Iz globočine morja: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
m (popravek)
Ko nekega jutra tako zdelan za akti sedim, vstopi znan menjevaiec, povsod po svetu sloveč za nenavadno premožnega moža, skoz čegar roke gre po več mili­jonov na leto. Tu naj mu bo imé Ripar. Ljubo mi ravno ni bilo, da me je motil v poročilu, katero sem, prebravši veliko obširnih zapiskov, ravno sestavljati jei; zato mu tudi nisem posebno veselega obraza pokazal. To je moral on zapaziti, kajti ko mu molčé pokažem stol, naj bi sedel, odloži klobuk in palico in pravi res­nega, zelo prestrašenega obraza:
 
„Dobro vem in tudi po skladovnici sodnijskih pisem {{prelom strani}} razvidim, da vas motim v silnem in važnem poslu. Toda naj se vam tudi zamerim, — reč, ki me k vam pri­pelje, je prevelike važnosti in tako nujna, da bom svoje poročilo skrčil, kolikor se dá, kajti tù je škoda za vsako minuto, ki bi se potratila z nepotreb­nim besedovanjem."
 
Ta odločnost in preplašenost trgovca tudi mene osupne; tedaj ga povabim, naj pové, kaj ga je k meni pripeljalo.
 
„To je že res! A kako bi se mogla vršiti pre­iskava, kako bi se dalo pozvedovati za hudodelnikom, pa prikrivati hudodelstvo?"
{{prelom strani}}
Trgovec si vnovič obriše potni obraz, potem na­daljuje:
 
 
„Škoda za tako vrlega najemnika! Vselej je točno plačal naprej in tudi za ta mesec je že vse plačano. Toda kar je, je. Ali vam je poslal tudi ključe?"
{{prelom strani}}
 
„Po telegrafu to ni mogoče, dragi. Saj boste vi imeli kake druge, ki odpro sobo, sicer bo treba iti po ključarja".
 
 
Gospodar se malo obotavlja, a ko mu zagotovim, da bom plačal škodo, če se je pri odpiranji po klju­čarji kaj zgodi, privoli in pošlje po ključarja. Po oma­rah in mizah ne najdemo druzega, nego nekoliko obnošene obleke, nepopisanega papirja ter časnikov. Vse to zložimo in zvežemo skup in odpravimo z zaklenje­nima skrinjama skup v mojo pisarno. Tu dam odpreti tudi skrinji, a v njih je le nekaj knjig in novejše obleke, druzega nič. Temu se nisem posebno čudil, ker sem vedel že naprej, da je hudodelnik voičil vse, kar bi utegnilo le količkaj kazati sled za njim. Ven­dar ukažem vse to shraniti.
{{prelom strani}}
 
Drugo važno delo mi je zvedeti, kako so pisma z nakaznicama do bank prišla Spitlerju v roke. Podam se na pošto in si dam izročiti prijemnice od rekomandiranih pisem. Ob enem pokličem k sebi pismonošo, da bi mi povedal, komu je pisma izročil. Mož se mi zdi nekako preplašen in ker se v svojih govorih ne­kako lovi, ga dam natihem opazovati. Toda naj tu že naprej povem, da po njem po dolgi preiskavi ni prišlo nič druzega na dan, ko da je po svoji navadi pustil ta pisma z drugimi vred na trgovčevi mizi in prišel čez kake pol ure nazaj po prijemnico. Ko se je prepričal, da so vse podpisane s trgovčevim imenom, jih je vzel ter na pošti zopet oddal.
 
Preobširno pa bi bilo popisovati vse, kar sem vkrenil in kaj dosegel z vsem svojim trudom, z vso trumo ljudi, kar sem jih bil na noge spravil. Naj toraj le ob kratkem povem, da sem bil po preteku štirnajstih dni skoro tam, kjer tisti dan, ko je trgovec Ripar prišel mi naznanit hudodelstvo. Le toliko je bilo jasno, da je Spitler skrivaj vzel pisma z nakaznicami, pisma trgov­cev, proseča za podaljšanje obroka za plačo, sam pisal in podpisal, posnemajoč podpis dotičnib trgovcev, pisma svojega gospoda, ki so dovolila naprošene obroke, pa sam pridržal. Po vsem tem je bilo skoro gotovo, da je Spitler delal brez sokrivcev; vsaj so se moji pozveduhi vsi vrnili, a ne da bi bili zvedeli najmanjšo reč. Tudi poročila iz tistih krajev, kamor sem bil poslal telegrafična naznanila, niso ničesa odkrila. Še toliko ni­sem mogel zvedeti za gotovo, na katero stran je Spitler bežal z denarjem.
 
Vse to me je zeló bodlo, ker sem že par tisočev {{prelom strani}} trgovčevega denarja porabil. Jel sem se trgovca ogi­bati, ker me je vselej prašal, kako je in kaj, jaz pa sem imel za-nj vedno isti odgovor, da dozdaj se ni prišlo nič izdatnega na dan.
 
K temu je prišla še druga sitnost. Dasiravno je bila preiskava strogo tajna, se je med tem vendar zve­delo, da je Riparjev blagajnik zginil in okradel svojega gospoda za velik znesek. Nasledek tega pa je bil ta, da so trgovske hiše, s katerimi je bil Ripar v kupčijaki zvezi, druga za drugo jele pritiskati na-nj in priganjati ga k sklepu računa in poravnanju dolgov. To je sicer še vedno premožnega moža spravilo v precejšnje zadrege, in nekega dne, ko mu zopet nisem mogel dati tolažljivega odgovora, mi reče: „Jaz sem že obupal. Spitier je šel čez morje, kamor vi ne morete za njim. Zato pustimo vso to reč. Tudi sem — tega ne bom tajil — zdaj v denarnih zadregah, zato bi vas prosil za oni denar, kar ga je še ostalo."
 
„Predno na to odgovorim — zavrne mladaneč — do­volite, da vam svoj namen malo natančneje razložim".
{{prelom strani}}
Resnobnost mladenča me stori radovednega. Zato mu pokažem stol pri mizi in ko sedeva, prične: „Najprej prosim dovoljenja, da s svojo povestjo nekoliko v preteklost sežem."
 
Jaz prikimam in potem mi bolj obširno pripove­duje to, kar jaz tu v kratkih besedah podam: Dolar je bil sin še dokaj premožnih starisev, ki so mu pa potem, ko so po nesreči prišli ob vae premoženje, po­mrli, zapustivši mu še toliko, da je komaj komaj do­vršil svoje študije. Kot praktikant je imel toliko plače, da ni glada umrl, zato si je moral iskati postranskega zaslužka s podučevanjem v francoščini in angleščini; oba jezika je dobro znal, zlasti francoski mu je bil gladak. V tem jeziku je podučeval tudi Emo, hči trgovca {{prelom strani}} Riparja. Ta poduk, da-ai za goapico Emo jako ugoden, ker se je francoščine dobro naučila, pa je bil nesreča za obojna srca; kmalu sta nevedé in morda tudi nehoté zapazila, da se ljubita in da ne moreta biti drug brez druzega. Srečne so jim bile ure in da bi poduk dalje trajal, delala je gospica nalašč napake v besedi in pisanji. Tako bi bil poduk morda še dolgo trajal, a prišel je izdajalec v podobi blagajnika Spitlerja, ki je nekega večera med vrati zapazil njuno skrivnost in jo škodoželjno očetu razodel, maščevati se hoteč zarad tega, ker je sam po Emini roki stregel, a ona ga je zaničljivo odpodila. Tako je bilo ljubezni konec, nit med njima popolnoma pretrgana, ker so stariši na hčer skonca ostro pazili, pozneje pa jo celo po­slali k žlahti daleč proč. Vkljub temu si je bil Dolar svest, da njena ljubezen do njega ne bo nikdar vgasnila. Al upanja ni bilo nobenega, da bi bila kdaj nje­gova, kajti oče njen, kateremu je rekel, da ima naj­boljše namene ž njo, ga je osorno odpodil rekoč: „Na­meni so prazna reč; kedar boste sodnijski svetnik, ali pa, če to ne, kedar boste imeli 300.000 gold. premo­ženja, takrat se zopet oglasite, morda se zmeniva. Do­kler pa tega nimate, ne pridite niti dekletu, niti meni pred oči."
 
„Hm! to je zadosti odločno" — spregovorim jaz, ko v svoji povesti nekoliko preneha. „Milujem vas. Toda mlada srca se hitro vnamejo, a tudi hitro ohladé. Najbolje, da skušate si jo izbiti iz glave. Kar ni člo­veku dano, tega naj ne doseza. Tolažite se s tem, da je maogo mladenčev v enakih okoliščinah."
 
„Ta povaljani papir je važen dokument," pravim jaz po kratkem premišljevanji, „al kaj pomaga! Hudodelnik je unkraj morjá, predaleč za roko naše sodnije. Kdo bi šel za njim, kdo trpel stroške tega potovanja! Denar, kar mi ga je okradeni trgovec izročil za stroške preiskave, sem mu nazaj dal, in zdaj si ne upam priti z novo prjšojo in tudi nočem. Iz sodnijske kase bi se pa za tak namen, pri katerem je konečai vspeh še jako dvomljiv, dovolila jako majhna svota."
{{prelom strani}}
 
„Gospod svetovalec", prične na to Dolar resnobno in slovesno — „vse to sem tudi jaz premislil, tedaj iz vaših ust nisem pričakoval drugačnega odgovora. Zato mi pa vaše pojasnilo nikakor ne omaja trdnega sklepa."
 
 
Ubogo dete! Molčal sem, a kedar sem po naključji kje naletel na njo, me je iskalo njeno oko, da bi iz njega bralo, kaj in kako. A jaz ji nisem mogel nič povedati, ko to, da nimam še nobenega, tedaj tudi ne slabega poročila od njega. — —
{{prelom strani}}
 
{{nejasno|Najbrž tu nekaj besedila manjka. Preveriti v fizičnem izvodu Novic v kakšni drugi knjižnici.}}
 
Razume se, da sem to pismo hipoma prebral. Ker se mi je pa zdelo nevarno, pokazati ga brž Dolarja, {{prelom strani}} ki je še nepremakljivo zrl v vrata riparjeve hiše, mu rečem, naj gre z mano, ker se mi zdi, kje bi utegnila biti Ema. Res gre z mano. Po poti ga po ovinkih pri­pravljam na to, da bi se utegnila ji kaka nesreča pri­petiti. Pri prvih besedah pa že obstoji, se obrne va-me in reče z neko divjo odločnostjo:
 
„Gospod! Vi ravnate z mano, kakor zdravnik z bolnikom, ki nima druzega pričakovati ko smrt. Lepo in hvala vam! Al jaz sem že mnogo strašnega prestal, zá-me se vam ni treba bati. Zato pripoznajte brez ovin­kov: To, o čemur vi pravite, da se utegne meni pripe­titi, se je že pripetilo. Vi ste prej brali pismo — —"
 
Brž ko stopi, vsled hude vožnje zeló bolehen, na suho, poda se k mestni policiji, da bi se tam legitimiral in prosil pomoči, ako je bo treba. A tu mu niso ver­jeli, in malo je manjkalo, da ga niso zaprli; vzeli pa so mu vsa pisma in mu jih dali nazaj še le, ko se je oglasil pri nemškem poslancu, kateri jih je potem nazaj tirjal in zahteval policijske pomoči za Dolarja, če mu je bo treba. Policija in sodnija ste to pomoč res ob­ljubili, ali koliko je bila ta obljuba vredna, pokazalo se je pozneje.
{{prelom strani}}
 
Po teh sitnostih poišče Dolar one bankirje, do ka­terih je imel Spitler denarne nakaznice v Hamburgu. Ne eden ni hotel o tem nič vedeti, vsak pa je trdil, da dozdaj ni bilo nikogar z enakimi nakaznicami po denar in da tako veliki zneski v tem času sploh niso bili iz­plačani. „Če je to res — in zakaj ne bi bilo?" — si misli Dolar — „potem Spitlerja še ni bilo sem, mora biti še le na poti. Zdaj mi ne bo ušel." Najame si tedaj stanovanje blizo lake in kedar se bliža kaka ladija, jo gré čakat k morju kolikor mogoče med prve čakalce, katerih je bilo vselej veliko.
 
„O, ne manjka se jih in še dragi niso. Za par pesos, pa zgine tisti, ki je komu na poti, da se jim le prej pokaže."
 
„Bankirji, pri katerih sem zamenil nakaznice in ki so zaslužili pri njih lep denar, so mi obljubili pokazati {{prelom strani}} ga ali vsaj natančno popisati. Pa dozdaj so mi le toliko vedeli povedati, da nosi zelene očali in je kak Francoz ali Anglež. Kedar zdaj pride, ga bo bankir skušal pridržati, med tem pa bo v stranskem oddelku pripravljen fotograf njegov obraz fotografiral."
 
„Haha! Po fotografični sliki ga bode dotični po­močnik že spoznal. Toda, gospod Schmid, idiva. Zdaj imam že zopet toliko sape, da lahko greva nazaj. Po­toma se lahko še kaj pogovoriva."
330

urejanj