Zgubljen mož: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m |licenca=javna last |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 19:
„Trapastega Skalarja se je usmilil Bog, ter ga je vzel k sebi."
Ko čujem Skalarjevo ime, spreletelo me je nekako čudno. Vsak nesrečen človek ima neko pravieo za nase pomilovanje. Nesreča poveliča vsacega človeka, tudi najbolj zanicevanega reveza, posebno če ga vidimo mertvega pred seboj; zdi se nam vselej {{prelom strani}} boljši, ko je bil znabiti v resnici. V tesni trugi vidimo zdaj le junaka, ki so ga zmagale neprijazne okolnosti in ne prašamo
veliko, ali si je sam kriv ali ne, radi mu podelimo venec mučenstva. — Skalar je bil meni tak mučenec.
Vrstica 37:
„Ranjki Matevž je bil Gorenec iz prav dobre in premožne hiše. Bil je edini sin, оčе mu je umerl zgodaj, ravno ko je stopil
v latinske sole. Ko bi bil delj časa živel, gotovo bi Matevž ne bil zašel na tako slabe pote. Mati njegova je bila moja sestra, bila je dobra žena, za-nj veliko predobra. Njena edina želja je bila, enkrat doma v farni cerkvi svojega Matevža viditi na prižnici in iz njegovih ust poslušati božjo besedo. Kedar sem bila pri njej, govorila mi je od tega in vselej sve se obé veselja jokali. Matevž je bil vedno pervi v šoli, vsi gospodje so rekli, da ima med vsemi najboljšo glavo in svojo mater je tudi tako rad imel, da je storil po njeni želji ter šel v lemenat, akoravno ni imel za ta sveti stan pravega poklica, kakor se je pokazalo pozneje. Ali mater je pa vendar le veselilo, da jo je ubogal, ali učakati srečnega dne, na kterega se je tolikanj veselila, to jej ni bilo dano, Bog jo je poprej poklical k sebi. Matevž je po materni smerti ostal sam; zdaj ga ni več vézala materna želja, slekel je černo kuto in prevzel je doma gospodarstvo, ali vsi sosedje so rekli, da iz spridenega gospoda ne bo nikoli dober gospodar. In sosedje so bili modri možjé. Matevž se je kmalo spoznal z lepo mlado deklino, ki jo je priserčno rad imel, mislil je, da jo dobí za ženo. Ali ona je bila nestanovitna in omahljiva, zapustila je Matevža in vzela druzega. To je polomilo Matevža se bolj ko materna smert. Zanemarjal je gospodarstvo, v cerkev ni hodil, tih in žalosten je pohajal po polji, vsi smo mislili, {{prelom strani}} da se v njem kuha huda bolezen. Jeseni pa po ajdovi žetvi mu ni bilo več doma ostati, polastila se ga je spet želja, kaj več se učiti. Gospodarstvo je dal v štant in šel je na Dunaj v visoke šole. Kaj je ondi délal, to mi ni znano, le to vém, da je neznano veliko denarja potreboval: kakor sneg s pomladi je kopnelo njegovo gospodarstvo. Gozd za gozdom, njivo za njivo je prodal. Od gospodov, ki so ga vidili na Dunaju, zvedeli smo, da je neznano
učen, od njega samega pa ni bilo nobenega glasu, in vendar je teklo ze sedmo leto, kar je šel od doma. Kar zvemo, da je šel
izpod našega cesarja nekam daleč, ljudje sami niso prav vedeli kam: eni so rekli, da je na Nemškem, eni pa, da je na Poljskem.
Vrstica 50:
In res je bil zgubljen, pamet se mu je jela mešati; cele noči, časih komaj za silo oblečen, taval je v najhujšem mrazu okoli. Na zadnje so se ga usmilili in so ga vzeli v špital, kjer je sklenil svoje nemirno življenje."
{{prelom strani}}
Toliko sem zvedel iz Skalarjevega življenja; zdaj mislim pa še povedati, kje in kako sem se z njim seznanil.
Vrstica 80:
„Marsiktero zlato resnico poveš, ljubi moj Ovid, ali vendar si prava baba", pristavi učeni neznanec, ko je prenehal recitirati. Lice, ktero mu je bil Ovid nekoliko razsvetlil, zmračilo se mu je zdaj spet in mož se je v novo zamislil.
{{prelom strani}}
„Tudi meni pridejo časih misli, ki mi ne dajo poprej mirú, da jih zapišem", povzame tujec čez nekoliko besedo.
Vrstica 113:
Gosti so bili dervarji s Koma, ki so prišli po svoje plačilo in večidel so bili že pijani. Pri veči mizi, kjer je bilo največ
hrupa, vidila se je glava pri glavi, na mizi je stal bokal slivovice, ki je šel iz rok v roke. V kotu je pa sedel mož v zamazani gosposki obleki in kmalo sem vidil, da je on duša vsega društva. Zdel se mi je znan, samo nisem se mogel spomniti, kje sem ga vidil. Hipoma se mi zasveti. Je, on je — moj učeni znanec z ljubljanskega grada. Melanholični pesnik, ki pozna vse klasično slovstvo in profesor pesništva, zdaj z žganjem omamljen, razveseljuje pijane dervarje s sirovimi burkami in nesramnimi kvantami.
{{prelom strani}}
Ravno se je bil iznebil neke prav kosmate in poslušavci so veselja hrohotali.
| |||