Človek toliko velja, kar plača: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 25:
„To bi bilo tudi Mici prav všeč, kakor so mi včeraj razodeli botra, ki so prišli iz Ljubljane.
{{prelom strani}}
„Glej, Anica, kako nerodno bi tedaj bilo, ako bi se Reza omožila zoper vse naše pričakovanje. Dobro bi bilo malo podirati. Stopil bom k Rezi, ter ji rekel kako pametno besedo".
Vrstica 36:
Temu in tacemu možu se je vnela v oserčju želja po zakonu in premoženju. Obiskoval je Rezo, lepe besede ji govoril, ni bil varčen z vabljivimi obljubami, in govorjenje njegovo ni padlo na pusto zemljo; pa padlo je med ternje. Kakor rada bi se Reza omožila, pa nekaj vendar njene vesti ne pusti mirovati. Večkrat je odgovarjala dacarju na njegove lepe besede: „Dobra je vaša služba in za naju prav pripravna; dopada mi tudi vse vaše obnašanje. Čislam, ljubim vas; ali v zakon vzeti vas ne smem. Kaj bi ljudjé govorili, kako bi mi zabavljali, ako bi Matevža, ki je toliko časa pri meni bil, ki me je spoštoval kakor mater, od hiše odgnala! Edini zaderžek najnega zakona je Matevž in dobro ime v soseski.
Na take besede je dacar v navadi Rezo tolažil z dokazovanjem, da je sreča in zadovoljno življenje več vredno kakor ime v soseski, in da teta ni dolžna Matevžu {{prelom strani}} nobene podpore; pa Reza je ostala stanovitna. Ali danes je dacar izgovoril novo besedo:„Ako je med nama Matevž edini zaderžek", je djal, „se lahko naredí, da vam bodo ljudje celó prav dajali, ako se zopet omožite. Le malo časa potrebujeva za to".
„Ako morete to storiti po pošteni poti", pravi Reza, „se zakona ne bom več branila".
Vrstica 59:
Mož je z veseljem obljubil, sédel na kola in odderdral v travnik nazaj. Reza in Krucmanica ste pa na hlevu obsedele in osnovale dolg ženski pogovor.
{{prelom strani}}
== II. ==
Vrstica 76:
„Kaj pa vam pride na misel, ljuba teta? Ali mislite precej jutri umreti, da delate zadnje sporočilo? Saj ste še terdni in zdravi; in pred bi človek mislil, da se hočete možiti, kakor pa umirati."
„Taka pohvala se je teti pred malo časom zdela prav prijetna, ali danes jo je zbodla v serce, da ni kaj vedla odgovoriti. Dolgo je pogledovale Matevža, ki je tako zlastno pečenko obiral; nekako milo se ji stori pri sercu. Nasprotne ljubezni ste se bojevala v njenih persih; zdaj je hotla moževa prositi, naj se domú verneta, ker bo testament odložila; zdaj se je spomnila dacarjevih obljub in tistih besedi: da ona Matevžu ničesar ni dolžna. Pa premagovala je ljubezen tetina do Matevža, {{prelom strani}} in že je Reza premišljevala, kako bi se možema izgovorila, ko reče oče Krucman malo nejevoljen: „Če mislimo kaj skleniti, začnimo se koj pomenkovati. Kaj bi čakali Matevža, da se navečerja; posluša že zdaj lahko, mi pa ne smemo časa tratiti in spanja kratiti, če je ravno jutri nedelja."
„Pametna je ta, pristavi župan. Meni se tudi toži."
Vrstica 94:
"Premisli in voli: petnajst sto in štacuno v moji hiši; ali pa beračija in terpljenje z ženo med ptujci. Volitev ni težka pametnemu človeku."
„Kaj bi premišljeval", Matevž naglo odgovori, „kar sem premišljeval že tolikokrat na živih tergih, kakor na samotnih potih. S kakim veseljem sem stopal proti domu v poznih sabotnih nočéh, ko sem bil celi teden pri ptujih, ptujec med njimi; nihče bi mi ne bil iz serca postregel, nihče bratovsko pomagal, ako bi se mi kaj pripetilo, kar Bog obvaruj. V nikogar nisem smel zaupati, ker nikomur nisem vidil v serce; šel sem pa proti domu, kjer me vi čakate; veselo sem žvižgal, in stopinje mi je pospeševala vesela misel: tukaj me čaka večerja, kakor sem jo sam izbral, tukaj mi je postlana lastna postelja, teta me preskerbivajo, varujejo mi stanovanje in blago. Vanje zaupam, kedar mi svetujejo in kedar me tolažijo, me tudi potolažijo, ker poznajo moje serce. Samo pri njih sem domá, drugod sem ptujec po celem svetu. Pa polastilo se me je tudi žalostno premišljevanje. Kaj bom počel pa takrat, kedar bodo teta oslabeli in postarali se? in kdo bo za naju skerbel, ako bi se jim pripetila nanagloma nepričakovana nesreča! Ali bi ptuja dekla, ki služi edino za denar, bila dostojna {{prelom strani}} pomočnica? Nikoli ne. Dobiti bom moral nevesto, ki mi bo vdana v serčni ljubezni, ki bo hotla z mano deliti skerbi in delo, veselje in terpljenje; ki bo iz ljubezni do moža tudi vam vse dobro storiti želela, vam stregla in vas kakor mater spoštovala. Iskal sem dolgo in dobil sem dekleta, ktero spoštujem čez vse; ona in nobena druga mi more biti prava pomočnica. Razodel sem ji že svoje želje, obljubila mi je roko v zakon, da le vi dovolite. Ako bi jo vidili, kako je umna, kako je pametna, mlada in berhka je, in tudi revna ni; ako bi vidili, kako je nalašč zame ustvarjena, dovolili bi mi, da jo vzamem, in ne bili bi tako neusmiljeni. Zdaj mi pa hočete vse upanje in srečo celega življenja razdreti. Kaj čem samec početi? Čemú se bom trudil in delal, ker nihče ne bo vžival mojega truda; nihče se z menó veselil, ker bom sam? Življenje mi bo na pol življenje, gnjusilo se mi bo nakopičenega premoženja, ker nikomur ne bo koristilo. Bolj ko mislim, terša se mi zdi vaša pogodba. Ne morem se ji podvreči. Odjenjajte teta, ali pa popustim vašo hišo in premoženje, ki mi ga ponujate."
Teta ga pa zaverne: „Matevž ti si kratkih misel, kakor so sploh ljudje tvoje starosti. Oženili bi se radi, kakor hitro se morete; komaj ste pa nekoliko občutili jarem zakonski, se kesate noč in dan, tožite svoje žene, in druge svarite pred zakonom; sami sebi pa življenja več ne morete zboljšati. Jaz sem stareja od tebe, skusila sem zakon in nisem neusmiljena, ako te s to pogodbo obvarujem nesrečnega zakona. —
Vrstica 103:
Oče župan se na to oglasi: „Res je presneto neumno, če se človek oženi. Pet otrok imam, vsi se trudijo in potijo od zore do mraka, vendar se mi zdi, da gre kmetija rakovo pot. Kaj imam pa tudi skerbi in težav! Pervega sina so mi v vojake vzeli, in zdaj je drugi na versti, in noč in dan, premišljujem, kako bi ga rešil. Svetujem ti, Matevž, iz lastne skušnje: Stori, kakor teta želijo, in dobro se ti bo godilo."
Krucman ni mogel dalj molčati: „Ne morem poterditi, je djal županu, skozi in skozi vaših besedi. Nekterim se ve da ne kaže, da bi se ženili; sploh je pa zakonski stan vsaj po mojih mislih boljši od samskega. Pri meni lahko vidite, koliko sem zboljšal svojo hišo, kar sem oženjen. Kako ženó imam pa tudi, kako zna vse v prid obračati: take ne dobite v celi soseski; in {{prelom strani}}
otroci — pozna se jim, da so moji. Kar jih doma ne dela, si drugod zlahkoma služijo dober kruh. Kar me je pred koštalo, da sem jih dal nekoliko v šolo, mi je že vse povernjeno. Saj ste morebiti brali, oče župan, pismo, ki mi ga je Juri poslal iz Hrovaškega, in s pismom je poslal tudi vederček lastnega vina. Juri — ta je prav po meni. In Lenka, kako berhka in pametna dekle je bila; že tri leta se ni nobena tako dobro omožila kakor ona, kako dobrega moža ima pa tudi! Jaz sem v zakonu prav srečen, in srečni so tudi mnogi drugi. Veste se pa spomniti, oče župan, kako nejevoljni so bili moji ranjki, da sem si izbral to ženo, s ktero sem zdaj tako srečen. Ne bili bi je pustili v hišo, in tudi kmetije bi mi ne bili izročili, ako bi ne bila ravno sila zavoljo vojaščine. Ako je človek pameten, kakor sva jaz in Matevž, in tudi vi, oče župan, nikoli ne dobi nerodne žene; saj vé, ktero si izbira, ker izbira si jo po pameti. Naj ti tedaj kaj svetovam, Reza, po svoji pameti; mojega svetú še nihče ni zavergel: Nar bolje storiš, ako daš Matevžu, kakor si obljubila, petnajst sto in štacuno; v njegovo ženitev se pa kar ne mešaj ne. Naj Matevž nevesto pripelje, kedar hoče, jaz sem porok, da si bo dobro izbral; ti boš ž njo veselje imela, in kedar boš stara, boš imela vsaj kaj pestovati."
Vrstica 116:
Na to pravi sosed Krucman: „Tudi jaz vam pravim, da Matevž ni termast, on je pameten, in poterdim njegove besede. Ako te huda teta več noče pri sebi imeti, pa k nam pridi, raji nocoj kakor jutri. Ravno zate bo soba in postelj, ktero je Juri imel, preden je šel na Hrovaško. Teta bo pa že enkrat spoznala svojo krivico".
Teta je jezna šla v drugo izbo, župan nezadovoljen s Krucmanovimi besedami je hotel nekaj govoriti, pa Krucman ga je pomiril s kozarcom vina. Matevž je bil pa rudeč po vsem obrazu. Molčé je zerl pred sebe, le od časa do časa je Krucmana pogledal hvaležnih oči. Teta je prinesla v tem tri sto goldinarjev iz izbe, malo krotko jih je položila pred Matevža, rekoč: Na denarje, kakor si mi jih bil izročil; varuj jih {{prelom strani}} od zdaj sam, kakor veš in znaš. Do zdaj sem ti bila mati, od zdaj naj te pa prevzetnost in terma vodi, koder hoče; jaz te bom pa pozabila."
Matevž spravi denar, zadene krošnjo s pomočjo Krucmanovo, in možje so stopili čez prag. Reza jim je svetila. Serce ji je močno bilo; pa ni vedla, ali od veselja, da je zmagala dacarjeva zvijača, ali od žalosti, da je odgnala svojega strička o polnoči iz hiše, ktera se mu je toliko priljubila. Na pragu ji je Matevž roko podal in rekel k slovesu: „Ako me tudi vi pozabite, jaz vas ne morem. Spominjal se bom vaših dobrot. Pa tudi vi se bote mene spominjali. Spoznali bote, da nisem jaz delal krivice in zdražbe med nama ... „Več še je hotel govoriti, in solze so mu stopile v oči, pa Krucman ga prime pod pazho in odtegne od tete. „Kaj se boš prepiral s termasto teto, je djal; preden teden mine, te bo prosila, da prideš nazaj; saj dobro poznam svojo
sosedo. Matevž vesel bodi! Pamet in pogum veljá. Človek mora prestati tudi nadloge, da se mu moštvo okrepča. Povsod nimamo bogatih tet in tolstih pečenk, pa povsod so pošteni ljudjé, ki čislajo umnega čverstega moža."
{{prelom strani}}
== III. ==
Vrstica 127:
Reze ni bilo pri deseti maši. Matevž je pa stal med tovarši enačih let, kakor njih pervec in poglavar, na videz veselega obraza. Tovarši, ki so ga poprej toliko v časti imeli, so ga malo ogovarjali; nekako milovaje so ga gledali; in tudi med njimi ni tekla govorica, ker vsacemu je v mislih bilo le to, kar se je z Matevžem godilo; vpričo njega si pa upali niso o tej reči govoriti. Bilo je vsem tesno pri sercu, nar bolj pa Matevžu, ki ni govoril in tudi ni pazil na njih govorjenje, kakor se tudi ni oziral na dekleta memogredoče, ki so ga radovedno pogledovale, ali se je kaj spremenil od sinoči. Obernjene je pa imel Matevž oči na očeta Krucmana, ki je pod lipo pred pokopališčnimi vratmi imel okoli sebe zbrano kerdelo mož, ki so poslušali njegove nasvete in sodbe. Vsako nedeljo je mož imel pod lipo posvetno pridigo za sosesko, in prav radi so ga poslušali, ker imel je Krucman pervo besedo v vseh rečeh. Ni bil sicer župan, pa župan ni mogel nič skleniti, dokler ni Krucman pristopil na njegovo stran. Tudi v premoženji so ga prekosili nekteri kmetje; vendar niso imeli veče veljave, kakor stari skušeni mož. Da je Krucman zadolženo hišo, ki jo je prejel od očeta v hudih letih, spravil na dober stan, da je imel terdno, delavno družino in vedno srečo pri opravilih, ker je vse storil o pravem času, in da so se besede, ki jih je izustil v bolj važnih zadevah, večidel vselej poterdile: to vse je pripomoglo možu k veliki časti in dobremu imenu v soseski; njegovega sveta so vsi iskali, in nič ni bilo v soseski narejenega in sklenjenega, kar bi ne bil poprej Krucman poterdil; in čeravno mož ni bil prost nekakega napuha, ki se je razodeval v noši in govorjenji, je bil vendar obče čislan in dopadlo je ljudem, da se možki Krucman tudi možko vede.
Ko se je družba okoli Krucmana nekoliko razkropila, pristopi Matevž v krog poslušavcov. Ko ga Krucman ugleda, reče se nekaj besedi možem za slovo, zapusti jih z Matevžem, in preden je Matevž usta odperl, spregovori Krucman: „Kakor ti berem na obrazu, bi me rad za svet prašal. Ako je beseda važna, pa stopiva h kerčrnarju na kak bokal. Vino da človeku dobre pametne misli, če ga zmerno piješ; pri vinu se vse bolj vjemajo misli in besede, in hitreje človek prevdari, {{prelom strani}} kaj bi bilo dobro in prav. Vso pamet nam pa zmeša, če ga preveč pijemo. Tebe že poznam in hvalim te, ker se ogiblješ pijancov in tovaršem daješ dober izgled".
Pri teh besedah stopila čez prag vaške kerčme, in jo zavijeta berž po stopnjicah v zgornjico. Ko sedeta za mizo, reče Matevž: „Nar prej vas zahvalim, da ste me sinoči tako ljubeznjivo zagovarjali; prosim vas, da bi še enkrat s teto govorili in jej omečili serce, če je mogoče, potem bi vas pa prašal, kaj mislite, zakaj so teta sinoči delati hotli zadnje sporočilo?
Vrstica 145:
„Prehitel si se bil. Zdaj previdiš, kako nespametno si ravnal, da si hodil za dekletom, preden si bil gotov tetinega premoženja. Saj previdiš, da ti je ne morem dati v kakor zdaj stoji tvoje premoženje. Ako si pa dekletu s priliznjenim govorjenjem glavo zmešal, da bo zaničevala druzega ženina, da bo v vednem spominu nate z zakonom nezadovoljna, v kterega bo morebiti kmalu stopila, da bo tožila in žalovala: si ti kriv in naredii si jo močno nesrečno, in ta nesreča se ne da kmalu popraviti".
„Preveč me grajate", odgovori Matevž. „Z Mico sem govoril po pameti, nisem se ji prilizoval. Pa sam {{prelom strani}} ne vem, kako je prišlo, da se ljubiva. Ako je to nesreča, kaj ne morem; sama je prišla in zadela je mene bolj kakor njo. Morebiti je pa sreča, saj ne vemo, kaj nas čaka".
„Kakor svet stoji", odgovori Krucman, „se lahko previdi, da ti in Mica ne bota mogla delati zakona. Tedaj če se hočeš spametovati, pusti mi hčer na miru. Jaz jo bom domu vzel, ako količkaj iz mesta izvem, da si ž njo govoril. Toliko si pameten, da te ni treba dvakrat svariti. Ako pa prideš do dostojnega premoženja, ako mi pokažeš le dvanajst sto svojega denarja, dal ti jo bom z velikim veseljem".
Vrstica 162:
Razveselila bi bila s temi besedami Matevža, pa daleč proč je bil, in v obupni žalosti je stopal po ulicah vesele Ljubljane.
{{prelom strani}}
== IV. ==
Noč je potekala in že je merzla megla pihala po dolini. Danica, oznanivka dneva in terdega dela, je priplavala na nebo in spanec je že popuščal pridne gospodinje, in živina v hlevih se je oglašala: ko zvona milotužni glas razširi strah in grozo po vasi. Stari Krucman plane iz postelji, plaho pogleda skozi okno v žarečo noč, in groza, plamen šviga skozi bližno Rezino streho. Strah mu ude prešine, pa še bolj ga strašna misel zbode v serce, da je Matevž zažgal tetino hišo. Mož verže obleko nase, skoči v zgornico, da bi morebiti Matevža dobil v spavnici. Poterka na duri, bile so zaklenjene. Zažene se z močjo vanje, da se je ključavnica vdala. Postelja je bila postlana, kakor snoči, sledu po Matevžu pa nikjer. Vsi Krucmanovi so bili po koncu in hite pomagat.
{{prelom strani}}
Ko pride Krucman k ognji, je plamen na več krajih prederl leseno streho, in veža, ki ni bila vsa zidana, je bila v nar hujem ognji in vsa zatvorjena, ker strop je vanjo padel, in duri do Rezine sobe zagradi. Pokal je že tudi strop nad sobo, in valil se je ven vroč zadušljiv dim. Na enkrat se soba razsvetli, kos stropa je vanje padel in vidila se je Reza pri oknu, na pol oblečena. Na pomoč je klicala skozi okno, ki je bilo zatvorjeno z debelim železnim omrežjem. Krucman in nar močneji mož iz vaši sta se vperla v železni drog, pa železo se je le zakrivilo in ni se premaknilo iz debelega kamnitega okvirja. Prišel je kovač in zidar, da so silama izvalili okno in železo. Segel je Krucman skozi podertijo po Rezo. Rešil jo je. Omamljena je bila od puha in dima, vdaril jo je bil goreči tram in hudo ranil, tlela je že tudi obleka na njej. Zapustil jo je vid in zavednost, in dalj časa so jo močili, da je v drugo sopsti začela. Krucman jo je ženskam izročil, sam je pa možem ukazoval, kako naj pohištvo podirajo, in ogenj kropijo, in kje naj gasijo, da se ogenj ne razširi; posebno ženske je dobro ozmirjal, ki so brez reda tu in tam vodo razlijale, in vedno žalostno kričale.
Dve ženske ste Rezo obvezovale, ena jo je z vodo močila. Dacar, ki je bil med pervimi pri ognji, je skušal z Rezo govoriti, pa Reza ni mogla ust odpreti, ne ganiti udov, le težko je sopla in zdihovala. Okoli stoječi so z glavo kimali, brez upa, da bo še kdaj vstala. Dacar jim je dokazoval, da opekline niso nevarne, pa bil je tudi sam nasprotne misli. Uganjeval je s kmeti, kako bi se bil ogenj vnel, in poterdil je njih besede, ko so Matevža na sumu imeli. Ko je pa zvedel, da Krucman nocoj Matevža ni dobil v postelji, ko je duri spavnice razbil, in ko je vidil, da so vsi Krucmanovi pri ognji, Matevž pa deleč proč, se je podal dacar žalosten in obupan, da je bogata nevesta, vsa njegova sreča in upanje, tako na smert ranjena, od pogorišča proč, in nihče ni vidil, kdaj in kam. Ko je Krucman s pomagači ogenj toliko ustavil, da ni bilo nevarnosti za sosednjo kerčmo in njegov hlev, je stopil k možem, ki so stali okoli revne Reze. Jezno jih je nagovoril: „Ali nič ne veste pomagati, zijala! Na mrazu in rosi revo pustite ležati, in gledate jo. Nesite jo naglo v mojo hišo v zgornjico na posteljo! Eden naj pa teče v terg po zdravnika. Da vam nič na misel ne pride! Že pred uro bi bili Rezo imeli v posteljo spraviti." Posvaril je Krucman tudi svojo ženo, da je prišla ogenj gledat in ni hiše varovala.
Prijeli so Rezo štirje možje, in jo odneso v tisto posteljo, v kteri je prednjo noč spal ubežni Matevž. Ko so jo prinesli na prag Krucmanove hiše, so čuli ropot v zgornjici, in težek pad na vert, kakor da bi bil kdo skozi okno poskočil. Mislili so, da je to spomin, da bo nekdo umerl v zgornici. Nihče ni mislil, da bi človek bil, ki je skočil iz sobe. Ko pa v sobo pridejo, in vidijo Matevževo blago razberskano, omaro odperto in njeno ključavnico razbito, se je vsim zdelo, da so imeli tata v hiši, ali pa je Matevž nazaj prišel, nekaj dražjega blaga odnesel, in tudi shranjeni denar iz omare pobral, potem pa hitro pete odnesel, da bi ga ljudje ne zgrabili, ker je tetino hišo zažgal. Tako so mislili. Kmalo je prišel Krucman z zdravnikom, kteri je Rezi rane prevezal, in ji nekoliko olajšal hude bolečine; pripomogel ji je k zavednosti, in {{prelom strani}} tudi govoriti je mogla revna Reza, ki je zdaj okusila, kako bogastvo ne reši človeka, da bi ne potreboval pomoči dobrih ljudi, in ne spal v ptuji postelji. Pa povem naj zdaj tudi kaj iz poprejšnega življenja Matevževe tete.
Bila je nar mlajša hči revnega očeta, ki je drevaril vse žive dni. Dote ni imela večr kakor petdeset goldinarjev, pa bila je nar lepše dekle cele soseske; zato jo je v zakon vzel kmet iz bližnjega sela, ki je bil zelo premožen, toda imel je sive lase. Srečen bi bil njen zakon, pa bil je brez otrok in kratek. Čez tri leta je kmet umerl, in zapustil je mladi vdovi polovico premoženja. Za ta denar, ki ga je bilo precej, je Reza kupila prijazno hišo z vertom in travniki na Kalu, ostanek je ljudem posodila, in živela je od obresti brez skerbi s pohiševavcom Matevžem, sinom stareje sestre, kterega je na novi dom vzela, in pri kupčii zakladala. V lepem miru sta tri leta živela, in Rezi ni bila možitev več v čisli, dokler ni dacar odtegnil njeno serce od Matevža, in zdražbo prinesel v mirno hišo. Nesrečni požar ji je na vzel ljubo zdravje; druge škode ni naredil, ker Matevževo blago je bilo včeraj preneseno h Krucmanu, in hiša je bila zavarovana, denar pa posojen poštenim dolžnikom. Da se bo tudi zdravje ob kratkem vernilo, je zdravnik upal, ako se teta le varuje prehlajenja in dušne ganitve.
Vrstica 184:
Zadel si je krošnjo in šel je iz vasi. Z nikomur ni govoril in nihče ni zvedel, kam so ga nesle nagle stopinje.
{{prelom strani}}
== V. ==
Vrstica 200:
„Zakaj bi ne verjela? Kdo bi mogel lagati v taki nesreči! Bore Matevž pa tudi nikoli lagal ni."
{{prelom strani}}
„Mica, Mica ti si ostepljena. Vsi ljudje govore, da je Matevž Rezino hišo zažgal, akoravno ti terdiš, da je bil takrat v Ljubljani; vsi ljudje terdijo, da je svoj denar odnesel, samo da bi nas prevaril. Kar pa vsi ljudje govore, je rado resnično. Čemu jo je pa tudi pobegnil v ptujo deželo, ako se ni bal ječe bi vislic."
Vrstica 207:
Krucman je postal nejevoljen in zažugal je hčeri, da nikdar več nima govoriti o njem. Prijel jo je za roko, in peljal v Rezino sabo. Močno se je Reza razveselila nove strežnice. Pa potrebovala je tudi v svojih bolečinah človeka, ki bi vtegnil vedno zraven nje biti, ki bolje in krotkeje streči zna, kakor dekla, ki nikdar ni stopila iz domače vasi; potrebna je bila kuharica, ki se je v mestu učila pripravljati bolniku priležnih jedi.
Radovljno je Mica prevzela postrežbo bolne Reze. Prevezovala jo je, pripravljala nove obkladke. Tolažila je njeno terpljenje, da jej je pripovedovala ali prebirala kaj iz svetih bukev. Iz serca rada je storila vse, kar je Reza želela; kolikor je Rezi terpljenje zlajšala, in kar ji je dobrega storila, zdelo se ji je, da pomaga tudi ljubemu Matevžu, ki ga ni mogla izbrisati iz serca, ki ga je vedno vidila v bojih in nevarnostih, in ga tolikrat nazaj želela k postelji revne Reze, da bi ju zopet sprijaznila, da bi teto omečila, in pripravljala Matevžu nazaj tisto srečo, ki jo je vžival pred kratkim časom. Opomnila je včasi Rezo nesrečnega strička, pa ta spomin je bil Rezi, kakor bi ji na novo rane tergala. Dokazovala je Mica, da Matevž nikakor ne more biti tako hudoben. Reza jo zaverne: „Togota žene človeka v nar huje hudabije, Matevž je bil razserden, in ni se mogel krotiti." Djala je Mica, da bo Matevž nazaj prišel, in se čisto opravičil. „Kedar nazaj pride, odgovori Reza, mi ne bo smel pred oči." Koliko serčne žalosti je Mici prizadelo, da Rezi ni mogla iz misel izbiti hude sumbe, jokala je pri Rezini postelji, pa solze so bile zastonj, in niso mogle umiti Matevževega imena. Sedla je Reza v postelji, v glasni tožbi je ponavljala dobrote, ki jih je Matevžu skazala; hvalila je njegove poprejšne djanja, njegovo lepo obnašanje; ko je pa prišla do tiste nesrečne noči, ktera ji je vzela hišo in zdravje, je roke sklenila, in med solzami je ihtila: O večni Bog, zakaj si mi v hišo poslal tacega gada, in ž njim tolikanj nesreče in sramote! — Vsa nekdajna materna ljubezen se je Rezi spremenila v žalost in zaničevanje; Matevž je pa izbrisan iz njenega serca, kakor zaveržen hudobnež. Matevža zaničuje tudi cela soseska, ki ga je maloprej tako čislala. Govorili so nekteri, da je Matevž na Laškem; nekteri so mislili, da se po domači deželi okoli potika, in marsikdo, ki je kdaj pohiševavca razžalil, se je bal, da bi se tudi njemu hiša v pepel ne pogreznila. Nekteri so pa kmalo govorico raznesli po vasi, da so pohiševavca na Laškem ubili, in da zdaj straši na Rezinem pogorišču. Vse to se je govorilo in močno verjelo. Ena sama duša je bila v celi vasi, ki je proti Matevžu ohranila poprejšne misli in nepremakljivo ljubezen. Mica sama je imela pred Rezo dobro ime za Matevža, drugi vsi so ga tožili. Tudi stari Krucman, ki pri sercu morebiti ni verjel, da bi Matevž bil hudobnež, je govoril od njega le z zaničljivo besedo, in zakaj? Zasledil je mož, kako nenavadno ljubezen skazuje {{prelom strani}} Reza njegovi hčeri, postrežljivi Mici; vedil je, da Reza nima sorodnikov razun Matevža, in ne misli več na zakon z dacarjem; tedaj je mož upal, da bi Mica vtegnila Rezo podedovati, ako se teti vterdi sovraštvo do Matevža. In Krucman ga je tedaj pomagal vterjevati. Reza ni mislila, dokler so jo pekle rane in bolečine, na zakon. Dacar jo je večkrat obiskoval, tolažil jo je z besedami, in opominjal jo obljub in sklepov, pred strašnim požarom storjenih; pa Reza je ostala merzla, kakor bi bila vse pozabila. Le Micina postrežljivost je bila Rezi v ustih in na sercu in obljubila je pridnemu dekletu, da jo hoče vzeti kot hčer, da ji bo dala hišo in dom; pa Mica jo je prosila: naj to vse pusti Matevžu, ki je tega bolj vreden; ako pa noče Matevžu dati vsega, naj izroči premoženje obema nerazdeljeno. Pa Reza od Matevžu ni hotla več slišati: Mica je pa mogla biti vedno zraven nje, bila je tudi rada, in njeni poterpežljivosti je imela Reza zahvaliti, da je mogla tretjo nedeljo že zapustiti kraj bolečin, in se v cerkvi zahvaliti za rešitev življenja in vernitev zdravja.
Ko človek po dolgi bolezni zopet na noge stopi vesel in terden, vse pozabi, kar je v bolezni prestal, in pozabi rad tudi misli in sklepov v bolezni storjenih. Bolna Reza je bila skoraj nejevoljna, kedar je je prišel dacar tolažit; komaj se je pa ozdravila, se je že ponovilo staro nagnjenje; po pervi maši, pri kteri je ozdravljena molila, jo dacar pelje v kerčmo, v svojo cerkev, kjer bo pri kozarcu vina praznoval ozdravljenje svoje neveste.
Vrstica 213:
Napravil je dacar v kerčmi veselo gostovanje, pri kterem je Rezi serce poskakovalo, da je zopet prišla med zdrave ljudi. Ponovila je vse prejšnje namene in zlate upe. Zopet je dacarju dala roko, in ukazala mu je, naj precej zidarje naprosi, da bodo prihodnji dan začeli novo hišo zidati lepšo in prostornišo, kakor je bila poprejšna, in sklenjene je bilo, da pervo opravilo v novi hiši mora biti ženitvanje. Dacar je pa za vino dajal, pil ga je vsakdo, ki je zraven prišel. Na večer je prišel tudi godec, in spreobernila se je kerčmarjeva zgornica v plesišče. Odmevala je od strun nevbranih glasov in od ceptanja še bolj nevbranih nog, da so ušesa bolele poslušavea, komur plesu ni bilo mar.
Veselice naših Gorencov; pri kterih je ples poglavitna reč, bi potrebovale mnoge poprave. Gorenec je počasen in resnoben, on ne poželjuje veselic, in se jih tudi malokdaj vdeležuje; ples in zgrajanje se mu zdi prenoro; tedaj on pleše le takrat, kedar ima v glavi že malo preveč vinskega cveta. Kako divji in sirov je tedaj ples? Plesavec napenja vse moči, da pleše, dokler godcu roka ne omaga, in bolj se vtrudi pri plesu ene nedelje, kakor pri delu celega tedna. Varovati zdravje je zadnja skerb; bokal za bokalom se izliva v razgrete telesa. Ker so tudi glave razgrete in dražljive, se vname rad prepir, in ples se večidel s tem konča, da se razbije nekaj stolov, in včasi tudi klera čepina. Godec gre žalosten iz plesišča, med tem ko kerčmar razdrobljene steklenice šteje. Kaj tacega se, hvala Bogu, ne zgodi vselaj, vendar prevečkrat, in kdor ima z ljudstvom kaj opraviti, bi imel tudi skerbeti, da se zabave in veselice, delavnemu človeku tako potrebne, ne zanemarijo v sirovosti, ampak povzdignejo na tisto stopnjo omike, ki jo ima sploh naše ljudstvo pred drugimi narodi. Ne vem, kako je to, da je narod opustil in pozabil toliko starih, lepih in narodnih zabavnih šeg, {{prelom strani}} in je zanje prevzel od Nemcov to sirovo zgrajanje; in da Gorenci nimajo nobenega narodnega znamenja vec kakor jezik in kozolce.
Pa vernimo se od neprijetnega premišljevanja k dacarjevi Rezi. Glejmo jo, kako burno se verti med plesavci. Vec let že ni plesala; pa pozabila ni te umetnosti; ni bila še popolnoma zdrava in terdna, pa se vendar ni bala sukati, da ji je pot stopil na čelo. Do polnoči je terpelo rajanje in zgrajanje; do polnoči je Reza ostala v veseli družbi. Zapustila bi bila sicer rada že pred zagatno plesišče, ker jo je jelo nekaj mraziti, tudi glava jo je bolela, pa ljubemu dacarju ni hotla veselja kratiti. Komaj se je pa vernila h Krucmanu in stopila v sobo, v ktero so jo pred tremi tedni prinesli omamljeno in opečeno, se terpljenje bolj ponovi, mraz jo je tresel, tergalo jo je po vseh udih in rane, na pol zaceljene, so jo na novo pekle, in otekati so začele.
Vrstica 230:
Dacar je zidarje pripeljal v vas; pogorelo mesto, na kterem se bo zidala nova hiša, jim je pa odkazal oče Krucman. Naglo so se zidarji dela poprijeli, in hitro je raslo novo zidovje iz tal. Krucman je pa možko okoli zidov postopal in ukazoval je zidarjem, ki mu brez stroškov zidajo čedno hišo, ker družba za zavarovanje je pohištev je škodo že bila cenila in povernila; z dobljenim denarjem je pa Krucmanu mogoče bilo tudi večo hišo od prejšne sozidati. Mož je bil res dobrovoljnega obraza, ko je hvalil svojih otrok srečo in dobro obnašanje; kako rad je ponudil nov mehir tobaka sosedu, ki je prišel ogledovat Krucmanovo zidarijo in tudi hvalit svojega sina, kterega bi morebiti rad Mici zaročil. Moško je govoril Krucman o svoji hčeri, nobenemu je ni ob ljubil, nobenemu odrekel; velikokrat je pa ponovil: „Mica se mora omožiti, kakor se ni nobena mojih hčer. Pridjal jim bom tudi jaz nekaj dote, in tako svatovanje bomo imeli v novi hiši, kakoršnega ne pomni cela soseska."
{{prelom strani}}
Kakor so se možje Krucmanu skušali prikupiti, tako so fantje gledali za Mico; pa kakor je Krucman želel vedno le boljšega ženina, tako Mica ni želela nobenega. Obilna dedšina je ni storila prevzetne, ampak tiho in žalostno; ogibalo se je ljudi in veselic, samotna je doma presedala in premišljevala, kdaj se bo vernil Matevž, po kterem ni bilo ne duha ne sluha. Kolikokrat se ji je sanjalo, da ga vidi v boju, da je ranjen, ubit; koliko solzicam izvirek je bila skeleča misel, da Matevža morebiti že krije černa zemlja Laška. Nar huje serčno terpljenje je negotovost. Srečo in nesrečo prihodnjo si človek vpodobi, kakor more živo; up in strah se ga polastita oba kmalo, in vedno močneja sta, čim dalje človek čaka. Tako visi človek med rajem in prepadom, nepreterpno čakaje, kdaj se bo osoda določila, in dalj ko čaka, bolj mu serce trepeta, in raji bi se v prepad zavalil, kakor dalje čakal negotove prihodnosti.
{{prelom strani}}
== VI. ==
Dacar še pobira dac pri kerčmarjih, kakor ga je pobiral prejšne dni; le preselil se je v drugi kraj, ker na Kalu mu ni bilo moč dalje ostati. Rezin grob ga je vedno opominjal podertega upanja in pokopane sreče; in morila ga je žalostna resnica, da nova hiša, ktere načert je sam sebi narisal, drugim vstaja iz tal. V drugem kraju, je mož mislil, bode spremenjena okolica in drugi ljudje bodo spremenili tudi njegovo serce, in žalosten spomin se bo odmaknil mirni zadovoljnosti. V novem kraju je žalovanje po pokopani nevesti res kmalu jenjalo, žalost po zgubljenem denarju se pa ni htela posloviti od mehkega serca.
Prišel je dacar neki večer v Ljubljano. Prinesel je sabo precej denarja, da bi ga odštel gospodu, ki ima dac v zajemu. Sedel je v kerčmi pri poliču vina, ko pride v sobo nekaj vojakov v nenavadni, pri naš poprej nepoznani obleki. Slovenci so bili, pa obraze so imeli bolj zagorele, kakor domači in bolj suhe. Brada, ki so jo nosili po laški ali francoski šegi, jih je tako spremenila, da bi nihče v njih Slovencev ne spoznal, ako bi bili na Laškem zgubili tudi domači jezik. Zgubili jezika niso, pa nekoliko se jim je vender spremenil. Z začudenjem je dacar može ogledoval, ko so se zraven {{prelom strani}} njega vsedli; in skoraj boječe se je v pogovor spustil s čverstim fantom, ki mu je prav prijazno napil, in pristavil: „Danes moramo vsi pijani biti od veselja, da smo nazaj priromali v milo domovino iz toliko nevarnost, v kterih je več nismo upali še kdaj viditi."
„Hvala vreden je pa vaš pogum, odgovori dacar, da ste se podali v hude nevarnosti, ko vam ni bilo treba."
Vrstica 262:
Dacar ga po strani pogleda rekoč: „Niste vredni, da bi z mano stavili, to vam pa povem, da lahko stovine naštejem."
{{prelom strani}}
„Verjamem, pa morebiti niso vaše, kar pa jaz naštejem, je vse moje, prijatel!"
Vrstica 275:
Pri gosposki je kerčmar povedal vse, kar se je zgodilo; denarje so djali pod pečat, Matevža in dacarja pa pod ključ do druzega dne.
Drugi dan je pa Matevž takole govoril pred sodnikom: „Svoji teti na Kalu sem hranit dal tristo goldinarjev. Pol leta je temu, kar mi jih je dala nazaj priče dveh mož, ki vtegneta dokazati resnico mojih besedi. Šel sem potem drugam gostovat: drugo noč so pa bili denarji ukradeni, ko me ni bilo doma, ko je ravno hiša moje tete gorela. Da so pa denarji, ki so sinoči bili dacarju vzeti, ravno moji, vam dokažem, ako mi jih le v roke daste. Soznanil sem se nekdaj s starim gospodom, ki je vsak bankovec, preden ga je izdal, s kako čerko zaznamoval tako, da so čerke po versti položenih bankovcov besede dajale. Imel je gospod tudi mnogo besedi in stavkov za dvajset, trideset in več bankovcov. Vzel sem njegove besede, in po njegovem izgledu sem zaznamil trideset bankovcov s stavkom: „Bog ohrani zdravje, srečo, mirno vest." Trideset čerk je na vsakem bankovcu ena, majhna, da se komaj vidi, na licu spodaj na desnem voglu. Dolgo je vradnik zaznamovane bankovce pokladal in prekladal, da je prišlo skupaj nekaj besedi, ker porabljeno je bilo nekaj zaznamovanih bankovcov; pa toliko jih je vendar ostalo, da se ni moglo dvomiti nad resnico Matevževih besedi. {{prelom strani}} Sodnik je poterdil dokaz, posebno ker je dacar tatvino obstal, ko je vidil, da bi zastonj tajil. Odštel je sodnik Matevžu tristo goldinarjev, kar je ostalo, je zopet zapečatil; izpustil je Matevža, dacarja je pa povabil, naj še ostane v terdni hiši.
Tovarši iz Laškega so Matevža pred sodnijsko hišo čakali, in sprejeli so ga z velikim veseljem, ko je med nje stopil zadovoljnega obraza. Peljal jih je v kerčmo nazaj, kjer jim je pri polnih kozarcih razložil, kar se je zgodilo ž njim in dacarjem. Ko so se pa tovarsi najedli in napili, se je poslovil od njih: „Z Bogom, tovarši! Zopet se moramo razkropiti. Morebiti se več ne vidimo. Spomnite se v boljših časih vašega tovarša in nevarnosti, ki štetih zraven njega prestali v nesrečni vojski. Jaz pa grem na Gorensko. Sreča se mi zopet smeja. Hajdimo za njo, da je ne zamudimo. Z Bogom, bratje!"
{{prelom strani}}
== VII. ==
Zadnji žrebelj in smerečico so pribili na streho Mickine hiše. Bila je nova hiša nar lepša v vasi. Imela je nadstropje, visoke okna, dvoje duri, obokano klet in znotrajne sobe in izbe so bile prav pripravno postavljene. Za hišo je bil hlev niži, kakor hiša, in snažen prostoren dvor je bil med njima. Malo tako lepih hiš je na kmetih, ker naši domači zidarji večidel ne znajo več kakor postavljati kamen na kamen, obris za hišo jim večidel daje gospodar sam, in kakoršen je gospodar, taka je potem hiša. Zato je tudi tako malo lepih in vkusno sozidanih hiš viditi. Okna so redko in gosto, velike in majhne vse vprek postavljene, včasi še celo v eni versti ne; na lepoto in ravnomernost se ne gleda. Duri so postavljene, kjer si bodi, celo na voglu hiše sem vidil marsiktere. Ko se pa stopi v poslopje, je homatija še veča, povsod debelo zidovje, polno voglov in neporabljenih kotov, nikjer priličnega prostora. Pozna se, da Slovenci ne zidajo še dolgo; zidarji pa tudi še dolgo ne bodo tako umetni, kakor so postavim tesarji in mizarji. Prav čudno je res, da na tako okornem zidovju sedi tako lepo vezana tesarija in tako terdno ostrešje. S tem pa nisem hotel reči, da so vse kmečke hiše zidane tako okorno; nektere so clo umniše postavljene, kakor marsiktera Ljubljanska.
Vzrok, da je Mickina hiša zala in pripravna, je bil pa edino le ta, da je Krucman, ki je zidarjem pokazoval, kako in kaj naj zidajo, precej lepih hiš vidil; on je pa vse, kar je kje vidil, presojeval; kar je dobrega spoznal, je skusil tudi pri sebi vpeljati, in ni se mu škoda zdelo denarja in truda, ako je veljalo kaj zboljšati. Tudi častilakomnost je moža gnala, da je v vsem {{prelom strani}} hotel biti pervi in vašcanam dajati dober izgled. Kako rad je Krucman sosede vodil po novih sobah, kako se je hvalil, ko jih je ogledoval, saj bile so njegova znajdba; pa tudi mnogo sladkih ur je mož upal v njih preživeti.
Ker je hiša popolnoma dodelana, je danes Krucman župana povabil, naj jo pride pogledat, in jo pohvali pri vinu, kterega bota pila pri novi mizi. Prijazno se pričkaje, sta sedela moža za mizo, kakor tisti večer, ko je ranjca Reza Matevža od hiše odgnala. Pa ni se Reze spomnil ne Krucman ne župan, in nobenega kozarca nista izpila v njen spomin. Mica je vsa zamišljena zraven mož sedela in predla. „Ali ti je všeč moja zidarija?" jo vpraša zadovoljni oče. Hči klaverno odgovori: „Dopadla bi mi hiša, ako ne bi bila moja."
Vrstica 299:
Na to Mica odgovori: „Ljubi oče! krivo me sodite, ker ljubezni ne poznate druge, kakor do premoženja. Vaše serce se nikdar ni ogrelo za kaj boljšega; vi nikoli niste bili mladi. Dajte mi vaše merzlo serce, in z veseljem bom spolnila vašo željo. Dokler mi pa to serce v persih bije, bom nosila v sebi staro ljubezen in obljubljeno zvestobo; strah in up bota edina občutka, ki se bota v njem verstila. Kako bi mogla verlega Matevža pozabiti! Vedno mi je živo pred očmi, posebno tisto jutro, ko sva slovo jemala; on je šel na Laško, jaz domu. Britko sem jokala, on me je pa tolažil. „Tvoje solze, je djal, se bodo kmalo v smeh spreobernile. Najina težava bo le kratka skušnja. Za vekomaj naju sreča ne more zapustiti, ker ničesar nisva kriva." Tako je djal, in obrisala sem si solze. Upam, da tako blagega serca ni kroglica zadela. Prišel bo Matevž nazaj in ž njim veselje. Zame pa ni druge ljubezni in druzega veselja, kakor on. Kako bi mogla v zakon jemati druzega moža; kako bi me pekla vest, kako serce bolelo? In če Matevž pride nazaj, kaj bi mislil o meni? Nar bolj zaničljiva stvar mu bom na celem svetu, mislil bo, da sem ga tudi jaz obrekovala in černila, in mu hinavsko iz rok iztergala namenjeno dedšino. Ko je šel na Laško, ni imenoval svojega, kakor edino moje serce; kaj bi počel, ako najde tudi to drobno serce po izneveri druzemu prodano ... Ako nočete krivi biti nesreče dveh serc, dovolite mi odlog, da zvem, ali Matevž še živi; morebiti je srečen, in tudi bogat, oče! Ako pa reven pride, ne glejte toliko na merzli denar, ampak premislite, da je zadovoljnost in ljubezen v revnem zakonu več vredna kakor vsi miljoni."
Krucman se za tako govorjenje ni zmenil veliko. To je prazno blebetanje, je djal. „Pa da bo konec prepira {{prelom strani}} in dolgih besedi, ti obljubim, da te bom Matevžu dal, in raji kakor druzemu, da ti voljo spolnim, ako pride nazaj, in toliko denarja prinese, kakor bi jih imel mesarjev Janez; ako ima tudi sto ali dve sto manj, bom skozi perste pogledal. Denar, Mica, denar je perva reč.
V nar gorkeji ljubezni zmerzneš brez denarja. Kjer je denar, tam je sreča, kjer ga ni, reva in nadloga. Zdaj mi pa molči o Matevžu, da me ne vjeziš."
Vrstica 316:
„Žalostna sem bila, pa kmalo bom zopet živa in rudeča."
Zdaj so pa možje v sobo stopili. Krucman ni nar manj osupnil. Stopil je k mizi in roko je podal Matevžu; {{prelom strani}} pa stisnil mu je ni: „Ali si še živ Korobalde?" ga vpraša.
„Bolj kakor poprej," odgovori Matevž.
Vrstica 341:
Mesarjevemu sinu so se te besede zamerile, zarudel je v obraz, in nič ni spregovoril. Matevžu je Krucman pa tole povedal: „Razložil sem ti že enkrat, kaj mislim od tvoje ljubezni do Mice. Djal sem, da mož in žena morata imeti primerno premoženje; in da nikakor ne gre, da bi mož zajedal premoženje svoje žene. Rekel sem ti, da bi ti Mico prav z veseljem pustil, raji kakor drugemu. Pa pomisli, da si reven; ona pa bogata, to ne gre vkup. Ljubezen brez denarjev je nesrečna neumnost. Zdaj ti pa Mice ne morem dati, tudi zavoljo poštenja ne. Od tistega požara sem te ljudje hudo sodijo, in tudi zavoljo tistih tri sto goldinarjev te nimajo preveč v časti."
{{prelom strani}}
Kako čudni so ljudjé," odgovori Matevž. Tisto noč, ko so ranjka teta pogoreli, sem bil v Ljubljani celo noč na ženitvanji nekega jermenarja. Povej, Janez, kako sva plesala. Tudi Mica je bila zraven."
| |||