Zvezdana: Razlika med redakcijama

dodanih 1.329 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
m (licenca=javna last)
Brez povzetka urejanja
Poslednje ni bilo tako lahko in vsakdanje delo. Dobiti vrednega naslednika staremu Dragarju, ki je trideset let častno in možato županoval po Radovji, mnogo lepih pravic soseski pridobil, mnogo zavitih in pretkanih pravd v občno korist pravdal in se prepiral z mustačarji v cesarskih pisarnah, to je ogrevalo mnogo glav soseskinih svetovalcev.
 
Da je moral Dragar ravno zdaj umreti, ko bi ga soseska najbolj potrebovala, ko se zaradi prevelikih davkov, kar je on sam gosposki dokazal, srenjski pašniki, gozdi in njive merijo, tega možakarji kar razumeti ne morejo. Zaradi tega godrnjajo in se hudujejo in morda s tem Dragarju celó smrtni mir, kterega ondi na griči med križi uživa, kratijo. Saj je v resnici Radovje sedaj v kritičnem položaji. Kje naj iščejo možakarji takovega župana, da bi bil podoben ranjcemu, da bi bil študiran, premeten, da bi po nemško umel jezik majati, da bi vedel, kako se je z gosposko po cesarskih pisarnah vesti, da bi vse tiste hudimanove postave, ktere se vedno ondi kujejo in ubogega kmetiča stiskajo, v malem prstu imel in kdo vé, kaj še vse. Tudi poslednje bi še ne zadostovalo. Župan mora biti tudi mož, prav mož, boljši od svojih sosedov, novcev mora imeti in ne gledati na krajcar. Kedar se prodaja kakemu soseščanu krava iz hleva, konj za plugom, pšenica na njivi, mora s pestjo ob mizo udariti, z nogo poteptati, in če ni drugače, nekaj petakov biričem vreči, {{prelom strani}} da se srenjska čast reši in občinsko posestvo v tuje oderuhove roke ne pride. Takov mož, takov župan je bil Dragar in takovega bajè ne bode več.
 
Tako ugibljejo in razdirajo resni radovski gospodarji pod vaško lipo in na žulave prste preštevajo, kdo bi bil najvrednejši Dragarjev naslednik, kdo ne.
»Da bi vas hudiman potipal in copernice odnesle, možakarji,« čujejo se posamezni glasovi: »Takega izvolimo, takega, ki se je v domačem gnezdu izvalil, ki Radovje pozna in nas in naše potrebe, ki prtene ali irhaste hlače nosi, kakor mi in naši dedje, ki se v pondeljek drugače oblači kot v nedeljo, pa ne gosposkega, o kterem niti človek ne vé, kdo je in od kod, in kakovo vero ima, če je sploh krščen človek,« razlegajo se sem ter tja nevoljni ugovori.
 
V tem trenotku stopi mešetar Pipec na skladnico grčavih borovcev pod vaško lipo, razkorači se mogočno pred možakarji, razcveteni slamnik bolj na desno uho pomakne, z levim zakrpanim črevljem raztrgani desni zakrije, z žulavima rokama tleskne, po tleh pljune in pravi: »Možakarji, sosedje, vi ste neumni in brez glave, če tako mislite in trdite, da bi gospod Kolovski ne županoval prida. Jaz vam kar na ravnost v zobé povém in pravim, da je gospod Kolovski takov gospod, da ni takega. Res je, da ni iz tega kraja, a to nič ne dé. Pošten gospod je, prijazen je, lepo po naše ume govoriti, dobro srce ima za uboge in lepo posestvo premore ondi na Zabrdji, da bi se mu celó ime grajščak spodobilo. Kterega {{prelom strani}} naj pa volimo, če ne njega? Ali Cestarja, ki so mu posestvo prodali, ali Reparja, ki ni za možato besedo in se celó sosedov ogiblje, ali kterega drugega? Gospod Kolovski je pa takov gospod, kakor navlašč za župana. Njegova beseda in njegovo ime velja pri gosposki v cesarskih kanclijah in povsod, zakaj pa se gosposki oblači, sam ne vém, koliko jezikov govori in se v svetlem koleseljnu vozi v mesto, kamor mi niti peš nimamo časa hoditi. Tudi verjemite mi, da on pozna naše križe in težave, akoravno ne živi mnogo časa tu. Povém vam, ko je bil zadnjič pri meni na žagi, saj veste, ki jo imam od njega v najemu, vedel je vse in govoril tako, kakor da bi bil že trideset let gospodaril na Radovji in ne na pernicah počival in v petek in svetek lahko brez dela hlačal okoli. Že tedaj sem mislil, to bi bil pravi mož, pravi župan, ko bi ga mogli izvoliti. Takov bi ne gledal na krajcar in kmetskih žuljev bi ne strojil in posestev na boben spravljal, ko bi se utegnolo primeriti, da bi mu bil kakov kmetič kaj na dolgu, ali bi na njegove duri potrkal, kedar bi mu birič zadnjo kravo iz hleva vlekel.«
 
Tako je govoril Pipec, in možakarji so ga zvesto poslušali, z glavami kimali in njegovim besedam pritrkavali. Potem nastane sporazumljenje in konec preimenitnega posvetovanja.
 
Tako so sodili nekteri radovski gospodarji, o slabih časih tožili in hudomušno gospodo, velike davke in ostre postave so rahljali in premlevali.
{{prelom strani}}
 
Ne vemo, ali so imeli po vsem prav ali ne, a to nam je znano, da neki pisatelj trdi, da slovenski kmet ni brez glave in je celó mnogo potov velik in resničen filosof ali kali?
 
Pa kako je odrastlo in se razcvetlo to ljubeznjivo dekletce. In imenovali in klicali so ga tako, kakor še živega človeka niso in ga ne bôdo.
 
Zvezdana, kaj je to ime, žensko ime, pravo krščansko ime? Le reče naj kdo, ali ni to čuden poganski ali kdo vé kakov naslov! Vaške {{prelom strani}} gospodinje na Radovji, ki tudi nekaj vedó, ki so mnogo otrok odredile in jih še redé, ki imajo pratike z vsemi svetniki in svetnicami božjimi na polici ali za tramovo počo, niso čule še nikdar takega imena in ga tudi raztolmačiti niso umele. Zmajevale so z glavami, sklepale roke na prsih in se čudile, kako more mati ali oče svojemu otroku ime dati, ki v nebesih in nikjer svetega pripomočnika nima.
 
Gospod Kolovski se za tako sodbo ni mnogo zmenil in potolažil je mlado Zvezdano, ko mu je spočetka tožila s solzami v očeh, da se jej smejé vaški otroci in zasmehujejo njeno ime, kedar hodi skozi Radovje.
 
Gospod Kolovski je imel danes v resnici nekako otožen dan. Kmetič, ki bi bil pregledoval njegovo ravno, lepo obdelano polje, zelene travnike, temne gozde in prijazno belo poslopje sredi sadnega vrta, zmajeval bi bil z glavo, poklel bi bil in dejal: »Ni hudiman, da bi gospodar takega posestva ne bil srečen in zadovoljen. Kaj bodemo pa mi ubogi kmetje!«
{{prelom strani}}
 
Birič je vsako četrtletje pred durmi, polna kopica otrok v hiši, jezična ženica v kuhinji, in niti požirka vina v nedeljo popoldne po krščanskem nauku.
 
»Bog Vam daj lepo popoldne pa prijeten mir, če počivate, gospod milostljivi,« pravi v šepavej nemščini Pipec, da bi sosedom svojo učenost pokazal, ko se približa procesija gospodu Kolovskemu.
 
»Hvala lepa Vam in vsem možém za voščilo,« odgovori stari gospod, stopi prišlecem naproti, vsem zaporedoma roko poda in pristavi potem: {{prelom strani}} »Veseli me, ljubi sosedje iz vasi, da se potrudite v tako lepem številu k meni, in čast mi je, lepa čast. Sedite torej sèm v vrtno senco, da kako pošteno razderemo, in sicer ne v tujem, temveč v premilem domačem jeziku, kterega nas je mati učila, in kaplja vina naj sladi naše domače razgovore.«
 
Poslednje besede izgovori gospod Kolovski s posebnim naglasom. Potem se obrne k Zvezdani in pristavi: »Vroče popoldne je, možje so trudni in žejni. Zvezdana, priskrbi nam kupo rumenega vina!«
»Prevelika čast je zá-me imé župana na Radovji. Dvornim, ali zaslužim takovo spoštovanje in ali so moje slabe moči zmožne izpolnjevati natančno in uspešno tako imenitno in težavno nalogo. A zagotavljam Vas, dragi sosedje, da se bom trudil vedno skazati se vrednega Vašega zaupanja in da mi bode blagor občine najsvetejša in vedno prva misel. Z Vašo pripomočjo, možje, upam, da se bode dalo storiti marsikaj v srenjsko korist. Če je vsak na svojem mestu, če izpolnjuje po svojej zmožnosti vsak dolžnosti, ki ga vežejo do človeštva in domovine, izginoti morajo krivice, ki tarejo toliko rodov, in sreča in radost mora polniti vse svetovne družine. K takemu delovanju nam pomagaj Bog in naša poštena možata volja, naš nepremakljivi značaj!«
 
Tako je govoril gospod Kolovski in veselje mu je sijalo raz lica, navdušenje iz žarnega prijaznega pogleda. Priprosti možje pa so strmeli pri teh lepih besedah. Odslej so ljubili vsi brez izjeme starega gospoda in v smrt bi bili zá-nj šli, če bi bilo potreba. Mislili so si: Glejte, tako imeniten, imovit in častitljiv gospod je, pa tako prijazen. V svetlej kočiji se vozi, po gosposko se oblači, pa z ubogim kmetom tako govori {{prelom strani}} in skrbi po očetovo za njegove pravice. Dà takega župana še ni bilo na Radovji kot je gospod Kolovski in ga bajè tudi ne bode več.
 
Med tem prihiti Zvezdana z zlato-rumenim vinom in belim prtom pod pazuho. V lipovej senci pogrne mizo, razvrsti kupice in povabi možé.
Nekaj dnij potem je drdral po ozkej cesti med gorami voziček proti Radovju. Ne vemo, ali se je počivalo posebno prijetno na malem iz vrbovih šibic spletenem kmetskem koleseljnu, mislimo da ne. In iz tega uzroka je tudi stari kočijaš v rudečem, starodavnem brezrokavniku, v širokokrajnem pokrivalu in s pogašeno pipico v ustih precej pogosto vrtil hudomušni bič po zaprašenem in utrujenem sirci.
 
Tudi mlademu, rumenobradatemu gospodu, ki je slonel na slamnatej blazini za kočijaševim hrbtiščem, jelo se je dolgočasiti, kajti prižgal si {{prelom strani}} je dolgo smodko in precej hladnokrvno cele oblake dima za sabo puščal. Le sem ter tja, kedar pridrdra voz do kakega novega mostiča, do nove kapele ali prezidanega in izboljšanega poslopja ob cesti, nagne se na sprednji konec, kočijaša za ramo strese in pravi:
 
»Matijec, je-li, vsega tega pred petimi leti, ko si me ravno po tej cesti v mesto vozil, ni bilo? Mnogo se je spremenilo v tem času, kar sem bival v mestu.«
»Kaj drugega se pomeniva, Matijec, jaz sem se pol potujil v petih letih,« povzame mladi gospod in hlapcu po novej šegi z užigalnimi klinčki smodko zažge.
 
»Potujili se niso, pa se niso, prejšnji Draganov Vratislav so prejšnji. Včasih smo jih pa kar »Slavčka« klicali, pa nič drugače. Zdaj pa se vé, {{prelom strani}} da jih ne smemo več, imenitni so in študirani na visokih šolah, mi smo pa le kmetiči, nevedni kmetiči in ostanemo. Pa kaj so rekli in dejali, da se kaj drugega pomeniva? To pa to, pa oní naj začnejo oní, ki so bili v cesarskem mestu in so morda kdaj pri priložnosti celó s presvetlim cesarjem govorili. Ne da bi dejal, da bi bila tako kakovo rekla kot midva tu le na prašnej cesti, tega ne tega. Ali naš milostljivi cesar so neki jako prijazen in predobrega srca, vsakega radi poslušajo, zakaj pa bi njih ne, ki so učeni in študirani. Pa jaz sem tudi ugibal že in dejal: Matijec, ko bi se ti posrečilo kdaj v svojem življenji v cesarsko mesto priti, kar se ti ne bode, toliko poskusiš, da do svetlega cesarja prideš, z njimi govoriš in jim svoje križe in težave potožiš in odkriješ. Oni so že mnogemu revežu pomogli iz stiske in so mu. In kako bi mu ne! Denarja imajo kolikor hočejo, saj ga sami delajo, kedar in kolikor jim je ljubo. Pa jaz sem tudi pretehtal, gospod Slavček, in preštudiral, da ko bi mene postavim za cesarja izvolili, pa bi bil svetu večno hvaležen za to. Toliko bankovcev, petakov in stotakov in vseh vrst bi naredil, da bi na vsej božjej zemlji ne bilo berača in stradača. In tistemu našemu mešetarju Pipcu, ki mu hočejo kočo prodati in mu za žganje in tobak vedno primanjkuje, bi kar tako tisočak vrgel in dejal: Tu imaš, pa opomozi si in kupico si ga privošči, ker si učen človek in po nemško umeš jezik majati in se pravdati na vse mogoče pečate.«
 
Tega čudnega modrovanja je bilo Vratislavu naposled vendar le preveč. Le nekaj polovičnega odgovori njegovim besedam, in še le ko voz vrh strmega klanca dospe, dvigne prst in pravi: »Matijec, čigavo pa je ono belo poslopje nad domačo vasjo, ki se že od daleč vidi?«
Poslednje besede je govoril Vratislav s posebnim naglasom in veseljem, vzel iz torbe daljnogled in je svoje dolgo zapuščeno domovje raz klanca ogledoval.
 
Matijec pa je prst desne roke na čelo položil, pokrivalo nekako na oči potegnol, mlademu gospodu hrbet obrnol, kakor da bi hotel reči: »Saj sem dejal, takova je gospoda, tu jo imaš. Dokler je domá kratke hlače trgal, bil mu je dober Matijec in mu je bil. Zdaj pa, ko nekaj {{prelom strani}} vé, obrača se od domačih in se veseli tujstva. Vse so enake te gosposke vrane!«
 
Tako nekako je modroval Matijec, če smemo soditi po njegovem modrem, nekako nevoljnem obrazu. Potem je pa kakor v maščevanje visoko bič povzdignol, urneje raz klanca vozil in po krivem nedolžno konjsko hrbtišče strojil.
 
Take misli obspó našega mladega prijatelja, ko se vozi proti večeru po znanem domačem potu v rojstno, dolgo zapuščeno vas. Ko bi hoteli po teh znamenjih sklepati o notranjosti, o značaji človeškem, in ko bi naša sodba kaj veljala, dejali bi: Dober človek, dober in nepopačen mora biti to. Kako rado se potuji sicer v tujem mestu v tujem duhu izrejena mladina! O ljubezni govori in poje, ono najlepšo iskro in kinč, najblažji čut pa izgubljava, čut, ki nikdar ne goljufa, nikdar ne zagreni: ljubezen do svojega naroda, do domovine.
{{prelom strani}}
 
== Četrto poglavje ==
 
Kako se začudijo fantje, ko vidijo stopati raz voza prijaznega mladega gospoda s polno rumeno brado.. Prav nič mu nimajo oporekati. Samo tista brada jim ni povšeči, sicer bi bil dobršen sicer. Pa že more takov biti, sklenejo naposled. Kdo vé, ali niso doktorji, kakoršen je Draganov Vratislav, primorani takovih brad nositi in ali niso zaradi tega tako hudo učeni.
 
Enako sodbo in popis raznesó potem hitro fantiči po vasi, in isti {{prelom strani}} večer je bila po vsem Radovji govorica o Draganovem doktorji in njegovej rumenej bradi.
 
Vratislava ni pričakovala samo vaška mladina s težkim srcem, temveč tudi neka druga oseba.
»Koliko se je spremenilo, draga Vida, koliko, kar me ni bilo,« pravi naposled, ko prisede k sestri, sedanjej mladej gospodinji na očetovem domu. »Vse mi je tuje, sam sebe bi kmalu več ne poznal v domovji,« pristavi še k prejšnjim besedam in žalosten umolkne.
 
»In tudi ti si se spremenil, dragi Vratislav. Na tujem bi te niti ne poznala več,« odgovori Vida, »a kaj ti prašaš za to; odprt ti je svet in kmalu zapustiš lahko zopet kraj, ki je za te brez veselja. Ali dragi brát, {{prelom strani}} ostani domá! Glej, skupaj bodeva živela, ti bodeš zdravil ljudi in pomagal ubožcem, jaz bodem pa gospodinjila in za te skrbela. Ob nedeljah in praznikih popoldne ali kedar ti bode ljubo, bodeva pa sem ter tja obiskovala skupno svoje znance in prijatelje. Tudi omikane druščine ti ne bode manjkalo. Gospod Kolovski iz Zabrdja je prijazen gospod in bode tudi tebi prijatelj.«
 
»Gospod Kolovski?« povzame začudjeno Vratislav. »Kdo je to, jaz ga ne poznam?«
Mlade vaške gospodinje, nekdanje vesele deklice so sklepale roke, kimale z glavami in se niso prečuditi mogle, kako je mogel dorasti in tako spremeniti se nekdanji Draganov Slavček. Pa kako majhen je bil še pred toliko in toliko leti, pa kako prijetno je bilo še tedaj! Zdaj je pa tako imeniten in učen in spoštovan gospod, da same ne vedó, ali bi si ga upale še tikati, čeravno so mu nekdaj trdile, da mu ne rekó nikdar drugače kot Draganov Slavček — ali pa nič, če mu ni tako po godu.
 
In možakarji, ti resni možakarji na Radovji so bili še v večjej zadregi pri nepričakovanem Vratislavovem obiskovanji. Vedeli niso, kako in kaj hočejo govoriti s tovarišem, ki je neki tako učen, da mu ni tega. Kdo vé, če bi mu bilo povšeči, ko bi mu rekli kar Vratislav kakor nekdaj, {{prelom strani}} ko so igrali skupaj v vasi in si sem ter tja posegli tudi s sovražnim namenom v kuštrave lase in si pulili srajce izza hlač.
 
Pa je tudi v resnici križ občevati z gospodo, saj ona je občutna in natančna. Kedar se jej misliš najbolj prikupiti, pa jo razžališ in se jej zameriš. Tako bi bil postavim marsikteri gospodar rad ponudil v znamenje prijateljstva Vratislavu pipo tobaka in bi mu ga bil zažgal s smrekovo trščico. A kako bi storil to? Gospoda, akoravno imenitna, niti take svetloturničkaste pipe ne premore in rajši drage dišeče smodke paši, kakor da bi bilo kdo vé kaj posebnega v takovem pušenji.
Le mlajšim deklicam na Radovji in otrokom ni bil Vratislav celó povšeči. Prve so se skrivale, ko so videle Vratislava mimo iti, in potem skrivši pri prislonjenih durih sklenole sodbo, da bi on ne bil sicer napačen človek, ko bi tiste dolge brade ne imel, ko bi se na gladko bril, kakor vaški fantje, in ne pokrival gosposkega širokokrajnega pokrivala, temveč domači kastorec iz zajčje dlake, okinčan s pisanim šopkom in sreberno zapono.
 
Bosopeti paglavci in kuštravi kričači pa so naznanjali svojo sodbo o Vratislavu najbolje s tem, da so že od daleč, kedar so ga videli, stiskali pokrivala v pest in bežali pred njim, kolikor je bilo mogoče. Ko so se pa čutili v varnem zavetji, zijali so pa radovedno va-nj in v strahu božjem ugibali, ali je Vratislav tudi tak človek, kakor so drugi ljudje, ali menda tak, o kakoršnih čujejo v pravljicah, da otroke jemljó {{prelom strani}} in coprati znajo, zakaj pa je tako čuden kosmatin, da še takega videli niso nikdar!
 
Tako se je sodilo in ugibalo o Vratislavu v oddaljenej, priprostej gorskej vasi. Vratislav je videl vse to in smejati se je moral več potov takej naivnosti svojih rojakov. Sem ter tja pa je bilo v tem smehu tudi mnogo ironije. Vratislav je imel srce na pravem mestu in ljubil je svoj ubogi narod tako, kakor ga ljubi malo njegovih sinov. Užalilo se mu je torej pogosto, če ga je nevedoma primerjal s sosednjimi srečnejšemi narodi. Spoznal je, kako daleč je zaostal v omiki. Jasno mu je bilo, kdo je kriv vsemu temu, kako krivična, kako bridka je njegova osoda!
Deklica, naša znanka Zvezdana, zarudi kakor pireh pri tem vprašanji, sramežljivo slamnik na čelo pomakne in menéč, da hoče urno poklicati očeta, odide po stezi in Vratislavovega kosmatinskega izdajalca v naglici za seboj pokliče.
 
Tudi Vratislav je v nekakej zadregi. Neprijetno bi mu bilo, ko bi {{prelom strani}} vedela deklica, da jo je opazoval in da ga zaradi sramežljivosti niti počakala ni, da bi so jej bil predstavil. Iz take neprijetnosti ga reši ali nevedno naključje ali dekliška radovednost, kajti Zvezdana se na vežnem pragu nekako skrivši črez ramo nazaj po njim ozre.
 
Ta pogled je bil po Vratislavovej razsodbi precejšnje cene. Saj vendar ni tako boječa ta deklica in napačna, kakor bi si bil lahko mislil. Ozrla se je po meni, morda iz radovednosti, ali jej sledim, ali pa — kdo vé, — ali bi jej bilo ljubo, če bi odšel brez seznanja zopet od tod?
Vratislav trči navdušeno s tujim starcem in v tem trenotku se mu vzbudi nekaka nagnenost do sivolasega soseda. Dober človek mora biti to, srce ima na pravem mestu. Tujec je, kakor ga razodeva jezik, in vendar sodi tako pošteno o narodnih idejah.
 
Ko starec nekako urnejše, kakor da bi si hotel neprijetno misel iz glave pregnati, kupo vina izpije, nasloni glavo v dlan in pravi: »Pa ni treba misliti, moj mladi prijatelj, in se ne prevzeti zaradi tega, ker sem pohvalil vašo ljubezen do domovja. Tako delajo vsi narodi brez izjeme. Pojdite v daljno saharino puščavo in vprašajte večno potujočega Beduina, kje je njegov dom, kje njegovo veselje: pokaže vam kos peščene zemlje pod pekočim solncem, za ktero je pripravljen darovati svojo življenje. Ali pa hitite tja na obrežje ledenega morja v sneženo kočo ubogega Eskima in Samojeda, pripovedujte mu o večno cvetóčih južnih deželah, vabite ga tja, kjer se mu smeji sreča in veselje: pokaže vam ginen ledeno pogorje, rekoč: »Glej, tu sem se rodil, tu so živeli in trpeli moji dedje in tu naj počivajo nekdaj tudi moje kosti.« In mi, ki se prištevamo k omikancem, naj bodemo ponosni na svojo ljubezen, ki je povrh več potov le na jeziku, srcu neznana stvar? Isti še ne ljubi, ki razklada kakor žid prokupovalno blago pri vsakej priložnosti svoja čutila, temveč oni, ki tudi svojej ljubezni donaša darove po svojej moči. Žalibože, da {{prelom strani}} mora biti poslednje več potov le ideal. In gorje tistemu, ki poskuša prodreti v svetišče uzorov, spremeniti ga v resnico, v blagor svojih bratov! Preganjan, psovan, zaničevan je zaradi tega, čuti naj vse žive dni, da je ono greh, za kar se navdušuje ubogi sin Sahare, sin ledenih gorá: ljubezen do svoje domovine.«
 
Tako je govoril sivolasi starec. Pri zadnjih besedah se mu zmrači čelo, nekaka otožnost mu zalije od navdušenja žareče lice. Da bi zakril to nenadno svojo zadrego, opominja svojega tovariša:
Ne vemo, ali je umela in poslušala Zvezdana poslednje besede in ali so jo posebno veselile, le to je znano, da je zarudela kot pireh in s povešenim očesom na odkazano mesto poleg doktorja sedla.
 
Mlada gospodinja je vplivala mnogo na moško druščino. Odslej ni Vratislav po naključji ali kako marsikterega vprašanja gospoda Kolovskega ali ne umel ter neugodne odgovore dajal, ali pa je bil nenadno razmišljen, {{prelom strani}} in uzrok temu, kaj bi bil neki? Posebno težavno bi ne bilo uganiti ga onemu, ki je že sedel v takovej druščini kot naš znanec: poleg mlade jedva dorastle gospice in njenega visoko omikanega roditelja.
 
Noč je bila in zvezde so svetile, ko se vrača Vratislav domú. Vrh strmega klanca postoji in se ozre po dolini.
 
Preblag je bil Vratislav, da bi ne bil videl in spoznal vsega tega, in preveč je ljubil svojo domovino, da bi se bil boril po tujini za peno časti.
{{prelom strani}}
 
Sklenol je torej ostati, kako dolgo, še ni preračunil, na Radovji ter hotel svoje zdravniške in druge vednosti darovati ubogim zagorskim prebivalcem na korist. In največjega prijatelja v tem delovanji našel je v gospodu Kolovskem. Naravno je tedaj, da postane mladi doktor skoro vsakdanji gost na Zabrdji. Ali ga je vabilo samo prijateljstvo tja, ne vemo. Pregrešno bi pa ne bilo, ko bi zatrjevali, da je bilo tudi nekaj skrivne ljubezni vmes.
 
Takova rodoljubnost se je se vé da razširila kakor blisk na daleč okoli. Ni je bilo hiše, ni krčme, ni druščine, da bi se v njej ne govorilo o dobroti in premoženji gospoda Kolovskega. Njegovo ime jo zaslovelo tako nenadoma, da so stikali delavci na polji in ob cestah skrivnostno glave skupaj in ugibali: »Bašte, ta mora imeti denarjev na mero, ne na število, ker se za petak ali desetak niti ne zmeni.«
 
In vaške deklice in plevice med rumeno pšenico ali ječmenom ob {{prelom strani}} potu so zarudele, kedar se je pripeljala ali prišla gospica Zvezdana mimo in jih v zadnjem času tudi več potov ogovarjala.
 
Pa čudile so se deklice tudi, da Zvezdana tako umevno z njimi govori, dasi s početka ni umela prav njihovega jezika. Posebno pa niso gospodinje in matere, ki so imele bolnika v hiši, mogle Zvezdane prehvaliti. Kar nenadoma je prišla krepka juha in tečna jedila k bolniku, in vse, česar je bilo potreba.
 
Radovedni in krivoverni pivci so zijali pri takem pripovedovanji in menili v resnici, da bi bilo lahko kaj enakega. Posled pa so sklenoli, da je denar le dober, ki ga daje, da ima pravo cesarsko podobo utisneno, a ne hudičeve, pa da je sploh denar le pravi mož in veljaven, naj bode že tak ali tak, da le plača in veljá.
{{prelom strani}}
 
== Sedmo poglavje ==
 
»Kaj je neki to, niti Zvezdane ni videti,« pravi Vratislav, ko zavije potem po stranskej stezi za belim poslopjem.
 
V svoje osramočenje spozna in zarudi sam pred seboj, da njegov današnji dolg čas ni tako brez vzroka, da ga tihota na Zabrdji ni osupnola le iz navade, da pogreša ondi nekaj, hudo pogreša, da se mu je usélila kakor črez noč in nevedoma neka podoba v prsi, ktere si niti imenovati {{prelom strani}} ne upa. Otročje se mu dozdeva in nemožato, da je šel, da je moral iti danes mimo Zabrdja, da se je ozrl na dvorišče in da pogreša ondi mlade šestnajstletne Zvezdane.
 
»Bodimo možjé, otročarije iz glave, to ni za nas,« pravi naposled in urneje pot pod noge ubere.
Čeravno niso bile poslednje besede razžaljive, temveč je bilo celó precejšnje število tako zvanih poklonov v njih, vendar še Zvezdana bolj zarudi in je v zadregi.
 
Vratislav o tem prepričan pristavi: »Šalo na stran. Kakovo naključje mi daje čast, gospica, da vas najdem danes tú na samoti. Reči {{prelom strani}} pa vam moram, da nimate slabega vkusa, ker ste si zbrali tak poetičen prostor za sprehod.«
 
»V resnici prav lepo je tu in meni posebno povšeči. Kedar sem sama, hodim pogosto sèm. Razgled na smrekov gozd na desno in ondi na ravno polje mi je najljubši.«
Nekaj časa nastane molk. Zvezdani udarja vedno bolj rudečica v glavo, tesno jej je in sama ne vé zakaj, in tudi Vratislav čuti nekaj enakega.
 
»Lepo je domovje, mili so priljubljeni kraji, vzlasti če jih človek ogleduje črez toliko let v takej prijetnej druščini kot je moja,« pravi naposled Vratislav in morda nevedoma ulovi Zvezdano za belo ročico in {{prelom strani}} jo položi v svojo dlan. »Toliko grenkejše bode torej slovo, kedar pride določeni čas, dvakrat težje pravim bode sedaj posebno meni, kar bi nekdaj ne bil verjel ali verjeti hotel.«
 
»Kako čudno govorite danes, gospod doktor, tako, da vaS ne umem,« povzame zdajci gospica in upré v svojega tovariša nekako zvedavo svoje oči ter še pristavi: »Saj ne zapustite našega in svojega rojstnega kraja več, čemu takovo govorjenje potem? Na Radovji ostanete pri sestrici Vidi, preljuba deklica je, in k nam pridete, kedar vas je volja, oče so vas prav veseli in —.«
 
Pri tej priči se čujejo stopinje sèm iz gošče. Vratislav se ozre in vidi tujega pol mestno oblečenega starca z dolgo sivo brado, bledim licem in s puško na rami stopati iz gošče. Pri tem pogledu se zgane. Takovih ljudij ni bil vajen na Radovji, gosposkih lovcev ne pozna gorsko zakotje. Tudi starec se ustavi, ko zapazi mladi par, kakor da bi se zavedel, da je na napačnej poti, zavije jo urno v stran in se izgubi med grmovjem.
{{prelom strani}}
 
»Kdo je oni lovec, gospica?« vpraša Vratislav, ko odide starec.
 
 
»Čudno, prav čudno je to. Tako mlada je in tako resno že sodi. Temu je krivo, ker je preveč sama sebi prepuščena. Vendar blago dekletce je to, zmožno je, da zmeša moškemu glavo. Ljubezni, prave moške ljubezni je vredno, in srečen bode, kdor jo bode nekdaj smel imenovati svojo.«
{{prelom strani}}
 
== Osmo poglavje ==
 
»Tega pa ne tega, to je preveč to, da bi jaz pri milostljivih gospodih sedel, jaz, ki sem kmetski in neveden.«
 
»Pusti to, prijatelj, in prihrani si nepotrebnih izgovorov. Rajši nama {{prelom strani}} povej, kdo je sedanji grajščak na Pasjaku in kje je prejšnja stara gospa?«
 
»Kdo da je naš gospod, menite in ogibljete, in jaz naj bi vam razdrl takovo uganjko in o milostljivej gospej naj bi kaj povedal, gospoda žlahtna! To pa to, vse povém, vse kar mi je znanega, samo nekaj potrpljenja. Žeja me, žeja, kupo vina moram izprazniti prej, in pipa mi je ugasnola in tobačni mehur sem domá pozabil.«
V takej veselej situaciji se kar nenadoma kolibine duri odpró, in starec s sivo brado in čmerikavim licem vstopi. Ko se ozró pivci proti vhodu, potihne nekako govorica, marsiktero pokrivalo zleti z glave in pol prejšnjeg, veselja mine.
 
Prišlec, grajski pisar, prisede na ogel pol praznega omizja in ukaže pijače. Omikanih sosedov pri durih pa niti ne pozdravi in jih videti noče, {{prelom strani}} kar s tem naznani, da pokrivalo globje na čelo pomakne in nepremakljivo v polno kupo zre.
 
Ko Vratislav prej tako gostobesednega grajskega hlapca vpraša, ali ni to gospod pisar ali isti čmerikavi grajščak, migne poslednji, naj molči, ker ne sme in si ne upa dalje govoriti. Kmalu potem pa zapusti v strahu gosposko druščino in skrivši prisede k svojim tovarišem.
 
»V resnici čuden, nerazumljiv človek je gospod Kolovski,« pravi Vratislav, ko se potem sami proti domu vrača. »Vendar, če se ne motim, grajski pisar mu ne godi. Osupnol je bil, ko je stopil starec v kolibo, in barva na lici se mu je bila spremenila. Nekaj skrivnostnega ju dvoji. Kdo vé, ali sta si le po videzu tujca. Kritičen položaj je to, a brez sledu nisem, in morda se mi posreči razvezati uganjko starega znanca, saj prijateljska beseda, pravijo, premore mnogo, in gospod Kolovski mi je brez dvoma prijatelj in poštenjak, v pravem pomenu.«
{{prelom strani}}
 
== Deveto poglavje ==
 
Nekaj tednov pozneje je bila na Pasjaku slovesnost, da nihče ni pomnil take. Dodelana je bila težavna zagorska cesta in grajščak iz Pasjaka je napravil zaradi tega gostijo in povabil vse boljše drnžine na daleč okrog. A tudi kmetje in delavci se niso pozabili. Odmerjeni so jim bili v spodnjem delu gradú posebni prostori.
 
Tudi gospod Kolovski se je pri tej priliki zastonj zahvaljeval za preveliko čast. Ker ni bilo drugače in si svojega prijaznega soseda ni {{prelom strani}} upal žaliti, prišel je in pripeljal seboj gospico Zvezdano, mladega doktorja in Vido.
 
Razvèn stare gospe na Pasjaku in sina od nekega višjega sodnijskega uradnika iz glavnega mesta, ki je bil grajščaku v rodu, zbralo se je še mnogo odličnejših oseb, ki pa nas posebno ne zanimajo.
 
Stara gospa iz Pasjaka, ki hoče tudi nekaj iz svojih dolgoletnih izkušenj umreti, ne ujema se v marsičem z njegovimi načeli in brani domače šege in navade.
{{prelom strani}}
 
Gospod Kolovski pa in nekaj boljših gospodarjev iz bližnjih srenj pa mu prikimuje v večini.
 
 
Tako se je vršila grajska gostija večinoma ne brez veselja in zanimivosti, in sicer zaradi tega, ker se je storilo tu marsiktero znanje.
{{prelom strani}}
 
== Deseto poglavje ==
 
 
»Potém je pridobljena tudi druga tretjina, a ne najvažnejše, kar zida zemsko srečo. Zadnjega ali bolje rečeno prvega še primanjkuje, gospod doktor, in to je — praviti vame ni potreba, znano vam mora biti, to je: srce, blago srce.«
{{prelom strani}}
 
»In ko bi se našlo tudi to pri mojem znanci, — potem je najsrečnejši človek lahko — in vreden ljubezni najlepše deklice na svetu.«
 
In povedala sta si potem vse to, povedala še mnogo več. Trdil in prisegal je mladi mož, da brez ljubljene Zvezdane ni zá-nj prijetne bodočnosti, na ktero je mislil nekdaj, in mlada iz prvih sanj se drameča deklica je šepetala, da jej brez Vratislava ni moči živeti več in da mu ostane zvesta na veke.
 
Srečna mladost! Na svojo moštvo se upira marsikteri in na podlagi modroslovja se smeji marsikakej videzno nepomenljivej stvarici. Slabi sodniki in še slabejši računarji — takovi modreci. Neomahljivi so le, dokler štejejo z broji na papirji in rišejo z umetnim orodjem. A kedar je treba seči v globje rove, v globino lastnega srca, kedar se računi z nežnimi čuti in nenadno vzbujenimi, tedaj izgubé glavo, vržejo orodje {{prelom strani}} od sebe in ne prašajo, kakov bode sad, koliko izgube tiči v začetem boji in koliko grenkih ur, ogoljufanih želj v malej besedi: skrivna ljubezen.
 
Še dva druga možakarja sta korakala isto noč po novej cesti sèm od gradú na Pasjaku proti Radovju. Bila sta naša znanca iz prejšnjih poglavij, mešetar in mlinski najemnik Pipec in Draganov stari Matijec.
Pipec je sedel drugo popoldne z zaspano glavo in s pogašeno pipo v ustih na žagiščnem vozu in je zrl v globino pod seboj, tja kjer so šumeli valovi pod jezom in se ubijala pena za peno. Ne vémo, ali je Pipec tudi kaj imenitnega mislil in ugibal pri takovem pogledu, samo to je znano, da ga je bolela glava od včerajšnje pijače in da se mu je žeja, huda žeja vzbujala, a ne po vodi, te bi mu ne manjkalo, temveč po rumenem cekinastem vinu.
 
Ko tako otožen in čmerikav na žagiščnem vozu sloni in z levico po {{prelom strani}} hlačnem žepu nekaj novcev išče in prešteva, koliko bi bilo dovolj za kupico pijače, čuje stopinje v obližji.
 
On povzdigne torej zaspano glavo in zagleda na stranskej poti vrh jeza gosposkega človeka. To ga zdrami. Takoj si z desnico oči pomane in bolj od strani in skrivši prišleca ogleduje.
 
Pisar pa seže med tem v dopetačo črno suknjo in privleče zapečačeno buteljo na dan, razpečati jo, postavi pred Pipca in méni:
{{prelom strani}}
 
»Pipec, zdaj pa pij in si grlo namoči. Takova kapljica je to, da je še nisi užival take, a bodeš jo še, če si pameten in se po mojem svètu ravnaš.«
 
»Od kod je prišel tvoj gospodar in koliko časa je že tu, to te prašam, Pipec,« ponavlja pisar in nekako strupeno meri peneče valove pod jezom.
 
»A ha, vi menite, koliko časa je že, kar se je Zabrdje sezidalo ali kali, in kje je prej gospod Kolovski stanoval. Povem vam, gospod, da sem čul, da je bival tam nekje od koder solnce izhaja, na tujem daleč nekje tam. Jaz sem sicer pri vojakih mnogo sveta videl, pa ime o onej deželi, ime mi je odpadlo, nikdar nisem čul o njej in tudi vaški možakarji je ne poznajo. Tako se mi pa vendar dozdeva, da gospod Kolovski ni tujec, kajti govoriti ume tako po domače, če hoče, kakor da bi se bil rodil v tej-le zagorskej vasi. Odkar pa se je naselil na Zabrdji in si lepo belo poslopje postavil na mojem nekdanjem posestvu in mi to žago, {{prelom strani}} ki je bila nekdaj tudi moja lastnina, v najem dal, bode blizu kakih šest let.
 
Spominjam se še dobro, ko se je prvič v vas pripeljal v koleseljnu. Jesen je bila in ajdo smo kosili, ker nam je vso slana vzela; slabo prav slabo letino smo imeli tedaj in denarja ni bilo dobiti v pest in ga ni bilo. Pa ta mlada gospica iz Zabrdja — tako čudno za Zvezdano jo kličejo, kakor da bi niti po božjih in crkvenih postavah krščena ne bila — bila je tedaj ves otročaj, zdaj je pa že kar za možitev dozorela. Pa že tudi moškim godi ali kali. Tisti rumenobradati doktor Draganov pogleduje neki rad za njo in jaz pravim, da bi to ne bil napačen par, ko bi se vzela.«
Mračiti se je jelo, ko koraka potem pisar po samotnej poti skozi gozd proti Pasjaku.
 
Prišedši med stoletne grčave hraste, sede na sivo skalo ob potu in zakrije obraz v dlani. Luna posveti zdajci skozi vejevje, uprè se v starčevo {{prelom strani}} sivo brado, kakor da bi hotela reči: Človek, kaj sloniš tu, hiti iz goščave in pozabljaj, če te tare skrivno gorjé!
 
»Da on je, on je isti, ne motim se, motiti se ne morem. Sam hudič ga je prinesel zopet sèm. Vaščanje ga ne poznajo, a poznam ga jaz. Tudi jaz mu bajè nisem tuj. A pozabil je, kar je bilo, ogiblje se me, s poti mi hodi. Jaz pa sem še vedno isti in ostanem, dokler me nosijo noge po tej prokletej zemlji.«
Lepo idilski je narisal Vratislav svojo bodočnost, a v svojej gorečnosti ni opazil, da je njegov tovariš med pripovedovanjem barvo na lici izpremenil in mu krajše odgovarjal, kakor je bila sicer navada.
 
Videzno mu je voščil srečo in zagotavljal, da bi se tudi on veselil {{prelom strani}} takove bodočnosti in da bi tudi njemu ugajalo življenje med priprostim narodom tako lepe gorske domovine.
 
»Nič ne dé, tolaži se,« odvrne Vratislav svojemu prijatelju. »Tebi blišči čast in naslov v cesarskih službah in tudi ti si lahko srečen, če hočeš in meriš s pravo mero uzore o svojej bodočnosti. Kedar se pa naveličaš meščanskega življenja, preseliš se lahko k meni na kmete. Moja vrata so pravim prijateljem vedno odprta in dokler premorem, pomagam rad vsakemu, ki mi je bil ljub v mladostnih dneh, kakor si mi bil in si mi še vedno ti.«
Gospod Kolovski se je namenil iti po kosilu pogledat k delavcem. In ker ga je Zvezdana že mnogo dnij prej prosila, naj jo v gozd s seboj vzame, prisedla je k njemu na voziček in bila je tega vesela. Domá ni imela danes nikogar pričakovati. Vratislav je že zjutraj odšel v oddaljeno vas k nekemu bolniku in je dejal, da se vrne skozi gozd mimo vaških drvarjev in da jo želi ondi videti. Tudi Vida se je že opoldne tja odpeljala.
 
Ko se pripeljala gospod Kolovski in Zvezdana v gozd, najdeta že ondi Vido in gospoda Skovirja pri delavcih. Lepo popoldne je bilo potem v gozdnej tišini. Skovir zakuri ogenj pod milim nebom in Vida opaše {{prelom strani}} bel predpasnik ter pripravlja južino delavcem in pristavi tudi za gosposko druščino nekaj boljšega.
 
Po jedi popraša skrivaje in bojazljivo Zvezdana svojo prijateljico, ali ni ničesar čula o Vratislavu in ali jej ni znano, kdaj se vrne.
Skovir se od same jeze in sramote skrivši v ustnico ugrizne, nekoliko zbledi in še odločnejše pravi:
 
»Gospica, in ko bi se našel človek, ki vas ljubi iz vsega srca, ki vam more zagotoviti srečo v lepem prijetnem mestu, ki bi bil povšeči {{prelom strani}} vašemu očetu, spoštovan in časten, kaj bi storili vi, ko bi k vam stopil in dejal: Le mene ljubi, le z menoj srečna bodi!«
 
Izgovorivši ulovi nekako siloma dekličino roko , stisne jo strastno, uprè globoko pogled v njeno nedolžno okó in vzklikne: »Gospica Zvezdana, isti, ki vas ljub tako nepopisljivo, ki je pripravljen darovati vam vse svoje življenje, stoji pred vami; poglejte mu v obraz, le én ljubeznjiv pogled in dovolj je. Le zaradi vas je ostal on na kmetih, sprijaznil se z ubogo kmetico, vašo prijateljico, da bi mu bila lažje odprta pot do vašega praga. In verujte mi, mož, na kterega mislite vi sedaj, ni zmožen osrečiti vas, on si mora še le v daljnem svetu iskati sreče, vam pa blišči že tú. Samo edina besedica »da«, in skleneno je vse.«
»Kaj je to, draga Zvezdana, ti si bleda in v očeh ti berem, da si jokala. Gorjé mu, ki je žalil mojega angelja, nebo naj mu odpusti, jaz bi mu ne mogel.«
 
»Žalostna nisem, dragi Vratislav, le poglej me, vesela sem, nepopisljivo {{prelom strani}} srečna, kajti pri tebi sem, od kterega me hočejo siloma ločiti.«
 
»Kdo naju hoče ločiti, povej, govori Zvezdana, dozdeva se mi, da si bila žaljena zaradi mene?«
 
In zdaj nastane tihota. Kakor brez življenja stopa Vratislav poleg nežne deklice.
{{prelom strani}}
 
== Trinajsto poglavje ==
 
Tako ugiblje Skovir na samotnem gozdnem potu in ko pride na grajsko cesto in do lesene koče, kjer se toči popotnim ljudem slaba pijača, prestopi prag in izgine za škripajočimi durmi.
 
Sivolasa starka skremženega upadlega lica sloni ondi v kotu poleg edinega gosta v nekako čudnej opravi. Skovir pa pri slabej oljnatej {{prelom strani}} svetilnici niti poznati ne more, kdo je samoten pivec v zgornjem konci, zatorej sede k prvej mizi in ukaže prinesti pijače.
 
»Sèm le k meni prisedite, pa tako čmerikavo se ne držite, mladi gospod grajski,« pravi smejé in z nekakim ironičnim glasom prvi pivec, ko Skovir polno kupo med prsti vrti in koščenej postrežnej starki niti na zdravje ne napije.
Skovir molči, zre začudjen v svojega tovariša in pristavi: »Ko bi ne vedel, da ste grajski pisar in ta beznica zacestna krčma v obližji Pasjaka, dejal bi, da sem zašel v hudodelsko gnezdo med zaklete čarovnike. Tako pa je le interessanten moj položaj, kterega si ne vém raztolmačiti.«
 
»Tudi črnolaska si je mislila tako nekako, ko ste jej v gozdu njenega ljubimca začrnili, prijateljstvo ostrupili in deklici svoje skrivne želje izrekli. Politično ravno to od vas ni bilo. Lahko bi bili počakali boljše priložnosti, {{prelom strani}} preurno ste ravnali, prihranili bi si bili lahko sedanjo težavno nalogo. A kaj ne stori ljubezen, česa ne obljubi, česa ne pozabi! Vendar izgubljeno še ni vse. Dekletce je lepo, premoženja ima in vredno je, da stori človek nekaj več stopinj za njo, kot za kakovo drugo brez enakih lastnostij. Vendar zdaj pijte, pol skrbi iz glave in meni glavno stvar prepiustite! Poravnati moram še, nekaj starih dolgov, zaklel sem se o tem in ravno zdaj mi prav pride takovo naključje.«
 
Tako beseduje starec z nekakim posebnim navdušenjem in pogleduje jako pogosto v svojo kupo.
Zopet molči starec in kakor okamenel zre na razrušeno kapelo. Čez nekolike se zdrami, poda tovarišu roko in pravi:
 
»Tako, zdaj vam je znano vse. Če ljubite v resnici mlado črnolasko, če veste, da ne morete živeti brez nje, če morete zatreti zadnjo iskro prijateljstva v prsih, če vam ni nobena pot preslaba doseči svoj namen, — udarite v to desnico, nepremakljivega zaveznika in tovariša imate v meni. A vendar premislite dobro, vi ste še mladi, meni je življenje minolo, vi stavite za svoj namen vse, jaz ničesar. Le stare rane si hočem in moram ohladiti, pravice in krivice ne morem ločiti več. Sovraštvo in maščevanje se je uselilo v moje prsi, v vaših še bije ljubezen. Če morete, pustite golobico svojemu prijatelju, akoravno je ni morda vreden. otem{{prelom strani}} Potem pa ste tudi ločeni najini poti. Iskati si moram druge priložnosti, da nasitim svojo neizbrisljivo strast.«
 
»Še enkrat vam pravim, vi ste čuden človek, prijatelj, in konec vaše povesti ste mi bolj tuji kot s početka. Mene je sicer žalilo dekletce, a odpuščam mu rad. Maščeval bi se, a maščevanja ne zasluži do sedaj še nihče. Počakati hočem bodočnosti, le toliko vam povém, da ne smem več pred oči svojemu nekdanjemu sošolcu, sedanjemu svojemu tekmecu na Radovji, kajti začrnila me je brez dvombe njegova črnolaska.«
Le éno osebo je bolela ta izprememba, a molčala je tudi ona in trpela. Le v trenotkih ko je bila sama, v tihih večerih in v očeh brez spanja močila je mlada Vida blazino svoje postelje z grenkimi solzami za Skovirjem, ki se je vedel tako ljubeznjivo ukrasti v neizkušeno srce mlade deklice. In še drug upliv je imela zadnja izprememba na nekoga med našimi znanci.
 
Vratislav je še le zdaj spoznal, da je zašel predaleč v svojej ljubezni, da je privezan močnejše na nežno dekletce, kot bi bil sam sebi verjel in da ni pošteno in možato sklepati zveze z mlado hčerjo za očetovim hrbtom. Stopiti hoče torej kot mož k starcu, povedati mu, kar je že {{prelom strani}} gotovo sam uganil, da ljubi njegovo dekletce. In ako bi odrekel reditelj, bila bi neumnost izgubljati zlati čas tú, kjer so mu zagrenili že prvi trenotki.
 
Bilo je jesensko popoldne.
Poslednjega stavka ne izgovori mladi doktor, temveč glavo si podpré v dlan in zre molčé pred se.
 
»Drugega pa nič kot prepričanje o prejšnjej mojej trditvi, da človek, {{prelom strani}} le človek podira srečo človeku,« pristavi starec in se nekako radovedno v svojega tovariša ozre. »A oprostite, jaz nimam rad skrivnostij. Znano mi je, da se vam je zgodila krivica, a že s početka, to se pozabi. Zatorej odobrujem vaš namen. In ko bi mi ne bili vi sami tega razodeli, svetovati bi vam bil moral to sam, akoravno vam pravim, da vas imam rad. Ne govoril bi resnice, ko bi dejal, da vas ne bodem prav nič pogrešal, tako brezčuten nisem, da si sicer proze polen. Manjkalo vas bode sicer še nekomu drugemu, a boljše je bajè navaditi se ločitve prej nego pozneje. Razumete me, gospod doktor, kaj mislim s temi besedami, in ko bi bili vi na mojem stališči, dejali bi, prav ima.«
 
Vratislav se zgane. Prejasno mu je, o čem govori starec, a tudi nerazumljivo, kako da je tako natančno znan z njegovim kritičnim položajem.
»Gospod Kolovski, ali je nesreča, če ljubim vašega otroka, če ljubi Zvezdana mene in če zastavljam za to moško svojo besedo?« odvrne naposled doktor osupnen.
 
»Lepo je to, nikdar nisem dvomil o vašem poštenji, a pomisliti je treba, ali ni drugih uzrokov, ki bi zavirali srečo dveh src. Že zaradi tega ker sumite, da bi vam utegnol biti vaš prijatelj na škodo, obupujete ter hočete zapustiti domovino in ljubljeno deklico, kakor pravite; kaj bi še le storili, ko bi vas zadelo kaj resnega, ko bi imeli pravih uzrokov k temu? Prijatelj, ko bi vam jaz hotel pripovedovati zgodovino svojo in svojega otroka, o čemer sem se zaklel, da ne bodem nikdar govoril, zamenili bi vi brez dvoma svoje misli, in ne rekel bi, da ste mi storili krivico. Pa pustiva to, čemu vzbujati podobe, ki niso izmed najlepših? Jaz pravim, da je dekle zdaj za možitev še premlado, da je najboljše za vas, da si ogledate nekaj sveta, poskusite srečo v svojem stanu. In ako med tem zagorskega zakotja, svoje domovine, mene in — Zvezdane ne {{prelom strani}} pozabite, veselilo me bode, ko se zopet vrnete. Zdaj mi ni mogoče storiti za vas še ničesar, posebno ker niti ne vém, ali me neke izpremembe ne preženó celó iz tega preljubljenega kraja.«
 
Dalje ne more govoriti.
 
In predno se zavé v takem premišljevanji, zakliče ga ženski glas. Ozre se in zagleda na samotnej klopici črnooko dekletce, ki se mu nasproti smeji in ga pozdravlja.
{{prelom strani}}
 
Rad bi šel mimo, ne govoril bi več z Zvezdano, mož bi bil, storjenih sklepov bi ne prelamljal, a mogoče ni. Saj mu tudi dekletce ni nič žalega storilo, kako bi mogel tako trdosrčen biti, da bi se po krivici maščeval!
 
 
Vedela je pač, da je vsega tega kriv mestni gospod, isti človek, ki se je usélil siloma v njeno srce, in vest jo je pekla, da tudi ona ni brez krivde, zakaj pa je bila prijazna z njim in mu je dajala povod, da se je pridružil v prej tako veseli krog?
Vratislav ni omenil niti besedice o zadnjih dogodbah, le naročal je Vidi, kaj se ima storiti s tem in onim, ko bi o njem toliko in toliko {{prelom strani}} časa ne čula. Na zadnje jej je rekel, naj bode prijazna z Zvezdano kakor doslej, naj jo tolaži, ko bi žalovala, in jej prigovarja, naj minolost pozabi.
 
»In še nekaj te prosim, draga Vida, in prepričan sem tudi, da me ubogaš. Vedno si bila poštena deklica,« pravi Vratislav dalje, držeč jo za desnico in nadaljuje: »Vida, ti imaš skrivnosti pred menoj, a tega ti ni potreba, znano mi je vse. Dobro vém, da vidiš rada, ali da si vsaj rada videla Skovirja, mojega nekdanjega prijatelja in tudi jaz sem ga rad imel. Drago sem plačal to zaupanje, on je človek brez srca, brez časti. Odpuščam mu jaz, odpusti mu tudi ti, a obljubiti, priseči mi moraš, da se ga ogiblješ odslej, da ne obiskuješ več gradú na Pasjaku. Če se hočeš možiti in tega ti bode potreba, kajti slabotna ženska mora imeti krepko moško podporo, izberi si mladenča iz gorskega zakotja, kterega poznaš od mladih nog in ki si vzrastla z njim, ki ume tebe in ti njega, ki čuti več, kakor kaže, a goljufije ne pozna, in zagotavljam te, srečna bodeš. Vida, ti ne poznaš tako zvanega omikanega sveta, in srečna si, da je tako. O kolikokrat sem že dejal, zakaj si zapustil skromni dom svojih očetov, ubijal se pol svojega življenja za videno srečo, in to moram ponavljati zopet danes, ko se poslavljam sam ne vém za koliko let od najdražjega, kar mi je na svetu: od domovja, od tebe in tvoje prijateljice. Vendar zdaj je prepozno, kar se je zgodilo, ne dá, se več izbrisati.«
»Zdaj ni drugače, gospod doktor, kar k meni prisedite pa je. Težko vas pričakujejo stara gospa in slabo jim je,« pravi sluga, ko trenotek pozneje pred Vratislavom na dvorišči razoglav stoji in na vso sapo naročilo svoje gospodinje razklada.
 
»Čudno naključje je to, nerazumljivo,« misli si Vratislav. «Prej me {{prelom strani}} nenadne neprijetnosti iz doma podé, in ko je izvršeno vse, pride drugi in kliče: Stoj, ne hodi!«
 
Po takovem modrovanji ukaže Vratislav hlapcu, naj voz zopet razpreže in si vožnjo za prihodnje jutro prihrani. Sam pa h grajskemu slugi na voz prisede in se namesto proti jugu na tuje — na zahod v grad na Pasjaku odpelje.
»Iti morate, pravite, in nemudno, gospod doktor! A pravih uzrokov nimate za to, to vam povém jaz. Mračna meglica, ki je prišla nad vas, se zopet razpodi; vi pozabite, kar je bilo, zavire vaše sreče se odstranijo in vi se zopet zaveste kakor črez noč na prejšnjej cesti in porečete: Stara gospa je imela prav, ki je trdila tako. Zdaj mi pa še podajte roko in obljubite, da svoje prejšnje namene uničite, na Radovji ostanete, mladej Zvezdani najlepših ur ne zagrenite in sebi mirú ne kratite. Da vam olajšam vaše križe in težave ter poravnam vse protivje in nezgodo, ki se je jela nad vašo glavo kopičiti, priča vam je moja, roka. Ná-te! porok sem vam s častno besedo, da bode resnica, kar govorim."
 
Stara gospa poda čudečemu se tovarišu roko in nadaljuje: »Znano mi je, da vam je svetoval gospod Kolovski, da hitite od tod, kjer še ni dozdaj sreče za vas, in da ste zastavili besedo, da storite takó. Tudi vém dobro, da vas je žalil grajščakov sorodnik gospod Skovir, a vse to nič ne dé. Pri takovih rečeh imam tudi jaz nekaj besede. Meni ste bili vi povšeči precej s početka. Pogledali ste svet, precej izkušnje imate, lep naslov ste si pridobili, zakaj bi ne bili vredni deklice, ki vas ljubi s prvim mladostnim ognjem in vi njo; zakaj bi se ne poskusilo, da se {{prelom strani}} osreči mladi par. Torej najprvo, gospod doktor, je to, da na Radovji ostanete in storite, kar vam velim. Potrebujem vas tudi jaz , saj ni zvedenega zdravnika na daleč okrog. Naduha in starost me tare od dne do dne, in kmalu bode treba oditi za drugimi. Povém vam, svojih ljudij nimam. Tujcem sem morala izročiti svoje posestvo, ljudem, ki mi niti hvaležni niso, kakor vidim. A med tem se je mnogo spremenilo. Našla sem človeka, o kterem sem mislila, da je izgubljen, zatorej hočem popraviti, kar je zamujenega. Naznanjam vam, da bode ta grad in vsa lastnina, ki spada k njemu, ko mene več ne bo, Zvezdanina in vaša, če vam je po godu, kajti vidva sta mi odslej najdražji osebi na svetu.«
 
Pri teh besedah potihne grajščakinja in si zakrije obraz v dlani, da bi utajila svoje ginenje.
 
Tako je besedoval Vratislav samemu sebi na poti proti Radovju in je nove sklepe koval. Prišedši domú pa je ukazal, da se njegove reči zopet na prejšnje mesto postavijo, menéč, da še ostane dalje v gorskem zakotji.
{{prelom strani}}
 
== Šestnajsto poglavje ==
 
 
»Vi se čudite, gospod doktor, da nisem ostal mož beseda, da sem pozabil prejšnjih svojih svetov, namreč: Hitite od tod, zapustite gorsko zakotje in pozabite podobe, ki se vam je uselila v prsi, kajti malo sreče bi vam obetala taka ljubezen,« pravi črez nekoliko gospod Kolovski, dvigne čašo in napije mlademu tovarišu.
{{prelom strani}}
 
»V resnici čudno naključje je to nadaljuje potem. »Kakor črez noč postal sem drugih mislij in danes vam pravim: Ostanite. Vedeli ste se prikupiti osebi, ki ima mnogo upliva na vašo bodočnost. Vaša nenadna prijateljica vam neki ni tuja, da si skoro ne umem, kako da vam izkazuje večje zaupanje, kot je bila sicer njena navada. Povedati vam moram, da je bila oni večer, ko sva se midva poslovila, pri meni in je dejala: »Doktor naj ostane tu; deklico sem našla objokano na vrtu in če se ljubita, ne smemo jima sreče kaliti.« Tako pritrdim naposled tudi jaz. Dolgo se že sicer poznava, gospod doktor, a sva si še skoro tuja. Jaz ne govorim rad o minolosti. Zaklel sem se, da nesem marsikaj s seboj v grob, kajti človeka nisem poznal, ki bi imel pravice do tega. A vi ste si jo pridobili zdaj, ker bodete varuh mojega otroka, ko mene več ne bode.«
 
Ne čudite se, vam sem bil tujec do današnjega dne in ostanem sosedom in okoličanom tudi v prihodnje, kajti te besede so govorjene le vam. Ohranite jih zá-se!
 
Rodil sem se le dve uri hodá od tod in éno uro od gradú na Pasjaku pod slamnato streho zagorskega kmeta. Ono poslopje še stoji. Milo se mi je storilo, ko sem se peljal pred nekimi tedni skozi rojstno vas, pri njegovem pogledu, a vse je izumrlo; tuji ljudje stanujejo ondi in tudi jaz sam sem se potujil. Pač mnogo lepše je bilo nekdaj. Brezskrbno {{prelom strani}} sem živel in v krasnej bodočnosti sem uzore koval. A oni ideali so zbežali za drugimi, za vero o prijateljstvu in ljubezni.
 
A tedaj sem bil še mlad Kolar. Prokletstvo in izdajalstvo mi je vsililo celó sedanje izmišljeno pseydo-ime. Pravoslovje sem študiral ter hodil vsako leto sèm v grad Pasjak na počitnice.
 
A kako ostrmim, ko najdem v računih vse v neredu in mnogo najvažnejših pisanj nikjer. Neprijeten sum se mi vzbudi. Prepričam se, da ni človek, kterega sem zval svojega prijatelja, poštenega imena vreden, da je oškodoval grajščakinjo brez dvoma za toliko in toliko tisočakov.
{{prelom strani}}
 
Vse to bi bil moral naznaniti sodniji, izdati bi bil prisiljen lastnega prijatelja, a tega nisem storil. Lepše sem sodil tedaj še o človeštvu in prijateljstvu. Smilil se mi je znanec in skušal sem skrivaje krivdo poravnati. Da bi moj prijatelj ne bil po pravdi s kupcem osramočen in onesrečen, ustavim tožbo in vse daljno postopanje proti poštenemu plačniku.
 
Nekega popoldne sva se sprehajala črez dolgo časa zopet enkrat v grajskem vrtu, in on mi je bil posebno prijazen. Z navdušenjem se je zanimal za dnevne novice tedanje viharne dobe, ko je jelo leta 1847. kipeti svobodno mišljenje, ko se je jel majati absolutisem in prihajala zora občne svobode. Polen svobodnih načel je bil, on enako meni ves čas, kar sem ga poznal, in ljubil je vsaj videzno svoj trpeči narod. Zaradi tega sem se najbolj z nepopisljivo ljubeznijo in neomejenim zaupanjem oklenol njegove osebe.
 
Tožil mi je isto popoldne, da bi rad tudi on, ker je neodvisen, {{prelom strani}} deloval v svobodnem smislu, a da mu žalibože pomanjkuje duševne zmožnosti in gladke besede. Naznanjal mi je, da misli vaščane sklicati in jim pojasniti sedanjo dobo ter jih navdušiti za njihove pravične zahteve in svobodno ustavo. Prosi me torej, naj mu spišem za tako slovesnost primeren govor in v njem razvijem dosedanje ljudske krivice in trpljenja. Bati se mi zaradi tega ni treba, kajti on prevzame vse nasledke ná-se in njemu ne more nihče takega delovanja zabraniti in se tudi v gorskem zakotji med nevednim ljudstvom ni bati nikake izdaje.
 
V svojem mladostnem ognji ne vidim nič krivega v tem. Dà še celó prijetno mi je, da najdem oznanovalca svojim idejam, očitnega boritelja za pravice trpečega ljudstva. Dà jaz mu dam celó kopico drugih svojih spisov o socijalnem vprašanji in pogubnem absolutismu, ki so bili za neki inozemski časopis namenjeni, na razpolaganje in mu tudi obljubim v prihodnje njegovemu namenu pripomagati.
Naposled mi še jame Eugenija tožiti in skrivaje jokati, da jej prepoveduje mati občevati kot doslej z menoj, da govori vedno o oskrbniku, o njegovem lepem značaji, o delavnosti in izvrstnej službi v grajsko korist, da jej ne kaže drugega kot možiti se s človekom, ki umeje gospodarstvo, da bi bilo njej najljubše, da gospodinji ona nekdaj za njo v gradu, kar bi pa ne bilo lahko mogoče, ko bi se zavezala s kakšnim uradnikom itd.
 
Slep sem bil tedaj še in brez sodbe, omamljen še od prejšnje prevelike sreče; a spoznal sem vendar, prepričati sem se moral, da je moje zaupanje in moje ime na nerazumljiv način očrnjeno pri grajščakinji. Pripravljen sem bil na najhujše, a vendar nisem mogel pravega uzroka temu najti. Že sem bil na potu, da odkrijem to svoje sumničenje grajščakinji, da terjam opravičenja od svojega prijatelja za njegovo nerazumljivo {{prelom strani}} mlačnost proti meni, a preslab sem bil za to. Iste železne energije, resnega moštva nisem poznal, in preveč, dà vse sem zaupal. Sodil sem svet po sebi. Blag človek se mi je dozdeval vsak, ljubezen in prijateljstvo ste mi bili neoskrunjeni, svetli zvezdi.
 
Med tem je zorila bolj in bolj ona revolucijska doba. Tu in tam je že vzplamenel krvavi upor proti ponosnemu gospodstvu in morečemu absolutismu. Vse je bilo vznemirjeno, vsak dan se je pričakovalo novih katastrof.
Kakor blisk se raznese novica, da sem ugrabljen jaz in da mi žuga ostra kazen. In kmetstvo, ki me je ljubilo in poznalo na daleč okrog, ostrupljeno od tedanjega upornega duha, zbere se v ogromnem številu v prihodnjej noči, pridere v trg in — in me reši s silo iz zapora.
 
Meni ni bilo za življenje in svobodo nič, saj uničeno je bilo vse, {{prelom strani}} moja ljubezen, moje dobro ime, moje prijateljstvo in zadnja vera v človeštvo.
 
Le nekaj mi je ležalo še kakor kamen na srci, misel, da me sodi tudi Eugenija tako kakor drugi ljudje, strašna misel, da sem zastrupil nevedoma njene najlepše dnove.
Odslej nisva več pomanjkanja trpela. Še en pot prosiva matere, da naj dovoli v najino zvezo, naj nama pošlje materin blagoslov, a zopet brez uspeha.
 
Brez dovoljenja skleneva torej zakon in zatreva zadnjo misel na vrnitev v domovino. Lepe dneve sva živela potem, saj je nepopisljiva ljubezen vezala najini srci. Črez nekaj let naju iznenadi še drugo veselje. Zvezdana, vaša obljubljena nevesta pride na svet. Druge skrbi nisva imela sedaj kot izrediti najinega otroka v jeziku, šegah in običajih svoje daljne domovine, kajti njemu je bajè odločena lepša osoda. Sreča {{prelom strani}} in premoženje ga čaka v domovji; kar je nama mati odrekla, vsaj otroku odpovedati ne more. Žalibože, odslej ni bila več moja žena prav zdrava.
 
Čutil sem tudi, da se je vedno bolj domotožje polaščuje, da neizmerno hrepeni po daljnej domovini, a da si mi o tem niti potožiti ne upa.
 
Leta so starej ženi omečila srce, prestrojila njene misli, in goljufija mojega tekmeca jej je pojasnila, da sem bil jaz le žrtva prokletega izdajalstva.
{{prelom strani}}
 
Naznani mi torej, da se lahko tudi jaz vrnem v domovino, naj pripeljem otroka s seboj, a vse se mora le skrivaje zgoditi. Nihče ne sme vedeti mojega imena zaradi zopetne izdaje, kajti staro sumničenje bi lahko ponovilo.
 
Izgovorivši dvigne starec kupo in pravi: »Na vaše zdravje, prijatelj! Naj vam cvete lepa bodočnost! Blag sin ste ubogega naroda, ostanite mu veren čestitelj tudi v bodoče. Mnogo lahko zá-nj storite, česar ni vašemu staremu znancu dovolila grenka osoda.«
 
Glasno zazvenčite čaši naših znancev, prijateljsko se stisnete desnici, in solza, pomilovalna solza žari mlajšemu pivcu v očesu, ko ga spremlja {{prelom strani}} potem starec po holmu proti domu in pokaže pri odhodu v tiho zagorsko dolino, rekóč: »Prijatelj, malo želj se mi je izpolnilo v življenji, a me ne ogoljufa. Počival bom v svetej maternej zemlji, ki sem jo ves čas ljubil tako neizmerno, in verjamite da je že to, ako ne drugega, obila tolažba človeku, ki je užil toliko strupa, kakor jaz.
 
To si zapomnite, znanec: Blago srce ohranite svojim idejam, pravico ljubite, krivici se umikajte, in govorili bodete enkrat tako, kakor govorim jaz, — ako ne srečni, pa vsaj mirni in utolaženega srca.«
{{prelom strani}}
 
== Sedemnajsto poglavje ==
 
 
A naj bode temu kakor hoče, istina je, da sta se poprijateljila grajski pisar in Pipec, in ker sta bila oba sebičneža, morala sta tudi imeti važnih uzrokov zato.
{{prelom strani}}
 
Pozno je že bilo nekega večera, ko se oddrgnejo duri žagarjeve koče in stopi vá-njo gosposki oblečen človek ter sede žagarju nasproti.
 
Več potov je postal, pogledal v oblačno nebo, zaklel, dvignol pest in govoril sam s seboj:
 
»Dan se nagiblje, ura se bliža, kar je zakleto, mora se izpolniti, zdaj ni vrnitve, zdaj je prepozno. Ugodna prilika se mi tudi smeji. {{prelom strani}} Hudiča, kakor ogenj v streho tako se raznese nekega dne glas: Križajte, pogubite ga, morilec je, hudodelec zaradi kopice novcev nad osebo, kterej je toliko hvale dolžen. Ha, ha, izvrstno, to je prav. In starec se spomni tedaj morda tudi mene, v misel mu pride prijatelj nekdanjih dnij, kteremu je zastrupil življenje, akoravno ne brez uzroka, a vse eno. Moje geslo je maščevanje do zadnjega vzdiha. Nož zoper nož, to je pravi boj, zadnji boj človeku, ki nima ničesar več izgubiti. A pri njem je drugače. Čuti naj, kaj je maščevanje moža, ki je vržen iz sredine človeštva, brez upa, brez radosti, brez časti. Ne, istina ni to. Veseli me še, veseli me maščevanje nad onimi, ki so krivi, da sem zabredel tako daleč, in to je: stara grajščakinja in on. Naj se pokorita, naj trpita zdaj zaradi tega obá.«
 
Tako je govoril grajski pisar isti večer na poti v mračnem gozdu.
 
Grajščakinji postaja med tem vedno slabejše. Zavest jo zapusti, blesti jame in upanja ni mnogo, da še preživi bodočo noč.
{{prelom strani}}
 
V takej nevarnosti ukaže Vratislav napreči voz in odpelje se sam, kakor urno je le mogoče, v mesto iskat bolj izvedene moči.
 
»Pritrdili ste, gospod doktor, in sodili se sami,« povzame resno potem komisar. Primoran sem torej v imenu cesarske postave prijeti vas, kajti vse okoliščine kažejo, da ste hoteli s strupom odpraviti grajščakinjo in pridobiti svojej nevesti zapisano ogromno dedšino.«
 
Trenotek pozneje odpeljejo doktorja Dragana, in zdravnik naznani bolnici, da ni več nevarnosti, kajti oteta je z nasprotnim lekom sedanjih {{prelom strani}} otrovajočih zdravil, — ktera jej je zapisal njen mladi znanec in prijatelj, doktor Dragan.
 
Po gradu in po okolici se raznese kakor ogenj novica, da so ugrabili mladega doktorja, da je grajščakinja zastrupljena bajè zaradi dedšine in da nima neki tudi gospod z Zabrdja čistih rok pri tem, da je v nesramnej zvezi z mladim hudodelcem.
Te besede je govoril častnik v pol umevnej srbščini, potegnol fes globje na oči in zrl molčé v plameneči ogenj na ognjišči.
 
»Hudiča, to mi je pravi junak, ki bi delal čast vsakej vojski, ne {{prelom strani}} le prokletim Turčinom,« pravi zdravnik polglasno v francoščini, da bi ga častnik ne umel; potem zapali novo cigareto in tudi častniku eno podla v znamenje posebnega spoštovanja. Ko se prijetni tobakov dim proti zakajenemu stropu dviguje in gospodar pivcema kupi napolni, nadaljuje zdravnik v srbščini:
 
»Pokažite mi rano, tovariš!«
 
»Ne potrebujem, ne potrebujem. Dejal sem že, da preklinjam nesrečni dan svoje rešitve iz bojne nevarnosti. Preveč čutim moči v sebi, preveč, da bi se po naravnej poti razdrobilo moje bitje.«
{{prelom strani}}
 
Tako se vsled pijače razvname zopet govorica, in v vinu je odkritosrčnost, tožba in tolažba.
 
»Vi greste z menoj, čemu to?« pravi starec in uprè v soseda nekako ostro svoje očí, kakor da bi si premišljeval, ali je vreden nočni znanec njegovega zaupanja, — ali se ni goljufal omamljen po pijači.
 
Prekrasno je vzhajalo solnce izza daljnega Balkana in nekako čarobno obsevalo vrsto otomanskih ujetnikov in poleg njih naša znanca. In videti je bilo, kakor da bi se bilo ravno zdaj v noči storjeno prijateljstvo zatrlo {{prelom strani}} s prvimi solnčnimi žarki, kajti molčé in upognen je stopal sivolas častnik zraven svojega novega znanca.
 
Tako dospe transport vrhu pogorja, od koder je bil prekrasen razgled na morje in tja na dalmatinske planine. Tu je bil naznanjen prvi počitek.
Bralec je že gotovo uganil, da je zdravnik na južnem bojišči nekdanji naš Vratislav. Kako je prišel tja, je lahek odgovor.
 
Po dolgej sodnijskej preiskavi zavoljo ostrupljenja stare grajščakinje {{prelom strani}} bil je za nekrivega spoznan zaradi nejasnih dokazov. Dobil je svobodo, a omadeževane časti, prejšnjega imena mu ni mogel nihče dati, dokler niso bile razjasnjene okoliščine o njegovem poslovanji.
 
Zapustil je torej na tihem svojo domovino, najboljšega prijatelja Kolovskega in — Zvezdano. Že je minevalo drugo leto po tem, a bil je brez poročila od doma. Sestri je nekdaj pisal, a tudi od nje ni bilo odgovora.
Nekaj mesecev po teh dogodbah plavala je ladija po deročej Savi navzgor proti Hrvatskemu, in na njej je bila zbrana množica potnikov, ki je skoro brez izjeme razdirala vojno politiko.
 
Le na krovu prvega razreda slonel je starec sive brade in zrl tja po vedno bolj zakrivajočej se srbskej ravnini. Ko se je bližala ladija {{prelom strani}} prvej postaji na avstrijskej zemlji, odšel je po stopnjicah v spodnji del ladije in zamrmral pri odhodu nekako nevoljno: »Zastonj je bilo moje daljno potovanje. Nisem ga našel, in brez njega se skoro ne smem vrnoti domú. Naj v miru počiva, ako je res, da ga je odnesla gromeča Donava pri prehodu ruske vojske. Lepa je smrt za vzvišene ideje, in srečen je, komur je odmerjena.«
 
Zadnje besede, govorjene v slovenskem jeziku, čul je mlad človek, ki je srečal starca na stopnjicah, ozrl se po njem in kakor da bi ga bil umel, vrnol se je za njim ter ga skrivaje opazoval. In to mu ni bilo težavno delo. Starec je sedel k stranskej mizi, podprl glavo v dlani ter začel dremati. Mladi opazovalec si je pa izbral nasprotni sedež in da bi si dolg čas pregnal, vzel je uradni dunajski list ter ga prebiral nekaj časa, a videzno brez zanimanja. Med drugim se je ondi tudi bralo: I. I., nekdaj zdravnik na Radovji, opominja se, da se ima oglasiti v osmih dneh pri sodniji svojega okraja zaradi dedšine po grajščakinji na Pasjaku, kajti sicer pripade ona zaradi pomanjkanja sorodstva državi.
»Tudi jaz sem iz Avstrije,« prične starec pripovedovati. Bil sem v Srbiji in v glavnem ruskem taborji, iskal sem ondi človeka, o kterem ste čitali v uradnem listu. Vendar zastonj! Zvedel sem le, da je bil v službi v ruskem sanitetskem oddelku, a da ga pogrešajo po prehodu črez Donavo. Najbrž je utonol. Domá imam edino hčer, ki čaka moje vrnitve in se veseli ugodnih poročil od svojega že pet let oddaljenega ženina. In če pridem sam, kakor sem odšel, ne vém se zagovarjati, ne vém tolažbe otroku. Pol svojega premoženja bi dal, da bi ne bilo zastonj moje potovanje.« —
 
A še isti večer pa se je praznovala v posebnej kabini na ladiji redka slovesnost. Šampanjec se je penil v dveh čašah, žvenketanje kupic {{prelom strani}} se je čelo po sosednjih oddelkih, in pripoveddvanja ni bilo ne konca ne kraja, kajti bila je svatovska vožnja — našega starca na ladiji, gospoda Kolovskega in njegovega mladega prijatelja — Vratislava.
 
== Edenindvajseto poglavje ==
Pri teh besedah povzdigne Vratislav čašo, in kupe zazvenčé glasno v znamenje harmonije, ki kraljuje v tej družini.
 
»In tudi jaz sem se bil, pregledujoč nekaj pisanj, kakor po naključji nekoga domislil. Med dopisi avstrijskega agenta v Cetinjah našel sem tudi pismo grajskega pisarja, o kterem sem ti, Vratislav, nekdaj pripovedoval, da je strašna priča o tem, koliko zla more pouzročiti zakleto maščevanje. In sam ne vém, užalilo se mi je srce pri tem pogledu. Bilo mi je, kakor bi bila izginola vsa krivica iz onega imena. Sodil sem ga morda preostro. Dobro, občutljivo srce je imel, — le osoda ga je storila takega. Odpuščam mu iz srca, odpustita mu tudi vidva! Moj najboljši prijatelj je bil nekdaj, — saj se je pa tudi pokoril dovolj. Krivico, ktero ti je storil, pa je pismeno preklical. Tudi priprosti človek, kterega je rabil za svoj zločin je nedolžen. S solzami v očeh me je {{prelom strani}} še pred nekimi dnevi prosil odpuščenja, ko sem ga obiskal na žagi in dejal, da je neveden, da je le predobro sodil gosposke ljudi.«
 
»Vse bi bilo prav, o vse, dragi oče,« vzklikne zdajci ginena Zvezdana, »ko bi še le moja Vida živela, in ko bi bili stara mati grajščakinja še med nami. O to bi bila slovesnost!«
330

urejanj