Tiberius Pannonicus: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 45:
»»Senator!«« oglasil se je tudi Casca, »»in jaz sem Minucius Avrelius Casca, sin Avrelija, ki je pri vsaki volitvi dajal glas tvojemu očetu! Usmili se tudi mene! Glad trpim!««
»Dii avertite omen!« godrnjal je trebušni senator ter hitel mimo. Taki postopači! Bogovi, varujte me srda nebeškega imperatorja!« {{prelom strani}}
Izginil je med stebri krasnega portika.
»Naj mu je v strup, vino falernsko, s katerim si bode zalival čeva!« siknil je Crispinus med zobmi.
Vrstica 90:
Taki in jednaki kriki so jim doneli nasproti. Tedaj pa je pretorijanec, imenovan Livius, potegnil kratek svoj meč.
{{prelom strani}}
»Možje, možje!« kričal je Casca, »tu se pobijajo prosti Rimljanje!« Ročno se je vzklonil, izroval kamen iz tlaka ter ga z veliko močjo treščil vojaku v prsi. Streslo se mu je telo, odpadel mu meč; z rokama je grabil po zraku, potem pa telebnil na tla in ječé obležal.
Vrstica 126:
»»S kamenjem!«« vpil je drugi.
{{prelom strani}}
»Z orožjem!« pristavil je tretji.
Vrstica 158:
»Caesar, kričal je Atticus Vestinus, Vitelius pokončuje že drugo skledo ptic!«
{{prelom strani}}
In Neron je dobro voljno smejé se pogledal proti omenjenemu.
Vrstica 178:
Ob strani pri stebru slonel je Tiberius Pannonicus, tribun, in zamišljeno gledal po razsajajočem dvoru. In globoke iskrene želje vtisnile so se mu v mladega lica mehke črte. Misli so ga hipoma postavile med domače gore, do domačih vodá in gozdov. Hrepenel je v domačo dolino, kjer mu je stal priprosti dvor starega očeta, veljaka med sosedi. V srci storilo se mu je milo, da je zapustil to drago samijo, in da se je dal, po rimskem blesku preslepljen, v slabem trenutku v Emoni vvrstiti med dvorno stražo. Želel si je nazaj, in solza mu je prihitela v oko ter mu omočila lice cvetoče,
{{prelom strani}}
==III.==
Vrstica 198 ⟶ 197:
Tedaj mu je pričela pripovedovati o boljšem posmrtnem življenji, in o neskončni ljubezni jedinega Boga, ki je kri prelival na gori Golgati! In žarek milosti tega večnega bitja prešinil je starcu srce, da je hotel verovati.
{{prelom strani}}
»In Neron bode vržen v večni ogenj?«
Vrstica 232 ⟶ 231:
Neronu je v istem hipu tolsti obraz prešinilo hudobno sovraštvo in zakričal je:
{{prelom strani}}
»Da, Tegeline, vzdignil bodem svojo pest, ter jih stri kakor črva! Denes pa vam bodem posvetil s svetilnicami, kakor jih to starodavno mesto še nikdar ni gledalo!«
Vrstica 251 ⟶ 250:
Napravil se mu je tenak smeh okrog ustnic, potem pa je izpregovoril: »Bogovi! če ti je všeč, tribun, vzemi jo!« In obrnivši se k družbi dostavil je imperator: »Barbar pač nikdar ne zataji slabega svojega ukusa!«
Evlalija stopala je nehoté za tribunom, ki jo je odpeljal iz gneče. Tik debelega drevesa sta obstala. Treslo se jej je telo, in ni si upala dvigniti očesa k njemu, ki je ravno kar očitno povedal, da jo ljubi. Ali že pred imperatorjem ga je bila spoznala. Živila se je {{prelom strani}} nekdaj s tem, da je prodajala cvetice po mestu. Tedaj je rumenolasi tribun lazil za njo, kupoval njeno cvetje, ter jej hvalil tudi cvetoči obrazek. Bala se je pregrešne ljubezni ter se preselila v drugi oddelek mesta, kjer je skrita ostala pred njim. Sedaj pa sta stala molčé na mestu, in tudi tribun ni dobil poguma, da bi izpregovoril prvo besedo.
V tistem hipu zažarilo se je med drevesi, ondu pred imperatorjevo družbo plapoleli so ognjeni jeziki, kakor bi švigali iz zemlje. O grozovitem pogledu okamenela je surova družba, da je molčeč in strmeč ozirala se po prvih krščanskih mučenikih. Ti pa, ki so umirali v ognja plamenih, molili so k svojemu Bogu, in iz stotero ust se je oglasilo: »Pater noster, qui es in coelis!«
Vrstica 275 ⟶ 274:
»No vidiš, če je torej tvoj Bog ustvaril zemljo, ustvaril je tudi mene in tebe. In zatorej pravim, da tudi tvoj Bog ljubezen dopušča!«
»In moji bogovi jo tudi dopuščajo, nadaljeval je kipeče. Pojdi z mano, Evlalija! Ti ne poznaš prekrasne Panonije, in ne mogočne Save, ki moči s svojimi valovi panonska polja in zelene travnike. Ondu, kjer udarja naša reka ob znožje nebokipečih snežnikov, katerih vrhovi nikdar ne izgubé belé odeje, odpira se med zeleno gorovje domača moja dolina. Stoletni gozdovi razširjajo se po gorskih planinah, {{prelom strani}} v senci pod košatimi vrhovi bega vitka srna in jelen hitronožni strmoglavi čez prepade. V srdu lomi tur debla mnogoletna; ob veji tišči se ris s svetlimi očesi in okorni medved valja se po resji! Nad vsemi pa gospoduje naša pušica, ki pere ostrino svojo v krvi dan za dnevom! Evlalija, v te kraje pojdi z mano! V nižavi vre ti voda, peneč se drvi po strugi, založeni s skalovjem starodavnim. V dnu pa se vlačijo težke ribe, pluskajo za plenom ter obračajo trebuhe bele okrog skalin! Sredi gozdov, pod Blegašem z zelenim vrhom leži ravnina, in v ravnini tej dvor starih mi roditeljev. Vzpomladi obdaje ga cvetje češnjevo in v polletji valovi rumene pšenice! Stara pa vzdihujeta noč in dan po meni, in bogovi znajo, živita li še, ali ne? Če pa jih pokriva zemlja, težko sta umrla! Ali če živita, vzprejela te bodeta z radostjo, z radostjo te vzprejela bode tudi stoglavna njiju družina!«
»»Ali jaz ne verujem v bogove vaše!«« odgovorila je tiho.
| |||