Iskren zagovornik: Razlika med redakcijama

Poslani deček pride kmalu nazaj s sporočilom, da je Burgar dobil ves denar uže o poli štirih in odšel ž njim. Izplačal mu ga je bil blagajnik.

 

 

»Nerazumljivo« – maje M. z glavo – »in neprijetno. Denar moram poslati, da sem mož beseda.«

 

Po teh odgovorih postane mož tako slab, da se zopet sesede v postelji. Otroci se spuste vsi v jok tako, da se meni premilo stori in odidem. Zdravnik pa zopet zagotovi, da rane niso nevarne in da bo mož čez štirinajst dni že vstal.

Se vé, da po tem, kar sem zvedel, se nemudoma podam k blagajniku onega trgovca. Dobim ga v njegovem oddelku. Ko vstopim, me vljudno praša, česa želim.

 

 

»Se vé, da ne! Saj meni nič ne povedó. Kar vèn me spode, kedar se kaj menijo.«

»Ali so vas tudi včeraj popoldne zapodili, ko je Frank z denarjem domú pritekel?« – prašam jas poskušaje.

 

 

Razume se, da je vse to bilo sila velike važnosti za-me. Prepričan sem bil popolnoma, da je hudodelstvo storil Frank, a denar spravila vdova. Rad bi bil tudi njo prijel, al za to ni bilo zadostnih dokazov in vrh tega se mi je bolje zdelo, na tihem jo opazovati, ker bi bilo na ta način najlože mogoče zvedeti, kje je denar spravljen.

Policija, ki je bila med tem pregledala vse kote hiše in temne stopnice, ni našla nič druzega, kakor gumbo, čisto podobno gumbam na Frankovi suknji. Ko pokličem Franka in mu jo pokažem, ne taji, da on take ima; na suknji celó ena manjka. Čeravno pa je to sumljivo, on vendar reče, da jo je lahko zgubil kak drugi dan, ker je večkrat tam skozi hodil. Mogoče pa tudi, da jo je zgubil kdo drugi, ker več ljudi take gumbe nosi.

 

 

Obravnava se prične. Popisal jo bom le zato nekoliko obširneje, ker pojasni napis te povesti.

Ko se prebere zatožba, glaseča se na roparski napad in hudo telesno poškodovanje, se ima zagovarjati prvi zatoženec Frank. Ta taji vse, kakor v preiskavi. Ko pride na vrsto poškodovani Burgar in pové vse, kar vé, mu Frank v obraz reče, da ni nič res, kar pravi. Zagovornik dr. Grabar se te glavne priče loti s posebno ljutostjo ter jo hoče v zadrege spraviti tako, da slednjič starček ves nevoljen reče:

 

 

Sploh so bili njeni in njene mlajše hčere odgovori tako varčni, kakor da bi ji bil kdo naučil, kako naj govorite. Še celo državni pravdnik ni spravil nič iz njih, čeravno si je mnogo prizadeval.

Nastopi starejša hči. Na to sem bil jaz posebno radoveden. Ta pa taji vse, kar je prej povedala, tako, da državni pravdnik nasvetuje, jo zavoljo krive izpovedi dati v preiskavo. Ko to sliši, se tako vstraši, da se spusti v jok in potem tako zmedeno govori, da ni vse skup nič. Zagovornik naravnost izreče, da ni pri pravi pameti, in mati in sestra pritrdite temu. Meni se je pa zdelo, da ste jo obe prej vso ostrašili, tako da iz gole bojazljivosti ni vedela, kaj govori. Slednjič jej je celo slabo prišlo, da je morala domú iti. Državni pravdnik se ni sklicaval na njo, ker taka priča pred postavo tako ne bi bila veljavna.

 

 

Dokazovanje je bilo končano in državni pravdnik ostane pri zatožbi rekši, da je prišlo uže toliko na dan, da porotniki z mirno vestjo Franka spoznajo krivega, čeravno on sam vse taji.

Za drž. pravdnikom se oglasi zagovornik zatoženčev, dr. Grabar. Najprvo se spusti v hvalo instituta porotnikov in pravi, da si v posebno srečo šteje, da more danes govoriti pred tako inteligentnimi možaki, kakoršne pred sabo vidi. To – pravi – mu stori današnjo že samo na sebi lahko nalogo še lažjo, ker zagovarjati ima človeka, ki se mu zdi tako nedolžen, kakor vsak izmed porotnikov. Potem se spusti v kritiko dokazov.

 

 

In res! Dve tretjini porotnikov je izreklo, da Frank ni kriv napada in ropa in sodnija ga je morala spoznati za nekrivega.

Ko predsednik oznani to razsodbo, stopi Burgar pred sodnijsko mizo in praša:

 

Naj še ob kratkem povem, kaj se je zgodilo z Burgarjevo rodovino.

 

 

Slava dr. Grabarja kot zagovornika je v tem rastla tako, kakor po mastnih pravdah premoženje njegovo.