Osvetnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.360:
Manfreda je sedla na stopnice, vodeče na grajski stolp in jokala. Zakrila je obraz z rokama in ni zapazila, da se je priplazila senca in se stisnila za vrata. Bil je to Luka. Prišel je, da po Krištofovem naročilu odstrani truplo starega Davida, a ko je zagledal jokajočo Manfredo, se je naglo skril v temni kot za vratmi. Niti dihati se ni upal. V očeh njegovih je žarel tajinstven ogenj in kazal je svoje dolge volčje zobe, kakor v trenotkih, ko ni več mogel prikrivati svojih čuvstev.
Kaj je rojilo v tej glavi, kaj je divjalo v tej duši, kake strasti in kaka poželjenja so se iskrila v tem srcu − tega ni izdal Luka z nobeno kretnjo in z nobeno besedo. Slonel je v kotu, dokler niso težki koraki na dvorišču naznanjali, da je zahvalna molitev v grajski kapeli končana. Tedaj je mirno stopil iz svojega skrivališča in ne da bi se zmenil za Manfredo, prav kakor da bi je niti ne zapazil, je pograbil truplo starega spokornika Davida in je odnesel iz veže in čez vrt tja, kjer se je pred nekaj časom bil še boj na življenje in na smrt, ter je vrgel med druge mrliče, ki so jih začeli vojaki kar na bojišču pokopavati. {{nejasno|Manfreda pa je po Lukovem odhodu plaho}}<!--
==XIII.==
| |||