Osvetnik: Razlika med redakcijama

dodanih 581 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
»Kaj imam? Prijetno življenje? Jaz? Slišite, Nikolaj Kolovški, to je pa že preveč. Jaz trpim leto in dan kakor duša v vicah. Preganja me moja žena in me trpinči; kmetje me jeze; posvetna in cerkvena gospoda mi dela vedne sitnosti in povrh še slabo prebavljam. In to imenujete vi prijetno življenje! Dobro prebavljanje je vendar prvi pogoj sreče in jaz še tega nisem deležen. Ah zakaj ni človek ustvarjen kakor štorklja, ki lahko sama sebe klistira.«
 
Pele v svoji pijanosti ni zapazil, dajeda je med njegovim govorom vstopilo v sobo deset vojščakov z golimi meči v rokah. Šele ko je končal, je zagledal vojščake in prizor, ki se mu je nudil, ga je hipoma streznil.
 
»Kaj pa to pomeni, mogočni gospod Nikolaj Kolovški?« je vprašal prijazno in pohlevno. »Izvolite li uprizoriti malo šalo?«
»Saj ne dvomim o njegovem pogumu,« se je opravičeval Bernard Sternberg, »pač pa o njegovi volji, se udeležiti našega boja. Za kaj pa se gre? Malo plemstvo v tej deželi je preveč odvisno od cesarja in od cerkve, od svojih velikašev in od svojih škofov. Tudi mesta si skušajo pridobiti čedalje več neodvisnosti in razširiti svojo oblast. To je pravi vzrok, da sta cesar in papež, da sta mejni grof kranjski in patrijah oglejski poslala nad plemstvo in nad mesta Nikolaja Kolovškega in prelata Orsana, pokorniki in njih nauki so le dobrodošla pretveza za to vojno. Khisel ve to dobro in boja našega se zato neče udeležiti, ker neče dvigniti svojega meča proti pooblaščencema posvetne in duhovske oblasti. Pred križem, ki ga nosijo ti naši sovražniki na čelu svojih čet, omahne pač marsikaka roka. Gašpar Khisel je prisegel na svoj meč, da nam pride na pomoč? Bežite vendar, gospoda! Kaj ne veste, da ga papež lahko odveze te prisege in mu lahko celo prepove, jo izpolniti. Pomislite dalje, da je Gašpar Khisel velik čestilec ženskega spola. Že marsikdaj ga je par lepih oči premotilo. Ali mar ne veste, da je celo Mariji Salomi, edini hčeri Nikolaja Kolovškega, že jako globoko pogledal v njene skrivnostne oči in najel znanega pesnika, da je opeval oči in usta, lase in stas, roke in noge Marije Salome? Če hoče Marija Saloma, pridobi Gašparja Khisla prav lahko na stran svojega očeta. Za eno uro ljubezni lepe Marije Salome proda Gašpar Khisel še zveličanje svoje duše.«
 
PacPač je stari Pyrso še nekoliko ugovarjal in branil svojega prijatelja, grofa Khisla, toda trudil se je zaman. Navzočni zborovalci so bili skoro vsi istega mnenja, kakor Bernard Sternberg in tega tudi niso prikrivali.
 
»Za nas je gotovo velika škoda, da se Gašpar Khisel ni odzval našemu povabilu in da ni uslišal naše prošnje,« je končno menil stari Pyrso. »Že samo dejstvo, da stoji na naši strani, bi nam bilo mnogo koristilo. Moja misel je, da ga pustimo v miru in prosim vas vse, pozabite pikre besede, ki jih je izrekel Bernard Sternberg. Ako bi Gašpar Khisel vedel, kako se je danes tukaj o njem govorilo, bi se že iz same maščevalnosti pridružil našim nasprotnikom.«
==VI.==
 
Naslednjega jutra še na vse zgodaj, ko je veČinavečina kamniškega prebivalstva še mirno spala, so štirje možje ponesli iz Davidove hiše mrliča. Za krsto so stopali David in Krvosrd ter � eše nekateri drugi možje iz Davidove hiše. Sprevod se je tiho pomikal po trgu do cerkve. Krvosrd je potrkal z mečem na vrata župnišča in pozival cerkovnika, naj odpre cerkev in naj obvesti župnika ali njegovega namestnika, da je umrl plemeniti križar vitez Krištof Zlatopoljec.
 
»Župnik se je prav zdaj vrnil iz Mengša,« je povedal cerkovnik. »Ravno zdaj je. nekaj mož pri njem, ki mu pripovedujejo, kaj se je zgodilo za časa njegove odsotnosti v Kamniku.«
 
Cerkovnik je bil, kakor vsi cerkovniki, velik nasprotnik svojega župnika in je stal na strani pokornikov. Da bi David vedel, kdo je pri župniku in zakaj se gre, je cerkovnik z nedolžnim obrazom dostavil: »Možje imajo vsi bele čepice.«
 
župniku in zakaj se gre, je cerkovnik z nedolžnim obrazom dostavil: »Možje imajo vsi bele čepice.«
 
Župnik, ki je z okna videl sprevod, je beločepičarje hitro odslovil.
 
»Zanesite se name, možje,« jim je rekel. nBog»Bog je z nami. � eŠe danes se odloči, bomlibom-li jaz gospodar kamniškega mesta ali krivoverski vitez Pyrso in njegov vojskovodja grof Bernard Sternberg. Na vsak način − gorje krivoverce aikrivovercem! čeČe ostanejo krivoverci v mestu, bo Nikolaj Kolovški Kamnik s silo zavzel in poklal krivoverce; če gredo naši sovražniki iz mesta, odprem jaz sam Kolovškemu mestna vrata in krivoverci bodo ravnotako z življenjem plačali svoj odpad in svojo nepokornost.«
 
V tem trenutku je prišel cerkovnik klicat župnika, naj gre blagoslovit truplo viteza Krištofa Zlatop olj ca.
 
V tem trenutku je prišel cerkovnik klicat župnika, naj gre blagoslovit truplo viteza Krištofa Zlatopoljca.
,,Krištof Zlatopoljec,« je ponavljal župnik. »To ime sem čul šele te dni, tega človeka sem videl še predvčerajšnjim živega, čvrstega in zdravega.«
 
»Krištof Zlatopoljec,« je ponavljal župnik. »To ime sem čul šele te dni, tega človeka sem videl še predvčerajšnjim živega, čvrstega in zdravega.«
»Prišel je včeraj v Kamnik in se nastanil pri tistem grdem krivovercu Davidu, ki je največ kriv vseh
 
»Prišel je včeraj v Kamnik in se nastanil pri tistem grdem krivovercu Davidu, ki je največ kriv vseh razporov v mestu,**« je opomnil cerkovnik s pravo cerkovniško hinavščino.
 
Župnik je cerkovnika še natančno izprašal o vsem, kar je vedel in prišel naposled res do prepričanja, da je umrli Zlatopoljec oni isti vitez, ki je v Mengšu vzbudil tako velik strah med vsemi člani Kolovške rodovine in med njenimi gosti.
 
Prva misel, ki je zdaj obšla župnika, je bila ta, kako bi izkoristil nenadno smrt Krištofa Zlatopoljca v svoj prid. Zdelo se mu je, da bi si lahko privoščil imenitno prepoved, kako kaznuje bog odpadnike in krivoverce, češ, KamniČaneKamničane bi morda s tako prepovedjo vendar z*at>ilzvabil na svojo stran in tako olajšal Kolovškemu njegovo nalogo. Ko se je bavil še s to mislijo in pustil cerkovnika čakati pri vratih, je prihitel ministrant in ves zbegan sporočil, da so mrliča že ponesli v cerkev in da je prišlo več plemenitašev, ki zahtevajo, naj župnik hitro pride, češ, da morda že čez uro ne bo mogel več opravljati svojega poklica.
 
Župnik je bil najprej presenečen, potem pa je spoznal, da mu zna ta stvar dati priliko, da povzroči med kamniškimi mestjani prepir, da jih razdvoji in da povzroči tiste nemire, ki jih je želel in potreboval, da bi postal gospodar mesta.
 
V naglici je naročil cerkovniku, naj pripravi, kar treba za pogreb, po ministrantu pa je poslal svojemu najzvestejšemu pristašu v mestu listek, na kateri je zapisal:
ki jih je želel in potreboval, da bi postal gospodar mesta.
 
»Zberi svoje prijatelje in pridite čim prej v cerkev. Ne vem, kaj se zgodi, a čas je, da se uresničijo besede, ki so zapisane pri vhodu na spomeniku v našo cerkev: Kdor rabi meč v temi, je nevarnejši od tistega, kdor rabi meč samo po dnevi, a kdor rabi meč samo po dnevi, je več vreden, kakor tisti, ki se boji udariti.«
V naglici je naroČil cerkovniku, naj pripravi, kar treba za pogreb, po niinistrantu pa je poslal svojemu najzvestejšemu pristašu v mestu listek, na kateri je zapisal:
 
»Zberi svoje prijatelje in pridite Čim prej v cerkev. Ne vem, kaj se zgodi, a čas je, da se uresničijo besede, ki so zapisane pri vhodu na spomeniku v našo cerkev: Kdor rabi meč v temi, je nevarnejši od tistega, kdor rabi meč samo po dnevi, a kdor rabi meč samo po dnevi, je vec vreden, kakor tisti, ki se boji udariti.«
 
Po ministrantovem odhodu se je župnik preoblekel in dal poklicati svoja duhovska pomočnika. Povedal jima je, da so mestjani prinesli v cerkev truplo krivoverskega plemenitaša in s tem oskrunili hram božji. Pozval je svoja pomočnika, naj sledita njegovemu zgledu v vsakem slučaju, naj se zgodi karkoli in je na to ž njima odšel v cerkev.
 
Župnik Lavrencij je bil še mlad mož. Postal je duhovnik samo zato, ker je bil najmlajši sin bogate nemške plemiške rodovine. Župnikoval je v Kamniku več let, ne da bi bil sploh kdaj prišel v mesto; šele ko so se začeli pripravljati pokorniki, mu je ukazal oglejski patrijarh, naj gre na svoje mesto in naj pomaga iztrebiti krivoverce. Lavrencij se je posvetil tej nalogi s toliko večjo vnemo, ker mu je bilo obljubljeno, da dobi za nagrado prvo izpraznjeno škofijo.
 
Ko je prišel Lavrencij s svojima pomočnikoma v cerkev, je bilo zbranih tamkaj že vse polno ljudi. Tik pred altarjem je stala krsta z mrličem, okrog krste pa so bili razvrščeni oboroženi možje, med njimi tudi vitez Pyrso in grof Bernard Sternberg.
je ukazal oglejski patrijarh, naj gre na svoje mesto in naj pomaga iztrebiti krivoverce. Lavrencij se je posvetil tej nalogi s toliko večjo vnemo, ker mu je bilo obljubljeno, da dobi za nagrado prvo izpraznjeno škofijo.
 
Ko je prišel Lavrencij s svojima pomočnikoma v cerkev, je bilo zbranih tamkaj že *vse polno ljudi. Tik pred altarjem je stala krsta z mrličem, okrog krste pa so bili razvrščeni oboroženi možje, med njimi tudi vitez Pyrso in grof Bernard Sternberg.
 
Lavrencij je stopil na stopnice pred altar in se ozrl po zbrani množici. Z dopadajenjem se je ustavil njegov pogled za trenotek pri skupini mladih, cvetočih žensk, a samo za trenotek, potem pa je rekel s povzdignjenim glasom:
»To sem storil jaz,« se je oglasil grof Bernard Sternberg. »Če vam povem, kaj me je napotilo, da sem to storil, se ne bodete čudili mojemu koraku in odločili bodete potem po pameti in po pravici.«
 
»Pametno in pravično bi bilo, da ste počakali name. Potrpeti bi bili morali toliko časa, da bi bil jaz zaslišal tiste osebe, ki so bile priče pri smrti umrlega plemenitaša, kajti vedeti moram, Čeče je taplemenitašta plemenitaš umrl v milosti božji in kot pravoveren kristjan, kar ni prav gotovo, ker ste ga prinesli semkaj škodljivci svete cerkve.« J
 
»Gospod župnik,« je ostro odgovoril Bernard Sternberg, »zdaj se ne gre za to, kdo sveti cerkvi več škoduje, jaz ali vi, nego za to, da blagoslovite mrliča, ki leži tu pred vami. Prič njegove smrti ne morete zaslišati, ker jih ni, a dovolite in poslušajte, da se izpovem jaz v njegovem imenu javno, pred vsem ljudstvom.«
 
V tistih časih je bilo dovoljeno za slučaje nenadne smrti, da so smehsmeli sorodniki ali prijatelji opraviti javno izpoved za mrliča in je bil mrlič v takih slučajih cerkveno pokopan.
 
»Dokler je mrlič v cerkvi, ne bom poslušal ne vas, grof Sternberg, ne koga drugega,« je nevoljno zaklical župnik Lavrencij. »Nesite truplo najprej iz cerkve, potem bom poslušal vašo izpoved, grof Sternberg,« In ker se ni nihče ganil, je župnik Lavrencij srdito zaklical: »Spravite truplo iz cerkve, kaj ne Čutitečutite, da že smrdi v teh blagoslovljenih prostorih po krivi veri.«
 
Bernardu Sternbergu je začela vreti kri. Pristopil je nekoliko bližje altarju in zaklical grozeče:
 
»Pazite, župnik Lavrencij, da blagoslov, ki ga odreki.teodrekate temu mrliču, ne izzove prokletja na vas in na vaše pristaše, prokletja, ki vam bo sledilo še v večnost. Nikdar bi se jaz ne obrnil do vas, župnik Lavrencij, da me ni hrabri plemič, ki leži zdaj mrtev pred vami, tega posebno naročil. Žalostno znamenje časa pa je, da mi, ki nas imenujete preganjalce cerkve, zvesto izpolnujemo verske dolžnosti, vi pa, ki hočete biti branitelji vere in cerkve, pa svojih verskih dolžnosti nočete izpolnjevati.«
 
Ljudstvo je tiho mrmraje pritrj evalopritrjevalo grofu Sternbergu, kar je župnika Lavrencija tako razkačilo, dajeda je izgubil vso oblast nad samim seboj. Ves besen je zakričal nad ljudstvo:
 
»Malo vredni ljudje, kaj ste že tako prešinjeni krivoverskega duha., da res ne slušate besed svojega pastirja in da res ne spoštujete božjih ukazov? Ali je hiša Gospodova postala krčma, v katero sme vsak priti, kdor hoče? Sramujte se, Česteče ste sploh še kristjani. Jaz pa poznam svoje dolžnosti in hočem ostati v milosti božji, zato ukazujem: ven z mrličem iz cerkve, ven s krivoverci in z oniahljivciomahljivci
 
In ker se ni nihče ganil, je župnik Lavrencij zapustil svoj prostor pred altarjem in je stopil h krsti.
 
»Če ne odnesete mrliča takoj iz hiše božje, potem izrečem nad njim prokletstvo za vso večnost. Ne pozabite, kak akaka oblast je dana duhovnikom s Kristusovimi besedami: Kar bodete zvezali na zemlji, bo zvezano tudi v nebesih; kar bodete razvezahrazvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.«
 
Tudi grof Bernard Sternberg je pristopil h krsti in je obrnivši se k množici zaklical;:
 
»Plemenitaši in mestjani! Vsi ste bili priča, kako sem se potrudil, da bi izprosil blagoslovljeni eblagoslovljenje trupla plemenitega viteza Krištofa Zlatopoljca, ki je izoUhnilizdihnil svojo dušo v sveti deželi v boju za zmago svetega križa.«
 
Župnik Lavrencij ni vedel, je li prav slišal ali ne.
 
nKaj»Kaj pravite, grof Sternberg? OeČe sem vas prav razumel, potem ste izrekli predrzno laž in grdo bogoHetjebogokletje. Jaz sam sem Krištofa Zlatopoljca še pred nekaj dnevi videl živega in čvrstega v Mengšu in tu v Kamniku so ga tudi videli različni naožjemožje. In vi se upate trditi, da je arnrlumrl v sveti deželi v boju za zmago svetega križa?«
 
»In vendar sem povedal resnico,« je odgovoril Bernard Sternberg. »Krištof Zlatopoljec je izdihnil svojo dušo 7v sveti deželi, samo njegovo telo se je vrnilo v domovino. V tem truplu Soso prebivali hudobni duhovi in to truplo je begalo po svetu iskaje duhovskoga blagoslova in počitka v blagoslovljeni zemlji.«
 
Župniku Lavrencij uLavrenciju je zastala pasapa. Ni vedel, pri čem da je. V duhove je tako trdno verjel, kakor vsi J]udjeljudje njegove dobe in niti trenotek 111ni dvomil, da je to mogoče, kar je Povedalpovedal grof Bernard Sternberg. s&moSamo če je to tudi resnično, tega ni *edelvedel. Spomnil pa se je, da je napravil Krištof Zlatopoljec v Mengšu nanj in na vse druge takrat navzoče ljudi uprav čeznaraven vtisk. Če je bilo njegovo telo res prebivališče zlih duhov − potem si je rekel − se ni čuditi, da je vse pred njim trepetalo.
 
»Grof Sternberg − vprašam vas na čast in na vest: je-li to truplo res truplo Krištofa Zlatopoljca?«
pravil Krištof Zlatopoljec v Mengšu nanj in na vse druge takrat navzoče ljudi uprav čeznaraven vtisk. če je bilo njegovo telo res prebivališče zlih duhov − potem si je rekel − se ni čuditi, da je vse pred njim trepetalo.
 
»Grof Sternberg − vprašam vas na Čast in na vest: jeli co truplo res truplo Krištofa Zlatopoljca?«
 
»Ker ste Zlatopoljca videli na svoje oči šele pred nekaj dnevi, ga bodete pač lahko spoznali − prepričajte se sami,« je previdno odgovoril Bernard Sternberg m vzdignil platno, ki je bilo položeno čez odprto krsto, v kateri je ležal Krištof Zlatopoljec.
Župnik je pristopil h krsti in se nagnil nad truplo − spoznal je takoj Krištofa. Spoznal je obleko, spoznal smrtnobledi obraz, ki je bil obvezan z veliko obvezo in spoznal dolgo, črno brado.
 
»Da, res. ...«
 
Bernard Sternberg je zopet pokril krsto in potem osorno rekel:
 
»In zdaj bodi konec praznih besedi, gospod župnik. Vprašam vas zadnjikrat: ali hočete blagosloviti in pokopati truplo Krištofa Zlatopoljca ali ne?«
 
*********št. 166 manjka***********************************************************************************************
 
V krsti je ležala samo še obleka in belo platno, s katerim je bila prej ovita glava mrličeva − glave in brade ni bilo več − obleka pa je bila preparana.
 
Krvosrd je vzel grofu Bernardu meč iz rok in je z mečem vrgel iz krste zlatopoljčevo obleko pred altar. Vse ljudstvo je videlo, da trupla ni vecveč v krsti in je obupno kriČajekričaje in se prekrižaj eprekrižaje bežalo iz cerkve min z ljudstvom vred je bežal tudi župnik Lavrencij.
 
Prav tedaj je prijezdil na krasnemu konju po trgu vitez v srebrnem oklepu z modrimi peresi na šljemu. Ustavil se je pred cerkvijo in zaklical:
»Župnik Lavrencij − danes čez tri leta ti pripeljejo zopet truplo Krištofa Zlatopoljca v to cerkev.«
 
Pri teh besedah je vitez odjezdil v diru iz mesta v tem, ko je župnik Lavrencij trepetajotrepetaje zrl za njim.
 
»CeČe je to Krištof Zlatopoljec ... če je vstal od smrti .... če so se hudobni duhovi zopet naselili v njegovem telesu − potem gorje meni − gorje meni, gorje kolovškim, gorje vsem kristjanom.«
 
Krvosrd je smehljaje gledal ta prizor in stiskal v rokah kos voska in klopčicklopčič črnih las. In njagovenjegove ustne so šepetale: »Prava sreča, da so ti ljudje tako trdni v veri in ne pojmijo, kako se iz umetno napihnjene obleke izpusti zrak in kako se iz voska napravi človeški obraz.
 
Župnik Lavrencij je bil kakor omamljen strahu. Trdno je verjel, da je Zlatopoljčevo telo vstalo v novo življenje. Prevzel ga je blazen strah. S tresočimi se ustnami je dal svojima duhovnima pomočnikom nekaj naročil, potem pa je šel v cerkev po najsvetejše in oznanil pred cerkvijo:
 
»Prebivalci kamniškega mesta, bratje in sestre v Gospodu! Bog je preklel vaše mesto. Vzel je celo svoj blagoslov iz božjega hrama, tako da imajo zdaj zli duhovi v njem svoje zavetje in da morejo iz cerkve pred altarjem peklenski služabniki odnašati mrliče in njihova trupla vzbujati v novo življenje. Za služabnika Gospodovega ni več prostora v tem mestu, dokler ne bo ta tempelj prodrt, in dokler ne bo sezidana nova cerkev in dokler ne bodo vsi prebivalci zopet deležni božje milosti. Kristjani, ki hočete rešiti svoje duše večnega pogubljenja, zapustite v tej uri z menoj to nesrečno mesto, ki je je zadela božja jeza.«
 
Ko bi bil župnik Lavrencij le eno uro prej grozil s svojim odhodom, bi ga najbrže nihče ne bil zadrževal, niti njegovi ožji pristaši ne. Toda zdaj, spričo groznega čudesa, ki se je zgodil s truplom Krištofa Zlatopoljca, je bilo ljudstvo tako zbegano, da se je ustrašilo grožnje župnikove, misleč in verujoč, da je res Bog izlil svojo jezo nad Kamnik in da je njihovo rodno mesto preklel. Ljudje so začeli padati na kolena in moliti ter prositi župnika, naj jih v tej strašni uri ne zapusti, naj ostane na njihovi strani in naj jim pomaga, saj je z blagoslovi prejel čeznaravno oblast in saj ima moč, da pridobi mestu zopet božjo milost in da zagovori in izžene zle duhove. Celo možje s črnimi čepicami niso vsi ostali trdni in so začeli omahovati, največ zaradi tega, ker je župnik hotel seboj odnesti najsvetejše in žnjim vred vse zakramente.
dokler [ne bo ta tempelj prodrt, in dokler ne bo sezidana nova cerkev in dokler ne bodo vsi prebivalci zopet deležni božje milosti. Kristjani, ki hočete rešiti svoje duše večnega pogubljenja, zapustite v tej uri z menoj to nesrečno mesto, ki je je zadela božja jeza.«
 
Bernarda grofa Sternberga so ti dogodki popolnoma zbegali. Njegov namen je pač bil, prisiliti župnika Lavrencija, da s svojimi ožjimi pristaši vred zapusti Kamnik in zato je tudi v cerkvi župnika na vse načine izzival in sploh silil, dogovorno s Krvosrdom da mora župnik blagosloviti mrliča. Toda, ko je truplo izginilo in ko je župnik, hoteč odnesti iz mesta najsvetejše in vse zakramente, spravil ljudstvo v strah in je s tem zvabil na svojo stran, si Bernard ni vedel več pomagati.
Ko bi bil župnik Lavrencij le eno uro prej grozil s svojim odhodom, bi ga najbrže nihče ne bil zadrževal, niti njegovi ožji pristaši ne. Toda zdaj, spričo groznega čudesa, ki se je zgodil s truplom Krištofa Zlatopoljca, je bilo ljudstvo tako zbegano, da se je ustrašilo grožnje župnikove, mislec in verujoč, da je res Bog izlil svojo jezo nad Kamnik in da je njihovo rodno mesto preklel. Ljudje so začeli padati na kolena in moliti ter prositi župnika, naj jih v tej strašni uri ne zapusti, naj ostane na njihovi strani in naj jim pomaga, saj je z blagoslovi prejel čeznaravno oblast in saj ima moč, da pridobi mestu zopet božjo milost in da zagovori in izžene zle duhove. Celo možje s črnimi čepicami niso vsi ostali trdni in so začeli omahovati, največ zaradi tega, ker je župnik hotel seboj odnesti najsvetejše in žnjim vred vse zakramente.
 
Bernarda grofa Sternberga so ti dogodki popolnoma zbegali. Njegov namen je pač bil, prisiliti župnika Lavrencij a, da s svojimi ožjimi pristaši vred zapusti Kamnik in zato je tudi v cerkvi župnika na vse načine izzival in sploh silil, dogovorno s Krvosrdom da mora župnik blagosloviti mrliča. Toda, ko je truplo izginilo in ko je župnik, hotec odnesti iz mesta najsvetejše in vse zakramente, spravil ljudstvo v strah in je s tem zvabil na svojo stran, si Bernard ni vedel več pomagati.
 
Zatekel se je Krvosrdu in ga je vprašal za svet.
 
»(5eČe gre župnik zdaj iz mesta, mu sledi skoro vse ljudstvo in mi smo z mestom vred izgubljeni; Čeče ostane, nam bo zdaj laglje kot kdaj poprej škodoval ker bo imel ljudstvo na svoji strani in pomagal bo Kolovškemu. Kaj naj storimo, gospod Krvosrd j; svetujte mi, jaz si none vem sveta.«
 
Vsled župnikovega ukaza so zdaj zapeli vsi zvonovi. Oba duhovska pomočnika sta se postavila poleg Lavrencija, ki je držal najsvetejše v rokah, pred duhovnike pa so se postavili možje s cerkvenimi banderi.
 
»Ljudstvo kristjansko, pojdi za menoj, če hočeš biti deležno sreče na zemlji in večnega zveličanja, je patetično velel župnik. Sprevod se je začel počasi pomikati po trgu in mogočno je oril »de profundis,« ki so ga peli duhovniki.
»Ljudstvo kristjansko, pojdi za
 
»Zaprite mestna vrata in ne pustite nikogar iz mesta, dokler se ne vrnem,« je rekel Krvosrd in hitro odšel. Bernard Sternberg ni ničesar več vprašal, nego ukazal svojim vojakom, naj zapro in zasedejo vsa vrata, sam pa je šel k vratom, proti katerim se je pomikal župnik z ljudstvom.
menoj, če hočeš biti deležno sreče na zemlji in večnega zveličanja, je patetično velel župnik. Sprevod se je začel počasi pomikati po trgu m mogočno je oril »de profundis,« ki so ga peli huhovniki.
 
Še predno je dospel sprevod do vrat, sta prihitela tja Krvosrd in vitez Pyrso. Slednjega je poklical na pomoč Krvosrd, vedoč, da nima v Kamniku nihče tolikega ugleda in tolikega vpliva kakor ta Kamničanom vedno zvesti prijatelj.
»Zaprite mestna vrata in ne pustite nikogar iz mesta, dokler se ne vrnem,« je rekel Krvosrd in hitro odšel. Bernard Sternberg ni ničesar več vprašal, nego ukazal svojim vojakom, naj zapro in zasedejo vsa vrata, sam pa je � el k vratom, proti katerim se je pomikal župnik z ljudstvom.
 
Se predno je dospel sprevod do vrat, sta prihitela tja Krvosrd in vitez Pyrso. Slednjega je poklical na pomoč Krvosrd, vedoč, da nima v Kamniku nihče tolikega ugleda in tolikega vpliva kakor ta Kamnicanom vedno zvesti prijatelj.
 
Pyrso se je postavil na kamenito klop poleg mestnih vrat. Trenotek pozneje je dospel sprevod do njega in je župnik Lavrencij zapazil, da so vrata zaprta.
 
»Kaj naj to pomeni,« je vprašal župnik s temnim pogledom viteza PvrsaPyrsa. »Ali hočete v svoji krivoverski predrznosti celo živemu bogu zapreti potupot.«
 
»Ne imenujte božjega imena po nemarnem,« je resno in strogo odgovoril vitez Pyrso. »Ukazal sem zapreti vrata, ker zahteva občna korist, da opozorim ljudstvo, ki Vam sledi, na veliko nevarnost.«
»Ljudstvo ne potrebuje svetov krivih prorokov in odpadnikov; ljudstvo ve, da največja nevarnost, ki mu preti, je, da pahne svojo dušo v pogubljenje.«
 
Župnik je slutil, da poskusi vitez Pyrso ljudstvo zadržati v mestu in poznavajoč Pyrsovo veljavnost pri KamniČanihKamničanih, se je po pravici bal posledic, če bi Pyrso mogel z ljudstvom govoriti. Zato je jezno zahteval:
 
»V imenu križanogakrižanega Izveličarja − odprite vrata, sicer bom primoran prekleti Vas in celo mesto in vsakega posameznika, ki bi se nam ustavljal.«
 
»Zdaj ga imam,« je zadovoljno šepnil vitez Pyrso na uho Bernardu Sternbergu. Potem pa se je obrnil do ljudstva, ki se je gnetlo pred vratmi in je rekel:
 
»Prijatelji, Kamničanje! Župnik Lavrencij grozi s prokletjem. Župnik Lavrencij obeta, da prekolne Vaše rodno mesto, ki se je s trudom in znojem sezidali Vaši dedje, ki ste je Vi slavno branili proti vsem sovražnikom, kjer ste doslej živeli srečno in zadovoljno in kjer so rojeni Vaši otrociotroc.i A ne bojte se prekletja župnika Lavrencij aLavrencija. čeČe župnikovi blagoslovi nič ne pomagajo, potem tudi njegova prokle tj aprokletja ne morejo nič škodovati.«
 
Lavrencij je zarjul in začel kričati nad PvrsomPyrsom, toda Pyrso se ni dal motiti in je s p o vzdignjenimpovzdignjenim glasom nadaljeval svoj govor.
 
»Pravim Vam in prisegam Vam na to, da je župnik nevreden služabnik našega Gospoda in Izveličarja. Ali ima le eno samo tistih Čednostičednosti, ki jih zahteva božja postava od vsakega kristjana, kaj šele od duhovnika?«
 
»Nima je,« se je kar naenkrat oglasilo veČveč oseb.
 
»Res je, ne ene nima. In zato ga je Bog kaznoval in mu vzel vse oblasti in vse moči, ki mu jih je podelilo mašniško posvečenje.«
»Kdo pravi to? Vi krivoverski prerok in preganjalec Kristusov − dokažite to.« Župnik je bil ves bled in tresli sta se mu roki, držeči najsvetejše, silne razburjenosti.
 
Pyrso se ni da!dal motiti. Videl je napeto pozornost, s katero je ljudstvo čakalo njegovih pojasnil in videl globoki vtisk, ki so ga napravile njegove besede celo med župnikovimi pristaši.
 
»Poslušajte ljudje in sodite sami,« je nadaljeval Pyrso. »Videli ste, kaj se je zgodilo danes v hramu božjem, čigar čuvar je župnik Lavrencij. Iz božjega hrama, izpred velikega altarja, spričo Najsvetejšega, so zli duhovi odnesli mrliča in se naselili v njegovem truplu. Vsi veste, da ena sama kaplja blagoslovljene vode prepodi tisoče hudobnih duhov, in da beže pred njo celo peklenski poglavarji. Kako torej, da so hudobni duhovi mogli priti v cerkev in odnesti mrliča.
»Laž, laž, to je vse grda laž,« se je togotil župnik.
 
»Če je laž, pa pojasnite, zakaj se je zgodilo strašno čudo z Zlatopoljcem v blagoslovljeni cerkvi, pred velikim altarjem in spričo Najsvetejšega,« je mirno rekel Pyrso. »V cerkvi ste vendar Vi gospodar, župnik Lavrencij, ne kamniški mestjani; Vi ste namestnik božji, a če se je čudo zgodilo v Vaši navzočnosti, je čisto gotovo, da je Vaša Čeznaravnačeznaravna moč ni mogla preprečiti in da Vas neskončno dobri Bog neče več pripoznati za svojega namestnika. Če ponesete sedaj najsvetejše iz mesta, Vam jaz tega ne bom branil, ker v Najsvetejšem, ki ga Vi držite v rokah, ni več Boga, ker to ni drugega, kakakor iz srebra in zlata narejena posoda, ki nima za mestjane nobenega pomena več.«
 
kor iz srebra in zlata narejena posoda, ki nima za mestjane nobenega pomena veČ.«
 
»Odprite vrata,« je zarohnel župnik Lavrencij, ker ni vedel, kaj naj bi odgovoril na PvrsovePyrsove dolžitve, in ker se je bal, da se mu ljudstvo popolnoma izneveri, če bi Pyrso mogel nadaljevati s svojim vplivanjem.
 
»Takoj, župnik Lavrencij, dam odpreti vrata in svobodno bodete odrinili, kamor Vas je volja. Samo še ljudstvu imam nekaj povedati.«
 
»Kdor je kristjan, naj ne posluša tega krivoverca,« je vpil župnik ali nihče se ni zanj več zmenil, vsi pogledi so bili uprti na PvrsaPyrsa.
 
»Kdor hoče iti z župnikom − naj gre; nihče mu tega ne bo branil,« je s povzdiguj enimpovzdignjenim glasom oznanil Pyrso. »Samo na nekaj Vas opozorim. Kar nas ostane v mestu, bomo branili samo svoje imetje, ne pa tudi imetja tistih, ki odidejo. Prav danes sem dobil sporočilo, da pride Nikolaj Kolovški že v nekaterih dneh in da se takrat vname boj za Kamnik. Župnik Lavrencij hoče Nikolaju olajšati zavzetje Kamnika, zato Vas skuša izvabiti iz mesta. Jaz pa Vam povem: V tistem trenotku, ko sprevidimo, da se Kolovškega ne ubranimo, poberemo vse vrednosti in dragocenosti, kar jih bo v mestu, naše in Vaše, in se umaknemo v gore, mesto pa užgemo. To je vse, kar sem Vam hotel povedati. In zdaj − odprite vrata.«
 
Zaškripala so vrata in se odprla. Župnik je vzdignil najsvetejše in zakričal:
 
»Za menoj, kristijani, naj zadene krivoverce tista usoda, ki so jo zasluzilizaslužili
 
Župnik je s svojima pomočnikoma zapustil vrata ali sledilo mu je komaj nekaj moških in žensk, vsi drugi ljudje so zaostali in sami pomagali, da so hlapci vrata zaprli za župnikom.
»Hvala vam, hrabri in modri vitez, dosegli ste več, kakor smo vsi pričakovali.«
 
==VII.==
 
Pozno ponoČiponoči je stopil v dolg crnčrn plašč zavit mož pred samotno enonadstropno hišo, ki je stala na sedanjem Sv. Petra nasipu v Ljubljani. Potrkal je z železno pripravo, ki je bila pričvrščena na vratih; potrkal je dvakrat in trikrat, ali okence v vratih se ni odprlo. Nemirno je mož hodil pred hišo nekaj časa gor in dol in se skrbno oziral, če ga kdo ne gleda. Toda nikjer ni bilo zapaziti nicnič sumljivega. Vladala je smrtna tiliotatihota in globoka tema.
 
Mož je začel z nova na vso moČmoč trkati in konČnokončno se je na okencu pri vratih res nekoliko zasvetilo in je Vprašalvprašal globok glas:
 
»Kdo je?«
 
,,Tišti»Tisti, ki ga pričakujete,« je odgovoril mož, ki je prej trkal in je zdaj stopil tik pred vrata.
 
»Jaz vedno koga pričakujem,u
 
»Jaz vedno koga pričakujem,«
******************manjka nekaj vrstic (št. 169) *******************
mora vedno pričakovati, da se mu zgodi kaka nesreča, kajti svet je pokvarjen in hudoben.«
 
»Prihranite si ta vodena modrovanja,« je odgovoril mož pred vratmi in spustil svoj plašč, ki ga je držal. Zdaj se je videlo, da je plemenitaš, kajti imel je meč, z zlatom okovan pas in ostroge. »Kdo da sem, to veste, saj je bil to jutro pri vas mož, ki vam je naznanil moj prihod. Sicer pa mora ta moj odposlanec že čelocelo uro pri vas biti, ker je tako dogo vorj enodogovorjeno
 
»Nekaj resnice ste povedali,« se je zopet čulo iz okenca, »davi je prišel semkaj človek in mi je povedal, da želi imeniten plemenitaš z menoj govoriti. Domenila sva se tudi, da pride sem in da poČakapočaka tu, dokler ne pride napovedani plemenitaš. Toda moža ni in jaz vas ne poznam in vam ne morem zaupati. Počakajte, da pride vaš odposlanec; ako mi ta potrdi, da ste res tištitisti, ki ga Čakamčakam, potem vam bom rad odprl.«
 
»Bedak,« se je jezil mož s plaščem. rAli»Ali ne ve*jveš, kdo da sem. Saj poznaš vendar moje ime in mene samega.14«
 
»Oh, da, Vas poznam tako do
**************nekaj vrstic manjka (169) ************************
 
slali k meni. Poznam vsa vaša imena, prava in neprava in poznam Vašo osebo, dasi ne nosite vecveč svoje dolge crnečrne brade. Toda − ali mi ne veste ničesar povedati, kar bi me pomirilo glede Vaših namenov?«
 
Tuji plemenitaš se je zasmejal na ves glas.
 
»Glej, glej − kaj je vsa tvoja znanost in vsa tvoja modrost tako plitva, da ne moreš sam videti človeku v srce in trebaš selešele besed, praznih, ničevih besed, da veš, pri čem da si. Revež, prav smiliš se mi. Sicer pa jaz tako nisem nikdar verjel v tvojo znanost in sem se vedno smejal tvojemu izreku: »Zlato je namen vseh znanosti.«
 
Pri poslednjih besedah so se vrata tiho odprla. Na pragu se je prikazal star mož z velikimi očali na nosu, z dolgo sivo brado in z nekakim turbanom na glavi. Mož, ki je imel na sebi talar, je držal goli meč v rokah, kar pa je napravilo samo smešen vtisk. Komaj je tuji plemenitaš vstopil v lasohišo, je starec že zaprl hišna vrata in je zavaroval z močnim zapahoinzapahom.
 
»Blagovolite iti z menoj,« je povabil starec tujega plemenitaša in ga peljal držeč v eni roki svetilko, v drugi pa meč, po ozkih stopnicah v prvo nadstropje.
 
Vstopila sta v veliko sobo, napolnjeno z vsakovrstnimi nenavadnimi stvarmi. Ob strani so stala okostja različnih živali, na mizi se je v zidu svetil triangel, okrog katerega je bilo napravljenih vse polno kabalističnih znakov, sredi sobe pa je na dolgi mizi ležalo človeško okostje. Tuji plemenitaš je v prvem trenotku mislil, da je to okostje naravno in šele ko je je natančno ogledal, je videl, da je umetno narejeno.
drugi pa meč, po ozkih stopnicah v prvo nadstropje.
 
»Čudim se, da mojega odposlanca še vedno ni tu,« je rekel tuji vitez, ko si je sobo površno ogledal, pri čemer ni skrival, da mu vsa ta šara prav nič ne imponira.
Vstopila sta v veliko sobo, napolnjeno z vsakovrstnimi nenavadnimi stvarmi. Ob strani so stala okostja različnih živali, na mizi se je v zidu svetil triangel, okrog katerega je bilo napravljenih vse polno kabalističnih znakov, sredi sobe pa je na dolgi mizi ležalo človeško okostje. Tuji plemenitaš je v prvem trenotku mislil, da je to okostje naravno in sele k° je je natančno ogledal, je videl, da je umetno nar ej eno.
 
»Jaz se tudi čudim.«
»Čudim se, da mojega odposlanca še vedno ni tu,« je rekel tuji vitez, ko si je sobo površno ogledal, pri čemer ni skrival, da mu vsa ta šara prav nic ne imponira.
 
»Jaz se tudi Čudim.«
 
»Za kdaj pa sta napovedala svoj prihod dva plemenitaša iz Mengša?«
»Torej moramo še pol ure čakati. Moj odposlanec se je gotovo kje prav živinsko napil in je pozabil vse moje ukaze.«
 
»Čemu ga potrebujete, tega odposlanca, ko sem vas že spustil v hišo. Prišli ste vendar semkaj, da bi tu nekaj gledali in nekaj poslušali. Ker niste ne gluhi ne slepi, res ne umejem, zakaj se Vam tako toži po onem odposlancu.« Mož s turbanom je pri teh besedah nekoliko privzdignil meč, ki ga ves čas ni položil iz rok in sploh govoril tako nezaupno, kakor bi imel pred seboj skrajno nevarnega razbojnika. »Skrili se bodete v sosedno sobo in tam vse slišali in videli, kar bom govoril z Adamom Kolovškim in njegovim prijateljem Bosiom. To pa vendar zanima samo Vas, ne pa tudi Vašega odposlanca.«
 
»Zdi se mi, da Vam je moj odposlanec povedal ne le kdo da sem, nego da vam je razkril tudi še druge stvari, ki vas pravzaprav nič ne brigajo. Čuješ, stari oderuh, z menoj ni dobro zbijati šal. Zapomni si to.«
TTar niafA na. oriviVii na. a\ar\i van na
 
»Zapomnite si vi, da jaz nisem stari oderuh, marveč Aron, sin Ecehila, slavni alhimist in zvezdoslovec, ki le iz dobrosrčnosti posoja denar, ker je kristjanom posojanje prepovedano. Kar se pa tiče vašega odposlanca ali hlapca ali kuharja ali norca, ali kar že je − razume se na vse − vam prisegam na Mojzesove zapovedi, da mi ni izdal ne imena, ki ste ga nosili do teh dni, niti imena, ki ga nosite zdaj.«
um ej em, zakaj se Vam tako toži po onem odposlancu.« Mož s turbanom je pri teh besedah nekoliko privzdignil meč, ki ga ves čas ni položil iz rok in sploh govoril tako nezaupno, kakor bi imel pred seboj skrajno nevarnega razbojnika. »Skrili se bodete v sosedno sobo in tam vse slišali in videli, kar bom govoril z Adamom Kolovškim in njegovim prijateljem Bosi om. To pa vendar zanima samo Vas, ne pa tudi Vašega odposlanca.«
 
»Zdi se mi, da Vam je moj odposlanec povedal ne le kdo da sem, nego da vam je razkril tudi še druge stvari, ki vas pravzaprav nic ne brigajo. Čuješ, stari oderuh, z menoj ni dobro zbijati šal. Zapomni si to.«
 
»Zapomnite si vi, da jaz nisem stari oderuh, marveč Aron, sin Ecehila, slavni alhimist in zvezdoslovec, ki le iz dobrosrčnosti posoja denar, ker je kristjanom posojanje prepovedano. Kar se pa tiče vašega odposlanca ali hlapca ali kuharja ali norca, ali kar že je − razume se na vse − vam prisegain na Mojzesove zapovedi, da mi ni izdai ne imena, ki ste ga nosili do teh dni, niti imena, ki ga nosite zdaj.«
 
»Molči, oderuh − sicer pridejo v nevarnost tvoje čeljusti,« je zakričal tuji vitez in je dvignil pest proti Židu. »Jaz imam samo eno ime: zovem se Marko plem. Pilin.«
 
Žid se je vsedel za mizo, položil *vojosvojo roko človeškemu okostju okrog vratu in rekel nekako melanholično: Meni je naposled vseeno, kako se zovete in če hočete, da vas kličem za Marka pl. Pilina, vam tudi to prijaznost rad izkažem. Žal pa mi je za vas, resnično žal. Kaj hočete ves svoj denar in svoj čas potratiti zato, da se maščujete za dejanja, ki se ne dajo več popraviti? Bodite pametni. Kdo pa vam jamči, da bodete plohsploh kaj dosegli z osveto, za katero se toliko pehate. Pomislite: osvetnik, ki ne doseže svojega namena, je še nekoliko smešnejši, kakor snubec, ki ga pošlje izvoljenka njegova s košaro domutfdomu.«
 
Tuji vitez je vstrepetal jeze.
 
»Zdaj vidim, da vam je moj odposlanec izdal vse moje tajnosti, tudi največje. To je vzrok, da se ta lopov zdaj ne upa sem. čujteČujte Aron, vi veste preveč o meni in kar veste, ste mi povedali na tako neprevidni način, da je očitno, da imate pri tej neprevidnosti svoje posebne namene. Povejte mi odkritosrčno: Ali me je mož, ki je bil davi kot moj odposlanec pri vas, izdal?«
 
Žid se je porogljivo nasmejal.
 
»Izdal? Kaj se pravi to? Ali hočete s tem reči, da mi je več povedal, kakor ste mu vi povedati naroČilinaročili
 
»Da.«
 
»Potem vas ni izdal. Prišel je k meni in mi rekel, naj ga poslušam. Govoril je na tisti brezobrazen način, ki se ga nadarjeni služabniki nauče pri svojih brezobrazenih gospodarjih in na kateri način tako radi občujejo z drugimi ljudmi. Povedal mi je na ta brezobrazni način, da sta bila plemenita gospoda Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio včeraj prav gospodsko pijana. Prišla sta se bila v Ljubljano kratkočasit. Postrežljiv človek jima je za denar preskrbel nekaj lahkoživih žensk, s katerima sta popivala več ur. Ko sta pa bila pijana, sta prišla dva duhovnika, dva izvrstna častivredna duhovnika, ki imata še veliko prihodnjost, ker sta oba prijatelja dobrega vina, lepih žensk in veselih iger. Zabava se je nadaljevala in pokazalo se je, da sta bila duhovna gospoda v pijančevanju in v ljubezni vsaj taka junaka, kakor Adam Kolovški in Andrej Bosio. Naposled so začeli kockati in tudi v igri sta duhovna gospoda pokazala, da daleč prekašata svoja nasprotnika. Odvzela sta jima vse, kar sta imela, vse do zadnjega groša. Adam in Andrej sta jima zastavila svoja meča in svoje ostroge, svoja konja in svoja šljema in tudi ta denar izgubila v igri do zadnjega vinarja. Morala bi iti peš domov, osramočena za vse življenje. Nikdar več bi se ne smela prikazati v plemenitaški družbi, nikdar več bi ne smela nositi orožja in ostrog. Tuja duhovnika sta bila pripravljena jima povrniti meča in ostroge, šljema in konja, če jima plačata trikrat toliko, kolikor so te stvari vredne, a takoj, češ, da morata nemudoma nadaljevati svojo pot. Obupana sta begala Adam in njegov prijatelj več ur po mestu in vpraševala ter poizvedovala, kje bi mogla dobiti denar na posodo. Končno sta naletela na prijaznega zgovornega človeka, ki jima je rekel, naj se oglasita pri meni. Tvoj odposlanec me je pravočasno obvestil o njiju obisku. Zatrdil sem mu pri vseh prorokih izraelskih, da nimam nič denarja, a on mi je na brezobrazen način rekel, da ga ni treba, češ, da mi preskrbi on denar, ki ga naj posodim Adamu in Andreju in da dobim povrh še prav bogato nagrado, če dobro izpeljem svojo nalogo. To mi je povedal tvoj odposlanec, ki je ob enem vaš norec, vaš hlapec in vaš prijatelj; ni-li to zvest in molčeč, udan in zanesljiv človek?«
»Potem vas ni izdal. Prišel je k meni in mi rekel, naj ga poslušam. Govoril je na tisti brezobrazen način, ki se ga nadarjeni služabniki nauče pri svojih brezobrazenih gospodarjih in na kateri način tako radi občujejo z drugimi ljudmi. Povedal mi je na ta brezobrazni način, da sta bila plemenita gospoda Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio včeraj prav gospodsko pijana. Prišla sta se bila
 
»Ali res ni ničesar druzega povedal,« je z vidno nezaupnostjo vprašal Marko pl. Pilin.
v Ljubljano kratkočasit. Postrežljiv
 
»Ničesar,« je odgovoril Žid. »Niti z besedico mi ni izdal, da sta bila ti in on tista tuja duhovnika, ki sta odvzela v igri Adamu in Andreju imetje in čast, tudi mi ni z besedico omenil, da sta igrala s ponarejenimi kockami, ki sta jih prinesla iz svete dežele. Kocke so iz slonove kosti, a na eni strani je v njih nekaj svinca. Tudi namena, iz katerega sta speljala Adama in Andreja v slabo družbo in v igro mi ni izdal.«
človek jima je za denar preskrbel nekaj lahkoživih žensk, s katerima sta popivala več ur. Ko sta pa bila pijana, sta prišla dva duhovnika, dva izvrstna častivredna duhovnika, ki imata še veliko prihodnjost, ker sta oba prijatelja dobrega vina, lepih žensk in veselih iger. Zabava se je nadaljevala in pokazalo se je, da sta bila duhovna gospoda v pijančevanju in v ljubezni vsaj taka junaka, kakor Adam Kolovški in Andrej Bosio. Naposled so začeli kockati in tudi v igri sta duhovna gospoda pokazala, da daleč prekašata svoja nasprotnika. Odvzela sta jima vse, kar sta imela, vse do zadnjega groša. Adam in Andrej sta jima zastavila svoja meča in svoje ostroge, svoja konja in svoja šljema in tudi ta denar izgubila v igri do zadnjega vinarja. Morala bi iti pes domov, osramočena za vse življenje. Nikdar veČ bi se ne smela prikazati v plemenitaški družbi, nikdar več bi ne smela nositi orožja in ostrog. Tuja duhovnika sta bila pripravljena jima povrniti nieca in ostroge, šljema in konja, 6e jima plačata trikrat toliko, kolikor so te stvari vredne, a takoj, češ, da morata ne
 
mudoma nadaljevati svojo pot. Obupana sta begala Adam in njegov prijatelj veČ ur po mestu in vpraševala ter poizvedovala, kje bi mogla dobiti denar na posodo. Končno sta naletela na prijaznega zgovornega človeka, ki jima je rekel, naj se oglasita pri meni. Tvoj odposlanec meje pravočasno obvestil o njiju obisku. Zatrdil sem mu pri vseh prorokih izraelskih, da nimam nič denarja, a on mi je na brezobrazen način rekel, da ga ni treba, češ, da mi preskrbi on denar, ki ga naj posodim Adamu in Andreju in da dobim povrh še prav bogato nagrado, če dobro izpeljem svojo nalogo. To mi je povedal tvoj odposlanec, ki j*e ob enem vaš norec, vaš hlapec in vaš prijatelj j nili to zvest in molčeč, udan in zanesljiv človek?«
 
pAli res ni ničesar druzega povedal,« je z vidno nezaupnostjo vprašal Marko pl. Pilin.
 
»Ničesar,« je odgovoril Žid. »Niti z besedico mi ni izdal, da sta bila ti in on tista tuja duhovnika, ki sta odvzela v igri Adamu in Andreju imetje in čast, tudi mi ni z besedico omenil, da sta igrala s ponarejenimi
 
kockami, ki sta jih prinesla iz svete dežele. Kocke so iz slonove kosti, a na eni strani je v njih nekaj svinca. Tudi namena, iz katerega sta speljala Adama in Andreja v slabo družbo in v igro mi ni izdal.«
 
»Slepar,« je zakričal Marko plem. Pilin in v tistem hipu zgrabil Žida za vrat. »Kar ti je moj hlapec povedal, je vse izmišljeno; mož je bil pijan. Gorje njemu, da je govoril; gorje tebi, da si poslušal.
Pri teh besedah je Žid strgal z obraza masko in brado in Marko pl. Pilin je na svoje začudenje spoznal Luko.
 
»Luka − kaj si res!« »Da, milostivi moj gospodar vitez Krištof Zlatopoljec; nekoliko* me
 
»Da, milostivi moj gospodar vitez Krištof Zlatopoljec; nekoliko me je še, a skoro bi me ne bilo nicnič več, zakaj manjkalo je prav malo, da me niste zadavili.«
 
»Čudno, da te nisem spoznal vsaj po glasu,« je menil Krištof. »Kako si svoj glas spremenil?«
 
»Za zobe sem si privezal dva tenka odrezka kože. Napel sem jih kar se je člalodalo, kakor struni, in to premeni cloveskičloveski glas, da ga skoro ni spoznati.«
 
»A čemu si se tako našemil in čemu si igral z menoj to komedijo?«
 
»Iz dobro prevdarjenih nagibov, moj milostivi gospod,**« je odgovoril IiukaLuka. nPrvi»Prvi je bil ta, da sem Vam hotel pokazati tištetiste svoje zmožnosti, ki jih doslej niste poznali. čeČe sem Vas mogel skoro pol ure varati in Vas z namigavanji pripraviti do tega, da ste posredno izdali svoje na] tajnejšenajtajnejše namene − opravil bom kaj takega Seše veliko l&glj©laglje pri Adamu Kolovškem in Andreju Bosiu. Drugi nagib pa je bil ta, da sem Vas hotel posvariti in Vam dokazati, da ste storili veliko nepremiSljenostnepremišljenost, ko ste me s svojim naročilom poslali k zidužidu Aronu. Svojih tajnosti naj človek ne zaupa niti Bogu, niti hudiču, niti grofagrofu. Žid bi se bil gotovo s kako nepreviclnoneprevidno besedo iz dalizdal; Adam Kolovški in Bosio bi jo bila popadla in če treba z batinami prisilila Žida, da bi jima vse povedal,kar sploh ve.«
 
ce treba z batinam! prisilila Zida, da bi jimavs© povedal,kar sploh ve.«
 
pŽid torej ničesar ne ve?« je hlastno vprasal Kristof, ki je uvideval, da ima Luka prav.
 
»Ce kaj ve ali če ničesar ne ve, to je zdaj že vseeno,« je menil Luka in popravljal voščeno masko z dolgo
 
»Žid torej ničesar ne ve?« je hlastno vprašal Kristof, ki je uvideval, da ima Luka prav.
brado. »Grlavno je, da ne more niČesar povedati.«
 
»Če kaj ve ali če ničesar ne ve, to je zdaj že vseeno,« je menil Luka in popravljal voščeno masko z dolgo brado. »Glavno je, da ne more ničesar povedati.«
nTorej misliS ti sam nastopiti kot žid Aron in obravnavati z Adamom in njegovim prijateljem?« .
 
»Torej misliš ti sam nastopiti kot žid Aron in obravnavati z Adamom in njegovim prijateljem?«
»Sam, milostivi gospod; name
 
»Sam, milostivi gospod; name se lahko zanesete.«
 
Krištof je še vedno nekoliko omahoval, končno pa je vendar pritrdil Luki.
 
»Bodi torej. A povej mi Luka, ali res fcrdnotrdno upaš, da izvabisizvabiš iz Adama in iz Andreja tajnosti, ki jih hranita v svoji duši?«
 
»Največjo tajnost vsakega človeka je lajlaglje uganiti. Ugane se po tem, da žrtvuje clovekčlovek zanjo tudi svojo čast, ki jo sicer skrbno varuje in brani. Lačnemu treba hrane, žejnemu pijacepijače. Poiščite, kar je kakemu človeku v gotovem času naj boljnajbolj treba in že poznate njegovo tajnost.«
 
»Mar misliš, da bode tabodeta Adam in Andrej za denar prodala svojo čast?«
 
»Če sta jo zaigrala na kocke, zakaj bi je ne prodala za gotovo plačilo?«
in Andrej« za denar prodala svojo čast?«
 
»Ah, kako podli so pač ljudje,« je bolestno zavzdihnil Krištof.
»(Je sta jo zaigrala na kocke,
 
»To je pa resnica, milostivi gospod,« se je smejal Luka in gledal svojega gospodarja tako porogljivo, da bi bil gotovo dobil izdatne batine, če bi bil Krištof zapazil te poglede.
zakaj bi je ne prodala za gotovo plačilo?«
 
»Ah, kako podli so pač Ijudje,u
 
je bolestno zavzdilinil Krištof.
 
»To je pa resLica, milostivi gospod,« se je smejal Luka in gledal
 
svojega gospodarja tako porogljivo, da bi bil gotovo dobil izdatne batine, Če bi bil Krištof zapazil te poglede.
 
Trkalo na hišnih vratih je zapelo in čulo se je tudi govorjenje.
 
Prišla sta sovražnika,« je patetično rekel Luka. nzdaj»Zdaj joje treba zbrati vse moči. Milostivi gospod, stopite tu v sosedno sobo, sedite za mizo in glejte napremično na vrata. Ne čudite se ničemur; naj se zgodi karkoli, Vi se ne smete premakniti in niti en vzdih ne sme priti čez
 
Vaše ustne. Če bi Vas celo pokazai sovražnikoma, se ne smete ganiti.« Krištof se je nekoliko obotavljal. Rad bi bil vedel, kaj da Luka namerava, ali trkalo na hišnih vratih je zopet zapelo in Luka je hitel iz sobe.
zbrati vse moči. Milostivi gospod, stopite tu v sosedno sobo, sedite za mizo in glejte napremiČno na vrata. Ne čudite se niceniur; naj se zgodi karkoli, Vi se ne smete premakniti in nisi en vzdih ne sme priti čez
 
Krištof je odmaknil zaveso, ki je zakrivala vrata in je vstopil v sosedno sobo. Komaj je utegnil se ozreti po sobi in za vse slučaje pripraviti svoje orožje, ko je že čul po stopnicah korake. Luka je pripeljal Adama Kolovškega in Andreja Bosia v svojo sobo.
Vaše ustne. če bi Yas čelo pokazai sovražnikoma, se ne smete ganiti.«
 
»Sedita, gospoda mlada, sedita,« je sladko dejal Luka in ponižno primaknil dva stola. »In zdaj prosim izkažita mi izredno čast in mi povejta, s čim vama zamorem posreči jaz, ubogi in od vsega sveta zaničevani starček.«
Kri� tof se je nekoliko obotavljal. Rad bi bil vedel, kaj da Luka namerava, ali trkalo na hiSnih vratih je zopet zapelo in Luka je hitel iz sobe.
 
Adam in Andrej sta si bila očividno napila poguma, da sta se upala prestopiti prag židovske hiše, v kateri je po občnem mnenju prebival čarovnik. Viteškega orožja nista imela pri sebi, pač pa debele palice in za pasom nože.
Krištof je odmaknil zaveso, ki
 
»Čemu vprašuješ, sin Luciferjev,« je surovo kričal Bosio, ne da bi se vsedel. »Prišla sva, da te zadaviva, da te obesiva ali da te razsekava na drobne kose. Si-li pripravljen?«
je zakrivala vrata in je vstopil v sosedno sobo. Komaj je utegnii se ozreti po sobi in za vse slucaje pripraviti svoje orožje, ko je že eul po
 
»Plemič Bosio − kogar vi obiščete, ta mora biti vedno pripravljen na taka presenečenja, kakor jih meni obetate,« je z resnim povdarkom odgovoril za Žida preoblečeni Luka.
stopnicah. korake. Luka je pripeljal Adama Kolovškega in Andreja Bosia v svojo sobo.
 
»Dobro si odgovoril, stari čarovnik,« se je smejal Adam. »Ker poznaš mojega prijatelja, poznaš gotovo tudi mene in najbrž tudi slutiš, po kaj sva prišla. Povej brez ovinkov: ali nama moreš posoditi toliko zlata, kakor ga potrebujeva?«
»Seciita, gospoda mlada, sedita,« je sladko dejal Luka in ponizno primaknil dva stola. »In zdaj prosim izkažita mi izredno čast in mi povejta, s čim. vama zamorem posreči jaz, ubogi in od vsega sveta zaničevani
 
»Posodim vama lahko nekaj denarja,« je menil Luka »ali saj nas poznate, Žide, da ne damo denarja iz rok, dokler nimamo zagotovila, da ga dobimo tudi nazaj. Mene tu v Ljubljani vse zaničuje, sovraži in preganja; ljudje me tepo, kjer se prikažem ali vsaj pljujejo name − ali je čuda, če pri svojih kupčijah zahtevam zanesljivega varstva?«
starček.«
 
»Mislim, da je najboljše varstvo moja viteška beseda,« je ošabno rekel Andrej Bosio.
Adam in Andrej sta si bila oci
 
»No, če je viteška beseda tako zanesljiva, pa jo dajte tistima dvema duhovnikoma, ki hočeta od vas denar in ne bo vama treba delati pri meni dolga.«
vidno napila pogunia, da sta se upala prestopiti prag židovske hiše, v kateri je po občnem mnenju prebival
 
»Ne bodi nesramen, Žid, drugače se znaš hitro preseliti k svojim prednikom in prorokom,« je grozil Adam. »Povej, če nama posodiš denar, ki ga potrebujeva?«
čarovnik. Titeškega orožja ništa imela pri sebi, pač pa debele palice in za pašom nože.
 
»Čemu vprašuje�, sin Luciferjev, je surovo krical Bosio, ne da bi se
 
vsedel, Prišla sva, da te zadaviva, da te obesiva ali da te razsekava na drobne kose. Sili pripravljen?«
 
»PlemiS Bosio − kogar vi obiščete, ta mora biti vedno pripravljen na taka presenecenja, kakor jih meni obetate,« je z resnim povdarkom odgovoril za Zida preoblečeni Luka.
 
Dobro si odgovoril, stari <5arovnik,« se je smejal Adam. Šer p°"
 
znaš mojega prijatelja, poznaš gotovo tudi mene in najbrž tudi slutiš, po
 
kaj sva prišla. Povej brez ovinkov: ali nama nioreš posoditi toliko zlata, kakor ga potrebujeva?«
 
jjPosodim vama lahko nekaj c!e
 
narja,« je menil Luka »ali saj nas poznate, Zide, da ne damo denarja iz rok, dokler nimamo zagotovila, da
 
ga dobimo tudi nazaj. Mene tu V Ljubljani vse zanitSuje, sovraži in preganjaj Ijudje rne tepo, kjer se
 
prikazem ali vsaj pljujejo uame − ali je čuda, če pri svojih kupcijah zahtevam zanesljivega varstva?«
 
Mislim, da je najboljše varstvo moja viteška besedaTa je ošabno rekel Andrej Bosio.
 
rNo, če je viteška beseda tako T zanesljiva, pa jo dajte tistinia dvema ] duhovnikoma, ki hoSeta od vas denar in ne bo vama treba delati pri meni dolga.
 
»Ne bodi nesramen, Zid, drugače se znaš hitro preseliti k svojim prednikom in prorokom,a je grozil Adam. »Povej, če nama posodiš denar, ki ga potrebujeva?«
 
»Posodil bi ga, prav rad bi ga posodil, če bi se mogel zanesti na Vašo besedo,« se je sladkal Luka. »A kako naj se zanesem na besedo.«
 
»Kak dokaz pa hočeš?« Bosio je bil nagle jeze in domnevanega Žida nezaupnost mu je razgrela kri. »Ne pozabi, da sva v tvoji hiši in da sva sama s teboj, ne pozabi, da potrebujeva tisti denar, ki ga imaš ti, kakor si sam priznal.«
 
si sam priznal.«
 
»Tako hočeta obravnavati z mano, mlada gospoda. Vidva pač mislita, da smeta s starim Židom storiti, kar hočeta! A motita se. Svarim vaju! Pazita, da se ne razjezim.«
 
»Kaj si blazen, Žid, da tako govoriš,« se je smejal Adam. »Pomisli, midva sva mlada in krepka, ti pa le še napol živ starček.«
 
midva sva mlada in krepka, ti pa le še napol živ starček.«
 
• Blazna sta vidva, plemenita moja
 
mladeniča, ko mislita, da sem vaju pustil v hišo, ne da bi se bil zavaroval za vse slučaje. Poznam Vas,
 
ufa TTCM
 
»Blazna sta vidva, plemenita moja mladeniča, ko mislita, da sem vaju pustil v hišo, ne da bi se bil zavaroval za vse slučaje. Poznam Vas,
***********manjka vrstica (št. 172) ************************
Vidva si domišljata, da imata mene v rokah, v resnici pa imam jaz vaju. Kako sta kratkovidna. Ali nista nič mislila, da se znajo stopnice pod vašimi nogami umakniti, če jaz hočem; da se znajo pogrezniti tla, če jaz mignem. Ali moreta sploh misliti, da vaju bi bil pustil čez prag, ko bi ne imel moči, da vaju vsak hip uničim? Zato nikar ne pozabita, da sem jaz gospodar v svoji hiši, da je v moli oblasti, kdor prestopi moj prag, in ravnajta se po tem. Sedaj pa povejta, kaj hočeta?«
 
Sigurnost, s katero je govoril za Žida preoblečeni Luka, je mladima vitezoma tako imponirala, da nista vedela, kaj bi rekla. Spoznala sta, da s svojo drzovitostjo ničesar ne opravita in da je treba ubrati druge strune.
 
vitezoma tako imponirala, da nista vedela, kaj bi rekla. Spoznala sta, da s svojo drzovitostjo ničesar ne opravita in da je treba ubrati druge strune.
 
»Saj sva se samo šalila,« je po dolgem molku izpregovoril Adam Kolovški. »Poštena plemenitaša sva, ne razbojnika. Prišla sva k vam, da nama posodite tisoč cekinov. Kaj naj Vam zastaviva kot jamstvo za ta denar?«
 
»Gospoda se še vedno šalita,« je menil Luka. »Star žid nima moči, da bi izterjal kak denar, pa že bi mu bilo zastavljenih, deset graščin. Na svetu vlada samo pravica večje moči. Kdor se zna bolje vojskovati, je gospodar, jaz pa se še nisem nikdar dotaknil ne meča ne sulice. Prosim vaju, ponudita mi drugo jamstvo za moj denar.«
»Gospoda se še vedno šalita,« je
 
menil Luka. »Star zid nima moči, da bi izterjal kak denar, pa že bi mu bilo zastavljenih, deset graščin. Na
 
svetu vlada samo pravica večje moči. TTdnr ae zna bolie TOJSkOVati, je go
 
spodar, jaz pa se še nisem nikdar dotaknil ne meča ne sulice. Prosim vaju, ponudita mi drugo jamstvo za moj denar.«
 
»Kako jamstvo naj Vam dava. Če vidite, kako se nama mudi, plačati duhovnika, ki sta imela srečo v igri, pač lahko verjamete, da se bodeva podvizala, poravnati tudi Vašo terjatev.«
 
»Ali res? Lej, lej, kako dobro znate govoriti, gospod Adam Kolovški,« se je rogal Luka. »Pozabili ste samo eno stvar: da poznam jaz jako dobro vse kranjske plemenitaše in tudi njih razmere. Pomislite, kolikokrat je že vaš oče, vitez Nikolaj Kolov� kiKolovški, poplačal za vas dolgove. Dasi ima mnogo gradov in mnogo denarja, se je vendar naveličal tega plačevanja in zarotil se je, da ne plača za Vas niti vinarja več. Koliko upnikov sta se vidva že iznebila z mečem! Duhovnikov se vidva ne upata lotiti, ker sta blagoslovljena in ker bi se vsa Ljubljana za njiju zavzela. Saj Ljubljana tako sovraži Vaš rod in zlasti Vašega očeta in kdo ve, če ne pride Seše do boja med ljubljanskimi mestjani in Vašim očetom.«
 
in VaSim očetom.«
 
»Daj Bog, da se to čim prej
 
zgodi; ej, to bi bilo veselje!4* je vzkli
 
knil»Daj Bog, da se to čim prej zgodi; ej, to bi bilo veselje!« je vzkliknil Adam Kolovški. »Jaz bi že posvetil tem nadutim mestjanom.«
 
»To se pravi − izpraznili bi mestjanske žepe in blagajne,« se je rogal Luka. »Toda ne pozabite, vitez Adam, da vaš oče niti s prelatom Orsanom ne deli pošteno narejenega plena. Samogolten je Va�Vaš oče in vtepel si je v glavo, da hoče postati mogočnejši in bogatejši mož, nego je mejni grof Kranjski ali grof Goriški, ali grof Celjski.«
 
j,»Vem,« je smehljaje menil Adam Kolovški. »Moj oče je res skopuh, ali nekega dne ...«
 
»Umrje Vaš oče in zapusti Vam svoje imetje, kaj ne?« je prekinil Luka mladega viteza, a je previdno stopil nazaj, sluteč, da bi ne bilo dobro, če bi bil preblizo Adamovi pesti.
vreden. Povej, kako jamstvo hočeš imeti za svoj denar in v kakem času ti ga morava vrniti.«
 
»Posojilo mi morata plačati letošnjo božično noč, jamstvo za to pa je samo eno: zaupaj tazaupajta mi svojo najtajnejšo misel in željo.«
 
Adam Kolovški in Andrej Bosio sta se z as mej al azasmejala na glas.
 
»Velja, velja, stari Žid,« sta kričala in se tolkla po kolenih.
Sicer pa ali ni naravno, da vsak človek želi doseči to, kar mu da največ moči, največ veljave in s tem največ užitka?«
 
»Gospoda, to so same prazne besede,« je izjavil hladno Luka. »Pogoj moj je, da mi zaupate vsak svoj najtajnejši namen, tisto misel, ki je ne bi zaupala niti najboljšemu prijatelju, niti najlepši ljubici, niti svojemu sokrivcu, ki ga ne razodene človek na glas niti če je sam sredi morja. To mi razodenita in dam Vama zlata kolikor ga hočeta.«
 
niti najlepši ljubici, niti svojemu sokrivcu, ki ga ne razodene človek na
 
glas niti če je sam sredi morja. To mi razodenita in dam Vama zlata kolikor ga hočeta.«
 
»Ali govoriš resno, Žid,« je vprašal Adam in svoj ostri pogled vprl v Lukova oči.
 
»Na mojo dušo in na Mozesove postave Vama prisegam, da govorim resno.44«
 
»Potem ti zaupam svojo najtajnejšo misel in ti jo pismeno potrdim,« je izjavil Adam Kolovški. »Toda to ti povem: vse muke peklenske so otročje zabave proti tem, ki ti jih jaz poskrbim, če ne molčiš kot grob.«
Luka je izročil Adamu Kolovškemu kos pergamenta in gosje pero.
 
»Sedite semkaj, vitez Adam, in zapišite svojo najtajnejšo misel. Toda povem Vam: jaz poznam Vašo najtajnejšo misel tako dobro, kakor Vi sami. To isto velja tudi za plemiča Bosia. Če ne zapišete gole in čiste resnice, Vam ne posodim ne pol Vinarjavinarja
 
Adam je odložil pero, ki je je bil že pomočil v črnilo, vprl je glavo ob roko in čez nekaj časa vprašal:
 
»Povejte, Aron, kako jamstvo pa je to, če Vam izdam tajnost svojega življenja?44«
 
»Edino, ki ima zame kaj veljave. S takim priznanjem imam v rokah Vašo čast in Vaše življenje in jaz posojam plemenitašem denar samo na tako jamstvo.«
Ali mar sumiš, da je moj najtajnejši namen − hudodelskega značaja?« Adam se je delal, kakor bi bil razžaljen, meril je Luko s srditimi pogledi, a ti niso napravili nikakega vtiska.
 
»Prepričan sem, da nameravate hudodelstvo,« je hladnokrvno odgovoril Luka, držeč se pri tem v primerni razdalji od mladih plemeniplemenitašev.
 
tašev.
 
»Če je tako, potem nimam s teboj, nesramni Žid, ničesar več opraviti.« Adam je vstal tako hitro, da je stol odletel več korakov nazaj. Tudi Bosio je bil planil pokonci in bi bil najbrže dejanski napadel domnevanega Žida, da ga ni zadržal Adam Kolovški.
»Če nimata z menoj nič več opraviti, pa idita, saj je itak že jako
 
pozno. Tako mi ostane moj denar, za izgubljeni čas pa sem dobro plačan Zz zavestjo, da se ne upata zapizapisati svojih najtajnejših namenov. Sodim, da je to spoznanje precej dragoceno.«
 
sati svojih najtajnejših namenov. Sodim, da je to spoznanje precej dragoceno.«
 
Luka je pri teh besedah vstal in vzel svetilko v roke, da bi mlada plemenitaša spremil iz hiše. Oba sta bila v veliki zadregi in nista vedela, kje bi dobila denar, kako bi se rešila iz svojega obupnega položaja.
»In koga sodite, da hočem z umorom spraviti iz sveta.«
 
»Tu se ne bo imenovalo nobeno ime. čeČe hočeta, zapiši ta svoj namen in če me določeno božično noč plačata, ne izve nihče na svetu, kaj je vajin namen. Samo če mi božično noč ne odstejetaodštejeta denarja in obresti, smem jaz razglasiti, kar bodeta zapisala.«
 
»Ko bi vsaj količkaj slutil, koga misli, da hočem jaz umoriti, . ..« Bosio je govoril sam seboj in niti zapazil ni, da ga je Aron slišal in razumel.
 
»čeČe hočete, Vam celo pokažem obraz tistega, ki bi ga radi umorili, ko bi Vam le prišel v roke,« je z neusmiljeno ostrostjo rekel Luka. »Ali imate pogum, pogledati v ta obraz?«
 
Bosio je malo omahoval, a videč, kako začudeno ga gleda njegov prijatelj Adam Kolovški, je zaklical:
 
»Dobro, jaz imam ta pogum, Čeče imaš ti moč, da mi pokažeš dotični obraz.«
 
»Pojdite sem, plemič Bosio,« je velel Luka in je odgrnil preprogo, ki je visela nad vratmi v sobo, kjer je sedel Krištof Zlatopoljec. Bosio je pristopil k vratom. Samo malo je pogledal v poltemno sobo, kjer je videl nepremično sedeti v črn dolg plašč ovitega moža. Obraza skoro ni mogel razločiti, ali iz poluteme se je svetilo dvoje očes s tako intenzivnim ognjem, da je Bosio preplašen odskočil.
 
»To je . . t
 
»Ne imenujte nobenega imena,« je ukazal Luka in je spustil zaveso. Potem pa je s porogljivim usmevom siknil;: nNo»No, plemič Bosio, kaj ste hrabri le tedaj, kadar je treba silo delati mladim dekletom in onemoglim starčkom? Povejte zdaj, ali vem, koga hočete spraviti s sveta.«
 
»Ti si satanov sin,« je zaklical Bosio, »in kdor ti izpihne luč življenja, stori dobro delo.«
»Mogoče! A satanov sin nisem, ker nimam kopit nego človeške noge. Morda pa je satan v moji službi? Toda − povejte zdaj, plemič Bosio, ali hočete zapisati in podpisati izjavo, kakor sem jo zahteval ali ne.«
 
Bosio ni veČveč premišljeval.
 
»Če je moj najtajnejši namen zapisan samo v tvojem spominu ali tudi na koscu pergamenta, je pač že vseeno.«
Zvenket cekinov je prebudil Adama Kolovškega iz njegovih sanj. Poželjivo je gledal vrečico, ki jo je spravil Andrej Bosio v svoj žep.
 
»Kaj si videl v oni sobi, ga je bil � eše med pisanjem tiho vprašal Adam, nakar je Bosio odgovoril:
 
»Resnico.«
»Podpiši, Adam,« je šepetaje rekel Bosio, »Aron itak vse ve.«
 
»PoČakajPočakaj še malo ... Ne, tu ne ... počakam te zunaj pred hišo.«
 
JBosioBosio je hitel iz sobe; vrata so se sama odprla in za njim zopet zaprla in Bosio je zavzdihnil, ko je prestopil prag. Bil je vesel, da je bil zopet na prostem ...
 
Adam je še vedno omahoval, bilibi-li izpolnil Aronov pogoj ali ne. V rokah je držal pergament in pero in zamišljen zrl predse. Spreletavala ga je slutnja, da podpiše svojo smrtno sodbo, če stori, kar zahteva Aron.
 
»No, plemeniti vitez Adam Kolovški − ali se � eše vedno niste odloČiliodločili?« je čez nekaj časa vprašal Luka. nMorda»Morda bi tudi vi radi videli tistega, kateremu želite smrt?«
 
»Ne,« je ves potrt odgovoril Adam. »Naj se izpolni moja usoda že kakorkoli − tvoje zlato, stari Aron, je zame predrago.«
kateremu želite smrt?«
 
»Predrago? Kako ste čudni vitez Adam.« Duhovnik zahteva dušo, če da odvezo. Jaz vam dam za Vašo dušo veliko več, pravih, čistih, neobrezanih cekinov in povrh zahtevam Vašo dušo le za nekaj časa.«
»Ne,« je ves potrt odgovoril Adam. »Naj se izpolni moja usoda
 
»Da, ali duhovnik mora molčati še čez grob o vsem, kar se mu je zaupalo v spovednici, ti Aron, pa si hočeš pridržati pravico, da smeš mojo izpoved javno razglasiti, če ti do božične noči ne vrnem posojenega denarja.«
že kakorkoli − tvoje zlato, stan Aron, je zame predrago.«
 
»Predrago? Kako ste čudni vitez Adam.« Duhovnik zahteva dušo, če da odvezo. Jaz vam dam za Yašo
 
dušo veliko več, pravih, čistih, neobrezanih cekinov in povrh zahtevam Vašo dušo le za nekaj časa.«
 
»Da, ali duhovnik mora molčati še čez grob o vsem, kar se mu je zaupalo v spovednici, ti Aron, pa si hočeš pridržati pravico, da smeš mojo izpoved javno razglasiti, Če ti do božične noči ne vrnem posojenega denarja.«
 
»Potem naj ti pomaga kristjanski bog, da si ne zlomiš vratu, predno prevzameš graščine svojega očeta.«
Adam Kolovški pa še ni hotel pretrgati pogajanj.
 
»Povejte mi, Aron, kaj ste prej pokazali mojemu prijatelju Bosiu.«
 
Adam je domnevanega Žida zdaj tikal, zdaj vikal, a se tega sam ni zavedal.
Bosiu.«
 
Adam je domnevanega Zida zdaj tikal, zdaj vikal, a se tega sam ni
 
zavedal.
 
»Bosiova tajnost ni moja in jaz je ne smem izdati,« je odgovoril Luka in vabljivo žvenketal s cekini.
 
»Sicer pa − ali res mislite, da bom kupčijo z Vami začel s tem, da izdam vašega prijatelja? Kdor se meni zaupa, je lahko brez skrbi. Tudi Vašo tajnost poznam in če hočete pokažem tudi Vam obraz tistega, ki ga hočete umoriti.«
»Sicer pa − ali res mislite, da bom
 
kupčijo z Vami zaČel s tem, da izdam vašega prijatelja? Kdor se meni zaupa, je lahko brez skrbi. Tudi Vašo tajnost poznam in če hočete pokažem tudi Vam obraz tistega, ki ga hočete umoriti.«
 
Pri teh besedah je stopil Luka k veliki skrinji in jo odprl. Ko je odgrnil platno, se je prikazala človeška glava.
Nastal je vnovič dolg in mučen molk.
 
»Koliko ste posodili Andreju Bosiu?« je končno še vedno trepetajotrepetaje vprašal Adam.
 
»� eŠe enkrat toliko, kakor je zahteval!«
 
»In koliko bodete meni posodili?«
 
Trikrat toliko, kolikor ste zahtevali.«
 
»Dobro! Prodam ti svojo dušo,« se je odločil Adam Kolovški in je začel pisati svojo izpoved, med tem ko je Luka mrmral:
rDobro! Prodam ti svojo dušo,"
 
»Svojo dušo, da, a samo za ta čas, kot boš živ; po tvoji smrti zapade hudiču in vsi blagoslovi te ne morejo več rešiti.«
se je odločil Adam Kolovški in je začel pisati svojo izpoved, med tem ko je Luka mrmral:
 
U Svoj o dušo, da, a samo za ta
 
čas, kot boš živ; po tvoji smrti zapade hudiču in vsi blagoslovi te ne morejo vec rešiti.«
 
Počasi, s tresočo roko je pisal Adam svojo izpoved, ko je končal, je izročil Luki pergament.
»Dobro in lahko noč.« Adam je pograbil vrečico, jo stisnil pod svoj plašč in bežal iz hiše, kakor bi mu gorelo pod nogami. Luka je udaril v smeh, in je tleskal po kolenih, kakor bi bil iz sebe veselja.
 
»Zdaj pa le sem, milostivi gospod,« je zaklical Krištofu, ki je stopil iz sosedne sobe. »Tu imate dokumente, da jih boljših ne morete želeti. Evo pisanja Andreja plemiča Bosia, ki priznava, da hoČehoče Vas umoriti; in evo pisanja Adama Kolovškega, ki v njem priznava, da hoče umoriti svojega lastnega očeta, ker se boji, da bo prikrajšan pri dedščini.«
 
Krištof Zlatopoljec je pazljivo prečital obe izjavi in jih potem shranil v svojem žepu.
ker se boji, da bo prikrajšan pri dedšcini.«
 
»Zdaj je treba starega Žida poplačati. Kje pa je?«
Krištof Zlatopoljec je pazljivo
 
»V tej-le skrinji,« je ravnodušno odgovoril Luka. »Moral sem mu izpihniti luč življenja, ker ni hotel sprejeti kupčije, ki sem mu jo ponudil. Služil mi je prav dobro. Napravil sem mu masko Nikolaja Kolovškega in ko je Adam zagledal to masko, je bil tako zbegan, da je hitro stopil v nastavljeno past. Kdo ve, če bi nama sicer ne bil ušel.«
precital obe izjavi in jih potem shranil v svojem žepu.
 
»Zdaj je treba starega Žlida poplačati. Kje pa je?«
 
»V tejle skrinji,« je ravnodušno
 
odgovoril Luka. »Moral sem mu izpihniti luč življenja, ker ni hotel sprejeti kupčije, ki sem mu jo ponudil. Služil mi je prav dobro. Napravil sem mu masko Nikolaja Kolovškega in ko je Adam zagledal to masko, je bil tako zbegan, da je hitro stopil v nastavljeno past. Kdo ve, če bi nama sicer ne bil ušel.«
 
»Grozno,« je vzdihnil Krištof. »Tega ti nikdar ne odpustim Luka.«
 
»Ah − milostivi gospod, nikar ne govorite tako. Pri nalogi, ki jo hočeva midva izvršiti, pač ne pride v poštev življenje starega židovskega oderuha in čarovnika. Resnično molčeč je samo grob in jaz zaupam vse svoje tajnosti samo grobu. Tega prepričanja sta tudi Adam Kolovški in Andrej Bosio. V njiju očeh sem to čital in kmalu bodete videli, da je res tako. Le brž zapustiva to hi� ohišo
 
Luka je vrgel masko starega ZidaŽida od sebe in je upihnil luč. V temi je vzel pod pazduho precejšnjo jako težko vrečo − premoženje umorjenega Adama.
 
Ko sta prišla po stopnicah je šepetaj ešepetaje dejal Luka.:
 
rDajte»Dajte mi roko, gospod, in idite tiho za menoj, če se prikaževa pri vratih, sva izgubljena.«
 
Peljal je Krištofa v klet in od tam sta pri malem okencu splezala iz hiše in hitro odkorakala. Nista bila še daleč, ko je proti nebu udaril plamen in razsvetlil vso okolico in deloma tudi na desnem bregu Ljubljanice ležeče mesto.
 
»Kaj je to?« je vprašal Krištof in se stisnil v senco v ozadju maloštevilnih lesenih hišic, ki so bile raztresene po sedanjemsedanjemm � entpetrskemŠentpetrskem predmestju.
 
rAdam»Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio sta užgala hišo starega Arona, da bi grob shranil njiju tajnost. Ali nisem prav storil, da sem ju prehitel. Kakor vidite, bi bil stari Aron na vsak način danes izdihnil svojo dušo.«
 
Ker je v mestu začelo biti plat zvona, sta Krištof in Luka hitro odšla v temo.
Naslednjega dne se je čudila vsa Ljubljana, ker je ponoči zgorela lesena hiša Žida Arona in ni bilo dobiti niti najmanjšega sledu njegovega denarja, dasi so ljudje, iskaje zlato, prebrskali ves pepel.
 
==VIII.==
 
Že dobrih štirinajst dni je stal Nikolaj Kolovški s svojo vojsko pred Kamnikom in poskušal mesto zavzeti. Vsi njegovi poskusi so se doslej izjalovili. Tabor njegove vojske je stal na južni strani mesta, tako da je lahko dobival živil in drugih potrebščin kolikor je hotel in je imel odprto pot na vse strani. Mestjani so bili obkoljeni tako, da jim je za vse slučaje bil omogočan samo beg v gore in v gozde, kjer bi se pač ne mogli dolgo skrivati pred svojimi zasledovalci, kaj še se jih uspešno braniti. To je bilo za Nikolaja Kolovškega prav ugodno, a to je bilo tudi edino, s čimer je bil zadovoljen, zakaj v drugih ozirih je bil položaj njegove vojske, broječe nad tisoč mož, prav malo ugoden. Vse naskoke
***************manjka nekaj vrstic (št.175) **********************
 
Kamnik po dnevi ali po noči, ob vsaki uri so bili mestjani pripravljeni in borili so se tako hrabro in neustrašeno, da je začelo v Nikolajevi vojski ginevati upanje na zmago in na obljubljeni bogati plen.
 
Prelat Orsano je storil, kar je bilo v njegovih močeh, da bi pridobil Nikolaju čim več bojevnikov. Obetal je udeležnikom. vojne vse polno odpustkov in vzpodbujal vse duhovnike v okolišu kamniškem, naj spodbujajo ljudstvo na udeležbo. Res je Nikolaj na ta način zamogel nadomestiti izgube, ki so zadelo njegovo vojaštvo pri raznih naskokih na Kamnik, ali vzlic temu ni prišel niti za las bližje svojemu cilju, kar ga je toliko huje peklo, ker je veljal za najhrabrejšega in najspretnejseganajspretnejšega vojskovodjo med vsemi kranjskimi velikaši.
 
Solnce je vroče pripekalo na zemljo in vse vojaštvo je ležalo v svojih šotorih, da se odpočije od brezuspešnega ponočnega naskoka na Kamnik. � otori so bili leseni in kriti s slamo in razpostavljeni so bili v dolgi vrsti v polukrogu. Za šotori so ViIat/i cza k oni e. vse ta«
 
Solnce je vroče pripekalo na zemljo in vse vojaštvo je ležalo v svojih šotorih, da se odpočije od brezuspešnega ponočnega naskoka na Kamnik. Šotori so bili leseni in kriti s slamo in razpostavljeni so bili v dolgi vrsti v polukrogu. Za šotori so bili improvizirani hlevi za konje., vse
*************manjka vrstica******************
Sredi taborišča je stala velika koča, raz katero sta vihrali dve zastavi, v znamenje, da stanujeta tukaj Nikolaj Kolovški in prelat Orsano.
 
Obed je bil minil in prelat Orsano je počival v svoji sobi, kjer sta mu dve mladi ženski delali kratek čas. Nikolaj Kolovški pa je sedel pred svojo kočo in jezno gledal pred se v tla. Togotil se je, da se mu je novi naskok na Kamnik zopet ponesrečil in da je pri tem naskoku izgubil petdeset najhrabrejših svojih mož. Poleg Nikolaja je sedel plemič v izvanredni krasni opravi, ki je mirno in ravnodušno zrl v zrak, kakor da je vročina edina skrb, ki ga tare. Plemiču pred nogami je ležal velik pes z zlatim ovratnikom. Plemič se je igral z ovratnikom svojega psa, pri čemer se je videlo, dajeda je ovratnik sestavljen iz različnih pregibljivih delov, polnih zarezanih znamenj. Nikolaj ni zapazil, da je plemič igraje se z ovratnikom prestavil posamezne dele, skrbno pazeč na zarezana znamenja, kakor da bi ta znamenja, sestavljena na gotov način, pomenila nekaj posebnega.
***********manjka vrstica*********************************
 
lovskilovški pokonci in je pokazal na prostor, kamor še niso segali solnčni žarki.
 
»Kadar posije solnce tjakajletjakaj-le, bodo vsi tu.«
 
»Kadar posije solnce tja, bo tu senca in ne bo več treba, peči se na božjem svetu tako, kakor da bi bili v peklu,« je odgovoril tuji vitez, ne da bi se premaknil s svojega mestu.
»Kaj ne morete niti trenotek ostati resen in me pozorno poslušati?« je nevoljno vprašal Nikolaj Kolovški.
 
»Odkar ste me dali iz opoldanskega spanja zbuditi, da mi razložite svoja povelja, vas poslušam pozorno. Ves čas samo vzdihiijetevzdihujete, kolnete in bijete z nogo ob tla. Kaj naj pomeni ta igra?«
 
»Slušajte Marko,« je dejal Nikolaj Kolovški in prisedel k svojemu tovarišu. »Že štirinajst dni oblegam Kamnik; moje vojaštvo je vsled neprestanih naskokov že vse utrujeno in je postalo vsled vednih neuspehov skoro popolnoma malodušno. Lahko rečem, da sem vse naskoke uprizoril tako dobro in spretno, da bolje ni mogoče. Že davno bi bil zavzel
*******************manjka vrstica**************************
jeno mesto, samo tu se trudim zaman. Bernard grof Sternberg in vitez Pyrso sta pač hrabra in spretna vojščaka, ali mojih načrtov vendar ne moreta uganiti. In glej − vedno sta s svojimi možmi ravno tam, kjer bi jih nikakor ne pričakoval. Ni mogoče drugače − med nami mora biti izdajalec.«
 
»To je lahko mogoče. A morda ste si bili preveč svesti zmage in ste se premalo pripravili na boj. Svojega sina Adama in njegovega prijatelja Bosia ste poslali z dvesto možmi nad Smlednik, svojo hčer ste pustili v Mengšu in ji dali v varstvo sto mož − tako ste razkropili svoje moči, dočim so Kamničanje najbrže zbrali, kar so dobili vojaštva in so vsled tega kos vaši vojski, na kar vi pač niste mislili.«
j eno mesto, samo tu se trudim zaman. Bernard grof Sternberg in vitez Pyrso sta pač hrabra in spretna vojščaka, ali mojih načrtov vendar ne moreta uganiti. In glej − vedno sta s svojimi možmi ravno tam, kjer bi jih nikakor ne pričakoval. Ni mogoče drugače − med nami mora biti izdajalec.«
 
»Še nocoj bodeta tudi Adam in Marija Saloma tu in ž njima vred vse vojaštvo, kar sem ga jima poveril. Tudi iz Ljubljane dobim še dvesto mož.«
»To je lahko mogoče. A morda ste si bili preveč svesti zmage in ste se premalo pripravili na boj. Svojega sina Adama in njegovega prijatelja Bosia ste poslali z dvesto možmi nad Smlednik, svojo hčer ste pustili v Mengšu in ji dali v varstvo sto mož − tako ste razkropili svoje moči, dočim so KamniČanje najbrže zbrali, kar so dobili vojaštva in so vsled tega kos vaši vojski, na kar vi pač niste mislili.«
 
Nikolaj Kolovški je govoril šepetaje, kakor bi se bal, da bi ga slišal kak izdajalec.
»Se nocoj bo de ta tudi Adam in Marija � aloma tu in ž njima vred vse vojaštvo, kar sem ga jima poveril. Tudi iz Ljubljane dobim še dvesto mož.«
 
Marko plem. Pirin je ves presenečen pogledal Nikolaja Kolovškega, a v istem trenutku je na njegovem licu že zopet ležal izraz običajne nebrižnosti. Začel se je zopet malomarno igrati z ovratnikom svojega psa. Samo nad vse pozoren opazovalec bi bil videl, da se mu prsti nervozno tresejo. Premikal je posamezne dele ovratnika, prestavil vrezane znake in potem psu navidezno slučajno stopil na vrat. Pes je zacvilil in pobegnil.
Nikolaj Kolovški je govoril šepetajo, kakor bi se bal, da bi ga slišal kak izdajalec.
 
»Če pride vsa ta pomoč, imeli bodete krasno armado. Kakih 1500 mož. Kamničanov je komaj 500. Kaj mislite storiti?« Marko pl. Pirin je govoril kakor običajno z veliko brezbrižnostjo ali Nikolaj Kolovški je bil tako razburjen, da je vsaka malenkost vzbudila njegova nezaupnost.
Marko plem. Pirin je ves presenečen pogledal Nikolaja Kolovškega, a v istem trenutku je na njegovem licu že zopet ležal izraz običajne nebrižnosti. Začel se je zopet malomarno igrati z ovratnikom svojega psa. Samo nad vse pozoren opazovalec bi bil videl, da se mu prsti nervozno tresejo. Premikal je posamezne dele ovratnika, prestavil vrezane znake in potem psu navidezno slučajno stopil na vrat. Pes je zacvili] in pobegnil.
 
»Čemu me vprašujete, vitez Marko Pirin?« Nikolaj je govoril osorno, opiraje se pri tem z obema rokama ob svoj velikanski meč. »Kaj so vam mar moji nacrti? Ali vam nisem že prej povedal, da morajo biti med nami izdajalci. Škoda, da jih pozna samo nebeški oče in ne tudi jaz.«
»Če pride vsa ta pomoč, imeli bodete krasno armado. Kakih 1500 mož. Kamničanov je komaj 500. Kaj mislite storiti?« Marko pl. Pirin je govoril kakor običajno z veliso brezbrižnostjo ali Nikolaj Kolovški je bil tako razburjen, da je vsaka malenkost vzbudila njegova nezaupnost.
 
Nikolaj je umolknil za hip, potem pa dostavil z vso odločnostjo:
»čemu me vprašujete, vitez Marko Pirin?« Nikolaj je govoril osorno, opiraje se pri tem z obema rokama ob svoj velikanski meč. »Kaj
 
»Nihče ne izve več za moje načrte; ne vi, ne moj sin, niti prelat Orsano, kaj še kdo drugi. Hotel sem se z vami posvetovati, toda premislil sem si to. Zdaj res ne vem, komu naj še zaupam.«
so vam mar moji nacrti? Ali vam nisem že prej povedal, da morajo biti med nami izdajalci. Skoda, da jih pozna samo nebeški oče in ne tudi jaz.«
 
Nikolaj je umolknil za hip. potem pa dostavil z vso odločnostjo:
 
»NihČe ne izve več za moje načrte; ne vi, ne moj sin, niti prelat Orsano, kaj še kdo drugi. Hotel sem se z vami posvetovati, toda premislil sem si to. Zdaj res ne vem, komu naj še zaupam.«
 
Marko pl. Pirin je vstal in se postavil pred Nikolaja.
 
»Uvideti morate, da mi je v takih razmerah nemogoče, udeleževati se še nadalje vojne proti Kamniku. Iz vaših besed posnemam, da imate tulitudi mene na sumu, da sem izdajalec in zato dovolite, da zapustim jutri zjutraj s svojimi možmi vaš tabor.«
 
»Ah, kaj vendar mislite, če greste vi, še ni odšlo iz mojega tabora tudi izdajstvo.« Nikolaj Kolovški, ki je bil sicer mrzlosrčen morilec in nad vse ošaben velikaš, je bil ves potrt, ker je slutil, da ima v svoji bližini izdajalce, a m vedel, kje bi jih iskal. Skoro mehko je rekel Pirinu: »Sicer pa, ne zamerite mi, če mi je ušla kaka
 
»Ah, kaj vendar mislite, če greste vi, še ni odšlo iz mojega tabora tudi izdajstvo.« Nikolaj Kolovški, ki je bil sicer mrzlosrčen morilec in nad vse ošaben velikaš, je bil ves potrt, ker je slutil, da ima v svoji bližini izdajalce, a m vedel, kje bi jih iskal. Skoro mehko je rekel Pirinu: »Sicer pa, ne zamerite mi, če mi je ušla kaka neprevidna beseda. Bolest in jeza sta me prevzeli tako, da nisem v stanu preudariti vsake besede.«
 
»Prosim, povejte mi kratko, ali ste imeli mene v mislih, ko ste govorili o izdajalcih, ali koga drugega,« je ostro in izzivajoče vprašal Marko Pirin. »Vedeti moram natančno, pri čem da sem.«
 
»Na nikogar nisem mislil,« se je opravičeval Nikolaj. »Na vas, Marko Pirin, pa sem še najmanj mislil, saj bi vam sicer ne bil povedal in zaup alzaupal, kak sum da imam.«
 
»Ali − vsak sum se mora vendar nanašati na kako določno osebo,« je še vedno z isto ostrostjo menil Marko Pirin.
 
»To je že res, ali v tem slučaju niti pojma nimam, kdo bi zamogel biti izdaj&lecizdajalec. Moj sum ne leti na nikogar, omenim samo, da so moji neuspehi posledica izdajstva, ker drugače ni mogoče.«
 
Nikolaj Kolovški je bil tako vznemirjen, da ni imel vecveč samega sebe v oblasti.
 
»Le poslušajte vse dalje, Marko Pirin, in potem sodite sami, Čeče ni moj sum opravičen. V začetku smo o vseh korakih sklepali na sestankih, katerih so se udeleževali vsi plemeniplemenitaši, kar jih je v mojem taboru. Vsak teh sklepov je bil v dobri uri znan v vsakem šotoru in znan tudi našim sovražnikom v mestu. Vsled tega so plemenitaši sami želeli in v to privolili, naj jih vse zastopa pet zaupnikov v vojnem svetu. Storjeni sklepi so bili znani le tem zaupnikom, meni in prelatu Orsanu. V taboru se res ni ničesar razvedelo o teh sklepih, a v Kamniku so vendar vse vedeli, zakaj, kar so ukrenili, priča vse, da so vedeli, kaj mi nameravamo. Ali ni moj sum opravičen?«
 
taši, kar jih je v mojem taboru. Vsak teh sklepov je bil v dobri uri znan v vsakem šotoru in znan tudi našim sovražnikom v mestu. Vsled tega so plemenitaši sami želeli in v to privolili, naj jih vse zastopa pet zaupnikov v vojnem svetu. Storjeni sklepi so bili znani le tem zaupnikom, meni in prelatu Orsanu. V taboru se res ni ničesar razvedelo o teh sklepih, a v Kamniku so vendar vse vedeli, zakaj, kar so ukrenili, priča vse, da so vedeli, kaj mi nameravamo. Ali ni moj sum opravičen?«
 
Marko Pirin ni odgovoril na to vprašanje, nego rekel:
»Hvala vam za to zaupanje, toda z menoj se ni treba posvetovati, ker se jaz ne udeležim več vojne proti Kamniku.«
 
»Zdaj me ne morete in ne smete zapustiti,« je ugovarjal Kolovški. »Saj sem prav vam namenil poveljstvo pri današnjem naskoku.«
 
»Naj me zadene večno pogubljenje, če sprejmem to poveljstvo,« je osorno izjavil Pirin. »Časa imate še dosti, da najdete drugega poveljpoveljnika za ta naskok. Prišel sem k vam, ker me veseli vojskovanje, a nisem se zavezal, koliko časa ostanem. Drugim so obljubljeni odpustki, meni ne, drugi so si izgovorili delež na plenu, jaz ničesar. Ugajalo mi je vojskovanje do današnjega dne, zato sem ostal; zdaj mi več ne ugaja in zato odidem.«
 
»Najboljši meč, kar jih je v armadi, me hoče zapustiti? Vedno sem vas postavljal v zgled vsem plemenitašem in hvalil sem vas pred vsemi znanci in pred svojo hčerjo tako, da komaj čakajo, da Vas spoznajo.«
nika za Da naskok. Prišel sem k vam, ker me veseli vojskovanje, a nisem se zavezal, koliko časa ostanem. Drugim so obljubljeni odpustki, meni ne, drugi so si izgovorili delež na plenu, jaz ničesar. Ugajalo mi je vojskovanje do današnjega dne, zato sem ostal; zdaj mi več De ugaja in zato odidem.
 
»Naj boljši meč, kar jih je v armadi, me hoče zapustiti? Vedno sem vas postavljal v zgled vsem plemenitašem in hvalil sem vas pred vsemi znanci in pred svojo hčerjo tako, da komaj čakajo, da Vas spoznajo.«
 
Marko pl. Pirin je zardel kakor mlado dekle.
 
»Moj bog − tabor gori,« je zakričal Nikolaj in trdi mož je prebledel in je zatrepetal po vsem životu.
***************mogoče manjka en stolpec??? (št. 176)*******************************
Plamen se je čudovito hitro razprostiral. Šotori so bili leseni in za njimi je ležalo polno slame in mrve, tako da je bilo kar naenkrat vse v ognju. Vojščaki so bežali iz šotorov napol oblečeni, prepustivši ognju orožje in živila in bežali so na ono stran tabora, ki je ležal proti mestu. Zmešnjava je bila strašna. Konji so se strgali od uzd in begali po taboru sem in tja, iskaje izhoda, ljudje so kakor blazni dirjali sem in tja in kričali, da ni bilo slišati povelj Nikolaja Kolovškega.
 
»Kamnik mora biti v božji milosti. Drugače bi mu ne bila došla pred glavnim naskokom ta pomoč,« je rekel Pirin prelatu Orsanu, ki je bil skoro ves gol prisopihal iz svoje sobe. Potem pa je vzel meč v roke in je skočil k Nikolaju Kolovškemu.
Plamen se je čudovito hitro razprostiral. � otori so bili leseni in za njimi je ležalo polno slame in mrve, tako da je bilo kar naenkrat vse v ognju. Vojščaki so bežali iz šotorov napol oblečeni, prepustivši ognju orožje in živila in bežali so na ono stran tabora, ki je ležal proti mestu. Zmešnjava je bila strašna. Konji so se strgali od uzd in begali po taboru sem in tja, iskaje izhoda, ljudje so kakor blazni dirjali sem in tja in kričali, da ni bilo slišati povelj Nikolaja Kolovškega.
 
»Kanmik mora biti v božji milosti. Drugače bi mu ne bila došla pred glavnim naskokom ta pomoč,« jo rekel Pirin prelatu Orsanu, ki je bil skoro ves gol prisopihal iz svoje sobe. Potem pa je vzel meč v roke in je skočil k Nikolaju Kolovškemu.
 
»Čujete li divje klice, ki prihajajo od mesta? Ali veste kaj pomenijo?«
 
Nikolaj je stopil na klop pred hišo in pogledal čez ograjo. Kar je videl, ga prevzelo tako, dajeda je za trenotek omahnila roka njegova, ki je držala zastavo. Kamniški mestjani z vsem svojim vojaštvom so dirjali proti gorečemu taboru. Z divjim kričanjem so naznanjali svoj prihod.
 
»Kristjani − za menoj, sovražnik je tu,« je zakričal Nikolaj. Spoznal je nevarnost in to spoznanje mu je dalo hipoma zopet vse moči. »Kristjani − za menoj.« Mogočno je donel ta Nikolajev klic čez tabor in ljudje so tekli skupaj, vzeli v roke, kar se je dalo rabiti za orožje ter planili na sovražnike, ki so že skakali čez ograjo. Sovražniki so trčili skupaj in vnel se je boj, ljut, neusmiljen boj.
Bojevniki so se bili razdelili na več skupin, in vsaka se je borila zase in vsak hip je kdo zletel v mogočni plamen, ki se je za temi skupinami dvigal proti nebu, podoben gorečemu poluvencu, položenem okrog Kamnika.
 
Naenkrat je Nikolaj zapazil, da ni nobenega sovražnika več v njegovi bližini. Deloma jih je bil premagal in usmrtil, deloma so se bili umaknili. Toda v tistem trenutku je pritekel od strani vitez z rdečim peresom na � ljemušljemu in Nikolaj je dvignil svojo zastavo.
 
»Hej, tu je vitez Nikolaj Kolovški.«
 
»Hej, tukaj Bernard grolgrof Sternberg.«
 
Pozdravila sta se z meči in potem skočila drug proti drugemu na boj na življenje in smrt.
 
Marko pl. Pirin je smehljaje nekaj trekaj trenotkov opazoval ta boj, potem je s hitrimi koraki šel na levi konec tabora, kjer je stalo petdeset oboroženih in za boj pripravljenih jezdecev, ki so nemirno opazovali boj svojih tovarišev in nestrpno Čakaličakali povelja, naj vzemo meče v roke in se zapode med sovražnike.
 
Vodja te Četečete je zapazivši Marka Pirina vzpodbodel svojega konja in jezdil vitezu nasproti.
 
»Milostivi gospod − koliko časa bomo pa še tu zijala prodajali? Niti možje niti konji niso vajeni gledati takega boja le od daleč.«
 
»Luka − ne pozabi dajeda je Krištof Zlatopoljec, ki ni mogel videti nobenega boja, da bi se ga ne udeležil, mrtev tudi zate. Moja ura še ni udarila. Čakajte mimomirno mojih povelj.«
 
Luka ni bil zadovoljen, ali odgovoriti ni utegnil, terker je njegov gospodar hitro odšel in stopil v platneni šotor, ki je stal na koncu tabora, kamor se plamen še ni bil razširil. V šotoru je sedel deček čudovito lepega obraza, oblečen po orijentalski šegi, ki je veselo vzkliknil, ko je Marko Pirin vstopil v šotor.
 
»Ah, Krištof, torej si se vendar srečno vrnil,« je rekel deček in podal vitezu obe roki.
 
»Ne imenuj me tako. Krištof Zlatopoljec je tudi zate mrtev; tudi zate >emsem le Marko Pirin. Ali te je strah?«
 
»Da. Ostanite pri meni. Bojim se za Vas.«
Krištof Zlatopoljec, ki se je zdaj imenoval Marko pl. Pirin, je govoril nežno in mehko, obenem pa je hitel nadeti si oklop in šljem ter srebrne rokavice in se oborožiti s sulico in z bojnim mečem.
 
Lepi dečko, ki je bil kvečjemu sedemnajst let star, se je molče pokoril in je šel iz šatorašotora ter zazajahal jahalpripravljenega PriDravlieneca kom*akonja. Poslovil se je od Zlatopoljca s pogledom, polnim toplote in ko je odjezdil, je iz njegovih milih oči kanila solza. Krištof se je delal, kakor bi ne bil zapazil te solze ter je odjezdil v tabor, koder je še vedno divjal najhujši boj, dasi je bilo od daleč razločiti, da zmagujejo Kamničanje.
 
od Zlatopoljca s pogledom, polnim toplote in ko je odjezdil, je iz njegovih milih oči kanila solza. Krištof se je delal, kakor bi ne bil zapazil te solze ter je odjezdil v tabor, koder je še vedno divjal najhujši boj, dasi je bilo od daleč razločiti, da zmagujejo Kamničanje.
 
V najnevarnejšem trenotku, ko so že omahovali Kamničanje, katerih je bilo po številu dosti manj, nego njihovih sovražnikov, je bil prihitel Krvosrd z večjo četo oboroženih kmetov in z divjim naskokom razpodil vojsko Nikolaja Kolovškega.
 
»Krvosrd je tu,« se je razlegalo po taboru in zavladal je strah med vojščaki in med plemenitaši. Krvosrdova Četačeta je divjala med utrujenimi in izmučenimi oblegalci tako, da so bila tla hitro vsa preplavljena s krvjo. To je dalo Kamničanom novega poguma. Združili so se s Krvosrdovo četo in končno pognali v beg ponosno vojsko.
 
V tem* trenotku je prijezdil Zlatopoljec in sredi med armadoma se je vnel navidezno ljut boj med njim in med Krvosrdom, ki je trajal toliko časa, da sta se rešila Nikolaj Kolovški in prelat Orsano.
 
»Dovolj, brate,« je končno zaklical Zlatopoljec in dvoboj je bil končan.
 
Ogenj je bil končal ves tabor. Upepelil je vse koče, vso krmo, vsa živila, uničil mnogo ljudi in konj. CezČez tleči pepel je jezdil Marko Pirin za bežečo armado Nikolaja Kolovškega, doČimdočim so se Kamničanje ponosno vriskajo in prepevaje vračali v mesto, da primerno proslave svojo veliko zmago nad nepremagljivim junakom Nikolajem Kolovškim. Kjer je poprej stal mogočen tabor, je bila zdaj puščava.
 
Sredi pota med Kamnikom in Mengšom se je ustavil Nikolaj Kolovški in prievrstil na bližnje drevo svojo zastavo. Ko so posamični plemenitaši sklicali svoje ljudi, kar jih niso uničili sovražniki in ogenj, so se zbrali okrog svojega poveljnika na posvetovanje, kaj jim je zdaj storiti.
stal mogočen tabor, je bila zdaj puščava.
 
»Najprej se moram zahvaliti Vam, vitez Marko Pirin, da ste v najusodnejšem trenotku priskočili meni na pomoč in mi oteli življenje,« je rekel Nikolaj Kolovški. »Ranjen sem na obeh nogah, Krvosrd in njegovi ljudje pa so se s tako silo zaganjali vame, da bi bil gotovo podlegel, če bi Vi ne bili priskočili in zadržali Krvosrda.«
Sredi pota med Kamnikom in Mengšom se je ustavil Nikolaj Kolo vški in prievrstil na bližnje drevo svojo zastavo. Ko so posamični plemenitaši sklicali svoje ljudi, kar jih niso uničili sovražniki in ogenj, so se zbrali okrog svojega poveljnika na posvetovanje, kaj jim je zdaj storiti.
 
Marko Pirin je odklonil vsako zahvalo in tudi čestitke posamičnih vitezov, ki niso prikrivali svojega občudovanja, kako se je Marko sam srečno zoperstavil celi četi in jo prisilil, da je s svojim hrabrim vodjem morala odnehati od boja.
»Najprej se moram zahvaliti Vam, vitez Marko Pirin, da ste v najusodnejšem trenotku priskočili meni na pomoč in mi oteli življenje,« je rekel Nikolaj Kolo vški. »Ranjen sem na obeh nogah, Krvosrd in njegovi ljudje
 
pa so se s tako silo zaganjali vame, da bi bil gotovo podlegel, če bi Vi ne bili priskočili in zadržali Krvosrda.«
 
Marko Pirin je odklonil vsako zahvalo in tudi Čestitke posamičnih vitezov, ki niso prikrivali svojega občudovanja, kako se je Marko sam srečno zoperstavil celi četi in jo prisilil, da je s svojim hrabrim vodjem morala odnehati od boja.
 
Nikolaj je naredil tem pogovorom konec s tem, da je začel izpraševati posamične plemenitaše o postanku ognja, ki je upepelil ves tabor. Vsak je povedal, kar je vedel, in strmenje je postajalo vedno večje, zakaj razvidno je bilo iz teh izpovedi, da je ogenj nastal, ko so bila vsa vrata v tabor zaprta, ko je bila ograja skrbno zastražena in ko daleč naokoli ni bilo videti živega bitja.
 
»Torej je mogel ogenj zanetiti le kak človek, ki je bil v našem taboru, a pravzaprav jih je moralo biti več, ker je ogenj nastal obenem na več krajih,« je rekel Nikolaj Kolovški in, motreč vse zbrane plemenitaše s strašnim pogledom, ki je napovedoval grozne muke in � eše groznejšo smrt, je dostavil: »Izdani smo bili.«
 
Brez dvoma − zgodilo se je izdajstvo,« so pritrjevali plemenitaši in začeli drug drugega gledati nezaupno ter se odmikati drug od drugega.
 
»A kdo je izdajalec?« Nikolaj Kolovški je zopet pregledal vse obraze, kakor bi mogel vsakemu posamezniku videti na dno duše in stiskal in grizel je ustne, kakor je bila njegova navada, kadar se je pripravljal na klanje svojih žrtev.
zaceli drug drugega gledati nezaupno ter se odmikati drug od drugega.
 
»Vsak posameznik naj pove in s pričami dokaze, kaj je delal čez dan in kje je bil, ko je začelo goreti,« je nasvetoval prelat Orsano, ki je ves čas jokal, da mu je ogenj uničil vse, kar je imel seboj in da je izgubil vse nade na ogromni plen, ki bi ga bila naredila vojska v Kamniku. »Izdajalca je treba neusmiljeno kaznovati,« je dostavil prelat Orsano in zamahnil z roko, kakor bi hotel pokazati, kako bi on izdajalcu odsekal glavo.
»A kdo je izdajalec?« Nikolaj
 
»Jaz že ne morem dokazati, kaj sem delal čez dan,« se je oglasil Marko Pirin. »Nekaj časa sem zamudil z opravkom, ki Vam ga na noben način ne povem.«
Kolovški je zopet pregledal vse obraze, kakor bi mogel vsakemu posamezniku videti na dno duše in stiskal in grizel je ustne, kakor je bila njegova navada, kadar se je pripravljal na klanje svojih žrtev.
 
»Torej ste vi izdajalec in kot izdajalec zaslužite smrt,« je zavpil prelat Orsano. »Videl sem vas v trenotku, ko smo začeli bežati; tedaj ste se borili s Krvosrdom. A kje ste bili in kaj ste delali tedaj, ko je začel tabor goreti?«
»Vsak posameznik naj pove in s pričami dokaze, kaj je delal čez dan in kje je bil, ko je začelo goreti,« je nasvetoval prelat Orsano, ki je ves čas jokal, da mu je ogenj uničil vse, kar je imel seboj in da je izgubil vse nade na ogromni plen, ki bi ga bila naredila vojska v Kamniku. »Izdajalca je treba neusmiljeno kaznovati,« je dostavil prelat Orsano in zamahnil z roko, kakor bi hotel pokazati, kako bi
 
on izdajalcu odsekal glavo.
 
»Jaz že ne morem dokazati, kaj sem delal čez dan,« se je oglasil Marko Pirin. nNekaj časa sem zamudil z opravkom, ki Vam ga na noben način ne povem.«
 
nTorej ste vi izdajalec in kot izdajalec zaslužite smrt,« je za vpil prelat Orsano. »Videl sem vas v trenotku, ko smo začeli bežati; tedaj ste se borili s Krvosrdom. A kje ste bili in kaj ste delali tedaj, ko je začel tabor goreti?«
 
»Poleg mene je sedel in mene poslušal,« se je oglasil Nikolaj Kolovški. Davno predno se je začel požar, sem ga bil poklical k sebi. Prav ko sem mu hotel razložiti svoj načrt, kako naskočimo danes zvečer Kamnik, je udaril plamen kvišku. Ne dolžite viteza Pirina po krivici.«
 
nKer»Ker sedaj takoj zapustim Vašo vojsko, mi je vseeno, če mi gospodje delajo krivico ali ne,« je dejal Marko Pirin. »Zavest imam, da bi ne bil nobeden utekel, če bi ne bil jaz zadržal Krvosrda.«
 
»Ali izdajstvo se je moralo zgoditi na vsak način,« je zaklical Nikolaj Kolovški. nKar»Kar sem živ, mi se ni bilo tako težko pri srcu kakor danes. Prvič v svojem življenju sem bil poražen. Izgubili smo toliko moštva in orožja, toliko konj in živil, da za sedaj ne moremo misliti na dalnje obleganje Kamnika. Kar kri mi vre, če pomislim, kako nas bodo posmehovali ti kamniški mestjani, ki od nekdaj sovražijo plemstvo in duhovništvo. Za sedaj naj se naša armada razide. Vsak plemič naj gre s svojim moštvom na svoj grad in naj ga zavaruje, čez štirinajst dni pa pridite vsi v Mengeš, da tam pripravimo, kar treba za novo vojno proti Kamniku.«
 
Plemiči so bili s to odredbo zadovoljni in razšli so se s svojimi četami na različne strani.
sedaj ne moremo misliti na dalnje obleganje Kamnika. Kar kri mi vre, če pomislim, kako nas bodo posmehovali ti kamniški mestjani, ki od nekdaj sovražijo plemstvo in duhovništvo. Za sedaj naj se naša armada razide. Vsak plemič naj gre s svojim moštvom na svoj grad in naj ga zavaruje, čez štirinajst dni pa pridite vsi v Mengeš, da tam pripravimo, k ar J treba za novo vojno proti Kamniku.
 
»Jaz grem najprej na Kolovec, da tam zberem kar mogoče moštva in da je dobro oborožim in oskrbim z živili,« je rekel Nikolaj Marku Pirinu. »Ali pojdete z menoj?«
Plemiči so bili s to odredbo zadovoljni in razšli so se s svojimi Četami na različne strani.
 
»Ne! Dokler se ne bo priznalo, da služi moj meč pravični stvari, dotlej ga ne vzamem več v roko.« Marko Pirin je to rekel z nekim tajinstvenim usmevom, ki ga izmed navzočnih nihče ni razumel.
»Jaz grem najprej na Koloveo, da tam zberem kar mogoče moštva in da je dobro oborožim in oskrbim z živili,« je rekel Nikolaj Marku Pirinu. »Ali poj dete z menoj?«
 
»Kam pa mislite iti?« Nikolaju Kolovškemu je bilo očividno mnogo na tem, da ostane Marko Pirin vsaj v njegovi bližini. »Pojdite za nekaj časa v Mengeš. Tam sta moja žena in moja hči, ki Vas bodeta z velikim veseljem sprejeli.
»Ne! Dokler se ne bo priznalo, da služi moj meč pravični stvari, dotlej ga ne vzamem več v roko.« Marko Pirin je to rekel z nekim tajinstvenim usmevom, ki ga izmed navzočnih nihče ni lazumel.
 
»Za nekaj dni bi bilo res najbolje, če bi šel v Mengeš,« je po kratkem razmišljevanju menil Marko Pirin.
rKam pa mislite iti?« Nikolaju Kolovškemu je bilo očividno mnogo na tem, da ostane Marko Pirin vsaj v njegovi bližini. »Pojdite za nekaj časa v Mengeš. Tam sta moja žena in moja hči, ki Vas bo deta z velikim veseljem sprejeli.
 
»Idite takoj,« mu je prigovarjal Nikolaj. »Čez nekaj dni se tamkaj vidiva.«
»Za nekaj dni bi bilo res najbolje, če bi šel v Mengeš,"je po kratkem razmišljevanju menil Marko Pirin.
 
Segla sta si v roke in se razšla. Nikolaj je s svojim moštvom odjezdil na Kolovec. Marko Pirin pa se je obrnil proti Mengšu.
»Idite takoj,« mu je prigovarjal
 
Nikolaj. »Čez nekaj dni se tamkaj vidiva.«
 
Segla sta si v roke in se razšla. Nikolaj je s svojim moštvom odjezdil na Koloveo. Marko Pirin pa se je obrnil proti Mengšu.
 
Že je bila noč, ko je Zlatopoljec prijezdil do kraja, koder so ga čakali njegovi ljudje, ki jih je bil še med bojem poslal iz taborišča pred Kamnikom. Zali deček, oblečen v izredno dragoceno odelo, je prvi pozdravil Zlatopoljca.
Zali deček je proseče pogledal Zlatopoljca, toda tema je bila že tolika, da tega pogleda ni nihče videl, niti tisti, kateremu je bil namenjen.
 
»Luka,« se je obrnil Zlatopoljec k svojemu slugi, poglej, če iztakneš kje v bližini kake koče, kjer bi mogli prenočiti. Že Čeče bi mogel le kako uro počivati na kaki mrvi, bi bil vesel, tako sem utrujen in izmučen.«
 
»Da ste trudni In izmnčeniizmučeni, temu se ne čudim, saj prihajate iz 1 j utegaljutega boja. OudimČudim se pa, da niste lačni in žejni,« je menil Luka. »Jaz se nisem bojeval, a vendar sem žejen tako, da bi pil � eše vino, ki je tako slabo, da bi morali ž njim biriče obhajati, in tako sem lačen, da bi jedel še zamorska ušesa z jesihom in oljem ali pa prekajene pajke.«
 
Kadar je Luka govoril o jedi in pijači, ni mogel nehati.
 
»Sicer pa že poskrbim;., da ne bomo brez večerje,« je zadovoljno nadaljeval Luka. nKar»Kar je vojska, se zmanjšuje prebivalstvo, divjačina pa se množi. Tisti, ki ostanejo pri življenju, bodo nekaj let lahko jako dobro živeli. Zajcev in srn, jerebic in prepelic kar mrgoli. Na svojem meču vam jih spečem tako fino in ukusno, da bi se jih veselil še oglejski patrijarh, ki je pred Bogom in pred ljudmi eden največjih požeruhov naših časov.«
 
»S teboj se vendar ne more pri
 
merjati,« se je smejal Zlatopoljec. »Ti si gotovo še na dan smrti svojega očeta mislil samo na jed in pijačo.«
 
»S teboj se vendar ne more primerjati,« se je smejal Zlatopoljec. »Ti si gotovo še na dan smrti svojega očeta mislil samo na jed in pijačo.«
»Da, to ste pa uganili, milostivi gospod. Ob smrtni postelji svojega očeta sem snedel dve pečeni raci, da bi očeta kratkočasil in ko so ga pokopali, sem si dal na njegovem grobu napraviti imeniten obed. Storil sem to očetu na čast in da se izkažem
 
»Da, to ste pa uganili, milostivi gospod. Ob smrtni postelji svojega očeta sem snedel dve pečeni raci, da bi očeta kratkočasil in ko so ga pokopali, sem si dal na njegovem grobu napraviti imeniten obed. Storil sem to očetu na čast in da se izkažem kot njega vredni sin.«
kot njega vredni sin.«
 
»Zdaj idi, Luka, in preskrbi večerjo in prenočišče.« Zlatopoljec je stopil s konja in je sedel v travo. Zali dečko je sledil njegovemu izgledu in sedel poleg njega.
Večer je bil topel in prijazen ali Krištof Zlatopoljec se ni utegnil zanimati se za lepoto narave in čar tega poletnega večera. Prijel je dečka, ki je sedel poleg njega, za roko in ga stisnil k svojemu srcu.
 
»Manfred, ljubi,« je rekel tiho in mehko, »to življenje, ki je zdaj, vidim, ni zate. Preveč je naporno in preveč je nevarno. Bolje bi bilo, da bi ti odšel v Ljubljano in tam živeč v miru počakal, da bo konec te vojske in tem bojem, v katere sem se tako zapletel, da ne morem več n azajnazaj
 
»Ali sem se kdaj pritožil, da mi je to življenje prenaporno?« je vprašal deček. rKaj»Kaj ne veš več, koliko sem že prestal sledeč tebi po Sveti deželi in po grških otokih?«
 
»Vem, Manfred, vem, ali ti boji, to krvoprelitje je vendar grozno in vest me peče, Čeče pomislim, da moraš zaradi mene svojo mladost preživeti v takih razmerah.«
 
»Krištof − kako zopet govoriš,« je smehljaje rekel deček. »Kolikrat si mi že rekel »ti nisi ženska,«, a zdaj mi govoriš, kakor bojazljivi ženski, ki se boji zvoka mečev in trepeta pred vsako kapljo človeške krvi. Ali ti nisem že opetovano pokazal, da ne poznam strahu.«
 
Govorila sta v jeziku, ki ga ni razumel nihče izmed vojščakov, ki so sedeli ali ležali okrog njiju.
»Maščevanje! Osveta! Kaj je to važnejše in slajše kakor ljubezen?«
 
»Važnejše, da, a grenko, da je ni na svetu grenkej� egrenkejše stvari. Moja osveta je smrtna bolest mojega srca, muka moje duše in trpljenje mojih možgan. Osveta − to je žeja tistih, ki so prokleti. Ti tega ne pojmiš. Osvetoželjnost − to je najstrašnejše hrepenenje, kar jih pozna človeška duša. A kaj še, če ne izvira iz užaljeno« tiužaljenosti, nego Čeče je sveta naloga in vzvišena dolžnost. Tam v Sveti deželi me je časih trpinčila grozna žeja. Prsi so mi bile izsušene in mislil sem, da se zadušim same žeje. Če bi bil takrat moj lastni brat hotel pred menoj izpiti najostudnejše mlako, jaz bi ga bil umoril. Prav taka je sedaj moja žeja po maščevanju. Osvetnik sem in drugega nič. Zadostiti hočem svoji žeji po osveti, naj velja kar hoče, in ko bi moral umoriti svojega lastnega brata.«
 
Manfreda je prebledela in z milim pogledom se ozrla na Zlatopoljca.
»Da, Manfreda,« je nežno a odločno rekel Zlatopoljec in zopet sedel v travo. »Moral bom gledati groznih reči ...«
 
»Tudi jaz jih bom prenesla. Močna sem, da sem le pri tebi. Ljubim te, in ta ljubezen mi daje Čudovitečudovite moči. Če hočeš bom hodila s teboj tudi v oklopu in poj dempojdem tudi v boj.«
 
»Ne gre za to, ljubo moje dete.« Časi velikega telesnega trpljenja so minuli. Kaj to, če pride do kakega malega boja. To nič ne šteje. A Čakajo me druge grozovitosti in rad bi te obvaroval bolesti, ki bi ti jih provzroČile te grozo vitosti.«
Adamu Kolovškemu in njegovemu prijatelju Andreju Bosiu pa je prav ta podobnost med Markom Pirinom
 
večje skrbi. Sicer jima je bil Pirin posvetil le nekaj malo besed ali spoznala sta iz njih strahoma, da mu je znana njiju tajnost, da ve, kaj sta podpisala ljubljanskemu Židu, kateremu sta bila užgala hišo s trdno nado, da z ZidomŽidom in njiju zadolžnicama izgine iz sveta tudi njiju tajnost.
 
In kdo je ta Marko pl. Pirin? Jeli res to, kar sam pravi, ali ni to morda Krištof Zlatopoljec, ki je dolžan maščevati očeta in sestro. Prav ta negotovost je delala Adamu in Bosiu največje muke in ju navdajala z nekim blaznim strahom. Rekla sta si večkrat, da bi bilo najbolje, ko bi ga � e to noč umorila, a opustila sta to misel, komaj da je bila izrečena. Človeka, ki ga je videlo sto ljudi mrtvega ležati v cerkvi in ki je iz krste izginil in hodi živ in zdrav po svetu, ni mogoče ubiti, sta si rekla Adam in Bosio, zakaj tak človek je gotovo v zvezi s čeznaravnimi silami in vsled tega nepremagljiv. Ko bi ne bil v zvezi s čeznaravnimi silami, kako naj je izvedel tajnost zgorelega Žida?
Preklinjajte in blagoslavljajte v cerkvi, tu pa ni mesto za to; tu se gre za resne stvari. Obdolžili ste Marka Pirina, da je izdajalec; zdaj je treba, da to dokažete. Govorite, gospod župnik, kaj veste o izdajstvu tega viteza?«
 
»Kaj da vem! Oh, zadosti, vecveč kakor je treba.« Župnik Lavrencij je govoril še vedno kričaje: »Predvsem vam povem, da ta mož sploh ni Marko Pirin.«
 
»Kdo pa sem?« Pirin je to vprašanje izrekel z mirno ironijo, smehljaje, kakor da župuikova trditev ni vredna resnega uvaže van j a.
Da, bratje, moj jetnik bo. Na grajskem stolpu bo med bojem njegovo bivališče in jaz ga bom čuval.«
 
»Pred vratini bom pa jaz stal z nabrusenim nožem, gospod župnik,« je grozil Luka. »Oemu − si pac lahkopačlahko mislite.«
 
Nikolaj se je tako prestrašil Lavrencijevega naznanila, da je začel grdo kleti in bi se najraje z mečem lotil svojih vojakov. Uvidevai je, kako hudobijo je storil Lavrencij s tem, da je Pirinu onemogočil udeležbo pri boju. S tem je rešil Pirina pač za ta dan, a z gotovostjo, da ga drugi dan izroči maščevalnosti in sovraštvu vojaštva.
Nikolaj, ki ga je navdajala neka bojazen pred tajinstvenim tujcem, ki je celo armado pripravil do bega, ne da bi se ganil s stolpa, se je Pirinove grožnje resnično ustrašil. Popeljal ga je s stolpa v svojo sobo in mu rekel:
 
»Zanašajte se name in bodite prepričani, da ostanem mož beseda. Kaj Vam nisem rekel, da ste na stolpu v varstvu moje žene in moje hčere popolnoma varni? Če hočem ohraniti med svojimi vojaki red, se mora pač to zgoditi, kar* jim je obljubil Lavrencij. Potrebno je to, zakaj vojaštvo je sedaj zmage pijano, vojaštvo je videlo, da se vi niste boja udeležili in meni, dajeda je zmagalo iz lastne sile. Zaradi tega mora ostati pri tem, kar je Lavrencij obljubil. Ta zlobni človek ima toliko vpliva na vojaštvo, da je lahko vsak trenotek na� čuje na upornost in na punt. S tem moram računati.«
 
Pirin ni ničesar odgovoril, ali čudil se je, da prenaša Nikolaj Kolovški to odvisnost od kamniškega župnika in spominjal se je Lukovih besed, da človek, ki je srečno premagal visoke gore in preplaval globoke vode, lahko spodrsne ob malem kamenčku na ravni cesti in se ubije. In zato je molčal in se po obedn vrnil na stolp, kamor so kmalu prišli
sta bila na strani zavarovana. Pyrso in njegovi spremljevalci niso mogli ne naprej ne nazaj.
 
Vnel se je ljut boj. Vzlic vsi hrabrosti mengeških vojšČakov se je Pyrso s svojo četo vrlo držal. S tistim nadčloveškim pogumom, ki ga dajeda je obup, so se Pyrso in njegovi ljudje zaganjali v svoje rovražnike in če jih niso mogli razgnati, so jih vsaj pobili tolikd> da SO bila tla kmalu s krvjo napoj ena.
 
Prihitela sta Adam Kolovški in Bosio, a tudi ta dva nista mogla pomagati. Tiger je bil pač zajet ali do živega mu ni nihče mogel.
 
Trepetaj e so na grajskem stolpu zbrani gledali prizor. Zlasti Pirina je bila minila vsa mirnost in preudarnost. Dasi ni zinil besede, se je vendar videlo na njegovem obrazu, kako občuduje izredno hrabrost in spretnost viteza Pyrsa in kako se veseli, če se PvrsuPyrsu posreči kakega napadalca podreti na tla.
 
Župnik Lavrencij tudi v najrazburljivejših trenutkih ni umaknil očesa od Pirina. Zapazil je ogenj v v njegovih očeh in izraz njegovega obličja in srdito siknil:
 
»Zdaj vidim, da ste res izdajalec, vitez Pirin. Kar z očmi pijete krščansko kri in srce vam vriska, da naši ljudje niso kos krivovercu PvrsuPyrsu.
 
»Poglejte, poglejte,« je v temi trenutku zakričal Nikolaj, »star tiger Pyrso je naskočil mladega leva Adama. Zadel gaje na šljem. Adam pa ga zadene v srce, glejte, PvrsoPyrso krvavi.«
 
»Da, PvrsoPyrso krvavi, a stariJ?yrso se drži krepko na svojem konju, mladi lev Adam pa omahuje.«
 
Pirin je izrekel te besede s takim porogljivim zadovoljstvom, dajeda je zavrela kri Nikolaju.
 
»Gorje vam, če ste naše ljudi zapeljali v past in jih vrgli PvrsuPyrsu pod meč.«
 
»Nikolaj Kolovški − ne razburjajte se po nepotrebnem. Povedal sem vam v naprej, da sta PvrsoPyrso in Sternberg dva tigra. Zdaj imate opraviti s starim PvrsomPyrsom. Pripravljeni bodite, da se bo mladi Sternberg še vse drugače branil.
 
»Gorje vam, vitez« Pirin, če ne zmagamo,« je rekel Nikolaj sicer tiho, a s tako grozečim glasom, kakor bi hotel Pirinu napovedati najstrahovitej�e muke.
Vriskaje je vojaštvo pozdravilo svojega poveljnika in z novim pogumom se je vrglo na sovražnika. Vsem je bil na 'čelu Nikolaj Kolovški, ki se je z nekim blaznim srdom lotil boja in s svojim vzgledom podžgal svoje viteze in svoje moštvo, da so vprav besneli.
 
Vojna sreča se je zdaj obrnila. Upehana in izmučena PvrsovaPyrsova četa, ki so ji sulice zapirale vsak izhod, ni mogla več kljubovati premoči kolovških Čet.
 
Pirin je zatisnil oči. Ni hotel gledati poraza hrabrih junakov, ki so bili njegovi prijatelji, a so ga bili iz dali, in ni hotel videti zmage tistih ljudi, kijih je duša njegova sovražila, katerim pa je sam pomagal, da se maščuje onim, ki so se mu izneverili.
 
Ko je zopet pogledal na bojišče, je videl, da je bil večji del PvrsovePyrsove čete pokončan in da se vojskujejo samo � e posamezniki, med njimi PvrsoPyrso, ki so ga napadali Nikolaj, Adam in Bertonja, ne da bi ga mogli premagati.
 
Tedaj se je zaslišalo z nasprotne strani kričanje vojaštva. Vsi pogledi so se obrnili tja. In zagledali so Engelberta Raina, ki je dirjal čez poljane proti preseku v okopih, da spelje grofa Sternberga v tisto past, v kateri je umirala PvrsovaPyrsova četa.
 
Kakor burja mu je sledil Sternberg s svojo četo. Ni zapazil krvavih sulic, ki so se pri njegovem prihodu razdelile. Sledil je kakor brezumen Rainu na širni prostor za okopi in tam zagledal trupla poraženih sobojevnikov in starega Pyrsa, zapletenega v boj na življenje in smrt.
»Izdajstvo je postalo v zadnjem času vsakdanja stvar,« je menil stari Pyrso, a kjer se izdajsko postopa, tam nimam jaz ničesar iskati.«
 
Ta večer je bil konec ponosni kamniški vojski. S S ter nb ergom in PvrsomPyrsom so odšli tudi vsi drugi plemiči, nemirni duh, ki je vodil in navduševal kamniško mestjanstvo pa je ležal mrtev pod stopnicami grajskega stolpa v Mengšu.
 
Radost, da so premagani in razgnani sovražniki, je vse tako prevzela, da je zavladala vprav svečana tihota na bojišču. Nemo so zrli vitezi in vojščaki za bežečo četo.
Krištof Zlatopoljec se je čutil osamljenega in zapuščenega, kaKor še nikdar v svojem življenju. Vse je žrtvoval svoji osveti, celo Manfredo jn Krvosrda, ki sta bila najbližja njegovemu srcu, a ta osamljenost in zapuščenost ga je bolela, kakor da bi bil izgubil največjo svojo oporo.
 
Nekoliko ga je tolažilo dejstvo, da se Marija � aloma ni dosti zmenila za Manfredo. Dokler je mislila, da Krištof ljubi Manfredo, je bila ljubosumna nanjo in je želela, jo dobiti v svojo oblast. Toda prišla je hitro do spoznanja, da Krištofu ni nič za Manfredo. Izpolnil ji je njeno zahtevo dosti hitro in se ni potem nič več zmenil zanjo. In Marija � aloma je menda vsled tega mislila, dajeda je Krištofu služila Manfreda zgolj za kratkočasje, da pa ga ne veže nanjo nobena srčna vez. To ji je do cela zadostovalo in niti najmanj ni zamerila Krištofu, da si je kupil ljubico in jo vlačil seboj po svetu. Mislila je celo na to, da Manfredo vrne Krištofu, zakaj, o tem je bila prepričana, da ji Manfreda ni
 
nevarna, dočim bi kaka druga ljubica lahko poskusila se polastiti Krištofovega srca in izpodriniti Marijo Salomo. Prav za slučaj, da bi si Krištof izbral novo ljubico za kratek čas, si je Marija � aloma pridržala Manfredo, Češ, v takem slučaju mu vrnem dekleta, ki meni ni nevarno, prisilim Krištofa, da odslovi nevarno tekmovalko.
Zopet sta se nekaj časa gledala nepremično.
 
»Brat −,a« je dejal končno Krvosrd, »kje sva se videla prvikrat?«
 
»Pod razvalinami Zlatopoljskega gradu, poleg trupla moje onečaščene in umorjene sestre in pričo najinega očeta, ki so mu bili izrezali jezik.«
)q U
 
»Tudi zadolžnico, ki sta jo podpisala Alam Kolovški in Andrej Bosio v hiši ljubljanskega ZidaŽida, imaš pri sebi?«
 
»Tudi to.«
»Kako naj govorim resno, ko mi kleSi na želodeu tako težak mož,« se je šalii Luka. »Moj želodec je najobčutljivejši del mojega telesa.
 
»Luka, ti me poznaš še iz casovčasov, ko sem bila kraljevska hči na otoku mojega očeta in ti veš, da izpeljem vse, kar sem sklenila in naj velja kar hoče. Tudi tvoje življenje sem pripravljena žrtvovati, če mi ne poveš, kar hočem vedeti.«
 
»Kaj naj Vam povem? Da mnogo veni in znam, to tudi za Vas ni nič novega. Ali naj Vam mar povem, kako bi Vam stregel, če bi bila Vi kraljica na tistem dolgočasnem otoku, kjer me je Vaš oče z mojim gospo darjem vred držal vjeČi; jaz pa Vaš kuhar?«
1.476

urejanj