Zlati roj: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov
| naslov = Zlati roj:<br />roman o Janši
| avtor = Mimi Malenšek
| izdanodovoljenje = 1988dLib
| dovoljenjeobdelano = JL-staro4
| izdano = Ljubljana: Kmečki glas, 1988.
| obdelano = 1
| opombe = ureja Kaja
| vir = [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LNFPNJKK dLib]
}}
 
{{Proza|
Gore so kamniti stebri stražarji na obzorjih in pokrajina je široka dlan ob njihovem vznožju; doline so njeni prsti, ki segajo na vse štiri vetrove: na vzhodu pod Kamniške planine, na severu do Korenskega sedla, ki odpira pot v svet, na zahodu v bohinjsko kotlino in na jugu čez Sorško polje proti Ljubljani. V zgornjem delu jo seka dvojni tok Save, ki prihaja iz tesni, v spodnjem pa je reka razklala živo skalo in se prebila v ravnino. Pokrajina je pač dovolj široka, da ne utesnjuje duha, in gore zbujajo željo zvedeti, kaj je onkraj; stroga je v svoji prvobitnosti in prepojena z otožnostjo, ki ni zasanjana otožnost ravnine, temveč samotnost strmih peči in gorskih brezen. Na robovih notranjega, nižjega gričevja, ki je stopnišče do visokih gora, so se raztresle vasi: dvakrat po devet vasi, da je ravnina do Blejskega jezera pokrita z njimi. Kakor cvetovi so na zelenem polju, ki nad njim pojo vetrovi, in v polnočni tišini slišiš nad njim zvenenje daljnih zvezd.
 
Vrstica 2.121:
 
»Slab okus imam v ustih,« je zamrmral. Zdelo se mu je, da se mu jezik top in otekel valja po duplini.
 
do tu popravljeno
Kuralt in MunzbergMünzberg sta se spogledala, toda rekla nista nič in sta pila. Potem so se začeli vsi trije odpravljati. Janšo je bolela glava in za tilnikom se mu je zgostila dražeča bolečina. Ozrl se je po vremenu. Morebiti se bliža tisti nezdravi vzhodnik z ogrskih ravnin. Toda nebo na vzhodu je bilo bledo modro, zahod pa je še rdel v večerni zarji. Vreme se bo najbrž še več dni držalo. Podrgnil si je tilnik z dlanjo in si prizadeval, da bi pozabil na dražljivi občutek.
 
Še preden so zapustili čebelnjak, je prijahal po parku baron Harsch, član Ekonomske družbe. Imel je tudi svoje čebele na paši na Moravskem polju in rad bi bil zvedel, ali so kaj prida pridobile. Janša je barona imel rad, ker je bil prizadeven mož, eden novih ljudi, ki je kupil v Dunajskem Novem mestu hišo, jo spremenil v suknarno, in je redil na svojih posestvih konje, ki jih je prodajal vojaškim konjušnicam, ter je bil sploh mož, ki se ni menil za to, da ga plemiči gledajo postrani zaradi njegovih novotarij. Zdaj pa mu je bil Harsch malone zoprn. Tako samozavestno je stal pred čebelnjakom v svoji novi jahalni obleki francoskega kroja in se z bičem tapljal po mehkih rdečih škornjih, in ko je zvedel, kako je z njegovimi čebelami, je začel povpraševati še po tistih, ki so bile last Družbe. Janša mu je redkobesedno odgovarjal, toda baron ni opazil, da je odveč, in je kar naprej govoril. Janša se je vdal in peljal barona v čebelnjak. Pokazal mu je poročilo, ki ga je pripravil za Družbo, in potem mu je ponudil ajdove strdi.
Vrstica 2.128:
Baron je pokušal strd in jo hvalil. »Še nikoli nisem jedel take ajdove strdi,« je rekel. »Ali ni mogoče, da trgovci pri prodaji goljufajo?«
 
»Goljufajo,« je pritrdil Janša. »Ajdovi strdi primešajo ajdove moke. Stara zvijača. Pravo strd spoznate po tem, da je zrnata, precej gosta in da stopničasto teče.« Zelo si je želel, da bi se baron poslovil.
 
da je zrnata, precej gosta in da stopničasto teče.« Zelo si je želel, da bi se baron poslovil.
 
Navsezadnje ga je spravil iz čebelnjaka, toda baron se je ustavil zunaj in zdelo se je, da ne bo nikoli nehal govoriti. Zato je Janša rekel:
 
»Nič kaj dobro mi ni. MiinzbergMünzberg — bržčas ne bom šel na slovesnost v bakrorezno šolo. Raje bom legel. Če bom čez dan, dva še zmeraj ležal, boš moral sam poskrbeti za stiskanje strdi. Delaj natanko tako, kakor sem te lani učil. Pazi, da boš točil res čisto ajdovo strd, brez primesi!«
 
MiinzbergMünzberg je pritrdil. Bil je nekoliko zbegan. Kuralt se je ponudil, da mu bo pomagal.
 
»Dobro, dobro,« je zamrmral Janša.
Vrstica 2.148 ⟶ 2.146:
»Vsak dan dvakrat jo prehodim. Sam bom šel.«
 
Baron je zmajal z glavo in se poslovil. MiinzbergMünzberg, Kuralt in Janša so skupaj zapustili Augarten. Kuralt sejese je prvi ločil in odšel po ozkih ulicah v eno revnih dunajskih predmestij, kjer je stanoval. Janša in MiinzbergMünzberg sta molče šla dalje. Janša je z rahlim začudenjem čutil, kako tuje se mu zdijo ceste, po katerih je hodil vsak dan dvakrat. Vsako hišo ob poti je natanko poznal, toda zdaj so bile kakor spremenjene. Vetrič je majal izveske nad prodajalnami in obrtnimi delavnicami in prebiral je napise, kakor jih je včasih prebiral spotoma, čisto nezavedno in da bi mu bil krajši čas. Zdaj so se mu imena zdela tuja. Med njim in ljudmi, ki jih je srečeval, med njim in hišnimi pročelji, med njim in vsemi rečmi je tekel tenek vodni slap. Začutil je tesnobo in se je ozrl v MiinzbergaMünzberga. Tudi MiinzbergMünzberg je bil onkraj vodne zavese.
 
»MiinzbergMünzberg!« je zaklical in se ustavil.
 
Pomožni učitelj se mu je zastrmel v obraz. Njegove svetle oči so bile temne in prestrašene.
 
»Ali pokličem voznika, mojster?«
Vrstica 2.170 ⟶ 2.168:
»Moje noge niso tako slabe, da bi me ne nosile. Nikoli si ne najamem voznika! Sam bom prišel do doma.«
 
MiinzbergMünzberg je utihnil. Z mojstrom se je nekaj dogajalo. Še nikoli ni bil tako trdovraten, nikoli ni tako rezko odgovarjal. Toda MiinzbergMünzberg si ni upal reči nič več. Nič drugega ne more storiti, kot da gre z njim in ga varuje na poti.
 
Prišla sta do križpotja, kjer se je MiinzbergMünzberg navadno poslovil od Janše. Janša sejese je ovedel kraja in ponovil: »Če me jutri ne bo k čebelnjaku, počakaj, in če bom pojutrišnjem še bolan, začnite stiskati satje. Pazi, da bo vse v redu.«
 
»Z vami grem,« je odločno rekel Miinzberg.
Vrstica 2.180 ⟶ 2.178:
»Sam hočem iti! Ali sem mar otrok ali pijanec, da me boš spremljal?«
 
Ni čakal odgovora, negotovo je stopil dalje. MiinzbergMünzberg je postal na križišču, potem je šel za njim. Nič drugega ni mogel storiti zanj. Janša se ni niti ozrl in prav gotovo ni čutil, da ga spremlja.
 
Šel je kakor skozi sanjsko pokrajino in kot da bi bil mesečen. Hodil je in hodil — zdelo se mu je, da neznansko dolgo. V presledkih je menil, da hodi po strmi poti v planino; upehan je bil, pa se je ustavil in duškal. Potem je spet zaznal okolico in v mislih meril pot do svojega stanovanja v Leopoldstadtu. Pokesal se je, da ni dovolil Miinz-berguMünzbergu, da bi bil poklical kakega voznika. Labirint cest okrog njega se je zapletal in se raztezal v brezkrajnost.
 
Globoka tema je bila, ko je dosegel hišo, v kateri je stanoval. MiinzbergMünzberg se je ustavil, ko ga je videl stopiti skozi vrata. Presodil je, da se mojstra loteva vročica. Počakal je, dokler ni slišal njegovih korakov na stopnicah, trdih, težkih korakov, kakor bi Janša ne mogel pregibati nog v kolenih; potem je šel. V Janševem stanovanju je gorela luč.
 
Janša je šel po stopnicah. Spet je natanko vedel, kje je, in to je pomenilo olajšanje. Stopnice so mu cvrkale pod nogami. Dobro je poznal to cvrkanje presušenega lesa, in kadar se je prejšnji čas vračal domov in se zapodil po stopnicah, da je preskakoval po dve in tri hkrati, mu je zvenelo prijazno in domače. Spominjalo ga je stopnic v domači hiši, ki so vodile na podstrešje, kjer je stala stara skrinja, v katero je mati shranjevala suhe hruške in jabolčne krhlje. Nocoj mu je škripanje suhega lesa rezalo v mozeg. Vseeno pa je dobro, da je dosegel te stopnice! Mati Matilda bo poklicala padarja. Vzel mu bo unčo ali dve krvi in potem bo kljuvajoča bolečina za tilnikom minila.
Vrstica 2.192 ⟶ 2.190:
»Čebele so me tako hudo opikale, vi pa ste me pustili samega in odšli v Hraše.«
 
Ženska, ki ni razumela njegove slovenske govorice, se je še bolj prestrašila in je začela jokati. Slišal jo je in rekel: »Kaj pa jokate? V glavi mi brni kakor v panju — mar bi mi pomagali, mati ...«
 
Ležal je med pernatimi blazinami in odejami, ki so ga dušile, in počutil se je čisto samega, od vseh zapuščenega, ker so pri njegovi stari postelji z atlasnim nebom zagrnili zavese, da bi ga ne mučila svetloba. Okrog njega je jedko vonjalo po zdravilih. Na prsih ga je pekel gorčični obliž, ki bi ga bil rad odtrgal, a ga roke niso ubogale. V nosnicah je čutil svojevrsten vonj, ki mu je priklical v spomin hladni tlak rodinske cerkve, in po tem je vedel, da so poklicali duhovnika, ki ga je mazilil. Torej je z njim zelo slabo. — Tega se je zavedal samo napol, ker je neprenehoma omahoval iz jasnosti v blodnje. Toda zdaj je mogel vsaj slišati in je natanko razumel, kaj so govorili ljudje, ki so se zbrali onkraj temne zavese.
Vrstica 2.202 ⟶ 2.200:
»Vročino ima v glavi.«
 
Oh, je pomislil, vročino imam v glavi. Torej me niso opikale čebele! Mati tudi ni odšla v Hraše ... Oh, seveda — zelo dolgo je že tega, kar so me opikale čebele, mati pa je bila v Hrašah in je tam rodila Jakoba. Bolan sem, zato mi brni v glavi kot v čebelnem panju. Zdi se, da se nekaj kuha pod lobanjo in da mi možgani prav počasi razpadajo. Rad bi vedel, kje sem. Zakaj nemško? Doslej so govorili nemško samo v radovljiški graščini, in pa Arer, kdaj pa kdaj, kadar se je navlekel brike. Ali pa se mi vse skupaj samo dozdeva, ker sem bolan in imam vročino v glavi ...
 
Za zastorom se je nekaj premaknilo. Po sobi so šli počasni, drsajoči koraki. Potem je tisti prvi, dobrodejno hladni in domači glas spet rekel nemško:
Vrstica 2.208 ⟶ 2.206:
»Včeraj zvečer smo ga dolgo čakali. Weirotter je bil ves nestrpen. Navsezadnje se je celo razjezil. — Mein Gott, je rekel, zdaj sem mu nenadoma premalo! Potem ko sem ga več let učil! Zdaj ko je zavrgel vse, kar sem ga naučil, in pase čebele, sem mu nenadoma premalo! — Kričal je in komaj smo ga potolažili. Mislil sem si, da je prišel k čebelnjaku kateri teh grofov in baronov, ki so nenadoma postali vsi vneti za čebele, in ga zadržal. Vendar pa se mi je zdelo čudno. Še nikoli se ni zgodilo, da bi ne bil držal besede.«
 
Besede so prihajale iz daljave, ne samo izza zastora. Med njimi in njim je bila stena. Ne tista presojna, ki se je zdela kot širok in tenek slap, ali kot steklo, po katerem se odteka voda — nekakšna debela stena je bila tik ob njegovi glavi. Tega so morda krivi zastori. — Spet si je prizadeval, da bi jih odgrnil, toda roke so bile kot hrome. — VenVendar je bilo dobro, da je mogel slišati glasove, drugače bi bil kot v grobnici.
 
Nekdo je rekel: »Da bi vsaj ne umrl ...« »Kje je Munzberg?«
dar je bilo dobro, da je mogel slišati glasove, drugače bi bil kot v grobnici.
 
»Kje je Münzberg?«
Nekdo je rekel: »Da bi vsaj ne umrl...« »Kje je Munzberg?«
 
»Gospod MunzbergMünzberg so zjutraj vprašali po njem. Rekli so, da so bili sinoči gospod Anton zelo čudni in da so hoteli gospod MunzbergMünzberg dobiti voznika, ki bi jih pripeljal domov, a niso marali. Gospod MunzbergMünzberg so šli skrivaj za njimi. Rekli so tudi, da ponoči od skrbi za gospoda Antona niso mogli spati. Zdaj so pri čebelah.«
 
Potem so postale besede raztrgane in nejasne. Ženska, ki naj bi bila mati, je rekla:
Vrstica 2.220 ⟶ 2.218:
»Naredila sem debel gorčični obliž. To zmeraj pomaga! Kolikokrat sem mojega rajnega zdravila z gorčičnim obližem!«
 
Nekdo nestrpno pravi vmes:
Nekdo nestrpno pravi vmes: »Če padarja še ne bo, grem sam ponj!« Nato je spet nekoliko bolje in jasneje. Tisti svetli, zaskrbljeni glas govori mirno, skoraj tako kakor bi bral:
 
»Če padarja še ne bo, grem sam ponj!«
»Tine, ti nič od vsega tega ne veš! Tebi je bilo lahko priti na Dunaj! Tonej ti je poslal denar in ti vse natanko sporočil, kako ti je ravnati. Z vozom si se pripeljal na Dunaj ! Jaz pa se spominjam, kakor bi bilo včeraj, kako sva midva potovala. Tonej ni prav nič bolje vedel za pot kot jaz, kljub temu pa je ves čas hodil spredaj, kakor da mi jo kaže. Tako sem mu zaupal — ne moreš si misliti, kako! Šel bi za njim, kamor bi rekel — še pomislil nisem, daje tujec v deželi, kakor jaz. Zvečer ko so naju peljali na kak skedenj, da bi prenočevala, je bil zmeraj on, ki je razgrnil slamo po tleh in vzglavje je naredil, in potem me je zadelal in pokril od vseh strani, kakor da sem še otrok. Vem, da marsikatero noč od skrbi ni mogel spati. Nekoč sem se ponoči zbudil in sem ga videl, kako sedi na slami. Kolena si je
 
Nekdo nestrpno pravi vmes: »Če padarja še ne bo, grem sam ponj!« Nato je spet nekoliko bolje in jasneje. Tisti svetli, zaskrbljeni glas govori mirno, skoraj tako kakor bi bral:
oklenil z rokami in strmel je v lino. Nisem si ga upal poklicati. Saj bi mi tako in tako ne bil nič povedal. On ni bil človek, ki bi razodeval svoje skrbi! — Oh, in mene še malo ni skrbelo, kako bo, ko prideva na Dunaj, tako mlad sem bil in nespameten. Zdaj šele vem, kaj je moralo biti to zanj: mož pri dvaintridesetih letih, ki je zapustil domačijo in šel v neznano mesto, povrh pa še z otročjim bratom, kot sem bil tedaj jaz! — Veš, ko mi je jermen ožulil ramena, je naložil še mojo krošnjo vrh svoje in je obe nosil...«
 
»Tine, ti nič od vsega tega ne veš! Tebi je bilo lahko priti na Dunaj! Tonej ti je poslal denar in ti vse natanko sporočil, kako ti je ravnati. Z vozom si se pripeljal na Dunaj ! Jaz pa se spominjam, kakor bi bilo včeraj, kako sva midva potovala. Tonej ni prav nič bolje vedel za pot kot jaz, kljub temu pa je ves čas hodil spredaj, kakor da mi jo kaže. Tako sem mu zaupal — ne moreš si misliti, kako! Šel bi za njim, kamor bi rekel — še pomislil nisem, daje tujec v deželi, kakor jaz. Zvečer ko so naju peljali na kak skedenj, da bi prenočevala, je bil zmeraj on, ki je razgrnil slamo po tleh in vzglavje je naredil, in potem me je zadelal in pokril od vseh strani, kakor da sem še otrok. Vem, da marsikatero noč od skrbi ni mogel spati. Nekoč sem se ponoči zbudil in sem ga videl, kako sedi na slami. Kolena si je oklenil z rokami in strmel je v lino. Nisem si ga upal poklicati. Saj bi mi tako in tako ne bil nič povedal. On ni bil človek, ki bi razodeval svoje skrbi! — Oh, in mene še malo ni skrbelo, kako bo, ko prideva na Dunaj, tako mlad sem bil in nespameten. Zdaj šele vem, kaj je moralo biti to zanj: mož pri dvaintridesetih letih, ki je zapustil domačijo in šel v neznano mesto, povrh pa še z otročjim bratom, kot sem bil tedaj jaz! — Veš, ko mi je jermen ožulil ramena, je naložil še mojo krošnjo vrh svoje in je obe nosil ...«
 
»Ti, nikar ne govori, kakor da bo umrl!«
Vrstica 2.255:
 
»Neumna ženska,« je zamrmral padar. »Bolezen je v glavi, ne v prsih. Kaj tu pomaga gorčični obliž!«
 
15 Zlati roj
 
217
 
Potem je padar začel obračati razžarjeno Janševo glavo po svojih dlaneh, kakor bi bila mrtev predmet. Oba brata, Kuralt in mati Matilda so preže spremljali njegove gibe in čakali odločitve. Padar je izpustil bolnikovo glavo in si zavihal rokave.
Vrstica 2.266 ⟶ 2.262:
Mati Matilda je podstavila porcelanasto skledo. Roke soji drhtele. Padar je zamrmral: »Babnica nerodna,« in jo odrinil. Na njeno mesto je stopil Tine. Padar je začel bolniku puščati kri.
 
Kri je tenko curljala v umivalno skledo in Janši so se misli bistrile. Pritisk za tilnikom je popuščal in gosta bolečina, zgnetena v kepo, se je razblinjala. Bolnik je videl pa-darjevpadarjev obraz, njegove ostre sive oči, ki so gledale v ranico pod zdravniškim nožičem, videl je mater Matildo, ki je ob pogledu na kri posivela, Tineta in potem Lovrenca, čigar svetli obraz se je zdel premražen. Čisto zadaj je skromno stal Kuralt. Bilo je nekam slovesno in žalostno in Janši se je čudno zdelo, da je vse to zaradi njega. Zaradi vročinske bolezni, ki ga je napadla tako iznenada.
 
Padar je prevezal roko in mati Matilda je bolnika pokrila. Potem je padar stal pri oknu in ogledoval temno tekočino v skledi, oni pa so čakali. Nazadnje je postavil skledo na mizo, Lovrenc pa je tesnobno vprašal:
Vrstica 2.278 ⟶ 2.274:
»Nekdo naj stopi v lekarno po pijavke. Stavite mu jih vsak dan za pol ure. Če bo čez osem dni še živ, bo ozdravel.«
 
»Du, gnadigergnädiger Gott...« je zastokala mati Matilda.
 
Potem je padar šel, spet s težkimi koraki, pod katerimi so se podnice kar vdajale. Drugi so ostali sredi sobe. Bilo je, kot da nobeden ne mara sesti, in najbrž so tako stali že ves čas, odkar so se zbrali. Tine je rekel:
Vrstica 2.292 ⟶ 2.288:
Zdaj je bil sam in vedel je, da bo moral umreti. Padar se ni motil, samo ti dobri, ljubeči ljudje mu niso mogli verjeti. Pomislil je, kako čudno je, da bo umrl. Vrnil se mu je občutek, ki ga je imel, ko je stal ob mrtvaškem odru svoje sestre Mine — da je smrt krivična. Da je to nekaj slepega, sovražnega in da ga hoče iztrgati iz življenja, iz srede dela, ki še zdavnaj ni dokončano. Ali pa je ...
 
Domislil se je svojega rokopisa, v katerem je napisal vse, kar je vedel o čebelah. Ležal je v predalniku, ker gaje nameraval še zadnjič pregledati in ga nato izročiti Miinz-berguMünzbergu, preden bi ga dal v tiskarno. To in ono bi še rad popravil v njem — in nenadoma mu je bilo hudo, da ne bo nikoli več odprl predalnika in videl svojega spisa o čebelah. Toliko je bilo pokopanega v tem njegovem delu, toliko spominov, tihe otožnosti, in veselja, ki bi ga morda razumelo le malo ljudi. Zdaj je z otožnostjo mislil na preteklo zimo, ko je vsak večer pisal pri goreči sveči, mislil je, kako se je zastrmel v krotki plamen, ki je izžareval svojevrstno spokojnost, in da je pri tem čutil popolno ubranost, kakor da sta spokojni plamen in uspavajoče brenčanje čečebel eno. Takrat so prihajali k njemu ljudje, ki jih ni poznal, a je rastel iz njihovega izročila: ded, ki je umrl pri čebelah, in vsa dolga vrsta čebelarjev iz hraškega rodu, ki so s posebno ljubeznijo redili čebele. Videl jih je pred seboj, videl je poteze njihovih obrazov, ki so se nazadnje vse zlile v očetov obraz. Bili so mirni, vase zaprti ljudje in nedeljske popoldneve so presedevali pri čebelnjaku, kakor so jih drugi kmetje pod vaško lipo ali v krčmi; nekaj samosvojega je bilo na njih, česar ljudje niso razumeli, in v brenčanju čebel so iskali utehe za svoje tegobe. Rod za rodom je čebelaril in predniki so nosili o Martinovem med in vosek za desetino v radovljiško graščino, poleti in jeseni pa so prenašali panje v krošnjah na boljšo pašo. Potem pa je bilo, kakor da se je vsa njihova ljubezen do čebel zbrala v njem, v poznem vnuku Toneju. Tako rad jih je imel! Kot otrok se je splazil na sosedov vrt, da je ogrebel iz dupla v stari hruški panjič čmrljev. Pozneje jih je za nekaj časa zavrgel. Takrat ko se mu je zrušilo upanje, da mu bodo pomagale do konja in voza in tiste preproste sreče, ki jo je sanjal ob nedeljskih popoldnevih, ko je s citrami hodil vasovat k Cilki na planino. Potem se je spet vrnil k njim. In nato je odšel na Dunaj, da bi pozabil na čebele in postal slikar. Spet je moral nazaj k njim, in tokrat je bil trdno odločen, da jih nikoli več ne zapusti. Postale so smisel njegovega življenja.
 
Ko bo knjiga izšla, bom že zdavnaj pod zemljo. Rad bi jo videl, tako, čisto novo, vonjajočo po tiskarski barvi, okrašeno z bakrorezi. Sam bi ji rad narisal naslovno stran. — Čebelnjak bi naredil in svoje panje: grajskega, hraškega, Matjaževega, tistega z obrazom mrtve sestre Uršike in tistega s planinskim tamarjem. Sam bi stal zraven njih — ne v gosposki suknji, kakršno je nosil zadnja leta, temveč v irhastih hlačah in s širokokrajnim klobukom na glavi — Kuharjev Tonej z Breznice. Rad bi učakal, da bi to knjigo bralo mnogo ljudi. Da bi jo prestavili v tuje jezike, kakor so razpravo o čebeljih rojih. Zdaj pa sploh ne ve, ali bo knjiga izšla. Morda ... Münzberg bo poskrbel zanjo. Da bi bil vsaj tukaj in bi mu mogel naročiti, naj vzame rokopis iz predalnika, zdaj ko je še pri zavesti!
bel eno. Takrat so prihajali k njemu ljudje, ki jih ni poznal, a je rastel iz njihovega izročila: ded, ki je umrl pri čebelah, in vsa dolga vrsta čebelarjev iz hraškega rodu, ki so s posebno ljubeznijo redili čebele. Videl jih je pred seboj, videl je poteze njihovih obrazov, ki so se nazadnje vse zlile v očetov obraz. Bili so mirni, vase zaprti ljudje in nedeljske popoldneve so presedevali pri čebelnjaku, kakor so jih drugi kmetje pod vaško lipo ali v krčmi; nekaj samosvojega je bilo na njih, česar ljudje niso razumeli, in v brenčanju čebel so iskali utehe za svoje tegobe. Rod za rodom je čebelaril in predniki so nosili o Martinovem med in vosek za desetino v radovljiško graščino, poleti in jeseni pa so prenašali panje v krošnjah na boljšo pašo. Potem pa je bilo, kakor da se je vsa njihova ljubezen do čebel zbrala v njem, v poznem vnuku Toneju. Tako rad jih je imel! Kot otrok se je splazil na sosedov vrt, da je ogrebel iz dupla v stari hruški panjič čmrljev. Pozneje jih je za nekaj časa zavrgel. Takrat ko se mu je zrušilo upanje, da mu bodo pomagale do konja in voza in tiste preproste sreče, ki jo je sanjal ob nedeljskih popoldnevih, ko je s citrami hodil va-sovat k Cilki na planino. Potem se je spet vrnil k njim. In nato je odšel na Dunaj, da bi pozabil na čebele in postal slikar. Spet je moral nazaj k njim, in tokrat je bil trdno odločen, da jih nikoli več ne zapusti. Postale so smisel njegovega življenja.
 
Toda MiinzbergMünzberg toči strd. Danes je začel podrezovati satje. Člani Ekonomske družbe so se zbrali pri čebelnjaku in na klopi stoji tehtnica, da bodo stehtali najprej polno satje, nato pa čisto strd in vosek. Ali vedo, da bo prvi cesarski učitelj na Čebelarski šoli kmalu umrl? In če bi vedeli — ali bi kateri prišel povprašat po njegovem zdravju? Oh, ne ... Saj imajo MiinzbergaMünzberga, naslednika. Janša sam si je prizadeval, da so ga določili za njegovega naslednika. Takrat sam ni vedel, zakaj je to storil, saj vendar ni mislil, da bi umrl. Oh, zdaj ve zakaj!
Ko bo knjiga izšla, bom že zdavnaj pod zemljo. Rad bi jo videl, tako, čisto novo, vonjajočo po tiskarski barvi, okrašeno z bakrorezi. Sam bi ji rad narisal naslovno stran. — Čebelnjak bi naredil in svoje panje: grajskega, hraškega, Matjaževega, tistega z obrazom mrtve sestre Uršike in tistega s planinskim tamarjem. Sam bi stal zraven njih — ne v gosposki suknji, kakršno je nosil zadnja leta, temveč v irhastih hlačah in s širokokrajnim klobukom na glavi —
 
Nekje na dnu je tlela želja, ki se je je šele zdaj popolnoma ovedel! Želel si je zapustiti Dunaj in se vrniti v domače kraje. Kolikokrat je sedeč na klopici pred čebelnjakom mislil, da se bo nekoč vrnil. Ne samo za nekaj dni, kakor si je želel takrat, ko je hotel postati slikar; za zmeraj bi se vrnil domov! Imel je cesaričinih letnih šeststo goldinarjev, imel je naslednika MiinzbergaMünzberga in tako bi čez nekaj let lahko zapustil Dunaj. Do takrat bi izučil toliko čebelarjev, da bi ga Družba ne potrebovala več. Potem bi se ustavil nekje v domačih krajih; morda na Breznici, na kakšni položni vzpetini, čez katero veje prijeten podsončnik, bi si postavil hišico in bi pasel čebele. Kmetom in svojim nečakom bi pripovedoval, kako je šel v mladosti na Dunaj, kaj vse je tam videl in doživel in kako ga je srce vleklo nazaj v domače kraje. Da, ta misel ga je vodila, ko je hotel, naj MiinzbergMünzberg postane njegov naslednik! Zdaj ve. In samo zaradi tega je skoparil in prilagal goldinar h goldinarju. KaKakor nalašč jih je spravljal ravno v svojo staro krošnjo, kot bi si jo nameraval nekoč oprtati in se z njo vrniti domov. No, tega s krošnjo prav gotovo ni mislil resno. Samo za spomin bi si jo vzel.
Kuharjev Tonej z Breznice. Rad bi učakal, da bi to knjigo bralo mnogo ljudi. Da bi jo prestavili v tuje jezike, kakor so razpravo o čebeljih rojih. Zdaj pa sploh ne ve, ali bo knjiga izšla. Morda ... Miinzberg bo poskrbel zanjo. Da bi bil vsaj tukaj in bi mu mogel naročiti, naj vzame rokopis iz predalnika, zdaj ko je še pri zavesti!
 
Toda Miinzberg toči strd. Danes je začel podrezovati satje. Člani Ekonomske družbe so se zbrali pri čebelnjaku in na klopi stoji tehtnica, da bodo stehtali najprej polno satje, nato pa čisto strd in vosek. Ali vedo, da bo prvi cesarski učitelj na Čebelarski šoli kmalu umrl? In če bi vedeli — ali bi kateri prišel povprašat po njegovem zdravju? Oh, ne ... Saj imajo Miinzberga, naslednika. Janša sam si je prizadeval, da so ga določili za njegovega naslednika. Takrat sam ni vedel, zakaj je to storil, saj vendar ni mislil, da bi umrl. Oh, zdaj ve zakaj!
 
Nekje na dnu je tlela želja, ki se je je šele zdaj popolnoma ovedel! Želel si je zapustiti Dunaj in se vrniti v domače kraje. Kolikokrat je sedeč na klopici pred čebelnjakom mislil, da se bo nekoč vrnil. Ne samo za nekaj dni, kakor si je želel takrat, ko je hotel postati slikar; za zmeraj bi se vrnil domov! Imel je cesaričinih letnih šeststo goldinarjev, imel je naslednika Miinzberga in tako bi čez nekaj let lahko zapustil Dunaj. Do takrat bi izučil toliko čebelarjev, da bi ga Družba ne potrebovala več. Potem bi se ustavil nekje v domačih krajih; morda na Breznici, na kakšni položni vzpetini, čez katero veje prijeten podsončnik, bi si postavil hišico in bi pasel čebele. Kmetom in svojim nečakom bi pripovedoval, kako je šel v mladosti na Dunaj, kaj vse je tam videl in doživel in kako ga je srce vleklo nazaj v domače kraje. Da, ta misel ga je vodila, ko je hotel, naj Miinzberg postane njegov naslednik! Zdaj ve. In samo zaradi tega je skoparil in prilagal goldinar h goldinarju. Ka
 
kor nalašč jih je spravljal ravno v svojo staro krošnjo, kot bi si jo nameraval nekoč oprtati in se z njo vrniti domov. No, tega s krošnjo prav gotovo ni mislil resno. Samo za spomin bi si jo vzel.
 
Po moji smrti si bodo razdelili dediščino. Tuji obrazi se bodo sklanjali nad reči, ki so bile moje, ocenjevali jih bodo in računali, koliko pristojbine bo treba plačati od njih. Z rahlo zavistjo bodo rekli, da si je čebelarski učitelj Janša priskoparil kar majhno premoženje. Tudi čebele bodo prodali. Ne Tine ne Lovrenc se ne bosta ukvarjala z njimi. Vsi panji bodo prišli v tuje roke, celo tisti, ki jih je brat svojčas poslal z Breznice. — Nato bodo razdelili ostalo borno dediščino: pohištvo, kupljeno pri starinarju, nekaj obleke, nekaj čebelarskega orodja, dvanajst slik, ki jih ni bil utegnil prodati, kup bakroreznih risb ... tega je pravzaprav zelo malo. Prav kakor bi res nikoli ne nameraval za zmeraj ostati na Dunaju, samo da se tega sam ni zavedal. Toda zdaj ve, da je želel biti na Dunaju kot gost in da si je opremil stanovanje kot prenočišče za popotnika. Zdaj pa bo šel, ko tega še malo ni pričakoval.
Vrstica 2.312 ⟶ 2.302:
Prišla bo pomlad in spet bodo od vseh strani prihajali novi učenci v Čebelarsko šolo. Povsod se je že razvedelo, da Janša uči čebelariti na roje, ne samo na strd, da ne mori čebel, da ima panje nove oblike in mere, da čebelari s panji dvojniki in nareja umetne roje in da njegovi panji prinašajo jeseni po štirideset in tudi petdeset funtov strdi — doslej pa menda ni bilo panja v cesarstvu, ki bi prinesel tudi samo petnajst funtov!
 
— O, prišli bi prelepi majski dnevi, ko čebele kar ne vedo, ali bi poletovale po cvetju, ali bi nabirale listno roso; listne strdi ne smeš čez zimo pustiti v panju, da živalce ne dobijo griže, a je tako dobra za težko sapo. Komaj bi minila zgodnja pomlad, ko celo listje medi, pa bi schon-brunnskischönbrunnski vrt zadišal po cvetočih lipah, nato pa bi na široko zacveteli travniki. Koliko srečnih ur bi preživel ob pripravljanju medice! Nameraval sijesi je naročiti vrsto glinastih vrčev s pokrovi. O, in vsako popoldne bi bil sredi mladih čebelarjev in sredi mož, ki jim je davno porastla brada, in bi jih učil! Še leto ali dve bi počakal, da bi se čebelarske družbe razširile po vsej državi. Raab je soglašal z njegovim načrtom in gajega je že izročil v odobritev! Če pa njega ne bo več — ali bo MunzbergMünzberg vsemu temu kos? MiinzbergMünzberg hoče, toda premlad je še in manjka mu izkušnje. O, ali bo navsezadnje vse propadlo, kar je on, Janša, učil v besedi in knjigi? Tako malo časa je imel, komaj tri leta! Čez deset let bi bil pričakal, da bi pri vsaki hiši stal čebelnjak! — Bilo mu je, kot da se poslavlja od njive, ki jo je mukoma sam posejal, a ne bo videl, kako bo rastla setev in kdo bo žel!
 
Ko bi bil prej vsaj malo mislil na to, da bi katerega svojih bratov naučil tega, kar zna! A kako bi ju učil? Tine in Lovrenc nista nikoli delila z njim veselja nad čebelami. Tadva tudi ne hrepenita, da bi se vrnila domov. Morda bosta nekoč šla — za tisto priložnost si bosta kupila nove suknje in potem bosta mogočno hodila po Breznici, da bodo vsi vedeli, da sta to gospoda, ki živita na Dunaju, in ko ju bodo spraševali, bosta govorila z malomarnostjo ljudi, ki so vajeni velikega sveta in ne razumejo, da je veliko drugih, ki vse življenje ostajajo v svoji preproščini. O starejšem bratu pa bosta rekla: Govoril je s cesarico — in nič drugega. Kakor da je prišel na Dunaj, da bi govoril s cesarico! — Toda zameriti jima ne more. Bila sta tako mlada, ko sta zapustila dom, da res ni bilo mogoče pričakovati drugega, kot da ju bo veliko mesto omamilo in si ne bosta želela nikamor več. Da, tadva bosta ostala na Dunaju. Velika umetnika ne bosta, vsak od njiju pa bo vendarle mojster v svojem delu, Tine pri zgodovinopisnem risanju in Lovrenc v bakrorezu. Ljudje ju bodo spoštovali, imela bosta dom in družino in se bosta komaj kdaj spomnila Breznice. Potemtakem sta dosegla svoj cilj in sta srečnejša, kot bi bil jaz mogel kdajkoli postati, je pomislil. Torej je dobro, da sem ju spravil na Dunaj. Torej je vse dobro.
 
Oh, da, vse je dobro, je pomislil trenutek kasneje. Tudi MiinzbergMünzberg bo dobro opravljal svoje delo in druge učil vsega, kar je videl in slišal od mene. Nekoč bodo ustanovili čebelarske družbe. Učeni čebelarji se bodo pričkali, v čem sem imel prav in kje sem se motil, in tistih petdeset dukatov, ki sem jih zastavil v uredništvu Wienerisches Diariumu kot nagrado tistemu, ki mi dokaže, da troti matico lahko opraše v panju in da ji ni treba izleteti ven, bo ostalo tam, dokler se ne bodo izgubili v žepu katerega od urednikov. Vse bo dobro in prav in samo jaz bom čisto sam na tujem pokopališču, na katerem tudi že zasajajo platane in ciprese. Kmalu bodo vsi pozabili na moj grob ... Name pa ne, si je rekel v nenadnem ponosu, na čebelarskega učitelja Janšo ne bodo tako brž pozabili!
ko sta zapustila dom, da res ni bilo mogoče pričakovati drugega, kot da ju bo veliko mesto omamilo in si ne bosta želela nikamor več. Da, tadva bosta ostala na Dunaju. Velika umetnika ne bosta, vsak od njiju pa bo vendarle mojster v svojem delu, Tine pri zgodovinopisnem risanju in Lovrenc v bakrorezu. Ljudje ju bodo spoštovali, imela bosta dom in družino in se bosta komaj kdaj spomnila Brez-nice. Potemtakem sta dosegla svoj cilj in sta srečnejša, kot bi bil jaz mogel kdajkoli postati, je pomislil. Torej je dobro, da sem ju spravil na Dunaj. Torej je vse dobro.
 
Potem pa že ni mogel več misliti. Bolečina za tilnikom se je spet zgoščevala in loteval se ga je znani občutek, da mu možgani počasi razpadajo. Pogrezal se je v omedlevi-coomedlevico in kakor v sanjah je še slišal, kako se vrača mati Matilda s skodelico vinske rutice.
Oh, da, vse je dobro, je pomislil trenutek kasneje. Tudi Miinzberg bo dobro opravljal svoje delo in druge učil vsega, kar je videl in slišal od mene. Nekoč bodo ustanovili čebelarske družbe. Učeni čebelarji se bodo pričkali, v čem sem imel prav in kje sem se motil, in tistih petdeset dukatov, ki sem jih zastavil v uredništvu Wienerisches Diariumu kot nagrado tistemu, ki mi dokaže, da troti matico lahko opraše v panju in da ji ni treba izleteti ven, bo ostalo tam, dokler se ne bodo izgubili v žepu katerega od urednikov. Vse bo dobro in prav in samo jaz bom čisto sam na tujem pokopališču, na katerem tudi že zasajajo platane in ciprese. Kmalu bodo vsi pozabili na moj grob ... Name pa ne, si je rekel v nenadnem ponosu, na čebelarskega učitelja Janšo ne bodo tako brž pozabili!
 
Štirinajstega septembra v letu tisoč sedemsto triinsedemdesetem so se zbrali v mali sobici oba Janševa brata, mati Matilda, Münzberg in Kuralt, za vrati pa je stalo še nekaj hišnih stanovalcev, ki so jim povedali, da Janša umira. Zunaj je bil lep, sončen dan, v sobi pa je bilo somra-čnosomračno, ker so okna zastrli in le sveča, ki jo je mati Matilda držala v rokah, je z razgubljajočo se svetlobo osvetljevala prostor. Dobrodušna ženica se je zdaj prvič v življenju zdela resnično stara. Stala je zraven bolnikovega zglavja, poleg sta klečala oba brata. Obredno slovesna molitev je vrela pod nizki strop. Molili so že dolgo in zdelo se je, da ne bodo prenehali, dokler bolnik ne umre.
Potem pa že ni mogel več misliti. Bolečina za tilnikom se je spet zgoščevala in loteval se ga je znani občutek, da mu možgani počasi razpadajo. Pogrezal se je v omedlevi-co in kakor v sanjah je še slišal, kako se vrača mati Matilda s skodelico vinske rutice.
 
Janša je ležal na postelji in je vedel, da je zdaj čas, ko se bo poslovil, toda bil je tako slab, da se ni mogel poslavljati od nikogar in od ničesar več. Rad bi se jim zahvalil, tudi vsakemu posebej; Lovrencu in Tinetu zato, ker sta mu nemirna fanta delala skrbi in je bilo zaradi njiju življenje dobro, saj bi se drugače čutil osamljenega kot zapuščen trš sredi praznega polja. Materi Matildi zato, ker je skrbela zanj, tujca, kot bi ji bil sin. MiinzberguMünzbergu za vdanost in zvestobo in Kuraltu zato, ker je lahko govoril z njim v domači besedi.
Štirinajstega septembra v letu tisoč sedemsto triinse-demdesetem so se zbrali v mali sobici oba Janševa brata, mati Matilda, Miinzberg in Kuralt, za vrati pa je stalo še
 
nekaj hišnih stanovalcev, ki so jim povedali, da Janša umira. Zunaj je bil lep, sončen dan, v sobi pa je bilo somra-čno, ker so okna zastrli in le sveča, ki jo je mati Matilda držala v rokah, je z razgubljajočo se svetlobo osvetljevala prostor. Dobrodušna ženica se je zdaj prvič v življenju zdela resnično stara. Stala je zraven bolnikovega zglavja, poleg sta klečala oba brata. Obredno slovesna molitev je vrela pod nizki strop. Molili so že dolgo in zdelo se je, da ne bodo prenehali, dokler bolnik ne umre.
 
Janša je ležal na postelji in je vedel, da je zdaj čas, ko se bo poslovil, toda bil je tako slab, da se ni mogel poslavljati od nikogar in od ničesar več. Rad bi se jim zahvalil, tudi vsakemu posebej; Lovrencu in Tinetu zato, ker sta mu nemirna fanta delala skrbi in je bilo zaradi njiju življenje dobro, saj bi se drugače čutil osamljenega kot zapuščen trš sredi praznega polja. Materi Matildi zato, ker je skrbela zanj, tujca, kot bi ji bil sin. Miinzbergu za vdanost in zvestobo in Kuraltu zato, ker je lahko govoril z njim v domači besedi.
 
Bilo je čudno, ko so tako stali okrog njega in čakali, kdaj bo odšel. Prav kot da bi umiral v domačem kraju. Smrt je torej vendarle nekaj velikega in slovesnega — kljub temu pa je ni mogel prenehati obtoževati, da mu je storila krivico.
 
Vseeno sem veliko doživel, si je rekel. Bil sem še otrok in sem hrepenel v tuje kraje, in ko tam nisem našel sreče, sem želel, da bi mogel vse življenje ostati pri čebelah — pa se mi je tudi to izpolnilo. Življenje mi je potekalo mirno in nič zares hudega me ni doletelo. Ljudje bodo rekli, da mi je šlo vse po sreči in da sem se v kratkem času povzpel tako visoko, kakor se zlepa ne povzpne neuk kmečki človek. In samo to je, da moram umreti, ko bi lahko še živel ...
 
Samo zaradi tega je bilo v njem nekaj nepotešenega, neko nezadovoljstvo, ki ga niti bližina smrti ni mogla premagati. Življenje je bilo nedokončano, nedopolnjeno, in bilo mu je, da bi stegnil roke za nečim in da mora vstati in za nečim oditi.
Vrstica 2.342 ⟶ 2.328:
Oh, sveča bo kmalu dogorela. In jaz bom dogorel z njo, je pomislil. Bilo mu je, kot da vidi stenj, ki črni in se potaplja v raztaljeni vosek, plamen pa žari in pojema, le še enkrat zažari in bo navsezadnje počasi počasi ugasnil.
 
Nekdo je stopil k postelji, se naslonil na rob in se dotaknil njegove roke. Bil je MiinzbergMünzberg in je rekel svojemu učitelju:
 
»Mojster, ... moj dragi mojster ...«
 
Mati Matilda je še huje zaihtela. MiinzbergMünzberg je odmaknil dlan.
 
»Čisto mrzle roke ima,« je rekel glasneje kot prej in prestrašeno.
 
Čisto mrzle roke. In MiinzbergMünzberg se me boji, je bolj čutil kot mislil Janša. Zakaj se me boji?
 
Spregovoril je Tine. S svojim globokim glasom je rekel:
 
»Predsinočnjim, ko sem bedel pri njem, je bil nekaj časa pri zavesti. Žal mu je bilo, da ne more govoriti z vavami. Vpraševal me je, ali ste že podrezali satje in potem je govoril o neki knjigi o čebelah, ki jo je napisal in naj jo izročim vam. Nič ne vem o tem.«
 
»Da, da, knjiga mora iziti,« je razburjeno zašepetal MiinzbergMünzberg. — »Mislim, da jo hranijo v predalniku. Vse noči so jo pisali,« je rekla mati Matilda.
mi. Vpraševal me je, ali ste že podrezali satje in potem je govoril o neki knjigi o čebelah, ki jo je napisal in naj jo izročim vam. Nič ne vem o tem.«
 
Tudi to je dobro, je pomislil Janša. Knjiga bo izšla. MiinzbergMünzberg bo poskrbel za to. Blaž Kumerdej je bo vesel in potem je skoraj gotovo, da jo bodo tudi Slovenci kmalu brali. Bo že našel koga, ki mu bo pomagal pri tem.
»Da, da, knjiga mora iziti,« je razburjeno zašepetal Miinzberg. — »Mislim, da jo hranijo v predalniku. Vse noči so jo pisali,« je rekla mati Matilda.
 
Tudi to je dobro, je pomislil Janša. Knjiga bo izšla. Miinzberg bo poskrbel za to. Blaž Kumerdej je bo vesel in potem je skoraj gotovo, da jo bodo tudi Slovenci kmalu brali. Bo že našel koga, ki mu bo pomagal pri tem.
 
Nekaj časa je bilo vse tiho in samo ura je predirno tiktakala. Tudi jokal ni nihče več. Lovrenc se je sklonil nad umirajočega in ga poklical:
Vrstica 2.372 ⟶ 2.356:
Krotki Lovrenc je zamišljeno odvrnil:
 
»Midva sva skupaj potovala na Dunaj. Ti tega nič ne veš ...«
 
V tišino, ki je sledila, se je sprožila stenska ura. Dva rezka, kratka udarca. Pol štirih.
Vrstica 2.378 ⟶ 2.362:
Kakor bi bilo bitje ure znamenje za odhod, je umirajoči nenadoma začutil, da se je poslovil od teh, ki stoje okrog njegove postelje. Da ga nič več ne veže nanje, ker nepreklicno odhaja.
 
Bilo mu je, kot da je dolgo potoval skozi neznano pokrajino, skozi noč, v kateri so se utrinjale zvezde in je pepel ugaslih zvezdnih utrinkov pokrival zemljo, da je bila vsa siva, zdaj pa se je spet znašel na svoji Breznici. Stal je pred čebelnjakom in zraven njega je stal oče, iz nekega panja pa se je spustil roj zlatih čebel. Nikjer ni bilo drevesa, kamor bi roj sedel, in je pogledal očeta, kakor bi ga spraševal za svet. Oče se mu je smehljal s svojim tolažilnim smehom in je počasi odkimal. Tedaj je vedel, da ga nikoli ne ujame, vseeno pa je stegnil roke za njim.
 
vsa siva, zdaj pa se je spet znašel na svoji Breznici. Stal je pred čebelnjakom in zraven njega je stal oče, iz nekega panja pa se je spustil roj zlatih čebel. Nikjer ni bilo drevesa, kamor bi roj sedel, in je pogledal očeta, kakor bi ga spraševal za svet. Oče se mu je smehljal s svojim tolažilnim smehom in je počasi odkimal. Tedaj je vedel, da ga nikoli ne ujame, vseeno pa je stegnil roke za njim.
 
Mislil je, da jih je dvignil visoko visoko, tisti, ki so stali okrog postelje, pa so videli, kako jih je komaj opazno premaknil in da so nato mrtve obležale na odeji, in so rekli, da je zdaj umrl.
 
Še jih je slišal in je vedel, da je vse življenje stegoval roke za rojem zlatih čebel, ki ga ni nikoli dosegel, in da bo naslednji trenutek zlati roj utonil v temi nad molčečimi vodami ...
}}
 
[[Kategorija:Mimi Malenšek]]