Osvetnik: Razlika med redakcijama

dodan 1 zlog ,  pred 8 leti
==XI.==
 
Tiho in enakomerno je bilo življenje v mengeškem gradu in tudi navzočnost Pirinova ni provzročila nobene premembe. Pirin si je bil v nekaterih dneh pridobil spoštovanje in prijateljstvo skoro vseh grajskih prebivalcev. Katarina in Bertonja sta v Pirinovem varstvu bila srečnejša in brezskrbnejša kakor kdaj poprej, ponosna Marija Saloma pa je bila še ponosnejsaponosnejša, ker jo je vsak dan bolj prepričaval, kako brezmejno vdan ji je Pirin in kako neskončna je njegova ljubezen do nje. Ta ljubezen jo je tako osrečevala, da se ni nikdar upala vprašati Pirina, kdo da je v resnici, boječ se, da ga užali in prežene od sebe. Sprijaznila se je celo z mislijo, da ni Marko Pirin nihče drugi, kakor Krištof Zlatopoljec in končno ji je postala ta misel še ljuba in je povečevala njen ponos, češ, da mora biti res pristna in nad vse plemenita njegova ljubezen, če ji žrtvuje vse in celo svoje smrtno sovraštvo do njene rodovine.
 
Marija Saloma si sama ni bila na jasnem, kaka čuvstva goji do Pirina. Dostikrat si je rekla, da ga ne ljubi ne najmanj, a bila je toli odkrita in si tudi priznavala, da bi ga na noben način ne hotela pogrešati. Časih si je mislila, da si želi njegovo vdanost in njegovo ljubezen ohraniti samo zaradi tega, ker nadkriljuje Pirin vse v gradu navzočne plemenitaše v vsakem oziru, torej iz gole ničemurnosti. A če je potem videla Pirina v prijaznem razgovoru z njeno materjo in čutila, kako jo to razburja in ozlovolja, tedaj si je priznala, da so jo na Pirina vezala že tudi druga čuvstva in naposled si je priznala, da je celo ljubosumna na svojo mater, dasi je poznala razmerje med gospo Katarino in mladim Bertonjo. V urah takega spoznanja je plašno zbežala iz družbe in se zaprla v svojo sobo. Pripravljena je bila, darovati Pirinu svoje telo, če ji prinese glavo Gašparja Khisla, a bala se je, da bi se resno zaljubila v Pirina in se trudila na vso moč, da bi nastajajoče nagnenje do skrivnostnega tujca zadušila.
1.476

urejanj