Iz globočine morja: Razlika med redakcijama

m
prelomi strani, popravki
m (prelom strani)
m (prelomi strani, popravki)
 
Dolar si brž zapomni hišno številko in ime ceste, potem grê domu, da bi skoval nov načrt, po katerem bi Spitlerja dobil v pest. Kak načrt si je skoval, bo iz sledečega razvidno.
{{prelom strani}}
Brž drugi dan se podá, kakor je bil, k bankirju, o katerem je Spitler govoril. Ta ga res pridržuje in po strani pogledaje zapazi v bližnjem prostoru res foto­grafa, ki se zeló podviza, da bi dognal svoje delo. Da bi bila podoba njegova tim bolje zadeta, stoji Dolar nalašč prav pri miru; slednjič, ko je bilo vse gotovo, ga bankir odpravi z obljubo, da mu bo poslal brž na­znanilo, ko se bo kdo s takimi nakaznicami oglasil, in da naj mu on (Dolar) pusti le številko hiše, v kateri stanuje, tu. Dolar mu zap;še številko neke hiše v na­sprotnem delu mesta, katero je videi enkrat na svojem sprehodu. Ker pa vsemu temu še prav ne upa, marveč misli, da bo bankir koga poslal za njim gledat, če bo res podal se v to bišo, se napoti tje in ko se priliČno, prižigajoč si smodko, nazaj ozre, zapazi res, da nekdo za njim leze. Na to gre dalje do iste hiše, katero je bankirju naznanil, stopi v vežo, malo počaka tam, po­tem pa, vtaknivši očali v žep, se poda po drugih potih do svojega stanovanja. Tu si spremeni vnovič obraz in obleko in ko gre zopet s hiše, bi ga bil vsak gledal za dobro rejenega mladenča, ki nima ves ljubi dan nič druzega opraviti, nego postopati po mestu. Kot tak nagovori dva ob voglu sloneča čioveka, katerima je na raztrganih obrazih videti, da se dasta najeti za vsak posel, v slabi španjščini. katere se je bil tu že naučil, in ju praša, če mu hočeta storiti neko ljubav. Pri tem zažvenkljá s srebrom v žepu. Obraza spremenivši v prijazno kremženje pravita, da ju je volja služiti go­spodu.
 
„Dobro! Jaz ne zahtevam veliko, a plačam dobro", nadaljuje Dolar.
{{prelom strani}}
 
„O señor, razumiva" — je obeh odgovor — „vam je kdo pri neki doni (ženski) napoti, o že razumiva — tako-le. (Pri tem pokažeta dvoje na obeh straneh ostrih nož.) Ne bova zgrešila, zanesite se."
 
 
To vedeti je bilo za Dolarja najvažnejše, kajti na ta način se ni mogel zgubiti denar, dokler se bi Spitler sam ne zgubil. Prvi trenutek šine Dolarju misel v glavo, kapitanu vse razodeti ter na podlagi sodnijskih pooblastil in pisem zahtevati od njega, naj prime hudodelnika, mu odvzame denar, njega pa zapre in varuje ter ga v Evropi odda gospôski. Toda to misel brž zopet ovrže, ko se spomni hudih in britkih skušinj, katere je v Ameriki z gospôskami doživel. Varnejše se mu toraj zdi, gospôsko še le v Evropi, ko bo Spitler stopil na suho, klicati na pomoč, do tje pa ga le opazovati in skrbeti za to, da oni ne bo zapazil preteče mu nevar­nosti. Oboje ni bilo ravno težko, kajti na ladiji je bilo razen nju še več popotnikov, tedaj se ga je lahko ogibal tem bolj, ker Spitler sam ni iskal nobenega znanstva, ampak je bil le rajši sam in je malo govoril.
{{prelom strani}}
Do Kube je bila vožnja srečna in primerno nagla. Tu je ladija postala dva dni, priskrbela si vode, in dobila nekaj popotnikov do Evrope. Spitier se z ladije ni ganil in zato je tudi Dolar na nji ostal, češ, da je na suhem presoparno. Tretji dan so zopet na morji na poti naravnost proti Evropi. Štirnajst dni je bilo vreme vožnji zelo ugodno in kapitan je rekel, da bodo drug dan že videli Kanarske otoke, če bo tako lepo ko dozdaj. Dolarju začelo je srce urnejše biti in naglejše kri poditi po žilah; spominjal se je, da bo kmalu do­segel svoj cilj, mislil se je že pri svoji Emi.
 
 
Za tem zagrometa dva topova kot znamenje sile in klic na pomoč. Vse plane iz notranjih prostorov na vrh, tudi Dolar tik za Spitlerjem, ki je tako zmešan, tako prestrašen, da ne ve, kam stopa. Ko pride na vrh in dobi od valov nekaj kapljic v obraz, se obrne nazaj in teče v svojo čumnato. Ta hip se ladija strese, kakor da bi bila nekam zadela, in vrata do notranjih prostorov se zapro.
{{prelom strani}}
„Kdor more, reši se", je splošni klic, vse dere in ae rine proti čolnom, Dolarja, ki se je prepričal, da je Spitler še v notranjih prostorih, potiska veliko ljudi pred sabo tako, da nazaj nikakor ne more. Predno se prav zavé, je z drugimi vred v čolnu, ki brzo odrine od ladije v valove s tremi drugimi vred. Od suhega sem se čuje klic, a kaj je Dolarju za rešitev lastnega življenja, če mu nesrečna osoda vzame to, čemur je po­svetil svoje življenje — Emo! Io to je zgubil, kajti zopet se čuje tresk in — valovi so požrli lepi parobrod, ki se je na dno pogreznil. V istem hipu zgrabi mo­gočen val tudi čoln ter ga zažene v nižavo. Dolar pride ob zavest. — —
 
 
„Na otoku Madejri," señor — je odgovor iz ust lične mlade Španijolke, ki se je ž njim posebno vkvarjala, kakor je bilo videti.
{{prelom strani}}
Do tu so segali spisi {{razprto|Dolarjevi}}, katere sem bil prebral, ko je že solnce skoz okno gledalo. S spanjem ni nič, to naglo spoznam, zato vstanem in se napravim, da bi šel k Dolarju, da bi ustmeno povedal konec jako zanimive dogodbe. Po pravici povem, če rečem, da si konca nisem mogel po vsem tem nikakor misliti. Gostilnico, v kateri je bil čez noč ostal, mi je bil že si­noči povedal, zato se - v kavarni s sklenico čaja privezavši si dušo — podam naravnost tje. V veži vidim tri služnike, ki ravno skladajo dolg zaboj z voza. Te vprašam po tujcu z imenom „Gutman", ki je včeraj prišel z Marseilla.
 
„Le za nami" — je odgovor — „ravno mu imamo ta zaboj nesti v sobo".
Jaz grem za njimi in ko dospemo do sobe, se odpro vrata, in on stopi, bled ko smrt, med nje.
 
„A gospod svetovalec, tako zarano že? Le notri, prosim!" Delavcem veli dolgi zaboj postaviti v kot {{prelom strani}} sobe, in ko se je to zgodilo in so nosači odšli, se obrne proti meni:
 
„Vse brez vspeha, kaj ne?" — vpraša z milini tužnim glasom. „Tako daleč že, toliko prestati in vse za —- nič. To je bridko, gospod svetovalec. O Emi ni duha ne sluha!"
 
Ladija se je bila potopila kak streljaj daleč od brega, morje je tu plitvo, komaj kakih 15 sežnjev glo­boko. Nesreča se je bila naznanila v glavno mesto in od tod so pričakovali povelja, kaj storiti. Jaz sem vedel, da bodo skušali ladijo v morji razstreliti, da tako k vrhu pride, kar je kaj vrednega, drugo pa se potem po dnu pobere. To mi je povedala mornarska rodovina, katera me je pod streho vzela. Če tedaj ladijo, katera se cela vzdigniti nikakor ne da, razstrele, potem je Spitlerjevo truplo razdjano in pas njegov splava po morji. Sam pa ne morem nič storiti, toraj sklenem obrniti se do kacega mornarja in to po deklici, ki mi je tako marljivo in dobrovoljno stregla. Imel sem še precejšnjo svoto denarja, tega sem bil pripravljen žrt­vovati."
{{prelom strani}}
Da ne bom predolgo vlekel povesti, naj bo tu ob kratkem povedano, kako sem dosegel svoj namen. De­klica je imela za ljubega čvrstega, pa revnega mor­narja, ki je večkrat na dnu morja že bil in pri tem rabil neko kapo, katero je z zrakom napolnil in tako mogel po več minut prestati pod vodo. Do tega sem se obrnil in mu ponudil 300 goid,., ako mi spravi na dan v ladiji zaprtega vtopljenca, mojega žlahtnika, katerega bi jaz rad na suhem pokopal. Malo premišljevaje mi to obljubi, če dam še dvema mornarjema, ki ga bosta s čolna v morje spuščala in kviško vlačila, kako plačo. Jaz obljubim skoro zadnji denar svoj in si izgovorim le, da se, čeravno še jako slab, peljem z njimi na morje. To mi dovoli in tako se peljemo po noči v čolnu tje, kjer se je bila ladija potopila. Kraj so morja navajeni ljudje naglo našli, in ko se pogumni mladeneč prvikrat spusti v dno — imel je tudi za to {{prelom strani}} jako umetno narejeno svetilnico seboj — in ko ga čez par minut zlečeta pomagača zopet na dan, pove, da je prišel do vrha ladije, katera postrani leži. Drugikrat pride z naznanilom, da je prebil okno čumnate, katero sem mu jaz popisal, od strani, in zagledal v prostoru po konci stoječe, z glavo ob strop butajoče zelo napih­njeno truplo. Tretjikrat naznani, da je to truplo z že­lezno krevljo k oknu privlekel ter mu dal zanjko krog vratu. Predno se četrtikrat potopi, dá meni v roko vrv, rekoč, da naj jo trdno držim, na to zgine zopet pod morje in mornarja pazita na vrv, ki njega drži, jaz pa na svojo. In res! Še predno pride pogumni mladeneč kviško, že buti blizo čolna nekaj ven, ki se jame po morji zibati; videti je kakor kaka napihnjena pošast. Brž za tem prikaže se vrli pomorski junak, ki težko oddahnivši se odloži kapo in odveze svinec od nog. Vsi skup spravimo napihnjeno truplo v čoln in se od­peljemo proti suhi zemlji.
 
Občutke moje, ko sem spoznal truplo Spitlerjevo, je težko popisati. Veselja, ki mi je navdajalo srcé, nisem smel kazati, ker bi bil utegnil ž njim svoje tovarše napeljati do misli, da ima to mrtvo napihnjeno truplo za me še kako materijalno vrednost. Še le, ko ga prinesó na dom v mojo ozko stanico, ko sem izpla­čal, kar sem obljubil, in ko sem sam pri njem, razpnem mu obleko in — skoro bi bil zavriskal —pas z denar­jem je ovit okoli života. Naglo ga odvežem, se prepri­čam, da voda ni prišla va-nj, ga opašem sam pod ob­leko, potem zapnem mrliču obleko nad napetim trup­lom in pokličem zopet mornarje v stanico. ,Koliko časa utegne to truplo vstrajati brez smradú, brez gnjilobe?' — jih vprašam. ,O señor, dolgo, dolgo, ker se je soli navzelo' — je enoglasni odgovor. ,Bi ga ne mogel pri­peljati v Evropo, ker bi ga rad domá pokopal?' — ,Da, señor! Le vodo bomo spustili iz njega, potem ga bo naš zdravnik z neko rečjo pokadil in nabasal, pa bo. On je to že večkrat storil'. — Zdravnik res pride in vzame truplo v delo. Jaz mu obljubim plačo le po­tem, če bo truplo zunaj nepremenjeno ostalo, da ga bo vsak poznal, komur je bil ranjki znan. Kako je oni zdravnik svoje delo opravil, vidite tu, če ste poznali Spitlerja."
 
„Zahvalujem se vam za sočutje vaše ter prosim, da greste k Riparju ter mu izročite denar. Zaboj s truplom hudodeinika utegnete vzeti, kedar vam drago, saj sem ga le za sodnijsko rabo seboj pripeljal. Za-me bo res najbolje, če si malo počijem."
{{prelom strani}}
Obljubivši mu, da se bom popoldne zopet oglasil, grem in se podam naravnost k trgovcu Riparju. Povedó {{prelom strani}} mi, da je v svoji pisarnici, a da nikogar k sebi ne pusti. Toda jaz zahtevam kot sodnijaka oseba, da me pusté k njemu, kar se tudi zgodi. Najdem ga na naslanjaču bledega in vpadenega. Ko me zagleda, pravi čmerno:
 
„O, že vem, čemu ste prišli. Sprideno dete, ki nam je včeraj všlo, se je že vrnilo."
17.101

urejanje