Iz globočine morja: Razlika med redakcijama

odstranjenih 192 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
„Predno na to odgovorim — zavrne mladaneč — do­volite, da vam svoj namen malo natančneje razložim".
Resnobnost mladenča me stori radovednega. Zato mu pokažem stol pri mizi in ko sedeva, prične: „Naj-prej„Najprej prosim dovoljenja, da s svojo povestjo nekoliko v preteklost sežem."
 
govcaJaz Kiparjaprikimam in potem mi bolj obširno pripove­duje to, kar jaz tu v kratkih besedah podam: Dolar je bil sin še dokaj premožnih starisev, ki so mu pa potem, ko so po nesreči prišli ob vae premoženje, po­mrli, zapustivši mu še toliko, da je komaj komaj do­vršil svoje študije. Kot praktikant je imel toliko plače, da ni glada umrl, zati si je moral iskati postranskega zaslužka s podučevanjem v francoščini in angleščini; oba jezika je dobro znal, zlasti francoski mu je bil gladak. V tem jeziku je podučeval tudi Emo, hči trgovca Riparja. Ta poduk, da-ai za goapico EtnoEmo jako ugoden, ker se je francoščine dobro naučila, pa je bil nesreča za obojna srca; kmalu sta nevedenevedé in morda tudi nehotenehoté zapazila, da se ljubita in da ne moreta biti drug brez druzega. Srečne so jim bile ure in da bi poduk dalje trajal, delala je gospica nalašč napake v besedi in pisanji. Tako bi bil poduk morda seše dolgo trajal, a prišel je izdajalec v podobi blagajnika Spit-le rjaSpitlerja, ki je nekega večera med vrati zapazil njuno skrivnost in jo škodoželjno očetu razodel, maščevati se hoteč zarad tega, ker je sam po Emini roki stregel, a ona ga je zaničljivo odpodila. Tako je bilo ljubezni konec, nit med njima popolnoma pretrgana, ker so sta-rišistariši na hčer skonca ostro pazili, pozneje pa jo celo po­slali k žlahti daleč proč. Vkljub temu si je bil Dolar svest, da njena ljubezen do njega ne bo nikdar vgas-nilavgasnila. Al upanja ni bilo nobenega, da bi bila kdaj nje­gova, kajti oče njen, kateremu je rekel, da ima naj­boljše namene ž njo, ga je osorno odpodil rekoč: »Na„Na­meni so prazna reč; kedar boste sodnijski svetnik, ali pa, če to ne, kedar boste imeli 300.000 gold. premo­ženja, takrat se zopet oglasite, morda se zmeniva. Do­kler pa tega nimate, ne pridite niti dekletu, niti meni pred oči."
 
99
,,Hm„Hm! to je zadosti odločno" — spregovorim jaz, ko v svoji povesti nekoliko preneha. ,,Milujem„Milujem vas. Toda mlada srca se hitro vnamejo, a tudi hitro ohladd. Najbolje, da skušate si jo izbiti iz glave. Kar ni člo­veku dano, tega naj ne doseza. Tolažite se s tem, da je maogo mladenoev v enakih okoliščinah."
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu starega skušenega pravnika.
Spisuje Jakob Al^Šovec.
Iz globoeine morja.
(Dalje.)
Resnobnost mladenča me stori radovednega. Zato mu pokažem stol pri mizi in ko sedeva, prične: „Naj-prej prosim dovoljenja, da s svojo povestjo nekoliko v preteklost sežem."
Jaz prikimam in potem mi bolj obširno pripove­duje to, kar jaz tu v kratkih besedah podam: Dolar je bil sin še dokaj premožnih starisev, ki so mu pa potem, ko so po nesreči prišli ob vae premoženje, po­mrli, zapustivsi mu še toliko, da je komaj komaj do­vršil svoje študije. Kot praktikant je imel toliko plače, da ni glada umrl, zati si je moral iskati postranskega zaslužka s podučevanjem v francoščini in angleščini ; oba jezika je dobro znal, zlasti francoski mu je bil gladak. V tem jeziku je podučeval tudi Emo, hči tr-
100
govca Kiparja. Ta poduk, da-ai za goapico Etno jako ugoden, ker se je francoščine dobro naučila, pa je bil nesreča za obojna srca; kmalu sta nevede in morda tudi nehote zapazila, da se ljubita in da ne moreta biti drug brez druzega. Srečne so jim bile ure in da bi poduk dalje trajal, delala je gospica nalašč napake v besedi in pisanji. Tako bi bil poduk morda se dolgo trajal, a prišel je izdajalec v podobi blagajnika Spit-le rja, ki je nekega večera med vrati zapazil njuno skrivnost in jo škodoželjno očetu razodel, maščevati se hoteč zarad tega, ker je sam po Emini roki stregel, a ona ga je zaničljivo odpodila. Tako je bilo ljubezni konec, nit med njima popolnoma pretrgana, ker so sta-riši na hčer skonca ostro pazili, pozneje pa jo celo po­slali k žlahti daleč proč. Vkljub temu si je bil Dolar svest, da njena ljubezen do njega ne bo nikdar vgas-nila. Al upanja ni bilo nobenega, da bi bila kdaj nje­gova, kajti oče njen, kateremu je rekel, da ima naj­boljše namene ž njo, ga je osorno odpodil rekoč: »Na­meni so prazna reč; kedar boste sodnijski svetnik, ali pa, če to ne, kedar boste imeli 300.000 gold. premo­ženja, takrat se zopet oglasite, morda se zmeniva. Do­kler pa tega nimate, ne pridite niti dekletu, niti meni pred oči."
,,Hm! to je zadosti odločno" — spregovorim jaz, ko v svoji povesti nekoliko preneha. ,,Milujem vas. Toda mlada srca se hitro vnamejo, a tudi hitro ohladd. Najbolje, da skušate si jo izbiti iz glave. Kar ni člo­veku dano, tega naj ne doseza. Tolažite se s tem, da je maogo mladenoev v enakih okoliščinah."
,,Ne" — spregovori odločno — ,,le ž njo mi je ži­veti , sicer ne maram za življenje. In da ne bi imel nobenega upanja, da si jo bom od oaode priboril, me­nite, da bi nosil to življenja pezo , da bi stal danes tu pred vami?"
„Vi ste res nesrečen človek —"
Brezimni uporabnik