Iskren zagovornik: Razlika med redakcijama

Ko se prebere zatožba, glaseča se na roparski napad in hudo telesno poškodovanje, se ima zagovarjati prvi zatoženec Frank. Ta taji vse, kakor v preiskavi. Ko pride na vrsto poškodovani Burgar in povepové vse, kar vevé, mu Frank v obraz reče, da ni nič res, kar pravi. Zagovornik dr. Grabar se te glavne priče loti s posebno ljutostjo ter jo hoče v zadrege spraviti tako, da slednjič starček ves nevoljen reče:

»Jaz se nisem nikdar legal, menite, gospod doktor, da, se bom zdaj, ko sem uže star in sem na svoje besede prisegel? Ta-le je, ki me je po stopnicah pahnil, in nihče drugi.«

»Bi li ne bilo mogoče, da bi bil Burgar, ki je kakor je znano, možil svojo hčer, denar na stran spravil zazá-njo, potem pa se sam nalašč poškodoval, da bi sum odvrnil od sebe?«

Predsednik pokliče uradnikovo vdovo. Ta ne vevé o ničemer nič in hvali Franka kot rednega človeka. Ko jej pokažejo v perilaperilu najdeni listič, spremeni nekoliko barvo, a kmalu se zavezavé in reče:

Nastopi starejša hči. Na to sem bil jaz posebno radoveden. Ta pa taji vse, kar je prej povedala, tako, da državni pravdnik nasvetuje, jo zavoljo krive izpovedi dati v preiskavo. Ko to sliši, se tako vstraši, da se spusti v jok in potem tako zmedeno govori, da ni vse skup nič. Zagovornik naravnost izreče, da ni pri pravi pameti, in mati in sestra pritrdite temu. Meni se je pa zdelo, da ste jo obe prej vso ostrašili, tako da iz gole bojazljivosti ni vedela, kaj govori. Slednjič jej je celo slabo prišlo, da je morala domudomú iti. Državni pravdnik se ni sklicaval na njo, ker taka priča pred postavo tako ne bi bila veljavna.

Frankov gospodar ne vevé o svojem blagajniku nič posebnega, ne hvale, ne graje.

»Bi ga li vzeli nazaj v službo, če bi bil danes za nedolžnega spoznan?« – praša državni pravdnik.

»Zakaj ne?« – je odgovor. »Toda zdaj imam že druzega, ker brez blagajnika ne morem biti.«

»Se vevé da ne. Na srce mi ni bil priraščen, ker kupčija je kupčija. Za osebe se mi ne brigamo, da je le vse v redu.«

»Prva in najtežja priča zoper mojega klijenta – pravi – je služabnik Burgar. Če bi ga ta ne dolžil napada, bi današnje obravnave celoceló ne bilo. Ali kaj pove on? Da ga je Frank po stopnicah pahnil, druzega nič. Da bi mu bil vzel tudi denar, tega trditi se staremu možu vendar ustavlja vest. Tega torej moj klijent tudi tožen ne more biti. Je pa trditev Burgarjeva verjetna? Premislite, gospoda! O belem dnevu, v sredi mesta, v veži, skoz katero hodi vsako minuto, vsako sekundo, po več ljudi, na dan po več sto, ki tedaj ne more biti nikdar prav prazna, bi ne bil napada nihče videl! Je li to verjetno? Na takem očitnem kraji se lotiti človeka je uže kacega Rinaldo - Rinaldinija predrznosti treba. Ali je pa moj klijent – le poglejte ga! – res podoben tacemu nadtolovaju? Jaz in vsak izmed Vas bo rekel, da ne. Kako li, da ga tedaj Burgar dolži? Burgar velja sicer za poštenega moža, gospodar njegov mu daje najboljše spričevalo. Dobro! Al, gospoda, človek je slabotna stvar, česar 40, 50 let ne stori, storiti utegne v 51. letu, če ga skušnjava premaga. V skušnjavi pa je Burgar bil. Mislite si očeta, ki hoče omožiti svojo hčer. Par tisučakov dote se o taki priliki prav dobro prileže.«

Dr. Grabar odgovori, da noče nikogar natolcevati, ampak le omajati verjetnost Burgarjeve izpovedi. Na to gre še dalje in reče, da je dosedanja poštenost Burgarjeva utegnila biti le hlinjenje in da je morda čakal le prilike, da si pridobivši polno zaupanje gospodarja o ugodni priliki si prisvoji veči znesek. Vsaj njemu – zagovorniku – ne bo nihče vzel prepričanja, da je stari Burgar skril denar, potem pa se sam nalašč poškodoval, da bi odvrnil krivdo od sebe.

»Vas nihče ne dolži,« odgovori predsednik vidno nevoljen zaradi take razsodbe, »obravnava je končana, zatoženec prost.«

Se vevé da je bila te obravnava in njen konec več dni gradivo za pogovore po vsem mestu. Vse se je čudilo zgovornosti dr. Grabarja, ki je »izrezal« človeka, o katerem je bilo vse mesto prepričano, da je res storil, česar je bil zatožen. Dr. Grabar je svojemu vencu slave pripel nov trak, odslej je veljal za prvega zagovornika v mestu.

»Predragi in spoštovani gospod moj! Po dogodbi pred sodnijo, kjer je bil pravi hudodelnik za nekrivega spoznan, pade vsa krivda na-me. Jaz sicer mislim, da me Vi sami tega očitno ne bote dolžili, ali če Frank ni, moram biti jaz, tretjega ni. Da bi pa na mene padla le senca krivde, tega ne morem trpeti, kajti to Vam prisežem pred Bogom, pred katerim bom kmalu stal, da sem čisto nedolžen. Le to Vas prosim, da se ne bi znosili nad mojimi otroci, ki dobro vedovedó, da sem nedolžen. Nezaslužene sramote pa ne morem prenašati.«

»Da, res« – pravi trgovec in si obriše rosne oči – »ravno sem bil pri revicah. To je jok in stok! Jaz sem jim zagotovil, da bodo dobivali vso plačo očetovo, a kaj je izdalo to! '»Očeta, očeta nam dajte nazaj'« – so–so upili, da se mi je srce krčilo. Še le, ko sem jim zagotovil, da je pri meni ravno tako čist, kakor pri njih, so se vsaj nekaj pomirili in se mi s solznimi očmi zahvalili za to besedo.«

Domu gredegredé premišljujem, če ni tak zagovornik največa naslomba hudodelnikom. Kaj sem jaz mislil o dr. Grabarju, bo po vsem tem vsak sam uganil. –