Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 32:
nikoder, strica«, žalostno reče ter posluša na vse strani.
 
Razdraženi glasovi se približujejo. Mimo gresta prepiraje se mož in žena. Kmalu za njima se giblje v somraku človeška podoba veselo si pevajoč. Njena hoja je nestanovitna, zdi se, kot bi merila dolgost in širokost ceste. Deklica prestrašena {{prelom strani}} vstane s sedeža; zapazila je, da je bil mimogredoči mož pregloboko pogledal kozarcu na dno in zato zbeži urno kot srna v hišo.
 
»Strica še ni, Špela«, reče dekle z jokajočim glasom, v hišo stopivši. » Danes so predolgo na lovu ostali; ko bi se jim le kaka nesreča ne bila pripetila«.
Vrstica 46:
To je bil prav medvedji glas, in luč, ki je zdaj prisvetila njemu v obraz, pokazala je tudi človeka medvedu podobnega. Njegovo telo ni bilo sicer veliko, a zato tembolj široko in okroglo. Pleča je imel široka in močna, velike roke so imele podobo lopat; bile so žulave in žilave ter z lasci poraščene. Na kratkih in širokokoračnih nogah se je gugala njegova postava. Imel je debelo glavo, od spredaj do vzadi plešasto, niti j eden las se ni videl na njej; človek bi bil skoro dvomil, da so na ti gladki, svetli koži bili kdaj vzrastli lasje. A kar mu je narava bila z glave vzela, povrnila mu je obilo na drugi strani: z njegove široke brade je visela dolga kodelja, mehka in gladka kot sama svila. Izpod košatih obrvij so gledale majhne, bistre oči. — Človek, ki ga je prvikrat videl, bil bi se lahko njegove nenavadne podobe prestrašil. Duša kakega človeka se sploh sodi po zvunanji podobi, pa pri tem človeku je bila zopet enkrat velika izjema. Naš znanec ni bil tak, kakoršen se je videl. Pod to okorno podobo je tičalo najboljše jedro, bilo najblažje srce.
 
Doktor Jarnej, tako so ga ljudje imenovali, bil je mož okoli petinšestdesetih let. Od kod je bil prišel, nihče ni prav vedel. Mlajši ljudje so se ga spominjali, odkar so živeli; pa tudi starejšim se je tako godilo. Vedeli so le toliko povedati, da se je bil pred davnimi leti med njimi naselil. To pa je bilo tako-le. Neka hiša sredi vasi je bila svoje dni prišla na kant. Doktor Jarnej stopi med ljudi in črez nekoliko minut {{prelom strani}} je bila hiša njegova. Župljani so godrnjali na neznanega prišleca in se izogibali njega in njegove hiše. Hudo se je ubogemu doktorju s početka godilo; nobeden sosed mu ni hotel pri opravilih pomagati. Nič ni pomagalo, da je prijazno govoril z otroki, da je hodil v cerkev, da je beračem dajal vbogajme ter ni nikomur nikdar nič zalega rekel ah storil. Prestrašeni praznoverni ljudje so menili, on se hlini, da jih zamore potém laže napadati ter v zanjke loviti. Ko je pa enkrat v vasi nastala kužna bolezen in je doktor Jarnej z največjo ljubeznijo in postrežljivostjo lečil in zdravil bolnike, a za obilni trud ni hotel prejemati nobenega plačila, odprle so se ljudem oči. Spoznali so, da je on njihov najboljši prijatelj in dobrotnik. In niso se zmotili: že nad trideset let je bil doktor Jarnej blagoslov vsemu trgu. Zdravil je ljudi in živino, podpiral reveže z denarjem in svetom, poučeval otroke ter sploh skrbel za blagostanje celega trga. In tako ljubljen in spoštovan od vsakega, živel je doktor Jarnej srečen in zadovoljen med svojimi ter je popolnoma pozabil, da razun njega in njegovih dragih mu tržanov še drug svet stoji.
 
Doktor Jarnej se zdaj vsede za mizo, sname kapo z glave, nategne svoje kratke noge ter si jame z veliko pisano ruto pot brisati s čela.
Vrstica 56:
==II.==
 
Kmalu potem je imel doktor na snažno pokriti mizi okusno pečenko, veliko skledo solate in steklenico rumenega {{prelom strani}} vinca. Jelica vzame pletenico v roke ter se tiho vsede stricu nasproti. Špela streže med tem doktorju ter hodi važno sem in tja po. Zna se ji, da ji nekaj teži srce; rada bi nekaj povedala, pa si ne upa govoriti. Saj ji je bila predobro znana doktorjeva navada, ktero so morali vsi na tanko spoštovati, da kedar je on jedel, ni smel nihče besede ziniti.
 
Doktor je med tem časom z največjo slastjo jedel. Jelica ga z otročjim dopadjenjem opazuje in njeni drobni prstki pletejo z nenavadno urnostjo nogavico naprej.
Vrstica 77:
 
Jelica porine svečnik bliže strica, da bi laže čital, potem vzame hitro naočnike iz miznice ter jih poda stricu, nekako v skrbeh rekóč: »Kaj ne, stric, da nocoj ne pojdete več z doma, ko bi tudi kdo Vaše pomoči potreboval ? Tako utrujeni ste in tako pozno je že.«
{{prelom strani}}
 
Doktor nič ne odgovori. Natakne naočnike, odpečati prvo pismo, ki mu ravno pride pod prste, ter se va-nj zagleda.
 
Vrstica 96:
»In zdaj pa srečno, Jelica! Spat idi, pa ne bodi za-me nič v skrbeh; jutre pri zajuterku se zopet vidiva. — Z Bogom, Špela; opravljaj lepo, kar sem ti naročil, pav se ne drži tako kislo, kakor da bi bila grizla pelin. — Ženske, ženske! Ha, ha, ha!« — In šel je.
 
Špela, ki je ves čas, ko je doktor svoje želje izrekaval, stala kot kip, sklene zdaj zavzeta roke in vzdihuje: »Našemu gospodu se meša v glavi, Jelica. Komaj so prišli domú utrujeni in zmučeni, pa že zopet odidejo, a še ne povedó, kam. {{prelom strani}}
— Pa sobo za tujce naj bi pospravila? Koga hočejo neki še v hišo privleči? Ali nas ni že dovolj? — Pa voz sena hoče joTonetu na hribu poslati in mi sami smo ga letos tako pičlo pridelali, da bo morala živina to zimo še stradati, ako hočemo izhajati. Ubožali bodemo, to jaz prorokujem; spomni se. Jelica, mojih besed. Ne, tega bi jaz ne prestala, od tuge bi mi počilo srce. — Ah, ah, ah!« — Spustivši se na stol, pokrije si lice z zastorom ter se glasno zajoče.
 
Vrstica 113:
»Ranjen ni, hvala Bogu«, povzame nató zopet besedo, »a revež ima želodec popolnoma prazen, kar znači, da nesrečnik ni najmanj tri dni ničesar použil; onemogel je od slabosti. — To se mi čudno zdi. Mož je sicer precej dobro rejen, čedno oblečen, in njegova zvunanjost sploh kaže, da je boljšega stanú. Žepe ima tudi prazne«, nadaljuje, pregledujoč tujcu vse žepe; »niti jednega listka, niti žepne rute, ničesar ni, kar bi moglo vsaj nekoliko razjasniti njegove okoliščine. Res, čudna prikazen to. — Povejte mi, Tomaž, kako ste ga pa zasledili?«
 
»Sekala sva s tovarišem v gozdu les«, odgovori mož, ki je bil krščen za Tomaža, »kar priteče na enkrat moj {{prelom strani}} Sultan k meni, glasno lajajoč. Ker je na moje svarjenje, da naj jenja, le še bolj lajal in cvilil ter me začel celó po kolenih nekako pomenljivo drapati, pustiva s tovarišem delo in greva za Sultanom.
 
Kako četrt ure nas zvesta žival vodi po gozdu, veselo pred nama skakajoč, ko prideva do znane votline pod pečino. Tú se Sultan ustavi. Midva stopiva v votlino in najdeva tujca na tleh ležečega. Menila sva prvi trenutek, da imava mrliča pred seboj, a potem, ko najdeva, da mu žila še rahlo bije, a rane nikjer na njem ni bilo videti, spoznala sva takoj, da je v omotici. Začela sva ga z vodo škropiti, kar pa nič ni pomagalo. Ko nama moja žena prinese ob štirih popoldne južino, poskušala sva mu nekoliko kapljic vina v usta vlivati. Nató je nesrečnik res nekoliko globje dihal. To nama je dalo upanje, da še utegneva moža smrti oteti. Hitro sklenem iti po Vas, gospod doktor, ker sem vedel, da ste Vi v takih rečeh v celem našem okraju najbolj zvedeni. Ženo s tovarišem pa sem pustil pri tujcu. Ker pa Vas nisem našel domá, napisal sem Vam oni listič, naj se Vam izroči, brž ko se z lova povrnete. No, drugo Vam je znano.«
Vrstica 141:
Ko je drugo jutro doktorjeva družina vstajala, bil je tuji
mož že rešen smrti, a nezavest ga še ni bila zapustila.
{{prelom strani}}
 
Špela se je močno prestrašila, zvedevši, da se je črez
noč hiša za jednega človeka pomnožila in ta je še povrh bil
Vrstica 193:
cilja. O, povejte mi, dragi gospod, ali Vam je morda
znano, kje v ti okolici stanuje neki doktor Jarnej.«
{{prelom strani}}
 
»Kaj hočete od njega?« popraša doktor nemirno in ob
jednem radovedno.
Vrstica 245:
»Vi vidite pred seboj že popolno zastarelega moža,
dasi še petdesetega leta nisem dovršil. Ne borbe v življenju
ali pomanjkanje, kakor bi kdo sodil, so me postarale; ime {{prelom strani}}
sem, Bogu bodi hvala, vedno vsega dovolj; ampak nepremagljivo
poželenje, pohajati po svetu, neko večno hrepenenje
Vrstica 291:
cilj. Toda brez denarja se nisem mogel podati na tako dolgo
pot. Ker sem pa vedel, da bi od starišev nikdar za to ne
dobil potrebnega denarja, čakal sem na primerno priliko, da {{prelom strani}}
po poštenem ali nepoštenem potu, to mi je bilo vse jedno,
pridem do denarja.«
Vrstica 343:
sem iz njega izkupil, zagotovila mi je za nekaj časa brezskrbno
življenje tudi onkraj morja.«
{{prelom strani}}
 
»Toda kaj početi z otrokom? —Ah, nesrečni trenutek,
v kterem je dozorel v meni sklep, ki sem ga tudi brezsrčno
Vrstica 398:
zbežim kakor besen naprej. Zbal sem se, še enkrat slišati
glas lastnega otroka, ko bi se slučajno vzbudil.«
{{prelom strani}}
 
»Tekel sem dalje, ne oziraje se na levo, ne na desno,
vedno naprej, naprej po temnem gozdu.«
Vrstica 452:
»Kolikokrat sem se hotel vrniti v domovino, a vselej
so me zadržavale različne zapreke. Vendar, z božjo pomočjo,
po dolgih štirinajstih letih srčnih borb in bridkega kesanja {{prelom strani}}
sem se mogel podati na pot. Nekaj tisočakov tolarjev sem
si bil s pridnostjo in varčnostjo prihranil. Z njimi sem si
Vrstica 506:
»Ali ne bom Jelice še videl?« poprašal je bolnik drugo
jutro, brž ko je doktor prišel k njemu.
{{prelom strani}}
 
Doktor je bil namreč potem, ko je mož svojo povest
dokončal, tujcu naznanil, da je on isti doktor, ki je bil njegovo
Vrstica 560:
ljubil kakor lastnega otroka, in če ji tudi nisem tega nikdar
z ljubkovanjem kazal, vedela je prav dobro, kako mi je draga.«
{{prelom strani}}
 
»Zato mi je ta njena prva žalost presunila dušo. In
tedaj tudi nisem imel še poguma, odkriti ji, da ste Vi njen oče.«
Vrstica 613:
ostanem vedno pri Vas. Bojim se tega možá, dasi slutim, da
je on — moj oče.«
{{prelom strani}}
 
Doktor se lahno iznebi Jeličinega objema. Glas se mu
trese, okó mu je rosno, ko odvrne polglasno: »Jelica, tvoj
Vrstica 664:
»Prazen želodec in pa raztrgano obleko je prinesel seboj,
drugega nič. — Pri nas da bi bilo veselo življenje?« ponavljala
je še enkrat Špela vsa razdražena. »Povem ti, Mica, {{prelom strani}}
da večjega nereda in nemira še ni bilo v naši hiši, kar pomnim.
Jaz mislim, da se mojemu rajnkemu možu v njegovem temnem
Vrstica 716:
»Mica, počakaj vendar, da skupaj greve«, kliče Špela
za njo. In ko jo dospé, reče nekoliko v zadregi:
{{prelom strani}}
 
»Nič preveč okoli ne raznašaj, kar sem ti zaupala; kaj
češ, skrb in premnogo dela me včasih razburi, da vse bolj
Vrstica 769:
njena ljubezen bila tudi še zmirom pri starem doktorju Jarneju
z dušo in srcem.
{{prelom strani}}
 
Njen oče je to kmalu spoznal. Spočetka je prenašal to
mirno; saj mu je pamet jasno pravila, da Jelica čisto naravno
Vrstica 821:
dospevši obišče najprej župana, ki mu je bil od nekdaj dober
prijatelj. Od njega je slišal samo pohvalne vesti o Jeličinem
očetu. Marljiv, natančen, vesten, pošten v vsakem oziru, glasila {{prelom strani}}
se je županova sodba. »Jedino, kar se mi pri njem ne
dopada, je njegova mračnost in vedna zamišljenost. Z nikomur
Vrstica 869:
našli ste tudi tolikanj zaželeni zaslužek, kteri Vas, če tudi
menda ne tako, kakor bi želeli, toda vsaj z najpotrebnejšim
preskrbuje. — Kaj hočete več božjih darov? — Ali se ne {{prelom strani}}
spominjate, v kako revnem stanu so Vas pobrali milosrčni
ljudje?«
Vrstica 922:
meč v njegovo občutno srce, in vsled tega se je njegova zavest
za trenutek zatemnila.
{{prelom strani}}
 
Tedaj to je bilo plačilo, da je svoje dni pobral zapuščeno
sirotico, da je za njo po očetovsko štirinajst let skrbel,
Vrstica 977:
čuval njeno življenje in jo redil in vzgajal. Kaj pa ste Vi
storili za svojo hčer? Povejte mi to?«
{{prelom strani}}
 
»Ne ponavljajte mi, kar še predobro vem«, odvrne na
to vprašanje mož nekoliko osramočen; »za trud in skrb, ki
Vrstica 1.033:
očeta. Le potem bode, tako si je mislil, laže prebila ločitev
od svojih dragih oseb in izgubo domovine svoje.
{{prelom strani}}
 
Ne bodemo popisovali, kako se je prestrašilo ubogo
dekle začuvši, da mora za očetom v daljni, komaj po imenu
Vrstica 1.081:
zdeli ti dnevi dolgi; nestrpno je čakal na določeno uro odhoda
svojega.
{{prelom strani}}
 
Jelica se je bila v zadnjih štirinajstih dnevih duševno
razvila za najmanj dve leti. Izginil je z njenega obličja
Vrstica 1.134:
 
Tri dni pozneje, v jutro krasnega jesenskega dneva,
sučeta se naša dva potovalca med veliko gnečo ljudij na {{prelom strani}}
prostornem pristanišču morskega mesta Haver na severnem
Francoskem. Potovalcev v Ameriko je bilo isti dan na stotine
Vrstica 1.187:
Potniki so se podali na vrh ladije in ondi z rutami
in klobuki še enkrat pozdravljali Evropo.
{{prelom strani}}
 
»Z Bogom, suha zemlja! Z Bogom Evropa! Bog vas
čuvaj, znance in prijatelje!« klicali so iz dna srca in solze
Vrstica 1.241:
jednomer sanjala; ona ni mogla skoro zapopasti, da bi vse,
kar vidi in čuje, bila resnica, da bi tako nemirno življenje
odslej naprej bila njena osoda, da bi nikdar več ne uživala {{prelom strani}}
blaženega mirú tihega, srečnega domačega trga! A kar je
največ tudi v šumu, v kterem se je gibala zdaj, pogrešala,
Vrstica 1.295:
v prvih bridkostih svojega življenja; toda po toliko potrebnem
spanju je ona isto noč zastonj vzdihovala.
{{prelom strani}}
 
==IX.==
 
Vrstica 1.349:
 
Ljudje na njej niso več mogli stati po koncu. In ko so
večerjali, morali so se z nogami mize krepko držati, krožnike {{prelom strani}}
pa v roki imeti, sicer bi se zvrnili. — Ono noč so bdeli
potniki v obedni sobi, nihče si ni upal iti v kamrico spavat.
Vrstica 1.405:
Ladija se je vsled tega zakasnila najmanj kakih 30 ur in
bode tedaj več kakor petnajst dnij do Nju-Jorka potrebovala.
{{prelom strani}}
 
Ljudje so bili zavoljo te vesti jako nevoljni; toliko že
hrepené po suhi zemlji, a zdaj se jim nenadoma podaljša to
Vrstica 1.459:
Viharji so ponehavali, morje se je upokojevalo, pihal je jug,
ki je delal zrakovje toplo in prijetno.
{{prelom strani}}
 
Samo po jutrih in večerih je gosta megla delala parobrodu
preglavico, ker ni videl pota pred seboj; bali so se
Vrstica 1.513:
bi ne bilo med njimi kužnih boleznij; saj brez zdravniškega obiska
in dovoljenja ne sme nobena ladija jadrati v pristanišče.
{{prelom strani}}
 
Še le potem se velikanska ladija počasi in ponosno pomika
naprej.
Vrstica 1.567:
smo do tukaj zasledovali, svoji osodi; vrnimo se k našima
dvema znancema.
{{prelom strani}}
 
Tudi Jelico in njenega očeta najdemo v gneči tujcev,
ravno na suho stopivših.
Vrstica 1.624:
Vendar ji ni prošnje odbil. Šla sta v cerkev, kjer se je
ravno sveta maša čitala.
{{prelom strani}}
 
Jelico je prijetno iznenadila pobožnost, ktero je ondi
videla. Cula je namreč večkrat pripovedovati, da po velikih
Vrstica 1.676:
doktorja Jarneja prorokovanje, da Jelica ne preživi
tujine?!
{{prelom strani}}
 
Pri ti misli ga naudaja čut kesu podoben, da je Jelico,
še nežno rastlino, odtrgal mili svoji domovini.
Vrstica 1.730:
 
»Oče, oče!« zakliče Jelica vidno prestrašena, »Vi ste
hudi na-me, a jaz ne vem, s čim bi Vas bila užalostila. Verujte {{prelom strani}}
mi, da sem Bogu zeló hvaležna, da sem Vas našla in
da bivam na Vaši strani. Ne govorite mi torej o veselicah in
Vrstica 1.784:
 
In tako je ona od jutra do večera vedno bila pri delu.
To je tudi za njen duševni mir bilo mnogo vredno. Med {{prelom strani}}
vednimi opravki je manj čutila bolest po domovini, ktero je
njeno srce toliko trpelo.
Vrstica 1.841:
ne pripetila, vzdihovala je neprestano. Kaj bi tedaj
počela sirota v tem daljnem tujem svetu brez njega?
{{prelom strani}}
 
Kajti ona se je zdaj bila s pravo otročjo udanostjo
oklenila očeta, če tudi niso bile njemu dane lastnosti, koga
Vrstica 1.893:
osrečevati, a pri tem se začel močno bati, da ne bi Jelica
resno obolela.
{{prelom strani}}
 
V kratkem se je čutil ravno tako nezadovoljnega, kakor
pred nekterimi meseci, predno je odpotoval v Ameriko.
Vrstica 1.950:
veselo vidim, kakor si bila nekdaj pri stricu. Jaz si ne vem
več pomoči.«
{{prelom strani}}
 
»Zdravnik méni, da samó razvedrenje ti utegne povrniti
nekdanje zdravje; a kar drugim hasni, škoduje tebi!
Vrstica 2.002:
pa pri tem najbolj bolelo, bilo je spoznavanje, da odkar oče
dolgo v noči izostaja, ni več proti njej tako prijazen in
skrben kot nekdaj. Zdelo se ji je tudi, da postaja vselej nevoljen, {{prelom strani}}
ko ga ona vsako noč pri njegovem povratku s prijaznimi
besedami: »Dobro došli, oče!« pozdravlja.
Vrstica 2.059:
Pogled na krasno prirodo ima neskončen upliv na človeško
čuvstvovanje. On vzbuja vesele ali žalostne, blage ali nečimurne
misli in občutke, namreč takošne, kakoršnim je najbolj {{prelom strani}}
njegova duša nagnjena. Priroda ne stvarja občutkov v
nas, temveč jih samo oživlja. Tudi Jelici se je pri tem krasnem
Vrstica 2.112:
vselej, ko je hotela govoriti, posilil jo je jok. A vedela je,
da oče ne more njenih solz strpeti. čemú ga tedaj dražiti?
{{prelom strani}}
 
Take misli in občutki sprehajajo ubogo deklico, med
tem ko jo najčarovnejša noč obdaje.
Vrstica 2.169:
 
Ko to Jelica vidi, posili jo jok.
{{prelom strani}}
 
Da oče nikoli trezen domú ne prihaja, vedela je predobro;
a kako žalosten je pogled na človeka, ki ne zna brzdati
Vrstica 2.228:
Skočil je kvišku in hodil z dolgimi koraki gor in dol
po sobi, mrmraje nerazumljive besede.
{{prelom strani}}
 
Na enkrat se ustavi pred Jelico, ki se je v kotu sobe
tiho, a bridko jokala.
Vrstica 2.281:
temnim, mokrotnim podzemskim hramom. A še ta je bil
skoro prazen.
{{prelom strani}}
 
Snopič slame in staro plahto črez, ki je služila obema
za posteljo, polomljena miza, črviva klop in nekaj na pol
Vrstica 2.336:
srčni strani je začutila včasih močno bodenje, da ji je vsled
tega sape zmanjkovalo.
{{prelom strani}}
 
Ves dan je vzdihovala, a ko je zvečer oče domú prihajal,
sprejemala ga je vendar vselej s smehljajočim obrazom.
Vrstica 2.389:
»Jelica«, povzame med tem, ko je slastno jedel kos
črnega kruha, »upam dobiti službo. Čital sem v časopisu, da
v neki sviloprejski tovarni kurjača nujno potrebujejo. Sklenil {{prelom strani}}
sem, oglasiti se za to službo. Takoj jutre poj dem tja osebno
se ponujat, kajti s pismi se malo ali nič ne opravi.«
Vrstica 2.447:
»a ravno zató si moram prizadevati, da zboljšam čim
prej najine žalostne razmere.«
{{prelom strani}}
 
»Kako hočeš ozdraveti pri najini veliki revščini! —
Tako življenje, kakor ga midva že blizu dva meseca imava,
Vrstica 2.504:
 
Bil je takrat poldan; zató ni bilo na vrtu videti sprehajalcev.
Le sem in tja je posamezen človek sedel na kaki {{prelom strani}}
klopi, bodi si bolnik ali starec, ki je, kakor ona, užival mir
in toploto jesenskega sobica.
Vrstica 2.561:
 
Strah jo je skoro vedno bolj nastajajoče teme.
{{prelom strani}}
 
Visoka drevesa so dobivala podobo črnih velikanov, netopiri
frčijo neprijetno čivkaje mimo nje in se neprestano
Vrstica 2.619:
Majhen, starikav gospod, okrajni zdravnik, približa se
Jelici, da jo preiskuje.
{{prelom strani}}
 
»Dekle ne potrebuje več moje pomoči«, reče nató; »revica
je umrla pred najmanj poldrugo uro za srčnim mrtvudom.
Vrstica 2.676:
Ali z božjo pomočjo hočem sedaj popraviti, kar sem
zakrivil; upam, da ni prepozno.
{{prelom strani}}
 
Bridke izkušnje zadnjega časa so me popolnoma spametovale;
ni me več strah, da bi kdaj zopet zabredel v
Vrstica 2.728:
In le v taki duši žari potém sočutje za tuje bolečine,
radodarnost in usmiljenje z reveži in druge lepe lastnosti.
{{prelom strani}}
 
Takó se je godilo tudi Jeličinemu očetu. V nesreči se
je udajal takoj obupu in tedaj je pozabil popolnoma na Boga;
Vrstica 2.788:
in ker je menila, da me danes še ne bode nazaj, šla je h
kakemu sosedu, da ji večer hitreje preide.
{{prelom strani}}
 
Hitro se podá od stanovanja do stanovanja, poprašujóč
po Jelici, a po vsej hiši ni o njej ne duha ne sluha.
Vrstica 2.842:
Še le opoldne, potém ko je celo uro prežal na-nj, sešel se
je z njim.
{{prelom strani}}
 
Čuvaj je kmalu uganil iz njegovih besed, da išče mož
ono deklico, ktero je bil on sam sinoči na vrtu mrtvo našel.
Vrstica 2.899:
Na odrih, mizam podobnih, ležijo na golih deskah drug
poleg drugega mrliči vseh stanov, spolov in starostij.
{{prelom strani}}
 
Pri nogah vsakega je deščica, na kteri je zapisano, kje
in kdaj so mrtveca našli.
Vrstica 2.955:
bila zdaj bela kot sneg, njegova še pred tremi četrtletji ravna
postava je bila sključena in hoja nestalna.
{{prelom strani}}
 
Iz udrtega očesa pa se je znalo, da je neka dušna pobitost,
neka skrita bol napravila ono brzo in žalostno izpremembo.
Vrstica 3.011:
glasom, »umrè jih stotine in stotine na dan vsled
revščine in gladú.«
{{prelom strani}}
 
Ni mogoče!« sežejo kmetje jednoglasno doktorju v besedo.
»Vi nas hočete s hudimi popisi prestrašiti, da bi nam
Vrstica 3.063:
 
»Če si z ničim na tujem postal danes gospod, ravno
tako nevedé in hitro si lahko jutre berač. A Bog vas čuvaj {{prelom strani}}
revščine v tujini. Brezčutno bo tuji gospod mimo tebe šel,
ko boš ti gladú umiral.«
Vrstica 3.117:
veže, nič več ne veseli; ko bi me le smrt kmalu pobrala
iz mučnega življenja.
{{prelom strani}}
 
Jelica je umrla pred pol letom, umrla gladú, pomanjkanja;
revici je počilo srcé!
Vrstica 3.173:
 
»V imenu vseh pričujočih Vam obetam, da se nikdar
več ne bomo dali motiti od nesrečne misli, izseliti se od tod. {{prelom strani}}
Ravnati se hočemo po Vaših nasvetih: bolj marljivo se dela
poprijeti in pridnejše gospodariti z zaslužkom.«