Popotni spomini: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m dp
Brez povzetka urejanja
Vrstica 31:
Najlepše poletno jutro se je smijalo zemlji, ko sem s preljubo mi tovarišico se peljala za rana z vlakom od Milana v Como. Prijazno se je razprostirala pred nama plodovita lombardska ravan s svojimi trsnimi brajdami, ki se vijo od murve do murve, s svojimi razsežnimi koruznimi polji in s čvrstimi travniki, v katere so napeljani nebrojni vodotoči. Monza je bila prva znamenitejša postaja in od todi se je odpirala Brianza s neštetimi svojimi vilami, Brianza, pokrajina, katere konce poljubljata Adda in Saveso in ki se zožuje v poluotok, ločeč komsko jezero od leškega jezera (Lago di Lecco).
 
Naglo sta minili dve uri do Coma, ki se vzdiguje med zelenimi gorami na južno-zapadnem konci jezera. Bolje še nego li kedaj prevzelo me je bilo ono nepopisno veselje, ki ga občutim vselej, kadar se pravi: pojdi po svetu! Saj je veljalo — oj, radosti! — seznaniti se z dolgo zaželenimi prirodinimi čudesi. Stopivši v Comu iz železničnega voza, hiteli sva nizdolu po hribci, kjer naji je takoj potisnil neki »condottore« v svoj omnibus. Sedeva na zadnja prostorca, govoreč, da bi se pred {{prelom strani}} nama lehko igrala operetta: »Deset deklic in nijeden mož.« Dospevši do luke, ukrcavale so se na parobrod »Unione« različne mlade in stare deklice s svojimi kovčegi, košarami, psički, kletkami s ptiči i. t. d. Za našim omnibusom se je privažalo še mnogo druzih voz, skoraj so bili na »Unione« »uniti« ljudje vseh narodov in jaz sem presrečna sama v sebi vzkliknila: na konskem jezeru sem! Parni stroj je zabrliznil in odriniti smo že imeli od brega, ko prikorači na palubo elegantna dvojica. Gospa jako mlada, živahna in cvetoče lepa, gospod ne star, ampak bled in suh, vedno molčeč in neprestano kašljaje. »Povero!« sva si mislili, a »Poveretta!« tudi, in morebiti še bolj ona. Toda utegnili nisva udajati se dolzemu premišljevanju in pomilovanju, kajti vse, kar sta priroda in umeteljnost razstavljali pred najinimi očmi, bilo je tako omamljivo, da nama drugo ni bilo moči nego gledati in gledati.
 
Komsko jezero, kateremu je že Vergilij slavo pel, sluje za najlepše vseh jezer gorenje Italije. Razvneta sem pritrdila obči sodbi, ali prenaglila sem se vender, kajti tekom najinega popotovanja sem zaradi te misli odpuščenja prosila necega druzega, še mnogo mnogo lepšega jezera. A vrnimo se h komskemu! Cisto zeleno mu zrcalo je obrobljeno blizu bregov z bogatimi naselji, lepimi vilami, krasnimi vrti in vinogradi. Za njimi se širijo kostanjeve in orehove šume, ki se po svetlo-zelenih svojih drevesih živo odlikujejo od zamolkle boje sosednih oljčnih gozdov. Gore družeč se goram in vzdigujoč se do znamenite višave dovršujejo prekrasno sliko. Pravijo, da popotovanje po komskem jezeru je podobno onemu po Renu, a da bregovi komski v lepoti še presezajo renske. Dozdevalo se je to tudi dragi mi spremljevalki, ki je ravno tačas stanovala na bregovih sloveče nemške reke. Razgovarjaje se o tem, snel je hipno neki gospod, ki je sedel nama nasproti, slamnik raz glavo in uljudno naji pozdravljajoč je veselo vzkliknil: »Oj, dami govorita nemško; ali je drzno upati, da bi smel razveseljevati se njiju družbe?« Tudi nama so bili tukaj po všeči znani glasovi in skoraj je bil gospod Emilij H. iz Erfurta — kakor sva čitali na poklonjeni vizitki — mlad, olikan in ljubezniv človek tretji v najini druščini.
Vrstica 37:
Gorje! kako svetlo je bilo jezero, kako lepo vse okoli njega, in kako se je temnilo gori na obnebji! Dospeli smo jedva do Tremezzine, ki jo nazivajo vrt Lombardije, ko so začele padati debele kaplje in sape vleči tako hladno, da sva se s svojo prtljago in z gospodom iz Erfurta preselili v kajuto. Od Cadenabbije do Bellaggija — eldorada komskega jezera — vozili smo se zatorej, žal! v zaprtem prostoru.
 
Ko je v Bellaggiji parobrod pripliil do brega, lil je dež, kar je mogel in navzlic pozornosti, s katero je skrbel za naji gospod Emilij H., {{prelom strani}} seznanili sva se vender z mokrim elementom. Na pristajališči velika zadrega: gneča ljudij, pregled popotnih listov, ploha, strele in grmenje. »Presto, presto Signori miei!« kričali so condottori, vsak vabeč prišlece v svoj omnibus. In res je nastopilo vsestransko »presto,« sililo je vsacega pod streho. A nama je vender bilo še čakati, kajti v »grand hotel de Bellaggio« sva bili priporočeni po svojem znanci, holanclskem konzulu v Milanu, gospodu St . . . ., ki je j eden delničarjev krasne te stavbe. Nekako nepotrpežljivi sva že bili, toda zdajci se je nizdolu pripeljal velik voz in v velikanskih pismenih se je bralo na njegovih stranicah »Grand Hotel de Bellaggio«. Gospod Emilij H. je preskrbel, da sva midve najprvi stopili v kočijo, za nama on in potem drugi, ali predno je bilo vse urejeno, potegnila sta konja in zadnja v voz stopajoča dva Angleža, katerima »il tempo rubato« menda ni bilo navadno, ležala sta na tleh! Obče je bilo obžalovanje, a malo skritega smeha je menda vender bilo tudi vmes. No, zgodilo se njima ni nič hudega in slovesno in počasi sta se še gospoda uvrstila med druge popotnike.
 
Evo le grand hotel de Bellaggio, ki nam je odprl blesteče svoje prostore! Nikdar nisem videla take gostilne. Vilin dvor, resnično! Poslopje, stoječe na majhni višavi, ima pet prizidij, v vsem nad tri sto elegantnih soban. Pri tleh je dvorana do dvorane v zabavo gostom. V jedni vse prirejeno za godbo, druga vabi k čitanju, razpolagajoč knjige in novine v najrazličnejših jezicih, v tretji je biljard in igralne mize, v četrti so razstavljene podobe, stereoskopi i. t. d. Vsaka teh dvoran drži na verando, od koder se pride doli k jezeru po terasah, obrastenih z velikanskimi olejandri. Monsieur le directeur, ki je po vladarsko stal sredi tolpe strežajev pri uhodu, vzprejemal je najuljudneje svoje goste; nama se je posebno globoko priklonil, ko sem mu izročila pisemce »de part de monsieur le consul St . . . .« Mignil je elegantnemu strežniku, ki naji je po marmornatih, v sredi z lepimi preprogami obloženih stopnicah, vedel v prvo nadstropje. Skoraj sva stanovali v najmičnejšem majhnem salonu, kjer je bilo od vrha do tal vse rožnato, belo in pozlačeno. Oj, in razgled na jezero! Huda ura je ravno ostavila eldorado Bellaggio in »dobro dosti« v njem nama izrekalo celo solnce, ki je pretrgalo oblake. Zamuditi nama ni bilo hipa, uživati divno lepoto slovečega kraja in zatorej sva hiteli spet doli, skozi dvorane na verando in po terasah mimo olejandrov k jezeru ter v čolnič. »Vila Melzi!« ukazala sem veslarju.
 
Predsednik nekdanji republiki italijanski, grof Melzi, poznejši vojvoda lodiški, zidal je na bregovji jezerskem to čaro-krasno stanovanje sredi najlepšega vrta. Najprej sva ogledali graščino. Prava zakladnica je vsaka sobana. Zidovi polni umotvorov »al fresco«, reliefov in doprsij {{prelom strani}} iz rok Canove, Pandianija i. t. d. Tudi Michelangelo, iztesan po Canovi, stoji med njimi. Ali mi je povedati, da sem se ga ustrašila? Kako li je mogoče, da je takšen genij, takšen ljubljenec Boga bil — tako neznanega obraza? — Tudi levom Thonvaldsenovim sva se čudili, toda le površno, kajti vleklo naji je od mozajičnih tal graščine doli na dehteči vrt. Kako lepo je bilo tam, kako sva se radovali, da nama je bilo dano videti takšno krasoto! Ves svit južnega rastlinstva je sijal nama naproti. Hodili sva med čudovitimi magniolijami, katerih snežno-bele čase omamljive vonjave izdihajo, med visocimi cedrami, kitajskimi smrekami, velikanskimi aloejami in kamelijinimi drevesi, na katerih se je izgubilo perje pod cvetjem. Ponosni Javor in cvetoča mirta sta delala povsodi goščave. Prijazni graščinski vrtnik nama je podaril magniolijina cveta in dve lavorjevi vejici odlomila sem si sama, živo spominajoč se pri tem početji — Preširna in necega druzega slovenskega pesnika. V mislih sem poklonila mrtvemu in živemu pevcu njima pristujoči pozdrav, ki sem si ga usvojila v navzočnosti Danteja in Beatrice! — — Dolgo nisem mogla odtrgati pogledov od rajsko-lepe te dvojice. Kako ljubo kaže Beatrica razvnetemu, za njo gredočemu pesniku pot proti nebesom! Plemenit je izraz obeh obličij, življenja polni sta njiju postavi. Stvaril ja je mojster Comolli. Prelepo je tudi kolosalno doprsje — delo Canove — kažoče Josipino Bauharnais, njo, katero je ljubil in katere nikdar pozabil ni Napoleon Veliki.
 
»Un temporale s'a«vvicina nuovamente,« svaril naji je vrtnik. Prestrašeni sva se predramili iz svoje vnetosti in videli, da se je res pod magniolijami, med tujinimi in cipresnimi goščavami jako mračilo in da je v vršičih ceder sumnivo šumelo. Nizdolu so zopet viseli oblači, jezero gnalo z nova visoke valove. »Da capo« za naji nastopilo je »presto«, ki se je izpremenilo skoraj v »prestissimo«; kajti začelo je grmeti in pol ure hoda sva še imeli do vilinega dvora. Nameravali sva peš iti nazaj in zatorej sva bili odpravili veslarja. Vedno je bilo bolj temno, vedno huje je lil dež. In glej! pri izhodnih vrtnih vratih, kakor angelj, toda ne s plamenečim mečem, ampak z velicim dežnikom je stal — gospod Emilij H. iz Erfurta! Naproti je nama bil prišel, zvedevši, da sva se podali v vilo Melzi in iskal naji že po vsem vrtu. Preskrbel si je bil magniolijo in tiho vzdihuje poklonil jo moji spremljevalki. Kar se je dalo, hiteli smo proti Bellaggiju. Gospod Emilij H. je zagotavljal neprestano, kako se mu smiliva, kako žal mu je, da mu ni mogoče dati nama perotij, ki bi naji ponesle do rešilne luke!
 
Prisopihali smo naposled pod streho. Na suhem je bilo vrlo zanimivo gledati razburjeno jezero in boj podečih se oblakov. Ali treba {{prelom strani}} je bilo misliti na toaleto. Ob 1/2 7. uri smo obedovali v sijajno lepi »salle a manger, couvert a 5 francs«. Jako fino kosilo: morske ribe, renski losos, divjina, neapolitansko sadje, sladoled i. t. d. Pri desertu so točili, komur je bilo ljubo, Marsalla in Lacrimae Christi.
 
==III.==
Vrstica 60:
In Berg und Wald und Strom nnd Feld.«</poem>
 
Prihajale so mi te besede vedno v spomin, ko sem popotovala po deželi hrepenenja svojega. Od radosti se časih poznala nisem in kolikokrat mi je bilo pritisniti roko na čelo ter uveriti se, da bedim, da sem res jaz tisto presrečno bitje, kateremu je dano gledati uzorne umotvore stvarstva. Kako razvneta sem se klanjala njihovemu stvarniku! Kako {{prelom strani}} ga molila pred žrtvenikom, ki ga mu napravlja priroda v raji, kateri se na zemlji imenuje Italija!
 
Priličiti bi mogla to, kar sem ondu neprestano čutila, divnemu veselju, kadar sem majhno dekletce zagledala željno pričakovano božično drevo s svojimi lueicami in z blestečimi svojimi darovi. Res, takšno čustvo mi je iz nova, povsodi in vedno iznenadejalo, prevzemalo in povzdigovalo vriskaj očo dušo!
Vrstica 78:
 
Ob 4. uri popoludne sva stopili na luganski breg — omeniti sem zabila, da je lepa »Poverettaa s pokašljujočim gospodom zopet bila z nami »a bordo« — in po nasvetu holandskega konzula iskali si stanovanja v hotelu »Washington«. Impozantna na širocem nasipu se vzdigujoča stavba je to poslopje. Bilo je sedež nekdanje države. Notranja naprava nikakor ni bila po mojem ukusu. Prehodivši vežo, prideva v visoko mračno stebrišče, kjer je vsaka stopinja odmevala od sivih zidov. Vedli so naju od todi v prvo nadstropje v sobo, kamor so držala razven vhodnih vrat še tri druga vrata. Odprta so bila vsa in hodilo se je skozi v druge, ravno tako proste in prazne sobane.
{{prelom strani}}
 
Kakšen razloček med starim Washingtonom in vilinim dvorom Bellaškim! Tamkaj vse novo, solnčnato, varno, polno ljudij, tu, nasprotje vsega tega. Kako hitro sva se bili podomačili v svojem rožnatem salonu in kako neznana in tuja nama je bila ta gola sobana, opravljena le z najpotrebnejšim orodjem! Ob 5. uri sva kosili a la carte, za table d'hote je bilo menda premalo gostov, ali morebiti tudi ni bilo prav nobenega, vsaj po vsem velicem poslopji srečali nisva nikogar. Čisto sami sva bili v veliki odmevajoči dvorani, ki bi bila lehko vzprejela na stotine ljudij. Hiteli sva venkaj, tjakaj, kjer se ne pogreša druščine.
 
Vrstica 94:
»Tolaži se, glej, ljube zvezde
Užigajo se že blesteč.
{{prelom strani}}
 
Z očesom svetlim vsaka tebi
V dno duše zrla bi željno,
Vrstica 127:
 
Dospeli sva v vas Pazzallo, tam sta Girolama — oča in sin — izpregla konjiča, dejala ga v hlev in voznika sta se izpremenila v vodnika, ki sta nama kazala pot na hrib. Girolamo mlajši je nosil torbico z živežem, z najinima pledoma, daljovidi i. dr. Lepa je bila pot. S čudom in zanimanjem sva pozdravljali vsako rosno bilko, vsako cvetlico, vsako drevo, in skalovje in dupline; a vonjava in jek in izvori in slapovi so odgovarjali najinim pozdravom. Ljuba mi tovarisica je pevala in se kosala z gozdnimi ptiči in jaz ter moža smo radostno poslušali, a ko je petje utihnilo, smijali sva se in bili srečni! Vmes sva se razgovarjali po laško s svojima voditeljema in zvedeli mnogo ondotnih narodnih običajev. Proti vrhu je prihajala pot slaba, jako kamenita in nekako umolknili so glasovi veselja. Oprti na visoki gorjači sva kakor pravi hribolazki molče plezali vkreber. Kaj nama je bil trud, kaj so bile težave, saj je naju vabila najlepša plača! Ze sva bili blizu, napeli še malo moči in — vrisk se nama je silil na ustna, hvaleče solze so zarosile nama oči! Oj, svet, svet, kako si lep, kako velik ti, Bog moj! — —
{{prelom strani}}
 
Od kod vzeti besed, ki bi mogle popisati, kar sem zagledala, ozrši se na višavi okoli sebe! V vznožji najinem lugansko jezero z vsemi svojimi pritoki, v katerih se zrcalijo krasni obrazi gora, ki krog in krog čuvajo nad njimi. Ponosno stoji vmes dvoglavi stražar Monte Camoghe. Poleg njega, toda v dalji — sveta groza me je skoraj izpreletela — podpira S. Gotard s snežnimi svojimi orjaškimi vrhovi ažurno nebo. V zapadu Monte Rosa, ki je bil čarobno razsvetljen, čez in čez obsiit s leskečimi se biseri. Velika vrsta »Waliških planin razprostira poleg njega neizmerne svoje ledene ravni. Tem vzvišanim velikanom nasproti, vender daleč, daleč, očesu jedva dosežno se je prikazala mogočna Bernina.
 
Vrstica 140:
»Kako? — nu, pahljača moja menda počiva tam gori pod orehom!«
 
Girolamo mlajši je prevzel pošlo gospoda erfurtskega in naglo, če tudi ne tako izborno galantno, vender zelo prijazno poklonil najdeno trofejo »belli Signorini«. Med šalami in smehom in brez dalnje zapreke smo šli zdaj doli in v Pazzalli sva se ohladili v senci z viniko obrastene lope. Brdka, postavna kmetica postregla je nama tam s kislim mlekom tako dobrim, kakeršnega še nisem jedla nikdar. Ura na {{prelom strani}} stolpu S. Lovrenca je kazala dve popoludne, ko sta nama pred Washingtonom vrla Girolama pomagala raz voziček.
 
V najini sobi, ki se mi je zdela že malo bolj domača, spočili sva se, sladko speč. Ob 5. uri sva si dali v sobo prinesti kosilo, dve ubogi popotnici se nisva hoteli več izgubljati v dolgočasni, širi dvorani.
Vrstica 159:
Vzpomladi ni brez cvetlice,
In brez Tella Švice ne! </poem>
{{prelom strani}}
 
==V.==
 
Vrstica 172:
 
Odskočil je zdaj drugi najinih ljubeznivih spremljevalcev, ki se je dolgo, dolgo z nama vozil, in kmalu je stal tretji, marcijalen mož, na stopici. Ko se je naju in najinih kovčegov nagledal, privleče nekaj iz žepa, solnčen žarek pade nanj, to »nekaj« se svetlo zabliska in meni se stori kar temno pred očmi — nož, dolg oster nož je! Še v drug žep seže — samokres se bode prikazal, iz vestno — že sem cula besede »novce ali življenje!«, toda ne, hlebček črnega kruha pride na dan, mož si odreže velik kos in ga z najboljšim tekom poje. Nekako umirila sem se. Približali smo se mostu v Ponte Tresi. »Buon viaggio, Signore!« vzkliknil je marcijalni mož in izginil. Na oni strani brega sva bili zopet na italijanskih tleh. Na meji v Fornaci so vtikali carinski služabniki nosove v najine kovčege.
{{prelom strani}}
 
Rešeni sva bili po sedaj tolovajev in morilcev, nizdolu smo šli v hitrem teku in pogled se je odpiral na Lago Maggiore.
 
Vrstica 185:
Že po velikosti in širjavi so druga jezera pravi otroci proti ti morju podobni planjavi. Da bi mogla dostojno popisovati čudesa denašnjega dne, a predobro vem: taka lepota zasmehuje vsako besedo. Oko jo gleda, srce čuti, ali beseda je onemogla izpregovoriti jo. Morebiti bi zadostilo povedati, da ta dan je bil najkrasnejši izmed vseh, ki sem jih preživela v deželi, po kateri sem stoprav zvedela, kako lep je svet — — in vender me sili olajšati si kipeče srce z govorico. Kje li začeti, kje prestati v pohvali? —
 
Od konca gori v Švici še so obrobljeni bregovi z visokimi obrastenimi hribi in voda je zelena, a čim dlje tem bolj modro postaja in skoraj se izpreminja v bojo najčistejšega ultramarina. In čez to valovito ravan se razpenja oni čudapolni šotor, ki je sestavljen ves od zlata, od rož in od vijolic! Zapadno bregovje je najkrasnejša panorama, ki si jo je moči misliti. Drugo prijazno naselje se nasmiha za drugim izmed rodnih brajd in oljčnih šum. Sasso die Ferro, zeleni gorski kolos, ki se tik jezera premo vzdiguje k višku, čuva nad Lavenom, lepim mestecem. Za zelenimi gorami, ki obdajajo bregovje, prikaže se zdaj Monte Rosa s petrobastim šapljem na ponosni glavi. Bližali sva se mestu {{prelom strani}} in omamljena sem bila od čuda in blaženstva, kajti odpirala se je med hribi nenadno široka dolina in v vsi svoji krasoti, poslavljeni od solnčne svetlobe, stali so blizu, prav blizu pred nama Švicarski prevzvišeni plemenitaši! Blesteče krone so nosili in z demanti čez in čez pretkan je bil večni njih hermelin! Najprvi se je pokazal mogočni Strahlhorn, potem triglavi Mischabel in za njim velikan Simplon z neizmernimi svojimi ledenimi planotami. Južno nebo, najlepše jezero, rajsko-cvetoče bregovje in — večen sneg! Kje na zemlji je še najti združena taka čudesa? Mislim, da se z njimi svet ne more ponašati v drugič. Srce mi je vriskalo od veselja in ob jednem ga je polnilo sladko hrepenenje, kajti tako domače me je pozdravljal sneg tam na skalnatih stenah, in planine so mi bile tako znane, kakor bi jih bila že davno gledala — domovina, domovina, mila tvoja podoba je stala pred manoj! V največjih umotvorih stvarstva je tebe objemal željni moj duh! —
{{prelom strani}}
 
Ko je parobrod hlapel okoli klina med Intro in Pallanzo, izginil je očarovalni prizor, a skoraj se prikazal iz nova, iz nova dušo z neizrečnim čudom napajajoč. Zdaj naju je iznenadejala Isola S. Giovanni, katera se že šteje k boromejskim otokom. Eazsežnemu šopu cvetočih rož podobna, vzdiguje se iz šumečih valov — kitica, ki je bila izpadla pri stvarjenju sveta božjima rokama!
 
Vrstica 196:
 
Najživejša pesniška fantazija ne bi si mogla izmisliti kaj lepšega nego li te otoke sredi okolice, ki je uzor veličanstva in miline. Najkrasnejša krasnih otokov je, se ve, la Bella. prava ljubljenka prirode. Imenoval jo je Jean Paul »urešeni prestol vzpomladi«. Tako je, res, in zatorej se vzpomlad z Isolo Bello nikdar ne loči. Na tem blagoslovljenem mestu razvija ona vse svoje čare, tukaj ji ni prikračena nikoli najmanjša njenih pravic, tukaj ji hlade najmilejše sapice zorno lice in z vonjavo napojene, razširjajo daleč po jezeru glas vzpomladne divne lepote.
{{prelom strani}}
 
Sredi otoka je sezidana ponosna graščina, ki vede na vrte, kakeršnih menda na vsem svetu ne najdeš jednakih. Na deset teras dvigajoč se visoko čez jezero druže v sebi vse, kar le more podajati rastlinstvo tropiških dežel. Vitka cedra, katere dom je libanska gora, ukoreninila se je tam poleg velikanske banane, bombaževca in indijanskega kruševca. Palma, ki je cula šumenje svetega Ganga, zeleni sredi lavorjevih in mirtnih goščav. Ozbiljna cipresa se draži prijazni oljki. Manjolija, pomeranča in limona polne vzduh z najslajšimi vonjavami. Aloje in inostranske rastline poganjajo čudovito svoje cvetje v dupljah, ki so od vrha do tal obložene s svetlimi školjkami. Povsodi vodometi, kipi in hladni prostori z gostim bršljinom obrasteni, kjer se čuje grgukanje grlic in večna melodija, ki jo prepevajo jezerski valovi. Prehodili sva teraso za teraso, na vsaki novim čudom se čudeč. Razgled od najvišje je neizrečno krasen. Obžalovali sva samo, da švicarskih ledenikov od Isole Belle videti ni, visoke pred njimi dvigajoče se gore toške doline jih zakrivajo.
 
Vrstica 203:
Proti osmi uri z večera je naji vzprejel parobrod »Urbano«. S težkim srcem sva se ločili z blaženim otokom, z urešenim prestolom večne vzpomladi. Do konca svojih dnij mi bode živ stal pred očmi!
 
Vožnja v hladnih večernih urah je bila čaromila. Nebno razsvetljenje tako, da so se valovi lesketali v vseh bojah mavričnih. Ob deseti {{prelom strani}} uri sva bili v starem mestu Arona. V lepi sobani gostilne »Italija« se nama je skoraj sanjalo o tem, kar nama je bil podaril nepozabljivi dan. Vso noč sem hodila po palmovih in cedrovih logeh, temno-modro valovje je šumelo okoli njih in vanje je trosilo nebo blesteče svoje zaklade.
 
Za rana sva vstali drugi dan in sprehajali se na obali jezerski. Na neki višavi blizu Arone stoji velikansk, znotraj otel in iz rude lit kip S. Karola Boromejskega. Vanj hodijo popotniki in celo gori v glavo svetnikovo se plazijo.