Redakcija: 13:47, 23. avgust 2012 uredi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje m ureditev poglavij ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:04, 7. oktober 2012 uredi razveljavi Tea Erjavec (pogovor \| prispevki) 330 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 22: hlapec, ki je bil kdaj v službi pod Kočarjevo streho. Kadar je bil v mestu, je učil otroke po šolah ter vlekel za to mnogo denarjev. {{prelom strani}} Ženskih ni hotel, in doma so si meli roke ter menili, da se ne bode oženil in da bode lahko Vrstica 54: je v Kotu zavil okrog robovja, se je obrnil s svojimi pogledi po vodi, peneči se med skalovjem. In ko je ostreje pogledal med tisto {{prelom strani}} skalovje, je opazil človeško truplo, ki se je bilo za skalo ujelo. Bledi obraz pa se je sedaj iz Vrstica 83: bilo tako čudno. Začudil pa se je Korle šele tedaj, ko je tudi dekle obračalo obraz proti onemu, ki je metal črne poglede za njo. Mi {{prelom strani}} smo dejali, da je to otročarija, in Korletu tudi prav verjeli nismo, ker je vsakdo dobro vedel, Vrstica 114: »Kaj tisto! V Kotlu (tako pravimo tolmunu pod mostom) je zmerom sulec. Ko so še moj oča živeli, so videli časih tacega, da je bil velik {{prelom strani}} akor tele ter imel velike krvave oči in kot jabolko debele pike ob strani!« Vrstica 147: na držaju sedeč peklensko svojo obleko. Kadar je kdo prišel mimo, so ga culi pogostoma, da je štrbunknil v vodo. Jurčeta je bilo torej strah {{prelom strani}} in prav v resnici so se mu zajezili lasje na glavi, ko je ozrši se proti mostu tik držaja Vrstica 184: Pri nas ni navada, da si dva pritiskata usta na lice, kadar se imata rada. Ali Kočarjev gospod je tisti večer vendar izrekel željo, naj mu {{prelom strani}} Lenče pusti, da bi položil obrastla svoja usta na njeno lice. To se je pa Jurčetu zdelo tako Vrstica 210: vsaka šivanka je dobra, če se le dobi. In potlej naj se sulci zrede, če se morejo! {{prelom strani}} == 3. == <poem><small>Nimm dieses Leben nicht so ernst! Vrstica 246: Po bregu je sedelo zaljubljeno dijaštvo ter se kipeče oziralo po mladih dekletcih, ki so tičala še skoro v otroških oblekah. Ali z očmi je ta {{prelom strani}} drobiž že koketno bliskal, kakor površno oblečena, svojemu možu nezvesta gospa v salonu! Vrstica 286: so si kričali na ušesa, da se je culo tisoč korakov daleč. To je bilo ljubljansko plemenitaštvo! {{prelom strani}} Nekoliko streljajev od aristokracije je stalo drugo krdelce lično opravljenih gospodičev. Tudi Vrstica 316: grenke pijače. Ali takoj je izginil, kakor bi se bil ustrašil tekočine, v kateri se je hotel razširiti. Iz globočine so prihajali godbe zamolkli {{prelom strani}} glasovi, in občinstvo okrog naju je šumelo, kakor šume čebele v panju. Tik naju pri sosedni mizi Vrstica 349: a vendar bil prepričan, da ga na svetu ni spretnejšega kvartopirca od njega. Prišel je tudi Tonče Digo, tisti, ki so ga vedno zobje boleli, {{prelom strani}} in ki je zategadelj vedno tako grdo gledal, kot zmaj pod svetim Mihelom! Končno je prilezel Vrstica 385: »Preljubeznivi moj! Z žalostnim srcem vzamem pero v svojo roko, da ti napišem par besedic o svoji ljubezni. S peresom mi ni mogoče {{prelom strani}} popisati! Ali tudi besedic nimam, da ti povem ljubezen, ki za te gori v meni. Ker srce mi Vrstica 417: deblih je lazil drobni plezavček ter gonil svoj jesensko-tožni: čeri, čeri! {{prelom strani}} Tiste jesenske dni se je bil zopet pripeljal v vas Kočarjev gospod. S sabo je vodil tenko Vrstica 457: »Ali res!« {{prelom strani}} Ko sta se potem onadva skrila za ogel hiše, se je pretresla in sklonila po klopi ter

Kočarjev gospod: Razlika med redakcijama