Kočarjev gospod: Razlika med redakcijama

dodanih 248 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
m (ureditev poglavij)
Brez povzetka urejanja
hlapec, ki je bil kdaj v službi pod Kočarjevo
streho. Kadar je bil v mestu, je učil otroke
po šolah ter vlekel za to mnogo denarjev. {{prelom strani}}
Ženskih ni hotel, in doma so si meli roke ter
menili, da se ne bode oženil in da bode lahko
je v Kotu zavil okrog robovja, se je obrnil s
svojimi pogledi po vodi, peneči se med skalovjem.
In ko je ostreje pogledal med tisto {{prelom strani}}
skalovje, je opazil človeško truplo, ki se je bilo
za skalo ujelo. Bledi obraz pa se je sedaj iz
bilo tako čudno. Začudil pa se je Korle šele
tedaj, ko je tudi dekle obračalo obraz proti
onemu, ki je metal črne poglede za njo. Mi {{prelom strani}}
smo dejali, da je to otročarija, in Korletu tudi
prav verjeli nismo, ker je vsakdo dobro vedel,
»Kaj tisto! V Kotlu (tako pravimo tolmunu
pod mostom) je zmerom sulec. Ko so še moj
oča živeli, so videli časih tacega, da je bil velik {{prelom strani}}
akor tele ter imel velike krvave oči in kot
jabolko debele pike ob strani!«
na držaju sedeč peklensko svojo obleko. Kadar
je kdo prišel mimo, so ga culi pogostoma, da
je štrbunknil v vodo. Jurčeta je bilo torej strah {{prelom strani}}
in prav v resnici so se mu zajezili lasje na
glavi, ko je ozrši se proti mostu tik držaja
Pri nas ni navada, da si dva pritiskata usta na
lice, kadar se imata rada. Ali Kočarjev gospod
je tisti večer vendar izrekel željo, naj mu {{prelom strani}}
Lenče pusti, da bi položil obrastla svoja usta
na njeno lice. To se je pa Jurčetu zdelo tako
vsaka šivanka je dobra, če se le dobi.
In potlej naj se sulci zrede, če se morejo!
{{prelom strani}}
 
== 3. ==
<poem><small>Nimm dieses Leben nicht so ernst!
Po bregu je sedelo zaljubljeno dijaštvo ter se
kipeče oziralo po mladih dekletcih, ki so tičala
še skoro v otroških oblekah. Ali z očmi je ta {{prelom strani}}
drobiž že koketno bliskal, kakor površno oblečena,
svojemu možu nezvesta gospa v salonu!
so si kričali na ušesa, da se je culo tisoč korakov
daleč. To je bilo ljubljansko plemenitaštvo!
{{prelom strani}}
 
Nekoliko streljajev od aristokracije je stalo
drugo krdelce lično opravljenih gospodičev. Tudi
grenke pijače. Ali takoj je izginil, kakor bi se
bil ustrašil tekočine, v kateri se je hotel razširiti.
Iz globočine so prihajali godbe zamolkli {{prelom strani}}
glasovi, in občinstvo okrog naju je šumelo, kakor
šume čebele v panju. Tik naju pri sosedni mizi
a vendar bil prepričan, da ga na svetu ni spretnejšega
kvartopirca od njega. Prišel je tudi
Tonče Digo, tisti, ki so ga vedno zobje boleli, {{prelom strani}}
in ki je zategadelj vedno tako grdo gledal, kot
zmaj pod svetim Mihelom! Končno je prilezel
»Preljubeznivi moj! Z žalostnim srcem vzamem
pero v svojo roko, da ti napišem par
besedic o svoji ljubezni. S peresom mi ni mogoče {{prelom strani}}
popisati! Ali tudi besedic nimam, da ti povem
ljubezen, ki za te gori v meni. Ker srce mi
deblih je lazil drobni plezavček ter gonil svoj
jesensko-tožni: čeri, čeri!
{{prelom strani}}
 
Tiste jesenske dni se je bil zopet pripeljal
v vas Kočarjev gospod. S sabo je vodil tenko
 
»Ali res!«
{{prelom strani}}
 
Ko sta se potem onadva skrila za ogel
hiše, se je pretresla in sklonila po klopi ter
330

urejanj