Ali nam je potreba domačih pisateljic: Razlika med redakcijama

Pisateljic so imeli Slovenci do zdaj prav malo; pa tudi zanaprej ne pričakujemo tako naglo večega števila. Razgovor o prihodnjih naših pisateljicah je tedaj nehvaležen predmet. Ali slovenske moči so omejene na vse strani; ne smemo nobene izgubljati ali rabiti neprimerno.

 

 

Tako smo svojo namero opravičili. Da pa jo pojasnujemo v leposlovnem listu, to ima dober razlog v mnenji, da leposlovne liste rade prebirajo, in v tem, da so pisateljice tudi pri nas preoravale do zdaj najrajše leposlovno polje.

Ravno takó ni treba meriti ženskih po omiki, ki jo dobivajo samo po šolah. Kakor se izurijo moški še le zunaj šole in kakor je med njimi mnogo izverstnih samoukov, ravno takó imajo mnogokatere ženske priliko in voljo, izobraževati se posebej in dopolnjevati šolske nauke.

 

 

Književna zgodovina bi vedela poterditi, da so bile pisateljice v zvezi z učenjaki in spretnimi pisatelji, kateri so jih pripravljali za javnost. Družabne razmere so ukoreninile v ženskah sodbo in predsodke, da nimajo tudi duševne samostalnosti. Zató se varuje vsaka pisateljica delovati brez vodstva, in le po terdnem prepričanji si upa izročiti ta ali ona občinstvu svoje proizvode.

 

Slovensko slovstvo ne more hoditi po visokih nogah. Merilo za splošno izobraženost mora biti pri nas v najugodnišem slučaji v sredi med visočinami in nižavami. Občinstvo ne potrebuje duševne hrane, kakoršno izročajo strokovnjaki učenim akademijam. To se ne godi tudi pri najizobraženejših narodih. In »Matica slovenska«, kakor tudi druge »Matice«, so same tako pohlevne, da ne marajo samo za strokovnjaško ali tudi le kolikaj preučeno osnovano gradivo. Tudi ti zavodi, ki so si vzeli najviše narodno merilo, hočejo izobražati bolj na široko, kakor pa širili vêdo na znotraj. Splošno hrepenenje pri vseh narodih se je vzbudilo vso vêdo in vse znanje prirejati za veče občinstvo in lajše pisati nego nekedaj.

Take splošne želje in zahteve pa se obračajo na dobro tudi vsem pisateljicam

drugih narodov in posebno našega. Za

boljšo vzgojo, priča ob enem, da se ji

ni treba boriti za vsakdanji kruh. Ženska,

spada gotovo med bolj omikane, tudi

ob enem med število onih, katerih vsakdanja nadloga ne pritiska.

{{razprto|Po vsem tedaj pisateljice kot

take ne zanemarjajo svojih dolžnosti.}}

Pa nismo še končali. Sofizma v omenjenem odgovoru tiči tudi v tem, da sili misliti, kakor da bi pisateljice izverševale svojo nalogo kot poklic.

 

 

Ako pa jih silimo le zaradi nezmožnosti h kuhalnici, smo dozdaj pokazali, kako jim je mogoče tudi kot pisateljicam brez sramote in vestno kaj storiti, in tako smo od njih zavernili najkrivičniše očitanje, pa tudi najneukretniše.

==III.==

 

In naj rečejo tukaj, da so oni edini na pravem mestu! Naj rečejo, da nam nič druzega ni še treba, za kar so {{razprto|óni}} sposobniši! Gospôda! Pa pokažite v knjigah »družbe sv. Mohora«,koliko spisov imate v njih iz ženskih rok! In recite, da bi one ne znale sestaviti te in one povesti; recite, da bi njih popisi o naravi in iz narave ne bili enako veljavni, nego moški, in primérniše navdahneni s potrebnimi izreki naravnega čutja, nego kateri koli spis te verste iz moških rok.

 

 

Tù smo najnižo stopinjo duševne moči poštevali; mi mislimo pa, da so slovenske ženske sposobne tudi kak naravni obraz naslikati tudi za omikane Slovence. In mi menimo, da bi se one manj silile, nego moški, katerim se pogostoma vidi iz vsake verste, da za tako delo niso poklicani.

Ako utegne katera rojakinja kaj dobrega storiti, naj svoje blage misli med tovarišicami razširja. Vodniki pravega pedagogičnega uma jih ne bodo zaderževali, pač pa podpírali v svojih organih.

 

 

S tem pa nismo še pri konci. Znano je, da ženske imajo lepši in boljši ukus na sploh. One tudi navadno lepše govoré nego moški. Ta lastnost jim je tudi v pisavi na korist, torej tudi književnemu jeziku ne na škodo. Naše pisateljice niso prisiljene po svetu ali strogo za poklicem hoditi. Izšolajo se in izgojé se navadno doma, in imajo priliko, v veči meri občevati z domačimi ljudmi. Jezika si ne pokvarijo s tujstvom toliko, kolikor moški izšolanec. Lepše jo torej po domače zavijajo nego moški. Ako je res, da ženske se ne spreminjajo toliko po čutenji in vsled tega tudi po mišljenji ne, je tudi njih govor v lepšem soglasji nego moški. Ako delajo kakor čutijo, bodo tudi pisale kakor mislijo. Naroda vsaj varati ne bodo hotele. One torej naravni govor pospešujejo v slovstvu, pisatelji pa se od njih lahko govore odkritoserčnosti in priprostosti učé.