Kelmorajn: Razlika med redakcijama

dodanih 192 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
m (→‎V.: popravek)
Po obliki popirjevi so poznali „šocnudl" (Schätznote), „fentirni list" (Inventarbrief), „jerofsk rekret" (Gerhabsdekret), „širnprief" (Schirmbrief) itd. in ko se je leta 1848 začel tisti šencani „frajhajt", ki je tlako, roboto, kazen, veršnik, lokno, desetino, koplevnik itd. zapodil, namesto teh pa vendar ne manj štiber prinesel, rekel je marsikteri mojemu rajnemu očetu: „Ko ste še vi bili za župana, tedaj je bilo vendar še boljše, kakor sedaj, ko imamo „burkelmojstre" in pa „gemajndeferstande".
 
Ko razgernem zemljovid ali „luntkarto", kakor so ga nepozabljivi atej imenovali, vsedejo se za mizo ter rekó: „No! Ker se {{prelom strani}} že na „luntkarto" spoznaš, poišči mi mesto Kelmorajn in povej mi kaj lepega iz tega mesta." — Jaz iščem in iščem od Riesengebirga do dinarskih planin, od Ina do Alute, od Karpatov do Jadranskega morja, ali nikjer ne najdem mesta Kelmorajn, tudi v zemljopisnih bukvah ne. Oče me nekaj časa gledajo, potem pa vstanejo in prav nevoljni iz hiše gredé godernjajo: „Že 200 rajnških sem za-te potrošil, pa še ne veš, kje je Kelmorajn in kje so sveti trije kralji pokopani, zakaj pa sem te v Majprug poslal?"
 
„Kelmorajn — sv. trije kralji!" — te besede so mi zmirom bernele po glavi, iztuhtati pa vendar le nisem mogel, kje bi stalo to mesto. Vzamem Kremplovo „Djanje svetnikov" v roke, preberem, kar je stalo tam o sv. treh kraljih, in najdem, da so ti sv. možaki pokopani v mestu Kolinu, ki stojí kraj silne reke Rajne, po nemškem: Köln am Rhein.
Hotel sem že o božiču domú in očetu pokazati na zemljovidu Kelmorajn, ali debeli sneg in raztergani škornji mi tega niso privolili.
 
Odložil sem tedaj na pust, ali tudi tedaj mi ni bilo mogoče, ljubih staršev obiskati: hud kašelj me je vergel na slamnato postelj, {{prelom strani}} in sopet nisem okusil veselja domače koline. Šeste klobasice, ki so mi jih mati v Majprug poslali, prišle so vse raztergane in razdrobljene, in slabi, mesa nenavajeni želodec jih ni ravno z velikim veseljem sprejel.
 
Ala! — Ob veliki noči ali ob ,vüzmu‘, kakor mi Ščavničarji pravimo, tedaj bodeš Očetu pokazal na ,luntkarti' Kelmorajn in povedal, da je tam ,Sitz des rheinpreussischen Regierungsbezirkes‘.
a — a — a
laeta sunt nunc tempora!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
Posebno glasno pa smo vsakokrat sledečo verstico zapeli:
 
Med tem so atej pozabili na Kelmorajn in tako so bile počitnice morne in vesele. Celi mesec so imeli krojači in črevljarji dela zadosti; dobil sem novo suknjo modro, kakor jo mlinarji nosijo, in pa najnovejšem ščavniškem kroji. Kolér mi je šterlel za dva pednja od suknje, in škrica sta se režala, kakor lape gladnega volka. Pervokrat so mi oče dali napraviti poštene hlače črez sare ali ,pantalone', kterih izprve niso mogli terpeti. Vendar vsega tega oblačila nism si upal v Gradcu obleči in se na slavni ,Luegg' postaviti; še le ko mi je graški krojač vse popravil, paradiral sem po glaciji, kakor kakošen Gubernialkonceptspraktikant.
 
Oče so me sami peljali v Gradec. Predno sva se ločila, rečem jim: „Očka, tukaj sta dva velika hrama pona bukev; tu hočem vse prebrati in poiskati, kar je pisanega o sv. treh kraljih: ali povejte mi samo, po kom ste Vi zvedeli za mesto Kelmorajn, ker ne znate brati?" Oni mi odgovoré: „Moj dedec so mi pravili, da {{prelom strani}} so za cesarja očeta cesarice Marije Terezije hodili v Kelmorajn na božjo pot." — Čudna reč! Mislim si jaz, več kot 500 milj peš hoditi iz Štajerskega na božjo pot.
 
Z lepimi nauk se dragi atej poslové. Ker nas v šoli med letom niso izpraševali in je vsak dijak učenje na dva zadnja mesca odložil, bilo je dovvolj časa po bukviščih premetavati znanosti vsega svata, in Götheja, Kanta, Hegela in druge slavne možake je filosof v enem tednu prebral. Verh tega si je nakupil na ,tandelmarktu' dosti bukev, da se je mogel ponašati z ,bibliotheko', — v svinjsko kožo vezane ,Šarbohtarle‘ za kratek čas pesnike, noveliste, romanopisce, potopisce itd., ktere je prodala marsikaka družina, ko je spoznala, da človek ne živi samo ob duhu, temuč tudi o kruhu, da si je kupila kruha pa karto — za Juristen- ali Philosophenball.
Kdor si je hotel v Gradcu znanosti nabrati, časa je bilo temu dovolj in knjižnice vsak dan odperte. Tam smo tudi pridno gojili drago slovenščino, in čeravno smo bili samouki, vendar sno, nekteri daleč dospeli. Nekoliko nas slovenskih ,akademikov' se je pobratilo in sveto prisego storilo, vse žive dni skerbeti za omiko slovenskega naroda. O sveti čas, ko nas je rajni Stanko prekerštil, in enemu rekel: Ti si Martinus, kar pomenja Martovega sina ali bojevnika;
jaz pa ti rečem bodi Davorin in davi sovražnike slovenskega jezika, drugemu: ti si Georgios, to je poljedelec, jaz pa ti rečem bodi Oroslav, orji in prearjaj zapuščeno polje slovenskega
jezika. Imena smo ohranili in je rabimo še dan danes, ali nikdar ne v pobotnicah zavoljo djanskih nasledkov. Logiko sem doveršil, in {{prelom strani}} pridem spet na očetov dom. Celo leto nismo se vidili, bilo je tedaj veselje veliko in serčno; oče ročno vprašajo za ,cajgnus', in ga zaklenejo v skrinjo, rekši, da si ga dajo v nedeljo po g. farmeštru prebrati.
 
Še tisti večer jim vse povem od lepega mesta Kelmorajn, njegovih lepih cerkev itd.; razložim jim vse legende o sv. treh kraljih, kakor sem je bral pri patru Kohemu, in kako je njih sv. kosti cesar Friderik Rudečebradi iz Milana prenesel v Kelmorajn.
Slovenske gorice so res prelepa Krajina, in lepo jesen, kedar glasni klopotci oznanujejo bogato tergatev, tedaj je po slovenskih goricah veselje, ki ga ni mogoče s peresom popisati.
 
V dveh dobrih urah sem prišel k sv. trem kraljem, in ko mi pokažejo Kovačevo hišo, krenem jo kar naravnost proti njej. Hišica je bila lesena, okoli in okoli z drevjem obsajena, tako da je {{prelom strani}} čedna in bela lukala izmed drevja, kakor tica golobica, iz svojega gnjezda na košati bukvi.
Poterkam na vrata pa ne oglasi se nobena živa duša. Odprem tedaj prav rahlo hišne duri, in za mizo zagledam starega serega noža, z velikimi očali na nosu, ki je ravno ráznoverstno
perje in zeli premetaval in prebiral za pripravo raznih zdravil.
 
Vendar mi serce začne rasti, in jaz prav pohlevno rečem: „Ne zamerite mi, dragi stric! Moj očka so mi pravili, da ste vi že bili dvakratv Kelmorajnu; — ali bi mi ne hteli kaj povedati o lepi cerkvi, ktere podoba tu na steni visi, o grobu svetih treh kraljev in kako ste tje prišli?
{{prelom strani}}
 
To je dolga historija, dragi moj študent! Če se ti ne mudi, znaš me počakati, čez tri ure pridem nazaj; sedaj moram nekega bolnika obiskati."
 
 
Lov in strelba je bila tedanjih dijakov najslajše veselje o počitnicah.Tudi potovali smo po svetu, posebno radi po gornji Avstriji, kjer je bil ubogi dijak po samostanih in pri bogatih kmetih vsikdar gostoljubno sprejet.
{{prelom strani}}
 
Kakošen razloček med tedanjimi in sedanjimi sini Muz! Pred 30 leti še ni bilo turnerskih družeb, svoje mišice smo vadili z filistri; nismo še imeli javnih govorov in pomagali vladati deržave, ves naš govor je bil: „Quousque tandem abutere Catilina (professor, praefecte, director) patientia nostra!" Ta govor je vsak dijak iz glave znal, in kramljal je po latinski bolje, kakor sokač (kuhar) pri kakem zagrebškem kanoniku. — Sedaj pa, ko so v Borovlinu spoznali, da Cicero ni prav latinski pisati znal, sedaj tudi dijak kritizuje latinske klasike s svojo bogato ,Partikelweisheit’. — Glejte: ,laudatorem temporis acti’ utegne me marsikteri zaverniti, ali ,tempus actum’, die Bute alte Zeit’ je imela zlate in srebernjake ,nervum rerum gerendarum et studiosorum gambrinisantium’.
 
„Šla sva z rajnim očetom, Bog jim daj dobro! Na Celovec, Belak, Inšbruk po stari cesti v Augšburg, in od ondod dalje naprej. Skor dva mesca sva potovala sem in tje."
 
„Poslednjokrat sem bil v Kolinu leta 1800, ko je bila znana francoska vojska. Pot je bila nevarna, vendar sem srečno prišel v {{prelom strani}} nemški Rim. Ravno ko je zvonilo večno luč, sedem na kamnato klop poleg vrat neke velike tergovske štacune. Odkrijem se in začnem ,Angel gospodov’ in pa ,Oče naš’ in ,Zdravo Marijo’ po slovenski. Ko tako molim, posluša me kakih 10 let star fantič in na enkrat zbeži v štacuno in pripelje svojega očeta s seboj. Prijazni gospodar me po nemško nagovori: ,Ali razumete nemški, od kod ste?' — Rečem mu po nemški, da sem potnik romar iz Štajerskega in da sem prišel že drugokrat v Kolin k grobu sv. treh kraljev molit."
 
„Gospodar mi reče: ,Vi ostanete danes moj gost in še več dni, če je vam ljubo; iz serca rad Vas z vsim oskerbim’; in potem pokliče svojega služabnika, kteri me v lepo sobo odpelje ter mi bokal žarjavega Rajnčana prinese. Za večerjo dobim dobro pečenko in zopet bokal vina, potem pa se vležem spat, ker sem, bil močno truden. Spati vendar nisem mogel; zmirom mi je po glavi šumelo, od kod in kako je to, da me je ta gospodar tako prijazno sprejel — morebiti je tudi Slovenec ali vsaj Štajerec.’
 
Rumeno solnce se je že začelo skrivati za Pohorje, in me sililo domú. Poslovim se s serčno zahvalo. Doma so me že težko čakali in me posvarili, zakaj sem se tako dolgo zamudil. Ko sem pa starišem povedal, da prijatelj Gašper v nedeljo k nam pride in nam bode o Kelmorajnu pripovedoval, koj so se sopet zvedrile lica vseh domačih.
{{prelom strani}}
 
 
== VII. ==
 
„Za cesarja Karla VI. so prišli romarji iz Kranjskega, Stajerskega in Koroškega poslednjokrat v večih trumah v naš veličastni Kolin Zaostal je tu 15 let star mladič, kako? — to se ni moglo zvedeti, ali so ga nalašč tu pustili, ali je sam rad ostal."
 
„Bilo je ravno zvečer, ko je ,Zdravo Marijo’ zvonilo, in ta mladič s svitlimi solzami v očéh je na glas molil v svojem jeziku na klopi pred štacuno sedé ,Angel gospodov’ in ,Oče naš’ za verne duše v vicah. Prededu od materne strani se je ta pobožnost mladenčeva {{prelom strani}} dopadla; on vzame ga pod streho, in spomnivši se nauka Zveličarjevega, da moramo popotnike sprejemati in lačne nasititi, — njemu lepo postreže. S pomočjó nekega godbenega učitelja, ki se je iz Češkega k nam naselil, in dekle iz Lüneburga, kjer kakor vam je znano, še sedaj po nekterih vaséh vendiški govoré, zvedeli so preded blagega spomina, da je ta mladič iz dolnjega Štajerja dom, kako se piše in kako je v Kolin prišel."
 
„Ker je mladič na vprašanje: ali hoče tu v službi ostati, ročno svojo voljo razodel, rekši, da doma malo kruha raste, in da so mu starši že pomerli, zato ga preded v službo vzamejo."
330

urejanj