Zádruga: Razlika med redakcijama

V širnem svetu malokdo ve, kje je mesto Prnjavor, pa saj je tudi Prnjavorcem malo mari, kakšen je ostali svet in kaj se godi po njem. Tako je bilo nekdaj, a dandanes bržkone tudi ne bode drugače, zakaj v nobenem časopisu ni bilo citati, da bi se bila delala železnica v Prnjavor; kjer pa ni železnice, tam se ni bati, da bi ljudje kaj kmalu opustili stare svoje šege in navade, zlasti v takem kraji ne, ki je okolo in okolo zagrajen z gorami, in ki ga le malo slabih potov skozi ozke soteske veže z velikimi cestami in z rekami, po katerih se vozijo parne in tovorne ladje. Zato pa Prnjavorci nikakor niso bili nasprotniki koristnim napravam novega časa, in čimmenj so jih poznali, tembolj so jih cenili. Prav čudne stvari so si obetali od železnice ter bili prepričani, da se Prnjavor takoj povzdvigne v veliko mesto, kadar vanj prisopiha železni konj. Če sta okrožni glavar ali pa mestni župan, ki je zajedno bil deželni poslanec, odšla v stolno mesto, vselej so jima naročali, naj bi za Prnjavor izprosila železnice. Okrožni glavar, podstaven, debe. možiček, bil je prebrisane glave, pa dobrodušnim Prnjavorcem ni hote. podirati lepih nadej v železnico, ampak celo utrjal jih je v njih Ljudje so že zdaleč poznali drdranje njegove kočije, in vselej, kadar se je iz prestolnice ali iz velikega deželnega mesta vračal domov, hi . teli so pred hišo, da bi videli preroški njegov obraz. Kadar je prijazno smehljaje se odzdravljal, pomenjalo je dobro srečo, in sosedje so stikali glave in ugibali, kaj je pač opravil pri vladi; če so se mu pa jezile goste obrvi in je čmerno strmel pred se, takrat so ljudje zmajevali {{prelom strani}} z glavami ter se molče vrnili na delo. Nekega dne se je zopet prav dobre volje iz prestolnice pripeljal domov. Ni minula niti dobra ura potem, in tu in tam so se shajali ljudje in poslušali vesele novice, katere jim je razlagal kakšen veljaven mestni starejšina. Okrožni glavar je govoril z ministrom in s cesarjem samim, in »že prihodnjo pomlad bodo inženirji prišli v Prnjavor merit železno cesto«. Te besede so letele od ust do ust, in tihe prnjavorske ulice so oživele kakor ob semanjih dneh. Vse je bilo zbegano, zakaj še isti večer se je imelo mesto razsvetliti, a zaslužnemu glavarju so hvaležni Prnjavorci napravili bakljado s »turško glasbo«.

Marsikdo se bode čudil, da so v Prnjavoru imeli glasbo. Pa saj je niso imeli od nekdaj. Takrat je bilo pač žalostno, posebno pred pustom, ko sta cigan Miško in njega sin bila jedina glasbenika; stari je piskal, mladi pa godel. V tem primaha v Prnjavor devet potujočih čeških škripačev in začeli so se veseli dnevi, da stari ljudje niso pamtili takšnih. Vsak večer je bil v drugi gostilni ples, in tačas, ko je mladina plesala, posvetovali so se možje, kako bi osnovali stalno mestno glasbo; kajti da jim je je treba, kakor ribi vode, to je bilo zdaj vsakemu jasno. Posebno živo se je za glasbo potezal stotnik in poveljnik »purgarske garde«, ki je je hudo pogrešal o svetem Rešnjem telesi in o drugih slovesnih prilikah. Med počitkom so ti veljavni možje pozvali med se prvega godca, gospoda Beranka, ponudili mu kupico vina in ga vprašali, če ne bi s tovariši svojimi hotel za zmeraj ostati v Prnjavoru. Siromaškemu godcu so se kar oči zasvetile od prevelike sreče, da se mu ne bode več treba potikati po svetu od vasi do vasi in pred vsako jkrčmo napenjati pluč za nekoliko ubogih krajcarjev ali pa tudi zastonj, ne da bi kdaj zjutraj vedel, kje si bode drevi našel nočišča. V Prnjavoru se mu je zdelo, kakor v nebesih, in zdaj ga vabijo, naj bi za zmeraj ostal tu! Prvi trenutek ni mogel ziniti besede; kakor gluhonemec je strmel pred se, srknil nekoliko sladke kapljice, potem pa pogledal zbrano gospodo, če pač ne mislijo šaliti se ž njim. Pošteni obrazi so mu bili porok, da možje govore resnico. Udal se je torej in kmalu so se do dobra zmenili. Vsak godec bode od mesta dobival na leto po jeden seženj drv in brez plačila v najem jedno ral zemlje, »garda« pa bode pri svojem stotniku, ki je zajedno bil krojač, naročila vsem jednako opravo. Tudi to so še sklenili, da bodo na mestni račun naročili veliki boben, ki bode glasbo ukrepal pri svečanih obhodih. Nepopisno je bilo veselje navzočne mladine, ko je mestni pisar stopil na mizo in oznanil, da bodo v Prnjavoru odslej imeli svojo stalno v godbo! »Živio!« in »živeli!« je zvenelo po dvorani, kozarci so žvenketali, {{prelom strani}} ali ko je potekla ura počitka in se je »kapelnik« Beranek vrnil k tovarišem svojim, zatrobili so tako hitro polko, da je niti najurnejše noge niso mogle dohajati.

»Dovolj, da ga morete od strani povprašati za kako stvarco. V prejšnjih časih je Sokolovska graščina morala okrožnemu glavarstvu dajati raznih potrebščin za življenje. To je seveda minilo, ali plemeniti Sokolovški grof ni hotel popolnoma pretrgati vseh vezij z glavarstvom, zato mi je doslej vsako leto dobrovoljno pošiljal po dvajset sežnjev drv. Letos nikogar z graščine ni blizu; ne vem, ali so pozabili, {{prelom strani}} ali nameravajo opustiti zadnji spomin na lepe stare čase. Prosim Vas, pozvedite nekoliko o tej stvari, da se bodem vedel ravnati, kajti zima se bliža.«

Stari Timofej je dobro vedel, kaj je rekel; saj ga ni bilo človeka, ki bi ljudi in razmerje prnjavorskega okrožja poznal bolje, nego on; natanko je včdel za vse prijateljske zaveze med okrožno in graščinsko gospodo, zato je lože nego kdo drugi mogel ustreči glavarju. Pa zakaj bi mu ne, saj je tudi on njemu povedal, kje bode kolodvor. Že tretji dan potem se je dolga vrsta grajskih voz pomikala proti okrožnemu glavarstvu, in naloženi so bili z najlepšimi bukovimi drvi. To ni bilo nič nenavadnega, torej se nihče niti zmenil ni. Tem več so imeli govoriti po prnjavorskih gostilnah, ko se je raznesel glas, da je skopi Timofej, ki se nikdar ni pečal s kmetijo, za drage novce kupil velik kos sveta zunaj mesta ob cesti proti Medvedščici. Uganko jim je rešil inženir, ko je delal osnove za »Hotel«; še več pa jim je vedel povedati italijanski palir, ki je v domovino svojo pisal po zidarje. Sneg je skopnel, trate so ozelenele, lastavke so se vrnile v svoja gnezda, od gozdov se je razlegalo petje kosov in slavcev. Tudi italijanski zidarji so prišli in hitro se je nova kolodvorska gostilna vzdigovala od tal, le inženirjev ni bilo, da bi merili železnico. Minilo je leto za letom, ali o železnici ni bilo ni duha ni sluha. Če je Prnjavorec prišel iz svoje doline v kakšen sosedni kraj, gotovo so ga dražili z železnico. Nekateri je mirno zgenil z ramami, drugi pa se je moško odrezal: »Cesar nam je železnico obljubil, in bode nam jo tudi dal, kadar bode njega volja.« — Tako so sploh sodili v Prnjavoru, le okrožni glavar ni imel vere v železnico, katere si nikdar niti želel ni, kajti dobro je vedel, da bi potem jenjale stare patrijarhalne šege in navade, pri katerih se je on dobro imel in dobro živel ter igraje opravljal službo svojo. Prnjavorci so bili mirni in pobožni ljudje; za vsakdanje življenje jim je bilo malo dosti, a druzih potreb niso poznali, zato so bili zadovoljni in srečni. Za vsak letni čas so imeli stare narodne veselice, katerih so se vsi udeleževali, zakaj med njimi ga ni bilo razločka po stanovih, ampak vsi so bili jednaki slobodni meščani. Državni uradniki, ki so iz drugih krajev prišli v Prnjavor, kmalu so se privadili prijetnega starinskega življenja in se hitro sprijaznili z gostoljubnimi {{prelom strani}} ljudmi; mestni uradniki pa so bili itak sami domači sinovi. Več nego v drugih krajih, imeli so v Prnjavoru cerkvenih godov, katere so radi praznovali s slovesnimi obhodi ali procesijami. Razvrščeni na »cehe« in bratovščine so se vsi udeležili teh procesij in so v lepem redu stopali za svojimi zastavami, katerih je vsaka družba imela po dve, malo za male, a veliko za velike praznike.

Po prirodnih krasotah svojih je prnjavorska dolina pravi poze-meljski raj. Daleč na okolo se razprostirajo tu rodovita polja, tam lepi hrastovi gozdi, a okolo in okolo jih zagrajajo prijazne vinske gorice, za katerimi se vzdvigujejo visoke zelene gore. Ob rebri južnih gora. stoji res »beli« Prnjavor, ki kakor kralj v mični pravljici gospoduje čarobnim krajem. Po dolini med temnim olševjem in svetlim {{prelom strani}} vrbovjem se vije Medvedščica, in vanjo se prav pod mestom izliva Volčji potok. Ta hudournik teče iz ozke soteske takozvanega »Zlatega dola« skozi ves Prnjavor in je z zdravo in bistro vodo svojo ljudem na veliko korist, akoprem je tudi že tako silno narasel, da je kar hiše podiral.

Golijat je bil rad v druščini med gospodi, ali dobro je vedel, kaj se njemu spodobi, kaj ne, zato ni bil nikomur nadležen. »Pri parobrodu«, kamor je hodil vsak dan na obed, bil je bolj domač. Če je bila zvečer v dvorani kaka gosposka druščina, sedel je v kot, potem pa večkrat vstal in se počasi bližal včliki mizi, dokler ga niso ogovorili, šalili se ž njim in mu ponudili kako smodko ali kupico vina. Vender niti tedaj ni sedel k veliki mizi, ampak stoje je odgovarjal gospodom, a tiho stopaje se je vrnil zopet k svoji mizici, ali se po sobi izprehajal semtertja. Ko ga je poklical Zagorski, pozdravil je Golijat {{prelom strani}} najprej resno in s primernim spoštovanjem zbrano gospodo, potem so se mu izpod črnih brkov usta raztegnila na smeh in začel je:

Zádrugarji so na to ukrepali društvena pravila svoja in bili so dobre volje bolj in bolj. Sklenili so med drugim, da mora vsak zádrugar opolujedne opoludne in ob osmih zvečer biti na svojem mestu »Pri parobrodu«; kdor bi prišel pozneje, moral bode za kazen platiti polič vina. Primerne kazni so določili tudi za druge manjše pregreške {{prelom strani}} zoper družbni red. Tudi so sklenili, da se bodo zádrugarji vsi skupaj udeležili vsake javne in druge njim pristopne veselice, pri katerih se bodo natanko ravnali po skupnem dogovoru. Vse to in druzega več je imelo povzdvigniti društveno življenje v Prnjavoru.

»Pri nas ga nimamo,« izjecal je dobrodušni strežaj; toda silni smeh, ki so ga zagnali veseli zádrugarji, bil mu je porok, da ne bode tako hudo, kakor se je bal, in potolažil se je. »Trgovec Timofej ga ima, kolikor ga hočete,« oglasi se Golijat in se ponudi Ciprijanu, da pojde ž njim budit starega trgovca, s katerim je dobro znan. Ni minilo četrt ure, in pisar in točaj sta se veselega {{prelom strani}} obraza vrnila z debelimi črnimi steklenicami. Zdaj so pokali pozlačeni zamaški in odskakovali proti stropu, zajedno pa je tudi veselje mlade gospode prikipelo do vrha. Vsi povprek so se objemali in bratih in niso se več nazivali »gospode«, ampak kar po krstnem imeni so klicali drug druzega.

»Ni jedno, ni drugo,« razlaga mu Zagorski, »ampak čisto navadna nedelja je, toda kadar je tako lepo vreme, kakeršno je danes, prihaja {{prelom strani}} več ljudij v mesto, negoli o največjih sejmeh. Tu vse odločuje lepo in grdo vreme.«

Na zahodnem konci prnjavorskega trga prav tikoma mestne hiše je stala čedna, pobeljena hiša na jedno nadstropje. Pri tleh je bila prodajalnica z železnino, a pred njo je bilo odprto obokano predvežje. Tu je pred vrati v širokem nizkem naslanjači sedela majhna, silno debela žena, ozirala se po trgu okolo, ustavljala mimo gredoče ljudi in jih izpraševala; a kadar je kdo prišel kaj kupit, ni se genila, ampak kar z mesta je dajala v prodajalnici ukaze deklici, jedini strežajki svoji. Če je bila kupčija dognana, prinesla je deklica iz prodajalnice staro slovensko računsko tablico, iz katere je gospodinja kar na pamet naredila račun, potem pa izkupljene novce vteknila v žep. Tako je sedevala po ves božji dan ter večkrat je tudi obedovala na istem mestu, in proti zimi se je dobro zavarovala s toplimi ogrinjali. Razven svojega naslanjača je dala pred prodajalnico namestiti še nekoliko pripravnih stolov, da je mogel sesti, kdor je prišel k nji kramoljat, in glasil se je vsak, kdor se je medpotoma utegnil malo pomuditi. Videl {{prelom strani}} si zdaj moške, zdaj ženske, starce in mladce, ali stalni vsakdanji gostje so bili uradniki vsi od oblastnega glavarja do pisarja Golijata. Zvita žena je znala vsakega tako sukati s svojim izpraševanjem, da bi se izkušen preiskovalni sodnik mogel od nje še marsičemu priučiti. Policijski poverjenik je pri nji večkrat zvedel kako stvar, kateri sam nikakor ni mogel priti na sled. Po vsem Prnjavoru ji niso rekali drugače, nego »strina«, in le poredni mladi gospodje so jo časih prekrstili v Pitij o. K nji je tedaj Zagorski vedel tovariše svoje. Strina jih je takoj zapazila in že zdaleč je zvedave oči uprla v mlade prišlece. Nič ni izpremenila resnega obraza svojega, ko so stopili pred prodajalnico in je Zagorski drugega za drugim seznanjal ž njo.

Zdajci se odpro vrata in vsi štirje, Zagorski naprej, stopijo v sobo smeje se na ves glas, in predno so se mogli oddehniti, rekel je že kdo zopet kaj dovtipnega, da so se znova začeli grohotati. Dobrovoljni poročnik ni prišel do besede, ali smijal se je s tovariši, dasi ni {{prelom strani}} vedel, kaj imajo med sabo. Pri juhi se je vrišč nekoliko polegel. Poročnik se je podvizal, da je prvi bil gotov, potem vstane in jame govoriti:

»Če ne utegnete Vi, utegnili bosta Vaša žena in hčerka Vaša. Tinčica bode zdaj že skoraj za možitev, ali mladi ljudje niti ne vedo zanjo. To ne velja; deklica mora časih v druščino, da se bode znala vesti v svetu. Prav zdaj se ji v čitalnici ponuja lepa prilika, da se po malem privadi moškim; saj menda še nikdar ni z nobenim govorila, ker jo tako skrivate, kakor kakšno turško bulo. Vsako sredo bodo v {{prelom strani}} čitalnici plesne vaje za ude in njih hčere, in to brez vsega plačila. Vi ste seveda ponosen, pa nečete ničesar zastonj. V tem sem jaz čisto Vaših mislij, pa bi zato odboru za plese poslala nekoliko funtov sveč. Glejte, prijatelj dragi, to bi bilo za Vas. Torej nič se ne obotavljajte in kar vsi trije se vpišite v čitalnico.«

Čudna, res čudna je bila ta prnjavorska strina. Sama se vse leto ni genila od svoje prodajalnice, ali za druge je na vso moč skrbela, da bi imeli kaj izpremembe v jednoličnem življenji oskromnega mesteca. No, čisto zastonj pa te nje skrbi le niso bile, zlasti tiste ne, {{prelom strani}} ki jih je imela zaradi plesnih vaj. Dobro je vedela, da ji bodo vsak teden dajale zabave najmenj za dva dni. Najprej pridejo starejši gospodje in ji ovadijo, kar so na tihem opazuje videli in culi na plesu. Za njimi bodo zádrugarji in drugi mladi ljudje vpričo nje uganjali slane in neslane burke, presojali plesalke in še mnogo druzega; ali kadar bodo gospodje vsi po pisarnah in pri drugih opravilih svojih, prihajale bodo gospodičine po dve, po tri skupaj, in zdaj ji bodo kaj potožile, zdaj jo o čem izpraševale, da bi si raztolmačile kakšno nejasno besedo plesalcev svojih. Saj je starka vedela vse skrivnosti, torej je človek lahko zaupneje govoril ž njo. Skratka: bilo ni prav brez pomena, če so jo šaljivi gospodje časih nazivali »prnjavorsko Pitijo.«

Ali še nekaj je bilo vzrok, da se je strina tolikanj zanimala za plesne vaje. Hotela je ustreči Zagorskemu, ki ga je v mislih štela bodočega zeta svojega. Strina je bila vdova, a imela je hčerko Ve r o. To je ljubila, kakor le mati more ljubiti jedino dete svoje. Ni vedela kaj bi storila zanjo, poslala pa jo je v prestolnico v imeniten dekliški zavod, da bi se ondu dobro odgojila in učila vsega, česar treba olikani gospodičini. Imela je še leto dnij prebiti v zavodu, ali do tja bode tudi že popolnoma odrasla. Dobri materi je to delalo novih skrbij in že se je ogledovala po ženinu. Želela si je mladega, lepega, omikanega in če mogoče takšnega, o katerem se je nadejati, da bode sčasoma dobil še kaj več veljave v svetu. Prav takšen ženin je bil Zagorski, a imel je še drugo lepo svojstvo, namreč to, da se je porodil v Prnjavoru. Ko je Vera zadnjo poletje prišla na počitke, bila je nekoliko-krat v druščini z Zagorskim in materi se je zdelo, da sta si drug drugemu po volji. Posebno ji je bilo všeč, da je Zagorski pri vsaki priliki odlikoval nje Vero, v tem ko se je le iz uljudnosti menil z drugimi gospodičinami, ki so kar blaznele za njim, To ga je še bolj povzdvignilo in strini je kar srce utripalo od veselja, kadar je pomislila, kako bode slavljeni Milivoj nje Veri dosodil jabolko. Po Verinem odhodu je torej izkušena mati storila vse, da bi Zagorskega popolnoma pridobila zase, in kar ni ga izpustila iz očij. Nikogar niso skrivni nje vohuni tako zalazovali, kakor njega, in ji natanko poročali o vsakem koraku njegovem. Da bi se mlad človek nikdar ne menil in kratkočasil z deklicami, tega pametna strina ni zahtevala in tudi ni mogla zahtevati, ker Zagorski se še ni zavezal niti z najmanjšo besedico ne. Bil je torej popolnoma sloboden in še so gospodičine na tihem upale. Plesne vaje so razburile vse ženstvo prnjavorsko, in to ni čudo. V vsaki hiši so že govorili o Zadrugi, o društvu petih mladih gospodov, {{prelom strani}} ki se hočejo veseliti in kratkočasiti; ki bi se vsi mogli ženiti in se tudi bodo, kadar bode vsak njih našel izvoljenko srca svojega. Takoj prvi večer je čitalnična dvorana bila polna, kakor predpustom in še bolj, kajti marsikaka mati, ki bi bila mogla za ples opraviti le po jedno hčer, privedla jih je zdaj kar po tri in štiri, ker ni bilo treba trositi za lišp. Čitalnici predsednik je zopet majal z glavo, češ, kje bode dobiti plesalcev za toliko deklet? Toda zádrugarji se niso dali osramotiti in so rešili čast svojo in čitalnice. Vsak je plesal za tri in tako vzpodbujal tudi druge mlade gospode, da niso kakor lipovi bogovi stali po kotih. Bilo je prav živahno in veselo; najbolj pa je kapelnik Beranek na galeriji hvalil srečno usodo, da ne bode treba do predpusta čakati pijače.

S takimi pripravami je minil dan nji in vsem nje tovarišicam, ki so hodile k vajam. Bilo je med njimi prav gizdavih, ali najbolj se je šepirila črnooka Hermina, v svesti si, da se ž njo ne more meriti nobena Prnjavorka. Stanovitna tovarišfca ji je bila bledolična Dora, {{prelom strani}} in obema se je pridružila kljukonosa židovka Slava. Prav prevzetno so se ločile od ostalih dčklic in vedno so skupaj tičale in šepetale, kakor da so se zavezale v kakšen poseben namen. Starejši gospodje so skoro ugenili, da mreže svoje nastavljajo »Zadrugi«, in natanko so strini poročali vse, kar so opazili. Strina je mirno poslušala ta poročila, kakor vsako drugo novico; ali tem ostreje je odslej pazila na Zagorskega in čakala, če se bode dal ujeti. Zádrugarji so se v večjih mestih znali ogibati umetelneje sprčdenih zanjk, zato se niso bali niti prnjavorskih. Navzlic temu se je Zagorski največ bavil s Hermino, ki v je bolj nego druge bila vajena lahkim društvenim veselicam. Živela je delj časa pri neki teti v prestolnici, videla nekoliko sveta, a poleg tega je mnogo čitala, torej je ž njo sploh lože bilo začeti kakšen po-menek. Razumela je takisto kakšno šalo, in če si jo podražil, znala ti je duhovito zavračati. Kadar sta se z Zagorskim za podpazduho vodila po dvorani in se je ona v živahnosti svoji na ves glas zasmijala, stikale so matere glave in si tiho zašepetale, kar ni smel vsakdo slišati. Če je pa Hermina ošabno povzdvignila glavo, nateknila si naočnike in se zmagovito ogledovala, takrat je v marsikateri deklici zavrela mlada kri in srce je kar zakoprnelo po maščevanji. —

Ves drugačen je bil Feodor Veselico. Njega so v druščinah še rajši imeli nego Zagorskega, kajti kjer je bil on, tam nisi pogrešal smeha in zabave. »Pri parobrodu«, kjer je itak bilo vse po domače in si malokdaj videl kakega neznanega gosta, uganjal je Feodor burke, da smehu ni bilo ni konca ni kraja. Pravljic je znal brez števila, ali znal jih je pripovedovati, kakor izkušen gledališki igralec; tudi je umel prav kratkočasno gosti na goslih ali brenkati na kitari. S kitaro je navadno spremljal stare znane napeve, za katere je Zagorski zložil nove besede, tičoče se »Zadruge«. Posebno zanimiv je bil, kadar je oponašal karakteristične osebe, kakeršnih v vsakem večjem mestu nahajaš po ulicah in po gostilnah. A tudi domače Prnjavorce je znal kazati. Malo je raztegnil ali razširil obraz, obračal oči, iztegnil se z vsem telesom ali sključil, stopil nekoliko korakov po sobi in takoj si {{prelom strani}} ugenil, koga ima v mislih. Ženske so o njem sodile različno; nedorasle deklice in matere ga niso preželo čislale, zato so ga tembolj bile vesele dorasle gospodičine in mlade gospe, zlasti tiste, katerim ni skrb za zeta belila glave. Saj ga ni bilo, ki bi se v laskanji in miljenji mogel meriti ž njim; nihče pa ni mislil, da bi se ga kdaj mogla prijeti globoka ljubezen.

Davorju je s tem dnevom napočila nova doba sreče, o kakeršni se mu nikdar niti sanjalo ni. Prvi obed v »Zadrugi« so bile njemu dotlej neznane gosti. Zdaj ga je poklical jeden, zdaj drugi novih gospodarjev in toliko so mu nametali kostij, da jih ni mogel vseh oglodati. Po obedu je zádrugarje spremljal na trg in k strini, in vedno se je kdo muhoval ž njim. Naposled ga je vsak pot kdo drugi vzel s {{prelom strani}} seboj, in vsako noč je šel z drugim spat v toplo sobo za peč, a kadar so se razšli po svojih službenih opravilih, pustili so ga, da se je šel potepat. Umni psiček je skoro uvidel, da ima pet gospodarjev, zato je izkušal, da bi se prikupil vsem. Dobro si je zapomnil, kdaj gre kateri njih z domi in vsako jutro jih je čakal na oglu ulic ter jih vse po vrsti spremil jedne do šole, druge do pisarne. Najrajši je seveda imel Veselka, ki ga je učil umetno skakati in prekopicovati se in ga tako izuril, da se je pri večernih veselicah v »Zadrugi« mogel očitno izkazovati. Kakor so nekdaj v Atenah govorili o lepem Alkibijadovem psu, prav tako so se zdaj po vsem Prnjavoru menili o »Zadrugi« in o nje grdem Davorji.

Bila je temna zimska noč, semintja so brlele redko nameščene mestne svetilke, a če je za kakim posameznim oknom še gorela luč, bilo je to nekaj nenavadnega in nehote si mislil na kakega bolnika, {{prelom strani}} ki ne more spati. Trdi sneg je škripal pod nogami in po tihi noči se je jasno razlegal vsak človeški glas. Zádrugarji in njih častna tovariša so na tem čudnem izprehodu bolj čutili nego videli drug druzega. Kakor bi jih bilo samih pred seboj sram, šepetali so le bolj potihoma in niti smijati se niso prav upali, če je kdo kako burkasto rekel.

Predpustom so minile »plesne vaje« in tudi pravih »balov« je čitalnica napravila samo dva, zakaj čitalničarji so se hote ali nehote {{prelom strani}} morali udeleževati takozvanih »purgarskih plesov«, da ne bi žalili dobrih prnjavorskih meščanov. Po starodavni navadi je vsako predpustno nedeljo v drugi gostilni bil »purgarski ples«, na katerem so bili zastopani prav vsi stanovi. »V nedeljo je prvi meščanski ples«, rekel je Zagorski in videl si mu na obrazu, da namerava nekaj imenitnega povedati. »Že stari latinski pregovor veleva: ,V Rimu živi po rimski šegi'; in ta resnica velja še dandanes za vsak kraj, torej tudi za Prnjavor. Mi smo doslej imeli svoje veselice zato, ker ni bilo drugih. Odslej bode drugače; začele se bodo javne zabave, ali hudo bi nam zamerili, če nas ne bi bilo poleg.«

Velika dvorana »Pri zlatem jagnjetu« je v nedeljo bila lepo počejena in razsvetljena in pod je bil tako namazan z mijlom, da je kar dričalo pod nogami. Že so dohajale prnjavorske matere v najlepših opravah, nekatere so celo prišumele v svilnatem krilu ter prav oprezno sedale po belo pogrnjenih stoleh. ob zidu. Pred njimi so hčere njih {{prelom strani}} kar stoje čakale srečnega trenutka, da si ne bi prevred zgnele skrbno zlikane obleke, in željno so upirale oči zdaj proti vhodu, zdaj na galerijo, če se godci pač že pripravljajo. Nekatera si je pahljala od nemira goreča lica, druga je stopila k prijateljici svoji, popravila ji cvetko, pripela slabo prišiti trak, ali pa začela kakšen pomenek. Moškega še ni bilo nobenega blizu. V tem pridejo zádrugarji vsi zajedno, postavijo se pod svetilo sredi dvorane, natikajo si bele rokavice in se ozirajo okolo po deklicah. Danes je tudi Zagorski del naočnike na nos, kakor da bi bolje mogel iztekniti »kraljico«. »Zádruga!« zašepetala je premožna mamica sosedi svoji in zadovoljno se ji je zasvetil okrogli obraz; deklicam pa je utripalo srce od nepotrpežljivosti in — negotovosti.

»Ali ste nocoj vsi slepi?« graja jih Zagorski, »poglejte tja na oni-le rajski cvet! To vam je rožica, ki ne vzrase na vsaki gredici; kako ukusno, kako lično je vse na nji! Rast in oprava, vedenje in sukanje, kako je vse v lepem skladu. In ta ljubki podolgasti obraz z {{prelom strani}} orlovim nosom in modrimi očmi, ki so v zanimivem nasprotji s črnimi lasmi!«

»Majhna kmetska krčma je to«, razjasnuje meščan, »tam doli za Volčjim potokom. Nekdaj se je reklo ,Pri turškem sultanu', toda zdaj ljudje pravijo kar ,turška krčma'. Sedanji gospodar se je šele pred {{prelom strani}} nekoliko leti s kmetov preselil v mesto in ima še zmeraj največ s kmeti opraviti. Pošten,- miren mož je, ki nikogar ne nadleguje, zato ga ljudje malo poznajo. Sam ne morem prav razumeti, kako in kdaj se je njega Mara izpremenila v takšno gizdavo gospodičino.«

Zagorski je bil dobre volje, toda vedel se je nekako praznično in oblastno. Ravnatelja svojega je posadil na čelo mize pred omaro, na obe nasprotni strani tovariše svoje, a sam je ostal na dolenjem konci blizu vrat, da se je lože pogovarjal z Maro. Prav ljubeznivo je pozdravil mater in sočutno vprašal po očetu. Malo je osupnil, ko mu je Pavlička rekla, da njega ni doma; ali nekoliko se je potolažil, ko je Mara zavrnila, da bi se oče utegnil še pred polunočjo pripeljati domov, ker Šel je le v bližnjo vas. Gosti so se začele v najboljšem rčdu. Puran je bil izvrsten, črno vino skoraj še boljše. Ker je Mara sama stregla, bilo jo je lahko zadržati v izbi, kamor je tudi Pavlička večkrat prihajala pogledavat, če je vse v redu., in je časih malo pose dela pri gospodi. Zádrugarji so se prav slobodno kratkočasili, ker bili so čisto zase, in ravnatelj jim je itak bil stari znanec, ki jih nič ni motil, ampak prav od srca se je smijal nedolžnim njih šalam. Okolo {{prelom strani}} desetih zaškripljejo velika vrata in na dvorišče priropota voz. Pavlic se je pripeljal domov in brž ko se je preoblekel, prišel je v izbo pozdravit gospodo. Zagorskemu se je kar zasvetil obraz in bil je dovolj predrzen, da je krčmarju ponudil prazen stol poleg ravnatelja. Preprostemu gospodarju je to odlikovanje dobro delo, vender ni pozabil, kaj se zanj spodobi, torej je stol nekoliko odmeknil od mize ter le zdaj in zdaj kaj rekel, vprašal ali odgovoril. Ni se mogel načuditi Veselku, kako spretno je brenkal na kitaro; kar ostrmel pa je, ko je Zagorski z velikim oduševljenjem jel prepevati znane napeve iz italijanskih oper. Le tega ni mogel razumeti, zakaj se ostali gospodje smijo, in je Radiniča spravil v veliko zadrego, vprašaje ga o pomenu besed. Hote ali nehote" je Radinič zdaj moral legati, zakaj razposajeni Zagorski si je sproti izmišljal italijanske besede, prazne, brez zveze, da je vse skupaj bila prava mešanica. Veselko ga je spremljal s kitaro, pel vmes z drugim glasom ter se po mogočnosti kretal in izpreminjal obraz, da si imel pred sabo nekak dramatiški dijalog.

»Živio!« grmelo je zdaj po mali izbi, da se je vse treslo, in za žvenketali so kozarci v znamenje srečne zmage. Vesela družba je zdaj {{prelom strani}} znova oživela, krčmar je bil vedno zgovornejši, ženi njegovi se je do dobrega razvozlal jezik, presrečni Mari pa so se rdeča ustna vedno odpirala na smeh in kazala vrsto belih biserov. Zmeraj še so se menili, kako bode na plesu; zádrugarji so s srečkanjem določili, kdo bode kaj plesal z Maro in kako se bodo vrstili, da bode vso noč imela družnika pri sebi. Bilo je že pozno čez polunoč, ko so zaškripala velika vrata male »turške« krčme in se odprla nenavadnim gostom, da so po temni noči tavali vsak proti svojemu domu.

V tem se je bližal dan, ko je meščanski ples bil napovedan v novem Timofejevem »Hotelu« zunaj mesta. Bilo je sicer nekoliko od rok, ali lepa dvorana in ostale prostorne sobe so zvabile marsikoga, da se je napovedal priti na ples. Timofej je delal velike priprave in razpošiljal vabila na vse strani, a če je koga ustno snubil, poudaril mu je še posebno, da se bode tudi ,Zádruga' udeležila veselice. In res, zbralo se je toliko ljudstva, kolikor ga v Prnjavoru še ni bilo na nobenem plesu. Zádrugarji so bili prvi moški v dvorani, kjer je že vse mrgolelo raznovrstno olišpanih deklic. Mara je bila čisto belo oblečena, in srce ji je kar igralo od veselja in ponosa, ko jo je Zagorski objel okolo pasa ter ž njo začel ples. Kmalu pa je nastala tolika gneča, da so se ljudje stiskali in porivali drug druzega, in plesalci so morali paziti, da niso izgubili izvoljenk, nikar da bi plesali ž njimi. Veselje zato ni bilo nič manjše; za dragovanje in šepetanje je bilo še več prilike, nego pri pravilnem plesi. Tudi Hermina je prišla in se z Doro in Slavo prerila do mesta, s katerega so mogle še največ videti in opazovati, kar se je godilo v tej nenavadni množici. Z uprtimi očmi so sledile Zagorskega, ki se nocoj kar nič ni zmenil zanje, v tem ko so se ostali zádrugarji večkrat pomudili pri njih. Toda, saj Zagorski danes sploh ni imel za nikogar oči, nego za Maro svojo; kar ni je {{prelom strani}} izpustil, toda gneča v dvorani mu je dobro došla, da jo je vedel v drugo sobo, kjer baje ni bilo toliko soparice, pa se bode malo oddehnila. Prav v kotu je našel za mizo še dva prazna stola, in je ž njo tja sedel. Tu, mislil je, motil ju ne bode nihče in brez skrbi bosta šepetala in se kratkočasila. Ali ta hip se oglasi za njima stari Timofej:

»Tako je! Živio, Veselko!« pritrdijo zádrugarji in primejo kozarce, da bi trknili v zdravje izvoljencu. Toda Veselko se ne gane. Poredno povesi oči, kakor bi kaj imenitnega premišljal, potem obriše {{prelom strani}} naočnike, natakne jih na vrh nosa ter upira debele oči zdaj v jednega, zdaj v drugega tovarišev svojih. Končno se odkašlja in pravi:

V nedeljo je bilo neobično lepo vreme. Ponoči je zima zopet nekoliko pritisnila in zamrznile so luže ter znova se strdil sneg, ki je prejšnji dan jel silno kopneti. Solnce je hitro razpodilo tanko zimsko meglo in četudi je bilo še brez moči, vender je človeku dobro delo in marsikoga zvabilo iz hiše. Prnjavorske ulice so zopet oživele, a po trgu so se gospodje kakor poleti izprehajali semtertja, predno so se pogubili po svojih pisarnah. Tudi strina si je dala svoj naslanjač postaviti pred prodajalnico, zavila se dobro v topla ogrinjala in zopet sedela na priljubljenem mestu. V tem je pri frančiškanih skupaj zazvonilo in ljudje so z vseh stranij hiteli proti cerkvenim vratom. Prav med zadnjimi prideta okolo ogla lepa Mara iz turške krčme in Veselko, kakor da se jima ne bi nič mudilo. Ona je imela najlepšo pražnjo obleko na sebi in se sploh skrbno napravila, on pa je dejal na glavo visok, črn klobuk in si nateknil nove svetle rokavice. Znanci, ki so ju srečevali, obstajali so nehote in se ozirali za njima, zakaj tako ju še nikdar nihče ni videl skupaj. Nji se je pač videlo, da ji je bilo nekako čudno pri srci; ne da bi se bila sramovala, temveč bila je ponosna, zlasti če je kaka gospodičina zvedavo upirala oči vanjo; in vender je bilo nekaj neznanega, kar ji je zaviralo noge, da ni tako lahko stopala, kakor kadar je sama šla v cerkev. Vse drugače se je vedel Veselko. Slobodno je stopal kraj nje, nosil ji molitvenik in v jedno mer govoril vanjo, da se je zdaj nasmehnila, zdaj sramežljivo {{prelom strani}} povesila oči. Nikakor ni bil slep za to, kar se je godilo okolo njega, in če je kje zapazil kakega znanca, hitro se je obrnil proti njemu in glasno ga je pozdravil, kakor bi mu hotel reči: »No, ali ne igram dobro svoje vloge?«

In bili so veseli, kakor zmeraj, kadar so bili skupaj in kakor se je pristojalo mladim njih letom. Po obedu je Ciprijan na zadružno {{prelom strani}} mizo postavil zavitek dragocenih smodek in dve zapečateni butelji in se zadovoljno nasmehnil rekoč:

Brez ugovora so zádrugarji odobrili predsednikov nasvet in kar takoj odšli. Prišedši pred turško krčmo je Zagorski s prstom zažugal Glavini, da ne sme biti razposajen in se prezgodaj smijati, zakaj utegnil bi jim skaziti veselje. Zdaj so vsi štirje umolknili ter tiho po prstih {{prelom strani}} tavali skozi velika vrata in čez dvorišče. Srečno so se priplazili do one male »gospodske« izbe, ali tu je Zagorski tovarišem namignil, da so skozi neko okence gledali, kaj se godi notri. Za mizo sta sedela Mara in Feodor, ki je pred sabo imel merico črnega vina. Mara je z levico prav nerodno držala kitaro, z desno pa je izkušala prebirati strune, kakor jo je učil Feodor. Videlo se je obema, da sta precej razmišljena in da jima je malo do učenja. Namesto na prste, pogledaval ji je on v oči, ki so se vselej ujele z njegovimi, in vselej sta se razumela ter si povedala, kar se na usta ni dalo izreči. Zdaj se je on pomeknil prav k nji, prijel jo z levico okolo pasa, z desnico pa tanke nje prstke prestavljal po strunah. »Tako, zdaj je dobro,« rekel je in kakor bi trenil, poljubil jo je s tako strastjo, da so se ji kar zažarela mlada lica.

Začeli so se lepi pomladanski dnevi in zádrugarji so so po obedu malo skupaj izprehajali. Zagorski jih je obično vodil ob desnem bregu Volčjega potoka in večkrat se je pripetilo, da je prav takrat Mara {{prelom strani}} na drugem bregu prala. Veselku to seveda ni bilo ljubo, ali prav zato se je Zagorski še rajši ondot izprehajal, naslonil se na držaje in čez potok začel kakšen pomenek z deklico. Pred prazniki je oče Pavlic vselej zaklal nekoliko drobnice ter pred krčmo svojo za tisti dan odprl mesnico, v kateri je sekala in prodajala njega hči. Zagorski se je tedaj s svojimi tovariši gotovo tja odšetal in se ustavil pred mesnico. Veselka je to pač jezilo, ali niti ni mogel izprehodov ukreniti kam drugam, niti ni Mari smel prepovedati opravila, ki se ne bi spodobilo prihodnji njega ženi. Naposled se je čimdalje bolj ločil od svojih tovarišev; samo pri obedu je še bil ž njimi, sicer pa je hodil vedno svoja pota, na katerih ga je spremljal le zadružni pes Davor. Lepa zloga v »Zadrugi« jela seje podirati. Zagorskega se je Veselko ogibal, kolikor se je mogel, ali kar vzkipel je, kadar je videl, da ga tovariš namerava odvrniti od nje, ki jo je tolikanj ljubil.

»To je grdo, to je surovo,« rekla je žena glavarjeva, v tem ko sta drugi dve le prikimali, »pri meni tudi ni bilo nobenega. Nadejala sem se, da bode vsaj Zagorski prišel, kateri bi, domačin, moral vedeti, kaj {{prelom strani}} zahteva etiketa. Toda ni ga bilo. Kolikokrat sem bila pri njega rajnci materi, ko ga je previjala, in kolikokrat sem ga vzela v naročaj, da se ni jokal, če je mati morala iti na kakšen trenutek pogledat v kuhinjo. Ali ti mladi ljudje danes vse pozabijo. Časih je bil svet le drugačen!«

Poverjenik je dobro čutil krivico svojo, ali nadejal se je, da mu malo izpregledajo zaradi drugih zaslug, ki si jih je baje pridobil v službi svoji. Bližale so se nove volitve v deželni zbor, a dokler se te niso izvršile, moral je državni pravdnik počakati s svojimi zatožbami. Poverjenik se je tedaj na vso moč trudil, da bi si tačas pridobil novih zaslug. Prnjavorci so bili mirni ljudje, ki niti vedeli niso, kaj je volilni boj: saj so vsekdar zložno in jednoglasno izvolili župana svojega za poslanca, kakor je želel glavar. Zdaj se je to izpremenilo. Tožbe zoper poverjenika so Prnjavorce čisto zbegale, in bilo jih je, ki niti županu niso več zaupali. Strina jih je še bolj naščuvala zoper njega ter jim Milivoja Zagorskega nasvetovala za poslanca. Poverjenik je tedaj tekal od župana do glavarja in od glavarja do župana in jima blodil o veliki {{prelom strani}} zaroti, ki jo »Zádruga« snuje za čas volitve. Glavar ni imel ni miru, ni počitka in ni pomnil, da bi kdaj imel toliko dela. Vsak dan so se shajali pri njem župan in drugi veljavni možje na posvetovanje zaradi volitev. Slušali so poročila poverjenikova in njegovih ljudij ter ukrepali, kako bi odvrnili nevarnost, ki je pretila staremu redu in miru v Prnjavoru. Najnevarnejši se jim je zdel Zagorski zato, ker ga je podpirala strina. Da ne bi mogel biti voljen, preobračali so zakon in ga naposled zasukali tako, da sta Zagorski in Radinič izgubila volilno pravico. Prosili so vlado, da bi za volitev na nekoliko tednov poslala v Prnjavor pol stotnije vojakov. Sklicevali so volilne shode, pri katerih so obilo gostili zveste županove privržence in jih obdelovali, da ne bi potegnili z nasprotniki.

Zdaj se je poverjenik spomnil službenega poslanstva svojega, vstal s klopice ter oči zopet uprl v daljo. »Evo jih!« rekel je, ko so se v solnčnem svitu zabliskale vojaške puške. Ni minulo niti četrtinko ure, in vojaki so bili pri znamenji. Komisar stopi pred stotnika, pozdravi ga v imeni mestnega poglavarstva in mu jame tožiti težko službo svojo. Stotnik je bil malobeseden, odzdravil mu je kratko, velel vojakom »v red!«, potegnil sabljo in na čelu oskromnega krdelca stopal proti Prnjavoru. Oblastni poverjenik ni bil nič kaj zadovoljen, dobro je bilo vsaj to, da nihče ni videl, kako malo se je cesarski častnik zmenil zanj. Navzlic temu se ni ločil od vojakov, ampak {{prelom strani}} dasi jih je težko dohajal, stopal je prav tik krdelca nazaj v mesto, da bi nasprotnikom baje pokazal svojo moč.

Drugi dan potem, v nedeljo zvečer, napravila je županu nasprotna stranka volilni shod z gostmi. Sklicala ga je na pristavo sokolovskega grofa, zato ker ni v nobeni gostilni dobila policijskega dovoljenja. Miroljubni Radinič se ni mislil udeležiti shoda, tedaj je šel iz mesta na izprehod, in bila je že noč, ko je prišel na »Parobrod« k večerji. Bil {{prelom strani}} je čisto sam v gostilni in si ravno odrezal kosec pečenke, ko se odpro vrata in brez sape stopi. v sobo žid Pinkeles, stari sovražnik mestne gosposke.

Prostorne sobe grofovske pristave so bile kar natlačene volilcev in drugih nasprotnikov županove stranke. Tesno, da se niso mogli geniti, sedeli so mož do moža za dolgimi mizami, ki so se kar šibile od mnogih jedil. »Živio!« zagrmelo je po dvorani, »živio!« odmevalo iz sosednih sob, ko se je na vratih prikazal Radinič, ki ni mogel razumeti tolikega odlikovanja in ni vedel, kam bi sedel. Tu ga malinar, glava stranke, prime izpod pazduhe in vede k mizi, kjer je med drugimi odličnjaki sedel njega tovariš Zagorski. Radinič se ni mogel prav zavedeti, zakaj ni še sedel in že so ga obsuli meščani in mu stregli, kakor kakšnemu začaranemu »princu«. Prvi mu je natočil kupico najslajšega vina, drugi mu ponudil pečene teletine, tretji pečenega jagnjeta, zopet drugi mu je prinesel kolačev, smodek in kar je druzega bilo na izbor. Vino, druščina in zdravijce so razgrele zbrane može, da so bili prav dobre volje. Zdušno so napijali malinarju, kandidatu svojemu, ali nad vse so slavili Zagorskega, ki jim je znal govoriti, kakor nihče drugi, in kar umolknili so in zijali vanj, kadar se je vzdvignil in poprijel besedo. Za govori so se vrstile pesmi in {{prelom strani}} človek bi prej mislil, da je pri kaki ljudski veselici, nego na volilnem shodu.

Ko je bilo vse pripravljeno in so zaročenca že v tretjič oklicali, odpeljal se je oče Pavlic s hlapcem v gozd in nasekala sta zvrhoma voz zelenih vej. S temi sta doma zakrila vse štiri stene in tudi strop sprednje velike sobe, ki je bila za kmete, tako gosto, da ni bilo nikjer videti zidu in je ves prostor bil podoben velikemu šatoru. Ženske so na to dobro pomile in odrgnile pod, klopi in mize, namestile jih po {{prelom strani}} očetovem naročilu in jih pogrnile s čistimi belimi prti. Zadnje popo-ludne pred poroko je Mara povabila k sebi na južino prijateljice svoje in tudi Radiniča in Zagorskega, ki sta šla vsak po jedno družico ter ji pripeljala na nevestin dom. Tu v znani »gosposki« sobi na dvorišči so se zbrale deklice okolo velike mize, na kateri so bili dolgi kosovi svilnatih trakov in poln košek rožmarina. Prepevaje nežne ženske pesmi so vezale deklice šopke za svate in vmes sta jih Ra dinič in Zagorski kratkočasila, kakor sta najbolje znala. Ko je ves rožmarin bil povezan, pogrnila je mati mizo, prinesla malo južino, in potem so deklice zopet prepevale in igrale nedolžne igre, dokler ni prišel čas ločitve. Tedaj so vse po vrsti poljubile tovarišico svojo Maro in se poslovile od nje.

Drugi dan je v turški krčmi bilo dela, kolikor ga ni pomnil niti stari hlapec. Domačih ljudij je bilo premalo, in mati Pavlička je mo- v rala najeti razven boljše kuharice še nekoliko žensk za postrežbo. Ze od ranega jutra so se pripeljavali Pavličevi sorodniki, in malo pred poludnem sta se pripeljali tudi ženinova mati in sestra, čisto prašni in trudni od dolzega potovanja. Oče Pavlic je zdaj moral vzprejemati goste, zdaj je ukazoval na vse strani, v tem ko je mati imela čez glavo posla v kuhinji in v sobah. Saj je zajedno morala skrbeti za obed tujim gostom in pripravljati za pirno večerjo. Kmalu popoludne so se vsi preoblekli v pražnja oblačila in nekaka slovesna tišina je nastala v hiši. Po malem so dohajali tudi domači prnjavorski svatje, ali malo so govorili in čakali, da pojdejo v cerkev. Vsakemu so deklice pripele šopek rožmarina. Okolo treh prideta Radinič in Zagorski, in ko sta prejela vsak svoj rožmarin, šla sta najprej po kumice, potem po družice, in naposled po ženina. Ta je bil že pripravljen, čakal je samo še nevestinega daru. V tem se odpro vrata in nežna deklica je na svetlem ploščeku prinesla novo belo srajco, sešito od neveste same, belo žepno ruto, svilnat zavratnik, dvojico nogavic, pletenih od nevestine roke, in dvojico belih rokavic. Ženin je prevzel ta Marin dar po stari prnjavorski šegi, preoblekel se in v sredi med Radiničem in Zagorskim stopal proti nevestinemu domu. Tu je bilo že vse pripravljeno za svečani pot. Zdaj sta Radinič in Zagorski vsak z jedne strani izpod pazduhe vzela nevesto, ki je bila vsa v belo oblečena; za njimi sta prav takisto Tinčica in še jedna družica vedli ženina, a dalje so v dolgi vrsti stopali priče s kumicami, starejši in drugi povabljeni gostje, vsi po dva in dva. Sli so peš, kakor v procesiji. Po ulicah in po trgu je stalo povsod mnogo radovednega ljudstva in celo stari sodnik je ta dan nekoliko odjenjal od natančnosti svoje ter prej šel {{prelom strani}} iz pisarne, da bi videl svate. Po oknih se je kar glava glave tičala in pri strini pred prodajalnico so sedele Dora, Slava in Hermina. Pred Timofejevo prodajalnico je gledal Golijat in prav ko so svatje šli mimo njega, pogledal je grdo in klical: »Davor! Davor! Semkaj pojdi, Davor!« Toda zastonj. Davor ga ni slušal, nego do zadnjega zvest »Zadrugi« se ni genil od Veselka, in kakor po vseh njegovih potih, spremil ga je tudi na poti k oltarju.

»Dragi Branko! Tvoje naznanilo nas je vse prav razveselilo. Soditi po tem, kar si nam kdaj razodel iz onih skrivnostnih listov, ki prnjavorskim gospodičinam niso bili po volji, ne trebam ti želeti sreče, zakaj prepričan sem, da jo uživaš v polni meri. Priporoči me milostivi svoji soprogi, vender me nikar ne slikaj s prečrnimi barvami. Še kaki mesec {{prelom strani}} naj mine in razposajeni zádrugarji bodo vsi vzorni zakonski možje. Ko sem strini povedal, da si se oženil, rekla je: ,Zdaj pojde pa kar po vrstil' In res bode tako. Včeraj sta Tinčica in Filipovič bila prvikrat na oklicih. Zadnji čas je; kar oba sta že pojemala od silne ljubezni. O vedno veselem Glavini je te dni nekdo pravil, da se ženi; a kar se tiče Verice in mene, počakava še do Velike noči. Sicer je v Prnjavoru vse pri starem, kakor je bilo nekdaj. ,Zadruge' ni več, pa tudi ni tistega življenja pri predpustnih veselicah, kakeršno je bilo lanske zime. Moja Verica ne ljubi rajanja in je samo dvakrat bila v čitalnici, da ne poreko: prevzetna je. Strina je vprašala Timofeja, kako se je pri njem obnesel meščanski ples, pa je žalostno zmajal z glavo in rekel: ,Ni več ,Zadruge'.' Takisto pravi tudi Ciprijan ,Pri parobrodu'. Vprašal bodeš ,Kaj pa Feodor?' Ne vem, kaj naj ti na to odgovorim. V druščine ne zahajata, pa človek le malo zve o njima; vedno tičita srečna doma. Davor se je do dobra k njima preselil in straži na vratih ter laja, kadar grč kdo mimo hiše. Ker ti tako vestno poročam o našem društvu, utegnilo bi te zanimati še o nekih osebah, ki so časih prišle v dotiko z nami. Dora se je poleti odpeljala k teti in ni je več nazaj. Omožila se je tam z vdovcem, ki ga je nekdaj odbila, ko jo je še samec snubil. Zidovka Slava je tudi izginila; pravijo, da je šla v prestolnico k sorodnikom, ki imajo zanjo primernega ženina. Jedino Hermina je ostala stanovitna in ponosna; zamudila je pravi čas, pa bode skoraj gotovo obsedela. Našega ,prijatelja', policijskega poverjenika, našli so neko jutro v postelji mrtvega. Ljudje so celo govorili, da se je ostrupil zato, ker je za nekoliko dnij imela biti končna obravnava zoper njega. Na smrt bolan leži tudi dolgopeti Golijat. Bedak se je božične praznike preveč napil, a da bi se ohladil, šel je na Medvedčico, razbil led in se okopal v mrzli vodi. Prišedši domov je takoj moral v posteljo in menda ne bode več vstal. Da bode poročilo moje popolnoma natančno, povem ti še to, da nočnega čuvaja letos ni strašilo. Zdaj pa res ne vem, kaj bi ti še pisal iz lepega našega Prnjavora. Čez poletje rad še tu ostajam, ali na jesen upam, da se bodem preselil v kakšno večje mesto; prosil sem za tri razpisane službe. Brž kadar kaj gotovega zvem, pišem ti zopet. Od srca te pozdravlja tvoj iskreni Milivoj.«