Osvetnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Madi (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Madi (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 807:
»Oprostite, jaz nisem dostojen, da bi se plemič Bosio z mano bojeval,« je ponižno menil Krištof Zlatopoljec.
 
»Marija Saloma, prepovedujem ti, da bi plemiča Bosia ščuvala na boj,« se je oglasila gospa Kolovška. »Če je ta neznani vitez prave vere in jo pripoznava, ni treba, da bi se podajal v nevarnost ali celo izgubil svoje življenje, ker bi se ti rada zabavala.«
 
»Hvala vam za to posredovanje,« je dejal Krištof in se globoko priklonil kolovški gospe. »Življenje mi ugaja in kar nič ne želim, da bi zapustil ta svet. Rad še počakam na smrt kolikor časa bo mogoče.«
Vrstica 1.549:
»Iz dobro prevdarjenih nagibov, moj milostivi gospod,« je odgovoril Luka. »Prvi je bil ta, da sem Vam hotel pokazati tiste svoje zmožnosti, ki jih doslej niste poznali. Če sem Vas mogel skoro pol ure varati in Vas z namigavanji pripraviti do tega, da ste posredno izdali svoje najtajnejše namene − opravil bom kaj takega še veliko laglje pri Adamu Kolovškem in Andreju Bosiu. Drugi nagib pa je bil ta, da sem Vas hotel posvariti in Vam dokazati, da ste storili veliko nepremišljenost, ko ste me s svojim naročilom poslali k židu Aronu. Svojih tajnosti naj človek ne zaupa niti Bogu, niti hudiču, niti grofu. Žid bi se bil gotovo s kako neprevidno besedo izdal; Adam Kolovški in Bosio bi jo bila popadla in če treba z batinami prisilila Žida, da bi jima vse povedal,kar sploh ve.«
 
»Žid torej ničesar ne ve?« je hlastno vprašal KristofKrištof, ki je uvideval, da ima Luka prav.
 
»Če kaj ve ali če ničesar ne ve, to je zdaj že vseeno,« je menil Luka in popravljal voščeno masko z dolgo brado. »Glavno je, da ne more ničesar povedati.«
Vrstica 2.093:
»In ko bi morala veljati za tvojega psa, ostala bi pri tebi,« je vzkliknila Manfreda. »Potovala sem s teboj celo leto v moški obleki in vsi me smatrajo za dečka, vsi mislijo, da sem tvoj suženj, vsi me kličejo Manfred. Rekel si mi že, da si tudi zame samo še Marko pl. Pirin in res si se ves izpremenil od dneva, ko sva vesela in srečna prijadrala v Trst. Žrtvoval si svojo brado in jaz sedaj niti ne vem, kaki so tvoji poljubi, ki so me nekoč opijanjali. Tvoje lice je postalo resno, tvoji pogledi so zdaj mrki. A jaz te vendar ljubim, kakor le kdaj. Tvoja sem in tvoja ostanem in zato te ne zapustim, naj se zgodi z menoj karkoli.«
 
»Bog te čuvaj in ti daj moči, da bi mogla prenesti vse ure bolesti in vso trpko žalost, ki te čaka,« je zavzdihnil Krištof, potem pa stisnil dekle na svoje prsi in pil z njenih vročih usten slaj ljubezni tako strastno, kakor bi vedel, da je to zadnjikrat.
 
Peket konjskih kopit je prebudil Krištofa in Manfredo iz njiju ljubezenske razvnetosti.
Vrstica 2.459:
»Kdo pa misli na to,« je smehljaje odgovoril Adam in porogljivo meril Pirina, ki se je moral z obema rokama držati za mizo, da ga pijanost ni vrgla na tla. »Bosio mi je samo rekel, da je bil zajutrek kraljevski.«
 
»Da ... kraljevski ... da ... to je dobro,« je jecljal Pirin in padel na svoj stol. »Za vaju še predober. Za vaju bi bile še podgane predobre ... He, he ... vidva sta poštenjaka ... Luka, hej, Luka ... kaj nama je že povedal tisti bogati Žid v Ljubljani?«
 
Luko je to vprašanje spravilo v vidno zadrego. Nekako zbegano se je oziral zdaj na Pirina, zdaj na njegova gosta.
Vrstica 4.132:
»Potem vedi − da te ljubim.«
 
Naslonila se je k njemu in Krištof jo je objel, jo pritisnil na svoje prsi in ji vroče in strastno poljubljal usta in oči, da je kar ginevala ljubezenskega koprnenja in klicala: »Jaz te ljubim in sem tvoja, kadar hočeš, popolnoma tvoja z dušo in telesom.«
 
Oklenila se ga je okrog vratu in ga poljubljala tako blazno, kakor bi ga hotela s svojimi poljubi omamiti.
Vrstica 4.170:
Nekaj dni pred Božičem so se začeli zbirati gostje. Prihajali so od vseh strani klanjat se novi zvezdi. Vsak je hitel pridobit si naklonjenost novega velikaša, ki je v kratkem času potisnil na stran vse svoje tekmece, ki si je pridobil posebno naklonjenost rimskonemškega cesarja in oglejskega patrijarha, ker je podvrgel svobodna mesta in kljubovalne plemiče ter smel pričakovati, da postane deležen še največjih časti in dostojanstev.
 
Naval gostov je bil tako velik, da je moral Nikolaj Kolovški dati napraviti okrog gradu vse polno lesenih koč, ker ni imel za došlece drugih prostorov. Za temi, skrbno stesanimi in s kožami obitimi kočami so stali hlevi za konje in bivališča za služinčad.
 
Na gradu je zavladalo tako veselo življenje kakor še nikdar. Prvi dnevi so bili posvečeni lovu in od zore do mraka so se v temnem gozdu oglašali lovski rogovi in so gonjači-tlačani prinašali v grad silne množine ubite divjačine. Seveda so lovom sledile bogate pojedine z običajnim popivanjem, ki je vedno trajalo toliko časa, dokler niso pivci omagali.
Vrstica 4.224:
domovina klice na pomoč edinega, ki bi jo mogel rešiti, a ta edini se združi s sovražniki in pomaga premagati svojo domovino; če kdo zapusti vse, ki so mu ljubi, jih izroči nesreči in propasti, in če ravnodušno prenaša zaničevanje vsega sveta, če pahne od sebe čast in slavo in prekolne svojega lastnega očeta − ta ljubi resnično izbrano dekle.«
 
KriStofKrištof je bil pri kraju s svojimi močmi. A ko je povzdignil oči in pogledal Marijo Salomo, je videl, da jo pretresa skoro nenaravno blaženstvo. Vsi poslušalci so umeli Krištofovo grozno izpoved, Marijo Salomo pa je prešinjalo urnebesno veselje, da je Krištof javno izpovedal, kaj je vse žrtvoval, da si pridobi njeno ljubezen.
 
»Čast zmagovalcu!« je vzkliknila Marija Saloma radostnim glasom, »čast in krono pesništva možu, ki je najbolje pogodil, kaj je prava ljubezen.«