Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravek skladnje |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 61:
kraško burjo.
Ura je odbila jednajst v divaškem zvoniku, ko sem zapustil postajo. Solnce je pripekalo z vso silo. Nì sence, nì lahnega vetreca ni bilo, da bi mi bilhladilno pihal v lice. Ob potu vroče kamenje, od katerega je puhtela gorkota, kakor iz peči, nad menoj pa jasno nebo, po katerem se je mogočno {{prelom strani}} peljalo žarko solnce! Moja prtljaga mi je presedala
na vso moč.
Vrstica 97:
zemljo, kje da priteče na dan, še ni dognano. Nekateri menijo, da nekje pri Gorici. A drugi zopet
trdijo, da tik ob morski obali v obližji starodavnega Ogleja. Da bi stvar natančneje poizvedeli, pričelo je tržaško planinsko društvo zasledovati tek vode. Prišli so baje dve uri daleč pod zemljo.
{{prelom strani}}
Ko sem se nekoliko nagledal in navžil pretresujočega
pogleda, pa nisem bil še zadovoljen in
Vrstica 180:
stoji kamenita posoda, v katero kaplja voda od
stropa in se njej nabira. Postavljen je uprav pod
precej velik od stropa viseč kapnik, skozi katerega {{prelom strani}} največ vode prihaja. Voda je zelo hladna in okusna,
ker ima baš v sebi dovolj soli razstopljenih.
Vrstica 243:
jamo, katera je zares pravo pozemsko čudo — velikanski
stvor vsemogočne božje roke.
{{prelom strani}}
== II. Reka ==
Vrstica 329:
boj, v katerem pa niso bili samo Franki poraženi,
marveč pal je tudi njih vojvoda Erih.
{{prelom strani}}
Poslej je bila Reka vedno zvesta na strani
Hrvaške. Krepko je odbijala napade beneškega leva,
Vrstica 401:
Ali kdo bi zopet uganil, kaka sodba jih
čaka, kje da se razbijejo ob morskih čereh.
{{prelom strani}}
Tam po morju so plavali rudeči ali beli predmeti,
podobni debelim bučam. To so železni, otli
Vrstica 428:
mogoče drag tovariš, katerega so pa zagrebli
prezgodaj mrzli valovi.
{{prelom strani}}
Po krepilnem oddihu sva šla po »Corsu«, od tod
sva zavila v stranske ulice nekoliko navkreber ter
Vrstica 522:
besedice nismo hoteli razumeti ni nemški ni madjarski.
Pijačo smo dobili, toliko so nas že umeli.
Toda mi smo hoteli tudi kaj prigrizniti. Zato sem {{prelom strani}} rekel točajki: »Prosim, prinesite nam nekoliko
kruha.« Ker me ni umela, vprašala je še nemški,
česa bi rad. Jaz sem pa ponovil: »Kruha, kruha!«
Vrstica 553:
posel ali kak domačin peljal se je dalje v
Iko-Lovran.
{{prelom strani}}
Opatija je najdivnejši kraj hrvatskega Primorja,
prava hrvatska Nica. Prekrasne vile, zimovišča, hôteli,
Vrstica 638:
Posamezne hiše so porazstavljene precej daleč
na okolu po pobrdju, da gledajo druga čez drugo.
{{prelom strani}}
Skoro vsaka je prepletena bolj ali manj z
gosto trto in obdana od bogatih vinogradov, da
Vrstica 725:
premetavali živali, potapljali se ter zopet prihajali
na vrh. Bili sta pač dolgi nad pet metrov.
{{prelom strani}}
Krog poluednajstih smo pripluli v mesto Črez,
(Cherso), kjer je ostal parobrod pičlo uro. Zato sva
Vrstica 810:
1379) so ga opustošili Genevčani z ognjem ih
mečem.
{{prelom strani}}
Poslednji udarec je pa zadala še kuga. L. 1631
je bila okolica in mesto popolnoma zapuščeno; vseh
Vrstica 867:
ki ga je postavil cesar Franc Jožef I. slavnemu
zmagovalcu pri Visu.
{{prelom strani}}
S tega griča je kaj lep razgled na staro in
novo mesto — pa dalje tja po morju in bližnjih
Vrstica 952:
malem otoku — Monte Rosso, še le pozneje se je
polagoma spojil otok s celino. Hribec, ki se dviguje
iz morja, se sedaj ne zove več Monte Rosso, ampak {{prelom strani}} po lepi cerkvi, posvečeni sv. Evfemiji, Monte di St.
Enfemia.
Vrstica 1.039:
vožnje sem se bil že naveličal, da sem
zelo zaželel, da spet stopim na trda tla.
{{prelom strani}}
== V. Trst, Gorica ==
Vrstica 1.118:
zeleni vinogradi in umetni vrtovi, kakor bogato nakičen
okvir.
{{prelom strani}}
Potem greva dalje proti Nabrežini. Ker je bila
silna vročina, počakala sva nekoliko v Št. Petru ob
Vrstica 1.149:
sušiti studenci in še sedaj trpé žejo Kraševci
za hudobno krajo.«
{{prelom strani}}
Bila je krasna noč, ko smo drdrali po prelepi ravnini ob obrežju proti Tržiču (Monfalcone). Fantastično so se dvigala drevesa v luninem svitu, ki je samotno plavala po nebesu ter lila bledo luč na mirno morsko planjavo in zelene trate. Dolgo bi bil opazoval, kako beže drevoredi, vinogradi, vile in sela mimo nas — a premogel me je spanec, bil sem pretruden in kmalu me je zazibalo drdranje vlaka v sladek sen. Za nekaj časa, ko smo se že bližali Gorici, zbudi me kričanje najinega sopotovalca v sosednem oddelku. Nosil je v rokah eden čevelj, a drugega ni mogel dobiti. Plazil se je pod klopi, gledal po policah — vse zaman — čevlja ni bilo.
Hudoval se je, jezil, srpo pogledaval na naju — vse ni nič izdalo. Klical je sprevodnika ter zahteval od njega čevelj. Ta je pa pomilovalno odkimal z glavo, meneč, da ga je morda na Nabrežini kedo vzel, ko so šli vun — poleg pa še nagajivo pristavil, da ni
Vrstica 1.198:
romarji, ki jih je strudila hoja v hrib, ter se krepili
s pijačo, sadjem, katero so seboj prinesli.
{{prelom strani}}
Žejna in utrujena sva dospela na vrh, ko so
se oglasiti zvonovi, ki so vabili k večernicam.
Vrstica 1.299:
v gorske senožeti. Sredi vasi je sedel cel zbor
golorokih mož in starih mamic, ki so pretresavali
in se pogovarjali o raznih stvareh. Ko so zagledali {{prelom strani}} naju, potekla je govorica in otroci so se stisnili k
materam. Ko sva jih pa prijazno ogovorila ter se
jim celo pridružila, razvnela se je živahna govorica.
| |||