Osvetnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Madi (pogovor | prispevki)
Madi (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3:
| licenca=javna last
| avtor= Miroslav Malovrh
| opombe= ureja Maja; preveri poglavja
| obdelano=2
| spisano= SN 1906
Vrstica 3.005:
V tem strašnem trenotku, ko je Nikolaj že obupaval in je le z največjim naporom zadrževal vojaštvo, da ni planilo na Pirina in ga pobilo, se je na grajskem oknu prikazal župnik Lavrencij. Vojaštvo ga je pozdravilo z veselimi klici, iz česar je Nikolaj Kolovški po pravici sklepal, da je Lavrencij iz osebne maščevalnosti naščuval vojaštvo na upor in na uboj Pirina in obšla ga je neskončna jeza, misleč, da se je Lavrencij prikazal na okno z namenom, da vzpodbode in podžge vojaštvo, naj izvrši svoj naklep in naj usmrti Pirina.
 
»Vse je izgubljeno,« je škripaje z zobmi zaječal Nikolaj, »a prisegam Vam − −.«
 
»Vse je dobljeno in rešeno,« ga je naglo prekinil Pirin, ki je bil na oknu poleg župnika Lavrencija zagledal svojega slugo Luko in za paža oblečeno Manfredo in bil v tem hipu prepričan, da Lavrencij ni prišel prostovoljno na okno, marveč da je bil v to prisiljen.
Vrstica 3.065:
»Težko mi je, da sem se moral ukloniti Lavrencijevi zvijači in bojim se zdaj za izid boja,« je rekel Nikolaj. »Prisegam vam, če izpolnite svojo obljubo, da vas bom maščeval in da bom tega ravno tako ošabnega kakor hudobnega mašnika tako kaznoval, in ponižal, da bo pomnil vse žive dni. Za zdaj vas prosim, branite in ustavljate se navidezno pogoju, da bodete bitki prisostvovali na grajskem stolpu kot jetnik. Če bi se prehitro vdali, bi znal Lavrencij kaj sumiti in nam vse pokvariti. Domišljati si mora, da nas je s svojo zvijačnostjo vse ujel in ugnal in da nad nami triumfira − le v tem slučaju mi prekrižamo njegove račune.«
 
Pirin je bil zadovoljen in komedija, ki jo je zamislil Nikolaj, se je izvršila srečno. Nikolaj je grmel nad Lavrencijem kar se je dalo in ga ošteval brezobzirno, dočim se je Lavrencij veselil na vso moč, misleč, da je svoj namen popolnoma dosegel. Radost, da se je rešil Lukovega noža in zvijačno ujel Pirina ter si zagotovil maščevanje nad njim, ga je tako prevzela, da ni nič pazil, kaj je določil Nikolaj glede pažnje na Pirina med bojem s Kamničani. Nikolaj je določil, da bodo stražili Pirina štirje pohabljenci, češ, da v bitki ne more pogrešati nobenega zdravega moža in Lavrencij je bil s tem zadovoljen. Tudi se Lavrencij ni zmenil za to, da bodeta poleg njega samega pri Pirinu tudi Katarina in Marija Saloma, ker ni pomisil, da pri pohabljencih njegova beseda ne bo dosti zalegla, če bodeta Katarina in Marija Saloma drugačnega mnenja. Mislil je, da bodeta Katarina in Marija Saloma ž njim vred molili za zmago križa. Triumfiral je tako, da je preslišal, ko je Nikolaj rekel Pirinu:
 
noža in zvijačno ujel Pirina ter si zagotovil maščevanje nad njim, ga je tako prevzela, da ni nič pazil, kaj je določil Nikolaj glede pažnje na Pirina med bojem s Kamničani. Nikolaj je določil, da bodo stražili Pirina štirje pohabljenci, češ, da v bitki ne more pogrešati nobenega zdravega moža in Lavrencij je bil s tem zadovoljen. Tudi se Lavrencij ni zmenil za to, da bodeta poleg njega samega pri Pirinu tudi Katarina in Marija Saloma, ker ni pomisil, da pri pohabljencih njegova beseda ne bo dosti zalegla, če bodeta Katarina in Marija Saloma drugačnega mnenja. Mislil je, da bodeta Katarina in Marija Saloma ž njim vred molili za zmago križa. Triumfiral je tako, da je preslišal, ko je Nikolaj rekel Pirinu:
 
»Dal sem Vam zaščitnico, ki Lavrencija ne more trpeti. Marija Saloma vas gotovo obvaruje vsake nesreče.«
Vrstica 3.197 ⟶ 3.195:
»Zdaj vidim, da ste res izdajalec, vitez Pirin. Kar z očmi pijete krščansko kri in srce vam vriska, da naši ljudje niso kos krivovercu Pyrsu.
 
»Poglejte, poglejte,« je v temi trenutku zakričal Nikolaj, »star tiger Pyrso je naskočil mladega leva Adama. Zadel gajega je na šljem. Adam pa ga zadene v srce, glejte, Pyrso krvavi.«
 
»Da, Pyrso krvavi, a stari Pyrso se drži krepko na svojem konju, mladi lev Adam pa omahuje.«
Vrstica 3.233 ⟶ 3.231:
Čez okope se je priplazilo nekaj mož, njim na čelu Krvosrd, ki se je bil, izpolnivši Pirinovo naročilo, ločil od pobegle kamniške armade in se vrnil, da osvobodi Pirina.
 
»KristofKrištof − − Krištof Zlatopoljec?« je z blaznim glasom zaklicala Marija Saloma, dočim se je Lavrencij prekrižal in namignil čuvajem, naj se pripravijo, da se polaste Pirina.
 
V deliriju svojega srda, svojih bolesti in svoje osvetoželjnosti se zdaj Pirin ni mogel več premagovati. Ponosno je dvignil glavo in na ves glas, kakor bi si odvalil morečo tajnost s srca, zaklical:
Vrstica 3.305 ⟶ 3.303:
Krvosrd je poslal Davidove spremljevalce domov in je ostal sam pri truplu umrlega spokornika, da tu počaka izida boja.
 
Srditi boj, ki se je med nasipi in okopi bil že celo uro, se je bil končno obrnil Kolovškim na korist. Odločil je to Krištof, ki se je bil z ljuto silo zapodil med sovražnike in sekal glave, da so bila tla vsa namočena od prelite krvi. Utrujeni in od dolgega boja že izmučeni sovražniki niso bili v stanu, kljubovati silnemu vitezu v srebrnem okovu in z belim peresom na šljemu. Potrlo jih je tudi, da je nenadoma prihitela z gradu pomoč, kajti mislili so, da v gradu ni nobenega bojevnika več. StembergSternberg je šele zdaj spoznal, da mu je bila nastavljena past in da utegne imeti Nikolaj še rezervo, pripravljeno, da priskoči v poslednjem trenotku in uniči vse sovražnike do zadnjega. Naglo se je porazumel s Pyrsom, ki je bil že tako utrujen, da se je komaj držal na konju in sklenila sta, da poskusita pobegniti s svojim moštvom, kar sta ga še imela.
 
Odslej je bil njiju boj samo še navidezen. Imel je le še namen, spraviti kolovške bojevnike od preseka med nasipoma in si zagotoviti prosto pot na polja ter omogočiti beg. Končno se je to vendar posrečilo. Predno je še Zlatopoljec pridirjal do preseka, sta bila Pyrso in Sternberg pobegnila s tistim malim krdeloem, ki jima je bil še ostal od prej tako močnih čet. Kolovški jim niso utegnili slediti, ker so se skoro vsi vojskovali peš.
 
Zlatopoljec se je povspel na vrh nasipa in je gledal za bežečimi vojskovodji in njih maloštevilnimi bojevniki. Z zadoščenjem je gledal za njimi, saj je videl, kako je kaznoval neverne zaveznike, ki so ga bili izdali s tem, da so prelomili svojo obljubo in hoteč skleniti mir prezrli njega in niso zanj zahtevali zadoščenja. Zadovoljstvo Krištofa Zlatopoljca bi se bilo še postoterilo, ko bi bil vedel, da sta Pyrso in Sternberg ta večer odpovedala Kamničanom zvezo in jih zapustila, dolžeč jih, da so postopali izdajalsko, ko so v njijnnjiju odsotnosti zbežali izpred Mengša.
 
»Izdajstvo je postalo v zadnjem času vsakdanja stvar,« je menil stari Pyrso, a kjer se izdajsko postopa, tam nimam jaz ničesar iskati.«
Vrstica 3.319 ⟶ 3.317:
Tedaj je pristopil Krvosrd in je šepetaje rekel:
 
»KristofKrištof − treba je misliti na varnost tvojega očeta, predno se ga spomnijo Kamničanje. Jaz ne vem zanj drugega zavetišča, nego razvaline zlatopoljskega gradu.«
 
»Ne boj se,« je odgovoril Krištof, »jaz mu odprem gradove Nikolaja Kolovškega.«
Vrstica 3.431 ⟶ 3.429:
Krištof je menil, da govori iz Marije Salome samo ženski ponos. Mislil je, da iz golega ponosa ne more trpeti, da bi njenega čestilca kakršnokoli čuvstvo vezalo še na kako drugo bitje; sodil je, da zahteva, naj živi izključno in edinole zanjo in njej na ljubav pretrga vse druge vezi, ni pa slutil, da je uganila Marija Saloma že davno, da je Krištofov paž − ženska.
 
»Čemu vam bo ta deček?« je vprašal Krištof. »Meni je Manfred ljub in drag. Manfredova vdanost mi je bila vedno močno opora, zlasti v časih, ko sem brez svojcev in brez prijateljev taval po svetu, ko sem si moral vsak dan vnovič z mečem zagotoviti življenje in ko mi je bil ves svet sovražen in me je ves svet obrekoval. Odkritosrčno vam povem, da sem MaufreduManfredu hvaležen, ker mi je bil zvest in vdan v naj težjih urah mojega življenja.«
 
Marija Saloma je nevoljno vstala s svojega sedeža.
Vrstica 3.567 ⟶ 3.565:
Krištof je čutil, da mu teče vsa kri v glavo. Vzel je svoje bodalo v roke in se že bližal vratom, da bi jih odprl in planil na Bosia, ko se je spomnil, da bi bila hitra smrt še prava sreča za tega človeka. Kaj naj bi Bosia, ki mu je sestro onečastil in umoril, kar na kratko z bodalom poslal na drugi svet? Ne! Vtaknil je bodalo zopet za pas in poslušal, kako je Bosio nadaljeval svoje prigovarjanje.
 
»Ne zameri mi, dražestna deklica,« je govoril Bosio, »da sem ti sledil na ta stolp. Mesečina mi je izdala, da si tu. Opazoval sem te dolgo in zdelo se mi je, da jočeš in da si nesrečna. Smiliš se mi deklica, vem, da si mnogo trpela in da še trpiš, in vem, da te čaka še huje trpljenje. Oh, umejem te. Tvoja nesreča je tako velika, da se ti zdi prijazen pogled tvojega gospodarja že kakor solnčen žarek v zimski megli in tako hvaležna si za tak pogled, da si se iz same hvaležnosti zaljubila v svojega gospodarja Inin danes ljubi tvoj gospodar drugo in ti trpiš, kakor da bi smela zahtevati, naj tvoj gospodar tudi tebe ljubi. Pozabila si, da je on plemič, ti pa si njegova last, njegova posest, s katero lahko stori kar hoče. A čakajo te še veliko hujše bolesti, proti katerim je preziranje tvoje ljubezni še prava malenkost. Jaz te ljubim, draga deklica, resnično in čisto. Ljubi te pa tudi Adam Kolovški. Jaz bi te rad osvobodil in ti pomagal do sreče; Adam Kolovški pa bi le rad užival tvojo ljubezen in se te hoče polastiti na ta način, da te odkupi in potem pridrži kot svojo priležnico.«
 
Manfreda še vedno ni ničesar odgovorila.