Iz globočine morja: Razlika med redakcijama

odstranjenih 639 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
Resnobnost mladenča me stori radovednega. Zato mu pokažem stol pri mizi in ko sedeva, prične: „Najprej prosim dovoljenja, da s svojo povestjo nekoliko v preteklost sežem."
 
Jaz prikimam in potem mi bolj obširno pripove­duje to, kar jaz tu v kratkih besedah podam: Dolar je bil sin še dokaj premožnih starisev, ki so mu pa potem, ko so po nesreči prišli ob vae premoženje, po­mrli, zapustivši mu še toliko, da je komaj komaj do­vršil svoje študije. Kot praktikant je imel toliko plače, da ni glada umrl, zatizato si je moral iskati postranskega zaslužka s podučevanjem v francoščini in angleščini; oba jezika je dobro znal, zlasti francoski mu je bil gladak. V tem jeziku je podučeval tudi Emo, hči trgovca Riparja. Ta poduk, da-ai za goapico Emo jako ugoden, ker se je francoščine dobro naučila, pa je bil nesreča za obojna srca; kmalu sta nevedé in morda tudi nehoté zapazila, da se ljubita in da ne moreta biti drug brez druzega. Srečne so jim bile ure in da bi poduk dalje trajal, delala je gospica nalašč napake v besedi in pisanji. Tako bi bil poduk morda še dolgo trajal, a prišel je izdajalec v podobi blagajnika Spitlerja, ki je nekega večera med vrati zapazil njuno skrivnost in jo škodoželjno očetu razodel, maščevati se hoteč zarad tega, ker je sam po Emini roki stregel, a ona ga je zaničljivo odpodila. Tako je bilo ljubezni konec, nit med njima popolnoma pretrgana, ker so stariši na hčer skonca ostro pazili, pozneje pa jo celo po­slali k žlahti daleč proč. Vkljub temu si je bil Dolar svest, da njena ljubezen do njega ne bo nikdar vgasnila. Al upanja ni bilo nobenega, da bi bila kdaj nje­gova, kajti oče njen, kateremu je rekel, da ima naj­boljše namene ž njo, ga je osorno odpodil rekoč: „Na­meni so prazna reč; kedar boste sodnijski svetnik, ali pa, če to ne, kedar boste imeli 300.000 gold. premo­ženja, takrat se zopet oglasite, morda se zmeniva. Do­kler pa tega nimate, ne pridite niti dekletu, niti meni pred oči."
 
„Hm! to je zadosti odločno" — spregovorim jaz, ko v svoji povesti nekoliko preneha. „Milujem vas. Toda mlada srca se hitro vnamejo, a tudi hitro ohladé. Najbolje, da skušate si jo izbiti iz glave. Kar ni člo­veku dano, tega naj ne doseza. Tolažite se s tem, da je maogo mladenčev v enakih okoliščinah."
 
„Ne" — spregovori odločno — „le ž njo mi je ži­veti, sicer ne maram za življenje. In da ne bi imel nobenega upanja, da si jo bom od oaode priboril, me­nite, da bi nosil to življenja pezo, da bi stal danes tu pred vami?"
 
„Hm! to je zadosti odločno" — spregovorim jaz, ko v svoji povesti nekoliko preneha. „Milujem vas. Toda mlada srca se hitro vnamejo, a tudi hitro ohladd. Najbolje, da skušate si jo izbiti iz glave. Kar ni člo­veku dano, tega naj ne doseza. Tolažite se s tem, da je maogo mladenoev v enakih okoliščinah."
,,Ne" — spregovori odločno — ,,le ž njo mi je ži­veti , sicer ne maram za življenje. In da ne bi imel nobenega upanja, da si jo bom od oaode priboril, me­nite, da bi nosil to življenja pezo , da bi stal danes tu pred vami?"
„Vi ste res nesrečen človek —"
 
„Nisem" — mi prestriže naglo besedo — »nisem ne! Poglejte to le!"
„Nisem" — mi prestriže naglo besedo — „nisem ne! Poglejte to-le!"
Pri teh besedah izleče iz žepa zelo povaljan debel papir in ko ga razvije in na mizi razprostre, vidim, da je zemljevid Afrike, Amerike in Evrope. Ce sem že prej malo sumičil, da je mladeneč zel6 prenapet, se mi zdaj skoro za gotovo zdi, da se mu v glavi meša. Zato vprem va-nj svoje oči in prašam , da bi se pre­pričal , kako je ž njim:
 
,,Kaj je s tem zemljevidom? V kaki zvezi je s tem, kar ste mi do zdaj povedali?"
Pri teh besedah izleče iz žepa zelo povaljan debel papir in ko ga razvije in na mizi razprostre, vidim, da je zemljevid Afrike, Amerike in Evrope. Če sem že prej malo sumičil, da je mladeneč zeló prenapet, se mi zdaj skoro za gotovo zdi, da se mu v glavi meša. Zato vprem va-nj svoje oči in prašam, da bi se pre­pričal, kako je ž njim:
 
„Kaj je s tem zemljevidom? V kaki zvezi je s tem, kar ste mi do zdaj povedali?"
 
„Vidite to rudečo črto na zemljevidu? Le glejte! Tu v P. se prične, od tod gre čez L. po železnični črti. Tu preskoči po poštni poti na železnično črto v F. in od tod je rudeča črta vrh železnične črte poteg­njena do mesta H., do morja."
 
Jaz grem z očmi za njegovim prstom in vidim res vse, kar mi pokaže; vendar mi je vse še nerazumljivo, zato ga zopet nekako nezaupno pogledam, rekoč:
 
„Dobro! To vidim, al kaj dalje?"
 
„Idite za mojim prstom z očmi dalje. Tu od H. vidite rudečo črto čez morje do New-Yorka v Ameriki; druga črta drži do VeraCruz; tretja tu do otoka Kube. Dalje vidite črto od New-Yorka in od Vera Cruze do S. Francesco v južni Ameriki, kamor je potegnjena tudi tretja črta od otoka Kube. Tu v S. Francesco vi­dite debelo piko in okoli nje krog. Od tod drži tanka višnjeva črta nazaj čez morje do Francoskega, druga do Spanjskega. Mesta Pariz, Madrid in Lyon so zopet obkrožena z rudečo črto."
„Idite za mojim prstom z očmi dalje. Tu od H. vidite rudečo črto čez morje do New Yorka v Ameriki; druga črta drži do Vera Cruz; tretja tu do otoka Kube. Dalje vidite črto od New Yorka in od Vera Cruze do S. Francesco v južni Ameriki, kamor je potegnjena tudi tretja črta od otoka Kube. Tu v S. Francesco vi­dite debelo piko in okoli nje krog. Od tod drži tanka višnjeva črta nazaj čez morje do Francoskega, druga do Španjskega. Mesta Pariz, Madrid in Lyon so zopet obkrožena z rudečo črto."
 
„Vse to vidim, ali kaj pomeni? Čemu mi kažete?"
 
„Morda boste jeli umeti, če vam povem, da sem ta zemljevid našel jaz na stopnicah v Kiparjevi hiši ravno ko mi je gospodar tako osorno vrata pokazal. Kratko pred mano je šel po istih stopnicah Spitler" — konča Dolar in me pomenljivo pogleda.
„Morda boste jeli umeti, če vam povem, da sem ta zemljevid našel jaz na stopnicah v Riparjevi hiši ravno ko mi je gospodar tako osorno vrata pokazal. Kratko pred mano je šel po istih stopnicah Spitler" — konča Dolar in me pomenljivo pogleda.
 
Pri teh besedah se tudi meni v možganih zabliska.
 
„Tu je na ta način narisana pot, zato vidite tudi vštric črt številke, katere gotovo nic druzsga ne na­znanjajo, kakor čas, v katerem se da navadao priti od tega do tega kraja."
„Tu je na ta način narisana pot, zato vidite tudi vštric črt številke, katere gotovo nič druzsga ne na­znanjajo, kakor čas, v katerem se da navadno priti od tega do tega kraja."
Po tem pojasnilu pogledam tudi jaz bolj natanko zemljevid in črte na njem. Kmalu sva oba ene misli, in po številkah nad črtami preračuniva, da mora hudo-delnik zdaj biti že blizo New Yorka, Vera-Cruza ali na otoku Kubi, kamor je šla s Hamburga tisti dan, ko je on tje došel, prva ladija. Tedaj nama je edino le iz­vedeti , po katerem potu je odrinila v istem času v Hamburgu prva ladija v Ameriko, kar izvedeti se meni tako težko ne zdi.
 
Po tem pojasnilu pogledam tudi jaz bolj natanko zemljevid in črte na njem. Kmalu sva oba ene misli, in po številkah nad črtami preračuniva, da mora hudodelnik zdaj biti že blizo New Yorka, Vera Cruza ali na otoku Kubi, kamor je šla s Hamburga tisti dan, ko je on tje došel, prva ladija. Tedaj nama je edino le iz­vedeti, po katerem potu je odrinila v istem času v Hamburgu prva ladija v Ameriko, kar izvedeti se meni tako težko ne zdi.
 
Dolar odmaje z glavo.
 
„Cemu?" — pravi — „saj je razvidno, da se vse črte snidejo v S. Francesco! Tje bo tedaj na vsak način bežal po tej ali drugi poti. Najbrže se misli tu naseliti, zato je obdano mesto z rudečim kolesom. Le Če bi mu tu ne bilo všeč ali Čez nekaj časa, ko bi tudi v Evropi bil že zopet varen, bi se preselil na Francosko ali Spanjsko ter naselil se ob Parizu , Lyonu ali Ma­dridu. To sklepam z višnjevih črt, ki tje s S. Fran­cesco drž6."
„Čemu?" — pravi — „saj je razvidno, da se vse črte snidejo v S. Francesco! Tje bo tedaj na vsak način bežal po tej ali drugi poti. Najbrže se misli tu naseliti, zato je obdano mesto z rudečim kolesom. Le če bi mu tu ne bilo všeč ali čez nekaj časa, ko bi tudi v Evropi bil že zopet varen, bi se preselil na Francosko ali Španjsko ter naselil se ob Parizu, Lyonu ali Ma­dridu. To sklepam z višnjevih črt, ki tje s S. Fran­cesco držé."
Občudovaje to bistroumnost mladenčevo pritrdim vsem, kar mi pove. Vendar pa ugovarjam :
 
„Res je skoro gotovo, da si je Spitler tu narisal pot, po kateri je mislil pobegniti. Ali pa zdaj, ko je zapazil, daje ta zemljevid zgubil, ni premenil svojega načrta ter bežal po drugih potih in morda cel6 v čisto druge kraje?"
Občudovaje to bistroumnost mladenčevo pritrdim vsem, kar mi pove. Vendar pa ugovarjam:
„Tega ne verjamem", odgovori odločno; „ta zem­ljevid mu je služil takrat, ko si je poj; izbiral in dolo­čeval; zdaj jo ima tako že v glavi. Čemu mu zemlje­vid, posebno tako povaljan, kasor je ta? Tudi ne vem, da bi ga bil pogrešil, ker je bilo čez dva meseca pred begom, kar sem ga jaz našel in kot malovreden papir doma, ko sem videl, kaj je, v kot vrgel. Včeraj ga zopet zapazim in mislim tje vreči, kar bi bil tudi storil, ko ne bi bil zagledal teb dvojnih črt na njem. Ti črti ste me napotili do premišljevanja, čegar sai je to, kar sem vam tu razložil".
 
„Ta povaljani papirje važen dokument", pravim jaz po kratkem premišljevanji, ,,al kaj pomaga! Hu-dodelnik je unkraj morja, predaleč za roko naše sod-nije. Kdo bi šel za njim, kdo trpel stroške tega poto­vanja! Denar, kar mi ga je okradeni trgovec izročil za stroške preiskave, sem mu nazaj dal, in zdaj si ne upam priti z novo prjšojo in tudi nočem. Iz sodnijske kaše bi se pa za tak namen, pri katerem je konečai vspeh še jako dvomljiv, dovolila jako majhna svota."
„Res je skoro gotovo, da si je Spitler tu narisal pot, po kateri je mislil pobegniti. Ali pa zdaj, ko je zapazil, da je ta zemljevid zgubil, ni premenil svojega načrta ter bežal po drugih potih in morda celó v čisto druge kraje?"
(Dalje prihodnjič.)
 
„Tega ne verjamem," odgovori odločno; „ta zem­ljevid mu je služil takrat, ko si je pot izbiral in dolo­čeval; zdaj jo ima tako že v glavi. Čemu mu zemlje­vid, posebno tako povaljan, kakor je ta? Tudi ne vem, da bi ga bil pogrešil, ker je bilo čez dva meseca pred begom, kar sem ga jaz našel in kot malovreden papir doma, ko sem videl, kaj je, v kot vrgel. Včeraj ga zopet zapazim in mislim tje vreči, kar bi bil tudi storil, ko ne bi bil zagledal teb dvojnih črt na njem. Ti črti ste me napotili do premišljevanja, čegar sad je to, kar sem vam tu razložil".
 
„Ta povaljani papir je važen dokument," pravim jaz po kratkem premišljevanji, „al kaj pomaga! Hudodelnik je unkraj morjá, predaleč za roko naše sodnije. Kdo bi šel za njim, kdo trpel stroške tega potovanja! Denar, kar mi ga je okradeni trgovec izročil za stroške preiskave, sem mu nazaj dal, in zdaj si ne upam priti z novo prjšojo in tudi nočem. Iz sodnijske kase bi se pa za tak namen, pri katerem je konečai vspeh še jako dvomljiv, dovolila jako majhna svota."
 
107
„Gospod svetovalec", prične na to Dolar resnobno in slovesno — „vse to sem tudi jaz premislil, tedaj iz vaših ust nisem pričakoval drugačnega odgovora. Zato mi pa vaše pojasnilo nikakor ne omaja trdnega sklepa."
 
Zabavno berilo.
„Kakega sklepa?" vprašam jaz zavzet.
Iz sodnijskega življenja.
 
Po spominu starega skušenega pravnika.
„Iti za hudodelnikom in ga prignati z vkradenim denarjem vred, kar ga bo še imel, nazaj."
Spisuje Jakob A14 š o v e c.
 
Iz globočine morja.
(Dalje.)
,,Gospod svetovalec", prične na to Dolar resnobno in slovesno — „vse to sem tudi jaz premislil, tedaj iz vaših ust nisem pričakoval drugačnega odgovora. Zato mi pa vaše pojasnilo nikakor ne omaja trdnega sklepa".
, Kakega sklepa?" vprašam jaz zavzet.
,,Iti za hudodelnikom in ga prignati z vkradenim denarjem vred, kar ga bo še imel, nazaj."
„Vi še upate kaj tacega?" se jaz še bolj čudim.
 
„Upam in nadjam se, da se mi bo to tudi posre­čilo", odgovori z odločno resnobnostjo. „K vam sem prišel prosit le potrebnih pooblastil. s katerimi se mi bo pri vnanjih uradih mogoče skazati, kaj sem in če bo treba kake sodnijske ali policijske pomoči, da jo bom lahko dobil. Druzega ne prosim nič."
„Upam in nadjam se, da se mi bo to tudi posre­čilo", odgovori z odločno resnobnostjo. „K vam sem prišel prosit le potrebnih pooblastil, s katerimi se mi bo pri vnanjih uradih mogoče skazati, kaj sem in če bo treba kake sodnijske ali policijske pomoči, da jo bom lahko dobil. Druzega ne prosim nič."
„Druzega nič?' rečem jaz čedalje bolj strmeč. „Pre mislite, pot je dolga in draga." Zadnjo besedo posebno povdarim.
 
,,Vi menite, da me bo stalo veliko denarja", reče smehljaje se, „in mislite: kje ga bom jaz, ubog prak-tikant, vzel!"
„Druzega nič?" rečem jaz čedalje bolj strmeč. „Premislite, pot je dolga in draga." Zadnjo besedo posebno povdarim.
„Skoro mislim tako".
 
„Toda s tem sem, hvala Bogu, preskrbljen. Tu pri sebi imam nekaj čez 2000 gold. Res je to vse moje zadnje premoženje, ker se mi je posrečilo iztirjati nek po očetu mi zapuščeni dol^r. Ta znesek so oče že zbri­sali, ker niso imeli nobenih dokazov v rokah; dolžno pismo se je bilo namreč zgubilo. Jaz pa sem ga po sreči našel in tako sem iztirjal dolg z lOletnimi obresti vred."
„Vi menite, da me bo stalo veliko denarja," reče smehljaje se, „in mislite: kje ga bom jaz, ubog praktikant, vzel!"
,,Ali ne ravnate neprevidno, da mislite ta po sreči dobljeni denar, čegar ste gotovo zel6 potrebni, zastaviti za reč, katera vam utegne najbrže spodleteti?"
 
,,Gospod svetovalec, razložil sem vam svoje raz­mere, razodel svoje nade. Ema je moj cilj in konec, če se mi posreči s pomočjo teh 2000 gold. pridobiti jo, jih s veseljem žrtvujem; če jih pa zastonj žrtvujem, no, potem sem tam, kjer zdaj, in bi tudi ne maral za-nje. Le na ta način si morem Emo priboriti, s svojo službo ne, to sem že spoznal, kajti predno bi jaz postal sod-nijsk svetovalec, star bi bil vsaj že 60 \et.u
„Skoro mislim tako."
Občudovajoč to odločnost mu po kratkem razgo­voru o nekaterih drugih potrebnih drobnostih oblju­bim preskrbeti mu, česar potrebuje, posebno pa od­pust za nedoločen čas, da bi, če bi se vrnil brez Spit-lerja in vkradenega denarja, lahko zopet pri nas na­stopil službo.
 
„Toda s tem sem, hvala Bogu, preskrbljen. Tu pri sebi imam nekaj čez 2000 gold. Res je to vse moje zadnje premoženje, ker se mi je posrečilo iztirjati nek po očetu mi zapuščeni dolg. Ta znesek so oče že zbri­sali, ker niso imeli nobenih dokazov v rokah; dolžno pismo se je bilo namreč zgubilo. Jaz pa sem ga po sreči našel in tako sem iztirjal dolg z lOletnimi obresti vred."
 
„Ali ne ravnate neprevidno, da mislite ta po sreči dobljeni denar, čegar ste gotovo zel6 potrebni, zastaviti za reč, katera vam utegne najbrže spodleteti?"
 
„Gospod svetovalec, razložil sem vam svoje raz­mere, razodel svoje nade. Ema je moj cilj in konec, če se mi posreči s pomočjo teh 2000 gold. pridobiti jo, jih s veseljem žrtvujem; če jih pa zastonj žrtvujem, no, potem sem tam, kjer zdaj, in bi tudi ne maral za-nje. Le na ta način si morem Emo priboriti, s svojo službo ne, to sem že spoznal, kajti predno bi jaz postal sodnijsk svetovalec, star bi bil vsaj že 60 let."
 
Občudovajoč to odločnost mu po kratkem razgo­voru o nekaterih drugih potrebnih drobnostih oblju­bim preskrbeti mu, česar potrebuje, posebno pa od­pust za nedoločen čas, da bi, če bi se vrnil brez Spitlerja in vkradenega denarja, lahko zopet pri nas na­stopil službo.
 
„Tega mi ni treba" — mi odgovori odločno — „vrnil se bom ž njim ali pa — nikoli."
 
Izrekši to odide. Drugi dan ima vsa pisma v ro­kah, katera bi mu utegnila služiti pri njegovem na­menu, in odrine, pustivši mi pismo za Emo s prošnjo, naj bi jaz skusil ga spraviti jej v roke, kar sem mu z veseljem obljubil, občudovajoč njegov pogum in moč njegove ljubezni do Eme in zato mu prav s srca želeč, da biv srečno dosegel svoj cilj.
Izrekši to odide. Drugi dan ima vsa pisma v ro­kah, katera bi mu utegnila služiti pri njegovem na­menu, in odrine, pustivši mi pismo za Emo s prošnjo, naj bi jaz skusil ga spraviti jej v roke, kar sem mu z veseljem obljubil, občudovajoč njegov pogum in moč njegove ljubezni do Eme in zato mu prav s srca želeč, da bi srečno dosegel svoj cilj.
Čez nekaj časa se mi je res posrečilo izročiti go-spici Emi ono pismo. Imel sem pri Kiparju nekaj opraviti, al ker je bil ravno po kratkem poslu z doma šel, me prosi hčerka (memo rečeno res krasna deklica), naj malo potrpim, in ostane pri meni v sobi, izgovar­jajo se, da mati še ni popolnoma napravljena. To mi je bila najlepša prilika oddati ji pismice, katero sem bil, nadjaje se take prilike, sabo vzel. Prebere ga, po­stane bleda in omahne, a z vso močjo se premagujoč me pogleda v obraz in reče:
Čez nekaj časa se mi je res posrečilo izročiti gospici Emi ono pismo. Imel sem pri Riparju nekaj opraviti, al ker je bil ravno po kratkem poslu z doma šel, me prosi hčerka (memo rečeno res krasna deklica), naj malo potrpim, in ostane pri meni v sobi, izgovar­jaje se, da mati še ni popolnoma napravljena. To mi je bila najlepša prilika oddati ji pismice, katero sem bil, nadjaje se take prilike, sabo vzel. Prebere ga, po­stane bleda in omahne, a z vso močjo se premagujoč me pogleda v obraz in reče:
„Vam je znano, kar je v tem pismu?" „Ne! Oddam ga, kakor sem ga prejel od gospoda Dolarja."
 
„Vam je znano, kar je v tem pismu?"
 
„Ne! Oddam ga, kakor sem ga prejel od gospoda Dolarja."
 
Zopet nekoliko omahuje, pogleda pismo vnovič in iz prs ji izbuhnejo besede:
 
„Revež! Meni se žrtvuje!" Al brž, ko da bi se bala, da je izdala kako skrivnost, me zopet plašno po­gleda in reče: ,,Vi ne veste — vam smem že vse za­upati — —"
„Revež! Meni se žrtvuje!" Al brž, ko da bi se bala, da je izdala kako skrivnost, me zopet plašno po­gleda in reče: „Vi ne veste — vam smem že vse za­upati — —"
 
„Vse, vse vem, gospica" — hitim ji jaz z besedo na pomoč, ko vidim, da je deviško čutje njeno v za­dregi; „on sam mi je vse razodel, izvzemši to, kar je v pismu, predno je odšel v Ameriko po vas, gospica! Kajti le goreča in strastna ljubezen do vas ga je na­potila tje."
 
Potem ji razložim vse, kar sem vedel, ona pa mi pokaže pismo, čegar konec je bil:
 
„Cakaj me dve leti, če me ljubiš. Po tem času pa, če me ne bo, daruj mi solzico, kajti potem me ne bo več na svetu! Vendar ne žaluj, ampak upaj — upaj !" Ta hip zašumi v bližnji sobi ženska obleka , go­spica skrije pismo in mati vstopi brž po tem: gospica pa odide pogledavši me milo, kakor da bi hotela pro­siti, da naj molčim.
„Čakaj me dve leti, če me ljubiš. Po tem času pa, če me ne bo, daruj mi solzico, kajti potem me ne bo več na svetu! Vendar ne žaluj, ampak upaj — upaj!"
Ubogo dete! Molčal sem, a kedar sem po naključji kje naletel na njo, me je iskalo njeno oko , da bi iz njega bralo, kaj in kako. A jaz ji nisem mogel nič povedati, ko to, da nimam še nobenega, tedaj tudi ne slabega poročila od njega. — —
 
(Dalje prihodnjič.)
Ta hip zašumi v bližnji sobi ženska obleka, go­spica skrije pismo in mati vstopi brž po tem: gospica pa odide pogledavši me milo, kakor da bi hotela pro­siti, da naj molčim.
 
Ubogo dete! Molčal sem, a kedar sem po naključji kje naletel na njo, me je iskalo njeno oko, da bi iz njega bralo, kaj in kako. A jaz ji nisem mogel nič povedati, ko to, da nimam še nobenega, tedaj tudi ne slabega poročila od njega. — —
 
MANJKA!!!!
156
 
Razume se, da sem to pismo hipoma prebral. Ker se mi je pa zdelo nevarno, pokazati ga brž Dolarja, ki je še nepremakljivo zrl v vrata riparjeve hiše, mu rečem, naj gre z mano, ker se mi zdi, kje bi utegnila biti Ema. Res gre z mano. Po poti ga po ovinkih pri­pravljam na to, da bi se utegnila ji kaka nesreča pri­petiti. Pri prvih besedah pa že obstoji, se obrne va-me in reče z neko divjo odločnostjo:
Zabavno berilo.
 
Iz sodnijskega življenja.
„Gospod! Vi ravnate z mano, kakor zdravnik z bolnikom, ki nima druzega pričakovati ko smrt. Lepo in hvala vam! Al jaz sem že mnogo strašnega prestal, zá-me se vam ni treba bati. Zato pripoznajte brez ovin­kov: To, o čemur vi pravite, da se utegne meni pripe­titi, se je že pripetilo. Vi ste prej brali pismo — —"
Po spominu starega skušenega pravnika.
 
Spisuje Jakob Alčšovec.
„Tu je pismo, berite!" pravim jaz aprevidivši, da se ne dá dalje skrivati, kar je, in mu podam pismo. V trenutku ga prebere, obraz mu postane jeklen in mirno mi reče:
Iz globočine morja.
 
(Dalje.)
„To pismo naj bo moje, ker mi je porok njene neugasljive ljubezni. — Zdaj pa idiva, gospod sveto­valec, da vam poročam o svojem potovanji, kolikor vam to iz sicer natančnega poročila mojega ne bo jasno. To naj bo še zadnje delo moje, potem — že vem, kaj je tudi meni storiti."
Razume se, da sem to pismo hipoma prebral. Ker se mi je pa zdelo nevarno, pokazati ga brž Dolarja,
 
„Nesrečnež" — ga ustavim jaz strmeč — „kaj mi­slite! Ste li že gotovi, da je mrtva? Jaz mislim in se nadjam, da dozdaj ni še izpeljala svojega sklepa. Do­kler ni natančnega, neovržljivega dokaza o njeni smrti, je moja in vaša dolžnost iti za njo in napeti vse moči, da jo rešiva, če še mogoče. Zato tečeva, kolikor mo­reva, jaz navzgor, vi navzdol ob vodi. Hitiva brez za­mude. Tu se zopet snideva ali pa na mojem domu. Zdaj velja! Hitiva in upajva, da ni še prepozno."
 
Obupni mladeneč, kateremu se je pri mojih bese­dah zopet zabliskala iskrica nade po obrazu, mi stisne roko in se spusti v tek, ker sva imela le še par kora­kov do vode tekoče skoz mesto. Jaz pa, nezaupajoč vse naglosti svojih nog in ker mi je biio vendar vse ležeče nad tem, da se zabrani nesrečni namen revice, naznanim vsakemu policaju, na katerega naletim, ob kratkem, kaj se je zgodilo ali se ima zgoditi, in vsi ti se razkrope na vse kraje ob vodi. Sam pa hitim, kar se da, čez most in ob vodi navzgor, dva policaja na isti strani navzdol, dva pa na nasprotni navzgor, tako da sta oba brega naša. Trdno upajoč, da ji bomo ubra­nili skočiti v vodo, če še ni skočila, tečem ob bregu navzgor, kar me noge nesó.
 
157
Ne bom popisoval obširno, kako so vsi iskali in iskali in da sem slednjič vrnivši se vtrujen in spehan v policijski stražnici zvedel, da je bilo vse iskanje zastonj; nihče ni nič zapazil, tudi od ljudi, katere so spraševali, ni nihče nič zvedel. Tedaj je morala revica prej v vodo skočiti in pismo njeno bilo je resnično. Pozno ponoči vrne se tudi Dolar, tako, kakor mi; nje­gova zadnja nada je bila oprta ná-me. Molčé posluša moje sporočilo, potem odide obljubivši mi, da bo drugo jutro prišel dopolnit svoje pismeno poročilo o lovu go­ljufa Spitlerja.
 
ki je še nepremakljivo zrl v vrata Kiparjeve hiše, mu rečem, naj gre z mano, ker se mi zdi, kje bi utegnila biti Ema. Res gre z mano. Po poti ga po ovinkih pri­pravljam na to, da bi se utegnila ji kaka nesreča pri­petiti. Pri prvih besedah pa že obstoji, se obrne va-me in reče z neko divjo odločnostjo:
„Gospod! Vi ravnate z mano, kakor zdravnik z bolnikom, ki nima druzega pričakovati ko smrt. Lepo in hvala vam! Al jaz sem že mnogo strašnega prestal, zd-me se vam ni treba bati. Zato pripoznajte brez ovin­kov: To, o čemur vi pravite, da se utegne meni pripe­titi , se je že pripetilo. Vi ste prej brali pismo--------H
„Tu je pismo, berite!" pravim jaz aprevidivši, da se ne dd dalje skrivati, kar je, in- mu podam pismo. V trenutku ga prebere, obraz mu postane jeklen in mirno mi reče:
„To pismo naj bo moje, ker mi je porok njene neugasljive ljubezni. — Zdaj pa idiva, gospod sveto­valec, da vam poročam o svojem potovanji, kolikor vam to iz sicer natančnega poročila mojega ne bo jasno. To naj bo še zadnje delo moje, potem — že vem, kaj je tudi meni storiti".
jjNesrečnež" — ga ustavim jaz strmeč — >>kaj mi­slite! Ste li že gotovi, da je mrtva? Jaz mislim in se nadjam, da dozdaj ni še izpeljala svojega sklepa. Do­kler ni natančnega, neovržljivega dokaza o njeni smrti, je moja in vaša dolžnost iti za njo in napeti vse moči, da jo rešiva, če še mogoče. Zato tečeva, kolikor mo­reva, jaz navzgor, vi navzdol ob vodi. Hitiva brez za­mude. Tu se zopet snideva ali pa na mojem domu. Zdaj velja! Hitiva in upajva, da ni še prepozno."
Obupni mladeneč, kateremu se je pri mojih bese­dah zopet zabliskala iskrica nade po obrazu, mi stisne roko in se spusti v tek, ker sva imela le še par kora­kov do vode tekoče skoz mesto. Jaz pa, nezaupajoč vse naglosti svojih nog in ker mi je biio vendar vse ležeče nad tem, da se zabrani nesrečni namen revice, naznanim vsakemu policaju, na katerega naletim, ob kratkem, kaj se je zgodilo ali se ima zgoditi, in vsi ti se razkrope na vse kraje ob vodi. Sam pa hitim, kar se da, čez most in ob vodi navzgor, dva policaja na isti strani navzdol, dva pa na nasprotni navzgor, tako da sta oba brega naša. Trdno upajoč, da ji bomo ubra­nili skočiti v vodo, če še ni skočila, tečem ob bregu navzgor, kar me noge nes6.
Ne bom popisoval obširno, kako so vsi iskali in iskali in da sem slednjič vrnivši se vtrujen in spehan v policijski stražnici zvedel, da je bilo vse iskanje za-stoDJ; nihče ni nič zapazil, tudi od ljudi, katere so spraševali, ni nihče nič zvedel. Tedaj je morala revica prej v vodo skočiti in pismo njeno bilo je resnično. Pozno ponoči vrne se tudi Dolar, tako, kakor mi; nje­gova zadnja nada je bila oprta na-me. Molčč posluša moje sporočilo, potem odide obljubivši mi, da bo drugo jutro prišel dopolnit svoje pismeno poročilo o lovu go­ljufa Spitlerja.
Vsak človek si bo mislil, da mi po dogodbah pre­teklega dne ne bi bil hotel zaspanec v oči, če bi tudi ne bil videl debelega po Dolarju mi izročenega paketa spisov na mizi. Kdo se bo tedaj čudil, da sem se ga lotil in ga jel prebirati. Bil je tako mikaven, da vso noč nisem zatisnii oči, marveč bral tako dolgo, da sem vse prebral ravno, ko je dan mi pogledal skoz okna. Tu podam kratek posnetek vseh Dolarjevih spisov.
 
Dolar je dobro vedel, da Spitler ne bo nesel v Ameriko Evropskega denarja — vsaj vsega ne, marveč da ga bo zameni! ali za nakaznice do kakega trgovca v New-Yorku ali pa v S. Francesco, in da bo to gotovo storil na tistem kraju, kjer bo šel na ladijo, ker se mu vsled zvito izpeljane goljufije ni bilo bati, da bi se hu- dodelstvo njegovo tako naglo zvedelo ter da bi se sledila za njim. V Hamburgu je mislil iti na morje, tedaj je gotovo tudi tam kje denar zamenjal. Zato se Dolar pelje naravnost v Hamburg, kjer že drugi dan zve, da je pred par tedni nekdo v treh dneh v denarnih bankah zamenil blizo 100.000 gold. za amerikanske dolarje, za 200.000 gold. pa kupil nakaznic do bankirjev v S. Francesco. Imena teh bankirjev si je Dolar zapisal. Dva dni je moral potem čakati, da se je odpeljala la-dija proti Kubi; naravnost v S. Francesco pa tisti čas ni bila nobena namenjena, zato ni šlo drugače, ko da se pelje do Kube in skuša od tod priti do S. Francesco. Predno se odpelje, spremeni svoj obraz kolikor mogoče, da bi ga Spitler, če bi na Kubi že nanj naletel, ne spozaal, — in govori le francoski in angleški. Brado si da rasti, vrh tega maže obraz z neko razjedno ru-javkasto vodo, ki se prime kože, da postane rujavkasta ali ogorela, na nos si pritisne bunčico in natakne zelen­kasta očala, vrh tega si obveže še vrat, kakor da bi imel na njem kako oteklino. Tak se pelje proti Kubi, kamor čez tri tedne srečno dospe. V St. Jago popra-šuje po ladijab, katere in če so katere prišle v kratkem iz Vera Cruza ali New-Yorka, ravno tako, če je že ka­tera odpeljala se proti S. Fraocesco. Pa kar tu zvč, je zelo zmedeno; še pri luknem uradu, kjer se vpisujejo prišle in odšle ladije in kjer je pokazal svojo pooblast-nico, mu niso^šli nič kaj na roko. Eden uradnikov je cel6 rekel: ,,Ce kdo prinese z Evrope k nam denarja, dobro! Drugače bi bilo, ko bi na enak način ušel z našim denarjem v Evropo". Tako Dolar ni mogel zve­deti druzega, ko da ste se pred kratkem dve ladiji, pa-robrod in trgovska barka, odpeljali proti jugu, morda proti S. Fraocesco ali pa drugam. Tedaj se mu ni bilo muditi, ampak odpelje se s prvim parobrodom, name­njenem do S. Francesco. Na morji jih vjame vihar in jim nagaja, tako da so še le v pet tednih z zel6 po­kvarjeno ladijo prijadrali do mesta.
Dolar je dobro vedel, da Spitler ne bo nesel v Ameriko Evropskega denarja — vsaj vsega ne, marveč da ga bo zameni! ali za nakaznice do kakega trgovca v New Yorku ali pa v S. Francesco, in da bo to gotovo storil na tistem kraju, kjer bo šel na ladijo, ker se mu vsled zvito izpeljane goljufije ni bilo bati, da bi se hudodelstvo njegovo tako naglo zvedelo ter da bi se sledilo za njim. V Hamburgu je mislil iti na morje, tedaj je gotovo tudi tam kje denar zamenjal. Zato se Dolar pelje naravnost v Hamburg, kjer že drugi dan zve, da je pred par tedni nekdo v treh dneh v denarnih bankah zamenil blizo 100.000 gold. za amerikanske dolarje, za 200.000 gold. pa kupil nakaznic do bankirjev v S. Francesco. Imena teh bankirjev si je Dolar zapisal. Dva dni je moral potem čakati, da se je odpeljala ladija proti Kubi; naravnost v S. Francesco pa tisti čas ni bila nobena namenjena, zato ni šlo drugače, ko da se pelje do Kube in skuša od tod priti do S. Francesco. Predno se odpelje, spremeni svoj obraz kolikor mogoče, da bi ga Spitler, če bi na Kubi že nanj naletel, ne spozaal, — in govori le francoski in angleški. Brado si da rasti, vrh tega maže obraz z neko razjedno rujavkasto vodo, ki se prime kože, da postane rujavkasta ali ogorela, na nos si pritisne bunčico in natakne zelen­kasta očala, vrh tega si obveže še vrat, kakor da bi imel na njem kako oteklino. Tak se pelje proti Kubi, kamor čez tri tedne srečno dospe. V St. Jago poprašuje po ladijab, katere in če so katere prišle v kratkem iz Vera Cruza ali New Yorka, ravno tako, če je že ka­tera odpeljala se proti S. Fraocesco. Pa kar tu zvč, je zelo zmedeno; še pri luknem uradu, kjer se vpisujejo prišle in odšle ladije in kjer je pokazal svojo pooblastnico, mu niso šli nič kaj na roko. Eden uradnikov je celó rekel: „Če kdo prinese z Evrope k nam denarja, dobro! Drugače bi bilo, ko bi na enak način ušel z našim denarjem v Evropo." Tako Dolar ni mogel zve­deti druzega, ko da ste se pred kratkem dve ladiji, parobrod in trgovska barka, odpeljali proti jugu, morda proti S. Fraocesco ali pa drugam. Tedaj se mu ni bilo muditi, ampak odpelje se s prvim parobrodom, name­njenem do S. Francesco. Na morji jih vjame vihar in jim nagaja, tako da so še le v pet tednih z zeló po­kvarjeno ladijo prijadrali do mesta.
Brž ko stopi, vsled hude vožnje zel6 bolehen, na suho, poda se k mestni policiji, da bi se tam legitimiral in prosil pomoči, ako je bo treba. A tu mu niso ver­jeli, in malo je manjkalo, da ga niso zaprli; vzeli pa so mu vsa pisma in mu jih dali nazaj še le, ko se je oglasil pri nemškem poslancu, kateri jih je potem nazaj tirjal in zahteval policijske pomoči za Dolarja, če mu je bo treba. Policija in sodnija ste to pomoč res ob­ljubili, ali koliko je bila ta obljuba vredna, pokazalo se je pozneje. (Dal. prih.)
 
Brž ko stopi, vsled hude vožnje zeló bolehen, na suho, poda se k mestni policiji, da bi se tam legitimiral in prosil pomoči, ako je bo treba. A tu mu niso ver­jeli, in malo je manjkalo, da ga niso zaprli; vzeli pa so mu vsa pisma in mu jih dali nazaj še le, ko se je oglasil pri nemškem poslancu, kateri jih je potem nazaj tirjal in zahteval policijske pomoči za Dolarja, če mu je bo treba. Policija in sodnija ste to pomoč res ob­ljubili, ali koliko je bila ta obljuba vredna, pokazalo se je pozneje.
 
Po teh sitnostih poišče Dolar one bankirje, do ka­terih je imel Spitler denarne nakaznice v Hamburgu. Ne eden ni hotel o tem nič vedeti, vsak pa je trdil, da dozdaj ni bilo nikogar z enakimi nakaznicami po denar in da tako veliki zneski v tem času sploh niso bili iz­plačani. „Če je to res — in zakaj ne bi bilo?" — si misli Dolar — „potem Spitlerja še ni bilo sem, mora biti še le na poti. Zdaj mi ne bo ušel." Najame si tedaj stanovanje blizo lake in kedar se bliža kaka ladija, jo gré čakat k morju kolikor mogoče med prve čakalce, katerih je bilo vselej veliko.
 
172
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu starega skušenega pravnika.
Spisuje Jakob Alčšovec.
Iz globočine morja.
(Dalje.)
Po teh sitnostih poišče Dolar one bankirje, do ka­terih je imel Spitler denarne nakaznice v Hamburgu. Ne eden ni hotel o tem nič vedeti, vsak pa je trdil, da dozdaj ni bilo nikogar z enakimi nakaznicami po denar in da tako veliki zneski v tem času sploh niso bili iz­plačani. ,,Ce je to res — in zakaj ne bi bilo?" — si misli Dolar — „potem Spitlerja še ni bilo sem, mora biti še le na poti. Zdaj mi ne bo ušel." Najame si tedaj stanovanje blizo lake in kedar se bliža kaka la-dija > jo gr® čakat k morju kolikor mogoče med prve čakalce, katerih je bilo vselej veliko.
Tako hodi in hodi, več bark prijadra iz različnih krajev, tudi s severa, on ogleduje in pazi na vse po­potnike, katerih stopi vselej več ali manj na suho, ali ne enega ni, ki bi bil Spitlerju količkaj podoben. Ban­kirji, pri katerih se vrh tega večkrat glasi, vsi še vedno trdijo, da ni bilo nikogar po denar z omenjenimi na­kaznicami.
 
Tako čakajočemu preteko trije meseci, o Spitlerji ni še duha ne sluha. Kiavern in pobitega duha, pa tudi nekoliko bolebnega telesa — ker Evropejcem južni in jako sparjeni zrak tega mesta ne vgaja, se sprehaja nekega dne ob bregovji zunaj mesta in ker je vročina se pod drevjem neprenesljiva, malo postoji ter si brise čelo. Ko se pri tem malo nazaj ozre, vidi dva evro-pejsko oblečena človeka na videz v živahnem pogovoru iti za sabo. Da bi ju ne motil, grč v stran tako, da ga zakriva grmovje. Ni ga volja sicer paziti na njun pogovor, ki je bil jako glasen, a vdari mu na uho glas in sicer v nemškem jeziku, glas, katerega dobro pozna, čegar lastnika išče, — glas Spitlerja.
Tako čakajočemu preteko trije meseci, o Spitlerji ni še duha ne sluha. Kiavern in pobitega duha, pa tudi nekoliko bolebnega telesa — ker Evropejcem južni in jako sparjeni zrak tega mesta ne vgaja, se sprehaja nekega dne ob bregovji zunaj mesta in ker je vročina še pod drevjem neprenesljiva, malo postoji ter si briše čelo. Ko se pri tem malo nazaj ozre, vidi dva evropejsko oblečena človeka na videz v živahnem pogovoru iti za sabo. Da bi ju ne motil, gré v stran tako, da ga zakriva grmovje. Ni ga volja sicer paziti na njun pogovor, ki je bil jako glasen, a vdari mu na uho glas in sicer v nemškem jeziku, glas, katerega dobro pozna, čegar lastnika išče, — glas Spitlerja.
„Tu lahko malo postojiva" — spregovori isti hip drugi globočji glas v manj gladki nemščini — »kajti vrag me vzemi, vi hitite, kakor da bi za nama gorelo, goapod Schmid. Strela, če se vročine ne bom stopil!"
 
„Se pač vidi, gospod Bernard" — odgovori meni dobro znani glas — „da hoje niste navajeni. Vendar, če malo postojiva ali se tu ob drevesa nasloniva , ker klopi tu ni, kakor pri nas v — v Manheimu po spre­hajališčih, bo tudi meni všeč, kajti to solnce je vroče ko razbeljeno jeklo. Ce je vse leto tako, potem grem pač rajše v Evropo nazaj, ko da bi kupil vase posestvo, katero vrh tega še tako drago držite. 100.000 pesos — premislite!"
„Tu lahko malo postojiva" — spregovori isti hip drugi globočji glas v manj gladki nemščini — „kajti vrag me vzemi, vi hitite, kakor da bi za nama gorelo, goapod Schmid. Strela, če se vročine ne bom stopil!"
 
„Se pač vidi, gospod Bernard" — odgovori meni dobro znani glas — „da hoje niste navajeni. Vendar, če malo postojiva ali se tu ob drevesa nasloniva, ker klopi tu ni, kakor pri nas v — v Manheimu po sprehajališčih, bo tudi meni všeč, kajti to solnce je vroče ko razbeljeno jeklo. Če je vse leto tako, potem grem pač rajše v Evropo nazaj, ko da bi kupil vaše posestvo, katero vrh tega še tako drago držite. 100.000 pesos — premislite!"
 
„Ni predrago, verjemite!"
 
Potem začne „Bernard", kakor ga je tovariš ime­noval, na dolgo in široko razkladati prednosti svojega posestva, Dolar pa steguje vrat, da bi čez grmovje ali med grmovjem videl obraz ooega, katerega je Bernard „Schmida" imenoval. Ker so bile besede zel6 glasne, se je mogel še bolj približati in ko zagleda obraz „Schmida", je gotov, da je to Spitler, čeravno po glasu o tem že prej ni več dvomil. Tedaj je Spitler tu, že davno tu, kajti z ladijami, kar jih je prijadralo vpričo Dolarja, se ni mogel pripeljati, ker bi se mu nikakor ne bil mogel memo paznih oči zmuzniti. To je zasta­vica , katere pa Dolar nima časa ugibati, kajti ravno odgovori „Schmid" na vso hvalo Bernardovo: „Vse ta utegne biti, kakor vi pravite. A mene tu ne veseli dalje bivati, kraj je nezdrav. Pa je še nekaj druzega , kar me žene od tod. Od policije sem dobil namreč nazna­nilo, da je sem prišel nek — norec, ki nekoga išče, kateremu bi utegnil jaz podoben biti, in da, če mi ta norec kaj stori, policija ne bo odgovorna za me. Norci — to veste — so nevarni, zato bi se mu rad umaknil."
Potem začne „Bernard", kakor ga je tovariš ime­noval, na dolgo in široko razkladati prednosti svojega posestva, Dolar pa steguje vrat, da bi čez grmovje ali med grmovjem videl obraz onega, katerega je Bernard „Schmida" imenoval. Ker so bile besede zeló glasne, se je mogel še bolj približati in ko zagleda obraz „Schmida", je gotov, da je to Spitler, čeravno po glasu o tem že prej ni več dvomil. Tedaj je Spitler tu, že davno tu, kajti z ladijami, kar jih je prijadralo vpričo Dolarja, se ni mogel pripeljati, ker bi se mu nikakor ne bil mogel memo paznih oči zmuzniti. To je zasta­vica, katere pa Dolar nima časa ugibati, kajti ravno odgovori „Schmid" na vso hvalo Bernardovo: „Vse ta utegne biti, kakor vi pravite. A mene tu ne veseli dalje bivati, kraj je nezdrav. Pa je še nekaj druzega, kar me žene od tod. Od policije sem dobil namreč nazna­nilo, da je sem prišel nek — norec, ki nekoga išče, kateremu bi utegnil jaz podoben biti, in da, če mi ta norec kaj stori, policija ne bo odgovorna zá-me. Norci — to veste — so nevarni, zato bi se mu rad umaknil."
 
„Ali ga poznate?"
 
„Ravno to je, kar me skrbi, ne poznam ga, sicer bi ga že vedel na stran spraviti. Saj imate tu ljudi, ki za denar ved6, kje tiči človeku srce !"
„Ravno to je, kar me skrbi, ne poznam ga, sicer bi ga že vedel na stran spraviti. Saj imate tu ljudi, ki za denar vedó, kje tiči človeku srce!"
„0, ne manjka se jih in še dragi niso. Za par pesos, pa zgine tisti, ki je komu na poti, da se jim le prej pokaže."
 
,,Bankirji, pri katerih sem zameni! nakaznice in ki so zaslužili pri njih lep denar, so mi obljubili pokazati
„O, ne manjka se jih in še dragi niso. Za par pesos, pa zgine tisti, ki je komu na poti, da se jim le prej pokaže."
 
„Bankirji, pri katerih sem zamenil nakaznice in ki so zaslužili pri njih lep denar, so mi obljubili pokazati ga ali vsaj natančno popisati. Pa dozdaj so mi le toliko vedeli povedati, da nosi zelene očali in je kak Francoz ali Anglež. Kedar zdaj pride, ga bo bankir skušal pridržati, med tem pa bo v stranskem oddelku pripravljen fotograf njegov obraz fotografiral."
 
173
ga ali vsaj natančno popisati. Pa dozdaj so mi le to liko vedeli povedati, da nosi zelene očali in je kak Francoz ali Anglež. Kedar zdaj pride, ga bo bankir skušal pridržati, med tem pa bo v stranskem oddelku pripravljen fotograf njegov obraz fotografiral."
„Haba! Po fotografični sliki ga bode dotični po­močnik že spoznal. Toda, gospod Schmid, idiva. Zdaj imam že zopet toliko sape, da lahko greva nazaj. Po­toma se lahko še kaj pogovoriva."
Lahko si vsak misli , kako je bilo po tem pogo­voru Dolarju pri srcu. On čaka in čaka Spitlerja, med tem pa je pod imenom „Schmid" že davno, gotovo že pred njim, prišel v S. Francesco. Zdaj bi bil — se ve <da — v njegovih rokah, ako bi imel kako pomoč. Da mu pa na policije in sodnije pomoč ni se zanašati, to mu je jasno po lastnih besedah Spitlerjevih , kateri je po policiji skoro s prstom dobil svarilo, česa se mu je bati in kaj naj stori. S pravico in javno silo ne more hud delniku do kože, to mu je brž jasno, spustiti pa svojega plena tudi noče na noben način, zato sklene z zvijačo nadalje ravnati.
Brž ko sta Spitler ali ,,Schmid" in Bernard odšla, stopi tudi on za njima in vzame očali z očes, ker mu beseda Sp tlerjeva, da norec nosi zelene očali, še doni po ušesib. Najprvo tedaj je treba zvedeti za stanovanje Spitlerjevo, kako dalje se ravnati, to hoče pozneje pre­mišljevati.
Sprehajališče se med tem bolj in bolj oživi, ker je opoldanska vročina nekoliko se vlegla, zato mu je lahko približati se onima, za katerima je šel. Kes ga nista zapazila in ko se pred neko hišo vstavita, gre pogumno memo in sliši Spitlerja, katerega še enkrat natanko v obraz pogleda, reči: „Na večer ob devetih. V prvem nadstropji na cesto, saj veste".
Dolar si brž zapomni hišno številko in ime ceste, potem grd domu, da bi skoval nov načrt, po katerem bi Spitlerja dobil v pest. Kak načrt si je skoval, bo iz sledečega razvidno. (Dal. prih.)
 
Lahko si vsak misli, kako je bilo po tem pogo­voru Dolarju pri srcu. On čaka in čaka Spitlerja, med tem pa je pod imenom „Schmid" že davno, gotovo že pred njim, prišel v S. Francesco. Zdaj bi bil — se vé da — v njegovih rokah, ako bi imel kako pomoč. Da mu pa na policije in sodnije pomoč ni se zanašati, to mu je jasno po lastnih besedah Spitlerjevih, kateri je po policiji skoro s prstom dobil svarilo, česa se mu je bati in kaj naj stori. S pravico in javno silo ne more hudodelniku do kože, to mu je brž jasno, spustiti pa svojega plena tudi noče na noben način, zato sklene z zvijačo nadalje ravnati.
 
Brž ko sta Spitler ali „Schmid" in Bernard odšla, stopi tudi on za njima in vzame očali z očes, ker mu beseda Spitlerjeva, da norec nosi zelene očali, še doni po ušesib. Najprvo tedaj je treba zvedeti za stanovanje Spitlerjevo, kako dalje se ravnati, to hoče pozneje premišljevati.
 
Sprehajališče se med tem bolj in bolj oživi, ker je opoldanska vročina nekoliko se vlegla, zato mu je lahko približati se onima, za katerima je šel. Kes ga nista zapazila in ko se pred neko hišo vstavita, gre pogumno memo in sliši Spitlerja, katerega še enkrat natanko v obraz pogleda, reči: „Na večer ob devetih. V prvem nadstropji na cesto, saj veste".
 
Dolar si brž zapomni hišno številko in ime ceste, potem grê domu, da bi skoval nov načrt, po katerem bi Spitlerja dobil v pest. Kak načrt si je skoval, bo iz sledečega razvidno.
227
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu starega skušenega pravnika.
Brezimni uporabnik