet, pa ni bil prijatel salonskega vedenja; lepi konji, dobri psi, so mu bili nad igro v gledišču in nad čajem pri tej in tej gospej. Scer je bil pa pameten mož, imel je le, kakor pravimo, svojo zastopnost. Gospa sama ga je najbolje sodila rekoč: dokaj mesa, malo duha.
{{prelom strani}}
 
Skoraj da samo zavoljo gospodične je Medja še naprej k Dankovičevim zahajal, in vedno bolj dopadla mu je Milka in njeno nepokvarjeno serce; rad jo je poslušal, rad izgovarjal njene misli, in vedno bolj se mu je zdela enacega duha; obá sta počasi čutila, da sta zase stvarjena.
 
Vrstica 72:
 
Ko je šel pust h koncu, so enkrat vidili Medja v černem fraku stopiti spred praga Dankovičeve hiše, potem ga pa nihče ni vidil v tistem kraju mesta. Zvečer pa je zahajal kakor popred med stare znance, je govoril in se smejal kakor pred, omolknil je le, ako ga je kdo opomnil Dankovičevih.
{{prelom strani}}
 
== II. ==
 
Vrstica 81:
Na obzidju rastljinstvo samovlastno gospodari. Spoštovavec gob in mahú bi tam gotovo našel novo species, od zvunaj pa beršljin opeko veže in podpira, in radovedno gleda čez ozidje in nekdajno strešico, kakor bi htel prašati, ali bo od znotraj kmalo treba vezila.
 
Ko sem hodil memo grada, mi je Janez, grajski kočijaž, še marsikaj povedal o posestnikih Reparjevega gradú. Dankovič, je djal Janez, ni bil premožen, dokler ni v zakon vzel hčere bogatega teržaškega {{prelom strani}} kupca. Zdaj si je pa precej opomogel, in njegova edina hči bo imela dokaj dote. To bo pa skoraj gotovo dobil Vetrogončič, ker vse druge snubače je gospá odgnala. Ko sem se temu čudil, mi je Janez bolj skrivaj povedal, da v hiši gospa zapovedujejo. Naročil mi je sicer Janez, naj tega nikomur ne povem, pa ne bojim se ne gospoda Dankoviča, ne mogočne sopruge, saj tudi ne bota zvedila, kar sem med vas strosil, ker velika gospôda ne bere Glasnika, kedar ga bo pa brala, se bo že kaj bolj prijetnega pisalo. Ko sem pa Janeza izpraševal, kakšen mož je Vetrogončič, mi kar ni rad odgovoril, in bralo se mu je na obrazu, da si nista prijatla z Vetrogončičem. Vendar toliko mi je povedal: »To mi je všeč na njem, da morem pri vsakem pogledu njegovem precej uganiti, kaj da hoče. Včasi me je pogledal milo, kakor otrok v zibeli, včasi pa, kakor bi me z očmi hotel prebosti. Gospé in gospodične pa nikoli ni tako pogledoval, ampak tako krotko in milo, da nihče nima takega pogleda, kakor on takrat, tudi jaz ne, akoravno sem prav pošten človek. Njegovo nar veče veselje je gospema pesmi prednašati; veliko jih zna iz glave. Kedar je pa on pesmi govoril, je vselej okna odperl, ne zato, ker tako vpije, temuč da bi tudi unajni občudovali njegov glas. Lanskega večera, je djal Janez, sem v turšici pred gradom lesico čakal, ki so jo več večerov poprej vidili hlapci vanjo hoditi, tisto noč je pa ni bilo, gotovo zato ne, ker je Vetrogončič ne vem kaj tako glasno govoril. Letos o sv. Jurju smo dobili novo hišno iz kmetov; ko ta ravno kavo in čaše skozi duri prinese, zagermi Vetrogončič proti nji hudo besedo iz neke pesmi; dekle se ustraši, kava se zlije po tleh, in čase so šle na drobne kosce, pa bile so iz nar lepšega porcelana. Gospá se ga pa nikdar ne naveliča poslušati, akoravno ji tako učene reči govori, da jih jaz ne razumem, akoravno sem delj časa bil v Nemcih. Ve pa vse reči, pozná vse kamna in zelišča, od Nemcov pa mora vse čisto vediti. Tega pa vendar ne vé ta Vetrogončič, koliko je stara naša prama. Ko sem ga enkrat v Kranj peljal, je terdil, da nima čez tri leta, pa je imela že takrat šest žrebet.«
 
Janez pa že ve, koliko let ima vsaka stvar pri gradu, ker on je že sedajnega gospoda v ljubljanske šole vozil, in ostal je odtistihdob vedno v gradu; bil je pa tudi zvest in natančen mož. Znal je vse pripraviti, kar je bilo treba pri hiši in pri živini, poznal je vse pota na Kranjskem, vse hiše v Ljubljani, na Gorenskem pa vsakega gospoda. Njega je pa tudi mnogo ljudí poznalo, in kmetje okoli grada pravijo, da je Janez dober za družbo.
 
Vsako spomlad, kedar so se selili gospôda iz Ljubljane na kmete, so poslali Janeza dva dni pred v grad, da je vse v red djal in pripravil v dostojno prebivališče. To so bili staremu Janezu srečni dnevi; kot gospodar je hodil po sobah, dekle in hlapci so čedili, likali, umivali, on pa je memo postopal, ukazoval in gledal, grajal in hvalil.
{{prelom strani}}
 
Danes je vse to popravljeno, in Janez sedí počivaje pod koščato ne vem kolikoletno lipo pred pristavo; nad njim bučijo bučele v obilem cvetju, za njim pa stermijo orjaške planine z zelenimi herbti in golimi glavami med oblake. Zapazi se še ktera derča snegá v prepadih, ki se smeja in joka pred ljubim solncom. Hladna brisavica pihljá od planinskih goščav, otresaje belo lipovo cvetje Janezu na slamnik in pripogovaje ozimino klasje na vlažnem polju. Janez pa herbet kaže planinam, in niso mu mar valovi zelenega klasja, ampak v eno mer gleda na zadnji vink ceste pred unim logom. Zdaj priderdrá kočija izmed drevja. Janez plane izpod lipe, letí ji naproti, odmakne kočijaža namestnika s prestola, požene sam konje, zavije skozi vrata, zapelje pred dvorne duri, in gospôda se spravi v grad, on pa v hlev.
 
Vrstica 100:
 
Tako so mir sklenili. Janez pa je iz sobe gredé z glavo majal, in tako djal sam pri sebi: »Kedar bo Vetrogončič naš zet, bodo dobrega gospoda še na vert v uljnjak spravili.«
{{prelom strani}}
 
Nocoj spi tedaj Dankovič pervič v življenju na zadnji strani gradú, kjer ni bival nobeden njegovih sprednikov, kjer so nekdaj le pisarnice imeli in uporne kmete zapirali. To se mu zdi malo prehudo, da si ravno se je navadil že dosti hudega. Vsede se na stol, in premišlja in premišlja svojo nezgodo, pretresa svoje pretečene dni, pa bolj mu še prihodnji lasé sivijo. Kaj bi naredil z Milko in Vetrogončičem? Kakó bi gospo spokoril? In še več uprašanj mu rojí po prostorni glavi, in on ne vé, kako bi jih odgovoril. Čez nekaj časa mu je pa vendar nekaj pametnega na misel prišlo; plane s stola, udari s peto ob tla in hrabro stopa po sobi gori in doli.
 
Vrstica 141:
»Kaj sem te že poprej vprašal?« —
 
»Uprašali ste me, komu bi jaz gospodično privošil. O tem pa takole sodim: Gotovo še niste pozabili, kako je letos pred pustom Medja snubil gospodično. Vi že vse natanjko veste, jaz samo to, da so mi potem gospa prepovedali, gospoda Medja pogledati in se mu {{prelom strani}} odkriti, kedar bi ga srečal. To vam povem, da bi bil on pravi ženin gospodični, pa ga imajo gospodična tudi raji kakor Vetrogončiča.«
 
»Kako to veš? Boš pa že kaj zakvasil?«
Vrstica 170:
 
In šel je Janez s sladkim spanjem pripravljat se na negotovo pot. Dankovič pa vzame peró in spisuje; besede se mu nič kaj nočejo vezati. Kmalu se mu stoži, in on verže pero ob mizo in leže.
{{prelom strani}}
 
== III. ==
 
Vrstica 176:
 
Pripravljen na pot, Janez še stopi k gospodu uprašat, kaj bo s pismom in povabilom. Gospod, se ve da nič ni imel pripravljenega, vendar ker je duh zjutraj bolj zbran in znajdljiv, je pismo bilo kmalo sostavljeno in Janezu izročeno. Gospá je vidila Janeza na dvoru čakati, in tudi gospoda mu pismo izročevati. Ko pa gospod tako zadovoljno za Janezom gleda, in od časa do časa mahe z rokami, blagovoli gospá z nadstropja na dvor stopiti, zvedit, kaj je z gospodovim sporočilom. »Kratko pismice« — pravi gospod — »sem pisal Medju, da naj pride nekaj dni k nam. Marsikaj bi ga rad uprašal; zavoljo gozdov, mislim, bomo imeli zopet pravdo; on je pa ...«
{{prelom strani}}
 
»Tega pa že ne,« ga zaverne gospá — »jaz imam že svojega pravdosrednika; dveh ne potrebujemo. Če imaš pa ti kaj ž njim opraviti, mar sam k njemu idi. Še ta nas bo nadlegoval!«
 
Vrstica 194:
 
Janez je ravno v log stopil, ko zagleda Jurja pred gradom na cesti. Koj se mu dozdeva, kaj ima to pomeniti. Novega naročila bi ne bil vesel, in kot možak iz njega dni bi tudi ne htel oblasti ženske nad možem podpirati; tedaj krene s pota v germovje, se usede za brinje in gleda, kdaj bo Jurček memo šel. Jurček je bil pa mož po kopitu našega veka. Pretuhtal je, da več velja dobra volja, kakor djanje, in videz več, kakor resnica; tedaj noče žuliti nog zavoljo muh svoje gospe. On se tedaj tudi uleže za brinje, natlači lulo in jo zapali. Kdo bravcov zdaj ne previdi, kako nesrečen dar amerikanski je tobak, kako gozdi na ravnem lenobi delajo potuho, in kako močno tedaj skerbé za pridnost in delavnost naše dežele tisti, ki tako pridno gozde izsekujejo! Janez, poznavši vseh tovaršev naturo, je precej sodil, da mu ne bo treba dolgo čakati. In res Jurček nekoliko kratov puhne, pa utakne lulo v žep, se pretegne v hladni senci, in čez malo trenutkov zadremlje. Ko je Jurček smerčati začel, nastopi Janez poslovivši se od brinja, terdno svojo pot. Jurček se pa še tisti dan zbudi; domu pridši pové gospej, kako je spodletelo, pa napreže in pelje gospodo v K. k gospej L. — Vetrogončič in Dankovič sta vkupaj sedé nenavadno živo govoričevala, pa pustimo ju.
{{prelom strani}}
 
Perva Janezova pot v Ljubljani je bila v kerčmo, da si je prah otresel in gerlo izplaknil, druga pa k gospodu Medju. Z začudenjem gleda dohtar nepričakovan list popraševaje, kake premembe navadnega življenja so gospod Dankoviča napeljale, da je spisal tako prijazno pismice. Marsikaj je dohtar zvedel, in Janez veliko povedal, kar že mi vemo, in še več, kar nikdar zvedili ne bomo. — Medja spiše berž dvoje pisem: pervo v naglici gospodu Dankoviču, drugo na prav svitel list gospodični. Janez terdi, da je Medja to pismo tudi bolj počasi pisal. Morebiti. —
 
Vrstica 209:
Potem se Janez, še bukve poiskavši, verne domu. Da je v Šiški priljudnemu dohtarju na zdravje izpil en poliček ali pa dva, ni povedano; pa je precej verjetno.
 
O mraku pride Janez v grad; izroči gospej bukve kakor tudi Dankoviču pismo. Da bi dohtarja bolj pohvalil, pokaže Dankoviču {{prelom strani}} tudi pismo do gospodične. Ne vem, kaka radovednost je gnala gospoda, da pismo odpečati. Prebirajo ga je kimal z glavo in se deržal na smeh, ves se je pa spremenil, ko je prišel do besedí: »Kakor vašega očeta spoštujem in častim, vendar moram reči, da se mi zdi, da nimajo svoje volje, in da vse poterdijo, kar želé gospá mati. Naju ne bodo podpirali, in samo vaša stanovitna ljubezen zamore storiti, da mene osrečite, in sami ne pridete sovražniku v oblast.«
 
Pismo je sicer prišlo gospodični v roke, gospodu pa, ki je vedno imel več priložnost premišljevati kakor govoriti, so se marsiktere misli razširile po glavi, ki bi ne bile Medju prijetne, ako bi jih bil vedil. Prijetna govorica Vetrogončičeva, njegovo modro mnenje o vseh rečéh, celo njegova učenost in slava, ki jo je natvezal Dankoviču, mu je šla k sercu, in ga napojila nagnenja k Vetrogončiču, v tem ko so mu Medjeve verstioe v pismu in njegovo bolj moško obnašanje nevoljo in skoraj serd v žolču zbirale.
Vrstica 219:
Tako morebiti premišljevaje nasloni glavo na belo roko. Izdihljeji postajajo gosteji, in glasnega ihtenja ni moč zakriti ne z rokami ne z ruto.
 
Mati, da si vsa zamišljena v roman, skoči, ko ihtenje zasliši, vsa prestrašena v Milkino sobo. Milka je bila na pol slečena, postelja {{prelom strani}} odgernjena, luč je gorela z dolgim vtrinkom, da se je komaj vidilo; na mizici pri postelji pa leží na okrožku kupec sožganega papirja — Medjevo pismo. Milo se je storilo materi, viditi hčer v tako žalost vtopljeno, in spomnila se je mladih let, ko je tudi ihtela in zdihovala. Rahlo prime Milko za roko, jo odtegne od obraza, in nagne ji glavo na svojo ramo. Pa Milka se izmakne iz maternih rok in reče med ihtenjem hitro in s silo: »Pustite me, mati, vi me več ne ljubite.«
 
Te besede zbodejo mater v serce, pa ktera mati bi se jezila nad hčerjo, ki solzi in ihti!
Vrstica 227:
Milka utolaži solze in radovedno posluša materne nauke, v mizo stermé.
 
»Tudi jaz,« nadaljuje mati, »sem poskusila, kaj je ljubezen, in bil je moj častenec vse ljubezni vreden, pa nisem ga vzela. Toda kmalu sem pozabila žalost, in zdaj sem zadovoljna in srečna. Časi ljubezni, ljuba moja, časi vdanosti in serčne zvestobe, kakor nam jih pevci po svojih sanjah popisujejo, niso nikdar bili, in ako so kdaj bili, so že davno pokopani. Zdaj se več ne gleda na ljubezen, in sreča zakonska se drugači zida in ohranuje. Zakonov ne snuje kratko vnetje slepe ljubezni, ampak presojevanje in skerb za dolgo življenje. Revna išče premoženja, in skuša vzeti premožnega. Bogato, bodi si lepa ali ne, iščejo revni in bogati, ona si lahko izbere, kogar hoče. Ali kdo ti more povedati, da tebe ljubi, kdor te vzame, ne pa tvojega premoženja? In je mar vredno gledati na ljubezen, ko njeno cvetje in leta mladosti tako kmalu minejo! Človek se uterdi, navada ga pod-se vzame; kar pa pade navadi v oblast, ostarí in zgubí zanimivost. Soprug ti kmalu ni več, kakor drug človek, vendar do smerti hoče biti tvoj gospodar, in do smerti mu moraš biti podložna. Čemu bi bila podložna? Ko imaš vse, kar si želiš, in živiš lahko brez vse skerbi, ali ni bolj pametno, dobiti moža, ki ti ne bo delal skerbí, ki bo živel kakor ob tvojem življenji, ravno tako tudi ob tvoji volji? Nar bolj srečen je ta, kdor ni nikomur podložen. Prostosti ne vzamejo leta, ona sama je stanovitna. Nar veča nesreča je pa možu podveržena biti, in vse dni le to delati smeti, kar se ji privoljuje. Pomisli zdaj, kdo bi bil pripravniši, Medja ali Vetrogončič? Medja, ki se trudi in dela, ki ponosno gleda, kako se mu čast in premoženje širi, ki se zanaša na mogočne prijatle in na lastno moč, ali Vetrogončič, ki brez skerbí vživa svoje premoženje ob lastni hvali in gizdavosti, vedno zamišljen v svoje papirnate lavore. Kterega boš nju mogla imeti v oblasti? Samo Vetrogončiča. Kdo te med {{prelom strani}} njima resnično ljubi, Bog ve? — Življenje ima pa v sebi tudi toliko sprememb od dne do dne. Vedno nam donaša novih rečí, stare pa oddalja, in ljubezen mladostina ugaša in ugasne, ako je bila poprej še tako goreča. Prihodnjost naj te ne straši, dnevi so vedno jasneji, in čas sam nosi sebó zdravilo za serca, ki blodijo, da so bolne.«
 
Mati je izgovorila, Milka molčí nekoliko časa. Gospá jo upraša: »Ali previdiš, kaj je prav?«
Vrstica 240:
 
Drugo jutro je Janez vsakih pet minut šel čez dvor, in je gledal in poslušal, kje da bi bila gospodična. Ko je le ni iz sobe, vzame on klešče in kladvo in gre v njeno sobo obeze pri oknih priterjevat, ne zato ker so šklefetale, ampak veča je bila skerb njegova: on je namreč htel uterditi zvezo med Milko in Medjem, in zato je bilo potreba iti v sobo k Miliki. On pové Miliki, kako imenitno oblast mu je dal dohtar, in da se bo on po svoji dolžnosti ravnal, in danes dohtarju pisal, ako se je sinoč kaj primerilo. Milka pové Janezu, kar se je o zaroki sklenilo, kar so pa mati ž njo samo govorili, je pa spisala v posebnem pismu. Janez prejme njeno pismo, in jo tolaži, da bo dohtarjeva pamet vse zamogla na dobro oberniti.
{{prelom strani}}
 
Vredno se je zdelo Janezu tudi k gospej stopiti. Tudi tukaj je obeze priterdil, potem se je pa vnela govorica. Gospá so radi govorili z Janezom, kedar so čas imeli, in sme se reči, da so gospá za Vetrogončičem Janeza nar bolj imeli v časti. Janez je pa tudi vedil, kar gospá rada slišijo, in imel je svoj način govorjenja, ki je gospej tako dopadel, da jim je bilo dolgčas, ako ni vsak teden vsaj eno uro ž njim kramljala. Janez je danes vse močí svoje glave in svojih muh napel, in za svoj namen tudi tako uprašanja stavljal in govor napeljeval, da je kmalo vedil, kar bi gospá nikomur ne bila na ravnost povedala.
 
Vrstica 247:
Medtem je pa Vetrogončič sam sedel pod lipo pred pristavo med cvetjem pomladanskim. Sedel je kakor človek, ki se je sedenja naveličal, in ne vé, kako bi se naslonil in pretegnil. Akoravno mu ni bilo treba daleč gledati, je imel na nosu tiste očala, ki nekako jezdijo na obsedlanem nosu; s palčico je delal čire-čare po prahu, ali si je pa zajčike za vratom zdaj s to, zdaj z uno roko ravnal in uzdigoval. Žvižgal je pa napev iz neke opere. »Kaj je pa mislil?« radoveden vprašaš. Zdaj ravno ne veliko, ker je že sinoči vse premislil in sklenil. On je prav po pravici izcimil iz gospejnega govorjenja, da mila gospá hočejo Miliki samo zato dati Vetrogončiča, da bi kakor dozdaj tudi potlej vso hišo imeli v oblasti. To, je mislil, bo gospej spodletelo; ne poznajo me še, pa spoznali me bodo po poroki. Da ga Milka ne ljubi, mu ne dela težkega serca, ker njegova žalost se ne da dopovedati, da bi ga Milka nikdar ljubiti ne môgla. Sklenil je Vetrogončič tedaj ostati in protiti žugajočim nadlogam. Toliko bo pa že pazil, da se bo o pravem času odtegnil, ako bi mu vtegnilo spodleteti, da ga ne bo sram.
 
To je morebiti še premišljeval, ko si je zajčike ravnal; zdaj je pa vzel zapisnik iz žepa, in začel je kovati pesem — pomladansko pesem. — Ni se dolgo s petjem ukvarjal, ko se mu približa dijak viših latinskih šol. Bil je domá iz vasí pri gradu, včasih tudi na kosilo v grad povabljen in odtod znan Vetrogončiču. Ta dijak se je kaj rad učil, posebno rad je prebiral klasike nemške, francoske in laške, tudi našega slovstva je toliko vedil, kar se v šoli tirja za eminencijo. To je pa nekaj. Ako postavim v osmi šoli ne pišeš prav ortografično, ako v sklanjanju ne ločiš kósa od kosá in ne veš iz glave šest oblik, ne dobiš eminencije v slovenščini, ako je nimaš tudi drugod. Naš dijak je pa znal vse to, in še celo Prešernove pesmi {{prelom strani}} je bral en popoldan v bukvarnici. O, Prešernove pesmi sem tudi jaz vidil v Ljubljanski bukvarnici! To so lepe bukve, tako čedne in bele! Ali Šillerjeve dela so zamazane in černe in se komaj skupej deržé, pa beró jih tudi možički, ki komaj na mizo vidijo. —
 
Prihodnji pogovor se vname med dijakom in Vetrogončičem.
Vrstica 267:
»Čutim ta duh, pa pravijo, da je merzel, in da ruje naše korenine.«
 
»Da, gospod, težko je zapustiti očeta in mater in se podati v šole, težko je detetu slovó dati domači hiši in igram na trati, in iti se trudit v bukvah za blagor svoj in vseh ljudi; ravno tako težko je popustiti jezik, ki smo ga govorili kot otroci, in se navzeti duha slavnega naroda. Notrajni glas žene mladenča v šole in k omiki, in notrajni glas je, ki mu pové, kedar se duh spregleda, da je slovenski narod bila zanj le ozka zibelka, da je jezik slovenski pretesen, da bi ž njim naznanjeval misli svoje razširjene in v omiki prerojene. Ta čut in nagib od dne do dne močneje naganja serce, odtergati se korenine, ki vas kakor spona priklepa na nizko zemljo. In ko premaga ta nagon, vzamete v sé vso slavo stare Nemčije; Nemec ste in ponosno rečete: Slavni narod, vzemi me med se, daj da bom tebe vreden, in dodeli, da smem reči, tvoji orjaki so bili očaki mojega duha! In kot vaše bote šteli junake nemškega naroda, neumerjoče v vseh znanostih in umetnijah na kopnem in na mokrem. Kako vas bodo budile blage misli in spodbadale k duševnim delom? Kako boste veseli, da ste prostega serca prestopili k národu, ki nar stareji med vsemi, še vedno krepko poganja, ki je vsigdar prekosil vse druge, k narodu, čigar jezik sam imá moč v sebi obseči vse vede sedajnih časov. Poglejte vaš materni jezik, ali dobite v njem besedi, da se morete samo z omikanim človekom omikano pomenkovati; ali morete v njem povedati vaše serčne čute globoke ljubezni, gorečega domoljubja, občudovanja krasnega stvarjenja? Ima ta jezik, ki so ga samo kmetje rabili in hranili, veličast v izrazih, gibčnost v oblikah, in {{prelom strani}} stvarivno moč v koreninah za vseobsežno pesništvo, za resni jezik sodne zgodovine, za tanko razločevanje v modroslovju? Kako, postavim, bi pisali igrokaze? Poskusite toraj prestaviti Romeja. Kako bi pisali epopejo, ako ne morete rabiti šestomera, kteremu samo nemški jezik med novejšimi da veličastno počasnost, kakor tudi živo gibčnost in viharni tok. Saj ste vidili v »Kerstu pri Savici« kako je spodletel šestomer Prešernu, pomislite — Prešernu?«
 
Našemu dijaku na čast se mora opomniti, da se mu je zdelo, da Kerst pri Savici ni pisan v šestomeru, vendar ker tega ni vedil na terdno, si ni upal odgovarjati, to je pa djal:
Vrstica 280:
 
Nevolja te je morebiti obšla, slovenski bravec, ko si vidil, kakega sina je rodila že marsiktera Evina hči med nami. Jokaj ali smejaj se, jaz se smejam, ker po smehu ni treba solz brisati; in ker sem prepričan, da je in bo ostal pravi sin slovenski, komur med nami je stvarnica darovala z bistrim umom blago serce in prosti duh z lepotnim čutjem.
{{prelom strani}}
 
K tem koristnim naukom se je prinesel — bilo ga je precej — tudi gospod Dankovič iz pristave. Ta je pa nekoliko ljubil slovenstvo, ker so mu nekdaj v preklicanem letu napravili prav prijazno godbo; od tod je vsako leto nar manj enkrat uprašal, kako in kaj se seje in žanje na polju našega slovstva. Vetrogončič tedaj nadaljuje, tek svojega govora malo bolj proti Dankovičevemu mlinu obračaje.
 
Vrstica 299:
»Iz tega, kar ste rekli, po svojem sklepam, da je slovenščina lepa, ker meni se zdi v slovenščini lepo, kar vi pravite da ní. O, jaz sem vnet za narod, moja hči ravno tako, in kdor jo bo jemal, bo moral pred menó pokazati, da je pošten Slovenec.
 
»Pa pomislite, gospod Dankovič, koliko Slovencom iz omikanih stanov je zavoljo prepičle vaje v jeziku, zavoljo nemške odgoje v domači hiši, zavoljo prekratkega uka v šolah nemogoče slovenski pisati in brati, pa oni so, akoravno po raznih opravilih na vseh delih svetá odločeni od Slovencov, še živo vneti za svoj narod in njega napredek! Kako ljubo je takim, ako se jim v nemškem govoru pretolmačijo {{prelom strani}} domače misli, da se krepčá njih narodnost! Pa tudi drugim narodom je treba včasi pokazati, kako daleč smo prišli.«
 
»Za peščico optujenih bolj skerbite kakor za domače, ako pa drugim narodom vedno na ušesa trobimo, da smo napregli, bomo li zavoljo tega kaj hitreje derdrali? O vi ste malo Slovenca, gospod Vetrogončič! Škoda, da imate slovensko ime, kako ga bote prekerstili?«
Vrstica 308:
 
Kdor ne ugane, naj bere prihodnji del.
{{prelom strani}}
 
== V. ==
 
Vrstica 314:
 
Gospodične ves teden skoraj ni bilo iz sobe. Kolikokrat je iskal Vetrogončič priložnosti, da bi še enkrat ž njo govoril in obudil v nji ljubezen z zadnjimi močmi medenega jezika; pa niso je vidile željne oči. Samo pri kosilih je sedel zraven nje, pa ga ni obsijala
milost njenega pogleda. Mati je vidila vse to, pa ni mogla misliti, da bi se nikdar Milka in Vetrogončič iz serca ljubiti ne mogla. Pa vendar začne tudi mati premišljevati, da ima serce vendarle nekaj {{prelom strani}} moči, in po marsikterem pogovoru z Miliko, je jela gospá tudi svoje serce bolj čutiti. Proti prej zaničevanemu soprogu Dankoviču se je kazala veliko prijazniša, kar je Dankoviču močno ljubo bilo. Zopet sta se iz serca pomirila in sprijaznila brez pogodb in pisanih postav.
 
Janez je te dni odgovor dobil na svoje pismo in tudi gospodična. Ne dolgo potem je Janez imel dolg pogovor z gospó, po kterem je bil kaj zadovoljnega obraza. Pa čudno je, da je Janez po tem pismu Vetrogončiču nenavadno malo časti skazoval, med tem ko je Milka proti Vetrogončiču postala vsa prijazna. Morebiti jima je Medja to ukazal. Iz tega Milkinega obnašanja je pa mati sodila, da se je hči vendar enkrat premislila, in veselilo je mater, da je Milika obljubila vzeti Vetrogončiča, ako ji le mati neodveržljivo dokaže, da jo Vetrogončič iz serca ljubi. To dokazati je gospá obljubila in sklenila, po Janezovem nasvetu in zvijači. —
Vrstica 322:
Pa pozabljam, da je sreda. Dolgo že Ljudmila zre po cesti doli, kamor nar dalj pogled nese; kako nesterpno obrača očí! Pa kočije ni viditi od nobene strani, akoravno je solnce že visoko. Kar zasliši govorjenje pod oknom, spne se čez, in dva lovca vidi s serno in z divjim petelinom. Pervega glas ji je znan, spoznajo se oči, in ona perva pozdravi svojega Medja. Kot bi trenil je gospodična na dvoru; objela bi ga bila, pa gospá so stopili na mosolišče, gospod se giblje iz pisarnice, in Vetrogončič koraka iz verta. Občno pozdravljanje. Dankovič je bil pa hud lovec, nikoli bolj vesel, kakor kedar je mogel serno za podbradek pocukati. Lovci so mu bili nar bolj pošteni ljudje. Na enkrat mu je zopet čez vse dópadel dohtar, ki ne zna samo dobro pravde opravljati in na deskah se vesti, ampak tudi divjaščini kaditi. Ko so gospá prišli, so hotli, po slovesnih besedah sprejetbe, kar naglo zvediti, kake naključbe so jim dohtarja po ti poti pripeljale.
 
»Uni dan,« pravi dohtar, »sem dobil iz Dunaja novo risanico. Da jo poskusim, sem prišel sinoči precej pozno v vaš grad, vzel sem lovca sabo. Noč je bila svetla, zrak čist brez vetra. Nočila sva pri stanéh v planini, in ker je lovec poznal vse čakališča in slede, sva za zôro učakala tole serno; in risanica se je skazala pravega mojstra. Ko naju je ravno solnce obsijalo, in je proti nama puhteti začela merzla megla iz doline, sva že stopala proti gradu nazaj. V goščavo prišedši zaslišim ne daleč v strani peti divjega petelina. Megla je pihala nasproti in zakrivala me je, zalezem petelina {{prelom strani}}
in ga puhnem z drevesa. Serno sem ustrelil v dar gospodični; vi, gospá, blagovolite sprejeti petelina, prav mlad je še, in ako, gospod Dankovič, ne zamerite, vam bi hotel z risanico postreči, samo za vas sem ponjo pisal.«
 
Vrstica 330:
 
Ko sta Medja in Dankovič po domače na sodéh slonela, zdaj to zdaj to kapljico poskušaje, si je Milika res veliko opraviti dajala, in Medju z vprašanji komaj časa pripustila, da je žejo ugasil. Pogovarjala sta se pa z Medjem o prav nedolžnih navadnih rečéh, ki bi jih vsakemu bravcu smel zapisati. Ljubijočima, ki se čez dolgo časa zopet vidita, je kratkočasna vsaka beseda, kakoršna si bodi; vsaka množí ljubezen, ravno taka kakor med sovražniki vsaka beseda sovraštvo. Izgled od sovraštva vam pa dam, ker Slovenci bolj poznamo in raji špogamo sovraštvo, kakor ljubezen. Dankovič je po svojem vmes govoril, in toliko mu je risanica serce premenila, da je pri njem zopet Medja v čast in Vetrogončič v zamero prišel. Tudi zato je Medja Dankoviču bolj dopadel, ker je znal bolje piti, kakor Vetrogončič. Se ve da, pošten človek mora pokazati, da zna vse rečí o pravem času, in pitje je tudi znanstvo.
{{prelom strani}}
 
Iz kleti gredé podari Medja Milki gorski venec, ker je tako dobro stregla. Ta krotki gorski venec, ki ga je gospodična vedno ogledovala in duhala, je prizadel Vetrogončiču precej besedovanja, ker do kosila je moral gospodično zavoljo njega dražiti, tode zastonj. Pri kosilu so vsi hvalili gospó, da je divjega petelina tako okusno pripravila, gospa je pa hvalo na Medja otresala. Omeniti je še treba, da je Vetrogončič v obširnem govoru razložil, zakaj nam divjašina diši tako dobro. Po kosilu je šla gospoda v vas I. Dohtar in Ludmila se nista mogla ločiti, akoravno je Vetrogončič veliko umetnosti sprožil, jih narazen spraviti; kakor je svet nanesel, sta bila pred ali za drugimi. To je Vetrogončiču žolč kalilo, gospá je pa mislila: naj vlada še danes priliznjenost, jutri se bo skazala prava ljubezen, in gospodični se bodo odperle očí. Dankovič ni pa nič mislil – pač na risanico.
 
Vrstica 345:
Pervič vpraša Dankovič: »Kako sodite Kerst pri Savici?«
 
Vetrogončič, nekoliko zmešan, odgovori: »Ne zamerite, da nisem v tako težki in pomenljivi uri dosti zbran, odgovarjati na {{prelom strani}} vprašanje o tako odtegnjeni reči; to bi raji mirnim uram prihranil; vendar naj odgovorim. Zavoljo omikanega, gladkega jezika, ki ga je Prešern pervi poskusil v tako slavni pesmi, zavoljo visokih svobodnih misel in poprej neznanega dviga svojega duha, posebno pa zavoljo samostojnosti idée tega eposa, ki je vkoreninjen v zgodovinsko, versko in društveno življenje našega naroda, bo Prešern neumerjoč in vedno štet med perve pesnike vseh narodov.«
 
Radovedna vpraša vmes gospa: »Je li ta pesem dolga?«
Vrstica 373:
Dankovič je še le pri teh besedah občutil pezo tega pisma. Na stol čečne in komaj diha.
 
Vetrogončič pa pravi, se od mize odtegovaje: »Moja ljubezen je bila velika, ni se ji odgovorilo. Slabo je možu imeti ženo, ki ga ne {{prelom strani}} ljubi. In zdaj pride še to hudo znaminje. Žal mi je, da ne morem vzeti gospodične.«
 
Gospodična ga pa zaverne: »Prepričana sem, gospod Vetrogončič, da me resnično ljubite, tudi jaz vas ljubim od zdaj. Vse sovraštvo se mi je v ljubezen spremenilo.«