Redakcija: 20:05, 10. september 2012 uredi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje m popravek skladnje ← Starejše urejanje		Redakcija: 21:59, 1. oktober 2012 uredi razveljavi Tea Erjavec (pogovor \| prispevki) 330 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 39: so gledale srpo izpod temnih obrvi. Na strani je nosil tenak rapir, kakor je bila tedaj navada. {{prelom strani}} Nemirno je hodil ob vodi; tu in tam je obstal ter govoril na pol glasno sam s sabo. Vrstica 71: »Koliko živali, drobnih živali je tu v slani vodi, a vsaka je srečnejša od mene!« {{prelom strani}} Sklonil se je ter pobral pisano školjko, katerih leži brezbrojno po morskih bregovih. Vrstica 105: slavni, stari Dubrovnik, krog in krog obdan z zelenimi vinogradi! Bazilika dubrovniška pa je veličastno plamtela v žarkih jutranjih, in okoli {{prelom strani}} nje krasen venec, mnogobrojne palače mestnega starejšinstva! Proti severu pa se je videlo pristanišče Vrstica 143: veslala dalje. Morje je lahno zibalo mali čoln ali veslača v njem so obdajale tožne misli. {{prelom strani}} In v istini ni bilo lahko življenje tedaj! Slavna nekdanja ljudovlada je ležala brez moči Vrstica 177: bodem nekaj, kar je dosedaj še skrito ležalo v moji duši!« {{prelom strani}} »V naših žilah teče slovanska kri«, je pričel navdušeno, »Dubrovnik je slovanski grad! Vrstica 206: toliko veljave, da ni nihče pričakoval pogina tega bolnega orjaka. Mladi plemenitaš pa je pogledal plaho na okrog, če ni morda nepoklicano {{prelom strani}} uho culo prijateljevih besedi. Saj je tedaj slavna ljudovlada turškemu carju plačevala danj ter čepela Vrstica 240: Nekaj časa je molčal, potem izpregovoril žalostno: »Saj tudi jaz menim, da je bolje molčati! {{prelom strani}} Saj se brez uspeha kličejo mrliči iz grobov! In ta Dubrovnik, kaj je sedaj? Mrlič v zlati raki, s cvetjem posut!« Vrstica 273: V Dubrovniku se je pričelo življenje gibati. Mestni postopači so polegali po tlaku, ribarji {{prelom strani}} pripravljali vesla, ali pa obračali jadra po sapi. Tudi meščani so vstajali. Pobožne žene in bogoljubne Vrstica 305: »Da, kmalu bi ti bil pozabil povedati najnovejšo novico!« je pričel veselo, ko mu je Gledjević {{prelom strani}} le predolgo časa molčal. »Fernando Gozze se je povrnil z univerze, iz Padove. In kako krasno olikan! Včeraj je v družbi pri Cervi razveseljeval Vrstica 340: »Krasno dekle, jako krasno!« in Palmota je vodil čoln proti bogati gondoli. Mi pa nočemo zamuditi lepe prilike, da ne bi pokazali, {{prelom strani}} kako se je tedanja dubrovniška dobro izurjena mladina »lepemu spolu« dobrikala. Vrstica 375: vas na teh tužnih planinah, ali namesto tolažbe me je pri vas zadelo še hujše gorje!« {{prelom strani}} Kdor ve, kako ostra je bila meja med stanovi v nekdanjem Dubrovniku, in da se je plemenitaš Vrstica 415: Ali Antonio je še nekaj časa ostal pri vodi ter pobesil glavo, kakor da bi premišljeval. {{prelom strani}} »Vse je proč, vse je minilo! Slovanskega Dubrovnika ni več in ga več ne bode!« Vrstica 450: gostil in popival. Tudi olikane meščane je vabil ali morali so, seve, ostajati le v ponižnem zatišju. {{prelom strani}} Tako je bil tudi tistega večera bogato družbo k sebi poklical. V prostorni dvorani je Vrstica 482: plemenitaš Gjorgjič, Vinko Petrovič, Ivan Atlety, Gjono Resti in drugi. Pa tudi svojega prijatelja ne smemo pozabiti. Antonio Gledjević {{prelom strani}} je sedel prav zdolaj ob mizi, pri vhodu. Sredi mladih plemenitnikov je sedel ter poslušal njih pogovore. Ali sam je malo govoril. Vrstica 517: »Francesco Cerva«, je vpil Janez Atletv, »poslušaj, kaka sreča! Oni dan, ko smo na dvorišču {{prelom strani}} popravljali vodnjak, smo izkopali krasno rimsko amforo! Sicer pa pijem na slavo naši republiki!« Vrstica 555: je bila ravno v tisti dobi vso Evropo preplula s svojimi sladkovodenimi romani. {{prelom strani}} »Izjema, doktor, izjema!« je dejal benediktinec. Vrstica 590: na tlaku razbil glavo. Z Gledjevićem ga je vezalo goreče prijateljstvo. Žalostno je vzdihnil Antonio, ko je utihnil zdravnik: »Ubogi Peter! {{prelom strani}} Smrt kosi neusmiljeno ter pokosi ravno najkrasnejše cvetje!« Vrstica 629: »Saj je več polja, več njiv, pater Ignacij!« {{prelom strani}} »Vi skladate tedaj elegije, ode, epopeje slovanske!« se je razveselil Tuduzzi, »in koliko Vrstica 665: srditega morja. Kakor velikanski strahovi so zrla na ubogega pesnika visoka poslopja. Pokril si je glavo, opasal si orožje ter potem urno odkorakal {{prelom strani}} po ulicah. Dospel je do svoje hiše blizu velike bazilike. Ondi ga dohiti nekdo. Bil je Fernando Vrstica 703: Veselejše stvari ni bilo na božjem svetu, kakor je bila Bazilija Gledjevićeva. Ali je bilo nedolžno to otroče! Brez prave zavesti je živela {{prelom strani}} na strani resnega svojega brata, lahkomišljenov radostno. In kako je bilo priprosto to njeno Vrstica 736: tedaj ni povpraševala, ali so v drugih hišah tudi živa bitja, kako da živijo, kako da mislijo; nikdar se ji v srcu ni vplamtila želja, biti v njih sredi. {{prelom strani}} Tu je hodila med cvetjem, negovala krasne rože, prilivala velim debelcem, in prav srce se ji je Vrstica 769: Skoraj se je srdila nad malim slavcem, da jo je vabil proč od brata daleč, daleč tja, kjer se je poljubovalo večerno rdeče nebo z modrim {{prelom strani}} morjem. In še v mehkih blazinah je imela dosti premišljevati, dokler ji ni zatisnil spanec oči. Vrstica 802: »Danes pojo tako lepo zvonovi«, je dejala le-ta, »danes pojo najlepše v vsem letu!« {{prelom strani}} »To ti je povedala Marta, ne?« Vrstica 836: zopet obrnil k svojemu sosedu ter mu nekaj smeje povedal na uho; sedaj si ogledaval mali prstan na belem prstu, sedaj zopet bliskal s {{prelom strani}} strupenimi pogledi po Gledjeviću, ne daleko od njega ob stebru slonečem. Vrstica 872: Bazilija pa je solze točila, in brat jo je moral bolj nesti, nego li voditi do domače hiše. {{prelom strani}} V Dubrovniku pa je nastal krik. Kar je stalo častito mesto, se ni bila zgodila tem slavnim Vrstica 906: Luna je sijala in brezbrojno zvezd je migljalo krog nje. To je bila noč, s kakršnimi je oblagodarila narava samo prekrasni, poetični jug. {{prelom strani}} Človeku se zdi, da po vsi zemlji vse počiva zadovoljno in veselo; ni več trpljenja, ne solz, sama Vrstica 943: Antonio Gledjević pa se je zibal tedaj v sanjah ter ni slutil ničesar! {{prelom strani}} In vendar je bil to Fernando Gozze! Komaj pol leta je bilo preteklo od tedaj, kar ga je Vrstica 976: pa so se vrtovi razcvitali, je zapustil z Bazilijo stari Dubrovnik ter odšel v cvetoči Gruž v malo lastno poslopje, katero je že od nekdaj {{prelom strani}} ondi imela Gledjevićeva rodovina; mala hišica sredi vrta je bila krog in krog obdana s cvetjem, Vrstica 1.010: zvečer, ko je bil že gosti mrak legel na zemljo, se je povračal počasi proti Gružu. {{prelom strani}} Tako je bilo necega večera. Sonce je bilo v valovih zatonilo, ribiči so zapuščali svoje Vrstica 1.049: iz nesrečnega kraja. Tla so gorela pod njim in divje je klel v svojem srcu. V besnem teku je skoraj premeril vso pot do doma. Tema je bila {{prelom strani}} nastala in le redko se je tu pa tam prikazovala zvezda na nebu. Vrstica 1.088: In molče je odšel. Ko pa je Marta zaklepala vhode, ga je še cula, ko je letal po svoji {{prelom strani}} sobi in govoril sam s sabo. Čula ga je zdihovati in stokati. Tisto noč ni spalo nobeno oko Vrstica 1.125: Bazilija, kaj se mi je že sanjalo? Glej, da si hotela oskruniti grob svoji materi; da si mi omadeževala pošteno ime in še veliko hudega! {{prelom strani}} (To je dobro, to je dobro, da ni res!) Ne li, ti Bazilija«, in položil ji je lahno roko na glavico, Vrstica 1.165: dobri prijatelj Gozze, da se mu je prinašalo vse na uho, kar se je v družbi govorilo o njegovi sramoti. Pretrpel je vse. Uro za uro je presedal {{prelom strani}} v vrtu pod cvetočimi vinskimi trtami ter zrl v enomer v daljavo, tja na bliščeče morje. Vrstica 1.198: vrata najbelejše francoske čipke, ogrnil se z žametom ter opasal tanki rapir. Dolgo časa se je mudil v svoji sobi, premetaval svoje reči ter {{prelom strani}} končno zavil nekoliko listin in jih skril na prsih. Žalostno je še enkrat pogledal po malem prostoru Vrstica 1.230: za kapljo; če je vsak korak krvav, vsaka beseda solza, potem mora poginiti in obupati tudi najkrepkejši človek! Tako se je godilo tvojemu {{prelom strani}} bratu. In če bodo nekdaj na njegovo zapuščeno gomilo metali prokletstvo ter dejali: to je bil Vrstica 1.266: opravi in veselo med sabo klepetala. Tu so bili stari bradači in mlade, obrite, črnooke osebe. Ali vse je bilo zadovoljno pod temi {{prelom strani}} širokimi klobuki. Opirali so se na težke muškete ter dražili mimogredoče mlade meščanke. Vrstica 1.304: »Madonna santissima!« in Gozze je telebnil ječaje na zemljo. {{prelom strani}} Antonio pa je vrgel proč krvavo jeklo in mirno obstal sredi veže. Straža je padla po Vrstica 1.343: V tihi noči je bilo in nihče ni čul prekrasnih pesmi, nihče jih ni motil z nesvetim {{prelom strani}} grohotanjem. Ni bilo tistih kreatur, ki so danes take, jutri drugačne: pred carjem ližejo prah, v Vrstica 1.381: kot kup črnega pepela. S solzami ga je pograbil skupaj, naslonil se čezenj in tako ostal. {{prelom strani}} Lučica je brlela in brlela, začela počasi pojemati in končno ugasnila. Tihota je vladala.

Antonio Gleđević: Razlika med redakcijama