Iz globočine morja: Razlika med redakcijama

▲Brž drugi dan se poda, kakor je bil, k bankirju, o katerem je Spitler govoril. Ta ga res pridržuje in po strani pogledaje zapazi v bližnjem prostoru res foto­grafa, ki se zel6 podviza, da bi dognal svoje delo. Da bi bila podoba njegova tim bolje zadeta , stoji Dolar nalašč prav pri miru; slednjič, ko je bilo V3e gotovo, ga bankir odpravi z obljub), da mu bo poslal brž na­znanilo, ko se bo kdo s takimi nakaznicami oglasil, in da naj mu on (Dolar) pusti le številko hiše, v kateri stanuje, tu. Dolar mu zap;še številko neke hiše v na­sprotnem delu mesta, katero je videi enkrat na svojem sprehodu. Ker pa vsemu temu še prav ne upa, marveč misli, da bo bankir koga poslal za njim gledat, če bo res podal se v to bišo, se napoti tje in ko se priliČno, prižigajoč si smodko, nazaj ozre, zapazi res, da nekod za njim leze. Na to gre dalje do iste hiše , katero je bankirju naznanil, stopi v vežo, malo počaka tam, po­tem pa, vtaknivši očali v žep, se poda po drugih potih do svojega stanovanja. Tu si spremeni vnovič obraz in obleko in ko gre zopet s hiše, bi ga bil vsak gledal za dobro rejenega mladenča, ki nima ves ljubi dan nič druzega opraviti, nego postopati po mestu. Kot tak nagovori dva ob voglu sloneča čioveka, katerima je na raztrganih obrazih videti , da se dasta najeti za vsak posel, v slabi španjščini. katere se je bil tu že naučil, in ju praša, če mu hočeta storiti neko ljubav. Pri tem zažvenkljd s srebrom v žepu. Obraza spremeoivši v prijazno kremženje pravita, da ju je volja služiti go­spodu.

▲,5Dobro! Jaz ne zahtevam veliko, a plačam dobro", nadaljuje Dolar.

▲ „0 senor, razumiva" — je obeh odgovor — „vam je kdo pri neki doni (ženski) napoti, o že razumiva — tako-le. (Pri tem pokažeta dvoje na obeh straneh ostrih nož.) Ne bova zgrešila, zanesite se."

▲„Motita se, prijatelja! Tega ne zahtevam, ker ni­sem prepričan še, ali tisti človek res zalezuje mojo dono. Marveč ravno to spaziti naj bo vajina naloga.u

▲Na to jima naznani Dolar hišo, kjer je Spitlerjevo stanovanje, jima tega natanko popise in naroči, da ga neprenehoma eden izmed nju straži, a tako, da oni ne bo o tem nič zapazil; potem pa da mu sporočita, kam in kedaj kam gre. Zato dobi vsak po 3 sreberojake na dan, morda še več, kakoršno bo sporočilo. Junaka zadovoljno prikimata in prejmeta vsak po 5 srebernja-kov naprej.

▲Dobro sta stražila, Dolar je zvedel za vsak korak, katerega je Spitler storil. Ali to je bilo drago, Dolar je preračunil, da s svojim denarjem na ta način ne bo dolgo shajal, ker ga je polovica že potrošena. Zato ga je jako razveselilo sporočilo enega najetih ,,juoakov", ki je na večer prišel povedat, da je straženi ,,senoi" ta dan bil pri treh bankirjih (bili so tisti, katere je imel Dolar zapisane), potem pa jel pospravljati po svojih sobah, kakor da bi mislil odpotovati. Dolar d& junaku 10 srebernjakov in naročivši mu, da naj jutri še ostreje pazi, se poda k luki in zve tam, da ima brž drugo jutro odriniti parobrod preko Kube v Evropo na Spanjsko. Hitro se da peljati na ladijo in praša, če je še kak prostor prazen za popotnike.

▲,,Prostora dovolj! V Evropo se je oglasil dozdaj en sam popotnik z imenom ,,Schmid', odgovori kapitan.

▲,,Vpišite tedaj še mene", pravi Dolar, kateremu srce veseija poskakuje.

▲Kapitan ga vpiše in mu veli drugo jutro zarano priti, ker z zoro odrine ladija. Dolar je res na vse zgodaj že z vso svojo pičlo popotno robo na ladiji in kmalu za njim se — kaka radost! — Spitler pripelje na parobrod. Piščalka zapiska in parobrod začne sopi-hati ter pomikati se v obširno morje.

▲Kako ravnati, da tiček ne uide s kleti, o tem Dolar še ni imel pravega načrta : za prvo se mu zdi potrebno, da Spitlerju ne pride prepogosto pred oči, kajti dasi-ravno je bil zelč spremenjen in ga Spitler v hiši Ki­parjevi prav za prav ni nikoli prav dobro videl, se mu je vendar varnejše zdelo, ogibati se ga kolikor mogoče; za drugo pa sklene kolikor mogoče marljivo opazovati Spitlerja, zato prosi kapitana, naj bi mu dal spalnico če mogoče blizo Schmida, ker oba potujeta v Evropo, tedaj najdalje izmed vseh drugih, in se bosta drug dru-zega privadila. Kapitan vstreže tej želji in odkaže „Gutmanuu (na to ime je imel namreč Dolar popofni list) Čedno sobico tik Spitlerjeve; stena je bila tenka, tedaj je bilo mogoče kaj slišati, kar se je na oni strani godilo ali govorilo. Pozneje je pa Dolar v to steno v kotu še linico zvrtal in va-njo vteknii zarnašek, kate­rega je izdrl, kedar je hotel Spitlerja z očesom opazo­vati. Na ta način se mu je posrečilo zvedeti, da ima budodelnik ves denar v amerikanskih velikih bankovcih zavit v dolgem, plošnatem , širokemu pasu podobnem mehurji z usnja in z gutaperko tako zalitem , da voda ni mogla nikakor do tega, kar je bilo v njem; ta me­hur ali pas je imel noč in dan krog života na nagi koži opasan.

▲To vedeti je bilo za Dolarja najvažnejše, kajti na ta način se ni mogel zgubiti denar, dokler se bi Spitler sam ne zgubil. Prvi trenutek šine Dolarju misel v glavo, kapitanu vse razodeti ter na podlagi sodnijskih pooblastil in pisem zahtevati od njega, naj prime hudo-deloika, mu odvzame denar, njega pa zapre in varuje ter ga v Evropi odda gosposki. Toda to misel brž zopet ovrže, ko se spomni hudih in britkih skušinj, katere je v Ameriki z gosposkami doživel. Varnejše se mu toraj zdi, gosposko še le v Evropi, ko bo Spitler stopil na suho , klicati na pomoč , do tje pa ga le opazovati in skrbeti za to, da oni ne bo zapazil preteče mu nevar­nosti. Oboje ni bilo ravno težko, kajti na ladiji je bilo* razen nju še več popotnikov, tedaj se ga je lahko ogibal tem bolj, ker Spitler sam ni iskal nobenega znanstva, ampak je bil le rajši sam in je malo govoril.

▲Do Kube je bila vožnja srečna in primerno nagla. Tu je ladija postala dva dni, priskrbela si vode, in dobila nekaj popotnikov do Evrope. Spitier se z ladije ni ganil in zato je tudi Dolar na nji ostal, češ, da je na suhem presoparno. Tretji jian so zopet na morji na poti naravnost proti Evropi. Stirnajst dni je bilo vreme vožnji zelo ugodno in kapitan je rekel, da bodo drug dan že videli Kanarske otoke, če bo tako lepo ko do-zdaj. Dolarju začelo je srce urnejše biti in naglejse kri poditi po žilah; spominjal se je, da bo kmalu do­segel svoj cilj, mislil se je že pri svoji Emi.

▲Ponoči pa se vzdigne vihar, ki traja s strašno silo tri dni in tri dolge noči. Trdna in močna ladija, ki je prej tako krepko orala si pot po polji morja, je zdaj neokorno truplo z lesa in železa, ječeče pod silo valov in vetrov, ki delajo ž njim, kar se jim zdi. Popotnike popade strah in groza, najplašnejše in najobupnejše se vede Spitier. Slaba vest in pa smrtna nevarnost — to se nikakor ne vjerua.

▲Posebno silovit je vihar tretjo noč. Kapitan že ne more več preračuniti, kje da so, le toliko je skoro go­tovo , da je bil parobrod zagnan daleč v stran proti jugu. Dozdaj še ni trpel posebne škode, le en mornar je bil po nekem drogu hudo ranjen. Parobrod pa se je vrlo ustavljal valovom, da si so mu neprenehoma rebra pokala. Zato je kapitan mislil, da bo srečno^ prestal nevihto, če ga ta ne zažene proti suhi zemlji. Ce bi te pa to zgodilo, potem se je bati najhujšega. Kak strah prešine tedaj vse, kar je na ladiji, ko nekdo zaupije:

▲ „Kdor more, reši se", je splošni klic, vse dere in ae rine proti čolnom, Dolarja, ki se je prepričal, da je Spitler se v notranjih prostorih, potiska veliko ljudi pred sabo tako, da nazaj nikakor ne more. Predno se prav zave, je z drugimi vred v čolnu, ki brzo odrine od ladije v valove s tremi drugimi vred. Od suhega sem se čuje klic, a kaj je Dolarju za rešitev lastnega življenja, če mu nesrečna osoda vzame to, čemur je po­svetil svoje življenje — Emo! Io to je zgubil, kajti zopet se čuje tresk in — valovi so požrli lepi parobrod, ki se je na dno pogreznil. V istem hipu zgrabi mo­gočen val tudi čoln ter ga zažene v nižavo. Dolar pride ob zavest. — —

▲Zbudi se na morskem bregu in gleda krog sebe. Bil je jasen solnČen dan.