Sodba večne pravice: Razlika med redakcijama

 

Zato se tem bolj čudim, ko nekega dne stopi gospod Komar starejši v mojo pisarno ves preplašen in me prosi pomoči.

„Pomoči? V čem?" ga vprašam in odrinem spise od sebe, katere sem ravno prebiral.

 

 

„Včeraj popoldne se pripelje kočija pred mojo hišo, se vstavi, strežaj skoči z voza, odpre vrata in ven stopi gospá s črnim pajčolanom na obrazu in pride k meni v pisarno, za njo strežaj, kočijaž pa ostane zunaj pri konjih. Prašam jo, s čim ji morem postreči. ,Jaz sem baroninja N,' spregovori, ,in ker sem ravno po opravkih, pridem prašat, je li ta moja srečka, ki je bila, kakor vidite, pri vas kupljena, pri zadnjem srečkanji kaj zadela.' — S temi besedami mi poda srečko, jaz pogledam številko — nataknem očala, da bi bolje videl, ker prostim očem ne verjamem, kajti na srečki berem isto serijo in številko, ki je prvo dobitko s 130.000 gold. zadela. ,Ni nič, kaj ne?' praša baroninja vidé, da tako dolgo gledam. ,Pač, gospá baroninja', pravim jaz, ,zadeli ste prvo dobitko.' — ,Koliko?' vpraša baroninja na videz mrzlo in mirno. — ,Nič manj ko 130.000 gold.' — ,Hm!' spregovori enako hladne krvi, le nekoliko se ji zasveti obraz pod črnim pajčolanom, ,kje in kdaj bom dobila ta znesek?' — ,Prav za prav v kakih 2 mesecih.' — ,Ej, kako dolgočasno! Denarja sicer ne potrebujem, a sitno mi je vendar še enkrat hoditi sem po-nj.' — ,Ne bo treba, gospd baroninja! Če mi pustite srečko in svojo adreso, bi ga vam jaz poslal.' Na to pogleda mene in srečko in vidi se, kakor da bi mi ne upala prav. Čez nekaj minut pa zopet spregovori: ,Sama ne vem, kaj bi storila. Ej, veste kaj, da bo vseh potov konec, jaz vam pustim srečko, dajte mi za njo le 120.000 gold., ker nekoliko provizije mora biti!' —,Bo premalo, gospá baroninja, ker že davek znaša 13.000 gold.' - ,Ali toliko! Tega nisem vedela, ne zamerite. Koliko mi tedaj daste za srečko?' — Jaz vzamem v roko papir, ga ogledujem od vseh strani, primerjam z drugimi, a ne najdem nobenega razločka med njimi, tedaj je srečka prava. Ponudim jej za-njo 100.000 gold. Po nekolikem premišljevanji privoli s tem pogojem, da jej plačam koj in v gotovem denarji, katerega hoče nesti v hranilnico, da bo vsega mir."

„Tedaj ste jej dali za 117 000 gold. le 100.000 gold.?" mu sežem jaz v besedo.

 

 

„Tedaj le brž se podajte h komisarju in popišite mu kolikor mogoče žensko in njena spremljevalca, kočijaža in strežaja pa kočijo in konje. Jaz bom že tudi svoje storil."

Trgovec gre, jaz pa si naglo sestavim površno podobo dogodbe in načrt, po katerem se mi je ravnati. Ker je tu vse na tem ležeče, da se zasači ne le goljufica, timveč tudi dobi pri nji še denarja kolikor mogoče, je treba hitro ravnati. Goljufica je gotovo peljala se naravnost z mesta in ker je imela dan in noč časa, mora gotovo že daleč biti. Prvo sledenje za njo spada v mestne policije področje, zato grem tudi jaz naglo h komisarju, da se zmeniva, kaj storiti. Pri njem zvem, da je razposlal mestne stražnike sledit za kočijo, sam pa se poda z mano vred v Komarjevo štacuno izpraševat ljudi, ki so videli kočijo in konje. Kočija je bila zelo elegantna, konja rujavca, to je bilo vse, kar sva zvedela; o strežaju in kočijažu sva zvedela, da je prvi že bolj pri letih, zadnji pa srednje starosti. O goljufici je bil popis le površen, ker se razen starega Komarja ni nihče za-njo zmenil. Po teh plitvih poizvedbah sestaviva kolikor mogoče natančen popis in prvo, kar moreva storiti, je to, da telegrafirava na vse kraje, kolikor jih je ob železnici in kamor telegraf drži, povelje, prijeti vsako teh treh oseb in vstaviti kočijo, kjer bi se prikazala. Da to ne bo pri tako navihani goljufici nič pomagalo, tega sem bil že naprej prepričan; vendar zgoditi se je moralo.

 

 

„Spominjam se, da je nekdo bil. Da, bil je! Tudi on je kupil srečko in — da — še celo menjala sva za-nji, ker je trdil, da utegne to komu izmed naju srečno biti. Jaz nisem babjeverec, zato sem dovolil v menjavo in — to je bila vendarle moja sreča, sicer bi bil on zadel glavni dobitek."

„Se mar spominjate številke zamenjane srečke?"

 

Bolj ko jaz se je togotil trgovec Komar, ko mu je došla po sodniji ta novica. Zdaj se je moral za vselej odpovedati misli, da bo še kdaj videl tisučake, „ki so bili tako lepi", kakor je rekel.

 

Lotivši se tedaj druzega silnejšega dela kmalu skoro popolnoma z glave zgubim Komarjevo reč. Morda bi jo bil celó pozabil, kar mi doide par mesecev po oni dogodbi precej obširen pakêt po pošti. Napis je bil name in posebno zaznamovano, da se ima le meni v roke dati. Radoveden razprem zavitek in prvo, kar zagledam, je sledeča pobotnica:

 

„To ni res! Jaz dobro vem, da so oče ta znesek sabo vzeli in ga tudi pri vas izročili Komarju. Kako bi bili drugače mogli vam naročiti, da storite potrebne korake pri gosposki, da se ta na posestvu vknjiženi znesek iz zemljiške knjige zbriše?"

 

„Naročili so vam, to jaz tako dobro vem, ko vi," reče sin zelö razburjen.

 

 

Izgovorivši odpre vrata bližnje sobe ter jih za sabo zopet zapre in zaklene.

Sin je po tem, kar je slišal, skoro ob pamet. Je li to mogoče! Dobro mu je bilo znano vse, kar je oče počel, bil je prepričan, da je Komarju vse plačal, ker sta skupno štela denar, predno se je oče k odvetniku podal. Vrnivši se je izrazil svoje veselje nad tem, da je vse poravnano. Je li mogoče, da Komar hoče dvakrat plačan biti? Je li mogoče, da odvetnik, kije zraven stal, ko je oče naštel Komarju denar, in ki je potem pobotnico spisal, zdaj podpira to neverjetno krivico in noče o vsem nič vedeti? Gotova laž je, da bi bil oče po dogovoru denar nazaj vzel, kajti kam bi bil prišel ta veliki znesek! Oče ga ni nazaj prinesel, tega je sin tako gotov, kakor da bo enkrat umrl. Oče se ni nikdar lagal.

 

 

Tako je bil Oskar spolnil 18 let in dovršil svoje študije na tehniki, kamor ga je bil oče dal, ker je imel posebno nagnenje k tej stroki. OJga je bila dopolnila 20. leto. Krasno dekle, veselje videti jo! Čvrste, polne, pa vendarle nježne postave, izobražena v vseh za žensko takrat mogočih vedah, posebno v glasbi — je bila že marsikomu zmotila glavo, a njeno srce je pri vsem tem ostalo hladno, razen očeta in brata ni imel nihče prostora v njem. Morda bi se ne bilo vnelo še tako naglo, al brat Oskar je imel prijatelja, sošolca, nekaj starejšega ko on; ta je enkrat se nekaj dni mudil pri njem, ker sta skupno izdelovale nek načrt. Pri tej priliki se je Olga seznanila ž njim in ko je odšel, bila je zamišljena in molčeča. Oskar je na prijatelji zapazil enake prikazni, ki tudi bistroumnemu očetu niso skrite ostale. Al kaj! Mladeneč, sicer vrlo izučen tehnikar, nima nobenega premoženja, utegnejo preteči še leta in leta, predno bo dobil tako službo, da bi mogel misliti na ženitev, Olga pa, da-si popolnem izobražena, tudi nima od očeta nič pričakovati.

Nekega dne prideta oba mladenča vsa zamišljena domú. Oče ju praša po vzrokih tega.

 

„Z mano vred je kupil še nekdo srečko. Bili ste menda zadnji in čudno! Številke srečke so bile na obeh enake, le pri serijah je bil ta razloček, da je imela moja „enkljo" tam , kjer ona „štirko". Ta čudni primerljaj pokažem gospodu, ki je kupil drugo srečko, in nekaj mi prigovarja, naj ponudim svojo srečko gospodu za njegovo. Smejaje se dovoli, da ji zameniva. Morda pomeni to srečo. Jaz sem najboljše nade. Olga naj jo spravi, potem sreča ne bo mogla iti memo."

 

 

Štirnajst dni, to je, na dan srečkanja dobi oče telegram Alfreda tako-le se glaseč:

 

Kako je ta telegram očeta presunil, si vsak lahko misli. Vendar ni hotel naznaniti ga hčeri. Vso noč ni spal, ampak razvijal neko misel, ki mu je bila v glavo šinila. Na vse zgodaj zjutraj se poda k sestri, ki ni daleč od tod bila omožena s posestnikom, kateri je bil pa mož že pred letom umrl. S to ima dalji pogovor, čegar konec je ta, da se oba podasta v mesto, tam kupita od nekega konjskega barantača dva konja in pri sedlarju kočijo. Oče se napravi potem za strežaja, njegov strežaj za kočijaža in tako se peljejo h Komarju, kjer se jim je posrečilo, kar so nameravali zanašaje se na dobičkaželjnost in lakomnost Komarjevo. Kako so potem iz mesta ušli, je znano. Da jih od prve vasi naprej nihče ni videl in da je bilo vse sodnijsko preiskavanje zastonj, se razloži po tem, kar vam zdaj povem.

Sestra je stopila že v mestu s kočije ter se peljala s svojim vozom domu. Oče pa in strežaj njegov sta odkrila gorenji del kočije ter vrgla ga v vodo pod cesto derečo, tako je postal iz kočije le na pol pokrit voz, a katerim sta se peljala domú. Tam so skrili voz v podzemeljsko jamo skopano za repo in krompir, ter jo zasuli, konja pa je odgnal zvesti strežaj, kateremu je bilo znano, kako je Komar z njegovim gospodom ravnal, še isto noč proč ter ju pustil v hosti, naj gresta, kamor se jima ljubi. Gotovo ju je kdo potem vjel, a molčal ter ju dalje prodal.

 

 

Z zadovoljnostjo je zapazil, da so se trgovca P. prijele te besede. Pogledal je na uro, plačal, se poslovil od tovariša ter odšel. R. J., prepričavši se, da se je peljal res na železnico, je potem izpeljal, kar je nam že znano.

Tu naj bo še omenjeno, da je R. J. sam srečko tako izvrstno ponaredil, ker je bil v prejšnjih časih znan z nekim kamnotiskarjem, kateri mu je prilično to umetnost pokazal. Vendar je imel kot strežaj pri sebi pištolo in če bi bil Komar zapazil goljufijo, bi jo bil sprožil va-nj, naj bi že potem bilo, kar koli. Vse ali pa nič — to je bil njegov sklep in sreča za Komarja, da ni zasledil goljufije, sicer bi bil že dolgo gnjil v zemlji. — —

 

 

„Nič ni res, nič mi ne bote dokazali. Oni odvetnik je mrtev, nihče nič ne ve."

„Kdo je ta R. J.?" pa silim jaz dalje, „vam je znano imé!"

 

 

„Mu ni ime Oskar?"

„Da, Oskar! Tedaj ga že poznate. Zdaj zida tovarno doli za mestom."