Potovanja in premišljevanja nekega bankovca: Razlika med redakcijama

Ta dijak je bil izvoljen, da bankovcu pot pokaže med brate Slovence. Vesela je ta pot bila bankovcu, žalostna dijaku. Prvi nastopi prvo veliko potovanje med ljudi brez skrbi in strahu, obdarovan z vsem, kar potrebuje za izpolnjevanje svojih namenov, dijak pa je prišel na Dunaj iskat višjega pouka v poklicu in stanu, katerega si je izvolil po dolgem premišllevanju, in zdaj se mora domov vrniti, ker se je zmotil nad ljudmi in mu je pot zaprta do višjega uka. Njegovi starši so bili dokaj premožni in upati je smel dijak vsaj nekaj pomoči od doma. Pa pri odhodu je oče rekel: „Ljubi moj sin, ker si stan izvolil, ki ni po moji volji, ne dobiš od mene vinarja več. Čemu bi te zakladal, da bi izredil iz tebe goljufa in oderuha? Žal mi je, da sem te do zdaj zakladal tako zastonj.« Bratje in sestre so pa dejali: „Več si že hiši pojedel in zapravil, kakor bodo znašale naše dote; ako ti oče še kaj pridajo, nam kratijo doto." Dijak pa se ni dal pregovoriti. Z malo denarjem in mnogim upanjem je prisopel v podonavsko mesto. Tu je denar potekel, srečni upi se pa spolniti niso hoteli. Dunaj ni Ljubljana in človek, ki bi se ogledal vrlega dijaka, je na Dunaju bela vrana. Pisal in pisal je dijak domov po denar, odgovora pa ni dobil, ker očetu, ki je že bil voljan nekaj poslati lačnemu sinu, so jele bližnje in daljne tete prigovarjati: naj ljubezen do sina pokaže, da ga nazaj privabi v domovino. Očetovska ljubezen je tedaj bila vzrok, da je moral sin brez denarja, ko ni mogel živeti ob zraku in prahu, slovo dati staremu cesarskemu mestu in visokemu Štefanovemu zvoniku, slovo je dal dijak izvoljenemu nauku, katerega se je kdaj v mirni Ljubljani tolikokrat veselil; slovo je dal zlatim upom in svetlim gradovom, ki jih je bil sezidal: vsej sreči, ki jo je mislil uživati po trudu malo let, je dal slovo za vekomaj. Molče je sedel dijak in solzica mu je igrala v očeh, ko je hlapon zavriskal in ga v burnem teku odpeljal od zibelke modrosti in sreče, h kateri ga več nazaj ne bo pripeljal.

 

{{prelom strani}}

Pridni in delavni narodi so veliko bolj prebrisani kakor leni, ki so zadovoljni s tem, kar jim plodna narava deli po majhnem trudu. — Prebrisane glave pa višje omike ne žele edino zavoljo omike, ampak z omiko hočejo doseči tudi višjo veljavo med ljudmi. Mogočnemu vplivu je pa potrebno tudi dostojno premoženje, katero podpira tisto veljavo, ki si jo je človek z omiko pridobil. Ako tedaj bistre glave iz nižjih stanov dosežejo z omiko tudi večje posestvo, je to prav dobro, ker tako razširja se omika, beraštvo in revščina se manjša in zgublja, prevelika posestva se dele, manjša se množijo in v deželo prihaja enakomernost premožnosti in blagostanja; ljudje spoznavajo, da so enaki med seboj, in zvonec nosi med njimi, kdor si ga je zaslužil po dušnih prednostih. Da pa eden zvonec nosi, ukoreninjeno je v naturi človeški; kdor se zave svoje moči, zbudi se v njem tudi želja, zvonec nositi med slabšimi in podvračati jih svoji volji. Srečni ljudje, katerim zapoveduje najpametnejši! Bolje je tedaj, da omiko in z njo veljavo doseči morejo tudi nebogati, kakor pa je bila tista dolga doba zgodovine, v kateri je revnim pot bila zaprta do višjih stopenj, ko je bila vsa omika in mogočnost pri premožnih, ki so se imenovati začeli višje stanove. V dolgem prevzetnem gospodarjenju so se plemenitašili, kot bi bili svetejše krvi; zatirali so enake pravice sorodnih ljudi, silili so jih v sužnost in roboto, vladali so jih s trdo roko, sodili med njimi po svojem pravu in v svoj prid; trdili so celo, da premoženje, katerega je nižji podedoval po starih očakih in katero je tako staro in tako pravično pridobljeno kakor grad plemenitaški, je reveževo samo po milosti tiste peščice plemenitaških gospodov. Tako je včasih bilo v dolgi dobi srednjega veka. Pa popihala je milejša sapa po zemlji, ki je nesla omiko po široki deželi iz trdnih gradov v rastoča mesta in nizke koče sužnjih kmetov; odprla je oči njih bistrim sinom, da so spregledali, da so spoznali resnice kakor svet stare, zdaj na novo zbujene. Medtem ko so plemeniti gospodje v prirojeni prevzetnosti mirno dremali, trdno zaupovaje v moč svojega imena in s silo prisvojenih, pa kot postava zastaranih pravic, so njihovi podložniki prebrisane glave ušli iz kletke. Dospevši k spoznanju pravic občečloveških in enakosti vseh ljudi, stopili so moško pred gospodo, izdrli so palico in meč iz njih rok in nekdanjemu sužnju ni več zaprta pot moči in veljave, ko je dosegel potrebno omiko. Močno se je razširila omika, postali so mnogi gospodje, manj trdo je postalo gospostvo; spoznana enakopravnost vseh ljudi je naredila, da se veljavni možje ne trudijo več samo za lastni prid, temveč z lepimi in dobrimi napravami za blagostanje vseh, za razširjanje omike in lajšanje ubožnosti. V srečnejši dobi živimo, katero nam je pripeljala razširjena omika. Enakost imena in pravic se bo vedno bolj utrdila, kakor bolj se bo videlo, da je omika v lasti vseh ljudi. Nič več se ne bode vrnila doba srednjega veka, ampak nastala bodo drugačna pravila, ki se zdaj začenjajo, in drugačne prenaredbe, kakor smo jih kdaj imeli. Srečna tedaj bistra glava iz preprostih stanov, ki jo more omika povzdigniti čez navadne ljudi med najvišje može, da z blago voljo in dobrimi vedami koristiti more stanovom, ki so ga rodili, in vsemu narodu. Vendar tudi zdaj ne more doseči vsaka bistra glava take sreče in moči. Mož, ki bi bil umel izvrstno vladati celo deželo, je vodil vse dni plug na njivi očetovski; imel je v sebi glavo in pogum vrlega vojskovodja, pa čredo je vodil po planini in moril le divje kozle. Oni je mazal surova znamenja ob cestah in postal bi bil morebiti imeniten slikar, ako bi bil imel potrebnih darov Plutovih, ako bi mu bil v mladosti prijatelj pokazal pravo pot. Pravijo {{prelom strani}} sicer nekateri, da si izvrstna glava sama predere pot do višje vede in umetnosti. Mnogo takih zgledov je v zgodovini, pa morebiti je tudi veliko mož, ki so nepoznani in neslavni umrli v kmečkih rovtah; in postali bi bili svetle zvezde na nebu naroda, ako bi bili mogli videti šolo in bukve. Dospeli so drugi precej daleč na poti do časti, pa obsijala bi jih bila višja slava, ako bi bili znanstvu darovali tudi tiste ure, v katerih so se morali truditi za nizke vsakdanje skrbi. Veliko jih je omagalo po prvem nesrečnem naskoku, veliko jih je pa sreča iz pomanjkanja bankovcev vrgla v drugi stan, za katerega niso imeli poklica in veselja.