Osvetnik: Razlika med redakcijama

odstranjenih 371 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
| licenca=javna last
| avtor= Miroslav Malovrh
| opombe= ureja Maja; nekatera poglavja se ne ujemajo s poglavji, oštevilčenimi v besedilu
| obdelano=2
| spisano= SN 1906
»Da, gospod, res je. Krištofa Zlatopoljca hišni ali dvorni norec sem. Ali toliko zdravega razuma imam še, da lahko temu in onemu kako pametno povem. Le poslušajte me malo in videli bodete, kaj je vse zapazil moj razum. Morda še vi tega niste zapazili, dasi ste gosposkega stanu. Meni se zdi na primer jako pravično, da mora podložnik svojemu graščaku plačati pristojbino, če se hoče oženiti, če torej hoče biti človek in ustvariti otroke, pravično je tudi, da mora plačati podložnik prispevke, če se njegov graščak oženi. Pomislite vendar. Podložnik plačuje, da se rodi graščaku nov suženj in plačuje, da se rodi njegovim otrokom nov graščak. Ali ta krščanska pravičnost ni vredna občudovanja? Takisto se mi zdi, da je občudovanja vredna tista krščanska postava, ki pravi, da smeš Žida ubiti, če plačaš dvanajst srebrnih grošev. Ako ubiješ Žida, ki ima v žepu štiriindvajset srebrnih grošev, napraviš še lepo kupčijo. Občudovanja vredno se mi tudi zdi, da dobi zdravnik plačilo, naj ozdravi bolnika ali naj ga spravi pod zemljo; občudovanja vredno, da pride kmet na vešala, če ukrade duhovniku le eno hruško, duhovnik pa dobi samo ukor, če ukrade kmetu vse, kar ima. Posebno pa občudujem, da se zde te uredbe in določbe pametne in pravične ne samo tistim, katerim so na korist, nego tudi tistim, katerim so na škodo. O, gospod Krvosrd, dasi sem čisto navaden dvorni norec, poznam vendar prav dobro toli slavljeno človeško modrost. Nič se ne čudite, da nisem glasnik modrosti, saj sem vendar norec po poklicu in plačan, da govorim in uganjam norčavosti. Ker pa uganjam svoje norčavosti že dolgo le na korist drugim, poskusiti hočem, da zdaj enkrat sam sebi koristim z norostjo. Poglejte me, čislani gospod. Štirideset let sem star. Kakor vidite, sem krepak in zdrav mož. S sulico in z mečem znam dobro ravnati. Lahko bi nadel šlem, zlezel v oklop in šel v boj; lahko bi si zaslužil plemstvo in dobil graščino − posebno zdaj, ko cvete roparstvo po vsem kristjanskem svetu in so vsi plemenitaši postali roparji; lahko bi se oženil, imel otroke, za katere bi me zavidali vsi sosedje, in užival sladkosti življenja, dokler bi na kakem krasnem turnirju ne storil častne smrti. No, vidite, vzlic temu sem namenjen vstopiti v kak samostan. Tam bom dobro živel na stroške drugih ljudi in ne bom imel nobenih izdatkov iz svojega; namesto da bi imel svojo ženo, ki bi morda bila sitna in bi mi grenila življenje, bom ljubil meščanske in kmetske žene drugih mož in če dobi katera otroka, bodo drugi zanje skrbeli. Tako bom hvaležno časteč stvarnika mirno in udobno užival, dokler ne bom vsled pokvarjenega želodca umrl.
 
»Zakaj pa tega že nisi davno storil, {{nejasno|ti modri in pošteni Luka,« {{nejasno|je}}<!--147-->
 
»Samo zato ne, ker hrabra in modra gospoda ni pustila nobenega mirnega kotička, kjer bi se mogel skriti ubog norec, ki je svojega poklica do grla sit in ves svet si je v laseh. Nemški cesar se vojskuje s Francozi, Francozi se vojskujejo z Angleži, grški cesar se vojskuje s ciprskim kraljem, aragonski kralj se vojskuje z Mavri; vojskuje se papež, vojskujejo se velikaši in vojskujejo se plemiči, vojskujejo se meščani in celo kmetje so se začeli vojskovati. Veliki se vojskujejo med sabo, mali se vojskujejo med sabo, pa včasih se vojskujo tudi mali proti velikim in veliki proti malim. Kaj naj stori ubog norec spričo tolikih izbruhov človeške modrosti? Ali se je čuditi, če sem v takih ruzmerah izgubil svojo norčavost in da ne vem, kam bi se del, da bi mogel v miru živeti? Zdaj begam po svetu in imam samo eno prihodnjost, da me nekega dne primejo ljudje, ki se bodo imenovali moje sovražnike, dasi nisem nikomur nič storil, in da mi bodo iztaknili oči ali izrezali jezik. Lepa prihodnjost − kaj? Vsaj moje dobre in močne zobe naj bi mi pustili.«
»Sodeč po imenu, s katerim ste poklicali to mlado damo in po besedah poleg vas stoječega gospoda moram misliti, da ste vi gospa Kristina Kolovška, in mati Marije Salome in Adama Kolovškega.«
 
»Da, to sem jaz,« je ponosno pritrdila gospa Kolovška, a ni vprašala niti {{nejasno|od kod da jo pozna tuji vitez niti kdo da je.}} <!-- ***********************************151 odrezan--> del besedila, nekaj vrstic manjka *****************
 
tako znamenito in visoko gospo, ko sem mladi Kristini plem. Bertonji rešil življenje,« je rekel Krištof polglasno, kakor bi govoril sam seboj. Napadalcev je bilo nad dvajset ...«
 
»Primite in uklenite ga,« je ukazal Adam Kolovški. »Gotovo ima kak strup pri sebi ali je pa v zvezi s hudičem.«
 
»Gorje tistemu, ki se dotakne viteza Zlatopoljca,« je zaklical mladi Bertonja in pognal svojega konja naprej ter ga kakor za varstvo postavil pred Krištofa. »Po volji in po ukazu Nikolaja Kolovškega sem jaz zapovednik v Mengšu. Pustil sem vas vse v miru, dokler ste se držali v mejah ukazov, ki sta jih izdala dogovorno pooblaščenec mejnega grofa kranjskega in pooblaščenec patrijarha oglejskega. Zahtevam pa, da spoštujete in točno izpolnujete te ukaze. {{nejasno|Nihče nima te pravice, storiti kaj}} *********************<!-- manjka153 besedilo**********************************************-->
 
Marija Saloma, ki je Krištofa ves čas motrila z ostrimi pogledi in se jezila, da ga ni ugnati, se zdaj ni mogla več premagovati.
Bernard Sternberg je zopet pokril krsto in potem osorno rekel:
 
»In zdaj bodi konec praznih besedi, gospod župnik. Vprašam vas zadnjikrat: {{nejasno|ali hočete blagosloviti in pokopati truplo Krištofa Zlatopoljca ali ne?«}}<!-- 166 -->
 
*********št. 166 manjka***********************************************************************************************
 
V krsti je ležala samo še obleka in belo platno, s katerim je bila prej ovita glava mrličeva − glave in brade ni bilo več − obleka pa je bila preparana.
»Tisti, ki ga pričakujete,« je odgovoril mož, ki je prej trkal in je zdaj stopil tik pred vrata.
 
{{nejasno|»Jaz vedno koga pričakujem,«}} <!-- 169 -->
 
******************manjka nekaj vrstic (št. 169) *******************
mora vedno pričakovati, da se mu zgodi kaka nesreča, kajti svet je pokvarjen in hudoben.«
 
»Bedak,« se je jezil mož s plaščem. »Ali ne veš, kdo da sem. Saj poznaš vendar moje ime in mene samega.«
 
{{nejasno|»Oh, da, Vas poznam tako do}}<!--169 -->
 
**************nekaj vrstic manjka (169) *****************************************
slali k meni. Poznam vsa vaša imena, prava in neprava in poznam Vašo osebo, dasi ne nosite več svoje dolge črne brade. Toda − ali mi ne veste ničesar povedati, kar bi me pomirilo glede Vaših namenov?«
 
»Kaj si blazen, Žid, da tako govoriš,« se je smejal Adam. »Pomisli, midva sva mlada in krepka, ti pa le še napol živ starček.«
 
»Blazna sta vidva, plemenita moja mladeniča, ko mislita, da sem vaju pustil v hišo, ne da bi se bil {{nejasno|zavaroval za vse slučaje. Poznam Vas,}}<!--172 -->
 
***********manjka vrstica (št. 172) ************************************
 
Vidva si domišljata, da imata mene v rokah, v resnici pa imam jaz vaju. Kako sta kratkovidna. Ali nista nič mislila, da se znajo stopnice pod vašimi nogami umakniti, če jaz hočem; da se znajo pogrezniti tla, če jaz mignem. Ali moreta sploh misliti, da vaju bi bil pustil čez prag, ko bi ne imel moči, da vaju vsak hip uničim? Zato nikar ne pozabita, da sem jaz gospodar v svoji hiši, da je v moli oblasti, kdor prestopi moj prag, in ravnajta se po tem. Sedaj pa povejta, kaj hočeta?«
1.476

urejanj