Osvetnik: Razlika med redakcijama

odstranjenih 221 zlogov ,  pred 8 leti
==VIII.==
 
Že dobrih štirinajst dni je stal Nikolaj Kolovški s svojo vojsko pred Kamnikom in poskušal mesto zavzeti. Vsi njegovi poskusi so se doslej izjalovili. Tabor njegove vojske je stal na južni strani mesta, tako da je lahko dobival živil in drugih potrebščin kolikor je hotel in je imel odprto pot na vse strani. Mestjani so bili obkoljeni tako, da jim je za vse slučaje bil omogočan samo beg v gore in v gozde, kjer bi se pač ne mogli dolgo skrivati pred svojimi zasledovalci, kaj še se jih uspešno braniti. To je bilo za Nikolaja Kolovškega prav ugodno, a to je bilo tudi edino, s čimer je bil zadovoljen, zakaj v drugih ozirih je bil položaj njegove vojske, {{nejasno|broječe nad tisoč mož, prav malo ugoden. Vse naskoke}}<!-- 175 -->
 
***************manjka nekaj vrstic (št.175) **********************************
Kamnik po dnevi ali po noči, ob vsaki uri so bili mestjani pripravljeni in borili so se tako hrabro in neustrašeno, da je začelo v Nikolajevi vojski ginevati upanje na zmago in na obljubljeni bogati plen.
 
Prelat Orsano je storil, kar je bilo v njegovih močeh, da bi pridobil Nikolaju čim več bojevnikov. Obetal je udeležnikom vojne vse polno odpustkov in vzpodbujal vse duhovnike v okolišu kamniškem, naj spodbujajo ljudstvo na udeležbo. Res je Nikolaj na ta način zamogel nadomestiti izgube, ki so zadelo njegovo vojaštvo pri raznih naskokih na Kamnik, ali vzlic temu ni prišel niti za las bližje svojemu cilju, kar ga je toliko huje peklo, ker je veljal za najhrabrejšega in najspretnejšega vojskovodjo med vsemi kranjskimi velikaši.
 
Solnce je vroče pripekalo na zemljo in vse vojaštvo je ležalo v svojih šotorih, da se odpočije od brezuspešnega ponočnega naskoka na Kamnik. Šotori so bili leseni in kriti s slamo in razpostavljeni so bili v dolgi vrsti v polukrogu. {{nejasno|Za šotori so bili improvizirani hlevi za konje, vse}} *************manjka<!-- vrstica**********************************175 -->
 
Sredi taborišča je stala velika koča, raz katero sta vihrali dve zastavi, v znamenje, da stanujeta tukaj Nikolaj Kolovški in prelat Orsano.
 
Obed je bil minil in prelat Orsano je počival v svoji sobi, kjer sta mu dve mladi ženski delali kratek čas. Nikolaj Kolovški pa je sedel pred svojo kočo in jezno gledal pred se v tla. Togotil se je, da se mu je novi naskok na Kamnik zopet ponesrečil in da je pri tem naskoku izgubil petdeset najhrabrejših svojih mož. Poleg Nikolaja je sedel plemič v izvanredni krasni opravi, ki je mirno in ravnodušno zrl v zrak, kakor da je vročina edina skrb, ki ga tare. Plemiču pred nogami je ležal velik pes z zlatim ovratnikom. Plemič se je igral z ovratnikom svojega psa, pri čemer se je videlo, da je ovratnik sestavljen iz različnih pregibljivih delov, polnih zarezanih znamenj. Nikolaj ni zapazil, da je plemič igraje se z ovratnikom prestavil posamezne dele, skrbno pazeč na zarezana znamenja, kakor da bi ta znamenja, {{nejasno|sestavljena na gotov način, pomenila nekaj posebnega.}}<!-- 175 -->
 
 
***********manjka vrstica*********************************
lovški pokonci in je pokazal na prostor, kamor še niso segali solnčni žarki.
 
»Odkar ste me dali iz opoldanskega spanja zbuditi, da mi razložite svoja povelja, vas poslušam pozorno. Ves čas samo vzdihujete, kolnete in bijete z nogo ob tla. Kaj naj pomeni ta igra?«
 
»Slušajte Marko,« je dejal Nikolaj Kolovški in prisedel k svojemu tovarišu. »Že štirinajst dni oblegam Kamnik; moje vojaštvo je vsled neprestanih naskokov že vse utrujeno in je postalo vsled vednih neuspehov skoro popolnoma malodušno. Lahko rečem, da sem vse naskoke uprizoril tako {{nejasno|dobro in spretno, da bolje ni mogoče. Že davno bi bil zavzel}}<!-- 175 -->
 
*******************manjka vrstica**************************
jeno mesto, samo tu se trudim zaman. Bernard grof Sternberg in vitez Pyrso sta pač hrabra in spretna vojščaka, ali mojih načrtov vendar ne moreta uganiti. In glej − vedno sta s svojimi možmi ravno tam, kjer bi jih nikakor ne pričakoval. Ni mogoče drugače − med nami mora biti izdajalec.«
 
»Če pride vsa ta pomoč, imeli bodete krasno armado. Kakih 1500 mož. Kamničanov je komaj 500. Kaj mislite storiti?« Marko pl. Pirin je govoril kakor običajno z veliko brezbrižnostjo ali Nikolaj Kolovški je bil tako razburjen, da je vsaka malenkost vzbudila njegova nezaupnost.
 
»Čemu me vprašujete, vitez Marko Pirin?« Nikolaj je govoril osorno, opiraje se pri tem z obema rokama ob svoj velikanski meč. »Kaj so vam mar moji nacrtinačrti? Ali vam nisem že prej povedal, da morajo biti med nami izdajalci. Škoda, da jih pozna samo nebeški oče in ne tudi jaz.«
 
Nikolaj je umolknil za hip, potem pa dostavil z vso odločnostjo:
Nikolaj ni utegnil takoj odgovoriti, ker je v tem trenutku čul lajanje in obrnivši se je zapazil Pirinovega psa, ki se je z mogočnimi skoki bližal svojemu gospodarju. Za psom se je dvigal proti nebu gost dim in kmalu je udaril plamen proti nebu.
 
»Moj bog − tabor gori,« je zakričal Nikolaj in trdi {{nejasno|mož je prebledel in je zatrepetal po vsem životu.}}<!-- 176 -->
 
***************mogoče manjka en stolpec??? (št. 176)*******************************
Plamen se je čudovito hitro razprostiral. Šotori so bili leseni in za njimi je ležalo polno slame in mrve, tako da je bilo kar naenkrat vse v ognju. Vojščaki so bežali iz šotorov napol oblečeni, prepustivši ognju orožje in živila in bežali so na ono stran tabora, ki je ležal proti mestu. Zmešnjava je bila strašna. Konji so se strgali od uzd in begali po taboru sem in tja, iskaje izhoda, ljudje so kakor blazni dirjali sem in tja in kričali, da ni bilo slišati povelj Nikolaja Kolovškega.
 
1.476

urejanj