Iz globočine morja: Razlika med redakcijama

odstranjenih 562 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
| vir= http://www.dlib.si/}}
 
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu starega skušenega pravnika.
Spisuje Jakob A1 e š o v e c.
Iz globočine morja.
 
Sreča je človeku v njegovem življenji važna reč. Komur ona ni mila, britko mu je življenje, ker z vsem svojim prizadevanjem, z najboljšo voljo in največo zmožnostjo doseže le malo ali nič. Zato je že starim narodom veljala Fortuna za mogočno boginjo.
Bil sem že par let preiskovalni sodnik v P., in ker sem imel po mestu in okolici pogostoma sodnijske opravke, sem se v tem primeroma kratkem času se­znanil precej dobro z ljudmi, mestom in njegovo oko­lico. Tega mi je bilo pač res tudi treba, ker se je vedno kaj pripetilo, kar spada pod kazensko postavo. Zavoljo tega se pa tudi skladovnica preiskovalnih pisem pred mano vkljub pridnosti moji ni hotela nič kaj po­nižati.
 
Ko nekega jutra tako zdelan za akti sedim, vstopi znan menjevaiec, povsod po svetu sloveč za nenavadno premožnega moža, skoz čegar roke gre po več mili­jonov na leto. Tu naj mu bo imeimé Ripar. Ljubo mi ravno ni bilo, da me je motil v poročilu, katero sem, prebravši veliko obširnih zapiskov, ravno sestavljati jei; zato mu tudi nisem posebno veselega obraza pokazal. To je moral on zapaziti, kajti ko mu molčé pokažem stol, naj bi sedel, odloži klobuk in palico in pravi res­nega, zelo prestrašenega obraza:
 
„Dobro vem in tudi po skladovnici sodnijskih pisem
„Dobro vem in tudi po skladovnici sodnijskih pisem razvidim, da vas motim v silnem in važnem poslu. Toda naj se vam tudi zamerim, — reč, ki me k vam pri­pelje, je prevelike važnosti in tako nujna, da bom svoje poročilo skrčil, kolikor se dá, kajti tù je škoda za vsako minuto, ki bi se potratila z nepotreb­nim besedovanjem."
 
Ta odločnost in preplašenost trgovca tudi mene osupne; tedaj ga povabim, naj pové, kaj ga je k meni pripeljalo.
 
„Bom!" — odgovori, ko je sedel. „Le to naj še naprej povem, da bi se moje naznanilo ne obesilo na veliki zvon. Potrebo tega boste sami sprevideli, ko vam bom vse povedal".
77
 
razvidim, da vas motim v silnem in važnem poslu. Toda naj se vam tudi zamerim, — reč, ki me k vam pri­pelje, je prevelike važnosti in tako nujna, da bom svoje poročilo skrčil, kolikor "se da, kajti tu je škoda za vsako minuto, ki bi se potratila z nepotreb­nim besedovanjem."
Ta odločnost in preplasenost trgovca tudi mene osupne; tedaj ga povabim, naj pove, kaj ga je k meni pripeljalo.
,,Bom!" — odgovori, ko je sedel. „Le to naj še naprej po^em, da bi se moje naznanilo ne obesilo na veliki zvon. Potrebo tega boste sami sprevideli, ko vam bom vse povedal".
Jaz ga v tem obziru pomirim in tako prične:
 
„Zvedite tedaj: Moje kupčije glavni blagajničar je zginil in ž njim nič manj ko 300.000 gold.!''
„Zvedite tedaj: Moje kupčije glavni blagajničar je zginil in ž njim nič manj ko 300.000 gold.!"
 
„Ni mogoče!" se začudim jaz in vprem svoje oči v trgovca.
 
,,Mogoče, da! prav mogoče je bilo, vsaj se je zgodilo".
„Mogoče, da! prav mogoče je bilo, vsaj se je zgodilo".
,,Kako je mogel uiti s tako velikim zneskom?"
 
,,Na to se je moral že dolgo pripravljati, sicer bi mu ne bilo mogoče zginiti s takim zneskom, da bi jaz tega ne bil zapazil teden dni."
„Kako je mogel uiti s tako velikim zneskom?"
 
„Na to se je moral že dolgo pripravljati, sicer bi mu ne bilo mogoče zginiti s takim zneskom, da bi jaz tega ne bil zapazil teden dni."
 
„Teden dni je že, kar je pobegnit?"
 
„Ravno danes!"
 
„Kako je bilo to mogoče? Saj mora vsak dan biti na svojem mestu. In če ga ni, saj ga morate brž po­grešiti !"
„Kako je bilo to mogoče? Saj mora vsak dan biti na svojem mestu. In če ga ni, saj ga morate brž po­grešiti!"
„Gotovo! Toda naj vam na kratko vse razložim. Doiti mi je imelo od treh trgovinskih hiš pred tednom dni vsega skup 300.000 gold. Mesto denarja dobim po pošti naznanilo, da zarad nepričakovanih zaprek ome­njeni veči trgovci skoro o tem obroku ne morejo pla­čati in prosijo za nov obrok le enega meseca. Jaz po­znam njihovo poštenost, zato jim nisem hotel delati zadreg in jim podaljšal obrok za plačanje, kar sem vsakemu posebej dal pismeno naznaniti".
 
„Za vae to je vaš blagajnik vedel, se ve da!" opomnim jaz vmes.
„Gotovo! Toda naj vam na kratko vse razložim. Doiti mi je imelo od treh trgovinskih hiš pred tednom dni vsega skup 300.000 gold. Mesto denarja dobim po pošti naznanilo, da zarad nepričakovanih zaprek omenjeni veči trgovci skoro o tem obroku ne morejo pla­čati in prosijo za nov obrok le enega meseca. Jaz po­znam njihovo poštenost, zato jim nisem hotel delati zadreg in jim podaljšal obrok za plačanje, kar sem vsakemu posebej dal pismeno naznaniti".
„ Vedel, ker je lahko pregledoval bukvovodjeve knjige, kjer se vse zapisuje, kar imamo dobiti in pla­čati. Tisti dan, to je, dane3 teden, mi pokaže blagajnik telegram, ki ga kliče k smrtni postelji matere bivajoče v T., dva dni daleč od tod, ter prosi za tri a!i štiri dni odpusta. Jaz mu dovolim teden dni, naj opravi svoje otroške dolžnosti. Na to odide izročivši mi ključe od blagajnice, v kateri je bilo — tega sem se prepri­čal — vse v najlepšem redu."
 
,}Kako pa ste prišli na sled hudodelstva?"
„Za vae to je vaš blagajnik vedel, se vé da!" opomnim jaz vmes.
, Po naključji, sicer bi še danes pričakoval svojega blagajnika nazaj. Sinoči sedim v gledišči v svoji loži. Med igro me pride obiskat blagajnik narodne banke, moj sošolec in prijatelj. V pogovoru omeni, naj bi s prijaznosti do njega, kedar dobim nakaznice na veče zneske do banke, to njemu prej nazoanil, da ne bo z gotovim denarjem prišel v tako zadrego, kakor pretekli teden, ko je bil prisiljen od druge banke si izposoditi 100 000 gold., katerih mu je do zneska 300.000 gold. v gotovini manjkalo. Jaz sprva mislim, da se norčuje z mano, in mu to tudi smehljaje se povem. Na to mi pa razloži reč bolj na tanko in tako izvem, da je moj bla­gajnik prinesel danes teden zjutraj tri nakaznice ban-kinih podružnic do glavne podružnice v skupnem zne­sku 300.000 gold. s prošnjo , da se brž iaplačajo, ker ima gospod — namreč jaz — še isti dan izdatne svote izplačati. Ker je bil moj blagajnik , ki je icnel skoro vsak dan v banki kaj denarja oddati ali sprejeti, že več let tam dobro poznana oseba, mu je bankini bla- gajnik izplačal onih 300.000 gold., na katere so mu tri hiše po podružnicah nakaznice poslale".
 
„Skoro neverjetno!" poprimem jaz besedo, ko si trgovec brise potni obraz in si nekoliko oddahne. ,,Kako je mogel vas blagajnik dobiti v roke one nakaznice, ne da bi bili vi za to vedeli? Kdo odpira pisma, v ka­terih so nakaznice?"
„Vedel, ker je lahko pregledoval bukvovodjeve knjige, kjer se vse zapisuje, kar imamo dobiti in pla­čati. Tisti dan, to je, danes teden, mi pokaže blagajnik telegram, ki ga kliče k smrtni postelji matere bivajoče v T., dva dni daleč od tod, ter prosi za tri a!i štiri dni odpusta. Jaz mu dovolim teden dni, naj opravi svoje otroške dolžnosti. Na to odide izročivši mi ključe od blagajnice, v kateri je bilo — tega sem se prepri­čal — vse v najlepšem redu."
„ Vedno jaz sam, ker prihajajo rekomandirana." „Ali ne pridejo prej nikomur v roke?" „Nikomur, ker jih pismonoša vedno le meni do-naša. Jaz jih odpiram in če so menjice ali nakaznice v njih, potem grem zamenjat jih ali sam, ali pa pošljem svojega blagajnika."
 
,,Tedaj pisem z omenjenimi nakaznicami niste vi dobili?"
„Kako pa ste prišli na sled hudodelstva?"
„Se ve, da ne! Kakor sem rekel, dobil sem na­mesto pričakovanih nakaznic od vseh treh trgovcev pis­mene prošnje za podaljšanje obroka."
 
„Po naključji, sicer bi še danes pričakoval svojega blagajnika nazaj. Sinoči sedim v gledišči v svoji loži. Med igro me pride obiskat blagajnik narodne banke, moj sošolec in prijatelj. V pogovoru omeni, naj bi s prijaznosti do njega, kedar dobim nakaznice na veče zneske do banke, to njemu prej nazoanil, da ne bo z gotovim denarjem prišel v tako zadrego, kakor pretekli teden, ko je bil prisiljen od druge banke si izposoditi 100 000 gold., katerih mu je do zneska 300.000 gold. v gotovini manjkalo. Jaz sprva mislim, da se norčuje z mano, in mu to tudi smehljaje se povem. Na to mi pa razloži reč bolj na tanko in tako izvem, da je moj bla­gajnik prinesel danes teden zjutraj tri nakaznice bankinih podružnic do glavne podružnice v skupnem zne­sku 300.000 gold. s prošnjo, da se brž iaplačajo, ker ima gospod — namreč jaz — še isti dan izdatne svote izplačati. Ker je bil moj blagajnik, ki je imel skoro vsak dan v banki kaj denarja oddati ali sprejeti, že več let tam dobro poznana oseba, mu je bankini blagajnik izplačal onih 300.000 gold., na katere so mu tri hiše po podružnicah nakaznice poslale".
 
„Skoro neverjetno!" poprimem jaz besedo, ko si trgovec briše potni obraz in si nekoliko oddahne. „Kako je mogel vaš blagajnik dobiti v roke one nakaznice, ne da bi bili vi za to vedeli? Kdo odpira pisma, v ka­terih so nakaznice?"
 
„Vedno jaz sam, ker prihajajo rekomandirana."
 
„Ali ne pridejo prej nikomur v roke?"
 
„Nikomur, ker jih pismonoša vedno le meni donaša. Jaz jih odpiram in če so menjice ali nakaznice v njih, potem grem zamenjat jih ali sam, ali pa pošljem svojega blagajnika."
 
„Tedaj pisem z omenjenimi nakaznicami niste vi dobili?"
„Se vé, da ne! Kakor sem rekel, dobil sem na­mesto pričakovanih nakaznic od vseh treh trgovcev pis­mene prošnje za podaljšanje obroka."
 
„Ali so vaši pismeni odgovori došli dotičoim tr­govcem?"
 
„Tu imam tri telegrafičoe odgovore, da jim niso došli."
 
„Ali se je vaš blagajnik res podal k materi za smrt bolni?"
 
„Ne! tu je četrti telegram, iz katerega je razvi-deti, da je mati njegova že tri leta mrtva."
 
„Koliko časa je že vaš blagajnik pri vas in kako se piše?"
 
„Bernard Spitler je že pri meni šesto leto?"
 
,,Je li bil do sedaj zveat?"
„Je li bil do sedaj zveat?"
,,Zvest in natančen do krajcarja. Jaz bi mu bil zaupal vse svoje premoženje, Če bi bilo treba".
 
„Zvest in natančen do krajcarja. Jaz bi mu bil zaupal vse svoje premoženje, Če bi bilo treba".
 
„Kam je po vaših mislih pobegnil z denarjem?"
 
„Gotovo bo skušal uiti v Ameriko. Ker je že teden dni na poti, bi utegnil biti že na morji, in potem je premoženje moje zgubljeno, jaz popolnoma pokopan".
 
„Pokopan? Saj je to le en del vašega premoženja! To vas, dasiravno )e zguba občutljiva, vendar še ne bo spravilo na kant."
„Pokopan? Saj je to le en del vašega premoženja! To vas, dasiravno je zguba občutljiva, vendar še ne bo spravilo na kant."
,,Utegne me spraviti! Ravno zdaj imam veča pla­čila in če se zve, da sem za tolik znesek okraden, bodo vsi, vsi, s katerimi imam trgovsko zvezo, od vseh strani pritisnili in tirjali denar. Saj veste, kako je! Če človek premore tisuč goldinarjev, pa je dolžan le sto goldi-dinarjev, in nima isti hip toliko gotovine, da bi ta zne­sek plačal — brž, ko se zvč, da ni mogel plačati, se razširja glas, da je ob vse, in če gre potem k najbolj­šemu prijatelju na posodo iskat sto goldinarjev, da bi plačal nadležnega upnika, ne dobi jih. Ta pa zdaj še le prav sili in če pride tisuč goldinarjev vredno pre­moženje do prodaje, šlo bo komaj za tri sto goldinarjev ali še niže in posestnik, ki ima tisoč goldinarjev pre­moženja, pride zavoljo sto goldinarjev ob vse. Jaz mi­slim, da vam je to jasno."
 
Jaz popolnoma sprevidita, da ima prav, a to spo­znanje me spravi v še veče zadrege. Tedaj prašam:
„Utegne me spraviti! Ravno zdaj imam veča pla­čila in če se zvé, da sem za tolik znesek okraden, bodo vsi, vsi, s katerimi imam trgovsko zvezo, od vseh strani pritisnili in tirjali denar. Saj veste, kako je! Če človek premore tisuč goldinarjev, pa je dolžan le sto goldinarjev, in nima isti hip toliko gotovine, da bi ta zne­sek plačal — brž, ko se zvé, da ni mogel plačati, se razširja glas, da je ob vse, in če gre potem k najbolj­šemu prijatelju na posodo iskat sto goldinarjev, da bi plačal nadležnega upnika, ne dobi jih. Ta pa zdaj še le prav sili in če pride tisuč goldinarjev vredno pre­moženje do prodaje, šlo bo komaj za tri sto goldinarjev ali še niže in posestnik, ki ima tisoč goldinarjev pre­moženja, pride zavoljo sto goldinarjev ob vse. Jaz mislim, da vam je to jasno."
„To je že res! A kako bi se mogla vršiti pre­iskava, kako bi se dalo pozvedovati za hudodelni-kom, pa prikrivati hudodelstvo?"
 
(Dalje prihodnjič.)
Jaz popolnoma sprevidim, da ima prav, a to spo­znanje me spravi v še veče zadrege. Tedaj prašam:
 
„To je že res! A kako bi se mogla vršiti pre­iskava, kako bi se dalo pozvedovati za hudodelnikom, pa prikrivati hudodelstvo?"
85
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu starega skušenega pravnika.
Spisuje Jakob A 1 e š o v e c.
Iz globočine morja.
(Dalje.)
Trgovec si vnovič obriše potni obraz, potem na­daljuje:
 
,,Jaz sem si vso to reč že, kolikor sem tega zmo­žen, premislil. Blagajnik tega ni mogel sam storiti, to bi mu bilo nemogoče. Gotovo ima sokrivce, in sicer pri omenjenih treh trgovcih in morda tudi na pošti. Vendar one hiše, ker sem ž njimi v velikih denarnih zvezah, ne smejo nič zvedeti o tem, kar se je zgodilo, zato sem jim že danes telegrafično naznanil, da sem prejel njihove nakaznice in jih le založil, tako, da so mi še le danes v roke prišle."
„Jaz sem si vso to reč že, kolikor sem tega zmo­žen, premislil. Blagajnik tega ni mogel sam storiti, to bi mu bilo nemogoče. Gotovo ima sokrivce, in sicer pri omenjenih treh trgovcih in morda tudi na pošti. Vendar one hiše, ker sem ž njimi v velikih denarnih zvezah, ne smejo nič zvedeti o tem, kar se je zgodilo, zato sem jim že danes telegrafično naznanil, da sem prejel njihove nakaznice in jih le založil, tako, da so mi še le danes v roke prišle."
,,Prav tako ! To utegne biti tudi za preiskavo ugodno, ker bodo sokrivci, katere Spitler gotovo imd, manj previdni postali. Naj prvo pa grč tu za to, da doidemo glavnega hudodelnika. Mi morete narekati po­pis njegove osebe?"
 
Na to mi narekuje trgovec kolikor mogoče natan­čen popis Spitlerjeve osebe. Iz tega omenim le, da je imel gosto in dolgo brado, rujavkaste lase in nad levim očesom kosmato bradovico in daje bil srednje, a čo-kaste postave."
„Prav tako! To utegne biti tudi za preiskavo ugodno, ker bodo sokrivci, katere Spitler gotovo imá, manj previdni postali. Naj prvo pa gré tu za to, da doidemo glavnega hudodelnika. Mi morete narekati po­pis njegove osebe?"
„Jaz vem", nadaljuje trgovec, ,,da bo težko doiti ga, ker se je na vse to gotovo že mesec dni pripravljal, si toraj pot do morja že ogladil. Vrh tega je že teden dni na poti. Tu je treba več ljudi in zanesljivih, ki se vsi ob enem podajo na različne kraje sledit za njim. Se ve, da se tu zanesem najbolj na vašo bistroumnost in izkušenost v takih rečeh. Da bi se pa ničesar ne zamudilo, kar utegne pospešiti; da se zasači hudodelnik in denar — denar je meni glavna reč — vam izročim tu za zdaj 10.000 gold. v ta namen, da razpošljete po svoji previdnosti bistrih in izurjenih agentov na vse kraje za njim, pa tudi v tista mesta, kjer so ti trije trgovci?v,opazovat njihove služabnike. Ta znesek je za zdaj. Ce bo treba, še dodam. Tistemu pa, ki mi za­sači Spiti ar j a z denarjem vred, obljubim nagrade 50 000 gold., in to zato, ker sem prepričan, da Spit-lerja ni več v našem cesarstvu. Kd )r ga zasledi in gre za njim, tistemu plačam pot, naj bo tudi v Ameriko ali Avstralijo."
 
Jaz sprejmem to njegovo ponudbo, ker mi je bilo s skušioj znano, da policijski agenti so mnogo prid-nejši pri zasledovanji , če se imajo še kake denarne nagrade nadjati. Vrh tega bo, to sem že sprevidel, pre­iskava stala mnogo denarja, protipostavno pa ni, ako se od kake druge strani pravici gmotno pod pazduho seže, da se )s) pomaga prej do cilja.
Na to mi narekuje trgovec kolikor mogoče natan­čen popis Spitlerjeve osebe. Iz tega omenim le, da je imel gosto in dolgo brado, rujavkaste lase in nad levim očesom kosmato bradovico in da je bil srednje, a čokaste postave."
 
„Jaz vem", nadaljuje trgovec, „da bo težko doiti ga, ker se je na vse to gotovo že mesec dni pripravljal, si toraj pot do morja že ogladil. Vrh tega je že teden dni na poti. Tu je treba več ljudi in zanesljivih, ki se vsi ob enem podajo na različne kraje sledit za njim. Se vé, da se tu zanesem najbolj na vašo bistroumnost in izkušenost v takih rečeh. Da bi se pa ničesar ne zamudilo, kar utegne pospešiti, da se zasači hudodelnik in denar — denar je meni glavna reč — vam izročim tu za zdaj 10.000 gold. v ta namen, da razpošljete po svoji previdnosti bistrih in izurjenih agentov na vse kraje za njim, pa tudi v tista mesta, kjer so ti trije trgovci, opazovat njihove služabnike. Ta znesek je za zdaj. Če bo treba, še dodam. Tistemu pa, ki mi za­sači Spitlerja z denarjem vred, obljubim nagrade 50 000 gold., in to zato, ker sem prepričan, da Spitlerja ni več v našem cesarstvu. Kdor ga zasledi in gre za njim, tistemu plačam pot, naj bo tudi v Ameriko ali Avstralijo."
 
Jaz sprejmem to njegovo ponudbo, ker mi je bilo s skušinj znano, da policijski agenti so mnogo pridnejši pri zasledovanji, če se imajo še kake denarne nagrade nadjati. Vrh tega bo, to sem že sprevidel, preiskava stala mnogo denarja, protipostavno pa ni, ako se od kake druge strani pravici gmotno pod pazduho seže, da se jej pomaga prej do cilja.
 
Trgovec odide obijubivši mi, da bo tudi sam mar­ljivo opazoval in mi vsako količkaj važno reč brž na­znanil. Ko sem sam, skusim si sestaviti vse, kar mi je trgovec povedal, da si potem naredim načrt, po ka­terem bi mi najbolj kazalo lotiti se preiskave. Da mora biti, kolikor gre, tajna, to sprevidim prvi hip, in sicer tajna ne le zarad trgovca, ampak tudi zato, ker se je le na ta način nadjati kakega vspeha. Glavna in najprva reč je zdaj zvedeti, kam se je hudodelnik z denarjem obrnil. Da ga bo težko dohiteti, ker je imel za beg že sedem dni časa, to mi je brž jasno. Zvedeti pa, kam je bežal, bilo bi najlože po njegovih sokriv­cih. Na vsak način je treba naglosti.
 
Po kratkem premišljevanji imam načrt ravnanja pred sabo. Sklenil sem lotiti se te zamotane reči tako-le: Nemudoma pošljem tri najbolj spretne in zvite policijske agente v one tri mesta, kjer so bile trgovske hiše, ka­tere mi je trgovec Ripar naznanil; ti agenti dobe ob­last rabiti tudi ondašnje policijske organe pri svojem poslu. Ob enem dam jaz opazovati strogo tu osobstvo Kiparjevo, sam pa se poslužim telegrafa, pošte in želez­nice , da bi našel sled za/ hudodelnikom in mu zaprl pot, če še ni na morje všel. Ako pa je že na morji, potem je staviti deset proti enemu, da nam je za zmiraj všel. Naj tu kar naprej povem, da sem imel strašno malo upanja, da bi z najumnejšim postapanjem kaj druzega dosegel, kakor k večemu, da dobim sokrivce Spitlerjeve v pest. Kajti kdor ve na tako zvit način prisvojiti si toliko denarja, bo že tudi za to vedel skr­beti, da spravi sebe z denarjem vred na varen kraj, kjer bi pravica težko za nj zvedela. Vkljub temu sem sklenil vse storiti, kar je bilo v moji moči, in spraviti ves policijski aparat na noge.
Po kratkem premišljevanji imam načrt ravnanja pred sabo. Sklenil sem lotiti se te zamotane reči tako-le: Nemudoma pošljem tri najbolj spretne in zvite policijske agente v one tri mesta, kjer so bile trgovske hiše, ka­tere mi je trgovec Ripar naznanil; ti agenti dobe oblast rabiti tudi ondašnje policijske organe pri svojem poslu. Ob enem dam jaz opazovati strogo tu osobstvo Riparjevo, sam pa se poslužim telegrafa, pošte in želez­nice, da bi našel sled za hudodelnikom in mu zaprl pot, če še ni na morje všel. Ako pa je že na morji, potem je staviti deset proti enemu, da nam je za zmiraj všel. Naj tu kar naprej povem, da sem imel strašno malo upanja, da bi z najumnejšim postapanjem kaj druzega dosegel, kakor k večemu, da dobim sokrivce Spitlerjeve v pest. Kajti kdor ve na tako zvit način prisvojiti si toliko denarja, bo že tudi za to vedel skr­beti, da spravi sebe z denarjem vred na varen kraj, kjer bi pravica težko za-nj zvedela. Vkljub temu sem sklenil vse storiti, kar je bilo v moji moči, in spraviti ves policijski aparat na noge.
Trije agenti, prevideni s pooblastili in vsem, česar treba, brž odpotujejo; šest zanesljivih in najspretnejših odločim za opazovanje Riparjevega osobstva. Na to se podam v hišo, kjer je Spitler staooval. Tu je vse za­prto in gospodar mi pove, da je „gospod blagajnik", ki je kot samec imel najeti dve sobi, pred tednom na-gloma odpotoval, rekši, da hiti k materi na smrt bolni in da ga pred tednom dni ni treba pričakovati. ,,Ključe — pravi gospodar — je sabo vzel. Do zdaj ga še ni bilo nazaj, a danes ima priti."
 
Trije agenti, prevideni s pooblastili in vsem, česar treba, brž odpotujejo; šest zanesljivih in najspretnejših odločim za opazovanje Riparjevega osobstva. Na to se podam v hišo, kjer je Spitler staooval. Tu je vse za­prto in gospodar mi pove, da je „gospod blagajnik", ki je kot samec imel najeti dve sobi, pred tednom nagloma odpotoval, rekši, da hiti k materi na smrt bolni in da ga pred tednom dni ni treba pričakovati. „Ključe — pravi gospodar — je sabo vzel. Do zdaj ga še ni bilo nazaj, a danes ima priti."
 
Zavedajoč se, da je treba tudi tu prikrivati, kar se je zgodilo, malo premišljujem, s kakim vzrokom bi dal odpreti stanovanje hudodelnika. Brž mi šine misel v glavo.
 
„Jaz sem njegov prijatelj" — pravim — „in imam tu telegram od njega, po katerem me prosi, naj odpo­vem stanovanje in plačam najemščino do konca meseca, njegovo robo pa naj pošljem za njim, ker ga ni volja vrniti se, ampak bo prevzel gospodarstvo po umrli mu materi."
 
,,Škoda za tako vrlega najemnika! Vselej je točno plačal naprej in tudi za ta mesec je že vse plačano. Toda kar je, je. Ali vam je poslal tudi ključe?"
„Škoda za tako vrlega najemnika! Vselej je točno plačal naprej in tudi za ta mesec je že vse plačano. Toda kar je, je. Ali vam je poslal tudi ključe?"
 
„Po telegrafu to ni mogoče, dragi. Saj boste vi imeli kake druge, ki odpro sobo, sicer bo treba iti po ključarja".
 
„Ne bo treba! Jaz imam od vseh stanovanj po dvojne ključe, da si najemniki lahko pomagajo, če ka­teri po naključji svoje zgubi."
86
 
„Tedaj odprite, prosim, in bodite priča, da bomo vae tako sabo vzeli, kakor bomo našli."
„Po telegrafu to ni mogoče, dragi. Saj boste vi imeli kake druge, ki odpro sobo, sicer bo treba iti po ključarja".
 
„Ne bo treba ! Jaz imam od vseh stanovanj po dvojne ključe, da si najemniki lahko pomagajo, če ka­teri po naključji svoje zgubi."
,,Tedaj odprite, prosim, in bodite priča, da bomo vae tako sabo vzeli, kakor bomo našli."
Gospodar gre po ključe in odpre in jaz vstopim z dvema civilno oblečenima policijskima agentoma. Po sobah je vse lepo pospravljeno, omare in miznice za­klenjene.
 
„Je hišno orodje njegovo?" prašam nazočega go­spodarja.
 
„Ne! Le uni dve skrinjici, ki stojite tam v kotu. Vae drugo je moje."
 
,,Tedaj bo treba vse odpreti, da vzamemo ven, kar je njegovega, in spravimo v skrinjici."
„Tedaj bo treba vse odpreti, da vzamemo ven, kar je njegovega, in spravimo v skrinjici."
Gospodar se malo obotavlja, a ko mu zagotovim, da bom plačal škodo , če se je pri odpiranji po klju­čarji kaj zgodi, privoli in pošlje po ključarja. Po oma­rah in mizah ne najdemo druzega, nego nekoliko ob­nošene obleke, nepopisanega papirja ter časnikov. Vse to zložimo in zvežemo skup in odpravimo z zaklenje­nima skrinjama skup v mojo pisarno. Tu dam odpreti tudi skrinji, a v njih je le nekaj knjig in novejše obleke, druzega nič. Temu se nisem posebno čudil, ker sem vedel že naprej, da je hudodelnik voičil vse, kar bi utegnilo le količkaj kazati sled za njim. Ven­dar ukažem vse to shraniti. (Dal. prih.
 
Gospodar se malo obotavlja, a ko mu zagotovim, da bom plačal škodo, če se je pri odpiranji po klju­čarji kaj zgodi, privoli in pošlje po ključarja. Po oma­rah in mizah ne najdemo druzega, nego nekoliko obnošene obleke, nepopisanega papirja ter časnikov. Vse to zložimo in zvežemo skup in odpravimo z zaklenje­nima skrinjama skup v mojo pisarno. Tu dam odpreti tudi skrinji, a v njih je le nekaj knjig in novejše obleke, druzega nič. Temu se nisem posebno čudil, ker sem vedel že naprej, da je hudodelnik voičil vse, kar bi utegnilo le količkaj kazati sled za njim. Ven­dar ukažem vse to shraniti.
 
Drugo važno delo mi je zvedeti, kako so pisma z nakaznicama do bank prišla Spitlerju v roke. Podam se na pošto in si dam izročiti prijemnice od rekomandiranih pisem. Ob enem pokličem k sebi pismonošo, da bi mi povedal, komu je pisma izročil. Mož se mi zdi nekako preplašen in ker se v svojih govorih ne­kako lovi, ga dam natihem opazovati. Toda naj tu že naprej povem, da po njem po dolgi preiskavi ni prišlo nič druzega na dan, ko da je po svoji navadi pustil ta pisma z drugimi vred na trgovčevi mizi in prišel čez kake pol ure nazaj po prijemnico. Ko se je prepričal, da so vse podpisane s trgovčevim imenom, jih je vzel ter na pošti zopet oddal.
 
91
S temi prijemnicami se podam k trgovcu Riparju ter mu jih pokažem. Dolgo jih gleda, a slednjič pravi:
 
Zabavno berilo.
„Podpis ni moj, a tako dobro je ponarejen, da se komaj dá od mojega pravega razločiti. Brez natanč­nega preiskovanja bi ga tudi jaz za pravega imel".
Iz sodnijskega življenja.
 
Po spominu starega skušenega pravnika.
Tedaj je bil podpis Riparjev na prejemnicah pona­rejen. To zvedivši se podam v svojo pisarno, vkrenit še, kar se mi je potrebno zdelo. Po telegrafu sem bil razposlal naročila že na vse strani, tedaj mi je bilo le še po mestu pozvedati po osebah, s katerimi je bil znan, in če mogoče, izprašati, kdaj in na kateri kraj se je odpeljal.
Spisuje Jakob A lds o v ec.
 
Iz globočine morja.
Preobširno pa bi bilo popisovati vse, kar sem vkrenil in kaj dosegel z vsem svojim trudom, z vso trumo ljudi, kar sem jih bil na noge spravil. Naj toraj le ob kratkem povem, da sem bil po preteku štirnajstih dni skoro tam, kjer tisti dan, ko je trgovec Ripar prišel mi naznanit hudodelstvo. Le toliko je bilo jasno, da je Spitler skrivaj vzel pisma z nakaznicami, pisma trgov­cev, proseča za podaljšanje obroka za plačo, sam pisal in podpisal, posnemajoč podpis dotičnib trgovcev, pisma svojega gospoda, ki so dovolila naprošene obroke, pa sam pridržal. Po vsem tem je bilo skoro gotovo, da je Spitler delal brez sokrivcev; vsaj so se moji pozveduhi vsi vrnili, a ne da bi bili zvedeli najmanjšo reč. Tudi poročila iz tistih krajev, kamor sem bil poslal telegrafična naznanila, niso ničesa odkrila. Še toliko ni­sem mogel zvedeti za gotovo, na katero stran je Spitler bežal z denarjem.
(Dalje.)
 
Drugo važno delo mi je zvedeti, kako 30 pisma z nakaznicama do bank prišla Spitlarju v roke. Podam se na pošto in si dam izročiti prijemnice od rekoman-diranih pisem. Ob enem pokličem k sebi pismonošo, da bi mi povedal, komu je pisma izročil. Mož se mi zdi nekako preplašen in ker se v svojih govorih ne­kako lovi, ga dam natihem opazovati. Toda naj tu že naprej povem, da po njem po dolgi preiskavi ni prišlo nič druzega na dan, ko da je po svoji navadi pustil ta pisma z drugimi vred na trgovčevi mizi in prišel čez kake pol ure nazaj po prijemnico. Ko se je prepričal, da so vse podpisane s trgovčevim imenom, jih je vzel ter na pošti zopet oddal.
Vse to me je zeló bodlo, ker sem že par tisočev trgovčevega denarja porabil. Jel sem se trgovca ogi­bati, ker me je vselej prašal, kako je in kaj, jaz pa sem imel za-nj vedno isti odgovor, da dozdaj se ni prišlo nič izdatnega na dan.
S temi prijemnicami se podam k trgovcu Kiparju ter mu jih pokažem. Dolgo jih gleda, a slednjič pravi:
 
„Podpis ni moj, a tako dobro je ponarejen, da se komaj dd od mojega pravega razločiti. Brez natanč­nega preiskovanja bi ga tudi jaz za pravega imel/'
K temu je prišla še druga sitnost. Dasiravno je bila preiskava strogo tajna, se je med tem vendar zve­delo, da je Riparjev blagajnik zginil in okradel svojega gospoda za velik znesek. Nasledek tega pa je bil ta, da so trgovske hiše, s katerimi je bil Ripar v kupčijaki zvezi, druga za drugo jele pritiskati na-nj in priganjati ga k sklepu računa in poravnanju dolgov. To je sicer še vedno premožnega moža spravilo v precejšnje zadrege, in nekega dne, ko mu zopet nisem mogel dati tolažljivega odgovora, mi reče: „Jaz sem že obupal. Spitier je šel čez morje, kamor vi ne morete za njim. Zato pustimo vso to reč. Tudi sem — tega ne bom tajil — zdaj v denarnih zadregah, zato bi vas prosil za oni denar, kar ga je še ostalo."
Tedaj je bil podpis Kiparjev na prejemnicah pona­rejen. To zvedivši se podam v svojo pisarno, vkrenit še, kar se mi je potrebno zdelo. P*o telegrafu sem bil razposlal naročila že na vse strani, tedaj mi je bilo le še po mestu pozvedati po osebah, s katerimi je bil znan, in če mogoče, izprašati, kdaj in na kateri kraj se je odpeljal.
 
Preobširno pa bi bilo popisovati vse, kar sem vkrenil in kaj dosegel z vsem svojim trudom , z vso trumo ljudi, kar sem jih bil na noge spravil. Naj toraj le ob kratkem povem, da sem bil po preteku štirnajstih dni skoro tam, kjer tisti dan, ko je trgovec Kipar prišel mi naznanit hudodelstvo. Le toliko je bilo jasno, da je Spitler skrivaj vzel pisma z nakaznicami, pisma trgov­cev, proseča za podaljšanje obroka za plačo, sam pisal in podpisal, posnemajoč podpis dotičnib trgovcev, pisma svojega gospoda, ki so dovolila naprošene obroke, pa sam pridržal. Po vsem tem je bilo skoro gotovo, da je Spitlar delal brez sokrivcev; vsaj so se moji pozve-duhi vsi vrnili, a ne da bi bili zvedeli najmanjšo reč. Tudi poročila iz tistih krajev, kamor sem bil poslal te-legrafična naznanila, niso ničesa odkrila. Še toliko ni­sem mogel zvedeti za gotovo, na katero stran je Spitler bežal z denarjem.
In res še tisti dan pride po denar, katerega mi je za pospeševanje preiskave izročil. Jaz mu dam vse, kar je še ostalo — nekaj čez 7000 gold. — in on odide s precej nezadovoljnim obrazom. To me je tem bolj peklo, ker mi je vest rekla, da nisem zamudil ničesar, kar je bilo v moji moči, da bi dobil hudodelnika v pest. Zlasti me je sklelo to, kar mi je drugi dan eden mojih skrivnih agentov povedal. Trgovec Ripar je namreč v družbi prijateljev svojih rekel: „Sodnija in pa nič. Čez tri tedne vkljub obilnih stroškov iz mojega žepa ne vem druzega, ko to, kar sem prvi dan vedel, namreč: da sem okraden po svojem bivšem blagajniku. Če se kdo, ki je bil okraden, zanaša na to, da mu bo policija zvedela za tatú, potem se sme zanesti, da svo­jega vkradenega blaga ne bo več videl. To je stara skušnja."
Vse to me je zel6 bodlo, ker sem že par tisočev
 
Te besede so me zeló spekle; a po nekolikem pre­mišljevanji sem moral sam pripoznati, da Ripar je imel kolikor toliko vzroka tako govoriti; le da bi bil krivdo zvrnil na neugodne okoliščine — ker je golju­fijo še le čez teden dni naznanil — ne pa sodnijo. Če človek ob toliko denarja pride, potem mu britkost ne pripusti premišljevati in zbirati besedi, katere v nevolji z ust spusti.
 
Premislivši to se nekoliko pomirim in vzamem v roko zvezek pisem, da bi jih pregledal, kar vstopi mladi sodnijski praktikant Dolar. Ta mladeneč — to naj po­vem, predno nadaljujem povest — sin revnih kmetiških starišev, je z velikim trudom dovršil svoje študije, na­redil izvrstne preskušnje in potem vstopil za praktikanta k sodniji. Bil je priden in bistroumen mladeneč, a pri svojih viših nikakor priljubljen, ker ni veroval na birokratično nezmotljivost in se je celó zvedelo, da je za­pisan v več takih društev, katere so njegovi predstoj­niki pisano gledali. Zato je imel pri sodniji slabe ure, mnogo dela, malo plače in mnogo praktikantov, ki so za njim prišli k sodniji, ga je že bilo preskočilo. Meni se je ta revež smilil, ker sem se večkrat prepričal o njegovi pridnosti in zmožnosti; če bi bilo v moji moči, davno bi bil že dobil stalno službo. Zato sem mu pri neki priložnosti, ko je bil zopet mlajši od njega in nesposobnejši pred njim na stalno službo poslan, rekel, da vem, da se mu krivica godi; toda pameten človek se včasih potuhne, kakor hraber pa previden vojak, če vidi, da bi bil pogum brezumen in pogubljiv. „Potuhnite se zato tudi vi — mu rečem — da kaj postanete."
 
92
trgovčevega denarja porabil. Jel sem se trgovca ogi­bati, ker me je vselej prašal, kako je in kaj, jaz pa sem imel za-nj vedno isti odgovor, da dozdaj se ni prišlo nič izdatnega na dan.
K temu je prišla se druga sitnost. Dasiravno je bila preiskava strogo tajna, se je med tem vendar zve­delo, da je Riparjev blagajnik zginil in okradel svojega gospoda za velik znesek. Nasledek tega pa je bil ta, da so trgovske hiše, s katerimi je bil Ri par v kup-čijaki zvezi, druga za drugo jele pritiskati na-nj in priganjati ga k sklepu računa in poravnanju dolgov. To je sicer še vedno premožnega moža spravilo v precejšnje zadrege, in nekega dne, ko mu zopet nisem mogel dati tolažljivega odgovora, mi reče: „Jaz sem že obupal. Spiti er je šel čez morje, kamor vi ne morete za njim. Zato pustimo vso to reč. Tudi sem — tega ne bom tajil — zdaj v denarnih zadregah, zato bi vas prosil za oni denar, kar ga je še ostalo."
In res še tisti dan pride po denar, katerega mi je za pospeševanje preiskave izročil. Jaz mu dam vse, kar je še ostalo — nekaj Čez 7000 gld. — in on odide s precej nezadovoljnim obrazom. To me je tem bolj peklo, ker mi je vest rekla, da nisem zamudil ničesar, kar je bilo v moji moči, da bi dobil hudodelnika v pest. Zlasti me je skielo to, kar mi je drugi dan eden mojih skrivnih agentov povedal. Trgovec Ripar je namreč y družbi prijateljev svojih rekel: „Sodnija in pa nič. Cez tri tedne vkljub obilnih stroškov iz mojega žepa ne vem druzega, ko to, kar sem prvi dan vedel, namreč: da sem okraden po svojem bivšem blagajniku. Ce se kdo, ki je bil okraden, zanaša na to, da mu bo policija zvedela za tatu, potem se sme zanesti, da svo­jega vkradenega blaga ne bo več videl. To je stara skušnja."
Te besede so me zelo spekle; a po nekolikem pre­mišljevanji sem moral sam pripoznati, da Ripar je imel kolikor toliko vzroka tako govoriti; le da bi bil krivdo zvrnil na neugodne okoliščine — ker je golju­fijo še le čez teden dni naznanil — ne pa sodnijo. Ce človek ob toliko denarja pride, potem mu britkost ne pripusti premišljevati in zbirati besedi, katere v ne-volji z ust spusti.
Premislivši to se nekoliko pomirim in vzamem v roko zvezek pisem, da bi jih pregledal, kar vstopi mladi sodnijski praktikant Dolar. Ta mladeneč —to naj po­vem, predno nadaljujem povest — sin revnih kmetiških stanšev, je z velikim trudom dovršil svoje študije, na­redil izvrstne preskušnje in potem vstopil za praktikanta k sodniji. Bil je priden in bistroumen mladeneč, a pri svojih viših nikakor priljubljen, ker ni veroval na biro-kratično nezmotljivost in se je cel6 zvedelo, da je za­pisan v več takih društev, katere so njegovi predstoj­niki pisano gledali. Zato je imel pri sodniji slabe ure, mnogo dela, malo plače in mnogo praktikantov, ki so za njim prišli k sodniji, ga je že bilo preskočilo. Meni se je ta revež smilil, ker sem se večkrat prepričal o njegovi pridnosti in zmožnosti; če bi bilo v moji moči, davno bi bil že dobil stalno službo. Zato sem mu pri neki priložnosti, ko je bil zopet mlajši od njega in ne-sposobnejši pred njim na stalno službo poslan, rekel, da vem, da se mu krivica godi; toda pameten človek se včasih potuhne, kakor hraber pa previden vojak, če vidi, da bi bil pogum brezumen in pogubljiv. „Potuh-nite se zato tudi vi — mu rečem — da kaj postanete."
Dolar je tem mojim besedam prikimal pripoznavši, da so mu dobrovoljne.
Ta mladeneč, katerega sem jaz res občudoval in miloval, stopi, kakor rečeno, v mojo sobo. To sicer ni bilo samo na sebi nič nenavadnega, ker je imel več­krat pri meni kaj opraviti; al danes je bil njegov obraz tako resen, da ga vprašam, kaj da ga pripelje k meni.
 
„Važen posel me je pripeljal k vam — mi odgo -vori s počasnim glasom; jako važen posel za-me, pa tudi za va3, gospod sodnik/'
„Važen posel me je pripeljal k vam — mi odgovori s počasnim glasom; jako važen posel zá-me, pa tudi za vas, gospod sodnik".
„Za me? kako da zame?"
 
„Zato, ker imate ravno v rokah preiskavo zoper Spitlarja."
„Za-me? kako da zá-me?"
 
„Zato, ker imate ravno v rokah preiskavo zoper Spitlerja."
 
„Kako? Ste li vi prišli na kak sled?"
 
„Predno na to odgovorim — zavrne mladaneč — do­volite, da vam svoj namen malo natančneje razložim."
„Predno na to odgovorim — zavrne mladaneč — do­volite, da vam svoj namen malo natančneje razložim".
(Dalje prihodnjič.)
Brezimni uporabnik