Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama

 

Vojska je le vojska. Marsikdo se je bal za sina, katerega bi nerad pustil, da bi ga tebi nič meni nič zaklal hudokrvni Lahon. »Kaj nisem pravice govoril, ka-li, da se mi smejete? Le čakajte, predno preteče leto, boste pa jokali po rajncih, ki jih bo požrl Lah tam v deveti deželi. Pa kaj, ménite, da bo tega dovolj? K nam, vidite, v našo vas bo prišla vojska. Vse polje bodo pohodili, in kruh nam bodo kradli. Tedaj boste videli, kaj se pravi, smejati se meni. ..... No, oče Knafelj, pa recite, če ni res! Kako je bilo pa takrat, ko so Francozi k nam prišli? Vi še dobro veste. Mi smo bili tedaj še otroci.«

»Bog nas varuj te šibe,« pričel je pripovedovati mož, ki je sedel na hlodu, ter naslanjal roki na palico, ki jo je postavil med koleni. »O, to nam bo huda pèla, če nas Bog potiplje od te strani. Jemnesta, kako bi bilo za Francoza hudo, pa so bili še dovolj pošteni.«

 

 

Počasi so pristopali še drugi možje, ki so še dobro pomnili Francoza, ter so glasno pritrjevali Knafljevi pripovedi ali pa pomenljivo kimali z glavami. Tudi gruča fantov se je zbrala krog njih. Vsakemu je utripalo srce, češ, kaj, če bo treba zadeti puško in iti na vojsko. Modrovali so, da bi brez njih lahko opravili. Jezili so se torej nad gosposko, posebno pa še nad beričem, ker jim nosi taka naročila ter jim dela skrbi in težave.

»Ta strela beriška se priklati med nas ter nam

ne da pokoja,« jezil se je Gozdarjev Janez. »Da

 

Lija nabere obraz v kaj neprijetne gube. Videti

A molčala je. Pomela si je zaspane oči ter odšla

iskat vina.

vanj ter mu z ognjevito besedo pravil in prerokoval

menda nekaj važnega, zakaj Janez ga je zvesto poslušal.

Nazadnje jo postal Surga toliko glasan, da je

prevpil pogovore ostalih pivcev, kateri so potihnili

Kmalu je bilo čuti močno hreščanje raz slamo —

Janez je trdo spal.

== II. ==

 

molitvi prične jesti, ne da bi koga čakal. Strašno

grdo se je držal. Videti je bilo, da je slabe volje.

Skrbna mati je pa zopet hitela klicat Janeza.

S prošnjami in rahlim kregom ga je vendar le

le sin, njena kri. In ljubila ga je, kakor more

le mati ljubiti edinega sina.

»Ne bode ga, Janez vam ne bo nosil puške«,

zarežal je sin na očeta. »Rajši vidim, da je vse

so porosile materino oko. Srce ni bilo še povsem

pokvarjeno. Slaba vest ga je vznemirjala.

== III. ==

 

ker govori tako lepo slovenski, odgovori mu

nejevoljen: »Mati je bila menda Kranjica; pa mari

Se vé, Kranjec je priden, da je res preveč. Te le

štajerske mrcine pijejo tukaj, Kranjci pa delajo kot

Samo ta hudirjev Surga bo še čutil pred,

kaj se pravi, mene za nos voditi!«

In uprav, ko je tako mrmral pred se ter koval

hudobne namene, prisede k njemu nekdo izmed

ter vedno imela vse polno izgovorov, če sem

jo vabil, z Janezom ima pa čas plesati.

Precej dolgo v noč so rajali, potem pa odšli, —

malo po strani seveda — v svoje gozde in očrnele

in posebno še za reveže. Gospôda ima tako vsega

preveč.«

»Ni tako ne, Janez! Gosposka nam prepoveduje,

in moramo jo ubogati. Če hočeš sam sebi

 

Ko je sedela zimske večeri pri kolovratu, ter

Calo očitati je hotela Klemenu, da bi ga bil

lahko doma obdržal in mu ubranil, da ne bi šel

kmalu vedeli prebivalci tihe zagorske vasice, da je

na »Plemontezarskem rebelizem.«

V teh burnih časih je pa potrebovala država

mnogo vojakov, hrabrih sinov, da rešijo vladarja in

premalo trdo imela ter mu marsikaj dovolila, kar

bi ne bilo treba.

Za dva dni, kar je bila prodana krava Gozdarju,

sedeli so na večer pri Brencetu doseljski

leglo po njem, ko se je ozrl na Miheljna ter pričakoval

odgovora. To je bil naš znanec Gozdar, ki

povedal ni nikomur, da je nesrečni oče razvpitega

tatinskega lovca, ki s Poc Hanzo kljubuje vsej gosposki.

nečem ga, če bi mi bilo tudi precej iti ob beraški

palici po svetu.«

»Kako se je pa vender tako spozabil ta Kranjec,

da je potegnil s tistim potepuhom. Mar naj

nekako pomilovalno potresal z glavo ter nekaj pred

se mrmral:

»Ali se bodo lovci kaj ustavili tukaj? Če pridejo

noter in če peljejo vjetega Kranjca, tedaj se

Mihelj pijačo na mizo, prične izpraševati, kako je

bilo, da sta jim zopet ušla.

»Jeden nam že ne bode več nagajal. Poslali

smo ga vragu v službo, da mu bo vozil oglje, ali

prenesla, in Gozdar je sklenil, da jej prikrije, kolikor

mogoče, žalostni položaj sinov.

== VI. ==

 

 

Bilo je nekega večera pred pustom. Nebo je

preko snežene odeje, otresal gosto ivje z drevja in

piskal skozi drevesne vrhove, da so se globoko upogibale

globoko vse sosede: »Gozdar se je sinoči nevarno

pobil.«

== VII. ==

 

težke pesti na lice, zmogli so ga vendar in

zvezanega tirali v hišo.

Tu so ga posadili za vrata, zaničljivo in škodoželjno

se mu posmehujoč, ter popivali do ranega

Janez se je hvaležno in nekako ponosno ozrl

na Miheljna, češ, pravo si govoril.

Pavlu je pa zažugal Mihelj:

 

me gotovo ne izgreši marsikomu tako nemila — a

meni zaželena svinčenka.«

Take misli so se Janezu podile po glavi. Obup

in kesanje, žalost in nekdanja drznost sta se mu

umiril ter oveselil svoje stariše, pisal je z Laškega

v Doselje.

Njegovo pismo se je glasilo tako-le:

 

nisem bil smrtno poškodovan in sem se kmalu

zopet zavedel. Drugo jutro nas je prišel sam Radecki obiskat. Sivolasi mož je hodil med nami ter

Da, celo sovražnikom, katerih čete je prepodilo in

porazbilo gromenje njegovih topov, bil je tako prijazen

pa srečna bodita. Saj bi še jaz šel doli na

Kranjsko, pa sem tako naklavern postal zadnji čas,

nemirno

čakal, da me ponesó tja, kjer počiva draga