Mešana gospoda: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Madi (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 20:
Toliko obširneje moram pa opisati osobe, katere se bodo zaporedoma predstavile radovednemu bralcu. Osoba najbolj imenitna je gospod doktor Tilen Vogljanin, novo imenovani beležnik za Vinovar in njegovo okolico. Životopis mu je precej navaden. Tilen Vogljanin je začel dihati in jokati v kmetskej hiši. To se je zgodilo še za starih šolskih postav; vender je po kratkih otročjih igračah prebil sedemnajst let na različnih šolskih klopeh. Potlej je za mnogo dela in malo plače služil šest let po pisarnah, in prišel po stezi sužnosti in zatajevanja samega sebe do stopinje svobodnega moštva. Zdaj šteje trideset let; svoj gospod je in samec, ali da bolj jasno govorim, neoženjen. Gledé njegove vnanjosti sem iz gotovih poročil naslednje pozvedel: dokler je drugim služboval, sodile so mlade gospodične, da je prav čeden, prijeten človek; a matere mladih gospodičen se ga takrat niso posebno ozirale. Odkar je pa postal beležnik, nahajajo matere nadepolnih gospodičen celo več lepih lastnostij na njem, nego gospodične same takrat poprej, ko je bil še mlajši. To je verjetno; kajti matere mlademu človeku ne gledajo samo v lice, temuč tudi v žep. Starejše so, in hočejo tudi bolj previdne biti.
 
Znanja vreden je tudi doktorja Vogljanina pisar, gospod Koloman Kühlwasser. Mati, katera mu je pred šestdesetimi leti o svetega Kolomana godu dala življenje in priimek, pisala se je za Klobásarico; pa naš Koloman, ki ni od nikogar pričakoval bogate dedšine, dasi je bil rojen v bogatem gradu na Slovenskem, pisal se je od mladih nog Kühlwasser, česar mu ni nihče branil, in kar mu je menj koristilo, nego je pričakoval. Prva odgoja mu je bila mej hlapci in deklami {{prelom strani}} v gradu Skalomelu; potlej je z leti rastel tudi v službah od radolasanega podajalca do radolačnega pastirja, od pastirja do gonjača, od gonjača do resnicoljubnega lovca, od lovca do žeje vajenega pisarja in naposled do bolj prevzetnega nego mogočnega grajskega oskrbnika. Ko je vihar 1848. leta razpihal dim in blišč graščinskih gosposk, odložil je naš Koloman svojo službo in ošabnost. Strahovalno palico zamenjal je s popotno palico; pot ga je pa peljal bolj in bolj navzdol, in napósled ni druzega ohranil nego spomin na lepe dni in ime Koloman Kühlwasser. Bil je vsestransk kruhoborec, zraven pa vedno zdrav, vajen pokorščine in ponižnosti ter zadovoljen z malim zaslužkom in vsakeršno pijačo, katero mu je kdo plačal. Ko je prišel doktor Vogljanin v trg, predstavi se mu Kühlwasser in postane srečen pisar, zopet enkrat v stalnej službi in sicer za to, ker je poznal vse ljudi v Vinovarskej okolici. Tak mož je pa v notarskej pisarni neobhodno potreben.
 
Za svojo osobno postrežbo si je gospod Vogljanin privoščil slugo Tomaža Medveda. Ta je bil gospodu nekaj v rodu in jako reven; bil je dvanajst let vojak v Tirolih in na Laškem in se tam kot sluga natančnega častnika naučil, kako je treba gospodi streči. Žganje je jako ljubil in rad je pripovedoval. Vender je v njegovih povestih iz vojaškega življenja bilo nad petdeset odstotkov resnice. Samo takrat se je resnice popolnoma ogibal, kadar je pravil, kako je prišel do lesene noge. To je staknil resnično v boji, a ne z Lahi na strani svojega stotnika, nego v boji z zelenimi cesarskimi stražniki, ko je nosil prepovedanega duhana po prepovedanih stezah. Od kar doktorja služi, godi se mu dobro; on in njegov pisani maček, jedino premoženje, katero je iz domače vasi s seboj prinesel, imata dosti jéla in počitka. —
Vrstica 26:
Predstavil sem ti tri moške osobe; moram se lotiti tudi ženskega spola, kateri je, kakor v življenji tako tudi v vsakej zgodovinskej povesti, neizogibljiv.
 
Kakor se neoženjenemu gospodu spodobi in oženjenemu težko ubrani, zahajal je Vogljanin na večer v gostilno s prijatelji praznit litrov četrtinke. Poglavitna gostilna v Vinovaru je bila pri Kruljavej žabi. Tam je okrogla in premožna vdova, za možitev bolj pripravljena nego pripravna, vladala z debelo roko. Točila je samó vino in sicer pravcato dolenjsko kapljico, katero je dobivala iz Zagreba in Varaždina. Bila je sitna, nepostrežna, proti gostom bolj gospa nego krčmarica. {{prelom strani}} Vedno je trdila, da jej ni mari za beračijo, katero krčma nese, in da lahko živi brez krčme in nezadovoljnih gostov. Vender je imela vsak večer obilno pivcev in malo tihih, a nobenega glasnega grajalca. Nekateri so prihajali iz stare navade, nekateri zato, ker tudi v drugih krčmah niso dobivali boljše pijače in postrežbe, in nekateri zato, ker drugam zahajati niso smeli.
 
Krčmarica Neža od Kruljave žabe je bila hudobna ženska; pa bila je tudi oblastna in govorilo se je, da je njeno oblast marsikdo občutil, kakor mu ni bilo ljubo. Bali so se je posebno uradniki. Kajti pripovedovalo se je, da, kdor pride pri njej v zamero, pride tudi v nevarnost natolcevan biti pri višjih uradih, da je pokrit »Slovenec« (v njenih očeh najhujša pregreha), da je postopač v službenih urah, igralec itd. Ker so višji uradniki, ki so v Vinovaru urade preiskavah, redno ostajali pri našej krčmarici, in ker je ona v glavnem mestu imela visoko postavljene sorodnike, bil je strah pred njenimi ovadami in lažmi obče ukoreninjen. Ali je bil samo navaden, ali opravičen strah, ne bom preiskoval. —
Vrstica 34:
== II.==
 
Človek, navajen velikega mesta, omikane družbe in izbrane zabave, v malem mestu na kmetih marsikaj pogreša, na kar prej še mislil ni. Da Vogljaninu ni bilo preveč dolg čas po velikem mestu, pripomogel je najbolj gospod Ivan Justin, ki se je malo dnij za Vogljaninom uselil v Vinovaru. Gospod Justin je trideset let nebrojnej {{prelom strani}} množici nadepolnih mladeničev in paglavcev razlagal aoriste in Homera, supinum in Ovidija in bil je nekaj let tudi Vogljaninu oster, natančen profesor. Letos so ga deli v zasluženi pokoj s polno penzijo. Pred nekaj meseci mu je tudi umrla njegovega bitja krotkejša polovica, in ni ga tedaj nič vezalo na mesto in šolo. Preselil se je v Vinovar, da je bival blizu rojstne vasi in sorodnikov. Tukaj se je hitro udomačil: minula ga je profesorska čemernost in nezmotljivost, postal je uljuden, prijeten tovariš, in posebno z Vogljaniiiom se je kmalu iskreno sprijaznil. Nepopisljivo prijetno je bilo Vogljaninu, da more s svojim nekdaj neizprosljivo ostrim profesorjem o vsakej še tako kočljivej reči kar po domače besedovati.
 
Profesor Justin je s seboj pripeljal jedino veselje, katero mu je bila naklonila njegova ranjka: svojo hčerko Filomeno Filomena je jako izobražena, devetnajst let stara, lepa in v popolnej zavesti svoje lepote, ki jo ima na obrazu. Njeno srce je še prosto, pa ona je toliko prepričana o stanovitnosti in zmagovitosti svoje mičnosti in miline, da si še dokaj sme izbirati, komu naj podá srce in rokó. —
Vrstica 40:
Naravno je, da ima Vogljanin, sprijaznivši se s profesorjem Justinom, obilno priložnost bližati se lepej Filomeni. Mladi beležnik jej je prišel celò prav po godu; ker pogrešala je v malem trgu mestne zabave in zanimljive govorice. Uže čez nekaj dnij je njijino znanje prestopilo mejo hladnega prijateljstva. Sme se reči, da Filomena na Vogljanina ni samo takrat mislila, kadar je z njim govorila, in da je Vogljanin z njo rajši zastonj govoril nego z drugo žensko za plačilo po notarskem tarifu.
 
Filomena je bila jedino, razpestovano dete plitvo omikane profesorjeve soproge. Justin je imel lepe nazore o odgoji, in te je smel v šoli svobodno uresničevati. Učenci njegovi se niso učili samo jezika nego tudi duha starih klasikov, blagodušja, nravnosti in značajnosti. Tako je bilo v šoli. Domá pa, kjer je vladala žena, njegovi nazori o odgoji niso našli prostora. Hčerka je bila vzrejena proti očetovim ugovorom po matere praktičnih vodilih. Mati je pak bolj gledala na lepoto vnanjosti, nego na lepoto duše in srca. Komaj se je pri hčerki jela razcvitati telesna lepota, izrekla je mati uže sodbo, da je hčerke odgoja in muka glave z raznimi vednostimi dopolnjena, in da je od zdaj samo na to gledati, da Filomena dobi veljavnega, imovitega ženina. Razcvitala se je tedaj Filomena v zavesti svoje prehvaljene lepote; obdajali so jo čestilci in hvalilci, in do sitosti znane so jej bile vse nežne govorice, ki se {{prelom strani}} rabijo proti mladim gospodičnam in izvirajo ali v srci ali največ na konci jezika. Vajena je bila točno in priliki primerno odgovarjati rahlo ali burno čutečim, skromnim ali naglim čestilcem. Jezik, tisti košček ženskega mesa, ki, dokler se giblje, ohrani svojo mladostno živost in neutrujenost, bil je v Filomeni zgodaj oglajen. Taka deklica, in zraven res lepa in v navadnih salonskih umeteljnostih izurjena, morala je biti nevarna Vogljaninovemu srčnemu miru. On je dozdaj ženske poznal iz romanov in notarskih pisaren. Mej žensko iz romana in živo žensko je pa večji razloček nego mej cvetlico iz papirja in pravo cvetočo rožo. Ženske, ki hodijo v pisarne, so pa redno polnoletne, tedaj menj nevarne; tudi ne obiskujejo pisaren zaradi srčnih zadev. Pisarniške reči in srčne reči se sploh nikakor ne ujemajo. To vidimo ravno pri ženskah. Mladoletna dekleta v opravkih posvetnega premoženja potrebujejo in radovoljno prenašajo varstvo svojega očeta ali varuha; v zadevah svojega srca, v zapletkah, ki morebiti odločujejo srečo ali nesrečo vsega življenja, pa naj menj iščejo tega varstva; vender brez tega varstva največ prav sodijo in volijo. — Te izkušnje iz življenja ne razodevam, da bi mlade gospodične to beroč bile ponosne na instinktivno moč slabega spola; ampak hotel sem samo pomiriti omožene gospé, ki imajo uže vsaka svojega. Vsaka je dobila pravega moža, in ne bila bi boljšega dobila, ako bi tudi za svet bila povprašala vse očete in sodnike. Vender ni pravila brez izjeme. Poznam priletnega advokata, kateri je dosegel redko zaupanje, da ga je gospodična mladih let resno vprašala za svet, ali se sme zaljubiti v nekega mladeniča. —
 
Da se vrnemo k Vogljaninu in Filomeni, pristavljam, da je Vogljanin bil tudi toliko gizdav, da je želel Filomeni dopasti. Steza, katero si je gladil do njenega srca, pa ni bila nastlana z navadnimi Filomeni davno znanimi cvetlicami. Takih Vogljanin ni imel nabranih. Njegovo laskanje je bilo bolj prvotno, a tudi bolj izvirno. Zategadelj je bilo Filomeni bolj zanimljivo; sezalo jej je v srce in ona je sodila, da iz srca izvira. Vogljanin vender ni srca naravnost na jeziku nosil; ni se hotel prenagliti in poleg vse gorečnosti in prijaznosti pazil je, da ne podere mostov za seboj, ako bi kdaj bilo treba stopati nazaj.
 
Filomena mu je bila lepa, zanimljiva mladenka, ki enkrat utegne osrečiti pametnega moža, nemara celo njega. Povedal pa tega ni ne očetu ne dekletu. Moram pa precej povedati, da se Vogljaninu {{prelom strani}} za take odločilne besede od nasprotne strani ni dajala še nobena priložnost. Oprezna udržljivost je vladala na obeh straneh. —
 
==III.==
Vrstica 54:
Prav takrat so se v javnej dražbi nekateri lovi Vinovarske okolice v najem dajali, in doktor Vogljanin kupi lovsko pravico v občini Brezovniku za tri leta. Previdni Koloman Kühlwasser je preskrbel vse, kar je za lov potrebno, za prvo silo celò lovskega psa. Grada Skalomela novi oskrbnik, ki je bil ob jednem tudi lovec in kočijaž, posodil mu je namreč grajskega psa do tedaj, da se grajski gospod vrne iz Hrvatskih toplic, kar se ima zgoditi stoprav čez nekaj tednov. —
 
Kako se je pes navadil gospoda Vogljanina in kuhinje pri Kruljavej žabi, kako težko sta si pes in Tomaža Medveda maček omejila vsak svoj delokrog v stanovanji, in kako je Tomaž Medved {{prelom strani}} morebiti ne popolnoma nepristransko očital, da ta pes ni za nobeno lovsko rabo, to vse opisavati je preslaba moja roka.
 
Bil je peti teden, kar je bival doktor Vogljanin v Vinovaru in šteli so se zadnji dnevi avgusta 188., ko je gospod doktor izprožil te besede: Čez tri dni praznujemo svetega Tilna, meni, Korošcem in lovcem patrona. Spodobi se, da jutri ogledava svoj lov in vsaj jednega zajca položiva na kosmato plat. Ob osmih zjutraj odrineva v Brezovnik, pisarno naj pa varuje Tomaž Medved, ki ne zna pisati in brati, in tedaj nič pokvariti ne more. — Koloman, veščak v lovskih rečeh, opomnil je sicer, da stoprav ob osmih na lov hoditi je nekoliko nenavadno; gospod ga zavrne, da se ne ujema z njegovimi načeli, zavoljo ubornega zajca krajšati si jutranji počitek. Torej se Koloman uda v gospodovo povelje, in obljubi točno ob osmih stopiti v pisarno. —
Vrstica 60:
Drugo jutro, ko je ura osem odbila, bil je Koloman Kühlwasser res v pisarni. Precej za njim pa noter stopi gospa Justina Ocvirek, najbogatejša ženska v trgu Vinovaru. Lovski strokovnjaki trdijo, da nesrečo pomeni, ako na lov gredočemu ženska pot preleti. Koloman ženske sicer ni srečal, a bila mu je zelo na poti. Nesrečni sokob morebiti ne pomeni tolike nesreče, ker je zraven gospe v pisarno stopila tudi njena hčerka Angelika, brez dvombe najlepša mladenka pod Vinovarskiin zvonom.
 
Vogljavninu se čelo namrači, ko v pisarno stopivši zagleda žensko starost in mladost tako šopirno sedeti pri njegovej mizi. Pa kaj se če, poslušati je moral; in kdor je primoran vsakolične ženske v pisarnah poslušati, samo ta ve, kaj je potrpežljivost. — Gospa Justina Ocvirkova je našega beležnika uže večkrat obiskala; v mnogih rečeh jej je moral svetovati; in ona je dokaj obširno razkladala, koliko ima različnega premoženja in mnogovrstnih skrbij. Denes ima posebno veliko skrb. Omožila je prvorojeno hčer Sidonijo v trgu —x— pri trgovci Silvestru Smolarji. Izplačala je doto; velik znesek je zraven posodila, zaupala pa zapravljivemu zetu tako, da ni zavarovanja iskala ne za doto ne za posojilo. Zdaj so pa drugi upniki pritisnili; zet je v zadregi; hčerina dota in posojilo gre na izgubo; doktor Vogljanin naj bi pa kakor čudodelnik stopil mej Silvestra Smolarja in njegove upnike ter zavaroval in rešil materine in hčerine denarje. Ker gospa Ocvirkova vkljub svilenej obleki ni znala pisati in brati, zato in samo zato je s seboj pripeljala hčerko Angeliko. Ta je bila {{prelom strani}} v glavnem mestu odgojena, znala je gospodu doktorju ročno izbrati Smolarja dostajajoča se pisma, in razložila je položaj materinih terjav in težav menj zgovorno pa bolj jasno nego mati sama. — Konec razprave je bil, daje Vogljanin vznemirjenima ženskama moral povedati, da je najbrž vse zavarovanje prepozno, in da je s pisarjem Kühlwasserjem stoprav ob devetih odrinil proti Brezovniškim poljanam.
 
V tem, ko lovca pod žarki velikosrpanskega solnca korakata proti Brezovniku, gospa Justina Ocvirek in gospodična Angelika Ocvirkova premišljujeta v hladnej sobi, kako bi vender še bilo mogoče rešiti po vodi izpuščenih dvajset tisoč goldinarjev. Ne smemo jima tega zamerjati. Gospa je dobro pomnila, kako težko se denar pridobiva, in da so pri njej razmere take, da vsa veljava, katero pri ljudeh uživa, raste ali pada s pritokom in odtokom njenega premoženja. Njen oče je nekoliko kmetoval, nekoliko pa opravljal neko rokodelstvo, katero je sicer koristno in pridobitno, pa v kmetih najmenj čislano; zraven je bil tudi ljudski odrtnik, ker je posojeval na visoke obresti in potlej svoje novce izterjeval, kadar je imel kmet najmenj denarja. Ko je mož uže dokaj denarja nagrabil, oddal je kmetijo in rokodelstvo sinu in preselil se v Vinovar. Tukaj se je posvetil popolnoma novodobnej ljubezni do bližnjega, to je, ljudem v zadregah pomagati z denarjem proti obrestim, katerih visokost se ravna po velikosti zadrege. Hči Justina je morala ž njim v trg. Najrajši bi jo bil omožil na kmetih, ker je bila samo kmetski vzrejena. Kmetje je niso snubili zaradi očetovega rokodelstva; vsi tisti, ki so v deželi opravljali tudi tisto rokodelstvo, bili so pa ali z Justino v rodu ali pa uže oženjeni; ostalo ni druzega, nego da Justina uže precej priletna dobi za moža gospoda, o katerem se ni prav vedelo, ali je uradnik ali samo sluga. Vender suknjo je nosil, in to je Justini dalo pravico preobleči se v gospo. Justina, bolj ko je v letih napredovala, bolj se je opravljala po najnovejšej šegi; ni jej pa bilo mogoče sleči kmetskih navad in opustiti obrtnij svoje ranjke matere in svojega ranjkega očeta. Po očetovej navadi je posojevala; po materinih skrivnostnih vedah je pa zdravila ljudi, ki jih videla ni; dajala je leke in svete za ljudi in živino; iz kvart in brez kvart je dekletom in ljubosumnim ženam razodevala negotovo prihodnjost in neznano sedanjost; preganjala je uroke, zagovarjala kačji pik, in kazati je znala, kako se pride tatovi na sled. Znala je še mnogo drugih skrivnostij, zatorej ni čuda, da so jo pogosto obiskovale kmetice očitno, mestne gospe pa skrivaj. {{prelom strani}} Vsaka obiskovalka je pa pustila primeren danj, za kar je bilo vse dobro, da je le kaj vredno.
 
Grozeča izguba dvajseterih tisočakov je na mater in hčer različno vplivala. Mati je jokala in vzdihovala ter Bogu tožila, da jej je prezgodaj vzel moža, ki je bil sicer vedno bolehen ječalec, pa vender v tem koristen, da je znal pisma prebirati in v zemljiškej knjigi pogledati, kako je kdo zadolžen. Zapuščeno vdovo pa zdaj vsakdo opehari. — Zabičevala je hčeri, naj se vender uže enkrat omoži, in da naj vzame moža, ki ume denarstvo in pravdne reči, ter ima stanovitno službo, redéčo moža. A Angelika obžaluje, da mati sama sebi ne more iz zadrege pomagati, ko vender vsacemu drugemu vé dober svet in pripomoček; kara mater, da še vedno ni sita tujega denarja, pridobljenega čestokrat po sumnjivih potih, da se še vedno peča z marnjami, katere javno mnenje omikanih ljudij obsoja in da slabo skrbi za svoje jedino še prosto dete, ker s takim svojim vedenjem omikanim ljudem in poštenim snubačem zapira vstop v hišo. Angelika je naravnost rekla, da jo čaka taka usoda, kakeršna je doletela sestro Sidonijo, ki je bila brez vse ljubezni po materinej trmi prodana človeku brez značaja in vesti, ki z zakonom ni drugega namerjal nego veselo živeti zapravljaje tuj denar, in je zdaj podkopal pošteno ime, srečo in premoženje najboljše žene.
 
Resne hčerine besede so napravile pri materi znaten učinek. Omolknila je in na vrt hitela zbirat zelišč za čudotvorno vraštvo proti božjasti. Hčerka pak se je udala v božjo voljo ter zokopala v roman svojega modežurnala. Kakor pa je roman bil zanimljiv, vender ni mogel vezati vse pazljivosti naše Angelike. V zbegano glavo vrivala se je misel, da ima doktor Vogljanin oči polne prijetnih urokov, in da bi on bil mož, zoper katerega bi mati nič ne ugovarjala. — Ali je pa še proste volje? — In bi li hotel snubiti hčer — mazačke Justine? —
{{prelom strani}}
 
==IV.==
 
Vrstica 74:
Ko Tilen Vogljanin premišljuje nepremišljenost svoje obljube in njene posledice, zajavka pes; tik pred njim skoči zajec izpod grma in pes za njim, Kühlwasser in Vogljanin pomerita in počita oba na jedenkrat. Obležal je zajec; pa tudi pes je padel in ne več vstal.
 
Vogljaninovo veselje nad svojim prvim strelom na lovu je bilo nekako čudno. Koloman Kühlwasser je precej, kakor je bil naučen v mladih letih, nesrečno pasjo smrt zapisal na svoj račun, rekoč, da je zapazil, da je muha konec njegove cevi v stran zdrknila, da je zato v stran pomeril; da se pa sploh taka nesreča strelcu, ki preblizu strelja, lahko primeri. Gospod doktor je sicer mislil, da Kühlwasser zna bolje streljati, vender ni ugovarjal trditvi izkušenega lovca. Gledalci, katerih je kmalu preveč bilo, sodili so pa o strelih gospoda in pisarja precej jednoglasno; toda gospodoma svoje sodbe niso razglasili, ker niso hoteli mladega doktorja, ki je denes prvič {{prelom strani}} na lovu, ponižavati in mu jemati veselja do lovstva. Gospodu Kolomanu se je primerno zdelo pobrati ubitega zajca. Gospod Vogljanin poprosi pa kmeta, naj za primeren darek pasje ostanke spravi pod zemljo. A kmet, skoraj razžaljen, odreče; kajti tako delo preseza njegovo področje, imajo pa tik Vinovara pri bratu Ocvirkove Justine, zanesljivo osobo, katerej je izročena skrb čez vse pse, žive in mrtve.
 
Lovca se vračata proti domu: Vogljanin vesel, da ima vender zajca, katerega je po svojej sodbi in Kühlwasserjevej trditvi sam ustrelil, Kühlwasser pa žalosten, da nema več psa. Pekla ga je vest, toda ne zato, ker je resnico popravljal, nego zato, ker si je z nepotrebno ponižnostjo škodo in sramoto nakopal. Kako lahko bi se denarni gospod beležnik z lastnikom ubitega psa pogodil za odškodovanje, in kako težko se bo on — vedno brezdenaren pisar?
Vrstica 82:
Ostal jima je sam zajec. Vogljanin ga hoče v svojej nejevolji kar v grmovje zalučati. Iz zadrege ga reši deček, ki zajca prevzame, da ga nekaj korakov za lovcema ponese v trg.
 
Brez druge nezgode in brez obetane hude ure prispeta v Vinovar lačna, žejna in trudna. Tukaj sprejme gospoda doktorja uradni sluga, ki mu izroči nujno naznanilo sodišča iz glavnega mesta, da je nam uže znani trgovec Silvester Smolar zabredel v konkurz in da je doktor Vogljanin imenovan za oskrbnika konkurzne imovine. Brez zamude je moral vestni beležnik prevzeti sitno opravilo ter odpeljati {{prelom strani}} se v trg —x.— tri ure daleč, da tam precej izvêde, kar veli dotični zakon.
 
Samo tri besede bi želel gospod Vogljanin nocoj še govoriti z gospodično Filomeno, pa ni mogoče. Mudi se, voz uže čaka, in Vogljanin ne utegne druzega nego naročiti Medvedu, naj nese zajca precej k Justinovim, da bo do jutri večer gotovo pripravljen, gospodični Filomeni naj pa lepo pove, da se je moral denes nagloma odpeljati, do jutri večer se pa oglasi in opraviči.
Vrstica 91:
 
Sluga Medved po hišnej vrsti opravi, kar se mu je zdelo, da je doktorjev ukaz. Najpreje potrka v stanovanji gospodične Filomene, kjer se mu prijazno odpre. Tam gospodični roko poljubi, pove na kratko, da se gospod priporočajo, da so se ravnokar nekam odpeljali, da pridejo jutri nazaj in da gospodična do jutri večer vse zvedo — ter odide z zajcem v roki. Nekako iznenadena gleda gospodična za možem, čegar besede in vedenje so v popolnem protislovji z doktorja Vogljanina dozdanjim vedenjem.
{{prelom strani}}
 
Ne dolgo potem je sluga Medved potrkal v stanovanji gospe Justine Ocvirkove. Tam se ni tako hitro in tako uljudno odprlo. Pa ko je gospa Justina videla, da Medved ni prišel kaj terjat ali prosit, temveč da je zraven prijaznih besedij prinesel tudi lepega zajca, postala je prijazna prav po domače, in ukazala je Medvedu, naj malo sede ter pokusi kapljico njenega zelenega žganja. Sluga Medvedje zbral vso uljudnost in zgovornost nekdanjega stotnikovega strežaja ter si precej priboril srce stare gospe Justine. Naročilo, katero je prinesel od svojega gospoda, bilo je pri njej z veseljem sprejeto; ali Angelika zopet ni mogla biti z materjo jednacih mislij. Ustavljala se je Medvedovemu daru s tehtnimi pomisleki: da ni mogoče, da bi omikani gospod doktor tako nenavadno uvájal se v njeno hišo in da je pošteni Medved'najbrže ukaz dobil zajca nesti k profesorju Justinu, kjer ima doktor uže delj časa znanje. Medved ugovarja, da zmešnjav ne pozna in da tudi njegov gospod ve, kaj govori. Gospa Justina pa hčerko zopet jedenkrat pokara: da taka rahločutnost jej ne pridobode nikoli moža, da še premalo pozna šege mestne gospode, da je doktor, ako pride, ne bode snedel, in da je zajec uže sam na sebi reč, ki se ne sme zavračati: zajčja mast nam rabi pri prisadnih ranah, iz možjanov se kuha drag lek za božjastne otroke, iz droba se pa napravi mazilo, ki izvrstno služi zoper trganje po udih.
 
Vrstica 102:
==V.==
 
Sluga Medved je tisti večer še v krčmo zašel in tam bil jako zgovoren in vnet za bogastvo stare Justine in za lepoto mlade Angelike, katero je svojemu doktorju uže skoraj zaročil. Gospod Kühlwasser, ki se navadno ni ogibal posedanja pri pijači, imel je tedaj kmalu priložnost srditi se nad Medvedovo zmešnjavo in skrbeti, kako naj se popravi, dokler je še mogoče. Stopil je torej še tisto noč {{prelom strani}} pred trg v kočo prijatelja, dobrega človeka, in ga naprosil, da prinese zajca na Kolomanov dom, dokler bo še cesta čista nocoj. Prijatelj je obljubil zajca dobiti predno mežnar dan odzvoni; in storil je, kakor je bil obljubil. Kühlwasser zajca previdno zavije in, da se Medved ne zmoti zopet, sam nese na stanovanje profesorja Justina, kjer ga dekli odda in pove, da je to tisti zajec, katerega je sinoči Medved, ko je bil preveč vinjen, pozabil oddati; gospodična uže vedo, kaj se ima s tem zajcem zgoditi: zvečer pa pride gospod doktor na večerjo, kakor je bilo dogovorjeno, in vse bo v redu.
 
Dekla obljubi to gospodični sporočiti, kadar pridejo od maše.
Vrstica 112:
Kakor je profesor Justin nastopil svoj jutranji sprehod pet tisoč korakov, smukne Filomena v opravo, katero je nosila v mestu na zadnjej maškeradi, porudeči si lica in zaveže bogato nazobčano pečo na glavo. Bila je pravcata Gorenjka iz ljubljanske okolice, in dekla je prisezala, da gospodične nihče ne spozná, celo gospod oče ne, ko bi jo srečal, kar vender Bog obvaruj.
 
Tako preobražena se poda Filomena k mazački Justini, pove tam izmišljeno povest, katere jedro in konec je bil v takih prilikah izkušenej Justini tako navaden, da je uže na prvi pogled vedela, kaj mladej kmetici teži srce. Justina je resnobno in slovesno kvarte mešala na mizo pokladala jih, zopet prekladala in odvažno z glavo majala. Bistvo njenega vedeževanja je bilo, da mladenič, katerega dekle ljubi, ni zanesljiv, da je morebiti, celo nezvest; dekle naj se ga znebi čim {{prelom strani}} preje, tem bolje; bliža se pa ženin, kakor se ga ne nádeje; s tem bode srečno živela, ako bode poroka o mladem meseci. — Križan tolar je drknil Justini v roko, Filomena pa po stopnicah doli srčno britkost komaj skrivaje.
 
Ko se vrata za Filomeno zapró, stopi Angelika, ki je skoz steklene duri stranske sobe Filomeno in materino vedeževanje opazovala, pred mater v žalosti in togoti.
Vrstica 130:
Angelika je šla molčé na vrt. Tam je morala hči matere, štirideset tisoč forintov premožne, z rahlimi rokami broditi po mrzlej jutranjej rosi in pobirati gnilo in piškavo sadje, ki je po noči z drevja popadalo. Marsikatera gorka solza se je posestrila z mrzlo roso, in denes ne prvikrat. In vse te solze so bile zastonj prelite, ker Angelika ni imela nikogar, da bi jih bil obrisal, nikogar, da bi jej vsaj besedico tolažbe rekel.
 
Gospodična Filomena prispe domov, preobleče se v hitrici in razbarva ter zve od dekle, kaj je v tem gospod Kühlwasser prinesel in sporočil. Brez odmora spiše listič in ga ukaže z zajcem vred jaderno nesti v Vogljaninovo pisarno. Filomena je zdaj sama; svojej {{prelom strani}} jezi in žalosti odpre duri in vrata, in razjoka se, kakor takrat, ko jej je mati umrla.
 
Ona pač ni še mnogokrat jokala. Vsaj denes in včeraj solzenju ni mogla najti dosti uzrokov, ako bi bila kdaj učila se tudi sama sebe hladnokrvno presojevati. Iz žalostnega premišljevanja jo zdramijo znane stopinje očeta Justina. Hčerka naglo obličje prevedri, kolikor je bilo mogoče in gre očetu naproti. Gospod profesor je bil prav dobre volje. Mej potom je namreč zvedel od Kühlwasserja, kako je bil sinoči Medved zabredel, in da je Kühlwasser davi zgodaj Medvedovo zmoto popravil ter prvemu zajcu namestnika postavil. Vpraša tedaj šaljivo:
Vrstica 153:
 
— Ne bodite hudi, ata! Nisem vprašala in nisem zvedela. Tudi bi zajčja malenkost ne vplivala na moje odločevanje.
{{prelom strani}}
 
— Zajec je šel k Justin''i'', namestu k Justin''u''. Medved nema tankih ušes, Vogljanina sem pa uže na gimnaziji opominal, naj glasnike končnike bolj razločno izgovarja.
 
Vrstica 178:
— Kaj mi je? Počakajte, da se oddahnem! ihti dekla. Komaj še živim. Po trgu so me gonili, zapreti, ukleniti, v klado dejati so me hoteli! Bilo je neznansko. Ne prebijem več v tem kraji!
 
Ko se dekla umiri, pripoveduje, da jo je tržni policaj ustavil in v občinsko prisarno tiral. Tam je morala povedati, kdo je, kaj je, kje je zajca dobila, in kam ga nese. Naposled so njo izpustili, {{prelom strani}} zajca pa tam obdržali. Prijazni policaj jej je potlej povedal, zakaj se je to zgodilo: Tržni čuvaj je čul proti zoru strel iz tržnega lova. Ko se je danilo, videla je ženska znanega tatinskega lovca izpred trga iti v trg, imel je zimsko suknjo in pod njo gotovo zajca, ki ga je malo prej ustrelil. Ta lovec je prijatelj pisarja Klobasarja; Klobasar je zajca k nam prinesel; ta zajec je ukraden in zdaj bomo vsi zaprti. Tako nekako je pravila dekla.
 
— Kaj si pa s pismom naredila, vpraša Filomena pozabivši, da jo oče čuje?
Vrstica 187:
 
Hčerka mu je to veselje izkazila, in moral se je udati drugim, dozdaj še ne vajenim študijam. Dokler se v teh izpregleda, stopimo v Vogljaninovo pisarno.
{{prelom strani}}
 
==VI.==
 
Ako bi sicer ne vedeli, da denes Vogljanina ni doma, prepričal bi nas o tem pogled v njegovo pisarno. Kühlwasserju se ni mudilo peresa gnati po papirji in Medved je bil proti navadi v pisarni. Stena mej dostojanstvom pisarjevim in uboštvom strežajevim {{prelom strani}} se je toliko ponižala, da se je Medved smel vsesti za doktorjevo mizo. Pogovor se je pletel o rečeh, ki so nam uže znane. Kühlwasser se je hvalil, da je Medvedovo zmešnjavo popravil, Medved je pa trdil, da je po volji gospoda doktorja ravnal, da doktor Filomene ne mara več, da je Angelika lepša in zelo bogatejša. Filomena utegne sicer tudi nekaj imeti, a to vse nič ni proti doti Angelike. Justina je sinoči govorila o dvajsetih tisočakih, katere bo precej odrinila; potlej so pa še hiše in zemljišča. Ker sta se s pogovori preveč utrudila, šla sta se vsak na svoj kraj krepčat. In ko sta se zopet k pogovorom vsedla, dopoveduje Medved, kaj je profesorjeva dekla staknila, ko je zajca nazaj nesla, ter ogleduje pisemce, katero mu je izročila. To pismo, dejal je, razodelo bi hipoma vso skrivnost in odkrilo, kdo ima prav, jaz ali Vi, ako bi je mogla brati. —
 
— Bere se uže, odgovori Kühlwasser, ako se le ne zve.
Vrstica 198:
— Če je tako, bom jaz tudi, pravi Kühlwasser, in oba gresta v Medvedovo sobo na delo. Kühlwasser je ročno delal in pisma zavitek je kmali šel vsaksebi. Kühlwasser vzame pismo iz zavitka in je pazljivo prebere. Nikoli tako kakor denes bi tudi Medved rad brati znal, ker Kühlwasser mu je od pisma povedal samo toliko, da je gospodična razžaljena in da pravi, da je Medved budalo.
 
Vsi ostanki vojaškega moštva so bili v Medvedu razdraženi, da ga mlada mestna punica zmerja. Pa ni smel dolgo hudovati se, ker stopil je v pisarno gospod profesor Justin. Gospod Justin omeni, da bi mu bilo prav ljubo, tisto pismo precej nazaj dobiti, katero je pred dobro uro njegova dekla Medvedu oddala. Kühlwasser se dela nevednega, Medved je pa bolj zveden. Vedoč, da drugi del opravila, odprto pismo zopet zalepiti, ni še dovršen, in še vedno jezen nad dobljenim pridevkom, odreže se osorno, da pisma ne da iz rok brez gospodovega dovoljenja; ker, če je v njegovih rokah, velja to tako, kakor bi bilo v gospodovih. Kühlwasser ukaže Medvedu, da se umakne iz pisarne, ter zagotovi gospodu profesorju, da bo pismo uže vzel Medvedu in je nazaj prinesel. Potlej sta se s profesorjem pogovarjala različne reči; kajti profesor je bil v svojih študijah in bilo mu je mari pozvedeti, kake so prav za prav razmere gospoda Vogljanina proti obitelji mazačke Justine Ocvirkove. Pisar Kühlwasser ni slutil nič napačnega, tedaj resnice ni popravljal. In profesor Justin ni v {{prelom strani}} vsem našel nič gotovega, samo sumnjivo se mu je zdelo, da ima stara Justina do Vogljanina tolikanj zaupanja.
 
V tem je Medved v svojej sobi po nauku poprej od Kühlwasserja dobljenem odprto pismo posušil, zopet v zavitek vtaknil, zavitek zalepil, in sploh drugi del prepovedanega opravila tako dobro zvršil, da se je sam sebi čudil. Stopi tedaj zopet v pisarno in izroči pismo gospodu Justinu rekoč, da se je premislil, da naj pa gospod profesor odgovarja, ako bo gospod doktor zaradi tega Medveda karal ali zapodil. Profesor to obljubi, gre svoje pozvedovanje nadaljevat, in domov prišedši odda Filomeni pisemce, kakeršno je prejel.
Vrstica 207:
 
Tomaž Medved zopet kakor sinoči priveze svojo lepšo leseno nogo z novimi jermeni, opaše bel opasnik in stopi zopet po vrsti hiš najprej h gospodični Filomeni. Tam odda pozabljeno podobo gospoda Vogljanina, pove skesan svojo pregreho, prosi odpuščanja in molčanja, in gospodična mu oboje obljubi, ako prihodnjič ne stori zopet kaj napačnega. Od tamkaj se napoti h gospé Justini, zadovoljen, da je pri Filomeni vse dobro opravil. Pri Justini Ocvirkovej pa ni šlo tako gladko. Ona nikakor ni bila voljna zajca iz rok dati. Zajec, rekla je, je po pravici moj. Zdaj je iz kože dejan in v namaki; to precej truda in denarja stane. Pa kaj nameravaš s tako na pol gotovo divjačino? Kaj ne, ukradenega zajca so pridržali v občinskej pisarni, in zdaj bi radi imeli mojega. Ne bodete ga ne jedli, — za nobene denarji ga ne dam!
{{prelom strani}}
 
Medved ugovarja, da se je samo zmotil, da je svojo zmoto pozneje izprevidel, da mu gre za službo, in da je nasproti bogatej gospé najbolj usmiljenja vreden trpin pod solncem. Prav milo je prosil, pa gospa je ostala neusmiljena. Prosit je prišla tudi Angelika, pa to je mater še bolj razkačilo. S težkim srcem se je Medved uže odpravljal, kar se starki obraz razgrbanči in ona veli: No, da prijatelja ostaneva, naj bo! Dala bom zajca nazaj, kakeršen je zdaj, še s slanino ga bom nabodla, kakor delajo dobre kuharice; zato vse mi pa prineseš svojega starega mačka!
 
Vrstica 220:
Angelika je zastonj premišljevala, zakaj ima mati Justina nad Tomaža Medveda mačkom, ki ni črn ampak navadno pisan, tako izredno veselje. Predno je prišla do gotove sodbe, pripetilo se je pa nekaj tacega, da sta mati in hči na mačko popolnoma pozabili.
 
Pred Justinino hišo pridrdra kočija, in iz nje stopita mlad gospod in mlada gospa. Gospod je bil vsega zdravilstva doktor Ivan Zeligoj in gospa Sidonija Smolarjeva, hči stare Justine. Angelika je k vratom priskočila, radostno objela sestro ter njenemu spremljalcu srčno stisnila roko. Tudi mati Justina je bila iskreno vesela in prav {{prelom strani}} prijazna proti neznanemu gospodu, katerega sta jej Angelika in Sidonija predstavili za njijinega starega znanca. Po navadnih vprašanjih in odgovorih se je družba razdelila tako, da sta mati in starejša hči ostali v vrhnej hiši, Angelika je pa gospodu razkazovala prostore po hiši in po vrtu.
 
Gospa Sidonija je bila visoka, lepo rastena žena kakih petindvajset let. Njeno obličje, nekdaj gotovo občudovanja vredno, oblito je s tenjo tajne žali, sledom prebitih skrbij in britkostij, in veliko črno oko ni več ognjevito, ampak mirno in sočustveno. Ko se je Sidonija možila, bila je zanimljiva čestilcu ženskega spola; zdaj, ko je moža zapustila, bi pa bolj zanimala filozofa in umetnika. Veliko je imela materi povedati. Kratek obseg njene povesti je ta: mož Silvester Smolar od upnikov pritiskan napovedal je konkurz; vinovarski notar prišel je premoženje popisovat in v oskrbovanje prejemat; mož Smolar je zaradi neke goljufije, ki je pri tej priložnosti prišla na dan, bil v zapor vtaknen, ona je pa svoje malenkosti s seboj vzela in za vselej zapustila dom, kjer je prebila toliko žalosti in kjer zdaj ni nič njenega in nič moževega. Pristavila je pa, da mater nekoliko potolaži, da ni toliko izgubljenega, kakor se je mislilo; kajti skrbela je, da se je nekaj zavarovalo, kar je mati odlašala, živela je tudi varčno, in pri občnem zapravljanji gledala je, da je tudi njej kaj odletelo, kar bi sicer drugi bili pograbili. — Izrekla je, da želi pri materi ostati, da jej pa ne bode nadlege delala in lahko ob svojem živela.
Vrstica 230:
Hoje po vrtu sta se hitro naveličala, vsedla se v košato lopo in tam sta nadaljevala svoje pogovore. Te sta pa tam nastavila, kjer sta prenehala pred dvema letoma.
 
Ko je Angelika bila v glavnem mestu učit se gosposkih ved in šeg, dopadel jej je mej mlado moško gospôdo najbolj mladi zdravnik doktor Zeligoj. Bil je lepe rasti, čednega obraza, dober pevec in, kar je dekleta najbolj vnemalo, neutrudljiv eleganten plesalec. On je v hišo dohajal, kjer je Angelika stanovala; prikupiti se je znal starim materam in mladim hčeram; najbolj se je pa prikupil Angeliki, živahnej, {{prelom strani}} veselej tržanki iz Vinovara. Prijatelji so mlademu zdravniku uže nagajali, da sta si on in gospodična s kmetov večno ljubezen prisegla. Ali je to bilo ali ne, prišla je vmes zamera, katero je menda zakrivila naglokrvna Angelika. Pisma mej njima so prenehala. Zeligoj je šel na dolgo časa v tujo deželo, Angelika pa domov v tihi Vinovar. Pozabila se nista: Angelika se je obtoževala, da je ljubega razžalila, in Zeligoj je obžaloval, da je gospodični naglico prehudó zameril. Oba sta se kesala in oba želela, da bi na morji življenja prijazne sapice slučaja zopet jedenkrat približale njijina jadra. Pa bila sta predaleč narazen in brez upanja, da se bode to še kdaj zgodilo; kajti Angelika je mislila: Zeligoj je prekrasen, da bi moral nevesto ravno v Vinovaru iskati, in Zeligoj je menil, da je Angelika toliko bogata, da jej ne bode treba čakati na ženina iz tuje dežele.
 
Vrnivši se iz tujih dežel pride Zeligoj v trg —X—, tam se seznani z gospo Sidonijo, zve, da je Angelika še vedno prosta, razodene, kako je bilo pred dvema letoma in Sidonija obljubi svojo pomoč. Tako je denes sestri Angeliki pripeljala starega ljubimca iznenada v naročaj.
Vrstica 240:
Zeligoj je moral iti po opravkih, Sidonija in Angelika sta se pa napotili h gospodični Filomeni, ker tako je zahtevala Angelika.
 
Filomena je zamaknena v ljubezen-bolezen pri oknu sedela in gledala oblake, večne popotnike, ko stopita v sobo njej samo po lici znana Angelika in neznana gospa. Nekako čudno se jej je zdelo to preziranje navadne šege. Angelika se predstavi in Filomeno opomni, da sta si nekdanji znanki. V jednej kuhinji sta se učili kuhati, pri jednej šivilji šivati, in tovaršice so Angeliko »škrateljnom« krstile, ker je bila tako nagajiva. Filomena se vsega spomni, celo gospoda Zeligoja. In ko Angelika svoje vsilovanje opravičuje, da so jo k temu {{prelom strani}} samo neizogibne okolnosti primorale, odloži Filomena hladno uljudnost gospe iz velikega mesta in pogovor se vname odkritosrčno in prosto.
 
Angelika je tedaj razodela svojega prihoda namen. Prositi Vas moram nekaj, dejala je, kar preseza vso dosedanjo predrznost. Vedno sem še zreli »škratelj« in hči sem čudodelke, prorokovalke Justine; imeti moram kaj izrednega, presiljenega. Gospodična, ne odrecite mi prošnje. Rotim se Vam, da to, kar od Vas želim, bo obema jednako koristno, naj se Vam tudi zdi, da je razumu nasprotno. Uslišite me, in potlej bodete tudi Vi veseli.
Vrstica 253:
 
— Zajčka pečem, gospod, prav debelega zajčka; jeden porcijonček prav lahko za Vas prihranim.
{{prelom strani}}
 
Uradnik pa odgovori:
 
— Kaj, zajca? Denes je 31. avgust. Po deželnej lovskej postavi se pa 31. avgusta zajec ne sme niti streljati niti prodajati. Na prestopek te postave so zažugane ostre kazni. Mamka pazite, in ne govorite nocoj več o zajčjej pečenki, sicer Vas moram čuti z uradnim ušesom!
{{prelom strani}}
 
== VIII.==
 
Vrstica 271:
 
— Čestitljiva gospa — bojim se jeze in sovraštva svoje obitelji, ker sem se tako hitro premislila. Prosim Vas, povejte, ali bo to imelo kaj slabih nasledkov?
{{prelom strani}}
 
Justina je zmešala kvarte, obračala jih, pokladala in prekladala in napósled izrekla neovržno sodbo:
 
Vrstica 288:
— Kaj, ženin! Goljuf, slepar! Pobêri se mi izpred očij!
 
— Žena, počasi! Takih besedij kratko in malo ne trpim! Krotite jezik, da Vam ne bo kasneje pretežko! Doktor zdravilstva, Ivan Zeligoj, sem, in pošten človek. Ne poznate me še posebno, pa morali boste poznati me; in bolj koristno je za Vas, če ste prijazni proti meni. Da Vam le nekaj povem. Pred pol ure je bil pri Vas kmetski fant, ki je kupil zdravil ljudem in živini za drag denar. Tisti kmetski fant sem bil jaz, in v tistih zdravilih tiči za Vas kazen najmenj {{prelom strani}} treh mesecev zapora. Saj se razumeva, saj veste, da sem medicine doktor! Pa pustiva to. Denes sem samo prišel prosit roke Vaše hčerke, te zale Gorenjke, ki tukaj pred Vami stoji, in z menoj vred prosi.
 
Mati se molče skloni v naslonjač, in spusti nekaj jeznih pogledov v Angelikine oči. Ti jezni pogledi pa Angelike niso presunili. Ona z mirnim, krotkim glasom izpregovori: – Mati odpustite, da sem Vam to naredila. Vaše vedeževanje mora jedenkrat nehati, drugače se dostojno omožiti ne morem. Denes zjutraj ste deklico preslepili, da je skoro zblaznela. To je bilo preveč. Nocoj ste zato opeharili samo sebe. Nemogoče Vam je dalje prorokovati. Ko se bode zvedelo, da svoje lastne hčere pred Vami stoječe niste spoznali, morate izgubiti pri ljudeh vso vero. Tedaj pustite svoje kvarte in Kolomanove bukve, žive vozle in smrdljiva zdravila rajši z lepa, nego li po sili ali po kaznih. Glede moje možitve, pa prosim, mati, nikar ne branite. Privolite! Pomislite, da se prav za prav še upirati ne smete. Pred tremi tedni sem dvajseto leto dopolnila in Vi ste me dali po sodišči za polnoletno izreči. Takrat nisem vedela, čemu je to dobro. Zdaj se pa zavedam svoje svobode. — Tedaj, mati, privolite v mojo srečo!
Vrstica 299:
 
— Moj Bog, kaka reva sem! Gospod doktor, ne zamerite mi, da sem se tako raztogotila. Pa premislite tudi Vi! Ali res hočete v zakon vzeti dekle, ki se tako hudobno norčuje iz svoje prave matere? Dekle, ki roditeljev ne spoštuje, tudi moža na bode spoštovalo. Tak lep, bogat gospod, kakor ste Vi, lahko dobi stokrat boljšo nevesto.
{{prelom strani}}
 
— Ako je samo ta zadržek, ljuba mati, potem ste uže izrekli, da ste zadovoljni. Angelika me ljubi, in dokazano imam, da me popolnoma spoštuje. Nocojšnje burke sem pa najmenj na pol tudi jaz kriv.
 
Vrstica 317:
 
Zadnji solnca poljubki so zarili vrhunce goram za Vinovarom, in krotke večerne sapice so šepetale v listji dreves in božale vroča lica Filomeni, ki je sama in zapuščena v svojej sobi slonela na oknu in zrla na mračno nebo in na redke večerne zvezde, ki hladno in brezčutno gledajo na človeško revo. Filomena je denes toliko prebila, da so njene dušne moči, nenavajene ganitve, skoro opešale. Želela si je pokoja, a nemirna duša se ni mogla znebiti vednega nekoristnega ponavljanja neprejetnih vtiskov. Osramotitev, zavist, strah imela je vedno pred očmi.
{{prelom strani}}
 
– Zjutraj sem nepremišljeno zabredla k vedeževalki, in zvečer sem bila naprošena gledati, kako se oponaša moja slabost. Ta doktor Zeligoj, bil je nekdaj tudi moj čestilec; bil bi zdaj morebiti moj ženin, ako bi nekdaj ne bila preošabna. Njegova mati je neolikana mokarica; jaz pa sem mislila, da bi ne mogla prenašati tašče, ki ima predebele roke za gosposke rokovice. In tista nagajiva, hudomušna polukmetica Angelika je dobila Zeligoja za ženina, iznenada, kakor bi jej bil iz neba poslan. Kje so pa tisti moji čestilci, ki so mi ušesa glušili s hvalo in ljubeznivostjo? Mislila sem, da so moški, kakor žoge, s katerimi se otroci igrajo: bolj ko jih ob tla mečeš, više odskakujejo. Moji čestilci so tudi odskočili. Ni jih več! Izbirala sem, in zdaj sem sama izbirek. In Vogljanin, kak mož je, ravnega značaja in iskrenega srca, da mu nisem našla doglavnika! Kako blizu njegovega srca sem uže bila! Ločila naju je samo jedna beseda, katero bi bila izrekla iz srca rada. Kaj bo zdaj mislil, kaj storil? Zaničeval me bo, kadar zve, kar se več ne more prikriti in utajiti!
 
Vrstica 331:
 
— Ata Vas čakajo pri Kruljavej žabi. Zavoljo mojega glavobola so večerjico prenesli h Kruljavej žabi. Oprostite, gospod doktor!
{{prelom strani}}
 
— Draga gospodična! Dogovor je dogovor in se mora strogo zvršiti. Vaš glavobol nema pravice; in jaz bom terjal odškodovanja, ker izgubim lep večer, ki se nikdar ne bode povrnil. Dovolite gospodična, da dvomim o resnosti Vašega glavobola.
 
Vrstica 355:
 
— Da Vaše podobe ni na pravem mestu, je sam slučaj. Nekaj sem z njo namenila, ker je jutri Vaš god.
{{prelom strani}}
 
— Gospodična, Vam ni prirojeno licemerstvo. Izdal Vas je ravnokar Vaš obraz, in sicer dvakrat zaporedoma. Vašega nocojšnjega vedenja ne morem prav razumeti. Bil sem proti Vam vedno iskren. Vse svoje misli in srčne predale sem razkril pred Vami. Tudi Vi ne morete zakrivati svojega srca, kolikor bi želeli. Povejte brez ovinkov, kar Vam srce obtežuje. Recite naravnost, da me ne marate, da me sovražite, in pretrpel bom brez zamere.
 
Vrstica 370:
Vogljanin pak se je zamaknil v Filomenine oči, kakor bi se mu bilo nebo odprlo. Kratka vprašanja, kratki zamolkli odgovori, in obsijala ja je radost, ki jo v vsej globokosti more uživati samo blago čisto srce, radost, ki jo tisti, komur je rojena, more samo jedenkrat čutiti, a nikoli ne more pozabiti.
 
Konec kratkega pogovora je bil, da bo jutri Vogljanin z očetom govoril resno besedo. — Vogljanin vzame klobuk, in Filomena mu sveti. Pri sobnih durih se primeri, da Vogljanin s svojo glavo pride {{prelom strani}} prav blizu jasnega obrazka brezglavobolne Filomene. Ni se mogel vzdržati in pritisnil je gorek poljubek na Filomenina usta.
 
Prepozno se Filomena umakne, rekoč: Tega ni v pogodbi, to je ukradeno.
Vrstica 383:
 
Čez pol ure po tem je vladal mir in spanec po vsem Vinovaru.
{{prelom strani}}
 
==X.==
 
Vrstica 401:
 
— Le pusti spati doktorja; ko pa vstane, vošči mu srečo, ker denes je njegov god.
{{prelom strani}}
 
Justin gre dalje, Medved pak domov. Vogljanin je uže vstal in Medvedu ukazal, naj pazi in pove, kdaj pride gospod Justin nazaj od sprehoda, ker ima z njim nekaj nemudnega izpregovoriti.
 
Vrstica 416:
— Samo mimogrede, izpregovori prišlec, moram Vas nekaj prositi; pa brez zamere, ker jaz tudi sem lovec z dušo in telesom. Oni dan, gospod doktor, ko ste šli na zajce, zašli ste v moj lov v občino Jesenovec. Nič ne dé, samo prosim, da se to večkrat ne zgodi, in da za kazen pridete jedenkrat k meni na zajčjo pečenko. Gostilno imam in dobra vina. Pridite jedenkrat z gospodom profesorjem Justinom. On mi je bil sošolec in vedno prijazen. Pridita jedno popoludne in videla bosta, kako prijeten je Jesenovec —
 
To rekši se mož, kakor bi se mu mudilo, naglo poslovi in odhajajoč poda kljuko slugi okrajnega glavarstva. Ta najprej srečo {{prelom strani}} vošči, sprejme svoj dar, potlej pa poda uradno pismo. Vogljanin bere napis: »An Herrn Dr. Aegidius Wogleiner in Weinwurm.« V pismu pak je stalo, da je županstvo Brezovniško ovadilo Vogljanina, da je 30. avgusta na polji mej Brezovnikom in Jesenovcem zajca ustrelil, in da bode zategadelj proti njemu obravnava tekla dne 2. septembra 188. popoludne ob 3. uri zaradi prestopka deželne lovske postave od 20. decembra 1874, št. 6 iz leta 1875.
 
— Ta je lepa! vzklikne Vogljanin. V prave zadrege ste me pripravili, gospod Kühlwasser. Meje Brezovniškega lova vender poznate? In da Vam, staremu lovcu, ni znana deželna lovska postava!
Vrstica 427:
 
— To bi bilo vse prav lepo. Pa, kakor veste, zraven zajca je padel tudi pes. Oni dan ste trdili, da sem zajca jaz ustrelil. Meni bi zdaj ne bilo prav nič ljubo, da bi ljudje raznašali, da sem prvič na svojem lovu namestu zajca psa zadel … — — in potlej namestu zajca mačka v mojo kuhinjo poslal — zavrišči mej durmi druge sobe jezen glas krčmarice Neže Kruljavožabje. Zavzet se obrne Vogljanin, obrne Kühlwasser in pribrla Medved. Sršenasta krčmarica pa nadaljuje: Tako sramoto ste mi naredili, da je ne morete zamazati z vso tinto, ki jo imate v pisarni. Kaj tacega v našej hiši, starej poštenej hiši! Ljudje so zagnali glas, da ste sinoči po tem-le nerodneži dali meni prinesti njegovega mačka namestu Vašega smrdljivega zajca. Gospodje so me preprosili, in pripravila sem ga. Zdaj je pa prišlo to-le pismo od gosposke, da bom kaznovana ali morebiti celo zaprta, ker sem sinoči z zajcem postregla in tako neki lovsko postavo prelomila. To je vender grozovitna krivica in hudobija. Nevedoma mačka peči in priti ljudem v zobe, potlej pa kazen trpeti, kakor da bi bil maček zajec. To ste vse Vi naredili, in gospode zoper mene našuntali; pa ne pustim, da bi se norčevali iz mene ...
{{prelom strani}}
 
Nežino togoto prestriže mil glas izza peči. Medved se nasmeje in zavpije krčmarici na uho: Poglejte za peč, moj mucek je živ in cel; pa, če boste tukaj razsajali, skočil Vam bo v obraz. — Krčmarica res vidi mačka, pa ne umiri se.
 
Vrstica 438:
Kako pismo jo spisal Vogljanin, ni mi treba razlagati. Komur je to bolj mari, lahko vidi pri sodišči Vinovarskem poverjen prepisek dotičnega pisma ob uradnih urah. Samo to naj povem, da je Justina Ocvirkova razen nekaj gotovine in denarstvenih papirjev vse iz rok dala, in da je Angelika prevzela toliko premoženja, da bo lahko brez skrbij zibala svoje otročiče.
 
Težavna pisava je gotova do podpisov. Vogljanin se oddahne, pa z žalostjo mora čuti, da Vinovarski veliki zvon ravno poludne zvoni. Izgubljen je dragi čas, prelomljena dana beseda. V Vinovaru kosijo opoludne; in to ne gre, da bi se pri Justinovih predstavljal mej juho in govedino. Angelika ogovori žalostnega gospoda: Ko smo se k Vam ravnali, zvedeli smo, da je Kruljava žaba gostilno zaprla. Morebiti še tega ne veste in bi utegnili biti denes brez kosila. Bili sva s sestro tako predrzni, da sva skrbeli tudi za Vas. V novej hiši, {{prelom strani}} prihodnjem stanovanji mojega Ivana, pripravljeno je kosilo. Prosim, gospod doktor, kar z nami tjà stopite, veliko čast nam skažete.
 
— Hvala, gospodična, za prijaznost, pa naše delo ni še dogotovljeno; celo jedne priče še potrebujemo, odgovori kratko Vogljanin.
Vrstica 459:
 
Morebiti sta se ravno zato tako hitro razumela.
{{prelom strani}}
 
Ko sta v veselem pogovoru šla po trgu doli, snemali so pri Kruljavej žabi raz steno stari kazalec gostilne in pozlačeni vršiček, znamenje vinotoka; in ko sta slednjič prišla v Justinovo stanovališče, objela in poljubila je Filomena svojega Vogljanina; in ni se bala očeta, akoravno si je solzico iz očesa brisal, ko je to videl.