Iz globočine morja: Razlika med redakcijama

dodanih 11.061 zlogov ,  pred 8 leti
manjkajoče besedilo
(manjkajoče besedilo)
Ubogo dete! Molčal sem, a kedar sem po naključji kje naletel na njo, me je iskalo njeno oko, da bi iz njega bralo, kaj in kako. A jaz ji nisem mogel nič povedati, ko to, da nimam še nobenega, tedaj tudi ne slabega poročila od njega. — —
{{prelom strani}}
Preteklo je leto. Kaj je leto dni za človeka, kakor sem bil jaz, kateremu je za obilni posel vsak dan, vsak mesec prekratek! O Dolarju nisem nič izvedel, dasiravno mi je bil obljubil poslati mi, če bo mogoče, naznanilo brž, ko bo imel tiča v pestéh. Vendar se temu nisem čudil niti me ni vznemirjalo. Pot do Amerike je dolga, poštne zveze so bile takrat nezanesljive in nepopolne, tudi se je ravno tisto leto potopilo več ladij. Tedaj je bilo mogoče, skoro gotovo, da se je pismo, če mi je katero poslal, po poti zgubilo; mogoče tudi, da je on sam bil že na dnu morja. — Odkritosrčno rečeno — si tudi s to zadevo nisem preveč ubijal glave, ker so mi druge zamotane in sitne preiskave mučile možgane.
{{nejasno|Najbrž tu nekaj besedila manjka. Preveriti v fizičnem izvodu Novic v kakšni drugi knjižnici.}}
 
Preteklo je tedaj že leto, ko nekega dne — bilo je pozimi — sedim domá pri gorki peči zamaknjen v sodnijske akte, kar mi naznani strežaj (bil sem namreč neoženjen), da praša neka mlada gospôska ženska po meni. To se mi zdi nekaj čudnega; brž položim pipo, {{prelom strani}} s katero sem bil svojo sobo zeló zakadil, na stran in hitim k vratim, skoz katera vstopi s pajčolanom dobro zagrnjena mlada, gospóska ženska, ki se nekoliko sramožljivo ogleduje po sobi. Jaz sem tudi v zadregi, zarad dima, ki se je po sobi valil, in iščem ravno besede, s katero bi nagovoril njo in zagovarjal sebe, kar ona naglo spregovorí.
 
„Me več ne poznate? Jaz sem Riparjeva Ema."
 
Ves osupnjen in raznenaden ji ponudim sedež, ona gre in sede, potem pa v eni sapi nadaljuje:
 
„Oh, odpustite mi, — sama ne vem prav, kaj storim — da vas nadlegujem — tako — tako — nespodobno."
 
Prizor spravi tudi mene še v večo zadrego, zato morem spustiti iz ust le besede:
 
„Res, prav iznenaden sem, da me doleti sreča —"
 
„Oh, o sreči ni govora. Mene je pripeljala k vam nesreča, strašna nesreča."
 
„Nesreča, gospica? Kaka nesreča?"
 
„Oh, le premislite: Omožiti se moram, oče in mati me silita — in vi veste, da — oh, oh!"
 
Solze jej vstavijo besede. Zá-me še veča zadrega, zato zastonj iščem besedi, da bi ji na to kaj odgovoril. V tem ona med glasnim ihtenjem razloži reč tako-le:
 
„Oče so prišli po tatvini Spitlerja v precejšnje zadrege. Zdaj jih od vseh straní dregajo upniki in jim žugajo s konkurzom. Oče si ne vedó pomagati. V tej sili pride neki bogati, a jako ostudni človek z imenom Isak Morgenstern — —"
 
„Tisti jud, o katerem se govori, da njegovo bogastvo ni prišlo iz pravega in pravičnega vira?" — si upam jaz omeniti.
 
„Tisti, da! In premislite, ta ostudni človek prosi mojega očeta za mojo roko, ter jim ob enem ponudi, da stopi z njihovo kupčijo v španovijo z zneskom pol milijona goldinarjev. In — in — moj oče so mu drugi dan obljubili mene v zakon, meni pa ukazali, da moram odslej prijazna biti, prijazna temu ostudnemu človeku — in — in nazadnje še njegova žena. Oh, oh!"
 
Zopet se ji vlijo solze, da omolkne. Razume se, da v tem slučaji je tudi meni zastala beseda. Komu ne bi! Zato nimam druge besede ko kratko:
 
„Morda se bodo oče dali pregovoriti?"
 
„Prazna nada, vi jih še ne poznate. Ko sem jim rekla, da ga nikakor ne maram, so mi mrzlo odgovorili: Ne? Če imaš kakega druzega, ki mi dá v trgovstvo pol milijona, dobro, pripelji mi ga, meni bo vsak prav. Drugače me pa ne nadleguj, kajti vedi, jaz zahtevam od svojega otroka strogo pokorščino in ti me boš ubogala, premalo te bo."
 
„Po tem takem ni druge rešitve za vas" — govorim jaz zabuhlo — „ko če bi se vrnil Dolar."
 
Mokro-svitle njene oči se obrnejo vá-me, kakor da bi bile zagledale rešilno zvezdo in trepečega, a naglega glasa praša:
 
„Je-li že kako poročilo o njem tu?"
 
„Dozdaj še ne, al pričakujem ga, priti utegne vsaki dan."
 
„Da, da, to je pač nezanesljiva tolažba. Ne bo ga več, kajti če bi še živel, gotovo bi bilo prišlo že kako naznanilo o njem".
 
Jaz jo še dalje tolažim, kolikor vem in znam, dasiravno sam skoro komaj verjamem svojim besedam. Svetujem ji tudi, naj odlaša poroko kar najdalje more, kar mi tudi obljubi, potem odide.
 
Ne bom popisoval vtisa tega prizora ná-me. Na svetu se vse doživi, tudi sem bil že večkrat priča srce trgajočih dogodeb. Da je kdo prisiljen, odpovedati se temu, kar ljubi, in združiti se z onim, kar črtí, kar se mu studi, moj Bog, kolikokrat je to že bilo, je in bo!
 
S tem pa nikakor nočem reči, da nisem imel usmiljenja z nesrečnico, katere obupnost se mi je prav iz srca ji prihajajoča zdela. Še milejše se mi je pa storilo, ko sem se spomnil blazega mladenča, ki je bil zá-njo vse zastavil! Kaj, če bi se vrnil z Riparjevim denarjem in vjetim hudodelnikom, a našel tisto, kateri se je posvetil, v naročji druzega!
 
Dalje razvijanje teh tragičnih misel prepusteč k melanholiji nagnjenim bralcem preskočim dalje pol leta, med katerim nisem dobil o Dolarju nikakoršnega naznanila. Gospica Ema, katero sem parkrat na sprehajališči videl in ki je vselej, kedar me je vgledala, milo vprla v-me oči, kakor da bi pričakovala od pogleda mojega odrešenja, je vidno upadala in slednjič bila že skoro vela enako zgodnjim vijolicam, kedar jih pomladanski mraz osmodi. Mene so njene oči vselej do srca presunile, a kaj sem ji mogel pomagati! Že je bila po vsem mestu govorica razširjena, da je nevesta bogatega Morgensterna; čez teden dni imela je biti poroka. ‚Revica Ema! Ubogi Dolar, če je še živ!" To je bilo vse, kar sem jaz mogel reči in storiti v tej zadevi. Da bi bil Dolar še živ, nad tem sem jel že sam močno dvomiti, ker le še par dni, pa ste pretekli odločeni dve leti. Kar je, je, zato si mislim vso to žalostno reč iz glave zbiti, ker čemu bi se sprehajal o praznih mislih, ki bi me le pri delu ovirale! Proč, proč ž njimi! Vse to naj bo izročeno dobrodejni pozabljenosti!
{{prelom strani}}
S temi mislimi se vsedem — bilo je to ravno dan pred Emino poroko — da bi pričel neko na novo mi izročeno delo, kar potrka nekdo burno in močno na vrata in brž na to vstopi človek v popotni, zeló obnošeni obleki ter moleč mi že naprej roko hiti proti meni. Jaz vstajam počasi in vprem va-nj očí.
 
„Je-li, ne poznate me več", spregovorí z močnim, jasnim glasom. „Jaz sem nekdanji praktikant Dolar".
 
„Dolar? A, zdaj vas spoznam. Res sem že mislil, da vas ne bo več nazaj."
 
„Dolga pot in zviti tič, za katerem sem moral drviti, kakor deček za metuljem."
 
„Po vaši dobri volji soditi —"
 
„Je-li, hahaha! Vsak mi bo bral na obrazu, da ga imam, kaj ne?"
 
„Imate ga?" — prašam jaz skoro raz sebe. „In denar? kaj je s tem?"
 
„Vse, vse, imam razen par tisučakov, katere je bil lump zapravil."
 
„Skoro neverjetno! Jaz sam sem že obupal in žaloval za vami."
 
„Tu v tem paketu je popisano vse v obliki sodnijskih spisov, katere sem sestavil na poti, da vam in sodniji prihranim delo. Ta paket, zeló obširen je, vam izročim. Zdaj pa, dovolite mi vprašanje, meni najvažnejše: kako je z Emo?"
 
Vprašanje to je brž rešeno. Ob kratkem povem strmečemu in bledemu mladenču, kar se je zgodilo, in da ima jutri biti poroka. Pri vsi žalostni dogodbi ga je vendar z neizrekljivo radostjo navdalo to, kar sem mu povedal o Emi.
 
„O, saj sem jo poznal, poznal njeno do smrti mi vdano srce! Hvala Bogu, da nisem prišel prepozno! Ta hip hitim k trdosrčnemu očetu, mu izročim vkradeni denar in ga opomnim na obljubo. Menite, gospod svetovalec, da mi bo odrekel svojo hčer?"
 
„Nikakor ne, tega sem prepričan. Jaz grem z vami k njemu. Imate mar denar pri sebi?"
 
„Vsega! Glejte tù!" Pokaže mi širok pas in nadaljuje: „V nakaznicah na tukajšnjo banko, za katere sem v Marseillu zamenil amerikanski denar. Banki bo prišlo ali je že prišlo naznanilo o tem. Tedaj, če mi hočete skazati to ljubav, idite z mano. Najprej opraviva to, potem pride na vrsto ono."
 
Jaz se brž oblečem in grem ž njim. Spodej mi izročí vratar pismo, rekoč, da ga ravnokar je nekdo mu oddal zá me. Vtaknem ga v žep, da bi ga kasneje bral, in grem s srečnim, a vendar nemirnim mladenčem, da bi prej bila pri Riparju, vzameva voz in se peljeva. Stopivši z voza v hišo najdeva vse v največem neredu, strežaji letajo sem ter tje, vse vpije, drug druzega goni, sploh vse kaže, da se je nekaj nenavadnega pripetilo.
 
„Kaj se je zgodilo tu?" — vprašam nekoga, ki ravno po stopnicah dol prileti.
 
„Mlade gospice nikjer ni, že od zjutraj ne" — odgovori v eni sapi in teče memo.
 
Dolar obledi in me sili naprej z besedami:
 
„Idiva, gospod svetovalec, hitiva gori, da zveva, kaj in kako."
 
On skoči, po dve stopnici jemaje, naprej, jaz za njim, a na vrhu stopnic naju vstavijo strežaji, rekoč, da ni nikogar domá, ker sta se gospod in gospá ravno odpeljala — kam? tega ne vé nobeden povedati.
 
Mladeneč me pogleda, v njegovih očéh je nekaj, kar se ne dá popisati.
 
„Idiva, prijatelj, tù zdaj ne opraviva nič" — mu rečem in ga primem za roko. „Stopiva v kavarno tù nasproti, tam vidiva vsakega, ki gre v hišo. Tu stati nama ne gre."
 
Sprva se brani, rekoč, da hoče na vsak način zvedeti, kaj se je tu zgodilo; še le moje nujno prigovarjanje zmore, da gré z mano v kavarno, kjer sedeva tako, da so nama vrata Riparjeve hiše pred očmí. V te on brž vpre svoje oči in zre va-nje, kakor da bi mu ž njih imelo priti odrešenje. Na moje besede odgovarja le na kratko, tako, da spoznam, da ga le motim, ako ga ogovarjam. Zato vzamem v roko na mizi ležeč časnik, da bi kaj bral, kar mi pride na misel pismo, katero imam pri sebi. Razvijem ga in berem sledeče:
 
„Gospod svetovalec! Vi veste mojo skrivnost. Jutri imam biti poročena s človekom, katerega zaničujem, ki mi je ostuden, na čegar strani bi mi bilo življenje neprenesljivo. K temu še misel in nada, da Dolar, kateremu sem obljubila zvestobo do smrti, še živi, da se bo vrnil in zvedel, da sem žena druzega ter misliti moral, da sem dano mu besedo zvestobe prelomila — — tega si ne upam prenašati. Včeraj sem očetu to vse razodela ter jih s solzami v očeh na kolenih prosila, naj poroko odložé vsaj še za štirinajst dni; potem bo gotovo, da je Dolar mrtev, in jaz se tudi, neprelomivši prisege, vdam osodi, ki me bo tako v kratkih dneh spravila pod zemljo in zedinila z izvoljencem mojega srca. Al oče so prav osorno mi rekli: Ne plakaj, neumno, {{prelom strani}} neubogljivo dete! Vzela mi boš tvojega sedanjega ženina, — če te prav tvoje abotno tarnanje brž drugi dan pod zemljo spravi, če se prav med poroko mrtva zgrudiš na tla. Zavoljo neumnih muh svojega otroka ne bom trpel, da jutri po mestu razbobnajo, da sem prišel na kant. — To so bile očetove besede. Kjer neha očetovska, tam neha tudi otroška dolžnost, — to je bil sklep premišljevanja nocojšnje noči. Ta sklep naznanjam vam, ker mi je na tem ležeče, da me ne boste krivo sodili, ampak da me milujete, kajti, ko boste vi to brali, bo moje truplo že mrzlo na dnu vode. Jaz si drugače ne vem pomagati. Če se vrne Dolar, pokažite mu pismo in recite mu, da jaz umrem srečna svesta si njegove ljubezni. Vam prisrčna hvala za vaše sočutje! Milujte —
 
<p align="right">Emo Riparjevo.</p>
 
Razume se, da sem to pismo hipoma prebral. Ker se mi je pa zdelo nevarno, pokazati ga brž Dolarja, {{prelom strani}} ki je še nepremakljivo zrl v vrata riparjeve hiše, mu rečem, naj gre z mano, ker se mi zdi, kje bi utegnila biti Ema. Res gre z mano. Po poti ga po ovinkih pri­pravljam na to, da bi se utegnila ji kaka nesreča pri­petiti. Pri prvih besedah pa že obstoji, se obrne va-me in reče z neko divjo odločnostjo:
17.101

urejanje