Wikivir

Osvetnik: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Madi (pogovor | prispevki)
1.476 urejanj
Brez povzetka urejanja
Madi (pogovor | prispevki)
1.476 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1.361:
»Grof Sternberg − vprašam vas na čast in na vest: je-li to truplo res truplo Krištofa Zlatopoljca?«
 
»Ker ste Zlatopoljca videli na svoje oči šele pred nekaj dnevi, ga bodete pač lahko spoznali − prepričajte se sami,« je previdno odgovoril Bernard Sternberg min vzdignil platno, ki je bilo položeno čez odprto krsto, v kateri je ležal Krištof Zlatopoljec.
 
Župnik je pristopil h krsti in se nagnil nad truplo − spoznal je takoj Krištofa. Spoznal je obleko, spoznal smrtnobledi obraz, ki je bil obvezan z veliko obvezo in spoznal dolgo, črno brado.
Vrstica 2.045:
»Tudi jaz jih bom prenesla. Močna sem, da sem le pri tebi. Ljubim te, in ta ljubezen mi daje čudovite moči. Če hočeš bom hodila s teboj tudi v oklopu in pojdem tudi v boj.«
 
»Ne gre za to, ljubo moje dete.« Časi velikega telesnega trpljenja so minuli. Kaj to, če pride do kakega malega boja. To nič ne šteje. A Čakajočakajo me druge grozovitosti in rad bi te obvaroval bolesti, ki bi ti jih provzroČileprovzročile te grozo vitostigrozovitosti.«
 
»Meni?« Manfreda sije otrla solze in jasno pogledala Zlatopoljcu v oči. rKaj»Kaj naj provzroči meni bolesti?«
 
»Različni dogodki. Na primer ljubosumnost.«
Vrstica 2.063:
»In rekel ji boš to s takim glasom, kakor meni, tako mehko, nežno, da vselej kar zakoprnim po tvojih poljubih in bi za en poljub dala življenje?«
 
»Da, Manfreda, ravno tako.«
 
»BošliBoš-li to sploh mogel storiti.«
 
»Če bo treba, bom tudi mogel; kar bo treba, bom storil.«
Vrstica 2.073:
»Ne vem; na vsak način hočem doseči svojo osveto.«
 
Manfreda se je zamislila. Težko ji je bilo pri srcu in le s težavo je zaduševala solze, ki so ji silile Vv oči.
 
»Dobro, Krištof,« je končno rekla z globokim vzdihom. »Če je tako, pa bodi: vedela bom, da je vse le igra in spletka in se smejala.«
Vrstica 2.079:
»Ne, Manfreda, smejala se ne boš. Jokala boš in trpela boš velike muke. Morda bodo tvoje muke celo tako velike, da bodo premagale tvojo ljubezen. Obšla te bo želja po osveti in kdo ve, morda izdaš celo mojo tajnost in ugonobiš mene in sebe, predno izvršim in dosežem svojo osveto.«
 
»Jaz − da bi šese maščevala?« Manfredo je očitno žalila ta ZiatopoljcevaZlatopoljčeva domnevanja. »Ah., Krištof, kako malo me � eše vedno poznaš. Ne, ne! Maščevala bi se gotovo nikdar ne. OsvetOŽeljnostOsvetoželjnost je čuvstvo, ki zamori srce.«
 
»Ljubo dete! Ti še nisi trpela, ti še ne poznaš ljubosumnosti, zato govoriš tako. Trpi najprej, potem boš drugače sodila. Pomisli, Manfreda, kaj bi bilo, če bi me videla klečati pred žensko, ki se s teboj še primerjati ne more, če bi bil jaz primoran, postopati s teboj žaljivo in poniževalno, dasi se imam samo tebi zahvaliti, da sem še živ in da sem svoboden, in če bi s teboj grdo in morda celo kruto ravnala hudobna ženska, ki ni vredna, da ti obriše prah s čevljev.«
srce.«
 
»Pa saj bi bila to samo igra, kaj ne, Krištof?«
»Ljubo dete! Ti še nisi trpela,
 
»Ali pa boš ti sploh mogla verjeti, da je vse to le igra, le zvijača, potrebna za dosego mojega namena? Vem, da me ljubiš, moja Manfreda in zato nimam vere, da bi mogla to prenesti.«
ti se ne poznaš ljubosumnosti, zato govoriš tako. Trpi najprej, potem boš drugače sodila. Pomisli, Manfreda, kaj bi bilo, če bi me videla
 
klečati pred žensko, ki se s teboj še primerjati ne more, če bi bil jaz primoran, postopati s teboj žaljivo in poniževalno, dasi se imam samo tebi
 
zahvaliti, da sem še živ in da sem svoboden, in če bi a teboj grdo in morda celo kruto ravnala hudobna
 
ženska, ki ni vredna, da ti obriše prah s Čevljev.«
 
»Pa saj bi bila to samo igra,
 
kaj ne, Krištof?«
 
»Ali pa boš ti sploh mogla verjeti, da je vse to le igra, le zvijača, potrebna za dosego mojega namena V Vem, da me ljubiš, moja Manfreda
 
in zato nimam vere, da bi mogla to prenesti.«
 
»Poskusiti hočem, Krištof,« je rekla Manfreda, toda z glasom, ki je kazal, da že sama sebi več ne zaupa.
 
»Ne poskušaj tega, Manfreda, saj bi podlegla. Premlada si še za take grozovite izkušnjave. Glej, golobica moja! Zame in zate bo najbolje, da me za nekaj časa zapustiš. Če greš v Ljubljano, se bodeva lahko večkrat videla in ob novem letu se zopet združiva − za vse življenje. Pojdi, Manfreda, zakaj jaz čutim, da bi ne mogel storiti vsega, kar bo treba, če bom v svoji bližini gledal tebe in čital v tvojih rosnih očeh bolest in očitanja.«
»Ne poskušaj tega, Manfredi, saj bi podlegla. Premlada si še za take
 
»Med tem ti lahko umrješ. Morda te umore. Ne, ni mogoče jaz te ne zapustim, in če bi vedela, da moram storiti smrt.«
grozovite izkušnjave. Glej, golobica moja! Zame in zate bo najbolje, da me za nekaj časa zapustiš. če greš V Ljubljano, se bodeva lahko večkrat videla in ob novem letu se zopet združiva − za vse življenje.
 
Zlatopoljec je obupaval, da pregovori Manfredo. Žalostno je povesil glavo in se ni zganil, dasi se je Manfreda trepetaje stisnila k njemu in mu poljubljala roko z vso ljubeznijo in vdanostjo, katere je bila polna njena duša.
Pojdi, Manfreda, zakaj jaz Čutim, da bi ne mogel storiti vsega, kar bo treba, če bom v svoji bližini gledal tebe in čital v tvojih rosnih očeh bolest in očitanja.«
 
»Ne gre in ne gre, Manfreda,« je čez nekaj časa zopet povzel Krištof. »Težave bi bile prevelike. Pomisli še nekaj. Boj bo trajal še več mesecev. Ti ne boš imela v tem času nobene druge zaslombe in opore kot mojo besedo, ki sem ti jo danes dal. Če ostaneš pri meni, nama ne bo ves čas sojena niti ena ura, ko bi se mogla nasloniti na moje srce. Veljala boš za mojega sužnja, za krivoverskega dečka, ki sem ga v jutrovih deželah kupil in prisiljen bom s teboj tako ravnati, tudi če bi mi krvavelo srce.«
»Med tem ti lahko umrje� . Morda te umore. Ne, ni mogoče jaz te ne zapustim, in če bi vedela, da moram
 
»In ko bi morala veljati za tvojega psa, ostala bi pri tebi,« je vzkliknila Manfreda. »Potovala sem s teboj celo leto v moški obleki in vsi me smatrajo za dečka, vsi mislijo, da sem tvoj suženj, vsi me kličejo Manfred. Rekel si mi že, da si tudi zame samo še Marko pl. Pirin in res si se ves izpremenil od dneva, ko sva vesela in srečna prijadrala v Trst. Žrtvoval si svojo brado in jaz sedaj niti ne vem, kaki so tvoji poljubi, ki so me nekoč opijanjali. Tvoje lice je postalo resno, tvoji pogledi so zdaj mrki. A jaz te vendar ljubim, kakor le kdaj. Tvoja sem in tvoja ostanem in zato te ne zapustim, naj se zgodi z menoj karkoli.«
storiti smrt.«
 
»Bog te čuvaj in ti daj moči, da bi mogla prenesti vse ure bolesti in vso trpko žalost, ki te čaka,« je zavzdihnil Krištof, potem pa stisnil dekle na svoje prsi in pil z njenih vročih usten slaj ljubezni tako strastno, kakor bi vedel, da je to zadnjikrat.
Zlatopoljec je obupaval, da pregovori Manfredo. Žalostno je povesil
 
glavo in se ni zganil, dasi se je Manfreda trepetajo stisnila k njemu m mu poljubljala roko z vso ljubeznijo in vdanostjo, katere je bila polna
 
njena duša.
 
»Ne gre in ne gre, Manfreda,« je čez nekaj časa zopet povzel Kn
 
škof. »Težave bi bile prevelike. Pomisli še nekaj. Boj bo trajal še več mesecev. Ti ne boš imela v tem času nobene druge zaslombe in opore kot mojo besedo, ki sem ti jo danes dal. če ostaneš pri meni, nama ne bo ves čas sojena niti ena ura, ko bi se
 
mogla nasloniti na moje srce. Veljala boš za mojega sužnja, za krivoverskega dečka, ki sem ga v jutrovih deželah kupil in prisiljen bom s teboj tako ravnati, tudi če bi mi krvavelo
 
srce.«
 
»In ko bi morala veljati za tvojega psa, ostala bi pri tebi,« je vzkliknila Manfreda. »Potovala sem s teboj celo leto v moški obleki in
 
vsi me smatrajo za dečka, vsi mislijo, da sem tvoj suženj, vsi me kličejo Manfred. Rekel si mi že, da si
 
tudi zame samo � e Marko pl. Pinn in res si se ves izpremenil od dneva, ko sva vesela in srečna prijadrala v Trst. Žrtvoval si svojo brado in jaz
 
sedaj niti ne vem, kaki so tvoji poljubi, ki so me nekoč opijanjali. Tvoje
 
lice je postalo resno, tvoji pogledi so zdaj mrki. A jaz te vendar ljubim, kakor le kdaj. Tvoja sem in tvoja
 
ostanem in zato te ne zapustim, naj se zgodi z menoj karkoli.44
 
»Bog te Čuvaj in ti daj moči,
 
da bi mogla prenesti vse ure bolesti in vso trpko žalost, ki te čaka,« je zavzdihnil Krištof, potem pa stisnil dekle na svoje prsi in pil z njenih vročih usten slaj ljubezni tako strastno, kakor bi vedel, da je to zadnjikrat.
 
Peket konjskih kopit je prebudil Krištofa in Manfredo iz njiju ljubezenske razvnetosti.
Vrstica 2.147 ⟶ 2.105:
»Evo me,« je kričal Luka. »Dolgo sem se zamudil, zato pa sem tudi vse dobro poskrbel.«
 
Krištof in Manfreda sta zajezdila svoja konja in z vojščaki sledila Luki čez polja in travnike do precej velike na samoti ležeče koce, kjer jim je bil Luka preskrbel prenočišče in večerjo.
 
Čez polja in travnike do precej velike na samoti ležeče koce, kjer jim je bil Luka preskrbel prenočišče in
 
večerjo.
 
Zlatopoljčevo vojaštvo se je nastavilo na skednju in v hlevih, Krištof in Manfreda sta pa dobila prenočišče v hiši, kjer sta ostala do pozno popoldne naslednjega dne.
 
»IuIn zdaj − v Mengeš,« je zaklical Zlatopoljec, ko je zopet sedel na svojem konju in je zdirjal naprej, dočim je Manfreda obrnila konja in nekoliko zaostala. Ko je nihče ni videl, je pobrala drobno arabsko bodalo, ki je je bil Krištof izgubil, ter je skrila v svojih nedrih.
 
==X.==
dočim je Manfreda obrnila konja in nekoliko zaostala. Ko je nihče ni videl, je pobrala drobno arabsko bodalo, ki je je bil Krištof izgubil, ter je skrila v svojih nedrih.
 
X.
 
V Mengšu je vladalo živahno življenje. Velik del svojih čet je bil Nikolaj Kolovški poslal naravnost tja in le nekaj mož vzel seboj na Kolovec, da bi bil grad zavarovan proti vsakemu presenečenju. V Mengeš došlo vojaštvo se je deloma nastanilo v gradu, večinoma po kmetskih hišah in ker ni imelo opravkov, je ves dan popivalo in razgrajalo, zalazevalo žene in dekleta in pretepalo kmete, v veliko veselje v gradu nastanjene gospode. Adam Kolovški je tem povodom dokazoval zbrani gospodi na vse načine, da je pravičen in pošten pregovor, ki pravi: »Meso vitezu, kosti psu, kmetu pa palico,« in da se zaradi tega ne sme braniti vojaštvu, da se zabava kakor ve in zna.
Vrstica 2.165 ⟶ 2.117:
Proti večeru je bila vsa grajska družba zbrana v prostorni sobani, iz katere je bil razgled čez celo vas in daleč okoli po poljih in travnikih.
 
»Od tod se bo najbolje videlo, kaj počenja naše vojaštvo,« je menila Marija � alomaSaloma, ko je določila to sobano za shajališče gostov in domačih ljudi in tudi prelat Orsano je bil s tem jako zadovoljen, ker je nad vse rad gledal »živahne prizore.«.
 
Med najživahnejšo zabavo je prihitel v sobo mladi vitez Bertonja in naznanil, da je videl z grajskega stolpa v daljavi četo, ki se bliža Mengšu.
 
»četaČeta sicer ni številna, ali močna je, ker šteje same jezdece in ker nima nič voz,« je pravil Bertonja in obrnivši se h gospe Kolovški je tiho pripomnil: »Morda že prihaja vaš soprog.«
 
Grospo Kolovško je ta pripomnja
 
Gospo Kolovško je ta pripomnja močno zbegala. Nekam razburjena je vstala in stopila k oknu, odkoder je dolgo časa pazljivo motrila četo, ki se je bila Mengšu že nekoliko približala. Končno je rekla tako tiho, da jo je umel samo Bertonja:
 
»Ne, moj mož to ni. Sporočil mi je, da naj ga tukaj čakam, a sporočil mi je tudi, da ga še ne bo tako kmalu semkaj. Njegov odposlanec mi je povedal, da se zbero vsi zemlje in plena željni plemenitaši, ki jih pridobi moj mož za vojno proti Kamniku. To bo trajalo še nekaj časa, zlasti ker mora moj mož prepotovati velik del dežele, da pregovori in pridobi zadosti vojnih sil. Prestrašila sem se, ko ste rekli, da je morda moj mož že tu, zakaj če bi prišel, bi mogla to povzročiti samo kaka nesreča.«
Vrstica 2.183 ⟶ 2.133:
»Kak sum? Zdi se mi, da ima Nikolaj Kolovški sedaj mnogo preveč skrbi in dela, da bi se mogel zanimati za sumničenja. Sicer pa ne vem, kdo naj vas sumniči.«
 
»Vsak človek ima sovražnike in največkrat jih niti ne pozna. KesRes je sicer, da ima moj mož sedaj mnogo skrbi in dela, in znano vam je tiulitudi, da se le bore malo zanima za svojo ženo. Ali to zahteva, da moramo ohraniti njegovo ime neomadeževano. Ko bi kaj slišal o najinem razmerju, bi njegov ponos razvnel v njem tako ljubosumnost, da bi žrtvoval vse, da bi vse popustil in prihitel semkaj in potem − gorje meni in £,orjegorje vam,".«
 
»Motite se gospa. Naj je Nikolaj Kolovški tudi močan in mogočen mož, jaz se ga ne bojim, ker nima čezme nobene oblasti.«
Vrstica 2.199 ⟶ 2.149:
Katarina Kolovška je zapustila sobano, drugi gostje pa so ostali pri oknih in pazljivo zrli na četo, ki se je bližala gradu. Vsi so občudovali lepo orožje in krasne konje te čete, zlasti pa so posvečali največjo pozornost voditelju, ki je jezdil tej četi na čelu.
 
»Ta vitez ... Kako je bilo že ime tistemu krivoverskemu vitezu, ki smo ga zalotili pred nekaj tedni na izprehodu? Vi, BosiOBosio, se bodete spominjali imena, saj ste njegovo sestro menda dobro poznali?«
 
Marija � alomaSaloma je svoje velike žareče oči obrnila na plemiča Bosia poredno in izzivajoče, kakor je bila že njena navada.
 
nNe»Ne vem, koga imate v mislih.« Bosio ni bil nič vesel stavljenega vprašanja in se je hotel umakniti vsakemu razgovoru o tej stvari, ali stopil je zaman k drugemu oknu, kajti Marija � alomaSaloma mu je sledila tudi tja.
 
»Kaj se več ne spominjate tistega viteza, ki se ga niste upali razorožiti? Adam, pomagaj mi, saj ti se gotovo spominjaš tistega moža.«
 
»Najbrže meniš tistega drznega krivoverca., ki ga samo zaradi tega nisem javno kaznoval, ker je svoje dni najini materi izkazal veliko uslugo?« je ošabno vprašal Adam Kolovški. »Da, tega se spominjam.«
 
»Kaznoval ga res nisi,« se je smejala bratu Marija � alomaSaloma, »a pred menoj se ni treba bahati. Jaz vem, da ga nisi kaznoval, ker si se ga bal. A kaj to. Povej, kako se je imenoval.«
 
� eŠe predno je mogel odgovoriti Adam Kolovški, se je že oglasil vitez Bertonja.
 
»Tudi jaz se spominjam tistega viteza; bil je to neustrašni Krištof Zlatopoljec.«
 
»Da, da, tako se je imenoval,« se je veselila Marija � alomaSaloma. »Spomnila sem se nanj, ko sem zagledala tujega viteza, ki je ravnokar prijezdil s svojo četo. Malo sta si podobna. V tolažbo svojemu bratu in plemiču Bosiu vam naznanjam, plemeniti gospodje, da je Krištof Zlatopoljec umrl.«
 
»Toliko bolje,« je siknil Bosio polgla<mopolglasno in se ozrl na Adama Kolo vskegaKolovškega, da vidi, kak vtisk je nanj napravila ta vest.
 
A že je zaklicala Marija � alomaSaloma:
 
»Naznaniti vam moram še nekaj, da je namreč Krištof Zlatopoljec zopet od mrtvih vstal.«
Vrstica 2.225 ⟶ 2.175:
Za trenotek je zavladala v sobani smrtna tihota, potem pa je presenečena družba obsula Marijo Salomo z vsakovrstnimi vprašanji, zahtevajoč hrupno natančnega pojasnila, kako je bilo to mogoče.
 
»Vprašaj te župnika Lavrencija, ki je bil navzočen, jaz ničesar več ne vem,« je odgovarjala Marija � alomaSaloma, ki se je komaj ubranila radovednih gostov, ki so silili vanjo.
 
Župnik Lavrencij, ki se je mudil v sosedni sobi, je rad in obširno popisal ves dogodek, ki ga je bil doživel v Kamniku, in je potem rekel:
 
»Ne dvomim, da so to storili zli duhovi. Od tistega trenotka, ko je iz kamniške cerkve izginilo truplo Krištofa Zlatopoljca in je Zlatopoljec živ in zdrav jezdil pred mojimi očmi mimo cerkve, nas je zapustila sreča. Vse sem imel kar najbolje napeljano, da bi veČinovečino prebivalstva izvabil seboj iz Kamnika in v zadnjem trenotku se mi je vse izjalovilo. Tudi Nikolaj Kolovški nima več sreče. Ta nepremagljivi vojskovodja, ta strah mestjanov, kmetov in nepokornih plemenitasevplemenitašev, je bil pred Kamnikom premagan. Imel je veliko, dobro oboroženo, z vsem preskrbljeno armado, a Kamničanje so jo razbili in razgnali in večinoma ugonobili. To se ni moglo zgoditi naravnim potom. Zli duhovi so na delu. Kakor ugonobi črv, če se zaje v korenino, naposled tudi najmogočnejši hrast, tako se mi zdi, da ugonobe zli duhovi tudi moč Nikolaja Kolovškega in njegovih zaveznikov.«
 
»Vi ste vedno pesnik in komedijant,« se je rogala Marija � alomaSaloma župniku Lavrenciju, ko je ta končal svoje patetično pojasnilo. »Kdo naj verjame, da je Krištof Zlatopoljec kriv poraza, ki je zadel mojega očeta pred Kamnikom? Ali ste videli Zlatopoljca še pozneje? Ali ste ga slišali govoriti? Ali ste ga videli v boju? Ne! Rajši povejte po pravici, da je bila armada mojega očeta poražena, ker so Kamničanje neustrašni možje in boljši bojevniki, kakor naši vojščaki. Vi sami, župnik Lavrencij, ste mi pred nekaj tedni rekli: Kamničanje so pogumni in žilavi možje, zavedajo se svoje moči in zato so bili vedno nepokorni cesarju in cerkvi. In dalje ste mi rekli: Vsi ljudje so puntarji, Čeče imajo kaj zdrave krvi v žilah; samo slabotniki in strahopetniki se ponižno pokoravajo cerkvi in cesarju! Zato pa jaz ne verjamem, da so zli duhovi provzročili poraz mojega očeta.«
 
»Kaj se tako šopiriš,« se je zadrizadrl Adam Kolovški na svojo sestro. »Kaj nisi ti omehkužila največ naših plemenitaževplemenitašev in jim vzela veselje za boj. Komur si dala svojo roko, da ti jo je poljubil, vsak je postal tvoj suženj in je le mislil, kako bi se pri tebi zabaval.«
 
Marija � alomaSaloma je nekoliko prebledela, koj nato pa je udaril plamen iz njenih oči in ponosno je zaklicala svojemu bratu:
 
»Če znam spremeniti svobodnega moža v sužnja s tem, da mu dovolim poljubiti mojo roko, znala bi morda napraviti iz njih najneustrašenejše bojevnike, pa če bi jim morala dovoliti to, kar je iz tebe in iz tvojih prijateljev naredilo strahopetnike.«
Vrstica 2.243 ⟶ 2.193:
»Drži svoj strupeni jezik za zobmi,« je srdito ukazal Adam svoj sestri. »In Vas, prijatelje, prosim, ne zamerite moji sestri njenih besed, saj ni zmožna presoditi njih pomena.«
 
»Pusti jo,« se je s posmehom oglasil Bertonja. »Morda nam poskrbi Marija � alomaSaloma celo vrsto nepremagljivih junakov, obljubivši jim drugih sladkosti, nego so poljubi na njeno roko.«
 
Marija � alomaSaloma se je naglo obrnila k ljubimcu svoje matere.
 
»Jaz lahko obljubim kar hočem in držala bom vedno svojo besedo. Moje srce je prosto in moja roka je svobodna. Nobenih obvez nimam. In danes Vam povem, da postane lahko moj ljubimec vsak čas, kdor mi pripelje Krištofa Zlatopoljca premaganega ali mrtvega.«
 
Nekateri vitezi so z veselimi klici vzeli to naznanilo na znanje in prisegali, da premagajo Krištofa Zlatopoljca, pa naj bi jih veljalo tudi glave. Samo Bosio in Bertonja nista zinila besede. Marija � alomaSaloma je to koj zapazila in ju vprašala:
 
»Ali se bojite mrliča, plemič Bosio? Ali se bojite moj lepi bratranec Bertonja od smrti vstalih vitezov, ki so hudobni duhovi, kakor meni župnik Lavrencij?«
Vrstica 2.255 ⟶ 2.205:
»Ne. Hudobnih duhov se ne bojim, toda vojskovati se ne maram ž njimi,« je odgovoril Bertonja mirno, a s tistim posmehom, ki je Marijo Salomo vedno razburil.
 
»Ravno je hotela pikro odgovoriti, ko je vstopila gospa Katarina in vzkliknila:
 
»Dragi gostje, naznaniti Vam moram veselo novico. Danes bomo imeli pri večerji novega gosta. Vodja čete, ki ste jo videli, je hrabri Marko plem. Pirin, o katerem nam je moj mož toliko lepega in laskavega sporočil.«
 
»Ah, to je lepo, to me veseli,« se je radovala Marija � alomaSaloma. »Torej ga bom vendar spoznala tega junaka, ki pobija krivoverce kakor pse in zaničuje kristjane tako, da še križa neče nositi. A bojim se, da se bo iz nas norca delal. Pravijo, da je neizmerno bogat in da razsiplje zlato in srebro kakor bi je po cesti pobiral. Kaj mu moremo ponuditi v tem starem, siromašno opremljenem gradu in v njega nizkih dolgočasnih sobanah.«
 
»No, saj ti rada zabavaš vsakovrstne ljudi,« se je oglasil Adam, »glej torej, da se tudi Marko Pirin ne bo dolgočasil. Sicer pa imamo dobro brušene meče in če bi kdo postal nesramen ali žaljiv, ga razsekamo na kose, pa bodi tudi najboljši prijatelj ali prvi izmed protežirancev plemenite gospodične Marije Salome Kolovške.«
 
postal nesramen ali žaljiv, ga razsekamo na kose, pa bodi tudi najboljši prijatelj ali prvi izmed protežirancev plemenite gospodične Marije Salome Kolovške.«
 
»Že zopet govoriš preveč, moj dragi brat. V ostalem pa je mogoče, da si bo znal Marko Pirin pridobiti celo tvoje spoštovanje; jaz bom prav rada delala na to ...«
Vrstica 2.271 ⟶ 2.219:
»Suženj? Lahko postane moj ljubimec, če hoče. Naj le premaga Krištofa Zlatopoljca in vse mu dovolim, kar bo zahteval. Kar sem obljubila vsem drugim plemenitašem, velja tudi zanj in da bo to vedel, mu še danes vse povem.«
 
»Marija � alomaSaloma, bodi previdna.« Gospa Katarina je poznala strastno odkritosrčnost in brezobzirnost svoje hčere in je bila v strahu, da se kompromituje. »Ne govori ničesar, kar bi moglo plemiču Pirinu dati vzrok, da bi o tebi slabo mislil ali se iz tebe norčeval. Zlasti ne govori o tem, kar obetaš premagovalcu Zlatopoljca in najbolje bo, če sploh molčiš o smrti in o vstajenju Krištofa Zlatopoljca, kajti to je očitna bajka in Pirin te bo zasmehoval, če bo videl, da veruješ takim izmišljotinam.«
 
Pirin te bo zasmehoval, če bo videl, da veruješ takim izmišljotinam.«
 
»Bajke ... izmišljotine ... Ali čujete župnik Lavrencij, kako sodbo izreka moja mati. Vašo pripovedko smatra za pustolovsko izmišljotino.«
Vrstica 2.279 ⟶ 2.225:
»Na mojo dušo, da sem vse po pravici povedal,« je hitel zatrjevati župnik Lavrencij.
 
»Pustite svojo dušo v miru,« se je naglo oglasila Marija � alomaSaloma. »Ali nimate drugega poroka in druge priče V? Moja mati sodi, da je Vaša duša tako Črnačrna, da se nanjo ni zanašati.«
 
»Ti si utelešena hudobnost,« je jezno zakričal Adam in je s pestjo srdito udaril ob mizo. Župnik Lavrencij je bil eden najboljših njegovih prijateljev, zato se je s tako vnemo zanj zavzel. »Ti že nisi več ženska, nego demon.«
 
»Prav, če sem demon,« je ravno tako razburjeno odgovorila Marija � alomaSaloma, »saj vidim, da mora priti demon, če hočemo premagati Krištofa Zlatopoljca, kajti navadni vitezi, naj bodo � eše toliki junaki, niso temu kos.«
 
Žvenket orožja na hodniku je naredil prepiru konec. Vrata so se odprla in v sobo, kije bila že temna, je stopil Marko plem. Pirin. Pred ojimnjim sta šla dva dečka v pestri grški obleki, noseč dve užgani voščenki, za DJimnjim pa dva vojščaka, ki sta bila oborožena kakor za boj in sta ostala pred vratmi.
 
Marko Pirin je na vse navzoČnenavzočne napravil tako mogočen vtisk, da so popolnoma pozabili na dolžnosti vljudnosti in nemo zrli vanj, kakor da je pojav z drugega sveta. Zlasti Marija � alomaSaloma je s široko odprtimi očmi vprav zamaknjeno zrla v tujega viteza, tako mogočen in neodoljiv je bil čar njegove osebnosti. Marko Pirin se je nekoliko začuden ozrl po družbi potem je spoštljivo pristopil bliže in se poklonil gospe Katarini.
 
»Ali me plemenita in premilostiva gospa Kolovška ne smatra vrednim, da ji poljubi roko mož, katerega je njen soprog mnogokrat imenoval svojega najboljšega prijatelja?«
Vrstica 2.297 ⟶ 2.243:
Marko Pirin se je malo nasmehnil Bertonji in se potem nagnil ter poljubil gospe Katarini roko. Med tem je tako tiho, da ga je mogla umeti samo gospa Katarina, rekel:
 
»Spoznal sem vas po popisu, ki ga podaja prelepa ljubavna pesem ... jaz ljubim lepe rime in verujem v resnično ljubezen.«
 
Gospa Katarina je zardela do las in je vsa razburjena, da pozna ta tujec njeno razmerje z Bertonjo, iztrgala Pirinu svojo roko.
Vrstica 2.307 ⟶ 2.253:
Toda Marko Pirin se ni zmenil za ta nastop nego se je z najljubeznivejšim usmevom obrnil k družbi ter dejal:
 
»Oprostite mi, veleČastitavelečastita gospoda ... a Nikolaj vitez Kolovški mi je pri razhodu poveril tajno sporočilo, ki sem je zdaj povedal njegovi plemeniti in premilostivi seprogi.«
 
Gospa Katarina je bila tako presenečena, da ni vedela kaj bi storila ali odgovorila. Strahoma se je umaknila in odšla k oknu, da bi bila kar mogoče daleč od tega tujega viteza.
A U
 
Gospa Katarina je bila tako presenečena, da ni vedela kaj bi storila aH odgovorila. Strahoma se je umaknila in odšla k oknu, da bi bila kar mogoče daleč od tega tujega viteza.
 
Marko plem. Pirin se je potem smehljaje približal Mariji Salomi, ki je sedela za mizo, opiraje svojo brado ob dlan desne roke in nepremično opazovala tajinstvenega tujca. Tudi njej se je Pirin globoko in z odlično spoštljivostjo priklonil.
 
»Plemenita gospodična, strah me je, da mi ne bodete odpustihodpustili, ker nisem imel pravega zaupanja do Vas.«
 
»Vi − do mene?« je s svojo nedosežno impertinenco vzkliknila Marija � alomaSaloma in poskočila s svojega sedeža. »Jaz vašega zaupanja nisem nikdar iskala in ga tudi ne potrebujem.«
 
»Potem dovolite, da vam vrnem, kar je vaše,« joje hladno odgovoril Marko Pirin in snel s prsta dragocen prstan ter ga izročil Mariji Salomi.
 
Kakor kip je stala Marija � alomaSaloma pred tujcem. Roki ste ji upadli in smrtna bledota se je razlila po njenem obrazu, vsled česar so njt nenjene črne oči zadobile uprav demoničen blesk. Bila je kakor okamenela, tako da niti prstana ni vzela, ki ga ji je ponujal plemič Pirin.
 
»Izvolite, plemenita gospodična,« Pirinov glas je prebudil Marijo Salomo iz njene otrplosti. Naglo je vzela prstan.
Vrstica 2.335 ⟶ 2.279:
»Motite se, plemeniti gospod Adam Kolovški.« Pirin je govoril tako mirno, kakor da se pogovarja z najboljšim prijateljem o najnedolžnejši stvari. »Nekatere stvari so take, da jih ne morem povedati pred pričami. Vem na primer za besede, ki se bodo morda povedale v božični noči, točno o polnoči.«
 
Adam Kolovški se je tako prestrašil, da je odstopil nekaj korakov in se plaho ozrl na svojega prijatelja in sokrivca Andreja Bosia, ki je bil tudi ves prepadel min je z očmi vpraševal Adama, kaj da naj pomenijo te besede tujega viteza.
 
� eŠe eden je bil v družbi, ki je nepremično ogle dovalogledoval Marka Pirina. To je bil kamniški dušni pastir župnik Lavrencij. Pirin je dobro videl to opazovanje in je porabil Adamovo zbeganost, da je pristopil k župniku Lavrenciju in ga vljudno vprašal:
 
»VeleČastniVelečastni gospod − ali nočete osrečiti s svojim blagoslovom ponižnega plemiča, ki se vojskuje za čast in zmago svete cerkve?«
 
Župnik Lavrencij se je nepričakovanega in dvoumnega ogovore tako prestrašil, da je povrnil stol, ki je stal kraj njega, in kar pobegnil v kot, kjer se je strahoma stisnil k zidu. Nihče izmed drugih navzočnih ni bil prisoten pri dogodku v kamniški cerkvi, ko je izginil mrtvi Zlatopoljec in se koj na to zopet pojavil živ in zato ni nihče umel župnikovega sedanjega postopanja. Videli pa so njegovo grozno prepadlost in zato vsi umolknili, tako da je nastala mučna tiho tatihota. Edini Bertonja si je bil ohranil nekoliko hladnokrvnosti in videč, da je Marko Pirin ves osamljen v družbi in da se vse pred njim umika, je pristopil bliže z namenom, da naredi konec temu prizoru. Dosegel je pa ravno nasprotje.
 
»Zdi se mi, plemič Pirin, da niste zadovoljni s sprejemom v tej hiši,« je Bertonja ogovoril Pirina. »Tako znamenit junak, kakor ste vi, bi bil res zaslužil prijaznejši sprejem.«
Vrstica 2.349 ⟶ 2.293:
»Bodite zagotovljeni, plemič Bertonja, da mene malokatera stvar razjezi in nobena ne preseneti. Priznam, da je sprejem, katerega sem deležen, skoro žaljiv, vem pa tudi, da me bodo tisti na samem radi poslušali, ki se me zdaj najbolj ogibajo in mi najneprijazneje odgovarjajo. Zato ne bom več motil častite družbe, ki je tukaj zbrana in se umaknem, želeč, da bi se družba še nadalje tako veselo zabavala, kakor pred mojim prihodom, in da bi nadaljevala pogovore o znamenitem načrtu, kako ugonobiti skupnega sovražnika.«
 
Marko Pirin se je nato lahno priklonil celi družbi in je ponosno odšel. A plahost, ki jo je provzročil s svojim nastopom, ni minila z njegovim odhodom. Molče je zrla vsa družba za njim, ko že ni bilo več slišati njegovih korakov. � eleŠele po dolgem molku se je oglasil mladi plemič Jošt Turn, rekši:
 
»Ta človek mora biti čarovnik, da nas je vse tako vgnal.«
Vrstica 2.355 ⟶ 2.299:
»Prosim te, Jošt, ne govori o tem človeku,« je srdito zaklical Adam Kolovški. »Ni ga treba ne grajati, ne hvaliti. Ta mož je gost mojega očeta − to je vse, kar nam je treba vedeti o njem. Sicer pa je zdaj čas, da gremo k večerji.«
 
Nihče ni na to nič opomnil, a tudi nihče se ni ganil z mesta, ne gospa Katarina, ne Bosio, ne župnik Lavrencij niti Marija � alomaSaloma, ki menda niti slišala ni, kar je bil rekel njen brat, ker je ves čas nepremično ogledovala prstan, ki ji ga je bil izročil Marko Pirin. Jošt Turn jo je opetovano opozoril, da je čas za večerjo, a zganila se je šele, ko je začutila, da jo vsi gledajo z največjim začudenjem. Tedaj je naglo vstala in z ošabnim pogledom rekla:
 
»Tako me ogledujete, kakor tlačani valpta, kadar določa kazni ali obeta nagrade. Mislim, da sem Vam danes že obljubila dosti lepo nagrado, zdaj je na Vas, da si jo zaslužite.«
Vrstica 2.367 ⟶ 2.311:
»O Zlatopoljcu vendar.«
 
Jošt Turn se je zasmejal na ves glas.
 
glas.
 
»Kaj ti pa je, Adam, da tako govoriš. Rekel si mi prej vendar, naj ne govorim o Marku Pirinu.«
 
»Ne govori mi ne o Pirinu, ne o Zlatopoljcu,« je nekako potrto odgovoril Adam Kolovški in odmahnil z roko, kakor bi hotel prepoditi mučne vizije, koj na to pa se zopet razljutirazljutil [enin stolpecudaril nas naslednjipestjo straniob nimamizo OCR]ter zakričal: »Kaj zlodja pa se še obotavljate! Pojdite vendar večerjat.«
 
Jošt Turn se je pridružil Mariji Salomi in ji je spotoma rekel:
XI.
 
»Ali se Vašemu bratu blede? Pil ni ničesar, torej se mu mora mešati, da je tako čuden.«
Zapihal je veter čez Mengeš iu pripodil dež, ki je lil vztrajno in enakomerno uro za uro, da je sicer vedno razsajajoče in popivajoče vojaštvo pobegnilo v svoja prebivališča. Ves Mengeš je počival.
 
Toda Mariji Salomi se ni zdelo vredno, da bi mlademu svojemu čestilcu kaj odgovorila. Preveč je imela opraviti s svojimi lastnimi mislimi in tudi med večerjo je ni mogel Jošt Turn razvedriti, dasi je to poskušal na vse načine. Končno je tudi mladi Jošt umolknil in se le še začudeno oziral po družbi, ki je sedela pri bogato obloženi mizi, pa ni ne jedla, ne pila, ne govorila.
Samo v gradu ni bilo to noe tako mirno, kakor po navadi in se po polnoči so bila razsvetljena različna okna in so stanovalci dotičnih sob nemirno begali iz kota v kot, O6 nepokojno premetavali po svojih ležiščih ali razmišljevali zatopljeni vase, kakor da jim je še to noč rešiti najtežje probleme.
 
»Hudobni duh je moral priti nad nas,« je končno vzkliknil Jošt Turn, »drugače si ne morem tolmačiti Vašega vedenja. Dovolite mi, da grem.«
Vsega tega je bil kriv skrivnostni grajski gost Marko pl. Pirin.
 
»Da, čas je, da gremo spat,« je odgovorila gospa Katarina in je vstala od mize in vsi so ji sledili, dasi se ni skoro nihče dotaknil večerje.
Marija � aloma se je bila zaprla v svojo razkošno opremljeno sobo. Vrgla je raz sebe obleko in v lahni nočni halji z razpletenimi lasmi nemirno hodila po svoji sobi. Čutila se je ponižano v svojem ponosu in žaljeno na svoji dekliški časti, da je tuji vitez, skoro neznani Marko Pirin, vedel za njeno največjo skrivnost, za nieno liubavno razmeri e z mogočnim in bogatim, hrabrim in lepim velikašem Gašparjem Khislom. Bolelo in jezilo jo je to tembolj, ker je nameravala Marka Pirina zapresti V svoje zanke in napraviti iz njega pokornega in vsakemu njenemu migljaju poslušnega čestilca, Pirin pa se ji je koj pri svojem prihodu vsilil kot protektor ali vsaj poznavalec njenega tajnega ljubezenskega razmerja in ji s tem pokvaril vse njene načrte. S to njeno jezo je bil pa združen tudi strah, da bi znal Pirin svoje poznanje njenih tajnosti izkoristiti morda proti nji, in ta dvojna bolest jo je razburjala tako, da je tolkla z nogo ob tla in trgala svojo tanko svileno nočno obleko, da je zdaj jokala vsled spoznanja svoje onemoglosti in se zdaj zopet rotila, da se ne da ukloniti za nobeno ceno na svetu. Na to pa, kar je druge najbolj razburjalo, na čudovito podobnost Marka Pirina s Krištofom Zlatopoljcem, pa Marija � aloma niti mislila ni.
 
==XI.==
Adamu Kolovškemu in njegovemu prijatelju Andreju Bosiu pa je prav ta podobnost med Markom Pirinom
 
Zapihal je veter čez Mengeš in pripodil dež, ki je lil vztrajno in enakomerno uro za uro, da je sicer vedno razsajajoče in popivajoče vojaštvo pobegnilo v svoja prebivališča. Ves Mengeš je počival.
večje skrbi. Sicer jima je bil Pirin posvetil le nekaj malo besed ali spoznala sta iz njih strahoma, da mu je znana njiju tajnost, da ve, kaj sta podpisala ljubljanskemu Židu, kateremu sta bila užgala hišo s trdno nado, da z Židom in njiju zadolžnicama izgine iz sveta tudi njiju tajnost.
 
Samo v gradu ni bilo to noč tako mirno, kakor po navadi in še po polnoči so bila razsvetljena različna okna in so stanovalci dotičnih sob nemirno begali iz kota v kot, se nepokojno premetavali po svojih ležiščih ali razmišljevali zatopljeni vase, kakor da jim je še to noč rešiti najtežje probleme.
 
Vsega tega je bil kriv skrivnostni grajski gost Marko pl. Pirin.
 
Marija Saloma se je bila zaprla v svojo razkošno opremljeno sobo. Vrgla je raz sebe obleko in v lahni nočni halji z razpletenimi lasmi nemirno hodila po svoji sobi. Čutila se je ponižano v svojem ponosu in žaljeno na svoji dekliški časti, da je tuji vitez, skoro neznani Marko Pirin, vedel za njeno največjo skrivnost, za njeno ljubavno razmerje z mogočnim in bogatim, hrabrim in lepim velikašem Gašparjem Khislom. Bolelo in jezilo jo je to tembolj, ker je nameravala Marka Pirina zapresti v svoje zanke in napraviti iz njega pokornega in vsakemu njenemu migljaju poslušnega čestilca, Pirin pa se ji je koj pri svojem prihodu vsilil kot protektor ali vsaj poznavalec njenega tajnega ljubezenskega razmerja in ji s tem pokvaril vse njene načrte. S to njeno jezo je bil pa združen tudi strah, da bi znal Pirin svoje poznanje njenih tajnosti izkoristiti morda proti nji, in ta dvojna bolest jo je razburjala tako, da je tolkla z nogo ob tla in trgala svojo tanko svileno nočno obleko, da je zdaj jokala vsled spoznanja svoje onemoglosti in se zdaj zopet rotila, da se ne da ukloniti za nobeno ceno na svetu. Na to pa, kar je druge najbolj razburjalo, na čudovito podobnost Marka Pirina s Krištofom Zlatopoljcem, pa Marija Saloma niti mislila ni.
In kdo je ta Marko pl. Pirin? Jeli res to, kar sam pravi, ali ni to morda Krištof Zlatopoljec, ki je dolžan maščevati očeta in sestro. Prav ta negotovost je delala Adamu in Bosiu največje muke in ju navdajala z nekim blaznim strahom. Rekla sta si večkrat, da bi bilo najbolje, ko bi ga � e to noč umorila, a opustila sta to misel, komaj da je bila izrečena. Človeka, ki ga je videlo sto ljudi mrtvega ležati v cerkvi in ki je iz krste izginil in hodi živ in zdrav po svetu, ni mogoče ubiti, sta si rekla Adam in Bosio, zakaj tak človek je gotovo v zvezi s čeznaravnimi silami in vsled tega nepremagljiv. Ko bi ne bil v zvezi s čeznaravnimi silami, kako naj je izvedel tajnost zgorelega Žida?
 
Adamu Kolovškemu in njegovemu prijatelju Andreju Bosiu pa je prav ta podobnost med Markom Pirinom in Krištofom Zlatopoljcem delala največje skrbi. Sicer jima je bil Pirin posvetil le nekaj malo besed ali spoznala sta iz njih strahoma, da mu je znana njiju tajnost, da ve, kaj sta podpisala ljubljanskemu Židu, kateremu sta bila užgala hišo s trdno nado, da z Židom in njiju zadolžnicama izgine iz sveta tudi njiju tajnost.
Adam in Bosio sta ostala vso«aX fikunai in se posvetovala, kaj
 
In kdo je ta Marko pl. Pirin? Jeli res to, kar sam pravi, ali ni to morda Krištof Zlatopoljec, ki je dolžan maščevati očeta in sestro. Prav ta negotovost je delala Adamu in Bosiu največje muke in ju navdajala z nekim blaznim strahom. Rekla sta si večkrat, da bi bilo najbolje, ko bi ga še to noč umorila, a opustila sta to misel, komaj da je bila izrečena. Človeka, ki ga je videlo sto ljudi mrtvega ležati v cerkvi in ki je iz krste izginil in hodi živ in zdrav po svetu, ni mogoče ubiti, sta si rekla Adam in Bosio, zakaj tak človek je gotovo v zvezi s čeznaravnimi silami in vsled tega nepremagljiv. Ko bi ne bil v zvezi s čeznaravnimi silami, kako naj je izvedel tajnost zgorelega Žida?
jima je storiti. Dasi sta bila zaklenjena v svojo sobo in sta vedela, da biva Marko Pirin na drugem koncu gradu, se vendar nista upala glasno govoriti. Le � epetaj e sta se pomenkovala in umela sta se, ne da bi izrekla ne eno besedo, ki bi mogla izdati njiju tajnost. Bele ko se je začelo daniti, sta se ulegla spat, a nista vedela, kaj naj storita.
 
Adam in Bosio sta ostala vso noč skupaj in se posvetovala, kaj jima je storiti. Dasi sta bila zaklenjena v svojo sobo in sta vedela, da biva Marko Pirin na drugem koncu gradu, se vendar nista upala glasno govoriti. Le šepetaje sta se pomenkovala in umela sta se, ne da bi izrekla ne eno besedo, ki bi mogla izdati njiju tajnost. Šele ko se je začelo daniti, sta se ulegla spat, a nista vedela, kaj naj storita.
Tudi gospa Katarina Kolovška je prišla vsa iz sebe plašnosti in skrbi v svojo sobo in se kar ni mogla pomiriti. Zaprla je vrata skrbno in zagrnila okna, kajti pričakovala je, da jo pride tolažit Bertonja. Res so se kmalu tiho odprla skrivna vratca, vodeča iz spalnice po ozkih stopnicah v klet, in v sobo je stopil mladi vitez Bertonja. Gospa Katarina je klečala pred razpelom in zatopljena je bila v svoje misli tako, da ni čula, ko so se odprla vrata in je stopil Bertonja čez prag. Druge dni je vselej prisluškovala, kdaj začuje po skrivnih stopnicah njegov korak in navadno se je skrila za preproge ob svoji postelji in mu potem prihitela nasproti kakor mlado dekle. Ta dan se ni ganila. Bleda in vsa pro
 
Tudi gospa Katarina Kolovška je prišla vsa iz sebe plašnosti in skrbi v svojo sobo in se kar ni mogla pomiriti. Zaprla je vrata skrbno in zagrnila okna, kajti pričakovala je, da jo pride tolažit Bertonja. Res so se kmalu tiho odprla skrivna vratca, vodeča iz spalnice po ozkih stopnicah v klet, in v sobo je stopil mladi vitez Bertonja. Gospa Katarina je klečala pred razpelom in zatopljena je bila v svoje misli tako, da ni čula, ko so se odprla vrata in je stopil Bertonja čez prag. Druge dni je vselej prisluškovala, kdaj začuje po skrivnih stopnicah njegov korak in navadno se je skrila za preproge ob svoji postelji in mu potem prihitela nasproti kakor mlado dekle. Ta dan se ni ganila. Bleda in vsa prepadla je ležala na kolenih in njene ustne so šepetale nerazumljive besede.
padla je ležala na kolenih in njene ustne so šepetale nerazumljive besede.
 
»Katarina,« je vzkliknil Bertonja, ko je bil nekaj časa stal sredi sobe in se čudil, da ga njegova ljubimka niti ne zapazi.
 
Gospa KaterinaKatarina je obrnila samo glavo in je bolestno in obupno zaklicala:
 
»Bodite milostni, gospod, na kolenih Vas prosim, bodite milostni in ne izdajte me možuumožu.«
 
Bertonja se je prestrašil. Silni strah, ki ga je videl na licu in v očeh gospe Katarine ga je hipoma pripravil na misel, da je njegova ljubica zblaznela od same bojazni pred svojim možem. Stopil je k njej, jo objel in dvignil s klečala.
 
»Katarina, kaj me ne poznaš? Poglej me vendar. Jaz sem tuutu.«
 
Gospa Katarina ga je gledala nekaj trenotkov, ne da bi ga spoznala. � eleŠele čez nekaj časa je prišla takorekoč do popolne zavesti. Spoznala je svojega ljubimca in se mu četudi komaj vidno nasmehnila ter svojo glavo naslonila na njegove prsi.
 
»Bertonja − izgubljeni smo,« je dihnila Katarinam vnovič so ji solze zalile oči.
Vrstica 2.417 ⟶ 2.363:
»Torej tudi ti misliš le nanj. Vedel si takoj, da sem mislila njega. Kako si to uganil?«
 
»Prav lahko. Videl sem, kako je vsakega prevzela groza, s komur je govoril. To ruimi je uganka, ki me zanima bolj, kakor oseba tega skrivnostnega tujca.«
 
Gospa Katarina je sedla na blazine, ki so ležale ob zidu in potegnila Bertonjo k sebi.
Vrstica 2.425 ⟶ 2.371:
»Ni mi mar zato,« je pogumno odgovoril Bertonja, »kaj mi mar, če ve za najino razmerje? S svojim dobrim mečem uničim tudi njegova obrekovanja.«
 
»A saj naju ne obrekuje, saj je govoril resnico. In zato me je groza. Gorje nama, če izve moj mož za najino grešno razmerje. In morda Jžeže vse ve. Pomisli Bertonja − kako naj me ne bo groza, ko mi prinese tajno sporočilo od mojega moža človek, ki mi pri prvem sestanku pove, da pozna moj in tvoj greh.«
 
»Premagaj svoj strah, Katarina. Jutri b odevabodeva vedela, pri čem da sva in se bodeva potem lahko odločila.«
 
»Kako otročje govoriš, moj ljubček. In Čeče me je moj mož že obsodil zaradi zakonolomstva in mi sporoča po tem strašnem človeku svojo obsodbo?«
 
»Oh,« je živahno vzkliknil Bertonja, »naj je Nikolaj Kolovški tudi nad vse krut in neusmiljen, krvoločen in neizprosen, na same obdolžitve, na samo sumničenje ne bo obsodil svoje žene, skrbne matere svojih otrok. Sicer pa se ti ni ničesar bati, Katarina. Jaz te ljubim in te bom čuval. Koga naj bi se bala? Tega tujca, ki pravi, da mu je ime Marko Pirin? Jaz ga ubijem. Svojega moža? Jaz te ubranim! Skloni se k meni, sladka moja Katarina, pozabi svoj strah in daj mi piti s svojih usten slaj ljubezni ... A ... kaj ti je, Katarina, zakaj me pehaš od sebe z jezo in z grozo?«
 
Katarina je zakrila obraz z rokama in bridko ihtela, a odgovorila ni. Bertonja jo je nežno pri vilprivil k sebi in ji šepetal na uho: »Tako si lepa, moja Katarina, tako si blaga in jaz te ljubim iz dna svoje duše in z vso strastjo svojega mladega srca.«
 
»Ne govori tako,« se je Katarini izvilo iz prsi, »pomisli vendar, da tebe niti še na svetu ni bilo, ko je na mojih nedrih že počival moj sin Adam.«
Vrstica 2.441 ⟶ 2.387:
»Ali me zdaj razumeš?« je nadaljevala gospa Katarina in hitela otirati svoje solze. »Ali zdaj poznaš, da mi je tvoja ljubezen sicer največja sreča, a da je zame ta moja velika sreča tudi velika sramota. Nikar ne misli, da se bojim posledic tega, če izve moj mož za moje zakonolomstvo. Naj bi bile posledice še tako grozne, tvoja ljubezen me je poplačala v naprej za celo večnost trpljenja. Ali groza me je neznanske sramote, neizmernega preziranja in zasmehovanja, ki me zadene. Umreti pod mečem ali pod sekiro, to ni tako hudo; toda umreti med splošnim zaničevanjem in posmehom, ah, tega ni prestati, to je najhuje, kar me more zadeti ... Kadar si bil še tu v moji spalnici, vselej si se pritoževal, da se te branim, da sem neprijazna, hladna in celo odurna. Zdaj bodeš pojmil tudi to. Vedno in vedno me peče v duši zavest, da me mora zaničevati ves svet, ker jaz, mati odraslih otrok, ljubim dvajsetletnega mladeniča, ljubim dečka, ki je mlajši, kakor moj lastni sin.«
 
Zopet se je razjokala gospa Katarina in je svojo roko hotela osvoboditi iz Bertonjevih rok, toda mladi vitez jo je pri vilprivil k sebi in jo peljal pred zrcalo, ki je viselo ob steni.
 
»Poglej se, Katarina, in potem reci, če bi ne bilo pravo čudo, ako bi te jaz ne ljubil. Kaj mi mar, kdaj si rojena. Jaz te ljubim, ker si lepa in ljubezni vredna, kakor nobeno dekle. Tvoje lice je sveže, tvoje oči blišče, tvoje ustne so kakor ustvarjene za poljube, cvetoče je vse tvoje telo. Tvoja hči se še primerjati ne sme s teboj, kaj šele druga dekleta. O, jaz te ljubim, Katarina, neskončnneskončno te ljubim in še nikdar nisem nnVmislil niti opazil, da je med nama kkakšna razlika v starosti.«
 
Bertonja je strastno objel K a' rinoKatarino in ji poljubljal oči in ustne ta«tako vroče in ognjevito, da je kar orne levalaomedlevala na njegovih rokah ljubezni skegaljubezenskega blaženstva ...
 
»Če bom morala umreti, boš mpo meni žaloval in zagovarjal moj spi minspomin, kaj ne, moj ljubečljubec,« je pri sl| vesuslovesu rekla gospa Katarina. BillBil si moja edina tolažba, ko sem bila m puščenazapuščena od svojega moža in ko s*lsem čutila, da me sovraži moja lastfllastna hči, ker sem lepša od nje. In z lzdaj pojdi, potrebna sem počitka, saj moralmoram jutri govoriti z Markom Pirinom!.«
 
»Da, z Markom Pirinom, če 1to ni Krištof ZlatopoljeoZlatopoljec,« je zamišljalzamišljeno mrmral Bertonja. »Slušaj me, Ka*| rinaKatarina. Podobnost med Pirinom in #1med Zlatopoljcem je nad vse surnljijsumljiva. Jaz moram na vsak način dogo jdognati, kdo je Pirin, kake namene ima 1in Čemučemu je prišel semkaj. To mora*morava vedeti že zaradi svoje varnosti.«
 
»To je že res, a kako bo*hočeš to dognati?« je menila gospa Kaw rinaKatarina.
 
»Dovoli mi, da prisostvujem pogovoru, ki ga boš jutri imela s Pirinom.«
Vrstica 2.459 ⟶ 2.405:
»Pa dovoli, da se skrijem v sosedno sobo in poslušam. Naj si dovoli ta Pirin izreči le eno samo žaljivo besedo, mu prebodem srce na mestu ...«
 
»Ne sili v me, ljubo dete,« se je branila Katarina. »Kar zahtevaš, ni mogoče. Pirin gotovo ne bo govoril nič drugega, kakor to, kar mu joje naroČilnaročil govoriti moj mož. In kar mi moj mož sporoča, to moram spoštljivo poslušati in se temu vdano pokoriti.«
 
»Saj nisi sužnja njegova.« Bertonja se je začel razburjati. »Že leta se ne meni zate; zapuščena si bila ... Pa, ne glede na to, jaz te ne morem pustiti same s Pirinom. Nikakor ne. Saj se ga bojiš; sama si rekla, da te je groza, Čeče se le zmisliš nanj. Tudi meni se zdi, da se nam je bati tega človeka.«
 
Katarina se je oklenila Bertonja, kakor bi na njegovih prsih iskala varnosti pred Pirinom.
 
»Ah, ti si ne moreš misliti, kako se jaz tega človeka bojim. Prav kakor bi ne bil človek, nego kako čeznaravno bitje. Ko si vstopil v to sobo, si me našel klečečo pred razpelom. Nisem te takoj spoznala. Blazen strah me je tako prevzel, da sem skor izgubila zavest. Čudne podobe so se mi porajale pred očmi, zdelo se mi je, da stoji Marko Pirin pred mano, da mi trga obleko s telesa in me hoče golo spoditi iz gradu, kot zakonolomnlco in prešestnico in sredi med množico, ki se mi je posmehovala je stala moja lastna hči Marija � alomaSaloma in je pljuvala na svojo mater. In moj sin Adam je metal kamenje za menoj in moj mož je napodil svoje pse, da me raztrgajo. Vse to sem videla v duhu ... .«
 
»Bile so to blazne sanje, ki so se rodile iz tvojega strahu in iz tvoje silne razburjenosti.«
 
»Tako sem tudi jaz mislila v prvem hipu, ko sem bila zopet pri popolni zavesti. A zdi se mi, da je bilo to resno svarilo. Pomisli, to se mi je sanjalo po moji skesani molitvi, tu pred razpelom. Opomin je to bil, grozen opomin.«
 
Bertonja ni vedel na to ničesar odgovoriti in je odše]odšel. Gospa Katarina je ostala sama v svoji sobi a še dolgo ni našla miru. OimČim je zatisnila oči, se ji je pojavila vizija, da jo podi Marko Pirin golo iz gradu, da je izpostavljena zaničevanju velike množice, in da jo lastni otroci pode z zaničevanjem v svet ...
 
Naslednjega jutra na vse zgodaj so se pri Luki, ki je ležal v predsobi svojega gospodarja, oglasili trije sluge. Prvi sluga je sporočil, da je gospa Katarina pripravljena sprejti Marka Pirina opoldne v svoji sobi, drugi je naznanil, da želi gospodična. Marija � alomaSaloma govoriti z Markom Pirinom še tekom dopoldneva in tretji je napovedal, da obiščeta vitez Adam Kolovški in plemič Andrej Bosio koj zjutraj viteza Marka Pirina.
 
Luka je vsa ta naznanila vzel z dostojanstveno resnobo na znanje in se le tiho in zadovoljno smehljal, kakor se smehlja nedolžen človek stvarem, ki jih ne razume.
 
==XII.==
 
Marko Pirin je sedel pri zajutreku. Stregla mu je Manfreda, ki je bila oblečena kot moški paž. Miza je bila bogato obložena z raznovrstnimi redkimi jedili, katerih je bil iz Ljubljane pripeljal poseben voznik, toliko množino, da je grajsko osobje iz tega sklepalo, da namerava tuji vitez še dolgo časa ostati v Mengšu. Tudi Luka je bil v sobi in je nadzoroval sluge, ki so donašali jedila.
Vrstica 2.491 ⟶ 2.437:
»Nisva prišla sem, da bi z vami zajutrkovala, nego da bi se z vama pogovorila zaradi nekih resnih stvari,« je osorno dejal Adam in z zapovedajočo gesto ukazal Manfredi, naj se odstrani.
 
»Po zajutreku sem pripravljen se z vama pogovarjati tudi o najresnejših rečeh,« je smeje se vzkliknil Pirin. »Ali na mojo dušo − in jaz imam dušo, pravo neumrljivo dušo − Vama prisegam, da se z Vama ne bom pogovarjal o nobeni stvari, dokler nista pri meni zajutrkovala.«
 
»Gospod vitez − ali naju hočete žaliti.« Adama je že prevzemala jeza in le teško se je premagoval, da ni kar bruhnil na dan s svojo zahtevo, ki ga je pripeljala k Pirinu.
 
»S čim naj vaju žalim?« Pirin je govoril popolnoma mirno in s posebno ljubeznuvostjoljubeznjivostjo. »Povabil sem vaju na zajutrek. Morda nista gospoda vajena tako priprostoga občevanja. Jaz prihajam iz dežele, kjer gledajo ljudje, da se drug z drugim Čimčim prej sprijaznijo in čim lepše v prijateljstvo izhajajo. Zlodej vedi, kaj bo potem, ko ne bomo več živi. Pravijo, da je v peklu še silno mnogo prostora.«
 
»Pa v peklu ne bomo nikdar tako suhi in sežgani, kakor bo suh in sežgan prasji hrbet, ki se peče, ako ne začnete hitro zajutrkovati,« se je oglasil Luka, ki ga je Adamovo besedičenje jezilo, ker je bilo nevarno njegovemu kuharskemu ugledu. »<3eČe se mi ta prasji hrbet pokvari, vama tega nikdar ne odpustim.«
 
Lukova opazka je nekoliko pomirila Adama in je dala Bosiu priliko, da se je oglasil.
 
Razžaljeni kuharji so najhujši in najnevarnejši sovražniki,« se je smejal Bosio. »Sediva, Adam, in če mi prinese ta časti vredni kuhar makar hrbet tistega prešiČkaprešička, ki je spremljal sv. Antona blaženega spomina, se ga tudi ne bom branil.«
 
»Tako je prav,« se je zadovoljno smejal Luka in pri tem smehu pokazal svoje dolge ostre volčje zobe. Bosio in Adam sta si rekla, da ima Luka daljša in ostrejše zobe kakor navadni ljudje in obšlo ju je neko neprijetno Čustvočustvo, kakor da bi se morala bati in varovati tudi Luke.
 
»Manfred − natoči gospodoma vina,« je ukazal Marko Pirin, ki se je sploh vedel, kakor da sta gosta njegova najboljša prijatelja.
Vrstica 2.511 ⟶ 2.457:
»Kaj ne, gospoda, da je ta deček lep. Zdi se mi, da je krasnejši, kakor vsa dekleta, kar sta jih kdaj poljubila. Jaz bi ga ne dal niti za najlepšo ljubico vsega rimskega cesarstva.«
 
Grda, dijabolična misel je šinila Bosiu v glavo, a rekla nista ničesar, nego jedla in pila, kakor bi bila stara znanca svojega gostitelja. Videla sta, da je Pirin prijatelj vina in da pridno prazni maj olikomajoliko, ki je stala pred njim. Ne da bi se bila le pogledala, sta se umela in jima je bilo jasno, da ne smeta piti. Vino je bilo plemenito in močno in težko sta se premagovala a sumila sta, da ju hoče Pirin opijaniti, in ta sum jima je dal moč, da sta krotila svoje poželjenje. Pirin pa se je veselo kramljaje pridno krepčal. Kmalu se mu je začel jezik zapletati, kmalu je začel jecljati in se smejati, kakor delajo vinjeni ljudje ter ni več mogel jasno izražati svojih misli. Zaman je skušal Luka izmakniti Pirinu majohkomajoliko, zaman je bilo, da paž ni hotel slišati dvakrat min trikrat ponovljenega ukaza, naj natoči vina. Pirin je postal zgovoren, dasi ni mogel ničesar povedati, začel je izlivati vino in preobračati krožnike ter razsajati ...
 
»Pijan, pijan kakor kak pastir,« je šepnil Bosio prijatelju Adamu na uho, min obema se je zdelo, da jima je zdaj zmaga zagotovljena in da jima Pirin sedaj gotovo ni kos.
 
»Kaj pa sušljata,« je vprašal Pirin in s težavo vstal s svojega sedeža. »Pri meni ne bosta nobenih šal zbijala.«
Vrstica 2.525 ⟶ 2.471:
»Oprostite, milostivi gospod, jaz sploh ne poznam nobenega Žida. Jaz sem dober kristijan.«
 
»Samo parkrat si že zaslužil vešala, kajneda. In Žida ne poznaš ... tistega Žida pred ljubljanskim mostom ... menda mu je bilo Aron ime, ali pa kako drugače ... Sin satanov je bil tisti Žid in tvoj bratranec min poseben prijatelj viteza Kolovškega in plemiča Bosia.«
 
»Milostivi gospod, pomislite pred kom govorite,« je rekel Luka, ki je bil v največji zadregi, in je hotel Pirina peljati iz sobe. Toda Pirin se mu je iztrgal iz rok.
Vrstica 2.531 ⟶ 2.477:
»Pred kom govorim? Ha, pred tistima veseljakoma, ki jih bom dal jaz na svoje stroške proglasiti za svetnika. Da, svetnika morata postati, in sicer v božični noči, še letos v božični noči, ko poteče tisti rok ... hm ... tisti rok ... kako je rekel Žid?«
 
rKdaj»Kdaj ste pa videli tistega Žida,« je tako mimogrede vprašal Bosio.
 
»Kdaj sem ga videl? ... Hm ... Videl sem ga, da! Kdaj sem ga že videl?« Pirin se je na ves glas zasmejal in zopet padel na svoj stol. Glava mu je klonila na prsa, kakor bi ga prevzemal že spanec, a dvignil jo je zopet. »Kdaj sem ga že videl? Ah, da, tisto noč, ko je s svojo hišo vred zgorel, da tisto noč.«
Vrstica 2.537 ⟶ 2.483:
Bosia in Adama je spreletela zona in oba hkrati sta zaklicala: »Tisto noč, ko je zgorel?«
 
rDa»Da, da, zgorel je. Užgala sta mu hišo dva bedaka, dva velika bedaka, da, dva vebkanskavelikanska bedaka. Kakor bi bilo hudičevega sina sploh mogoče sežgati. Vina sem! ... Čudna stvar je to bila ... dva imenitna viteza, ki sta že zapadla hudiču . .. dva imenitna gospoda, ki sta že danes zaslužila kolo in vešala ... vina sem ...«
 
Luka je zopet pristopil k svojemu gospodarju in poskušal, ga dvigniti iz sedeža, da bi ga odpeljal iz sobe, a ker se mu to ni posrečilo se je obrnil do Bosia in Adama.
Vrstica 2.543 ⟶ 2.489:
»Oprostita, plemenita gospoda, mojo drznost, da vaju prosim, pustita mojega gospodarja samega. Kadar mu je vino šinilo v glavo, govori čudne in zmedene stvari ...«
 
»NicNič zato,« je rekel Adam in je hitro stisnil Luki srebrnik v roko. Rada bi poslušala te stvari.«
 
nLe»Le poslušaj taposlušajta,« se je oglasil Pirin. »Jaz Vama bom takih nabelil, da vaju bo še po smrti po ušesih trgalo.«
 
»Milostivi gospod, ne pozabite na svojo prisego,« je zaklical Luka z glasom, ki je razodeval največji strah.
 
»Kdo je prisegel? Jaz sem prisegel? Nikoli. Vina sem! Manfreda, ljubica moja, toči vina in zaničuj moje goste ... Ah da, prisegel sem tistemu staremu židovskemu čarovniku, da bom izkoristil svojo podobnost z nekim strahopetnim kranjskim vitezom ... kako se že piše? ... Zlatopoljec ... da, Zlatopoljec ... Izkoristil podobnost, da bom plašil dva Aronova dolžnika, dva strahopetca. Naj vzame zlodej to prisego in to podobnost. Kaj mi mar, če mi je Žid na to podobnost in na to prisego posodil denarja, naj sam gleda, kako pride do plačila ... Meni nič mar ... Jaz sem Marko plem. Pirin, grajščak na Krasu in v Istri in moj meč zadostuje, da uženem vse svoje sovražnike. Kje pa? Ali se hoče kdo z menoj meriti?«
z glasom, ki je razodeval največji
 
strah.
 
»Kdo je prisegel? Jaz sem prisegel? Nikoli. Vina sem! Manfreda, ljubica moja, toči vina in zaničuj moje goste ... Ah da, prisegel sem tistemu staremu židovskemu Čarovniku, da bom izkoristil svojo podobnost z nekim strahopetnim kranjskim vitezom ... kako se že piše? ... Zlatopoljec ... da, Zlatopoljec ... Izkoristil podobnost, da bom plašil dva Aronova dolžnika, dva strahopetca. Naj vzame zlodej to prisego in to podobnost. Kaj mi mar. če mi je Žid na to podobnost in na to prisego posodil denarja, naj sam gleda, kako pride do plačila ... Meni nič mar ... Jaz sem Marko plem. Pirin, grajščak na Krasu in v Istri in moj meč zadostuje, da uženem vse svoje sovražnike. Kje pa? Ali se hoče kdo z menoj meriti?«
 
Pirin je metal krvave poglede okrog sebe, vstajal s sedeža in padal nazaj, dokler naposled ni zdrknil s stola in brez zavesti obležal na tleh.
Vrstica 2.559 ⟶ 2.501:
»Zdaj lahko greva,« je menil Adam in ozrši se še enkrat z neomejenim zaničevanjem na Pirina, zapustil z Bosiom sobo.
 
»To je torej tisti fini, tisti lepi in omikani vitez, ki so ga razglasili za pravi vzor junaka in plemenitaša,« je odhajaje govoril Adam. »Navaden in še prav surov pijanec je. Vsa njegova tajnost je, da mu je Žid Ar onAron posodil nekaj denarja in mu pri tej priliki izdal najino pogodbo.«
 
»A kako je mogel ta človek govoriti z Židom še pozneje kot midva, saj sva vendar v ognju pokopala Žida in najini zadolžnici?«
Vrstica 2.565 ⟶ 2.507:
Predno je mogel še Adam kaj odgovoriti, je že prihitel za njim Luka in proseče rekel:
 
»Oprostita, plemenita gospoda . .. čula sta tajnost mojega gospodarja ... nikar ne povejte nikomu, kar sta slišala, zlasti ne, da je moj gospodar Židu Aronu nekaj dolžan in da je njegov paž − deklica. Sužnja je; kupil jo je od Saracenov.«
 
»NebeskoNebeško je lepa ta deklica in gotovo tudi nesrečna pri svojem gospodarju.«
 
»Kdo ni nesrečen, kdor je obsojen, služiti Marku Pirinu,« je vzdihnil Luka.
 
»Zakaj ta deklica ne sprejme kristjanske vere?« je vprašal Bosio. »čimČim se spreobrne, postane svobodna in gre lahko kamor hoče. Vi ste pa tako svobodni in se lahko ločite od svojega gospodarja kadar hočete.«
 
»Ko bi poznali Marka Pirina, ne bi tako govorili,« je menil Luka. »Če bi jaz svojega gospodarja zapustil, preganjal bi me s svojim sovraštvom do konca mojih dni; smatral bi me za svojega izdajalca in bi ne nehal prej, dokler bi me ne videl mrtvega pred svojimi nogami. Tako je tudi z lepo Manfredo.«
 
V tem, ko sta Adam Kolov� kiKolovški in Bosio še govorila z Luko, so se naenkrat vrata odprla in na hodnik je sigurnih korakov, krasno oblečen smehljaje se ljubeznivo stopil Marko Pirin.
 
»Ne zamerita gospoda, da vaju ne utegnem več zabavati. Prišla je ura, ko se moram pokloniti milostivi gospodični Mariji S al orniSalomi.«
 
Nemo sta strmela Adam in njegov prijatelj v Pirina, ki sta ga � eše pred nekaj trenotki videla ležati brezzavestnega od pijanosti na tleh in ki je zdaj stal pred njima trezen in svež, kakor nov človek.
 
»Prosim − le na eno besedo,« se je v tem obrnil Pirin do Bosia, ga prijel za roko in ga peljal na stran.
Vrstica 2.587 ⟶ 2.529:
Bosio je molče prikimal in da bi mu ne bilo treba povedati Adamu, kaj mu je rekel Pirin, je odšel s hodnika, ne meneč se za namigavanja svojega prijatelja, do čim je Pirin stopil k Adamu ter mu tiho rekel:
 
»Kako morete priti k meni na razgovor o židovskem oderuhu in o njegovih tajnostih s človekom, kakor je Bosio. Ta je tako neumen, da verjame, da more mrlič od smrti vstati. S takim človekom se vendar ne bom pogovarjal o resnih stvareh. Midva imava pred očmi vzvišene smotre; jaz vem, kaj je Vaš smoter, Adam Kolovški, in zato Vam povem: pridite sami k meni, če hočete z menoj govoriti o resnih stvareh.«
 
Adam je Pirinu dolgo gledal v oči, kakor bi mu hotel videti na dno duše, potem mu je odhajaj eodhajaje stisnil roko v potrdilo, da mu zaupa in da ga smatra svojim zaveznikom, kakor je bil storil tudi Bosio, ko je zapustil hodnik. Pirin je ostal sam z Luko. Samo pogledala sta se in se do cela razumela.
 
»In sedaj − dalje,« je rekel Pirin, kakor bi hotel samega sebe vzpodbujati in je poklical grajskega služabnika, da mu pokaže, kje stanuje Marija � alomaSaloma.
 
V svetli prostorni sobi je Čakalačakala Marija � alomaSaloma z nervozno nemirnostjo na Pirinov obisk. Soba je bila krasna in prenapolnjena z dragocenimi preprogami in pregrinjali, ki jih je bil Nikolaj Kolovški poplenil po kranjskih gradovih, in Marija � alomaSaloma je oblekla svojo najlepšo obleko ter se nali� palanališpala kakor za svatbo, ker je na vsak način hotela napraviti velik vtisk na tajinstvenega gosta, ki ga ni nihče poznal, ki pa je prvo uro pokazal, da so mu znane najgloblje tajnosti grajskih prebivalcev.
 
Marija � alomaSaloma si je bila napravila natančen načrt, kako se bo vedla in kako bo govorila z Markom Pirinom, a ko je ta stal pred njo in jo ljubeznivo pozdravil, se ni domislila nobene pripravljene besede in je prišla v toliko zadrego, da ji je šinila kri v lice. Tedaj pa jo je premagal njen temperament in Karkar brez ovinkov, z njej lastno brezobzirnostjo je rekla:
 
»Vitez Pirin − povejte mi odkritosrčno, kje in kako ste dobili prstan, ki ste mi ga snoči izročili?«
Vrstica 2.603 ⟶ 2.545:
»Ta prstan mi je izročil mož, ki ga je bil vitez Gašpar Khisel poslal do Vas z naročilom, naj Vam prstan vrne. S prstanom vred vam je poslal dolgo pesem.«
 
»Najbrž mu jo je zložil kak izpriden menih,« se je pikro oglasila Marija � alomaSaloma.
 
»Ne vem, kdo je to pesem zložil. Slavospev je na vašo lepoto in ljubeznivost ...«
 
»Khislovi slovospevi so tako vsakdanji, da bi jih pač ne poslušala, Čeče bi mi vljudnost ne velevala Vam omogočiti, da do konca izvedete prevzeto naročilo. IvoliteIzvolite mi preČitatiprečitati Khislovo pesem.«
 
Marija � alomaSaloma se je usedla na blazine, iz katerih je bilo sestavljeno prostorno ležišče in oprši glavo ob dlan svoje roke, je povabila Pirina, naj sede na stolček pred njo.
 
Pirin se je usedel in vzel iz žepa pergament, ki ga je z dolgim pogledom na Marijo Salomo počasi razgrnil. Pogled Pirinov je bil tako omamljiv, da je Marija � alomaSaloma za trenotek zamižala.
 
»Izvolite poslušati, plemenita gospodična,« je rekel Pirin in potem začel s svojim zvonkim glasom Čitatičitati okorne nemške verze, ki jih je bil Gašpar Khisel namenil svoji ljubici. V teh verzih je zaradi svoje razuzdanosti kakor zaradi svojega junaštva znani kranjski velikaš Khisel proslavljal 8lajslaj ljubezni in opeval žensko lepoto. Prvi verzi so bili taki, da se je Marija � alomaSaloma zadovoljno nasmehnila. Khisel je opeval različne lepotice vseh časov in narodov, a pri vsaki je pristavil, da jo prekaša Marija � alomaSaloma Kolovška. Toda koneojekonec je bil strašen. Pesem je rekla, da prekaša Marija � alomaSaloma vse lepotice sveta po svoji koketnosti, brezsrČnostibrezsrčnosti in nezvestobi, da zato ni vredna ljubezni plemenitega moža in da je Khisel zato naroČilnaročil svojemu odposlancu, naj ji vrže njen prstan pred noge.
 
Trepetajo, z žareČimižarečimi pogledi, iz katerih je odsevalo blazno sovraštvo in brezmejno hrepenenje po osveti, bleda ko smrt je poslušala Marija � alomaSaloma te verze. Njene roke so se krčevito oprijemale blazin in z njenega lica je bilo čitati, da bi dala v tem trenutku tudi življenje svoje, samo če bi bi mogla Gašparju Khislu zapoditi bodalo v srce.
 
Mirno in hladno je opazoval Marko Pirin ta nemi in vendar elementarni izraz neskončnega gneva. MMarija arija � alomaSaloma kar ni mogla priti do sape. Najraje bi bila kričala in si ruvala lase, tako jo je bolelo to silno ponižanje.
 
Naposled je zadobila toliko oblast nad sabo, da je zamogla vprašati:
Vrstica 2.625 ⟶ 2.567:
»Prvi del pesmi je jako dober,« je odgovoril Pirin s poudarkom. »Samo konec bi bilo popraviti. Lahko bi se Khislu v odgovor vrnila tako popravljena pesem.«
 
»In kako bi vi premenili konec,« je vprašala Marija � alomaSaloma in se nagnila h Pirinu tako blizu, da je njen dih začutil na svojem obrazu.
 
»Rekel bi, da Marija � alomaSaloma ni ne brezsrčna ne koketna in da bi darovala svojo ljubezen in svoje telo tistemu, kdor bi ji vrgel pred noge glavo Ga� parjaGašparja Khisla.«
 
Marija � alomaSaloma je planila pokonci. Vsa je bila izpremenjena. Tresoč se po vsem telesu s plamtečimi pogledi, je položila svojo roko Pirinu na ramo in vprašala:
 
»Marko Pirin − ali bi vi to storili?«
 
»Marija � alomaSaloma − ali bi mi vi potem darovali svojo ljubezen in svoje telo?«
 
»Da.« Marija � alomaSaloma je to zakričala na ves glas. Vse strasti, ki so divjale v njeni notranjosti, so se zlile v to besedo. »Da, Marko Pirin! Bodi človek ali duh, bodi ti kristjan ali krivoverec, bodi plemenita�plemenitaš ali tlačan − darujem ti svojo ljubezen in svoje telo, če mi prinese�prineseš glavo Gašparja Khisla.«
 
Tedaj so tudi Pirina premagala čuvstva in kot triumfator je zaklical:
 
»Veseli se peklo, vriskajte hudiči − Marija � alomaSaloma bo moja.«
 
Ta divji, strasti prekipevajoči izbruh je napravil na Marijo Salomo tako mogočen vtisk, da je za trenutek pozabila na svojo globoko užaljenost in na svojo neskončno jezo in se plašno umaknila od Pirina.
 
»Kdo pa ste, gospod?« Tiho in neodločno se je glasilo to vprašanje. Ponosna Marija � alomaSaloma je bila v tem trenutku kakor mala deklica.
 
Pirin ji je pogledal v oči in zdelo se ji je, da kipe njegove besede iz najtajnejših globin njegove duše, ko ji je rekel:
 
»Marija � alomaSaloma, jaz sem človek, ki ima na svetu en sam smoter: pridobiti si tvojo ljubezen. Mož sem, ki bi zaradi tebe pohodil in onečastii največje svetinje. Mož sem, ki ga bodo imenovali izdajalca in brezČastnikabrezčastnika in mu očitali, da se smeje na grobih, ki bi mu morali biti sveti, ki poljublja roko, ki ga je najhuje udarila in ki prebode srce tistemu, ki ga zove svojega brata. človek sem, ki bi moral klicati po krvi, a prosim zdaj ljubezni. Kdor je videl tebe, Marija � alomaSaloma, ne pozna več ne rodbinskih ne domovinskih dolžnosti. Ta ima samo še eno domovino, to je kraj, kjer ti prebivaš, in eno dolžnost, služiti tebi. Ali nisi nikdar slišala o možeh, ki so zaradi svoje ljubezni usmrtili lastnega očeta. Ne vprašuj me nikdar ničesar, Marija � alomaSaloma. Naj bom v tvojih očeh le mož, ki te bo krvavo maščeval in ki si mu v plačilo obljubila svojo ljubezen.«
 
Zopet so se pogledi Marije Salome uprli v Pirina, a zdaj resno in vprašujoče.
Vrstica 2.655 ⟶ 2.597:
Pirin je naglo segel s besedo.
 
»Ne izprašuj ničesar! * Ti hočeš imeti glavo Gašpar j aGašparja Khisla in jaz ti jo položim pred noge. Pusti mrliče v njihovih grobeh in pusti strahove razgrete domišljije župniku Lavrenciju. Jaz sem Marko Pirin. Treba je, da me kličeš s tem imenom, ker me kot takega pozna tvoj oče in ker vem, da tvoj oče ne pojmi, kaj je ljubezen.«
 
»A ... . Krištof Zlatopoljec,« je skoro plašno vprašala Marija � alomaSaloma.
 
»Krištof Zlatopoljec je mrtev; ne klicikliči ga iz njegovega groba.«
 
Pirin je sedel poleg Marije Salome in tiho položil roko okrog njenega pasa. Ni mu branila, nego za trenotek celo zamižala in se naslonila ob Pirina, a koj na to se je odmaknila od njega in s šegavo ljubeznivostjo rekla:
Vrstica 2.669 ⟶ 2.611:
»Sicer bom pa vesela, če se mi bolj od vseh drugih prikupi tisti, ki sem mu obljubila svojo ljubezen.«
 
Pirin je poljubil Mariji Salomi roko. � eŠe enkrat sta si pogledala v oči, z vročimi, žejnimi pogledi, potem je Pirin odšel.
 
Bil je tako razburjen, da mu v gradu ni bilo obstanka. Moral je na zrak. Želel si je svežega zraka in sprehajal se je celo uro med polji in po travnikih. Videl je, da sloni Marija � alomaSaloma ob svojem oknu in da ga opazuje, a delal se je, kakor da tega ne zapazi, ter odšel na drugo stran.
 
Ob določeni uri se je oglasil Pirin pri gospe Katarini Kolovški in bil takoj sprejet. Nastopil je tako spoštljivo in ljubeznivo, da je bilo gospe Katarini takoj laglje pri srcu, a že prve njegove besede so vzbudile ves njen strah.
Vrstica 2.693 ⟶ 2.635:
Gospa Katarina je povesila oči. Zdelo se ji je, kakor da bi ji bil Pirin zabodel v srce fin, tenak nož. Ali premagala je svoja čuvstva in nekako naravno in dostojanstveno vprašala:
 
»JeliJe-li to vse, kar ste mi hoteli povedati, gospod vitez Pirin?«
 
»Ne, milostiva, to še ni vse,« je hladno odgovoril Pirin. »Izvolite me še nekaj trenotkov poslušati.« In z dvoumnim usmevom je nadaljeval Pirin svoje pripovedovanje. »Najprej mi je Vaš soprog govoril o svoji hčeri. Vem, da se Marija � alomaSaloma ne bo spozabila, mi je rekel Nikolaj Kolovški; Marija � alomaSaloma nima toliko srca, da bi jo ljubezen kdaj tako prevzela; ali znano mi je, da govori tako svobodno in se vede tako nedekliško, da imajo ljudje o njej najslabše mnenje. Ljudje je pač ne poznajo dovolj, ne poznajo njenega egoizma, ne vedo, da ljubi le samo sebe v taki meri, da je nezmožna, ljubiti koga drugega in zato sodijo, da je njeno vedenje in govorjenje posledica njene pokvarjenosti. In tako mislijo moji prijatelji. Kaj morajo šele misliti in govoriti moji sovražniki. Dolgo sem ugibal in razmišljeval, kaj naj storim. Strogost bi bila neumestna in krivična. Če bi Marijo Salom oSalomo kaznoval za njene nepremišljenosti, bi s tem priznal, da verujem v njeno krivdo, katere v resnici ni.«
 
Gospa Katarina ni prekinila Pirina niti z najmanjšo besedo, niti z enim samim vzdihom. Ko je končal, je rekla počasi in hladno.
Vrstica 2.701 ⟶ 2.643:
»Jeli zdaj vse, kar mi imate povedati?«
 
»Ne, milostiva. Nikolaj Kolovški tudi s svojim sinom ni zadovoljen, Češčeš, da ima nevredne tovariše, da pijancu jepijančuje, da je razuzdanec in da dela sramoto imenu, ki ga nosi.«
 
»V teh stvareh si ne upam iz reči nobene sodbe,« je po daljšem molku rekla Katarina. »Moja hči ne kaže samo očitno, da me ne spoštuje, nego se trudi, pokazati vsemu svetu, da me sovraži. To me globoko žali in prav zato nečem o njej izreči nobene sodbe, zakaj očitalo bi se mi lahko, da nisem pravična v svoji sodbi. A tudi kar se tiče mojega sina Adama, si ne upam izreči kakega mnenja; ljub mi je in mojemoja ljubezen do njega ga morda oproščtoprošča tudi tedaj, kadar mu drugi ne morejo prizanašati. Ako vam je mo,moj mož naroČilnaročil, naj jaz na svoja otrokiotroka bolje pazim, izvolite mu sporočiti, dida sta že dorasla in da bi se ukloniliuklonila samo krepki volji očetovi.«
 
»Vaš soprog mi ni rekel, naj Vam naročim tako nadzorstvo, marveč me je prosil, naj jaz sam gledam in pazim na njegova otroka.«
Vrstica 2.711 ⟶ 2.653:
»Da, meni, milostiva gospa,« je odgovoril Pirin in se lahno naklonil.
 
»Vam,« se je � eše vedno Čudilačudila gospa Katarina. »Vam poverava moj mož tako nadzorstvo, dasi niti natančno ne ve, kdo da ste, pa Vam izroča pažnjo nad sinom in nad hčerjo?«
 
»Ne le nad sinom in nad hčerjo,« je z veliko resnobo in posebnim poudarkom rekel Pirin, rmarveč»marveč nad vsemi člani rodovine Kolovške, ki svojemu imenu ne delajo časti.«
 
Gospa Katarina je prebledela in prvič se je v njenih očeh prikazal ogenj.
Vrstica 2.719 ⟶ 2.661:
»Gospod − Vi me žalite! Kako se drznete, z menoj tako govoriti?«
 
r »Poslušaj te me do konca, milostiva gospa,« je s trpkim usmevom prosil Pirin. »Kar sem, in naj bom karkoli, Vašemu soprogu se zato nimam zahvaliti, niti komu drugemu. In od nikogar ne potrebujem ničesar. In v svojem srcu imam same spomine. Tudi lepe spomine. Imel sem očeta, ki je postal že v mladih letih vdovec. Dolgo časa smo mu bili otroci edino veselje, ali naključje ga je seznanilo z lepo mlado damo in ta dama je v njegovem srcu razvnela plamen ljubezni. Tako iskrena in vroča je bila ta ljubezen, tako je osrečevala mojega očeta, da je čisto pozabil, da je bila ta ljubezen velik greh. Zakaj dama, ki jo je ljubil moj oče, je bila omožena.«
 
Tesno je bilo gospe Katarini pri srcu, ko je poslušala to pripovedovanje, dasi ji še ni bilo jasno, katero damo ima Pirin v mislih.
 
»Moj oče je ljubil to damo iz vse duše in ta dama je ljubila njega, dokler ni prišel lep mladenič, ki je znal v sladkih omamljivih pesmih prepevati ljubezen in žensko lepoto. A moj oče je to damo vzlic temu še vedno ljubil. Ko je imela nekoč sesestanek s svojim pevcem, je njen mož za to izvedel ter hitel na dotično mesto, da bi svojo ženo in pevca kaznoval. Moj oče ga je prehitel in nezvesti svoji ljubici zaklical: »Adelajda beži, tvoj mož prihaja.«
 
stanek s svojim pevcem, je njen mož za to izvedel ter hitel na dotično mesto, da bi svojo ženo in pevca kaznoval. Moj oče ga je prehitel in nezvesti svoji ljubici zaklical: »A delaj da beži, tvoj mož prihaja.«
 
»Adelajda,« je vsa presenečena vzkliknila Katarina. »Adelajda Smledniška. Torej ste Vi ...«
 
»Jaz sem Marko plem. Pirin.« Osorno kakor povelje so donele te besede. »Ime Adelajda je med plemstvom močno razširjeno, to veateveste sami, gospa.«
 
»Torej je Va�Vaš oče zadušil opravičeno svojo ljubosumnost, da reši njo, ki ga je izdala?«
 
»Storil je tako, milostiva gospa. Vedno sem bil prepričanja, da je bilo to nad vse plemenito dejanje in zato sem na grobu te dame prisegel, da bom ravnal kakor moj oče, če pridem kdaj v podoben položaj.«
 
� eŠe predno je mogla Katarina kaj odgovoriti, se je Pirin že zasmehljal, gromko in trpko, in vzkliknil:
 
»Kako blazno govorim! Ubogemu Pirinu ni sojeno, da bi postal deležen take sreče. Iz povesti o svojem očetu sem le nekaj malega presadil v svoje srce. Nekdo mi je rekel, da ima svojo ženo na sumu, da mu ni zvesta in jaz pravim tej ženi: Bodi previdna!«
 
ni zvesta in jaz pravim tej ženi: Bodi previdna!«
 
Zatrepetala je gospa Katarina pri tem svarilu in pozabila na vse svoje sklepe, da se ne bo dala presenetiti ali ujeti v kako past.
Vrstica 2.751 ⟶ 2.689:
»Vaš mož pride semkaj s tolikim zaupanjem do mene, da mi bo verjel, če mu rečem: Vse je zlagano. In na mojo čast, gospa, jaz mu bom rekel: Vse je zlagano.«
 
Katarina je zakrila svoj obraz z rokama, da bi Pirin ne videl njenih solza, in tiho ihteč je a vzdihnilazavzdihnila:
 
»Ah, kako sem nesrečna, kako me je sram, da Vam moram biti hvaležna.«
Vrstica 2.757 ⟶ 2.695:
Njena bol je bila tako velika in tako resnična, da je ganila celo Pirina.
 
»Ni treba, da bi Vas bilo sram, gospa. Jaz sem na svetu toliko trpel in prestal toliko muk, ne da bi se bil komu smilil, da nikdar ne pozabim onega dne, ko ste gledali namena-me sicer hladno ali brez sovraštva in brez zaničevanja.«
 
hladno ali brez sovraštva in brez zaničevanja.«
 
»Na Vas, gospod, na Vas? Kdaj? Ali, za Boga, povejte vendar, kdo da ste. Saj moram vendar vedeti, kdo mi hoče rešiti čast in s tem življenje! Kaj ste morda vendar ...«
Vrstica 2.767 ⟶ 2.703:
Pirin je vstal in poljubil Katarinino roko.
 
»Zapu� čamZapuščam Vas, gospa. Kar sem Vam hotel povedati, sem Vam povedal. Zdaj veste, zakaj sem Vam izdal tajnost, ki mi jo je zaupal Vaš soprog. Ne izdajte mojega izdajstva in nikar ne povejte nikomur, da sem Va�Vaš prijatelj.«
 
Molče je gospa Katarina stisnila Pirinu roko. Ko je odhajal, mu je sledil njen pogled in ta pogled mu je pričal, da mu gospa Katarina Kolovška zaupa, ne da bi vprašala za njegove namene.
 
SeleŠele Bertonja, kateremu je Katarina natančno povedala, kaj ji je rekel Pirin, jo je opozoril na to. Dolgo sta ugibala, kake skrivne namene more imeti Pirin, a nista ničesar uganila. Njiju strah pred Nikolajem Kolovškim je pa bil tako velik, da je premagal vse pomisleke in da sta sklenila, zaupati Pirinu brezpogojno.
 
V tem je hodil Pirin po svoji sobi gori in doli, zadovoljnega obraza, a ta zadovoljnost je imela na sebi nekaj neusmiljenega. Manfreda in Luka sta ga dolgo časa molče opazovala, težko čakaje, da jima kaj pove o svojih uspehih, a Pirin ju niti videl ni. Končno se je Luka naveličal tega čakanja.
Vrstica 2.781 ⟶ 2.717:
In ko sta stali steklenici na mizi, si je natočil Pirin poln vrček vina in istotako Luki.
 
»TrČiTrči, Luka! Moji sovražniki so zdaj v mojih rokah. Privezal sem jih nase s tem, kar je v njihovih srcih najbolj skritega in kar je najbolj sramotnega v njihovih dušah. Nisem jim samo prijatelj; njihov zaveznik in sokrivec sem. Ali umeješ moje zadoščenje, Luka? Držim jih za uzde njihovih strasti. Popeljem jih lahko kamor hočem. Privežern jih lahko svojemu konju na rep in jih poženem v kri in v blato. Trči Luka, trcitrči z mano na srečno in grozno uničenje roda Kolovškega.«
 
Trčila sta in izpraznila vrča.
 
»Zdaj sem zopet enkrat videl in slišal Krištofa Zlatopoljca,« je menil Luka in vnovič natočil vrče, zakaj načelo njegovo je bilo, da mora mož piti, dokler ima kaj vina, pa če bo zapil večno zveliČanjezveličanje.
 
»In kaj praviš ti, Manfreda,« je vprašal Pirin. »Ali se ne veseliš mojih uspehov?«
Vrstica 2.807 ⟶ 2.743:
»Storite, kar hočete, gospod, a to Vam rečem: Če hoče Krištof Zlatopoljec doseči svojo osveto, naj odstrani vsak najmanjši kamenček na svojem potu.«
 
==XI.==
 
Tiho in enakomerno je bilo življenje v mengeškem gradu in tudi navzočnost Pirinova ni provzročila nobene premembe. Pirin si je bil v nekaterih dneh pridobil spoštovanje in prijateljstvo skoro vseh grajskih prebivalcev. Katarina in Bertonja sta v Pirinovem varstvu bila srečnejša in brezskrbnejša kakor kdaj poprej, ponosna Marija � alomaSaloma pa je bila � eše ponosnejsa, ker jo je vsak dan bolj prepričaval, kako brezmejno vdan ji je Pirin in kako neskončna je njegova ljubezen do nje. Ta ljubezen jo je tako osrečevala, da se ni nikdar upa.aupala vprašati PirmaPirina, kdo da ieje v resnici, boječ se, da ga užali in prežene od sebe. Sprijaznila se je celo z mislijo, da ni Marko Pirin nihče drugi, kakor Krištof Zlatopoljec in končno ji je postala ta misel še ljuba in je povečevala njen ponos, češ, da mora biti res pristna in nad vse plemenita njegova ljubezen, če ji žrtvuje vse in celo svoje smrtno sovraštvo do njene r o dovinerodovine.
 
Marija � aloma si sama ni bila na jasnem, kaka čuvstva goji do Pirina. Dostikrat si je rekla, da ga ne ljubi ne najmanj, a bila je toli odkrita in si tudi priznavala, da bi ga na noben način ne hotela pogrešati. Časih si je mislila, da si želi njegovo vdanost in njegovo ljubezen ohraniti samo zaradi tega, ker nadkriljuje Pirin vse v gradu navzočne plemenitaše v vsakem oziru, torej iz gole ničemurnosti. A če je potem videla Pirina v prijaznem razgovoru z njeno materjo in čutila, kako jo to razburja in ozlovolja, tedaj si je priznala, da so jo na Pirina vezala že tudi druga čuvstva in naposled si je priznala, da je celo ljubosumna na svojo mater, dasi je poznala razmerje med gospo Katarino in mladim Bertonjo.* V urah takega spoznanja je plašno zbežala iz družbe in se zaprla v svojo sobo. Pripravljena je bila, darovati Pirinu svoje telo, Če ji prinese glavo Ga� parja Khisla, a bala se je, da bi se resno zaljubila v Pirina in
Vrstica 3.501 ⟶ 3.437:
Župnik Lavrencij je togote škripal z 7obrni, ko je videl, da sta Nikolaj Kolovški in Krištof Zlatopoljec iz lastnega nagiba storila to, kar jim je nameraval ukazati kot namestnik bolnega prelata Orsana. Jezilo ga je, ker v tem dokazu vernosti in vdanosti ni bilo niČ poniževalnega, saj se Nikolaj in Krištof nista pokorila kakemu ukazu, nego se prostovoljno odloČila za ta korak.
 
Župnik Lavrencij ni imel najmanjšega povoda, da bi bil mogel reči kako zlo besedo o Krištofu. Po zahvalni molitvi je imel izpred altarja govor, v katerem je hvalil hrabrost iuin junaštvo vseh plemičev in vsega vojaštva, ne da bi razen poveljnika koga posebej omenil. S tem pa je župnik le napeljal vodo na Zlatopoljčev mlin. Vojaštvo je na svoje oči videlo izredno hrabrost Zlatopoljčevo in vedelo je natančno, da je bil sovražnik poražen samo vsled tega, ker je bil Zlatopoljec v zadnjem hipu priskočil na pomoč. Vojaštvo je to zdaj toliko višje cenilo, ker je bilo prej Zlatopoljcu zabranilo udeležbo pri boju in ga prisililo, da je ostal med bojem ujetnik župnika Lavrencij a. Hvaležno mu je bilo, da je utekel iz tega ujetništva v tistem trenotku, ko je bila nevarnost največja in da je prihitel na pomoč tistim, ki so mu malo ur prej stregli po življenju. Vojaštvu ni bilo prav, da žup nik Lavrencij v svojem govoru ni omenil Zlatopoljca, zlasti ker je ta prišedši bosonog in gologlav v grajsko kapelo pokazal, da ni niti s hudobnim duhom v zvezi, niti privrženec krivoverskih spokornikov.
 
Sprejem, ki so ga plemiči in vojaki priredili Krištofu Zlatopoljcu, ko je zapustil grajsko kapelo, je bil tako presrČen, da Krištof zdaj ni več dvomil, da so premagani vsi sumi, ki so vladali proti njemu in da ima zdaj med armado Nikolaja Kolovškega tako zaslombo, da se bo lahko z velikimi koraki približal svojemu smotru.
Vrstica 3.793 ⟶ 3.729:
Krvosrd je hotel Krištofa prekiniti, toda ta ga je hitro zavrnil:
 
»Pusti me, da povem, kar mi je na duši. Od svoje domovine jaz ne morem ničesar zahtevati in ničesar dobiti. Ali mi more domovina oživiti sestro in vrniti očeta zdravega in nepohabljenega? Celo božja roka ne more veii popraviti, kar se je zgodilo mojemu rodu. A če domovina ne more zame ničesar storiti, če prepušča meni samemu maščevanje, nimam tudi jaz napram domovini nobenih dolžnostih več. In ta domovina zahteva z<Jaj celo, da naj se jaz odpovem svojemu maščevanju in naj se posvetim delu za moč in svobodo KamniČanov, viteza Pyrsa, grofov Sternbergov iuin drugih gospodov. To je blaznost.«
 
»Krištof − strast te je tako prevzela, da ne moreš več pravično soditi.«
Vrstica 3.933 ⟶ 3.869:
»A, kaj vas to briga − saj pri našem početju ni udeležen ljubi vaš prijatelj Bertonja.«
 
Gospa Katarina je spričo teh žaljivih besedi najprej zardela do las min potem prebledela, a zamogla je vendar še z odločnim povdarkom reci:
 
»Bertonja bi se take igre gotovo ne udeležil, ker ima boljše pojme o dostojnosti. Sicer pa velja moja beseda še vedno nekaj v tej hiši in zato prepovedujem te igre.«
Vrstica 4.361 ⟶ 4.297:
V pesmi je bilo povedano, da je hraber plemič iz mejne grofija Kranjske prišel v sveto deželo, kjer si je pridobil ogromnega bogastva. Ko se je vračal domov, je vihar zanesel njegovo ladjo na breg otoka, kjer je vladal kristjanom sovražen kralj. Ta
 
se je polastil kranjskega viteza in ga vrgel v ječo. Kraljeva hči pa je videla viteza in njeno srce je prevzela neskončna ljubezen do lepega iuin hrabrega tujca. Vsak dan je morala iznova prositi očeta, da je tujcu zopet za en dan podaljšal življenje. Končno se ji je posrečilo rešiti ljubljenemu vitezu življenje in imetje. Zbežala je ž njim. A žrtvovati je morala svoji ljubezni lastnega očeta. Rešila je kranjskega plemiča le, ker je odbila bogatega in mogočnega snubca, ki je vsled tega začel proti njenemu očetu vojno. Premagal je kralja in ko je kralj um traje klical svojo hčer, je ta hitela rešit ljubimca. Ko sta bila na varnem, je kranjski vitez pokleknil pred kraljevo hčerjo in ji prisegel, da postane njegova žena. In kraljeva hči mu je verjela in ni ji bilo žal, da mu je žrtvovala očeta in domovino, čast in nedolžnost.«
 
Vsi poslušalci so si bili zdaj popolnoma svesti, da poje Manfreda ne le o Krištofu Žlatopoljcu, nego tudi o sebi sami. Vsi so se stisnili bliže, vsi so so Čudili, da že prej niso spoznali, da je ta lepi paž ženska, in so z napeto pozornostjo poslušali drugi del pesmi.
Vrstica 4.483 ⟶ 4.419:
likanskega, uresničenja starih želj in srčnih upanj.
 
Z enim samim pogledom sta se bila stari Zlatopoljec in Manfreda porazumela. Zlatopoljec je vzel izza pasa svoje bodalo. Z enim samim skokom je bil pri Luki in ga je podrl vznak na tla, potem pa mu pokleknil na prsa in mu nastavil bodalo na vrat. Luka se tudi potem ni branil, ko ga je bilo minilo prvo preseneČenje, ako ga je napad sploh presenetil. Čelo nasmehnil se je iuin očividno je bilo, da si ne dela nobenih skrbi zaradi svojega položaja.
 
Manfreda je pristopila in se sklonila nad Luko.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Osvetnik«