Iz globočine morja: Razlika med redakcijama

odstranjenih 392 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= SodbaIz večneglobočine pravicemorja
| avtor= Jakob Alešovec
| opombe= Objavljeno v Kmetijske in rokodelske novice 1874, letnik 3336, št. 10 sl. v rubriki Zabavno berilo kot 67. del serije [[Iz sodnijskega življenja]]: Po spominu skušenega starega pravnika.
| obdelano=4
| spisano= Postavil in popravil [[Uporabnik:Plamenček|Luka Pavlin]].
 
Izrekši to odide. Drugi dan ima vsa pisma v ro­kah, katera bi mu utegnila služiti pri njegovem na­menu, in odrine, pustivši mi pismo za Emo s prošnjo, naj bi jaz skusil ga spraviti jej v roke, kar sem mu z veseljem obljubil, občudovajoč njegov pogum in moč njegove ljubezni do Eme in zato mu prav s srca želeč, da bi srečno dosegel svoj cilj.
 
Čez nekaj časa se mi je res posrečilo izročiti gospici Emi ono pismo. Imel sem pri Riparju nekaj opraviti, al ker je bil ravno po kratkem poslu z doma šel, me prosi hčerka (memo rečeno res krasna deklica), naj malo potrpim, in ostane pri meni v sobi, izgovar­jaje se, da mati še ni popolnoma napravljena. To mi je bila najlepša prilika oddati ji pismice, katero sem bil, nadjaje se take prilike, sabo vzel. Prebere ga, po­stane bleda in omahne, a z vso močjo se premagujoč me pogleda v obraz in reče:
 
„Bankirji, pri katerih sem zamenil nakaznice in ki so zaslužili pri njih lep denar, so mi obljubili pokazati ga ali vsaj natančno popisati. Pa dozdaj so mi le toliko vedeli povedati, da nosi zelene očali in je kak Francoz ali Anglež. Kedar zdaj pride, ga bo bankir skušal pridržati, med tem pa bo v stranskem oddelku pripravljen fotograf njegov obraz fotografiral."
 
„Haba„Haha! Po fotografični sliki ga bode dotični po­močnik že spoznal. Toda, gospod Schmid, idiva. Zdaj imam že zopet toliko sape, da lahko greva nazaj. Po­toma se lahko še kaj pogovoriva."
 
Lahko si vsak misli, kako je bilo po tem pogo­voru Dolarju pri srcu. On čaka in čaka Spitlerja, med tem pa je pod imenom „Schmid" že davno, gotovo že pred njim, prišel v S. Francesco. Zdaj bi bil — se vé da — v njegovih rokah, ako bi imel kako pomoč. Da mu pa na policije in sodnije pomoč ni se zanašati, to mu je jasno po lastnih besedah Spitlerjevih, kateri je po policiji skoro s prstom dobil svarilo, česa se mu je bati in kaj naj stori. S pravico in javno silo ne more hudodelniku do kože, to mu je brž jasno, spustiti pa svojega plena tudi noče na noben način, zato sklene z zvijačo nadalje ravnati.
Dolar si brž zapomni hišno številko in ime ceste, potem grê domu, da bi skoval nov načrt, po katerem bi Spitlerja dobil v pest. Kak načrt si je skoval, bo iz sledečega razvidno.
Brž drugi dan se podapodá, kakor je bil, k bankirju, o katerem je Spitler govoril. Ta ga res pridržuje in po strani pogledaje zapazi v bližnjem prostoru res foto­grafa, ki se zel6zeló podviza, da bi dognal svoje delo. Da bi bila podoba njegova tim bolje zadeta , stoji Dolar nalašč prav pri miru; slednjič, ko je bilo V3evse gotovo, ga bankir odpravi z obljub)obljubo, da mu bo poslal brž na­znanilo, ko se bo kdo s takimi nakaznicami oglasil, in da naj mu on (Dolar) pusti le številko hiše, v kateri stanuje, tu. Dolar mu zap;še številko neke hiše v na­sprotnem delu mesta, katero je videi enkrat na svojem sprehodu. Ker pa vsemu temu še prav ne upa, marveč misli, da bo bankir koga poslal za njim gledat, če bo res podal se v to bišo, se napoti tje in ko se priliČno, prižigajoč si smodko, nazaj ozre, zapazi res, da nekodnekdo za njim leze. Na to gre dalje do iste hiše , katero je bankirju naznanil, stopi v vežo, malo počaka tam, po­tem pa, vtaknivši očali v žep, se poda po drugih potih do svojega stanovanja. Tu si spremeni vnovič obraz in obleko in ko gre zopet s hiše, bi ga bil vsak gledal za dobro rejenega mladenča, ki nima ves ljubi dan nič druzega opraviti, nego postopati po mestu. Kot tak nagovori dva ob voglu sloneča čioveka, katerima je na raztrganih obrazih videti , da se dasta najeti za vsak posel, v slabi španjščini. katere se je bil tu že naučil, in ju praša, če mu hočeta storiti neko ljubav. Pri tem zažvenkljdzažvenkljá s srebrom v žepu. Obraza spremeoivšispremenivši v prijazno kremženje pravita, da ju je volja služiti go­spodu.
 
,5Dobro„Dobro! Jaz ne zahtevam veliko, a plačam dobro", nadaljuje Dolar.
 
„0„O senorseñor, razumiva" — je obeh odgovor — „vam je kdo pri neki doni (ženski) napoti, o že razumiva — tako-le. (Pri tem pokažeta dvoje na obeh straneh ostrih nož.) Ne bova zgrešila, zanesite se."
 
„Motita se, prijatelja! Tega ne zahtevam, ker ni­sem prepričan še, ali tisti človek res zalezuje mojo dono. Marveč ravno to spaziti naj bo vajina naloga.u"
 
Na to jima naznani Dolar hišo, kjer je Spitlerjevo stanovanje, jima tega natanko popisepopiše in naroči, da ga neprenehoma eden izmed nju straži, a tako, da oni ne bo o tem nič zapazil; potem pa da mu sporočita, kam in kedaj kam gre. Zato dobi vsak po 3 sreberojakesrebernjake na dan, morda še več, kakoršno bo sporočilo. Junaka zadovoljno prikimata in prejmeta vsak po 5 srebernja-kovsrebernjakov naprej.
 
Dobro sta stražila, Dolar je zvedel za vsak korak, katerega je Spitler storil. Ali to je bilo drago, Dolar je preračunil, da s svojim denarjem na ta način ne bo dolgo shajal, ker ga je polovica že potrošena. Zato ga je jako razveselilo sporočilo enega najetih ,,juoakov„junakov", ki je na večer prišel povedat, da je straženi ,,senoi„señor" ta dan bil pri treh bankirjih (bili so tisti, katere je imel Dolar zapisane), potem pa jel pospravljati po svojih sobah, kakor da bi mislil odpotovati. Dolar d& junaku 10 srebernjakov in naročivši mu, da naj jutri še ostreje pazi, se poda k luki in zvezvé tam, da ima brž drugo jutro odriniti parobrod preko Kube v Evropo na SpanjskoŠpanjsko. Hitro se da peljati na ladijo in praša, če je še kak prostor prazen za popotnike.
 
,,Prostora„Prostora dovolj! V Evropo se je oglasil dozdaj en sam popotnik z imenom ,,Schmid'„Schmid", odgovori kapitan.
 
,,Vpišite„Vpišite tedaj še mene", pravi Dolar, kateremu srce veseija poskakuje.
Kapitan ga vpiše in mu veli drugo jutro zarano priti, ker z zoro odrine ladija. Dolar je res na vse zgodaj že z vso svojo pičlo popotno robo na ladiji in kmalu za njim se — kaka radost! — Spitler pripelje na parobrod. Piščalka zapiska in parobrod začne sopi-hatisopihati ter pomikati se v obširno morje.
 
Kako ravnati, da tiček ne uide s kleti, o tem Dolar še ni imel pravega načrta : za prvo se mu zdi potrebno, da Spitlerju ne pride prepogosto pred oči, kajti dasi-ravnodasiravno je bil zelčzeló spremenjen in ga Spitler v hiši KiRi­parjevi prav za prav ni nikoli prav dobro videl, se mu je vendar varnejše zdelo, ogibati se ga kolikor mogoče; za drugo pa sklene kolikor mogoče marljivo opazovati Spitlerja, zato prosi kapitana, naj bi mu dal spalnico če mogoče blizo Schmida, ker oba potujeta v Evropo, tedaj najdalje izmed vseh drugih, in se bosta drug dru-zegadruzega privadila. Kapitan vstreže tej želji in odkaže „Gutmanuu (na to imeimé je imel namreč Dolar popofnipopotni list) Čednočedno sobico tik Spitlerjeve; stena je bila tenka, tedaj je bilo mogoče kaj slišati, kar se je na oni strani godilo ali govorilo. Pozneje je pa Dolar v to steno v kotu še linico zvrtal in va-njo vteknii zarnašekzamašek, kate­rega je izdrl, kedar je hotel Spitlerja z očesom opazo­vati. Na ta način se mu je posrečilo zvedeti, da ima budodelnik ves denar v amerikanskih velikih bankovcih zavit v dolgem, plošnatem , širokemu pasu podobnem mehurji z usnja in z gutaperko tako zalitem , da voda ni mogla nikakor do tega, kar je bilo v njem; ta me­hur ali pas je imel noč in dan krog života na nagi koži opasan.
 
To vedeti je bilo za Dolarja najvažnejše, kajti na ta način se ni mogel zgubiti denar, dokler se bi Spitler sam ne zgubil. Prvi trenutek šine Dolarju misel v glavo, kapitanu vse razodeti ter na podlagi sodnijskih pooblastil in pisem zahtevati od njega, naj prime hudo-deloikahudodelnika, mu odvzame denar, njega pa zapre in varuje ter ga v Evropi odda gosposkigospôski. Toda to misel brž zopet ovrže, ko se spomni hudih in britkih skušinj, katere je v Ameriki z gosposkamigospôskami doživel. Varnejše se mu toraj zdi, gosposkogospôsko še le v Evropi, ko bo Spitler stopil na suho , klicati na pomoč , do tje pa ga le opazovati in skrbeti za to, da oni ne bo zapazil preteče mu nevar­nosti. Oboje ni bilo ravno težko, kajti na ladiji je bilo* razen nju še več popotnikov, tedaj se ga je lahko ogibal tem bolj, ker Spitler sam ni iskal nobenega znanstva, ampak je bil le rajši sam in je malo govoril.
Do Kube je bila vožnja srečna in primerno nagla. Tu je ladija postala dva dni, priskrbela si vode, in dobila nekaj popotnikov do Evrope. Spitier se z ladije ni ganil in zato je tudi Dolar na nji ostal, češ, da je na suhem presoparno. Tretji jiandan so zopet na morji na poti naravnost proti Evropi. StirnajstŠtirnajst dni je bilo vreme vožnji zelo ugodno in kapitan je rekel, da bodo drug dan že videli Kanarske otoke, če bo tako lepo ko do-zdajdozdaj. Dolarju začelo je srce urnejše biti in naglejsenaglejše kri poditi po žilah; spominjal se je, da bo kmalu do­segel svoj cilj, mislil se je že pri svoji Emi.
227
 
Ponoči pa se vzdigne vihar, ki traja s strašno silo tri dni in tri dolge noči. Trdna in močna ladija, ki je prej tako krepko orala si pot po polji morja, je zdaj neokorno truplo z lesa in železa, ječeče pod silo valov in vetrov, ki delajo ž njim, kar se jim zdi. Popotnike popade strah in groza, najplašnejše in najobupnejše se vede Spitier. Slaba vest in pa smrtna nevarnost — to se nikakor ne vjeruavjema.
Zabavno berilo.
 
Iz sodnijskega življenja.
Posebno silovit je vihar tretjo noč. Kapitan že ne more več preračuniti, kje da so, le toliko je skoro go­tovo , da je bil parobrod zagnan daleč v stran proti jugu. Dozdaj še ni trpel posebne škode, le en mornar je bil po nekem drogu hudo ranjen. Parobrod pa se je vrlo ustavljal valovom, da -si so mu neprenehoma rebra pokala. Zato je kapitan mislil, da bo srečno^ prestal nevihto, če ga ta ne zažene proti suhi zemlji. CeČe bi tese pa to zgodilo, potem se je bati najhujšega. Kak strah prešine tedaj vse, kar je na ladiji, ko nekdo zaupije:
Po spominu starega skušenega pravnika.
 
Spisuje Jakob A 1 d š o v e c.
Iz globočiue morja.
(Dalje.)
Brž drugi dan se poda, kakor je bil, k bankirju, o katerem je Spitler govoril. Ta ga res pridržuje in po strani pogledaje zapazi v bližnjem prostoru res foto­grafa, ki se zel6 podviza, da bi dognal svoje delo. Da bi bila podoba njegova tim bolje zadeta , stoji Dolar nalašč prav pri miru; slednjič, ko je bilo V3e gotovo, ga bankir odpravi z obljub), da mu bo poslal brž na­znanilo, ko se bo kdo s takimi nakaznicami oglasil, in da naj mu on (Dolar) pusti le številko hiše, v kateri stanuje, tu. Dolar mu zap;še številko neke hiše v na­sprotnem delu mesta, katero je videi enkrat na svojem sprehodu. Ker pa vsemu temu še prav ne upa, marveč misli, da bo bankir koga poslal za njim gledat, če bo res podal se v to bišo, se napoti tje in ko se priliČno, prižigajoč si smodko, nazaj ozre, zapazi res, da nekod za njim leze. Na to gre dalje do iste hiše , katero je bankirju naznanil, stopi v vežo, malo počaka tam, po­tem pa, vtaknivši očali v žep, se poda po drugih potih do svojega stanovanja. Tu si spremeni vnovič obraz in obleko in ko gre zopet s hiše, bi ga bil vsak gledal za dobro rejenega mladenča, ki nima ves ljubi dan nič druzega opraviti, nego postopati po mestu. Kot tak nagovori dva ob voglu sloneča čioveka, katerima je na raztrganih obrazih videti , da se dasta najeti za vsak posel, v slabi španjščini. katere se je bil tu že naučil, in ju praša, če mu hočeta storiti neko ljubav. Pri tem zažvenkljd s srebrom v žepu. Obraza spremeoivši v prijazno kremženje pravita, da ju je volja služiti go­spodu.
,5Dobro! Jaz ne zahtevam veliko, a plačam dobro", nadaljuje Dolar.
228
„0 senor, razumiva" — je obeh odgovor — „vam je kdo pri neki doni (ženski) napoti, o že razumiva — tako-le. (Pri tem pokažeta dvoje na obeh straneh ostrih nož.) Ne bova zgrešila, zanesite se."
„Motita se, prijatelja! Tega ne zahtevam, ker ni­sem prepričan še, ali tisti človek res zalezuje mojo dono. Marveč ravno to spaziti naj bo vajina naloga.u
Na to jima naznani Dolar hišo, kjer je Spitlerjevo stanovanje, jima tega natanko popise in naroči, da ga neprenehoma eden izmed nju straži, a tako, da oni ne bo o tem nič zapazil; potem pa da mu sporočita, kam in kedaj kam gre. Zato dobi vsak po 3 sreberojake na dan, morda še več, kakoršno bo sporočilo. Junaka zadovoljno prikimata in prejmeta vsak po 5 srebernja-kov naprej.
Dobro sta stražila, Dolar je zvedel za vsak korak, katerega je Spitler storil. Ali to je bilo drago, Dolar je preračunil, da s svojim denarjem na ta način ne bo dolgo shajal, ker ga je polovica že potrošena. Zato ga je jako razveselilo sporočilo enega najetih ,,juoakov", ki je na večer prišel povedat, da je straženi ,,senoi" ta dan bil pri treh bankirjih (bili so tisti, katere je imel Dolar zapisane), potem pa jel pospravljati po svojih sobah, kakor da bi mislil odpotovati. Dolar d& junaku 10 srebernjakov in naročivši mu, da naj jutri še ostreje pazi, se poda k luki in zve tam, da ima brž drugo jutro odriniti parobrod preko Kube v Evropo na Spanjsko. Hitro se da peljati na ladijo in praša, če je še kak prostor prazen za popotnike.
,,Prostora dovolj! V Evropo se je oglasil dozdaj en sam popotnik z imenom ,,Schmid', odgovori kapitan.
,,Vpišite tedaj še mene", pravi Dolar, kateremu srce veseija poskakuje.
Kapitan ga vpiše in mu veli drugo jutro zarano priti, ker z zoro odrine ladija. Dolar je res na vse zgodaj že z vso svojo pičlo popotno robo na ladiji in kmalu za njim se — kaka radost! — Spitler pripelje na parobrod. Piščalka zapiska in parobrod začne sopi-hati ter pomikati se v obširno morje.
Kako ravnati, da tiček ne uide s kleti, o tem Dolar še ni imel pravega načrta : za prvo se mu zdi potrebno, da Spitlerju ne pride prepogosto pred oči, kajti dasi-ravno je bil zelč spremenjen in ga Spitler v hiši Ki­parjevi prav za prav ni nikoli prav dobro videl, se mu je vendar varnejše zdelo, ogibati se ga kolikor mogoče; za drugo pa sklene kolikor mogoče marljivo opazovati Spitlerja, zato prosi kapitana, naj bi mu dal spalnico če mogoče blizo Schmida, ker oba potujeta v Evropo, tedaj najdalje izmed vseh drugih, in se bosta drug dru-zega privadila. Kapitan vstreže tej želji in odkaže „Gutmanuu (na to ime je imel namreč Dolar popofni list) Čedno sobico tik Spitlerjeve; stena je bila tenka, tedaj je bilo mogoče kaj slišati, kar se je na oni strani godilo ali govorilo. Pozneje je pa Dolar v to steno v kotu še linico zvrtal in va-njo vteknii zarnašek, kate­rega je izdrl, kedar je hotel Spitlerja z očesom opazo­vati. Na ta način se mu je posrečilo zvedeti, da ima budodelnik ves denar v amerikanskih velikih bankovcih zavit v dolgem, plošnatem , širokemu pasu podobnem mehurji z usnja in z gutaperko tako zalitem , da voda ni mogla nikakor do tega, kar je bilo v njem; ta me­hur ali pas je imel noč in dan krog života na nagi koži opasan.
To vedeti je bilo za Dolarja najvažnejše, kajti na ta način se ni mogel zgubiti denar, dokler se bi Spitler sam ne zgubil. Prvi trenutek šine Dolarju misel v glavo, kapitanu vse razodeti ter na podlagi sodnijskih pooblastil in pisem zahtevati od njega, naj prime hudo-deloika, mu odvzame denar, njega pa zapre in varuje ter ga v Evropi odda gosposki. Toda to misel brž zopet ovrže, ko se spomni hudih in britkih skušinj, katere je v Ameriki z gosposkami doživel. Varnejše se mu toraj zdi, gosposko še le v Evropi, ko bo Spitler stopil na suho , klicati na pomoč , do tje pa ga le opazovati in skrbeti za to, da oni ne bo zapazil preteče mu nevar­nosti. Oboje ni bilo ravno težko, kajti na ladiji je bilo* razen nju še več popotnikov, tedaj se ga je lahko ogibal tem bolj, ker Spitler sam ni iskal nobenega znanstva, ampak je bil le rajši sam in je malo govoril.
(Dalje prihodnjič.)
234
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu starega skušenega pravnika.
Spisuje Jakob Alčšovec.
Iz globočine morja.
(Dalje.)
Do Kube je bila vožnja srečna in primerno nagla. Tu je ladija postala dva dni, priskrbela si vode, in dobila nekaj popotnikov do Evrope. Spitier se z ladije ni ganil in zato je tudi Dolar na nji ostal, češ, da je na suhem presoparno. Tretji jian so zopet na morji na poti naravnost proti Evropi. Stirnajst dni je bilo vreme vožnji zelo ugodno in kapitan je rekel, da bodo drug dan že videli Kanarske otoke, če bo tako lepo ko do-zdaj. Dolarju začelo je srce urnejše biti in naglejse kri poditi po žilah; spominjal se je, da bo kmalu do­segel svoj cilj, mislil se je že pri svoji Emi.
Ponoči pa se vzdigne vihar, ki traja s strašno silo tri dni in tri dolge noči. Trdna in močna ladija, ki je prej tako krepko orala si pot po polji morja, je zdaj neokorno truplo z lesa in železa, ječeče pod silo valov in vetrov, ki delajo ž njim, kar se jim zdi. Popotnike popade strah in groza, najplašnejše in najobupnejše se vede Spitier. Slaba vest in pa smrtna nevarnost — to se nikakor ne vjerua.
Posebno silovit je vihar tretjo noč. Kapitan že ne more več preračuniti, kje da so, le toliko je skoro go­tovo , da je bil parobrod zagnan daleč v stran proti jugu. Dozdaj še ni trpel posebne škode, le en mornar je bil po nekem drogu hudo ranjen. Parobrod pa se je vrlo ustavljal valovom, da si so mu neprenehoma rebra pokala. Zato je kapitan mislil, da bo srečno^ prestal nevihto, če ga ta ne zažene proti suhi zemlji. Ce bi te pa to zgodilo, potem se je bati najhujšega. Kak strah prešine tedaj vse, kar je na ladiji, ko nekdo zaupije:
„Suha zemlja! Na tri (morske) milje daleč se vidi luč".
 
„Pripravite čolne, spustite jih doli!" — veli glas kapitana.
 
Za tem zagrometa dva topova kot znamenje sile in klic na pomoč. Vse plane iz notranjih prostorov na vrh, tudi Dolar tik za Spitlerjem, ki je tako zmešan, tako prestrašen, da ne ve, kam stopa. Ko pride na vrh in dobi od valov nekaj kapljic v obraz, se obrne nazaj in teče v svojo čumnato. Ta hip se ladija strese, kakor da bi bila nekam zadela, in vrata do notranjih prostorov se zapro.
„Kdor more, reši se", je splošni klic, vse dere in ae rine proti čolnom, Dolarja, ki se je prepričal, da je Spitler seše v notranjih prostorih, potiska veliko ljudi pred sabo tako, da nazaj nikakor ne more. Predno se prav zavezavé, je z drugimi vred v čolnu, ki brzo odrine od ladije v valove s tremi drugimi vred. Od suhega sem se čuje klic, a kaj je Dolarju za rešitev lastnega življenja, če mu nesrečna osoda vzame to, čemur je po­svetil svoje življenje — Emo! Io to je zgubil, kajti zopet se čuje tresk in — valovi so požrli lepi parobrod, ki se je na dno pogreznil. V istem hipu zgrabi mo­gočen val tudi čoln ter ga zažene v nižavo. Dolar pride ob zavest. — —
 
Zbudi se na morskem bregu in gleda krog sebe. Bil je jasen solnČensolnčen dan.
 
235
„Kdor more, reši se", je splošni klic, vse dere in ae rine proti čolnom, Dolarja, ki se je prepričal, da je Spitler se v notranjih prostorih, potiska veliko ljudi pred sabo tako, da nazaj nikakor ne more. Predno se prav zave, je z drugimi vred v čolnu, ki brzo odrine od ladije v valove s tremi drugimi vred. Od suhega sem se čuje klic, a kaj je Dolarju za rešitev lastnega življenja, če mu nesrečna osoda vzame to, čemur je po­svetil svoje življenje — Emo! Io to je zgubil, kajti zopet se čuje tresk in — valovi so požrli lepi parobrod, ki se je na dno pogreznil. V istem hipu zgrabi mo­gočen val tudi čoln ter ga zažene v nižavo. Dolar pride ob zavest. — —
Zbudi se na morskem bregu in gleda krog sebe. Bil je jasen solnČen dan.
„Kje sem?" — vpraša španjski.
 
„Na otoku Madejri," senoruseñor — je odgovor iz ust lične mlade SpanijolkeŠpanijolke, ki se je ž njim posebno vkvar-jalavkvarjala, kakor je bilo videti.
(Dalje prihodnjič.)
231

urejanj