Osvetnik: Razlika med redakcijama

| licenca=javna last

| avtor= Miroslav Malovrh

| obdelano=2

| spisano= SN 1906

»Da, gospod, res je. Krištofa Zlatopoljca hišni ali dvorni norec sem. Ali toliko zdravega razuma imam še, da lahko temu in onemu kako pametno povem. Le poslušajte me malo in videli bodete, kaj je vse zapazil moj razum. Morda še vi tega niste zapazili, dasi ste gosposkega stanu. Meni se zdi na primer jako pravično, da mora podložnik svojemu graščaku plačati pristojbino, če se hoče oženiti, če torej hoče biti človek in ustvariti otroke, pravično je tudi, da mora plačati podložnik prispevke, če se njegov graščak oženi. Pomislite vendar. Podložnik plačuje, da se rodi graščaku nov suženj in plačuje, da se rodi njegovim otrokom nov graščak. Ali ta krščanska pravičnost ni vredna občudovanja? Takisto se mi zdi, da je občudovanja vredna tista krščanska postava, ki pravi, da smeš Žida ubiti, če plačaš dvanajst srebrnih grošev. Ako ubiješ Žida, ki ima v žepu štiriindvajset srebrnih grošev, napraviš še lepo kupčijo. Občudovanja vredno se mi tudi zdi, da dobi zdravnik plačilo, naj ozdravi bolnika ali naj ga spravi pod zemljo; občudovanja vredno, da pride kmet na vešala, če ukrade duhovniku le eno hruško, duhovnik pa dobi samo ukor, če ukrade kmetu vse, kar ima. Posebno pa občudujem, da se zde te uredbe in določbe pametne in pravične ne samo tistim, katerim so na korist, nego tudi tistim, katerim so na škodo. O, gospod Krvosrd, dasi sem čisto navaden dvorni norec, poznam vendar prav dobro toli slavljeno človeško modrost. Nič se ne čudite, da nisem glasnik modrosti, saj sem vendar norec po poklicu in plačan, da govorim in uganjam norčavosti. Ker pa uganjam svoje norčavosti že dolgo le na korist drugim, poskusiti hočem, da zdaj enkrat sam sebi koristim z norostjo. Poglejte me, čislani gospod. Štirideset let sem star. Kakor vidite, sem krepak in zdrav mož. S sulico in z mečem znam dobro ravnati. Lahko bi nadel šlem, zlezel v oklop in šel v boj; lahko bi si zaslužil plemstvo in dobil graščino − posebno zdaj, ko cvete roparstvo po vsem kristjanskem svetu in so vsi plemenitaši postali roparji; lahko bi se oženil, imel otroke, za katere bi me zavidali vsi sosedje, in užival sladkosti življenja, dokler bi na kakem krasnem turnirju ne storil častne smrti. No, vidite, vzlic temu sem namenjen vstopiti v kak samostan. Tam bom dobro živel na stroške drugih ljudi in ne bom imel nobenih izdatkov iz svojega; namesto da bi imel svojo ženo, ki bi morda bila sitna in bi mi grenila življenje, bom ljubil meščanske in kmetske žene drugih mož in če dobi katera otroka, bodo drugi zanje skrbeli. Tako bom hvaležno časteč stvarnika mirno in udobno užival, dokler ne bom vsled pokvarjenega želodca umrl.

 

 

»Samo zato ne, ker hrabra in modra gospoda ni pustila nobenega mirnega kotička, kjer bi se mogel skriti ubog norec, ki je svojega poklica do grla sit in ves svet si je v laseh. Nemški cesar se vojskuje s Francozi, Francozi se vojskujejo z Angleži, grški cesar se vojskuje s ciprskim kraljem, aragonski kralj se vojskuje z Mavri; vojskuje se papež, vojskujejo se velikaši in vojskujejo se plemiči, vojskujejo se meščani in celo kmetje so se začeli vojskovati. Veliki se vojskujejo med sabo, mali se vojskujejo med sabo, pa včasih se vojskujo tudi mali proti velikim in veliki proti malim. Kaj naj stori ubog norec spričo tolikih izbruhov človeške modrosti? Ali se je čuditi, če sem v takih ruzmerah izgubil svojo norčavost in da ne vem, kam bi se del, da bi mogel v miru živeti? Zdaj begam po svetu in imam samo eno prihodnjost, da me nekega dne primejo ljudje, ki se bodo imenovali moje sovražnike, dasi nisem nikomur nič storil, in da mi bodo iztaknili oči ali izrezali jezik. Lepa prihodnjost − kaj? Vsaj moje dobre in močne zobe naj bi mi pustili.«