Iz globočine morja: Razlika med redakcijama

odstranjenih 4.524 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
„Na otoku Madejri," señor — je odgovor iz ust lične mlade Španijolke, ki se je ž njim posebno vkvarjala, kakor je bilo videti.
Do tu so segali spisi Dolarjevi, katere sem bil prebral, ko je že solnce skoz okno gledalo. S spanjem ni nič, to naglo spoznam, zato vstanem in se napravim, da bi šel k Dolarju, da bi ustmeno povedal konec jako zanimive dogodbe. Po pravici povem, če rečem, da si konca nisem mogel po vsem tem nikakor misliti. Gostilnico, v kateri je bil čez noč ostal, mi je bil že si­noči povedal, zato se - v kavarni s sklenico čaja privezavši si dušo — podam naravnost tje. V veži vidim tri služnike, ki ravno skladajo dolg zaboj z voza. Te vprašam po tujcu z imenom „Gutman", ki je včeraj prišel z Marseilla.
 
241
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu starega skušenega pravnika*
Spisuje Jakob Aldšovec.
Iz globočine morja.
(Dalje.)
Do tu so segali spisi Dol ar je vi, katere sem bil prebral, ko je že solnce skoz okno gledalo. S spanjem ni nič, to naglo spoznam, zato vstanem in se napravim, da bi šel k Dolarju, da bi ustmeno povedal konec jako zanimive dogodbe. Po pravici povem, če rečem, da si konca nisem mogel po vsem tem nikakor misliti. Go-stilnico, v kateri je bil čez noč ostal, mi je bil že si­noči povedal, zato se - v kavarni s sklenico čaja pri-vezavši si dušo — podam naravnost tje. V veži vidim tri služnike, ki ravno skladajo dolg zaboj z voza. Te vprašam po tujcu z imenom „Gutman", ki je včeraj prišel z Marseilla.
„Le za nami" — je odgovor — „ravno mu imamo ta zaboj nesti v sobo".
 
Jaz grem za njimi in ko do3pemo do sobe, se od-pro vrata, in on stopi, bled ko smrt, med nje.
Jaz grem za njimi in ko dospemo do sobe, se odpro vrata, in on stopi, bled ko smrt, med nje.
„A gospod svetovalec, tako zarano že? Le notri, prosim !" Delavcem veli dolgi zaboj postaviti v kot
 
„A gospod svetovalec, tako zarano že? Le notri, prosim!" Delavcem veli dolgi zaboj postaviti v kot sobe, in ko se je to zgodilo in so nosači odšli, se obrne proti meni:
 
242
sobe, in ko se je to zgodilo in so nosači odšli, se obrne proti meni:
„Vse brez vspeha, kaj ne?" — vpraša z milini tužnim glasom. „Tako daleč že, toliko prestati in vse za —- nič. To je bridko, gospod svetovalec. O Emi ni duha ne sluha!"
 
„Ravno zato ni še obupati" — ga skušam jaz to­lažiti. „Truplo njeno se se ni nikjer našlo, tudi je nihče ni videl pri vodi. Ni li po vsem tem mogoče, da, skoro gotovo, da še živi, da se je skesala, da je s tem korakom hotela le odložiti poroko ali jo celo nemogočo storiti? Ravno kakor ste vi Spitlerja" — nadaljujem, besedo nalašč napeljaje do te stvari — „ravno kakor ste Spitlerja, ki je tudi vtonil ¦—M
„Ravno zato ni še obupati" — ga skušam jaz to­lažiti. „Truplo njeno se še ni nikjer našlo, tudi je nihče ni videl pri vodi. Ni li po vsem tem mogoče, dá, skoro gotovo, da še živi, da se je skesala, da je s tem korakom hotela le odložiti poroko ali jo celo nemogočo storiti? Ravno kakor ste vi Spitlerja" — nadaljujem, besedo nalašč napeljaje do te stvari — „ravno kakor ste Spitlerja, ki je tudi vtonil —"
„A, ste že vse prebrali?" —- prične z žalostnim glasom. »Zdaj, ko je vse zgubljeno za-me, imam le še eno dolžnost spolniti. Tu je denar Riparjev, izročite mu ga!"
 
„A, ste že vse prebrali?" —- prične z žalostnim glasom. „Zdaj, ko je vse zgubljeno za-me, imam le še eno dolžnost spolniti. Tu je denar Riparjev, izročite mu ga!"
 
Poda mi listnico, v kateri so nakaznice na 290.000 gold., in nadaljuje:
„10.000 gold. je bil hudodelnik porabil, drugo je tu. Pa ker zapazim, da vam ni še vse jasno, nadalju­jem ustmeno svojo povest, kar je nisem mogel zapisati, ker se mi je domu mudilo. Podam vam jo v kratkih besedah".
 
,,Od potopljene Iadije se nas je malo rešilo, tudi kapitan je vtonil. Mene je našla barka na pomoč hi-tečih otočanov v morji okleojenega okoli deske razbi­tega Čolna. Brž ko se zavem, mi je prva skrb popra-sevati, če se je Spitler -— katerega sem mornarjem na­tanko popisal, rekoč, da je moj bližnji žlahtnik — rešil« A nihče ga ni videl, tudi se truplo njegovo ni našlo ob bregovji, kakor trupla mnogo drugih vtonjencev, med njimi tudi kapitana. Ladija se je bila cela pogreznila, ker ni bilo nikakoršnih kosov od nje ob bregu in na zopet mirnem morji plavajočih videti. Po tem mi je bilo jasno, da se je Spitler potopil z ladijo vred, da mora še zdaj v njenem trebuhu biti. Al kako ga spra­viti na dan? Ce bo le par dai v morji, lotile se ga bodo morske živali in potem je za-me vse zgubljeno".
„Od potopljene Iadije se nas je malo rešilo, tudi kapitan je vtonil. Mene je našla barka na pomoč hitečih otočanov v morji oklenjenega okoli deske razbi­tega čolna. Brž ko se zavem, mi je prva skrb popraševati, če se je Spitler -— katerega sem mornarjem na­tanko popisal, rekoč, da je moj bližnji žlahtnik — rešil A nihče ga ni videl, tudi se truplo njegovo ni našlo ob bregovji, kakor trupla mnogo drugih vtonjencev, med njimi tudi kapitana. Ladija se je bila cela pogreznila, ker ni bilo nikakoršnih kosov od nje ob bregu in na zopet mirnem morji plavajočih videti. Po tem mi je bilo jasno, da se je Spitler potopil z ladijo vred, da mora še zdaj v njenem trebuhu biti. Al kako ga spra­viti na dan? Če bo le par dni v morji, lotile se ga bodo morske živali in potem je za-me vse zgubljeno.
,,Ladija se je bila potopila kak streljaj daleč od brega, morje je tu plitvo, komaj kakih 15 sežnjev glo­boko. Nesreča se je bila naznanila v glavno mesto in od tod so pričakovali povelja, kaj storiti. Jaz sem vedel, da bodo skušali ladijo v morji razstreliti, da tako k vrhu pride, kar je kaj vrednega, drugo pa se potem po dnu pobere. To mi je povedala^, mornarska rodovina, katera me je pod streho vzela. Ce tedaj ladijo, katera se cela vzdigniti nikakor ne da, razstreie, potem je Spitlerjevo truplo razdjano in pas njegov splava po morji. Sam pa ne morem nič storiti, toraj sklenem obrniti se do kacega mornarja in to po deklici, ki mi je tako marljivo in dobrovoljno stregla. Imel sem še precejšnjo svoto denarja, tega sem bil pripravljen žrt­vovati." (Dal. prih.)
 
Ladija se je bila potopila kak streljaj daleč od brega, morje je tu plitvo, komaj kakih 15 sežnjev glo­boko. Nesreča se je bila naznanila v glavno mesto in od tod so pričakovali povelja, kaj storiti. Jaz sem vedel, da bodo skušali ladijo v morji razstreliti, da tako k vrhu pride, kar je kaj vrednega, drugo pa se potem po dnu pobere. To mi je povedala mornarska rodovina, katera me je pod streho vzela. Če tedaj ladijo, katera se cela vzdigniti nikakor ne da, razstrele, potem je Spitlerjevo truplo razdjano in pas njegov splava po morji. Sam pa ne morem nič storiti, toraj sklenem obrniti se do kacega mornarja in to po deklici, ki mi je tako marljivo in dobrovoljno stregla. Imel sem še precejšnjo svoto denarja, tega sem bil pripravljen žrt­vovati."
Da ne bom predolgo vlekel povesti, naj bo tu ob kratkem povedano, kako sem dosegel svoj namen. De­klica je imela za ljubega čvrstega, pa revnega mor­narja, ki je večkrat na dnu morja že bil in pri tem rabil neko kapo, katero je z zrakom napolnil in tako mogel po več minut prestati pod vodo. Do tega sem se obrnil in mu ponudil 300 goid,, ako mi spravi na dan v ladiji zaprtega vtopljenca, mojega žlahtnika, katerega bi jaz rad na suhem pokopal. Malo premišljevaje mi to obljubi, če dam še dvema mornarjema, ki ga bosta s čolna v morje spuščala in kviško vlačila, kako plačo. Jaz obljubim skoro zadnji denar svoj in si izgovorim le, da se, čeravno še jako slab, peljem z njimi na morje. To mi dovoli in tako se peljemo po noči v čolnu tje, kjer se je bila ladija potopila. Kraj so morja navajeni ljudje naglo našli, in ko se pogumni mladeneč prvikrat spusti v dno — imel je tudi za to jako umetno narejeno svetilnico seboj — in ko ga čez par minut zlečeta pomagača zopet na dan, pove, da je prišel do vrha ladije, katera postrani leži. Drugikrat pride z naznanilom, da je prebil okno čumnate, katero sem mu jaz popisal, od strani, in zagledal v prostoru po konci stoječe, z glavo ob strop butajoče zelo napih­njeno truplo. Tretjikrat naznani, da je to truplo z že­lezno krevljo k oknu privlekel ter mu dal zanjko krog vratu. Predno se četrtikrat potopi, d& meni v roko vrv, rekoč, da naj jo trdno držim, na to zgine zopet pod morje in mornarja pazita na vrv, ki njega drži, jaz pa na svojo. In res! Še predno pride pogumni mladeneč kviško, že buti blizo čolna nekaj ven, ki se jame po morji zibati; videti je kakor kaka napihnjena pošast. Brž za tem prikaže se vrli pomorski junak, ki težko oddahnivši se odloži kapo in odveze svinec od nog. Vsi skup spravimo napihnjeno truplo v čoln in se od­peljemo proti suhi zemlji.
 
259
Občutke moje, ko sem spoznal truplo Spitlerjevo, je težko popisati. Veselja, ki mi je navdajalo srcé, nisem smel kazati, ker bi bil utegnil ž njim svoje tovarše napeljati do misli, da ima to mrtvo napihnjeno truplo za me še kako materijalno vrednost. Še le, ko ga prinesó na dom v mojo ozko stanico, ko sem izpla­čal, kar sem obljubil, in ko sem sam pri njem, razpnem mu obleko in — skoro bi bil zavriskal —pas z denar­jem je ovit okoli života. Naglo ga odvežem, se prepri­čam, da voda ni prišla va-nj, ga opašem sam pod ob­leko, potem zapnem mrliču obleko nad napetim trup­lom in pokličem zopet mornarje v stanico. ,Koliko časa utegne to truplo vstrajati brez smradú, brez gnjilobe?' — jih vprašam. ,O señor, dolgo, dolgo, ker se je soli navzelo' — je enoglasni odgovor. ,Bi ga ne mogel pri­peljati v Evropo, ker bi ga rad domá pokopal?' — ,Da, señor! Le vodo bomo spustili iz njega, potem ga bo naš zdravnik z neko rečjo pokadil in nabasal, pa bo. On je to že večkrat storil'. — Zdravnik res pride in vzame truplo v delo. Jaz mu obljubim plačo le po­tem, če bo truplo zunaj nepremenjeno ostalo, da ga bo vsak poznal, komur je bil ranjki znan. Kako je oni zdravnik svoje delo opravil, vidite tu, če ste poznali Spitlerja."
 
Zabavno berilo.
Pri teh besedah vstane, gre k zaboju, ga odbije in — pred mano leži v zaboju z mahom in nekaterimi zelišami obdan Spitler skoro nespremenjen; truplo ima le bolj črnikasto barvo in obraz je nekoliko skrem-žen kakor pri mrličih, ki so se smrti zeló vstrašili.
Iz sodnijskega življenja.
 
Po spominu starega skušenega pravnika.
„Konec povesti" — prične vnovič, ko je bil zaboj zopet zaprl — „je kratek. Rad bi bil odpeljal se v Evropo, ker je do konca druzega leta manjkalo le še kake tri mesece; al zavoljo nemirnega vremena ni prišla nobena ladija v Evropo gredoč memo, pa tudi nobena se ni odpeljala. Še le čez dva meseca sem našel pri­liko odpeljati se s tem za-me toliko vrednim zabojem do Marseilla, od koder sem nemudoma odpotoval sem. — To je zgodovina mojega lova, čegar konec je srečen — a zá-me zdaj več ne."
Spisuje Jakob Alešovec.
 
Iz globočine morja.
Ves speban se nasloni ob mizo, glava mu pade na dlan in globok zdihljej mu buhue iz polnih napetih prs. Kaj sem čutil jaz, to si vsak lahko misli. Prosim ga, naj se vmiri in privošči zdelanim udom počitka; to bo tudi duhá zopet ojačilo. Britek smehljaj, porok njegovega razdjanega srca, mi je odgovor, potem mi podá roko in reče:
(Dalje.)
 
Do tu so segali spisi Dolar je vi, katere sem bil prebral, ko je že solnce skoz okno gledalo. S spanjem ni nič, to naglo spoznam, zato vstaneoa in se napravim, da bi šel k Dolarju, da bi mi ustmeno povedal konec jako zanimive dogodbe. Po pravici povem, če rečem, da si konca nisem mogel po vsem tem nikakor misliti. Gostilnico, v kateri je čez noč ostal, mi je bil že sinoči povedal, zato 6e — v kavarni s sklenico čaja privezavši si dušo — podam naravnost tje. V veži vidim tri služ-nike, ki ravno skladajo dolg zaboj z voza. Te vprašam po tujcu z imenom „Gutman", ki je včeraj prišel z Marseilla.
„Zahvalujem se vam za sočutje vaše ter prosim, da greste k Riparju ter mu izročite denar. Zaboj s truplom hudodeinika utegnete vzeti, kedar vam drago, saj sem ga le za sodnijsko rabo seboj pripeljal. Za-me bo res najbolje, če si malo počijem."
,,Le za nami" — je odgovor — „ravno mu imamo ta zaboj nesti v sobo".
Jaz grem za njimi in ko dospemo do sobe, se odpro vrata, in on stopi, bled ko smrt, med nje.
Obljubivši mu, da se bom popoldne zopet oglasil, grem in se podam naravnost k trgovcu Riparju. Povedó mi, da je v svoji pisarnici, a da nikogar k sebi ne pusti. Toda jaz zahtevam kot sodnijaka oseba, da me pusté k njemu, kar se tudi zgodi. Najdem ga na naslanjaču bledega in vpadenega. Ko me zagleda, pravi čmerno:
,,A, gospod svetovalec, tako zarano že? Le notri, prosim!" Delavcem veli dolgi zaboj postaviti v kot sobe, in ko se je to zgodilo in so nosači odšli, se obrne proti meni:
 
„Vse brez vspeha, kaj ne?" — vpraša z milim tuž-nim glasom. „Tako daleč že, toliko prestati in vse za —- nič. To je bridko, gospod svetovalec. O Emi ni duha ne slnha!"
„O, že vem, čemu ste prišli. Sprideno dete, ki nam je včeraj všlo, se je že vrnilo."
,,Ravno zato ni še obupati" — ga skušam jaz to­lažiti. „Truplo njeno se še ni nikjer našlo, tudi je nihče ni videl pri vodi. Ni li po vsem tem mogoče, d&, skoro gotovo, da še živi, da se je skesala, da je s tem kora­kom hotela le odložiti poroko ali jo ce!6 nemogočo sto­riti? Ravno kakor ste vi Spitlerja" — nadaljujem, be­sedo nalašč napeljaje do te stvari — „ravno kakor ste Spitlerja, ki je tudi vtonil —"
 
,,A, ste že vse prebrali?" — prične z žalostnim glasom. „Zdaj, ko je vse zgubljeno za-me, imam le še
„Gospica Ema se je vrnila domu in zdrava?" — prašam komaj skrivajoč svojo notranjo radost.
 
„Kaka pa, kot zdrava! Le malo premražena je. Pa naj bi bila ostala tam, kamor je všla. Z ženitvijo ni tako nič, ženin se je odpovedal in jaz — — jutri bo vse mesto govorilo, da je bogati trgovec Ripar prišel na kant"
 
260
€D0 dolžnost spolniti. Ta je denar Kiparjev, izročite mu ga!"
Podd mi listnico, v kateri so nakaznice na 90.000 gold., in nadaljuje:
„10.000 gold. je bil hudodelnik porabil, drugo je tu. Pa ker zapazim, da vam ni se vse jasno, nadalju­jem ustmeno svojo povest, kar je nisem mogel zapisati, ker 8e mi je domu mudilo. Podam vam jo v kratkih besedah."
„Od potopljene ladije se nas je malo rešilo, tudi kapitan je vtonil. Mene je našla barka na pomoč hite dih otočanov v morji oklenjenega okoli deske razbitega čoloa. Brž ko se zavem, mi je prva skrb popraševati, če se je Spitler — katerega sem mornarjem natanko popisal, rekoč, da je moj bližnji žlahtnik — rešil. A nihče ga ni videl, tudi se truplo njegovo ni našlo ob bregovji, kakor trupla mnogo drugih vtonjencev, med njimi tudi kapitana. Ladija se je bila cela pogreznila, ker ni bilo nikakoršnih kosov od nje ob bregu in na zopet mirnem morji plavajočih videti. Po tem mi je bilo jasno , da se je Spitler potopil z iadijo vred , da mora še zdaj v^ njenem trebuhu biti. Al kako ga spra­viti na dan? Ce bo le par dni v morji, lotile se ga bodo morske živali in potem je za-me vse zgubljeno."
,,Ladija se je bila potopila kak streljaj daleč od brega, morje je tu plitvo, komaj kakih 15 sežnjev glo­boko. Nesreča se je bila naznanila v glavno mesto in od tod so pričakovali povelja, kaj storiti. Jaz sem ve­del, da bodo skušali Iadijo v morji razstreliti, da tako k vrhu pride, kar je kaj vrednega, drugo pa se potem po dnu pobere. To mi je povedala mornarska rodovina, katera me je pod streho vzela. Ce tedaj Iadijo, katera se cela vzdigniti nikakor ne dL, razstrelč, potem je Spitlerjevo truplo razdjano in pas njegov splava po morji. Sam pa ne morem nič storiti, toraj sklenem obr­niti se do kacega mornarja in to po deklici, ki mi je tako marljivo in dobrovoijno stregla. Imel sem še pre­cejšnjo svoto denarja, tega sem bil pripravljen žrtvovati."
(Dalje prihodnjič.)
265
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu starega skušenega pravnika.
Spisuje Jakob Al^šovec.
Iz globo čine morja.
(Dalje.)
Da ne bom predolgo vlekel povesti, naj bo tu ob kratkem povedano, kako sem dosegel svoj namen. De­klica je imela za ljubega čvrstega, pa revnega mor­narja , ki je večkrat na dnu morja že bil in pri tem rabil neko kapo, katero je z zrakom napolnil in tako mogel po več minut prestati pod vodo. Do tega sem se obrnil in mu ponudil 300 goid,, ako mi spravi na dan v ladiji zaprtega vtopljenca, mojega žlahtnika, ka­terega bi jaz rad na suhem pokopal. Malo premišlje-vaje mi to obljubi, če dam še dvema mornarjema , ki ga bosta s čolna v morje spuščala in kviško vlačila, kako plačo. Jaz obljubim skoro zadnji denar svoj in si izgovorim le, da se, čeravno še jako slab, peljem z njimi na morje. To mi dovoli in tako se peljemo po noči v čolnu tje, kjer se je bila ladija potopila. Kraj so morja navajeni ljudje naglo našli, in ko se pogumni mladeneč prvikrat spusti v dno — imel je tudi za to
266
jako umetno narejeno svetilnico seboj — in ko ga čez par minut zlečeta pomagača zop^t na dan, pove, da je prišel do vrha ladije, katera postrani leži. Drugikrat pride z naznanilom, da je prebil okno čumnate, katero sem mu jaz popisal, od strani, in zagledal v prostoru po konci stoječe, z glavo ob strop butajoče zelo napih­njeno truplo. Tretjikrat naznani, da je to truplo z že­lezno krevljo k oknu privlekel ter mu dal zanjko krog vratu. Predno se četrtikrat potopi, d& meni v roko vrv, rekoč, da naj jo trdno držim, na to zgine zopet pod morje in mornarja pazita na vrv, ki njega drži, jaz pa na svojo. In res! Še predno pride pogumni mladeneč kviško, že buti blizo čolna nekaj ven , ki se jame po morji zibati; videti je kakor kaka napihnjena pošast. Brž za tem prikaže se vrli pomorski junak, ki težko oddahoivši se odloži kapo in odveze svinec od nog. Vsi skup spravimo napihnjeno truplo v čoln in se od­peljemo proti suhi zemlji."
„Občutke moje, ko sem spoznal truplo Spitler-jevo, je težko popisati. Veselja, ki mi je navdajalo sreč, nisem smel kazati, ker bi bil utegnil ž njim svoje tovarše napeljati do misli, da ima to mrtvo napihnjeno truplo za me še kako materijalno vrednost. Še le, ko ga prines6 na dom v mojo ozko stanico, ko sem izpla­čal, kar sem obljubil, in ko sem sam pri njem, razpnem mu obleko in — skoro bi bil zavriskal — pas z denar­jem je ovit okoli života. Naglo ga odvežem, se prepri­čam, da voda ni prišla va-nj, ga opašem sam pod ob­leko, potem zapnem mrliču obleko nad napetim trup­lom in pokličem zopet mornarje v stanico. ,Koliko časa utegne to truplo vstrajati brez smradu, brez gnjilobe?' — jih vprašam. ,0 senor, dolgo, dolgo, ker se je soli na­vzelo' — je enoglasni odgovor. ,Bi ga ne mogel pri­peljati v Evropo, ker bi ga rad domd pokopal?' — ,Da, senor! Le vodo bomo spustili iz njega, potem ga bo naš zdravnik z neko rečjo pokadil in nabasal, pa bo. On je to že večkrat storil'. — Zdravnik res pride in vzame truplo v delo. Jaz mu obljubim plačo le po­tem, če bo truplo zunaj nepremenjeno ostalo, da ga bo vsak poznal, komur je bil ranj&i znan. Kako je oni zdravnik svoje delo opravil, vidite tu, če ste poznali Spitlerja."
Pri teh besedah vstane, gre k zaboju, ga odbije in — pred mano leži v zaboju z mahom in nekaterimi zelišami obdan Spitler skoro nespremenjen; truplo ima le bolj črnikasto barvo in obraz je nekoliko skrem-žen kakor pri mrličih, ki so se smrti zel6 vstrašili.
,,KoQec povesti" — prične vnovič, ko je bil zaboj zopet zaprl — „je kratek. Rad bi bil odpeljal se v Evropo, ker je do konca druzega leta manjkalo le še kake tri mesece; al zavoljo nemirnega vremena ni prišla nobena ladija v Evropo gredoč memo, pa tudi nobena se ni odpeljala. Se le čez dva meseca sem našel pri­liko odpeljati se s tem za me toliko vrednim zabojem do Marseilla, od koder sem nemudoma odpotoval sem. — To je zgodovina mojega lova, čegar konec je srečen — a zd-me zdaj več ne."
Ves speban se nasloni ob mizo, glava mu pade na dlan in globok zdihljej mu buhue iz polnih napetih prs. Kaj sem čutil jaz, to si vsak lahko misli. Prosim ga, naj se vmiri in privošči zdelanim udom počitka; to bo tudi duhd zopet ojačilo. Britek smehljaj, porok njego­vega razdjanega srca, mi je odgovor, potem mi podd roko in reče:
,,Zahvalujem se vam za sočutje vaše ter prosim, da greste k Kiparju ter mu izročite denar. Zaboj s truplom hudodeinika utegnete vzeti, kedar vam drago, saj sem ga le za sodnijsko rabo seboj pripeljal. Za me bo res najbolje, Če si malo počijem."
(Dalje prihodnjič.)
290
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu starega skušenega pravnika.
Spisuje Jakob AleŠovec.
Iz globočine morja.
(Dalje in konec.)
Obljubivši mu, da se bom popoldne zopet oglasil, grem in se podam naravnost k trgovca Kiparja. Po-
291
vedo mi, da je v svoji pisarnici, a da nikogar k sebi ne pusti. Toda jaz zahtevam kot sodnijaka oseba, da me puste k njemu, kar se tudi zgodi. Najdem ga na naslanjaču bledega in vpadenega. Ko me zagleda, pravi Čmerno:
„0, že vem, čemu ste prišli. Sprideno dete, ki nam je včeraj všlo, se je že vrnilo."
,,Gospica Ema se je vrnila domu in zdrava?" — prašam komaj skrivajoč svojo notranjo radost.
,,Kaka pa, kot zdrava! Le malo premražena je. Pa naj bi bila ostala tam, kamor je všla. Z ženitvijo
ni tako nič, ženin se je odpovedal in jaz--------jutri
bo vse mesto govorilo, da je bogati trgovec Ripar prišel na kani"
„Hvala Bogu, da sem prišel še ob pravem času" — vskliknem na polglasno.
 
„Kaj? še zasmehovanje — od vas, gospod sodnik?" zakriči Ripar razjarjen in skoči kviško. ,,Zasmeho­vanje od vas, ki niste bili v stanu vjeti mi Špitlerja?"
„Kaj? še zasmehovanje — od vas, gospod sodnik?" zakriči Ripar razjarjen in skoči kviško. „Zasmeho­vanje od vas, ki niste bili v stanu vjeti mi Spitlerja?"
,,Če bi ga pa vendar bil vjel?" — vprašam jaz mirno in vprem va-nj oči. On zrč in ko nič ne odgo­vori, nadaljujem:
 
„Če bi ga pa vendar bil vjel?" — vprašam jaz mirno in vprem va-nj oči. On zré in ko nič ne odgo­vori, nadaljujem:
 
„In če ne bi imel le Spitlerja v pesteh, ampak tudi vam vkradeni denar?"
 
Ker le še brezsapoo zre va-me, kakor da bi besed mojih ne razumil, potegnem po Dolarju mi izročeni za­vitek z žepa, ga razvijem in mu pokažem bankine na­kaznice na 290.000 gold. Oči se mu odpro skoro do poka in hlastno seže po nakaznicah«
Ker le še brezsapoo zré va-me, kakor da bi besed mojih ne razumil, potegnem po Dolarju mi izročeni za­vitek z žepa, ga razvijem in mu pokažem bankine na­kaznice na 290.000 gold. Oči se mu odpro skoro do poka in hlastno seže po nakaznicah«
„Stojte, gospod, počasi!" — ga vstavljam jaz. ,,Vi ste obljubili tistemu, ki vjame hudodelnika z denarjem vred, lepo plačilo. Prej tedaj to, potem se vam zamore denar izročiti, o čemur boste dali potrebno potrdilo."
 
„Go8pod" — prične zdaj strastno in naglo — „meni se mudi. V dveh urah imam plačati okoli 200.000 gid., če ne, moram naznaniti konkurs. Povejte tedaj, kaj za­hteva tisti, ki je hudodelnika vjel?"
„Stojte, gospod, počasi!" — ga vstavljam jaz. „Vi ste obljubili tistemu, ki vjame hudodelnika z denarjem vred, lepo plačilo. Prej tedaj to, potem se vam zamore denar izročiti, o čemur boste dali potrebno potrdilo."
„Ker se vam mudi, bova, mislim, naglo skup. Ta pogumni mladeneč, Dolar z imenom (pri teh besedah vprem va-nj oči in govorim počasno), kateri vam bo gotovo znan , ker je pred malo leti vašo hčer franco­ščine učil, zahteva za plačo svojega truda, pri katerem je zastavil svoje življenje in žrtvoval vse svoje premo­ženje, roko vaše hčeri, gospice Eme, o kateri sem z vaših ust radosten čul, da se je zdrava vrnila. Menim, da ne boste odrekli delavcu plačila, katero je gotovo zaslužil."
 
Ripar stoji kakor po streli zadet. Vendar lahko vsak ugane, da je slednjič privolil vse, tudi to, da sem ai od nakaznic pridržai jih za 50.000 gold., katere je skonca sam obljubil tistemu, ki bi hudodelnika zasačil. Ta denar sem si bil pridržai za Dolarja.
„Gospod" — prične zdaj strastno in naglo — „meni se mudi. V dveh urah imam plačati okoli 200.000 gid., če ne, moram naznaniti konkurs. Povejte tedaj, kaj za­hteva tisti, ki je hudodelnika vjel?"
Ko mi je Ripar dal postavno pobotnico za prejeti denar, se nemudoma podam k Dolarju z veselo novico, katera ga je hipoma oživila. Da sta on in Ema potem kmalu stala pred oltarjem, to se samo razume, prej nego to , kako da ni skočila v vodo, kar je bila za trdno sklenila. To je pozneje sama razodela ljubljenemu „možičku", namreč: S trdnim sklepom, rajši se poko­pati v vodi, kakor postati žena judova, je hitela proti vodi. Pride memo kapelice, v kateri je bila podoba Marije. Ko se v to podobo ozre, se jej zdi, kakor da bi jo Marijne oči svarilno gledale in hotele reči: ,,Kaj nameravaš? Kaj počenjaš!" Vsa zmešana gre od tod, zaide na poti in gre, sama ne vede, kam. Tako je prišla vtrujena in z raztrganim obuvalom do neke vasi že daleč od mesta. Tu se zgrudi na skladnino tramov in ne more dalje. Kmalo se nabere okoli nje kup otrok in tudi nekaj radovednih odraščenih vaščanov, a nobeden ne ponudi do smrti trudni pomoči. Slednjič predere sivoglav starček kup, se obrne proti zijalcem in reče strogo: „Čemu zijate, ne pomaga pa nobeden ? Ali ne vidite, da je sirota na pol mrtva?"
 
Vaščanska druhal se razkropi s krikom: „gospod župnik!" sivček v duhovni obleki pa pomaga revici na noge in jo pelje na svoj dom. Ko se je malo odpočila in okrepčala, se je spustila v pogovor z župnikom, ka­terega mili obraz ji je vzbudil popolno zaupanje do njega, tako, da mu je razodela, s kakim namenom je bežala z doma in da stariši ne ved6, kaj je namera­vala. Vspeh daljega pogovora je bil ta, da se je zju­traj vdana peljala z župnikom v mesto ter podala se k starišem nazaj voljna trpeti, kar ji je namenjeno. Domd so jo sprejeli s strašno jezo , ker je bil med tem ju­dovski ženin sam prišel razdret ženitev, ko se je po mestu zvedelo, da je neveste zmanjkalo.
„Ker se vam mudi, bova, mislim, naglo skup. Ta pogumni mladeneč, Dolar z imenom (pri teh besedah vprem va-nj oči in govorim počasno), kateri vam bo gotovo znan, ker je pred malo leti vašo hčer franco­ščine učil, zahteva za plačo svojega truda, pri katerem je zastavil svoje življenje in žrtvoval vse svoje premo­ženje, roko vaše hčeri, gospice Eme, o kateri sem z vaših ust radosten čul, da se je zdrava vrnila. Menim, da ne boste odrekli delavcu plačila, katero je gotovo zaslužil."
 
Ripar stoji kakor po streli zadet. Vendar lahko vsak ugane, da je slednjič privolil vse, tudi to, da sem si od nakaznic pridržai jih za 50.000 gold., katere je skonca sam obljubil tistemu, ki bi hudodelnika zasačil. Ta denar sem si bil pridržai za Dolarja.
 
Ko mi je Ripar dal postavno pobotnico za prejeti denar, se nemudoma podam k Dolarju z veselo novico, katera ga je hipoma oživila. Da sta on in Ema potem kmalu stala pred oltarjem, to se samo razume, prej nego to, kako da ni skočila v vodo, kar je bila za trdno sklenila. To je pozneje sama razodela ljubljenemu „možičku", namreč: S trdnim sklepom, rajši se poko­pati v vodi, kakor postati žena judova, je hitela proti vodi. Pride memo kapelice, v kateri je bila podoba Marije. Ko se v to podobo ozre, se jej zdi, kakor da bi jo Marijne oči svarilno gledale in hotele reči: „Kaj nameravaš? Kaj počenjaš!" Vsa zmešana gre od tod, zaide na poti in gre, sama ne vede, kam. Tako je prišla vtrujena in z raztrganim obuvalom do neke vasi že daleč od mesta. Tu se zgrudi na skladnino tramov in ne more dalje. Kmalo se nabere okoli nje kup otrok in tudi nekaj radovednih odraščenih vaščanov, a nobeden ne ponudi do smrti trudni pomoči. Slednjič predere sivoglav starček kup, se obrne proti zijalcem in reče strogo: „Čemu zijate, ne pomaga pa nobeden? Ali ne vidite, da je sirota na pol mrtva?"
 
Vaščanska druhal se razkropi s krikom: „gospod župnik!" sivček v duhovni obleki pa pomaga revici na noge in jo pelje na svoj dom. Ko se je malo odpočila in okrepčala, se je spustila v pogovor z župnikom, katerega mili obraz ji je vzbudil popolno zaupanje do njega, tako, da mu je razodela, s kakim namenom je bežala z doma in da stariši ne vedó, kaj je namera­vala. Vspeh daljega pogovora je bil ta, da se je zju­traj vdana peljala z župnikom v mesto ter podala se k starišem nazaj voljna trpeti, kar ji je namenjeno. Domá so jo sprejeli s strašno jezo, ker je bil med tem ju­dovski ženin sam prišel razdret ženitev, ko se je po mestu zvedelo, da je neveste zmanjkalo.
 
To je bil vzrok, da si Ema ni končala življenja. Zakon njen je bil srečen, tudi oče Ripar se je kmalu privadil tega, v kar je sprva le z nevoljo in po okoli­ščinah prisiljen dovolil, zlasti ko je čez pol leta bogati Izak Morgenstern prišel na kant, ker je njegovo premo­ženje bilo le v delnicah različnih podvzetij, ki so pa zaporedoma propadla. Vrh tega sem ga dobil še jaz v pest zarad ponarejanja menjic in več prav grdih go­ljufij, ki so potem na dan prišle. Obsojen je bil na več let težke ječe.
 
Malo imam k tej dogodbi še dostaviti. Truplo Do-larjevo se je, ko so ga dotične osebe spoznale, zagreblo v kotu pokopališča, preiskava pa je bila končana, ker ni bilo nobenega gradiva več zanjo.
Malo imam k tej dogodbi še dostaviti. Truplo Dolarjevo se je, ko so ga dotične osebe spoznale, zagreblo v kotu pokopališča, preiskava pa je bila končana, ker ni bilo nobenega gradiva več zanjo.
 
Trgovec Ripar je bil po vsem tem na zgubi za kakih 10.000 gold. A tega pozneje še čutil ni, marveč je bil vesel, da se je z dobljenim denarjem rešil in da ni dražje plačal tako izvrstnega zeta, kakor je Dolar, zdaj visi sodnik pri neki nadsodniji, ker se je bil po­tem vrnil k sodnijskemu stanu nazaj in čuda naglo na­predoval. Ema mu je najboljša družica za življenje, jaz pa — — jaz sem krstni boter njegovemu starejšemu sinu, ki ima zdaj že brate in sestre.
Brezimni uporabnik