Bore mladost: razlika med redakcijama

dodanih 473 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
m (|licenca=javna last)
Tudi mene so navdajali taki občutki v praznih urah, in vlekli so me iz prašnega mesta, v kterem je življenje takó enomerno in dolgočasno, v oddaljene pokrajne moje domovine. Tam med bistrimi rekami in tamnimi logi se mi je življenje zdelo bolj podobno nekdanjosti in bolj primerno človeškemu namenu. Vidil sem mnogo lepih in prav lepih krajev in prebivavcev; razne podobe so se mi vtisnile v spomin, pa v časa spremenu je večidel vse prešlo, kakor je prišlo. Samo neko nizko, na pol nagnjeno zidovje, ki se komaj v jeseni, kedar listje odpade, zapazi skozi bukovo šumo, ki ni lepo, ni mogočno, to mi je vedno pred očmi, ker razlit je nad njim spomin čiste ljubezni, ktera je, kolikor bolj oddaljena od hrupnega sveta, toliko bolj krotka in ganljiva. V svetnem življenji namreč, ako ga pregledujemo v zgodovini, ne vidimo druzega kakor zvijačne pogodbe, kervave boje, upor in sužnost; samo sovraštvo tukaj vlada; v tistem življenji pa, ki se snuje med ozidjem ene hiše, okrog enega ognjišča, vlada ljubezen. Otroška, deviška in materna ljubezen ter krotke čednosti slabejega spola tukaj mirno in natihoma skazujejo svojo dobrotno moč; in akoravno je ta ljubezen nepremenljiva skozi vse čase, vendar kratka njena zgodovina bolj gane serce miroljubnega človeka, kakor zgodovina, ki vpije iz razdjanih mest in s kervavih bojišč.
 
Na polotoku med iztokom Save iz Bohinjskega jezera in Mostnico, ki izpod Triglava dervi dereče valove, stoji ploščat griček poleg jezera in zraven ceste, ki pod jezerom pelje iz spodnje doline Bohinjske v zgornjo z krasotami narave bolj obdarovano. {{prelom strani}} Pred tem gričem zraven mosta stoji gotiška cerkvica svetega Janeza s precej visokim zvonikom. Na griču je pa stal pred veliko leti prijeten gradič, v kterem so prebivali priljudni gospodje, ki se od kmeta niso ločili po visokem rodu, ampak samo po veči posesti in omiki.
 
Kakor se še da spoznati, ločila se je tudi zidava tega gradiča od viteških s tlako zidanih poslopij. Ni imel prekopa in ozidja, ampak sred cvetečega verta je bil postavljen, kot bi služil samo ogledovanju bližnih in daljnih lepot tega kraja. V njega podnožji se razgrinja černo, obširno jezero, v kterem, kedar je miren in gladek, ogledujejo se solnčni žarki in goré krog in krog visoko v nebo stermeče s svojimi tamnimi logi, plavimi stenami in belim snegom. Kedar pa jug podí sive oblake čez gorske ograde in razberzdá leno vodo, takrat šumijo in ječijo valovi ob černih stenah in mečejo beli pesek ob ravni breg. Ozko polje okoli grada in pred jezerom mejita stermi Vogel in na uni strani stermeji Viševnik; pervi je s senožetmi in gostim tamnozelenim bukovjem pokrit in celo leto odmeva od vriskanja koscev in planšarjev med tisučerimi zvončiki; Viševnik pa, kot siv starček, je oropan vse lepote. Sive sterme skale, globoke drage in rudeče derče kaže ogledovavcu. Le tu in tam se ti kaže kak log redkega smerečja, v kterem se pri hladnih studencih potikajo nagle serne in divje koze, po verhu pa stojijo stare visoke jeli, ki svoje dolge, suhe veje kakor strašila molijo proti oblakom. Za tem predgorjem pa molijo veličanski Bogatin, Poderta gora, Stog in Triglav svoje gole, razprane in s snegom krite glave v oblake, kteri na teh gorah nekako počivajo v brezkončnem popotovanji. To vse ti kaže en pogled iz okna, in moraš reči, da prijetno je tukaj bivati. Ali po zimi, ko led zakriva jezersko planjavo, in sneg razpne merzlo odejo čez planine in doline; ko plazovi germijo visoko z goličav, rujejo in lomijo stoletne mecesne na širocih svojih derčah, in ž njimi viharno deró v mirno dolino; in ko se led na jezeru razpokuje z gromom hujim od topov: takrat se ne stresa samo gradič od strašnih naravskih moči, ampak tudi serce nenavajenega naselnika strepeče od groze. Prebival bi tukaj celo poletje, ali po zimi komaj en dan. Tudi posestnik tega gradu ni maral v ti divjosti zime prebiti, ampak z lastovicah vred je pobegnil v prijazniše kraje do pozne pomladi.
 
Binkoštno sredo je bilo, jasen pomladansk dan in prebivavcem Bohinja zaljubljen praznik. Kmetje iz bližnje vasi so se zbirali na dvorišču pred gradom — na Vertovini se mu je reklo. Eni so postavljali visoko binkoštno drevo, eni pa so se posvetovali o seljanskih opravilih, uganjevali so vreme in dobroto letine, in drugi so se pomenkovali o potrebnih popravah pri vertovinskem gradu in polji, ki jih stari gospod ni vpeljal, ker se mu je škoda zdelo vsacega denarja, kterega obresti bi precej ne vžival. Največ jih je pa radovedno pred vrati stalo, in gledalo po cesti, ker napovedan je bil danes prihod novega gospoda. Navada pa je bila, da je gospod vsako leto ta dan {{prelom strani}} bližne kmete in svoje delavce malo pogostil in precej napojil. Ali se bo novi gospod deržal stare šege, to uprašanje bi vsak rad bil uganil. Pa dolgo so stali možjé; njih število se je po malem kerčilo, in v mraku je na dvoru ostal sam nadzornik gospodovih hlapcov, Gregor; ponosno se je deržal in veselega obraza je bil naš hišnik, znamenje dobrega hiševanja. Računi so danes, kakor vsak dan v redu; polje je lepo obdelano, kar gospod previdi z enim samim pogledom skoz okno; živina zdrava in lepo rejena. Da so pa sobe očejene, poti po vertu z novim peskom natresene, in ladje pripravljene, pazil je skerbni Gregor že iz navade, ker reda ga je učil poprejšni gospod skozi dalj kot trideset let z mnogo hudo besedo. Tama se je že vlegla čez dolino in večerna zarija je ugasnila na snegu Triglava, ko prijezdi mladi gospod iskrega vranca. Komaj ogledavši se hlapcov, ki so pritekli ponižno ga pozdravljat, odsede gospod Mirko, izroči konja Gregorju in se poda v zgornjo dvorano, v kteri, visele podobe njegovih ranjkih, besede ne spregovorivši. Vidil namreč že dalj časa ni gradu, ker je bil najraji na tujem in je le spomladi domu zahajal. Umerl je med tem oče in brat, matere pa nikdar poznal ni, ker bil je še v zibelji, ko ju je smert ločila. Komaj je nekekrati sobo prehodil, pride Gregor za njim z popisanimi bukvicami; plaho je stopil pred gospoda, kakor v navadi pred Mirkotovega očeta, kedar je memo njega postopal brez besede s klobukom v čelo potalečnim. S pohlevnim nagovorom poda račun gospodu v roke; gospod Mirko pa položi bukve na mizo, rekoč: „Ne ljubi se mi nocoj pregledovati merzlih številk, saj vem, da so moj oče skerbeli, da se ne izneveriš. Pojdi, skerbi, da dobim kaj večerje, jutri me pa ne budi in ne trudi z opravki." ." To so bile gospodove besede, po kterih se je odtegnil Gregor molčé in počasi. Prijel je že za kljuko, ko ga gospod nazaj pokliče in upraša: „Povej mi vsaj to, zakaj ne najdem podobe svoje matere med toliko podobami iz naše rodovine. Veselil sem se semkaj priti, da bi vendar enkrat vidil njih obraz, in ni je podobe."
 
„Gospod", odgovori Gregor nekako zmočen, „podoba se je, pred ko ne zgubila; morebiti so jo ranjki gospod kam zanesti ukazali, da je zdaj dobiti ne moremo. Drugega ne vem reči."
„To je pač malo", zaverne ga Mirko. „Po tem takem ste jo lahko tudi v jezero vergli." — „Ali res mislite kaj tacega," upraša Gregor s prisiljeno mirnostjo? „Poprašal bom pri fužinskem gospodu, morebiti je podoba tje prinesena. Lahko noč, gospod!"
 
Po Gregorjevih odgovorih precej nemiren, korakal je Mirko po sobi, glavo pobešeno, roke na herbtu, podoben staremu možu, in včasi se je ozerl na sliki — svojo in očetovo. Kazala ga je slika starega petnajst let. Na ti podobi je bil rudečega, okroglega obraza, živih velicih oči, in černi lasjé so se mu kodrali okoli gladkega čela. Ves je bil podoba cvetečega življenja. Pogledal se je v zerkalo, in velik razloček je zapazil. Lasje so černi ostali, pa ravni so in manj gosti; {{prelom strani}} čelo je postalo više in nagerbančeno, oči so še plameče, pa so se vderle, obraz je bolj dolg, zabledel in vpaden, okoli ust igra na sliki angeljski smeh, in zdaj terdost in zaničevavni posmeh. Spoznal je, kako je podoben postal sliki ranjega očeta. Sivi lasje, obraz bolj vpaden in ustnice bolj izrezane, ločijo ga od očeta. Šestindvajsetletni mladeneč in toliko postaran! podvergel, odkar se je človeka spoznal, in moral se je izpovedati, da ž njimi vsemi ni sebe ne druzih osrečil. Te misli so ga gnale po dvorani, dokler da stol pristavi pred svojo sliko, glavo v roko nasloni, in se kakor otrok razjoka. Malo časa je tako prebil pred podobo, ko nagloma skoči od nje k oknu, ki pogled na jezero nese. V černo mirno noč je dolgo časa stermel z objokanimi očmi, in gledal je na mirno jezero, v kterega oziralu so vse zvezde jasnega neba miglale. Krotka sapica je puhtela po jezeru in nosila proti gradu puhlo bobnenje Savice. Malo trenutkov je pomirilo njegovo serce, obrisal si je z oči solzé in sled žalosti, naslonil se je na okno, in žvižgaje napev priljubljene pesmi je poslušal pogovore hlapcov pod oknom, kteri so iz močnejega bobnenja Savice, in iz odleska daljnih bliskov na Poderti gori sodili, da bo nocoj ali jutri huda ura. Lepa reč, pravi Mirko sam pri sebi, pervo, kar sem delal v gradu, je bil jok; ako bo perva glasba germenje, z Bogom lahko spanje, z Bogom dobre znamenja.
 
Kuharica Urša je zdaj prišla mizo pogrinjat za gospodovo večerjo. Ker je že trideset let pri ravno tem ognjišči skazovala svojo umetnost, in je bila sploh dobra ženica, ni jej smel nihče zameriti, kar je rekla z vedno gladkim jezikom. Bila je kakor visoka sodba vse družine. Že med durmi je gospodu vošila „dober večer", in ga posvarila, naj ne stoji pod oknom, da mu zobjé ne zbolé. „Vaš ranjki oče", je djala, „razserdili so se, ako so vidili, da po noči proti jezeru gledate. Pred ko ne, so se bali, da bi vas povodni mož ne odnesel; ker močno jih je ustrašila ciganka, ki vam je iz roke prerokovala, da v jezeru poginete."
 
„Ali je Rozalka zdrava, še kdaj joka po ranjki materi?"
{{prelom strani}}
„Zdé se mi malo bolj bledega obraza, vendar zdravi so, ranjke gospé pa vendar pozabiti ne morejo. Tudi v Logu biti jih ne veseli. Silijo nazaj v Ljubljano."
 
 
Mirko ogenj zapazivši obleče se berž, stopi v družinsko sobo, pokliče Gregorja, ki je, tacih neviht navajen, mirno spal. Ukaže mu, konja osedlati; in jezdi ž njim potem na griček zraven vasi, s kterega se odpre pogled na vas, v dolini okrog reke Mostnice ležečo. Tam sta Gregor in Mirko pod obilnim dežjem stojé in kmalu do kože premočena, gledala, kako se je širil požar, kako je rastel njegov kervavi plamen proti gasečim oblakom, in zatemnoval bliske nad vasjo švigajoče.
{{prelom strani}}
 
V odsvitu plamena se je vidila velikost povodnji, in podertija, ki jo je kipeča reka napravila v vasi in dolini. Tu je bil travnik zasut, tam odtergana polovica poslopja in odnesena proti jezeru, tam je vert zatečen in drevje na njem je polomljeno in izruvano. Pred gorečo in na kup padajočo hišo se je pa vidilo nekaj ljudi, ki so ali blago prenašali k sosedom, ali živino vlekli od pogorišča v varne hleve. Drugi so sedeli na bližnjih strehah, in z vso močjo odvračali ogenj od svojih pohištev. Pa malo bi koristil njihov trud, ako bi oblak ne pošiljal obilnega gasila. Dolgo časa sta Mirko in Gregor molčé stala na hribu. Mirko je ponosno sedel na konji, kot hraber vojak, ves radosten in vnet od veličanstva tega razgleda. Gregor je pa okrog postopal, kot bi nerad tukaj stal brez opravka. Nagovori ga Mirko, hvalé dobroto svojega konja, ki se v taki noči ne plaši. „Res dober je konj," odgovori Gregor; „zato, menim, smela bi stopiti bliže ognja, da kaj pomagava ali potolaživa."
 
„Nič ne dé", pravi Mirko na to. „Gregor, ako čez most ne morem jezdariti, pojdem peš, in čakal me boš s konjičem; mene samega bo most vendar le deržal; saj ga nisem še nikdar razžalil."
 
Rekši, jezdari z Gregorjem proti vasi, pa ko prideta pred most, čujeta ječanje in pad polovice mosta, in kolikor se je moglo razločiti {{prelom strani}} v mraku, vidila sta, kako globoka je reka postala, kako naglo dere med bregovi, in čula sta v razširjeni strugi premetavati se težke kamna in debele bruna. „Most je pretergan", spregovori Mirko, „pa zvestega vranca imam, ta se ne bo vstrašil derečih vodá in prenesel me bo k Rozaliji. „Za božjo voljo nikar", zakriči Gregor, „vi in vranec pogineta v taki derečini. Mar ne slišite, kako voda hrščí, kako se skala za skalo pretakuje memo mosta. Gospodične pa morebiti več ni pri pogorelcu; in čez malo ur jo lahko vidite brez nevarnosti."
 
„Ljubi Gregor! kar poveš, si še veliko lepše lahko mislim tudi sam. Pa nekaj me žene čez vodo, da se ustaviti ne morem, zdi se mi tudi, da ne bom končal v ti vodi. Lahko noč!"
„Tudi ti Rozalija malo zdravje varuješ s tem nočevanjem."
 
„V dobrih delih, Mirko, se zdravje ne krati, ampak v tacih, ki jih nocoj raji ne omeniva. Bolnik potrebuje mirú, midva imava pa pozneje dovolj čase nauke si dajati", izusti Rozalija z resno besedo in položi rutico na glavo bolniku, ki je ječal in se komaj zavedel. Mirko pa je sedé zaspal pri peči, in le včasi je kviško vzdignil mislečo glavo, in malokdaj so se srečali pogledi njegovi s pogledi gospodičine, {{prelom strani}} ktera je vso skerb bolnemu delavcu darovala. Njene oči niso spanja želele in roke ji niso omagale v dobrem delu. Do jutra je ostala pri bolniku.
 
Ko se je vzdigovati jela jutranja megla z globoke doline, in z brezoblačnega neba posijalo čisto sonce na bele goré, zapusti Rozalija bolnikovo prebivališče, in Mirko jo spremi skozi vas proti fužinam, ki stojé nad vasjo v zatišji med stisnjenima gorama. Občudoval je z Rozaljko krasno pomladansko jutro. Od gorá je vrelo mnogo hudournikov v srebernih pasih čez pečine, v dolini so pa molele okrepčane cvetlice dišeče glavice proti solncu. Hladni mirni zrak je bil krepak in čist, da so se v čarobnem lesku razkazovali z zoro obliti snežniki, ktere je nocoj mladi sneg pobelil; in Triglav se je vidil tako blizo, tako vabivno, da bi si človek peruti želel, da bi nanj zletel in na njem občudoval nebeško jutro."
„Nesrečni človek, tedaj sam nosiš in sodiš svoje misli in namene?"
 
„Sam, in to mi je ljubše. Čemu bi pač to, kar mi je najsvetejše, izročal človeku, kteremu morebiti zaupati ne smem. Duša tudi ne potrebuje posesti, ta je zanjo peza. Prijatelstvo je taka peza, ki {{prelom strani}} si jo naložimo v življenji, ktero je že samo po sebi toliko težko." — „Prijatelstvo tako sodiš, ker ga ne poznaš", zaverne ga Rozalija. — „O ne, ljuba moja! sodim ga tako, ker poznam, predobro poznam prijatelstvo, ktero mi je več grenkih ur, več kesanja napravilo, kakor sladkosti in veselja. Ti pa, ki si ostala brez hudih skušenj in zmot, pač meniš, da je prijatelstvo najblaže čutje; toda druzega ni, kakor kos poezije, ki se je brez potrebe vrinil v prozaično življenje."
 
„O ti bolna duša ti, ki povsod vidiš hudobijo in terpljenje!"
„Res nisem ga videl morjá, in prav nič ga ne želim viditi. Da ga le moje železo srečno prevozi, zadovoljen sem, in ne vošim si nikamur od svojih kladiv." Vzel je fužinar na te besede zapisnik in dvajset let stari brezbarvni slamnik, in veselih stopinj je capljal pred Mirkotom po svoji najljubši poti. Sedel je na stol pred debelim kladivom, in počasi govoré in veliko vmes premišljevaje je govoril z Mirkotom, ki je njemu nasproti stojé obračal se pred velikim ognjiščem. Okrog nju se je pa vse gibalo, vse ropotalo in se treslo.
 
Fužinski gospod je bil srečnega duhá v srečnem času. Kar bi mnogo omikanim bila smert, v zadnjem kotu dežele prebivati, in ločen biti od mest in javnih zadev, bilo je njemu najljubše. Stara fužina z dobrimi delavci, obilnim ogljem in dobra ruda mu je tako k sercu prirasla, da mu je odvzela skerb za vse drugo. Kedar je kaj pozvedel o nebohinskem svetu, kar ni zadevalo njegove fužine in železa, nič mu ni skalilo mirne kervi in spremenilo obraza, ako je tudi bilo najbolj važno. Novice, zadevajoče njegovo fužino, bile so, pa vedno vesele, ker potegovali so se tergovci za njegovo blago, ker je bilo dobro in cenó, ptujega železa pa ni bilo še toliko po naših tergih, da bi spodrivalo izdelke domačih rok. Za lepo srebro, ki mu ga je {{prelom strani}} obertnija prinesla, nakupoval je pa gozde in polja, in pa obračal za popravo fužine in za miloščino. Tako mu rasteče premoženje ni množilo skerbi, temoč naklonilo mu marsikteri lep spomin. Veliko veselja mu je rodila hvaležnost obdarovanih rev in pametna izreja otrok. Edini sin je izversten rudar, ki bo za očetom fužino opravljal in boljšal; edina hči Rozalija, lepa kakor roža in mila, kakor njena ranjka mati, je pa Mirkotu namenjena nevesta, in imela bo lepo posest in terdno premoženje, in ne bo ločena od brata in sivega očeta. Gospod nikoli ni imel žalosti nad otrokama in z nikomur prepira in sovraštva. Opravljal je tudi dalj kakor trideset let županije vse okolice, in tako bil spoštovan pri vseh, da mu nihče iz okolice ni krivice spotikal. — Šestdeseto leto je pričakal brez bolezni, brez morečih skerbi, brez strahú in nesreče v lepo zidanem snažnem gradu, na kterem se vidi že od daleč, da ima umnega in premožnega gospodarja.
 
Čez uro je stal Mirko med gospodom in ognjiščem, in ne smem reči, ds bi se bil radoval. Imela sta stare pogovore o večkrat pretehtanih rečeh: ker starček bolj počasi misli in bolj v spominih nekdajnosti živi. Tak pogovor se pa ne vjema z iskrenostjo mladenča, kteremu se misli naglo razversté, preden so do konca dognane, in kterega vodijo vsi upi in sanje v prihodnost. O polnoči premočena in do zdaj ne posušena obleka je bila Mirkotu vzrok, da je popustil gospoda v fužini in se podal na hrib za fužino; ker tam je edini most, da ga more prenesti na uni breg, dereče reke. Ta most je obokan čez ozki prepad, skozi kterega se Mostnica v nerazjasnjeni tmini iz kotla v kotel s puhlim šumom premetava. Mirko se je naslonil čez ograjo in pogledal v opotočno globočino, spustil je vanjo debel kamen, ki je trikrat ali štirikrat telebnil v globoko korito. — Grozen prepad, je izdihnil Mirko, koliko ljudi bi se trešilo v to globočino, ako bi bil zraven velicega mesta; med temi zdravimi ljudmi si pa nihče tukaj življenja ne jemlje. Unstran tega mosta in korit je Mirko stopil v lastni gozd debelega starega smerekovja, v kterem bi se kmalu bil zgubil, ker nikdar ga ni prehodil. Prišel je potem v ravnino na svoje polje; tu se je lahko prepričal, kako umno in koristno je gospodaril njegov mnogo obrekovani oče. Potrebljeno je germovje, odpravljene so groblje, in kamenje je pobrano z njiv, na kterih se smeja lepa ozimina. Milo ga je ganil pogled klopice za hribom pod gradičem, na kteri je moral v otročjih letih toliko ur sedeti zraven molčečega in zamišljenega očeta, in ni smel metuljev loviti ali šib rezati v bližnjem leskovju."
 
V gradič dospevšega se je družina razveselila, kakor da bi bil od mertvih vstal. Samo Gregorja, ki je ravno od reke prišel, tega je zaskerbelo, kako bi gospodu povedal, da je vranec poginil, Mirko mu je spoznal na obrazu, kaj ga skerbi, in uprašal, kje je konj obtičal? — „V verbji pod jezerom", odgovori Gregor žalostno, „se je vjel za jermenje, pa do njega ne moremo, voda je še prevelika."
{{prelom strani}}
 
„Tudi časa ni zato", odgovori Mirko mlačno, „naglo se napravi na pot. Moj znanec v Ljubljani, ki ga poznaš, kupčuje s konji. Ta pozna in ti bo dal konja, kakoršen mi je po godi. V treh dneh mi ga pripelji." „Preden grem, bi vam vendar denarje izročil, da se prepričate, ali se vjemajo z računom." — „Ne bodi siten, Gregor, ne opominjaj me na to, kar je moja skerb. Pokliči pa Miha, da vesla prinese, in me čez dve uri čez jezero prepelje." — Te besede bolj terdó izgovorivši se podá Mirko v grad k kratkemu počitku.
 
Mirkotu je serce strepetalo, ko Rozalijo zagleda. V hipu jo je hotel objeli in poljubiti, pa ubrani se ga gospodična, rekoč: Poljubek je le peza težkega življenja, kos poezije brez potrebe vsiljen v prozaično življenje. Gospodična ga zasmehljivo pogleda, Mirko pa zarudi od sramote, da so ga tako skeleče zadele zjutrajne resnobne besede. Postal je precej nekako otožen in zamišljeno je pogledoval svojo nevesto. Rozalija mu s prijaznim pogledom pokaže svojo risarijo, na kteri je Mirko nekaj pohvalil, nekaj popravil. Rozalija na to jame pripovedovati, kako težko je očeta od doma spravila, da se je ž njo peljal čez jezero, in zdaj ogleduje neko kopišče v hribu za uljnakom. Prišel bo v poli ure do nju, da se bodo potem k Savici podali."
 
„Danes tako nerad hodim", odgovori Mirko, „kakor bi bil bolan. Imel bi biti neizrečeno vesel, pa ne morem; ravno danes me grize {{prelom strani}} neka skerb, kakor bi bil kaj važnega pozabil, in ne vem se spomniti, kaj me je vžalilo."
 
„Tudi meni se včasi milo stori pri sercu", odgovori Rozalija, „toda jaz vem vzrok. O Mirko, ako bi si večkrat pogledal v serce, tudi ti bi vedil vzrok; in če bi večkrat po meni prašal, spoznal bi, kak strah mene muči. Nesterpna tesnoba me obhaja, ako mislim na najino zvezo. Zdi se mi, da se najina ženitev vedno oddaljuje, da bi morala do nje priti čez čern brezen, v kterem meni ali tebi pogin žuga."
„Ljuba Rozalija, odpodi si iz glave prazni strah, ne veruj v sanje. Ako je nama namenjena srečna zveza, kmalu se bo dopolnilo, ako ni, prisiliti je ne moreva. Vzroka pa ne vem, po kterem bi nama bila nesreča namenjena."-„Ta nesrečna vera v naključje in tvoja prederznost, bojim se, bo razderla najino ljubezen."—„To vero sem si pridobil po dolgem težkem premišljevanji življenja, in v tolažilo mi je v vseh težavah; tako sem se je navzel, da je ne morem popustiti. Kar pa prederznost imenuješ, to ni prederznost, temuč nerazložljiv nagib ljubezni, kteremu ustavljati se ni mogoče. Ta mi je nocoj dal silno moč, premagati dereči hudournik. Danes sem zopet bolj boječ, kakor serčen. Ne vem, kako je to: vse radosti in terpljenja ljudi, vse slavne naredbe, vse krasote naravine ne premorejo mojega serca premakniti iz navajene mlačnosti. Ne poznam veselja in žalosti, ne kesa in zadovoljnosti. Kadar me, pa kaj od tebe hoče odločiti, vname se mi v sercu tako ognjena strast, da bi se zoperstavil največi sili. Vsa notranja moč, kakor dalje je spala, toliko silneje se predrami. Kedar se pa ta ogenj zopet vleže, ne čutim več, da nosim serce v persih."
 
„Jaz sem tedaj edina stvar, ki tvoje serce vneti more. Kaj mara, da tudi ta ogenj kmalu ugasne, in poslal boš tudi proti meni merzel in brezserčen. Kaj čem početi zapuščena reva! Izgled take nečutnosti sem poznala v bližnje okolice, pa ne smem ga omeniti, da te ne razžalim." — „Ne spominjaj me staršev. Midva nisva poznala matere, in {{prelom strani}} kako bi se predrznila očeta soditi, ki se več ne morejo opravičevati. Čez oba je razpeto zeleno zagrinjalo in najina dolžnost je, spominjati se na nju le s pobožnim sercem. Ne kaliva njunega miru."
 
„Smem li morebiti vprašati, koliko let sva zaročena?"
 
S tresočo besedo izpregovori Mirko: „Tvoj pogled je ostra beseda. En poljubek za slovo. Zbogom do druge pomladi!"
{{prelom strani}}
 
Rozalija se zgrudi na mizo in na glas zajoka; Mirko pa plane ves premočen iz ute proti germovju in ladji in stoji na enkrat pred Rozalkinim očetom. Kar ostermel je. „Kam, kaj je", zakliče preplašeni oče. „V Benetke", odgovori Mirko, in hiti memo gospoda. — „Stoj", zavpije oče, s krepkim glasom. Mirko pa, kot iz sanj prebujen, pomakne se nazaj, stopi pred gospoda, in se izgovarja, da ga poprej ni pozdravil. Fužinskemu gospodu je pa togota stopila v obraz in zajecljal je nekaj, kar ni bilo besedam podobno. Ko pa k uti pride in vidi svojo hčer, kako se je na mizo zgrudila, bledo in objokano, stopijo mu solzé v oči; stisne jo na svoje persi in jokaje spregovori: „Ne boj se, dete, jaz sem tukaj, tvoj oče"; in jo boža in boža, kakor otrok otroka. Mirko je pa proč obernil svoj obraz in v tla stermel medtem, ko je sivi gospod zdihoval in Bogu tožil, da mu je pustil doživeti tako žalostne ure. Kmalu se Rozalija zmuzne očetu iz rok, poravná mu sive lasé in obriše solze s častitljivega obraza.
 
Mirko na to mirno odgovorí: „Kedar sedim pri Rozaliji, smeja se ali joka. Kedar pridem, smeja se, zdaj pa, ker sem se poslovil, se je razjokala. Pojdem na Laško, do druge pomladi."
 
Na to povzame fužinski gospod besedo, in Mirkotu resnobno v oči pogleda. „Malo pomniš", pravi starček, tiste ure, „ki nam je vsim bila tako žalostna .... Moja žena ti je bila druga mati, ker lastne nikdar poznal nisi. Moja žena te je izredila, bolj kakor tvoj {{prelom strani}} oče, in tudi bolj si jo ljubil kakor njega. In ko jo je po viši previdnosti mertud omamil, da se brez ptuje pomoči ni mogla gibati, koliko krati je po tebi praševala, kako ji je tvoja pričujočnost lajšala terpljenje. In tisto uro pred smertjo, ko ni mogla govoriti, angeljsko se je spremenil njen obraz, položila je tvojo desnico v Rozalkino, in svojo desnico na vaju glave, in ko je Bog zaslišal njen blagoslov, sprejel je tudi njeno dušo. Pomniš to? Veš še, kako dobra, kako blaga gospa je bila, in Rozalija je vsa njej podobna. Kakšen pa je bil tvoj oče! Groza me je nanj misliti. Nikdar se ni smejal, nikogar ni prijazno pogledal, sam in vedno le sam je postopal po polji; vse ljudi je sovražil in zaničljivo ogovarjal; vsaka stvarca, ki ni bila prav po njegovi volji, pripravila ga je v divjo togoto. Pa to vse bi mu odpustil, ako ne bi bil terpinčil tudi svoje žene, tvoje krotke, mile matere. Z zaničevanjem in strupenimi besedami jo je nečloveško pokopal v prezgodnjo jamo. In ti si, kakoršen je bil tvoj oče; njegova hoja, njegov pogled, in, bojim se, tudi njegovo ledeno serce! In kako si nekdaj bil krotak in priljuden? Kar si pa zvezan z mojo hčerjo, postajaš terd in neusmiljen. Mirko, poglej te nedolžne lica, pomniš še, kako so včasi bile cveteče, zdaj so obledele in ti si tega kriv. Ti si červ, ki jej zajeda sercé. Ti meniš, da je tvoja lepa igrača, na kteri se učiš človeško terpljenje spoznovati. Pa sveta stvar je, ktere vrednosti ti ne poznaš, ktere tudi vreden nisi."
 
Hotel je gospod še govoriti, pa Mirko mu seže v besedo, rekoč: „Odjenjajte, saj si sam lahko mislim, kar hočete povedati. Da pa očeta mojega obrekujete, moram vas le milovati, ker njegov duh je bil previsok, da bi ga bil vsak umel. Da vaše hčere vrednost tako visoko cenite, imate prav, toda jaz jo cenim še veliko više, ker menim, da bolje poznam njeno serce. Odpuščam Vam ostre besede. Zdaj pa je naj bolje, da odidem in jezi moji in vaši mejo postavim. Prišel bo že tisti dan; da se lepše zastopimo. Z Bogom! Bog te obvaruj, Rozalija!"
„Zdaj je pa podelana pot k Savici", fužinar spregovori čez precej časa.
 
„In menim tudi k oltarju", Rozalija pristavi. — „O zakaj", pristavi skerbni oče. „Mirko ima res nekaj slabosti svojega očeta na sebi, posebno tisto merzloto, ki človeka bolj zbada, kakor huda togota. Vendar serca nima toliko popačenega, da bi v njem ne mogla obuditi krotkih in prijaznih čutil, saj njegovo oko ni še tako skernobno, vedno je še krotko in nekako žensko. Odvzeti mu ne moreš, kar je podedoval po očetu, toda lahko ga boš močno poboljšala, kedar ga vzderžiš pri domu. Žal mi je da sem proti njemu prehudo govoril; {{prelom strani}} pa kaj hočem, več let že se nisem razserdil, in star človek ne pretehtuje vseh besedi."
 
„Ljubi oče, kaj govorite? Predobri ste, ako Mirkotu odpustite to razžalitev, in preostri, ako mene hočete izdati temu hinavcu, ki vas nisem nikoli razžalila."
Mirko domú prispevši se zapre v sobo, v kteri je prebival otrok; vergel se je na divan, in tam je s podperto glavo nepremakljivo pred-se zerl, vtopljen v globoko premišljevanje. Čelo je bilo mračno, oči goreče, obraz nemiren in kri je počasi pa krepko vrela po napetih žilah. Čez dolgo časa se mu iz oči stisne vroča, rekel bi, suha solzica. Mirko se kviško spne, kakor bi bil spone pretergal. Obraz se mu sprijazni, čelo razgerbanči. Vzel je pero in z roko bolj nemirno in naglo je pisal to-le pismice:
 
„Ljuba Rozalija! Serce premagujem, ko pišem te verstice, ker obhaja me misel, da jih boš od sebe pahnila, kedar ti pridejo v roke. Vzrok tega strahú in moje neznane sramote, je pa čudna omota, ki je davi mojo pamet oblegla. Kar sem vidil in govoril, zdi se mi težka sanja, iz ktere sem se komaj predramil. Kako sem tvojega očeta mogel razžaliti, komaj zapopadem. Potolaži sivega očeta s svojimi krotkimi besedami. Neizrečeno se mi smili, da sem ga toliko ganil. Tudi tebe sem razžalil, pa odpuščanja prositi si ne upam, ker prošnja sama morebiti nič ne opravi. Pa odpustila mi boš vendar, {{prelom strani}} saj poznaš moje serce in moje slabosti. Ne morem se kesati, pa obhaja me nepreterpljiva sramota. Ne upam se stopiti pod milo nebo; zdi se mi, da me vse graja, vse zaničuje. Ta sramota me zopet žene iz drazega kraja, v kterem se strinjajo vse moje nade in želje. Kmalu pridem nazaj; medtem bo pa dobrotljivi čas brezno zasul, ki se je med nama vderlo. Ohrani proti meni dobro serce, ne imej zavoljo mene strahú in težave; kmalu, kmalu se vernem, da s svati vred pred-te stopim. Sedaj pa ne morem delj ostati. Z Bogom!
Z Bogom! Tvoj Mirko."
 
 
Tretji dan je Gregor, kakor mu je bilo ukazano, pripeljal lepega mladega konjiča. S serčnim veseljem ga je gospod ogledoval, zasedel in jahal okoli poljá, da se je vpehal konj in on. Potem pa Mirko Gregorja pokliče, da sta obrajtala od očetove smerti do zadnjega tedna. Nista se zato dolgo zamudila, ker računi so bili v redu, in Mirko jih ni natanko pregledoval. Dohodkov je bilo več vsako leto, in poprave, ki jih je Gregor vpeljal, so tudi za prihodnji čas obetale boljših pridelkov. Ukazal je gospod poboljšati zaslužke svoje družine, in Gregorju obljubil gotov del dohodkov, ako bo tako maren in zvest, kakor je bil. Ko se hoče Gregor posloviti, veli mu Mirko sesti, da mu reši nekaj uprašanj, in ga opomni, naj govori čisto resnico brez strahú in hinavstva.
{{prelom strani}}
 
„Gospod", pravi Gregor, „ni se mi še prigodilo, da bi me kdo bil opominjal resnico govoriti. Vsak, kdor me pozná, pričakuje iz mojih ust golo resnico."
 
 
„Mislil sem, da je pri fužinskem gospodu, pa kdo bi jo bil tje prinesel. Drugej bo podoba, kje, pa povedati ne morem; v gradu, vem, da je ni."
{{prelom strani}}
„Tedaj ne bom nikoli vidil podobe tiste, ki mi je življenje dala, ki je bila tako mila in dobra. Spomina na nesrečno mater si nikakor ne morem izbiti iz glave; in moram iti celo v Benetke, tam pri teti bom zvedil kaj več, vidil bom vsaj materno sestro. Ne vem kaj, da ravno te dni mi vedno stoji pred očmi podoba neznane matere. Davi ko sem veslal k Koku, zdelo se mi je celo, kot bi me klical neki ženski glas v dno jezera ... groza me je spreletela. Jutri zgodaj, Gregor, mi pripravi, kar je potrebno za dolgo popotvanje, ker ne vem, kdaj pridem nazaj, v treh mescih, ali le drugo pomlad. Medtem pa skerbi za hišo, oddaj Rozaliji pismo, ki ga najdeš v mali sobi. Pisati mi ni potreba, ker moja pot je nestanovitna. Kar bi imelo do mene pisem priti, naj vse tukaj čakajo, da nazaj pridem."
 
 
„Mar se ti godí, kakor tistemu oslu, ki je lakote umiral med enacima šopkoma sená, ker ni vedil, kterega bi ugriznil."
{{prelom strani}}
„Ne ne, gospod! Razloček je kaj velik. Perva nevesta je bogata, toda daleč od tod; ako je vzamem, moram pustiti vašo službo. Druga je pa blizo gradu, pa nema več, kakor hišico, vert in dve njivici; zraven te neveste bi lahko opravljal službo v vašem gradu."
 
Z lepimi besedami se je Gregor zahvalil.
 
Ko je zorilo drugo jutro, jezdil je Mirko iz svojega grada. Na mostu pred jezerom je še enkrat konja ustavil, pogledal je nazaj na prijazne okna svojega grada, na jezero z gosto jutranjo meglo zakrito, na černo zeleno predgorje, in poslal s solznim očesom zadnji pozdrav devici, ki spi v gradiču pod stermo goró. Tisuč sanjarijskih željá je poslal proti fužini. Izbrisal je solzé iz oči, podbodel konja, in odbežal je v naglem diru, da se je cesta za njim kadila. Zapustil je tesno dolino, ktero goré od vseh strani zasuti žugajo, podal se je na proste ravnine, na prostrano šumno morje, da bi odpodil oblak, ki se mu je vlegel na serce. Pa vse lepotije pomladi, vse veselice velikih mest in silno morje, niso ga ozdravile. Ostalo je nekaj, kar ga je vedno bodlo v serce, in to je bil spomin na devico pod Triglavom. Podila ga je sla popotvanja po Nemškem, Francoskem in po lepi Italii. Nikjer se ni dolgo mudil, le v Benetkah ga je teta mogla obderžati nekaj {{prelom strani}} tednov. Stal je enkrat na zvoniku svetega Marka; zapazil je na pol nočni strani daljnega sivega obnebja plavo škerbinasto goro. Spoznalo je bistro oko podobo Triglava, ktero je gledalo perve otročje leta. Mirkotu se čelo omrači, neuderžljiva moč se serca polastí. Malo dni je preteklo in domotožnost je Mirkota prignala v milo domovino k podnožju domačega Triglava.
 
Cvetela je druga pomlad, ko Mirko zopet vidi svoj grad na Vertovini. Premembe zapazil ni nikjer, samo nekaj pisem ga je čakalo na mizi. Pervo, ki ga je v roke vzel in poljubil, bilo je tole od gospodične Rozalije:
 
„Ljubi Mirko! Ko to pismo bereš, sem dalje od tebe, kakor sem kdaj bila. Jaz sem, ne ustraši se, v Velesovem v samostanu, in to pismo je zadnje, ki ga tebi pišem. Vem, da je tvoj duh terden in močan, tedaj ti smem vse naravnost povedati; pa bil si od mene tudi resnice navajen, in ljubil si me zavoljo nje, in me ljubiš morebiti še zdaj, ko bereš te verstice. Ljubezen, čudna beseda, kolikrat sem jo premišljevala! Učil si me vsako reč do dna premisliti in presoditi, in po tebi sem se naučila v vsaki reči zaslediti oholost in praznoto. Koliko juter sem samotno sedevala pri nesrečnem ulnjaku, ali pa sem dolgo v noči pri oknu sloné v zlatih zvezdah htela brati najino osodo, ko si ti v družbi lahkomiselnjih tovaršev in priliznjenih prijatlic veselja pijan mene pozabljal: takrat sem gorečega serca premišljevala najino ljubezen. Bile so to več let moje naj slajše misli, ki so me krepčale, kakor molitev k Bogu. Pa spoznala sem nazadnje, da ta ljubezen je bila le sveta sanja. Koliko sem jokala; ko sem viditi morala, da krotke želje moje mladosti, da vsi upi najine sreče, vsi sklepi, ki sem jih prevzetno gojila, so le zapeljive lučice, ki mene in tebe hočejo v brezen zapeljati. Kar mi je nekdaj bilo tako radostno, domišljevanje najinega zakona, stopilo mi je pred oči kakor nočna pošast, ki me je preganjala od kraja do kraja. Ljubezen mi je postala gorjé! Pa ne bom te opominjala zakona. Ta beseda te tudi poprej ni razveselila, zatemnilo se ti je čelo, utihnil si, zamislil se v misli pred ko ne malo prijetne. Ko naju je pogovor nanesel na bodočnost, postal ti je smeh kratek in prisiljen, in mešala se ti je govorica, ker lovil si besede, da bi zakril znotranje skerbí in strahove. In kadar sem pogledala v tvoje tamne, nespremenljive oči, proč si jih obernil, da bi v njih ne zapazila tvoje laži. Več mi ni mar, prilizovati se, in rečem čisto resnico: Zvesto sem vervala v tvojo ljubezen, ali s tužnim sercom sem morala dvomiti nad tvojo resničnostjo. Da bi mene ne vnemiril, prikrival si mi svoje skerbi, morebiti smem reči, svoj obup. Pa zapazil nisi v meni tega dvoma, ker bliščoba ljubezni te je slepila. Pa ne kesaj se zdaj, ker se popred nisi nikoli. Čudna osoda je najine serci zvezala, mislila sva, na vekomaj; pa zvezala naju je za malo časa, da sva okusila naj lepšo radost, na tem svetu duši podeljeno; zdaj pa je neusmiljeno postavila med naju široko morjé, na kterem se {{prelom strani}} najine želje več srečati ne morejo. Tako je moralo priti. Od toliko lepih upov, od toliko dušnih sladkosti je ostal sam spomin, ki mi bo obujal še mnogotero solzo in tudi tolažbo. — Nepozabljive mi bodo ostale tiste kratko odmerjene ure najinih pogovorov. Ah, da bi se bila večkrat vidila! Drugači bi bile morebiti. S tisto oblastjo, ki sem jo imela nad tvojim sercom, bila bi te preobernila, bila bi razkropila tvojo tugo, in pomladila tvoje serce .... Pa čemu bi te preobračala? Morebiti bi te potem ne ljubila! Tak, kakoršen si bil, s tvojim značajem, dobrim in slabim, živa zastavica, bil si mi ljubeznjiv, neizrečeno ljubeznjiv. Tvoje tamno oko ni prijazno lesketalo, tvoje usta so se malokdaj v smeh zategnile, vendar bilo je v tebi neko moštvo, da se je moral tebi podvreči, kdor je občutil to nepopisljivo moč. Občutila sem tvoj gosposki duh, gledati sem menila v tvoje globoko serce, in vnelo se je v meni nepremagljivo nagnjenje. Kedar sem sedela zraven tebe, naj raje sem molčala; v tebe pogled upiraje sem menila, da se v me preseluje tvoje serce, tvoje čutenje in tvoja visokost. Rasla je v meni ljubezen, in z njo vrednost tvojega imena. Pa čez mero je zrasla. Zdela sem se proti tebi preponižna, tebe nevredna. Bala sem se, da bi tudi ti ne spoznal moje nevrednosti, in me nehal ljubiti. Zdeti se mi je jelo, da ljubezen do mene je le tvoja slabost. Tako krepak duh, kakor tvoj, pa slabosti kmalu otrese.
 
Da, tudi tvojo slabost sem ljubila, tvojo neustrašeno serčnost in prederznost, ker bila je silna, nepremagljiva, tebe vredna, pa tresla sem se pred njo. Jaz slaba devica ne smem biti tacega moža nevesta. Čujem od tvoje ranjce matere, da je umerla od žalosti, da ni prilična bila svojemu možu; in bilo je v pomenljivi uri, ko me je misel prešinila, da vtegnem podobna postati tvoji materi. Ne zameri, ako ti pred oči stavim spomin ranjce matere, ker bolj živim za mertve, kakor za žive. Živela sem kdaj zate, edino zate, in tako sem se navzela tvoje ljubezni, da bi mi bilo druzega ljubiti nemogoče. In zdaj je pokopana tudi ta ljubezen. Ti pa še živiš, živiš brez mene, misliti na to še vedno moram, in bati se zate. Kar imam željá na tem svetu, vse se strinjajo v gorečo prošnjo, da bi bolj srečen bil brez mene, kakor si hotel biti z mano. Za vso nekdanjo ljubezen, za vse solzé, ki sem jih zate lila, te pa prosim samó to: ne sodi me slabo, ne zaničuj me! Rozalija."
 
Skoraj omamilo je Mirkota to pismo. Zdelo se mu je razderto vse življenje, zdelo se mu je, kot bi vidil sam sebe ležati na mertvaškem odru. Vergel se je na divan, s solzami oblit obraz je zakril z rokami, in obupno se je vil, kot v hudi bolečini. Pa berleča lučica nade je zasvetila nad viharnim morjem obupa. Za njo je Mirko plaval z zadnjimi močmi na brunu razletele barke. „Rozalija morebiti se še ni zavezala, moja pričujočnost, moja beseda mi nazaj pridobi naj bolje serce." Te besede so Mirkotu vdihnile novo moč; ogenj {{prelom strani}} mu je zopet šinil v oči in serce. Čez malo ur je bil zopet na konju, odjahal je v Velesovo.
 
Velesovo, kraj otožnega spomina! Bil sem enkrat tamkaj, gledal sem prijazno ledino in zeleni, gosti log, ki jo meji v lepem okrožji. Hodil sem po prostornem poslopji, ki zdaj razpada, nekdaj pa je bilo hiša mirú in pobožnosti. Vidil sem lepo, visoko cerkev z umetnimi slikarijami, in serce se mi je vtopilo v premišljevanje starinske dobe, in polastila se ga je otožna želja mirú in oddaljenosti od nehvaležnega hrupa. Milo me je ganilo to mesto, ko sem samo memo popotoval. Kake misli so pa navdajale Mirkota, ko je ugledal ozidje, v kterem biva njegova Rozalija, ne morem si domisliti.
Mirko zapazivši jo, plane iz klopi, predere versto klečavcov, in se ustavi blizo altarja, pred kterim je Rozalija pokleknila. Vidil je sveti obred, čul je iz Rozaljinih ust glasno prisego pokorščine in devištva. Skoraj omotile so ga njene besede, obraz je spremenil, in sapa mu je zastajala. Vdano in mirno je devica stopila od altarja, in proti samostanskim vratom gredé je obernila svoje mile oči po cerkvi doli. Srečal je njen pogled Mirkotove oči. Pogledala mu je v oči s pogledom pomena polnim, lahka rudečica je zaigrala na njenih licih in ustnice so se ji zganile, kot bi nekaj šeptala. En sam kratek pogled, in zaperle so se samostanske duri, in jo ločile od Mirkota za vse dolgo življenje. Strašen je bil Mirkotu ta pogled, serce mu je bilo v persih, kot bi hotlo razleteti; on pa je želel, da bi se cerkveni obok nanj zgrudil in ga zdrobil. Ni mu bilo moč dalje ostati na svetem kraju; naglih težkih korakov je pobegnil med množico, ki se mu je naglo umikala, kakor bi se ga dotakniti bala. Ko pa stopi čez cerkveni prag, globoko izdihne, kakor vjetnik, ki je rešen iz mnogoletnega zapora.
 
V pogledu jasne narave se mu je zvedrilo čelo, oko je postalo mirno in duh je zopet prosto mogel premišljevati. Mislil je na zadnji pogled nune Rozalije, kako je bil miren in svet, kako udan. Mislil je, slaba ženska je prelomila nesrečne spone, in on čverst možak, z močjo neoslabelo, bi ne mogel podreti ovér, ki ga ločijo od boljše sreče. Ta misel se mu je zdela blaga luč, ki je razsvetlila njegovo {{prelom strani}} tamno bitje, da spozna in se zavé, v kolik brezen je zabredel. Pred oči so mu stopili vsi dnevi mladega življenja, goljufani upi njegove zmotane modrije, ki jih je zdaj spoznal, da so prazne in zapeljive. Kesal se je pervič v življenji, in to kesanje ga je potolažilo, pomladilo njegovo dušo. Dobrotljiva misel mu je vstala v sercu, da je še mlad, da se še more zanašati na svoje moči, in popraviti zmote in zamude. Sklenil je začeti novo življenje, novo ljubezen: življenje koristne delavnosti, in ljubezen do domovine, do zanemarjenih bratov, kterih še do zdaj ni spomnil. Čas pa bo pomagal z dobrotljivo močjo celiti rano in lajšati spomin na pretekle dni, ki so mu prinesli toliko terpljenja brez veselih trenutkov. Vernil se bo na svoj grad, in zapustil ga ne bo do smerti; tam bo rabil svojo učenost v prid gospodarstva. V pokoji se bo sprehajal okrog polja, prevaževal se po jezeru in mirno bo spal brez težkih sanj. Nekoristne tuge prost bo starost dočakal med poštenimi ljudmi v lepi naravi, ki ga bo vsako leto bogato obdarovala. V sercu več ne bo nosil nevarne ljubezni do ženske, ne bo mislil na zakon; temuč ljubil bo prebivavce svojega kraja, ki živé zanemarjeni v brezmiselnem pokoju. Učil jih bo poboljševati gospodarstvo, razlagal in razkazoval jim bo koristne znajdbe v obertniji in naravi; učil jih rabo pravice in jih vadil moškega čutja in proste zavednosti človekove vrednosti. Naj veče veselje mu bo vspeh svojih naukov, kadar ga bodo seljani posnemali v telesnem in dušnem napredku. Kar je zdaj škodoval s praznim modrovanjem in brezdelavnim popotovanjem, popravil bo zdaj stokrat, in izbrisal bo iz spomina dan, kterega ni obračal človeštvu v korist.
 
Še tisti dan je Mirko jezdil skozi Štenge, ki se med stermimi gorami skoraj dve uri vlečejo ob šumeči Savi. Pervič v življenji se je v njih bolj natanko ozerl okoli sebe. Z nekim dopadenjem je gledal globoke prepade, gosto lesovje in šterleče skale, ki so cesto ožile in skoraj zapirale; vesel je bil, da ga od sveta loči tako dolga, tako strašna soteska. Ko pa pride v Bohinjsko dolino, najde soparen, zagaten dan. Solnce je zašlo s tamnorudečim žarom, in černi oblaki so se v debelih plastah kopičili nad dolino, ki se v večerni mrak zavija. Migljajoča brisavica, oznanivka gromonosne nevihte, je semtertje jezero kalila z malimi valovi, in šumljala v bukovji ob bregu, kot bi vsem stvarém oznanovala žugajočo nevarnost. Snežniki, v prostranem krogu okoli jezera postavljeni, zakrili so bele glave v neprezerno černobo, ktero razsvetluje redko svitanje kervavega daljnega bliska. Tako preoblokana z oblaki je bila večerna stran jezera, na jugu in jutru je vstajaja bleda luna, in posijala v soparno, megleno dolino. Mirko se ni oziral na goreče prikazni, ampak v dolgo premišljevanje vtopljen, je s svojim duhom bil še skoraj v Velesovem. Konj je počasi stopal s pobešeno glavo, kot bi gospoda ne hotel motiti v globokem premišljevanji, in bi bil spoznal gospodovo žalost. Preden je pričakoval, zagleda gospod prijazne okna svojega gradiča.
{{prelom strani}}
 
Ko pa Mirko pride k mostu pod jezerom, čuje iz grada glasno godbo; ples in ukanje mu je zadelo na ušesa, in pred, ko se je spregledal, nagovorita ga praznično oblečena možaka z venci v rokah, in ga povabita z mnogimi prikloni in pijanimi besedami na ženitvo oskerbnika Gregorja. Za gospoda, ki je ravno obžaloval zgubo svoje ljube neveste, ni bilo hujega občutka, kakor slišati tako povabilo. To je bilo zanj neusmiljena ironija. Rudečica strašne jeze, ki mu na enkrat vname vse oserčje, šine mu obraz. S silno besedo zagermi nad možema: „Potepena človeka! kdo vaju je podkupil, da me tako nečloveško dražita; poberita se iz mojega grada, daleč proč, da ne bom čul vašega šundra. Ženin naj pa precej pred me pride, in z nikomur nocoj ne bo plesal kakor z mano." Osupnjena in molčé se verneta moža v grad, da prineseta neprijetno zapoved; gospod pa je divjal v svojem jadu, barvo je spreminjal in tresel se je po životu. Naglo so se godci in plesavci ukradli skozi zadnje vrata, Gregor se je pa malo streznil od veselja in vina, in pohlevno stopi pred gospoda, od strahú besede ne spregovorivši. Jezno ga Mirko napade: „Kdo vam je dovolil ves grad prevračati?"
 
 
„Jaz pa moram iti, nobena sila me ne vderži. Ako ti nočeš, tudi prav; vesla bo drug vzel v roke, in drug tudi tvoje račune; ti pa pojdi z berhko nevesto, daleč proč od jezera, da boš na suhem umerl."
{{prelom strani}}
 
„Če tako, ukažete, gospod, moram iti. Toda resnica je, raji pišem zadnje sporočilo, kakor z vami veslam."
 
 
„Tedaj imaš živeti še četertinko ure. Rabi te kratke trenutke in povej, kar imaš na sercu."
{{prelom strani}}
Gregor nadaljuje: „Kmalu po vašem rojstvu so gospod, iz kterega vzroka ne vem, vašo milo mater začeli sovražiti, in jo terpinčiti z dušnimi mukami. Vedno hudo so govorili gospod proti družini, vendar proti gospej niso govorili samo hudo in terdoserčno, ampak stavili so razžaljenje tako in izgovarjali s tako besedo, da so gospó morali naj bolj neusmiljeno razžaliti. Jaz sem moral skoraj vselej zraven biti, in velikokrat so me gospod nalašč poklicali, da sem priča bil nečloveškega razžalovanja. Od same žalosti so gospa večkrat zboleli, takrat jim gospod niso ne zdravnika ne zdravil poiskali, in pustili so jih brez pomoči. Ko so iz neke hude bolezni začeli nekako okrevati, pokličejo me en popoldan vaš ranjki oče, in rekó mi od stene sneti podobo vaše matere, ki je zraven očetove visela, njeni postelji nasproti. Te besede so mi rekli: „Moja mila ženica se hoče od mene in življenja ločiti, nje koščice bodo kmalu prenesene na pokopališče. Meni žalost ne bo pripustila dalj gledati njene podobe; tedaj jo nesi v jezero, da se potopi za večni čas."
 
„Pač preveč sem bil pokoren, in zdaj me grize vest. Glejte, kako visi nad mano čern oblak, ki se je izmed drugih vtergal in ponižal, da bi me pokončal."
 
Mirko se je ozerl nad-sé na žugajoče, viseče oblake, nemirno se je skerčil na klopi, in plašč je tesneje pritisnil okoli telesa, kakor v merzlici. Razsvitljala je bleda luna z motno svečavo nemirno jezero, pa v hipu jo zakrije naval debelo nagnječenih oblakov, in grozna neprevidna tarna je nastala nad šumečimi valovi. Tamno je postalo tudi v Mirkotovem sercu. Zgubili so se sklepi in nameni današnjega jutra, in oblegle so ga vse tuge in zmote kratkega življenja, zdihovati je jel, vergel se je na dno ladje in med vročimi solzami je mrmral molitev proti nebu. Prosil je Boga, naj k sebi vzame življenje, ki je tako razdjano, naj konča bolečine, ki jih več nositi ne more. Komaj je izgovoril kratko molitev, kar preneha soparna brisavica na jezeru; v {{prelom strani}} skalovji na levem bregu se je pa culo mogočno šumenje viharjevo bliže in bliže. En trenutek in švignil je blisk iz uterganega oblaka skozi močno černobo na ladjo, vihar je zavil valove in ladjo v vodeni vertinec. Spremljan od gromov in bliskov se je vertel čez jezero, in razlil svojo pogubno težo na cvetečo ravnino pod jezerom.
 
[[Kategorija: Janez Mencinger]]
330

urejanj