Wikivir

Človek toliko velja, kar plača: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 25:
 
„To bi bilo tudi Mici prav všeč, kakor so mi včeraj razodeli botra, ki so prišli iz Ljubljane.
 
{{prelom strani}}
„Glej, Anica, kako nerodno bi tedaj bilo, ako bi se Reza omožila zoper vse naše pričakovanje. Dobro bi bilo malo podirati. Stopil bom k Rezi, ter ji rekel kako pametno besedo".
 
Vrstica 94:
"Premisli in voli: petnajst sto in štacuno v moji hiši; ali pa beračija in terpljenje z ženo med ptujci. Volitev ni težka pametnemu človeku."
 
„Kaj bi premišljeval", Matevž naglo odgovori, „kar sem premišljeval že tolikokrat na živih tergih, kakor na samotnih potih. S kakim veseljem sem stopal proti domu v poznih sabotnih nočéh, ko sem bil celi teden pri ptujih, ptujec med njimi; nihče bi mi ne bil iz serca postregel, nihče bratovsko pomagal, ako bi se mi kaj pripetilo, kar Bog obvaruj. V nikogar nisem smel zaupati, ker nikomur nisem vidil v serce; šel sem pa proti domu, kjer me vi čakate; veselo sem žvižgal, in stopinje mi je pospeševala vesela misel: tukaj me čaka večerja, kakor sem jo sam izbral, tukaj mi je postlana lastna postelja, teta me preskerbivajo, varujejo mi stanovanje in blago. Vanje zaupam, kedar mi svetujejo in kedar me tolažijo, me tudi potolažijo, ker poznajo moje serce. Samo pri njih sem domá, drugod sem ptujec po celem svetu. Pa polastilo se me je tudi žalostno premišljevanje. Kaj bom počel pa takrat, kedar bodo teta oslabeli in postarali se? in kdo bo za naju skerbel, ako bi se jim pripetila nanagloma nepričakovana nesreča! Ali bi ptuja dekla, ki služi edino za denar, bila dostojna {{prelom strani}} pomočnica? Nikoli ne. Dobiti bom moral nevesto, ki mi bo vdana v serčni ljubezni, ki bo hotla z mano deliti skerbi in delo, veselje in terpljenje; ki bo iz ljubezni do moža tudi vam vse dobro storiti želela, vam stregla in vas kakor mater spoštovala. Iskal sem dolgo in dobil sem dekleta, ktero spoštujem čez vse; ona in nobena druga mi more biti prava pomočnica. Razodel sem ji že svoje želje, obljubila mi je roko v zakon, da le vi dovolite. Ako bi jo vidili, kako je umna, kako je pametna, mlada in berhka je, in tudi revna ni; ako bi vidili, kako je nalašč zame ustvarjena, dovolili bi mi, da jo vzamem, in ne bili bi tako neusmiljeni. Zdaj mi pa hočete vse upanje in srečo celega življenja razdreti. Kaj čem samec početi? Čemú se bom trudil in delal, ker nihče ne bo vžival mojega truda; nihče se z menó veselil, ker bom sam? Življenje mi bo na pol življenje, gnjusilo se mi bo nakopičenega premoženja, ker nikomur ne bo koristilo. Bolj ko mislim, terša se mi zdi vaša pogodba. Ne morem se ji podvreči. Odjenjajte teta, ali pa popustim vašo hišo in premoženje, ki mi ga ponujate."
 
Teta ga pa zaverne: „Matevž ti si kratkih misel, kakor so sploh ljudje tvoje starosti. Oženili bi se radi, kakor hitro se morete; komaj ste pa nekoliko občutili jarem zakonski, se kesate noč in dan, tožite svoje žene, in druge svarite pred zakonom; sami sebi pa življenja več ne morete zboljšati. Jaz sem stareja od tebe, skusila sem zakon in nisem neusmiljena, ako te s to pogodbo obvarujem nesrečnega zakona. —
Vrstica 116:
Na to pravi sosed Krucman: „Tudi jaz vam pravim, da Matevž ni termast, on je pameten, in poterdim njegove besede. Ako te huda teta več noče pri sebi imeti, pa k nam pridi, raji nocoj kakor jutri. Ravno zate bo soba in postelj, ktero je Juri imel, preden je šel na Hrovaško. Teta bo pa že enkrat spoznala svojo krivico".
 
Teta je jezna šla v drugo izbo, župan nezadovoljen s Krucmanovimi besedami je hotel nekaj govoriti, pa Krucman ga je pomiril s kozarcom vina. Matevž je bil pa rudeč po vsem obrazu. Molčé je zerl pred sebe, le od časa do časa je Krucmana pogledal hvaležnih oči. Teta je prinesla v tem tri sto goldinarjev iz izbe, malo krotko jih je položila pred Matevža, rekoč: Na denarje, kakor si mi jih bil izročil; varuj jih {{prelom strani}} od zdaj sam, kakor veš in znaš. Do zdaj sem ti bila mati, od zdaj naj te pa prevzetnost in terma vodi, koder hoče; jaz te bom pa pozabila."
 
Matevž spravi denar, zadene krošnjo s pomočjo Krucmanovo, in možje so stopili čez prag. Reza jim je svetila. Serce ji je močno bilo; pa ni vedla, ali od veselja, da je zmagala dacarjeva zvijača, ali od žalosti, da je odgnala svojega strička o polnoči iz hiše, ktera se mu je toliko priljubila. Na pragu ji je Matevž roko podal in rekel k slovesu: „Ako me tudi vi pozabite, jaz vas ne morem. Spominjal se bom vaših dobrot. Pa tudi vi se bote mene spominjali. Spoznali bote, da nisem jaz delal krivice in zdražbe med nama ... „Več še je hotel govoriti, in solze so mu stopile v oči, pa Krucman ga prime pod pazho in odtegne od tete. „Kaj se boš prepiral s termasto teto, je djal; preden teden mine, te bo prosila, da prideš nazaj; saj dobro poznam svojo
Vrstica 145:
„Prehitel si se bil. Zdaj previdiš, kako nespametno si ravnal, da si hodil za dekletom, preden si bil gotov tetinega premoženja. Saj previdiš, da ti je ne morem dati v kakor zdaj stoji tvoje premoženje. Ako si pa dekletu s priliznjenim govorjenjem glavo zmešal, da bo zaničevala druzega ženina, da bo v vednem spominu nate z zakonom nezadovoljna, v kterega bo morebiti kmalu stopila, da bo tožila in žalovala: si ti kriv in naredii si jo močno nesrečno, in ta nesreča se ne da kmalu popraviti".
 
„Preveč me grajate", odgovori Matevž. „Z Mico sem govoril po pameti, nisem se ji prilizoval. Pa sam {{prelom strani}} ne vem, kako je prišlo, da se ljubiva. Ako je to nesreča, kaj ne morem; sama je prišla in zadela je mene bolj kakor njo. Morebiti je pa sreča, saj ne vemo, kaj nas čaka".
 
„Kakor svet stoji", odgovori Krucman, „se lahko previdi, da ti in Mica ne bota mogla delati zakona. Tedaj če se hočeš spametovati, pusti mi hčer na miru. Jaz jo bom domu vzel, ako količkaj iz mesta izvem, da si ž njo govoril. Toliko si pameten, da te ni treba dvakrat svariti. Ako pa prideš do dostojnega premoženja, ako mi pokažeš le dvanajst sto svojega denarja, dal ti jo bom z velikim veseljem".
Vrstica 171:
Dve ženske ste Rezo obvezovale, ena jo je z vodo močila. Dacar, ki je bil med pervimi pri ognji, je skušal z Rezo govoriti, pa Reza ni mogla ust odpreti, ne ganiti udov, le težko je sopla in zdihovala. Okoli stoječi so z glavo kimali, brez upa, da bo še kdaj vstala. Dacar jim je dokazoval, da opekline niso nevarne, pa bil je tudi sam nasprotne misli. Uganjeval je s kmeti, kako bi se bil ogenj vnel, in poterdil je njih besede, ko so Matevža na sumu imeli. Ko je pa zvedel, da Krucman nocoj Matevža ni dobil v postelji, ko je duri spavnice razbil, in ko je vidil, da so vsi Krucmanovi pri ognji, Matevž pa deleč proč, se je podal dacar žalosten in obupan, da je bogata nevesta, vsa njegova sreča in upanje, tako na smert ranjena, od pogorišča proč, in nihče ni vidil, kdaj in kam. Ko je Krucman s pomagači ogenj toliko ustavil, da ni bilo nevarnosti za sosednjo kerčmo in njegov hlev, je stopil k možem, ki so stali okoli revne Reze. Jezno jih je nagovoril: „Ali nič ne veste pomagati, zijala! Na mrazu in rosi revo pustite ležati, in gledate jo. Nesite jo naglo v mojo hišo v zgornjico na posteljo! Eden naj pa teče v terg po zdravnika. Da vam nič na misel ne pride! Že pred uro bi bili Rezo imeli v posteljo spraviti." Posvaril je Krucman tudi svojo ženo, da je prišla ogenj gledat in ni hiše varovala.
 
Prijeli so Rezo štirje možje, in jo odneso v tisto posteljo, v kteri je prednjo noč spal ubežni Matevž. Ko so jo prinesli na prag Krucmanove hiše, so čuli ropot v zgornjici, in težek pad na vert, kakor da bi bil kdo skozi okno poskočil. Mislili so, da je to spomin, da bo nekdo umerl v zgornici. Nihče ni mislil, da bi človek bil, ki je skočil iz sobe. Ko pa v sobo pridejo, in vidijo Matevževo blago razberskano, omaro odperto in njeno ključavnico razbito, se je vsim zdelo, da so imeli tata v hiši, ali pa je Matevž nazaj prišel, nekaj dražjega blaga odnesel, in tudi shranjeni denar iz omare pobral, potem pa hitro pete odnesel, da bi ga ljudje ne zgrabili, ker je tetino hišo zažgal. Tako so mislili. Kmalo je prišel Krucman z zdravnikom, kteri je Rezi rane prevezal, in ji nekoliko olajšal hude bolečine; pripomogel ji je k zavednosti, in {{prelom strani}} tudi govoriti je mogla revna Reza, ki je zdaj okusila, kako bogastvo ne reši človeka, da bi ne potreboval pomoči dobrih ljudi, in ne spal v ptuji postelji. Pa povem naj zdaj tudi kaj iz poprejšnega življenja Matevževe tete.
 
Bila je nar mlajša hči revnega očeta, ki je drevaril vse žive dni. Dote ni imela večr kakor petdeset goldinarjev, pa bila je nar lepše dekle cele soseske; zato jo je v zakon vzel kmet iz bližnjega sela, ki je bil zelo premožen, toda imel je sive lase. Srečen bi bil njen zakon, pa bil je brez otrok in kratek. Čez tri leta je kmet umerl, in zapustil je mladi vdovi polovico premoženja. Za ta denar, ki ga je bilo precej, je Reza kupila prijazno hišo z vertom in travniki na Kalu, ostanek je ljudem posodila, in živela je od obresti brez skerbi s pohiševavcom Matevžem, sinom stareje sestre, kterega je na novi dom vzela, in pri kupčii zakladala. V lepem miru sta tri leta živela, in Rezi ni bila možitev več v čisli, dokler ni dacar odtegnil njeno serce od Matevža, in zdražbo prinesel v mirno hišo. Nesrečni požar ji je na vzel ljubo zdravje; druge škode ni naredil, ker Matevževo blago je bilo včeraj preneseno h Krucmanu, in hiša je bila zavarovana, denar pa posojen poštenim dolžnikom. Da se bo tudi zdravje ob kratkem vernilo, je zdravnik upal, ako se teta le varuje prehlajenja in dušne ganitve.
Vrstica 207:
Krucman je postal nejevoljen in zažugal je hčeri, da nikdar več nima govoriti o njem. Prijel jo je za roko, in peljal v Rezino sabo. Močno se je Reza razveselila nove strežnice. Pa potrebovala je tudi v svojih bolečinah človeka, ki bi vtegnil vedno zraven nje biti, ki bolje in krotkeje streči zna, kakor dekla, ki nikdar ni stopila iz domače vasi; potrebna je bila kuharica, ki se je v mestu učila pripravljati bolniku priležnih jedi.
 
Radovljno je Mica prevzela postrežbo bolne Reze. Prevezovala jo je, pripravljala nove obkladke. Tolažila je njeno terpljenje, da jej je pripovedovala ali prebirala kaj iz svetih bukev. Iz serca rada je storila vse, kar je Reza želela; kolikor je Rezi terpljenje zlajšala, in kar ji je dobrega storila, zdelo se ji je, da pomaga tudi ljubemu Matevžu, ki ga ni mogla izbrisati iz serca, ki ga je vedno vidila v bojih in nevarnostih, in ga tolikrat nazaj želela k postelji revne Reze, da bi ju zopet sprijaznila, da bi teto omečila, in pripravljala Matevžu nazaj tisto srečo, ki jo je vžival pred kratkim časom. Opomnila je včasi Rezo nesrečnega strička, pa ta spomin je bil Rezi, kakor bi ji na novo rane tergala. Dokazovala je Mica, da Matevž nikakor ne more biti tako hudoben. Reza jo zaverne: „Togota žene človeka v nar huje hudabije, Matevž je bil razserden, in ni se mogel krotiti." Djala je Mica, da bo Matevž nazaj prišel, in se čisto opravičil. „Kedar nazaj pride, odgovori Reza, mi ne bo smel pred oči." Koliko serčne žalosti je Mici prizadelo, da Rezi ni mogla iz misel izbiti hude sumbe, jokala je pri Rezini postelji, pa solze so bile zastonj, in niso mogle umiti Matevževega imena. Sedla je Reza v postelji, v glasni tožbi je ponavljala dobrote, ki jih je Matevžu skazala; hvalila je njegove poprejšne djanja, njegovo lepo obnašanje; ko je pa prišla do tiste nesrečne noči, ktera ji je vzela hišo in zdravje, je roke sklenila, in med solzami je ihtila: O večni Bog, zakaj si mi v hišo poslal tacega gada, in ž njim tolikanj nesreče in sramote! — Vsa nekdajna materna ljubezen se je Rezi spremenila v žalost in zaničevanje; Matevž je pa izbrisan iz njenega serca, kakor zaveržen hudobnež. Matevža zaničuje tudi cela soseska, ki ga je maloprej tako čislala. Govorili so nekteri, da je Matevž na Laškem; nekteri so mislili, da se po domači deželi okoli potika, in marsikdo, ki je kdaj pohiševavca razžalil, se je bal, da bi se tudi njemu hiša v pepel ne pogreznila. Nekteri so pa kmalo govorico raznesli po vasi, da so pohiševavca na Laškem ubili, in da zdaj straši na Rezinem pogorišču. Vse to se je govorilo in močno verjelo. Ena sama duša je bila v celi vasi, ki je proti Matevžu ohranila poprejšne misli in nepremakljivo ljubezen. Mica sama je imela pred Rezo dobro ime za Matevža, drugi vsi so ga tožili. Tudi stari Krucman, ki pri sercu morebiti ni verjel, da bi Matevž bil hudobnež, je govoril od njega le z zaničljivo besedo, in zakaj? Zasledil je mož, kako nenavadno ljubezen skazuje {{prelom strani}} Reza njegovi hčeri, postrežljivi Mici; vedil je, da Reza nima sorodnikov razun Matevža, in ne misli več na zakon z dacarjem; tedaj je mož upal, da bi Mica vtegnila Rezo podedovati, ako se teti vterdi sovraštvo do Matevža. In Krucman ga je tedaj pomagal vterjevati. Reza ni mislila, dokler so jo pekle rane in bolečine, na zakon. Dacar jo je večkrat obiskoval, tolažil jo je z besedami, in opominjal jo obljub in sklepov, pred strašnim požarom storjenih; pa Reza je ostala merzla, kakor bi bila vse pozabila. Le Micina postrežljivost je bila Rezi v ustih in na sercu in obljubila je pridnemu dekletu, da jo hoče vzeti kot hčer, da ji bo dala hišo in dom; pa Mica jo je prosila: naj to vse pusti Matevžu, ki je tega bolj vreden; ako pa noče Matevžu dati vsega, naj izroči premoženje obema nerazdeljeno. Pa Reza od Matevžu ni hotla več slišati: Mica je pa mogla biti vedno zraven nje, bila je tudi rada, in njeni poterpežljivosti je imela Reza zahvaliti, da je mogla tretjo nedeljo že zapustiti kraj bolečin, in se v cerkvi zahvaliti za rešitev življenja in vernitev zdravja.
 
Ko človek po dolgi bolezni zopet na noge stopi vesel in terden, vse pozabi, kar je v bolezni prestal, in pozabi rad tudi misli in sklepov v bolezni storjenih. Bolna Reza je bila skoraj nejevoljna, kedar je je prišel dacar tolažit; komaj se je pa ozdravila, se je že ponovilo staro nagnjenje; po pervi maši, pri kteri je ozdravljena molila, jo dacar pelje v kerčmo, v svojo cerkev, kjer bo pri kozarcu vina praznoval ozdravljenje svoje neveste.
Vrstica 230:
 
Dacar je zidarje pripeljal v vas; pogorelo mesto, na kterem se bo zidala nova hiša, jim je pa odkazal oče Krucman. Naglo so se zidarji dela poprijeli, in hitro je raslo novo zidovje iz tal. Krucman je pa možko okoli zidov postopal in ukazoval je zidarjem, ki mu brez stroškov zidajo čedno hišo, ker družba za zavarovanje je pohištev je škodo že bila cenila in povernila; z dobljenim denarjem je pa Krucmanu mogoče bilo tudi večo hišo od prejšne sozidati. Mož je bil res dobrovoljnega obraza, ko je hvalil svojih otrok srečo in dobro obnašanje; kako rad je ponudil nov mehir tobaka sosedu, ki je prišel ogledovat Krucmanovo zidarijo in tudi hvalit svojega sina, kterega bi morebiti rad Mici zaročil. Moško je govoril Krucman o svoji hčeri, nobenemu je ni ob ljubil, nobenemu odrekel; velikokrat je pa ponovil: „Mica se mora omožiti, kakor se ni nobena mojih hčer. Pridjal jim bom tudi jaz nekaj dote, in tako svatovanje bomo imeli v novi hiši, kakoršnega ne pomni cela soseska."
 
{{prelom strani}}
Kakor so se možje Krucmanu skušali prikupiti, tako so fantje gledali za Mico; pa kakor je Krucman želel vedno le boljšega ženina, tako Mica ni želela nobenega. Obilna dedšina je ni storila prevzetne, ampak tiho in žalostno; ogibalo se je ljudi in veselic, samotna je doma presedala in premišljevala, kdaj se bo vernil Matevž, po kterem ni bilo ne duha ne sluha. Kolikokrat se ji je sanjalo, da ga vidi v boju, da je ranjen, ubit; koliko solzicam izvirek je bila skeleča misel, da Matevža morebiti že krije černa zemlja Laška. Nar huje serčno terpljenje je negotovost. Srečo in nesrečo prihodnjo si človek vpodobi, kakor more živo; up in strah se ga polastita oba kmalo, in vedno močneja sta, čim dalje človek čaka. Tako visi človek med rajem in prepadom, nepreterpno čakaje, kdaj se bo osoda določila, in dalj ko čaka, bolj mu serce trepeta, in raji bi se v prepad zavalil, kakor dalje čakal negotove prihodnosti.
{{prelom strani}}
Vrstica 262:
 
Dacar ga po strani pogleda rekoč: „Niste vredni, da bi z mano stavili, to vam pa povem, da lahko stovine naštejem."
 
{{prelom strani}}
„Verjamem, pa morebiti niso vaše, kar pa jaz naštejem, je vse moje, prijatel!"
 
Vrstica 299:
Na to Mica odgovori: „Ljubi oče! krivo me sodite, ker ljubezni ne poznate druge, kakor do premoženja. Vaše serce se nikdar ni ogrelo za kaj boljšega; vi nikoli niste bili mladi. Dajte mi vaše merzlo serce, in z veseljem bom spolnila vašo željo. Dokler mi pa to serce v persih bije, bom nosila v sebi staro ljubezen in obljubljeno zvestobo; strah in up bota edina občutka, ki se bota v njem verstila. Kako bi mogla verlega Matevža pozabiti! Vedno mi je živo pred očmi, posebno tisto jutro, ko sva slovo jemala; on je šel na Laško, jaz domu. Britko sem jokala, on me je pa tolažil. „Tvoje solze, je djal, se bodo kmalo v smeh spreobernile. Najina težava bo le kratka skušnja. Za vekomaj naju sreča ne more zapustiti, ker ničesar nisva kriva." Tako je djal, in obrisala sem si solze. Upam, da tako blagega serca ni kroglica zadela. Prišel bo Matevž nazaj in ž njim veselje. Zame pa ni druge ljubezni in druzega veselja, kakor on. Kako bi mogla v zakon jemati druzega moža; kako bi me pekla vest, kako serce bolelo? In če Matevž pride nazaj, kaj bi mislil o meni? Nar bolj zaničljiva stvar mu bom na celem svetu, mislil bo, da sem ga tudi jaz obrekovala in černila, in mu hinavsko iz rok iztergala namenjeno dedšino. Ko je šel na Laško, ni imenoval svojega, kakor edino moje serce; kaj bi počel, ako najde tudi to drobno serce po izneveri druzemu prodano ... Ako nočete krivi biti nesreče dveh serc, dovolite mi odlog, da zvem, ali Matevž še živi; morebiti je srečen, in tudi bogat, oče! Ako pa reven pride, ne glejte toliko na merzli denar, ampak premislite, da je zadovoljnost in ljubezen v revnem zakonu več vredna kakor vsi miljoni."
 
Krucman se za tako govorjenje ni zmenil veliko. To je prazno blebetanje, je djal. „Pa da bo konec prepira {{prelom strani}} in dolgih besedi, ti obljubim, da te bom Matevžu dal, in raji kakor druzemu, da ti voljo spolnim, ako pride nazaj, in toliko denarja prinese, kakor bi jih imel mesarjev Janez; ako ima tudi sto ali dve sto manj, bom skozi perste pogledal. Denar, Mica, denar je perva reč.
V nar gorkeji ljubezni zmerzneš brez denarja. Kjer je denar, tam je sreča, kjer ga ni, reva in nadloga. Zdaj mi pa molči o Matevžu, da me ne vjeziš."
 
Vrstica 341:
 
Mesarjevemu sinu so se te besede zamerile, zarudel je v obraz, in nič ni spregovoril. Matevžu je Krucman pa tole povedal: „Razložil sem ti že enkrat, kaj mislim od tvoje ljubezni do Mice. Djal sem, da mož in žena morata imeti primerno premoženje; in da nikakor ne gre, da bi mož zajedal premoženje svoje žene. Rekel sem ti, da bi ti Mico prav z veseljem pustil, raji kakor drugemu. Pa pomisli, da si reven; ona pa bogata, to ne gre vkup. Ljubezen brez denarjev je nesrečna neumnost. Zdaj ti pa Mice ne morem dati, tudi zavoljo poštenja ne. Od tistega požara sem te ljudje hudo sodijo, in tudi zavoljo tistih tri sto goldinarjev te nimajo preveč v časti."
 
{{prelom strani}}
Kako čudni so ljudjé," odgovori Matevž. Tisto noč, ko so ranjka teta pogoreli, sem bil v Ljubljani celo noč na ženitvanji nekega jermenarja. Povej, Janez, kako sva plesala. Tudi Mica je bila zraven."
 
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Človek_toliko_velja,_kar_plača«