Brat Evstahij: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
metapodatki |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
}}
Nikdar ne pozabim trenutka, ko sem prvič zvonil na »porti« (vratih) nekega samostana na Slovenskem. Srce mi je močneje utripalo, ko je glasno zapel samotni {{prelom strani}} zvonec ter naznanil vratarju bratu Evstahiju, da želi nekdo
v samostansko tihoto.
Vrstica 31:
»Da, lepe so, lepe, kakor da bi bile naslikane za velike oltarje,« odgovorim jaz in vprašam, kdo ume tako krasno slikati.
{{prelom strani}}
Nekaj čaša molči brat Evstahij pri tem vprašanju, a potem pravi:
Vrstica 54:
»A kaj govorim jaz tebi o lepoti, ko se ti smeje ves svet,« nadaljuje brat Evstahij ter se ozre v moje lice, kakor da bi hotel reči: »Srečen si, srečen zaraditega in srečen mi ostani!«
V takem razgovoru sva sedela z bratom Evstahijem na samostanskem vrtu, dokler se niso oglasili poldanski zvonovi {{prelom strani}} v mestu. Tedaj je zapel tudi samostanski zvon ter vabil svoje prebivalce k skupni molitvi.
Isti dan je bil pomenljiv in skoro odločilen za ona moja leta, ktera imenuje svet »zlato dobo mladosti«. Danes gledam že žalostno na minula leta, na lepšo polovico svojo, akoravno nisem okusil nikdar njenega zlata in dišečega cvetja, a vendar, če govorim odkritosrčno, prištevati moram
Vrstica 77:
»Poglejte in sodite!«
{{prelom strani}}
Naslonim se na okno in vprem pogled na razgrnjeno podobo na slikarskem stojalu.
Vrstica 101:
»Tudi mene je izvabila nekdaj želja v to primorsko mesto. Dejali so, da imam spretno roko za slikarstvo, in jaz sem verjel prikupljivim besedam. Zapustil sem učenje in odšel skrivaje v Benetke, kjer sem si obeal čast in bogastvo.
Popisovati vam nočem natančno svojega življenja v tujem mestu. Pregovor pravi, da je vsak začetek težek, in jaz sem se prepričal, da je resničen. Povem vam, da sem {{prelom strani}} živel pogosto več dnij zapored ob suhem kruhu, da sem spal na trdih tleh v podstrešni sobi, in da je jedino je veselje bil slikarski čopič, s kterim sem se vadil od jutra do večera, da si pridobim — venec umetnosti.
Veščaki so hvalili moje slikarske poskušnje, a jaz sem čutil, da sem zgrešil svoj poklic, da imam premalo zmožnostij za umetnika.
Vrstica 120:
Ne spominjam se, koliko časa sem risal Marijino podobo, in ali sem jo izgotovil; kajti ko se zavem, ležal sem v samostanski celici na bolniški postelji.
Sivolasi samostanski vratar je slonel poleg moje postelje, dajal mi okrepčevalne pijače ter me tolažil, da se naj ne strašim svoje bolezni, ker sodi, da se kmalu zopet okrepčam. Pripovedoval je potem moj tovariš, da so me našli {{prelom strani}} zvečer nezavestnega na samostanskih vratih, ko sem risal starodavno Marijino podobo.
»Nemogoče!« vzkliknem jaz. »Včeraj opoldne sem prišel na »porto« in se zagledal v skrivnostno podobo, kako sem mogel risati brez jedi in pijače do noči?«
Vrstica 142:
Čudil se je ravnatelj mojemu govoru in me brez dvoma obsodil, da sem bolan na umu.
{{prelom strani}}
In bolan sem bil v istini, hudo bolan. Hitel sem nazaj v samostan, kjer sem slikal prvo Marijino podobo, budoval sem se, da so mi podtaknili sliko, ki ni moja, ter mi povzročili nečast, uničili pošteno moje ime.
Vrstica 168:
Vračal sem se črez dolgo čaša zopet v domovino. Na potu iz kolodvora v mesto sem srečal, pogreb.
Razun dolge vrste mestnih ubožcev in menihov nekega samostana ni spremljal nihče mrliča. Pridružim se {{prelom strani}} pogrebcem, kajti zanimal me je nenavadni pogreb, in poprašati sem hotel pri tej priliki po samostanskem bratu Evstahiju.
»Ali ste poznali mrtveca, ki ga spremljate k večnému počitku?« pozvedujem med potom pri svojem tovarišu, sivolasem možu.
| |||