Abadon: Razlika med redakcijama

— Nagibe, sevéda! seže stari gospod mladeniču v besedo. Dobro jih vém in poznam, stari so kolikor človeški rod. Tisto prekletje, ki je vžgano v človeški zárod kakor nekovo Kajnovo znamenje. Ljubezen! Tista pošast, ki pod krinko divne lepote náse vabi in priklepa mladost in starost, ki vzbuja neizkušencem najnežnejša čustva, ki v duhobolnih pesnikih poraja čarobne, večnosti vredne poezije! In ta nakazen, kakó nesrečno deluje? Mladeniča zavaja v pogubo, mami možá, osmešuje starčka, izpreminja pridnega obrtnika varčnost in poštenost v potratnost in hudodelstvo, tihega učenjaka modrost v bedastočo, samujočega pobožnika molitev in trdno vero v pohujšanje in krivoverstvo; ona, nikjer vidna, povsod pridna, razdira zakonski mir, ugonablja blaginjo srečnih družin in se vzpenja celó do prestolov, zatirajoč pravico, slepèč državnike in kakor požar vnemajoč vojne {{prelom strani}} in krviprelivanje bednih národov. Ta velesila, ki posameznika neusmiljeno premaga, ako neprestano ne beži pred njo, omamila je tudi tebe, ker si ji nepremišljeno pogledal v vabeči obraz. Vender ne žaluj — taka usoda je pred teboj in bode za teboj zadela milijone Zemljanov, ki vsi kakor véšče letate v plamen, da vas vpepeli! Vsak, kdor ne beži, kdor vedno ne zatajuje svojega telesa, mora biti suženj tej ljubezni, in to vse samó zató, da ta človeški zárod ne izmrè in da ne prestanete prelepe zemlje, vredne boljših gospodarjev, teptati in polniti s slavnimi svojimi bedastočami in še slavnejšimi grozodejstvi! Oj, bede človeške! Kakó pa tudi prevzetujete v svoji zaslepljenosti? Kako že pôje psalmist o človeku:

— Počasi, gospod, odgovori starec mirno in hladno. Jaz vas poznam že dolgo, tudi vi bi mene lahko poznali, pa niste pazili náme. Kar sem govoril, govoril sem po svojem prepričanji. Zahtevam pa, da spoštujete moje prepričanje, katero je pridobljeno po opazovanji mojih prostih očij. Vaše neizkušene zaljubljene oči pač vidijo drugače; toda slobodno imejte drugačno svojo sodbo. Slobodno vam je tudi poskusiti, ali je iz Save ali iz Krke krajši pot do dnà peklà, in drugič {{prelom strani}} ne iztegnem roke za vami. Toda čemú prazne besede! Vsakdanja izkušnja uči, da tisti, kogar otmó, kadar hoče bas uničiti življenje svoje, ne poskusi drugič potovanja v deželo, iz katere se ne vrne noben potnik; mariveč goreče se oklene življenja in sladke navade človékovanja. Torej zagrinjalo čez to, kar je bilo, in rajši odgrniva bodočnost, kateri se itak ne morete umekniti. Omenil sem že, da sem pridobil nekaj pravic do vaše osebe. Ali mi to še priznavate? —

Stari gospod se pri zadnjih zateglo izgovorjenih besedah skloni proti mladeniču, in temu se zazdi, kakor bi ga óni kàr prebodel z žarečim svojim pogledom. Nezavesten pade v čoln. Omotil ga je nekaj požirek neznane; otrovne pijače, nekaj pa gospodova izpóved. Zdajci {{prelom strani}} priplava sedem velikih sômov pred čoln in vsi se uvrsté prédenj. Abadon jim vrže dolg motvoz, tega sômi primejo in potlej vlečejo ladjico gladko in hitro po Savi navzgor proti Bréžicam in krškemu mestu. Zajedno prifofotata dve vjeri in prineseta Samoradovo obleko na čoln, in ta obleka se précej sáma ob sebi obleče na teló omedlelega mladeniča.

— Pametno vprašanje, kateremu se spodobi iskren odgovor. Naj veljá prvič samó za štirinajst dnij. Če se privadiš, če ti bode moja pomoč delj ugajala, če me bodeš delj potreboval, pa pozneje pogodbo podaljšava na gotov ali nedoločen čas. Samó tega te opominjam, da tvoje življenje ni v moji oblasti, da ne vém meje tvojemu nazemeljskemu {{prelom strani}} bivanju in da višja oblast, katera je nad nama, lahko prekriža in uniči najino pogodbo. —

Abadon izgovori in izgine, nevidno kam. Samorad Veselin ostane takó sam na savskem produ med Bréžicami in Krškim in se počasi predramlja in predrami iz vtiskov omotnega sestanka. Zdi se mu vse kakor morna sanja; vender da je bilo vse resnica, pričajo vžgana znamenja na desnici in h koži prirasli lanec na vrátu. Naglo je osnovan {{prelom strani}} ukrep, napotiti se proti dômu, vrniti se k ljubi materi, odreči se vsi zvezi z Abadonom in s peklenskimi sužnji, pozabiti Cvetáno in začeti novo koristno življenje.

katerega so stari pagani imenovali boga Bakha. Menj številne se nam pa zde cerkve, katerih med tem maloimovitim prebivalstvom ni toliko in tako očitih, kakor so ob gorenji Savi in ob Savinji. Gori ob Sotli in doli ob Savi vidimo ponosne gradove z velikimi pristavami, v širi dalji pa gleda z zelenih gora kranjskih, štajerskih in hrvaških iz hrastove in bukove šume tu {{prelom strani}}

Spominjam se, da sem nekdaj bral Anakreontovo osemindvajseto odo, kjer pesnik obrazniku narekuje, kako naj mu vpodobi lepo de­klico. Tudi ne morem pozabiti, kako je sloveči Ariosto v desetem spevu svoje epopeje »Orlando Furioso« sesnoval lepoto nesrečne Olimpije; takisto se domišljam vseh lepot, katerih so realisti srednjega veka pri lepi ženski našteli trikrat sedem in pozneje celo trideset. Bral sem veliko takih opisov, čudil se mnogim takovim slikam — ako bi pa sedaj vse te opise in slike predočil Samoradu, tedaj bi on izvestno trdil, da so vse dosedanje lepote jedino senca proti lepoti Cvetanini. Bil je ves zamaknjen v obličje ljubljene device; želel si je kar stotero očij, da bi stotero užival nje stotere krasote, in rekel je sam {{prelom strani}} v sebi: Ni mi žal, da sem nadejo, še kdaj to krasotico imenovati svojo, kupil od peklenskega vraga! —

Izjema je bil domači župnik, ki najodličnejšim svojim župljanom ni mogel odreči prisotnosti svoje. Sedel je med nevesto in nje prekosavsko {{prelom strani}} zalvo in bil kos težavni svoji nalogi. Znal je zanimati malobesedno, nekaj zamišljeno, nekaj razmišljeno nevesto, pa tudi zamerljivo, zbadljivo postarno gospo, ki je priljudno-ošabno gledala na menj imovite vrstnice. Te pa so si za vračilo šepetale, da ima ta gospa dve srci, od katerih bije jedno za nje zakonskega moža.

Kar se zablisne, in kroglice se izpreobrazijo v svetle rmene cekine. Zdajci utihne ves prepir, in stari in mladi upro oči na zlatnino, pozabivši vse obreke in ogrde. Zamaknejo se v ta pogled, kakor bi {{prelom strani}} gledal svetnik v odprto nebo; toda njih oči niso pobožne, nego oči gladnega volka, ki ugleda jagnje pred seboj.

Samorad opazuje z vražjo slastjo grozno zmedo, ki zdajci zavlada po dvorani. Cvetana hipoma priskoči k ženinu, kjer je že preveč rok, ki na vse načine poskušajo zopet vzbuditi ugaslo življenje. Nekateri {{prelom strani}} tekajo in begajo na vse strani; drugi kličejo zdravnika, kate­rega ni blizu; tretji glasno žalujejo; četrti trdijo resnega obraza, da je prezgodaj preminil ta vzgledni poštenjak, in drugi zopet skrivaj pobirajo cekine s tal. Ko ni več upa in je splošna sodba, da je moža zadela srčna kap, stopi Samorad izmed durij, zakliče Cvetani: Zdravo, vdova! Da se vidiva jutri! in svatom: Radost mi je, ostaviti vas, prepoštena gospoda! ter se rogaje poklanja do izhoda, kjer izgine izpred očij, ne da bi ga zadeli kozarci in krožniki, katere lučajo razjarjeni svatje za njim.

— Nekoliko pač, odgovori Abadon, ali samo nekoliko. Osel je tudi odločno trmast in dolgo kuha svojo jezo. On tudi nekamo bolj samopašno ščedi s svojim življenjem in ne gre kar na povelje v boj na življenje in smrt kakor njega bolj čislani sorodnik, konj in konjev človeški jahalec. V prebivalcih Italije, v teh zmernih, ščedljivih, neumornih {{prelom strani}} in vztrajnih ljudeh pa tiči tvorivo kakor za voščene tako za koščene značaje, za topoglavce in veleume, za razbojnike in svetnike, za težake in umetnike, za nizko in vzvišeno delovanje. Ti kakor človek se moraš čuditi temu narodu in ga, kakor sin menj številnega, sosednjega naroda, obstražno opazovati; saj te uči knjiga, da v zadnjih dvajsetih stoletjih zemeljske zgodovine ni nobena druga dežela na tako majhnem prostoru porodila toliko dušnih prvakov v vseh strokah človeške izomike in toliko velikanov, kateri so nam ostavili neizbrisne sledove svojega posezanja v zgodovino človeško. Zanimljiva je ta dežela, bodisi v svojih lepotah, bodisi v svojih razvalinah. Tukaj je rajski vrt vse Evrope; tukaj in nikjer drugje v Evropi sta Stvarnik in njega posnemalec, umetnik, razgrnila in priredila toliko krasot in čudotvorov, da je ta dežela v resnici gledališče vse Evrope, katero želi videti vsakdo in kamor hiti vsakdo, kdor le utegne. In to razkazovališče prirodnih lepot in človeških umetnin, nakopičenih iz mnogih stoletij, preseza vsako pričakovanje in vso bujno domišljijo inostranskih občudovalcev. Uprav najina bližina je sloveč kotiček sveta: Neapoli z divno okolico, o kateri pravi sam Italijan, da lahko umreš, ako si videl Neapole. Tukaj se čuva grob Vergilijev, pesnika izmed najodličnejših, kar jih pozna zgodovina. Ta pesnik je v svoji pesmi »Georgicon« prav s starorimljanskim ponosom opeval slavo Italije. Ko bi pa on sedaj vstal iz groba, priznati bi moral, da lepota in slava sedanje Italije visoko preseza Italijo njegovih dnij. Uprav pod nama, izpod osemnajststoletne kamenite odeje, vstaja Herkulanum, radovališče vseh tedanjih bogatašev: lepo mesto, čegar razuzdanost in mehkužnost je bljuvajoči Vezuvij zagrnil s pepelom in raztopljenimi rudninami. Želel bi, da pridni preiskovalci ondu izkopljejo veliko knjižnico rimskih in grških klasikov na radost učenjakov in na žalost dijakov; in še bolj bi želel, da iztaknejo vse zaklade bogastva, ki so tam zakopani, in sicer toliko, da se ž njimi pobota vsa dolgo vna vsota, katera je Italijo stala sedanja združba različnih državic pod jedno povelje in jedno uniformo.

— Časa imava zadosti, da površno ogledava to zemljo. Moj zrakoplov se giblje po bliskovo hitro, in kar hočeva videti, pod nama je, da le izraziva željo. Pod sabo glej Hanibalovo Kapuo; tam je vedeževala kumejska Sibila. Tukaj kipi do najine ladjice gora Etna, tu doli sta izgubili Scila in Karibda nekdanjo svojo strahotnost. Tukaj sanja o stari slavi Ravena in še vedno slovi učena Bolonja. Benetek ne vidi nihče tako lepo z Markovega stolpa, kakor jih gledava sedaj midva. Ondu se razgrinja toskanska poljana. Tukaj sloni ob bregu ponosna Genova s prekrasno Rivijero. Sedaj {{prelom strani}} plavava nad Boromejskimi osredki, ki so biser jezera »lago maggiore«, in tam zadi se kopičijo orjaški snežniki. V tem kotu pod gorami tiči ubožna deželica Rezija, kjer umirajo tvoji rojaki, kateri so se v boljših časih razprostirali daleč doli po beneški ravnini. —

— Nato poda Abadon Samoradu naočnike s steklom, na videz neprezornim, in nadaljuje: Da nekoliko poj miš, kako se gleda z breztelesnimi očmi, natekni te naočnike in videl bodeš marsikaj, kar te je nekdaj zanimalo, živo pred seboj. Tukaj sta prvič dve imenitni ženski, po času dvetisoč let narazen, obe prelepi, obe Lukreciji: starejša, ki si bode nož v prsi, mučenka je za zvestobo in sramežljivost; mlajša, ki meša strup v pijačo, ta je navzlic vsi omiki in duhovitosti razvpita nakazen vseh nenaravnostij. — Sedaj sta nastopila dva moža. Starejši, ki se razgleduje tako samozavestno in samoljubno v skrbnolični togi, to je slavni Ciceron; za petsto let mlajši mož, ki oskromno gleda k tlom v preprosti haljini, to je sveti Benedikt iz Nursije. Prvi je neizmerno pridno pilil svoje govore in razprave ter oblačil grško modrost in učenost v prelepo latinščino. Za to, da ga svet še imenuje, da se čudi njega jeziku in da preučuje njegova dela, mora pa zahvaljati {{prelom strani}} samo drugega in njegove učence, ki so varno hranili in zvesto prepisavali stare klasike. Red pa, katerega je ustanovil tihi Benedikt Nursijan, važen je za prosveto zapadne Evrope gotovo toliko kakor ves slavni Ciceron. — Sedaj se predstavljajo štirje pesniki iz Italije, ki so vsi dosegli svetovno slavo. Prvi je Horacij, ki je znal ob petji modro in udobno živeti kakor malokateri pesnik. Drugi je Ovidij, ki je hotel poleg petja tudi pesniško živeti; zatorej ga je tedanja cenzura pregnala v tedanjo Sibirijo pri mrzlem Črnem morji. Tretji je Dante, ki je v nehvaležni domovini izgubil vse »darove Pluta« in bridko tožil, kako žalostno je gori in doli stopati po gladkih stopnicah hladnosrčnih mogotcev. Najmlajši je Tasso, mož, ki se baje nikdar ni smijal, ki je goreče ljubil ledeno devico, ki je moral prvo hvalo in slavo svoje epopeje poslušati skozi omrežje temne ječe. Napdsled so ga hoteli na Kapitolu slovesno venčati; toda blaga usoda je odločila, da se pesniku, ki ni pel za svoje vrstnike, temveč za vse pozne rodove, spodobi lovorika na grob in ne na živo glavo. — Tam na strani stojita moža, katerima je višja usoda posodila svoje zemljo ravnajoče žezlo. Starejši, ki si popravlja gube na svoji togi in lovoriko, krijočo plešo na glavi, to je Julij Cezar; drugi, majhen mož z napol zapeto suknjo in z obnošenim klobukom, pa je Napoleon Bonaparte. Oba sta bila genijalna preosnovatelja svoje dobe; a prvi je bil srečnejši: bodalca zarotnikov so ga podrla, ko je bil na vrhunci svoje moči in slave. Napoleon je bil pahnjen z višave in je potlej premišljal izgubljeno svojo slavo na samotnem otoku sredi oceana, kakor bi hodil sam sebi za pogrebom. Glej krdelo drugih Italijanov, ki so bili v roki zemeljske usode človeštvu ali blagoslov ali šiba ... —

— No, Rim, odgovori Abadon počasi. To mesto mi ni sosebno priraslo k srcu. Imel sem ondu nekdaj ogromno veliko služabnikov. Tudi sedaj štejem v Rimu več častilcev in tlačanov, nego bi marsikdo sodil. Služijo mi v vseh stanovih vedoma in nevedoma. Celo pod talarjem in nunsko pečo marsikatero srce gori zame, ko pošiljajo usta molitve k nebu; vender — saj veš, kakšno je razmerje in kdo sem jaz — moja moč je tu doli omejena. V tem mestu stoluje moj največji zemeljski sovražnik, s katerim bijem neprestan boj. Čestokrat ga stiskam in premagujem, naposled pa zmaga on. — Tukaj pod sabo imava torej Rim; ti pa pazno ogleduj, kar se razodeva tvojim duševnim {{prelom strani}} očem. — Okolo kalne Tibere se prostirajo pašniki, in na tistih sedmih brdih stoji šuma, tu in tam presekana. Delajo se neznatni okopi okolo koč, stesanih od debelih brun. Tu umira krepak mladenič v krvi in prahu, in noga čvrstega mladeniča mu stoji na prsih. To je Rim za svojega početka, oškropljen z bratomorno krvjo; in to Kajnovo znamenje je Rimu ostalo. Nikjer ni pila zemlja toliko bratovske, toliko nedolžne krvi kakor na tem prostoru ... Preskočiva tisoč let in poglejva Rim v njega veličavi in krasoti za rimskih cesarjev! Tukaj gledaš izprevod, kakeršnega je vzmogel samo Rim, prvo mesto tedanjega sveta: triumf cesarja Avrelijana nad kraljico Zenobijo. Ta lepa, grškoizobražena, duhovita in srčna žena je v palmovi zelenici sirijske puščave ustanovila čarobno lepo mesto, Palmiro, in modro carovala bogatim deželam. Sedaj je na sramotnem vozu, uklenjena v zlatene verige, podana sramočenju in ogrdi pijane drhali, in pričakuje nečastno smrt po krvnikovem meči. Tam se pelje ponosni triumfator Avrelijan v cesarskem sijaji, in vnuki pozabljenih Katonov in Brutov se mu klanjajo, kakor da časte božje bitje. Ali nad vso to nečimerno bliščobo visi tančica bojazni pred nekovim neznanim prevratom. Prav ta cesar je dal »večno mesto«, dosedaj varovano s tisoč in tisoč ščiti hrabrih junakov, ograditi z močnim zidom, dolgim nad tri milje, kakor bi slutil, da se dvigajo mladeniški narodje v daljnem vztoku na zmagovito preseljevanje v čarobno Italijo. A večjega sovražnika je gojilo mesto med svojim ozidjem! Glej ondu v temnih katakombah tihe, preganjane, a neustrahovane možč, vnete oznanovalce nove vere ljubezni, kako podkopujejo stebre trohnečemu Rimu! Naposled se je utrgal brez rok tisti kamen Danijela preroka. Kamen je zadel ob »ilovoželčznonogega« velikana; velikan je padel in se razdrobil; kamen pa je vzrasel v veliko goro. Bujno je zacvelo krščanstvo, porošeno s krvjo svojih mučenikov, in je preobraslo stari svet in vse velikanove razvaline ... Preskočiva tisoč in okolo sto let. Glej nov prizor! Mesto je manjše in oskromno. Izpremenila se je stara slava v bajke, stari gradovi v razvaline, in svetišča odstavljenih bogov v cerkve nevidnega Boga. Samo ljudje so ostali zlobni, brespametni in bedni kakor nekdaj. Ondu vidiš moža silovito ubitega. Razdivjana, nahujskana drhal vlači njega truplo po cestnem blatu. Sedaj so truplo sežgali na grmadi in raztrosili pepel po vetru. Ta mož je Nikolaj Lavrenčič Gabrini (»Cola di Rienzi«). On je prosto ljudstvo, čegar sin je bil, otel nasilstva mogočnih, nenasitnih plemenitašev; potlej je modro in pravično vladal in izkušal obnoviti moč in slavo nekdanje rimske ljudovlade. Rimljanom, rojakom, pa se je {{prelom strani}} naposled zazdelo, da je njega vladanje preželezno. Naveličali so se reda in slobode; svojemu možu so vzeli vlado in življenje; sužnosti vajene tilnike so pa zopet sklonili pod jarem, katerega jih je bil otel sam Cola di Rienzi ...

Kadar začujem ime Monako, spomnim se Rusije. Obe ti državi sta absolutni monarhiji: in to sta najmanjša in največja država v Evropi, kakor bi hoteli dokazati, kako resničen je rek »Les extremes se touchent«. Najti je tudi razliko: Monako ima razvpito igralnico; taki pa prostrana Rusija nima mesta. Ako bi pa Rusija dopustila tako igrališče, vender bi ta razlika ne prestala. Onda bi vse evropsko oziroma židovsko časopisje — katero se rado nazivlje šesto velesilo — jednoglasno napadlo veliko Rusijo, oponašajoč ji, kar je sramota za devetnajsto stoletje, da dopušča v svojih prostraninah tako ostudno {{prelom strani}} varališče in tako premišljeno morišče, in klicalo bi novo križarsko vojsko na barbarsko Rusijo. Monako pa je majhna državica in se celo proti migljaju ne more braniti; zatorej ji šesta velesila izkazuje milo plemenitodušje in — molči.

Samorad se prijetno iznenadi, da je slovenščina pridrla celo v Monako. Strežnik pa izusti, da je Samoradov nekdanji sošolec Zivko {{prelom strani}} Tratilek in da je nad vse srečen, ker bode stregel blagemu gospodu Veselinu. Ta mu poda roko in mu zabiči, da med njima za sedaj ni drugačnega razmerja nego dijaško-tovariškega, in nadaljuje:

— Očin dom mi je bil na lepi kmetiji ob koroški meji. Mater sem izgubil, ko sem bil še v zibelki. Otec so mi umrli, ko sem bil v šestem letu, in so ostavili dobro kmetijo, mlado vdovo in tri dečke: jaz sem bil od njih prve žene, ona dva od druge. Očetova vdova me je črtila, kakor le more črtiti mačeha. Nekoč smo vsi trije dečki {{prelom strani}} zboleli za črnimi kozami. Žena je dobila pri sloveči konjederki mazilo, ki baje gotovo pomaga. Namazala je s tistim mazilom svoja otroka, meni seveda ni privoščila tega leka. Onadva sta umrla, jaz sem ozdravel. Mačeha se je omožila, in dobil sem k pisani materi še hujšega očuha. Meni, raztrganemu, lačnemu pastorku, godilo se je hudo v domači hiši; toda rešila me je dogodbica, ki je bila odločilna za bodoče moje življenje. Dovolite, da jo povem. Naš sosed, mojega rajnega očeta bratranec, povedal mi je, da mu nekdo krade buče z njive. Jaz, dokaj bister deček, rečem mu, naj vtakne nekaj bucik v buče na njivi. Za nekaj dnij pogine moji mačehi svinja, katero je pitala za praznike. Ko svinjo razparajo, najdejo, da je poginila za požrtimi iglicami in bucikami. Sosed ni držal jezika za zobmi. Zato sem bil potlej jaz grozovito tepen; ušel sem z doma, in sosed, sorodnik moj, vzel me je k sebi. Tam se mi je godilo prav dobro, ker niso imeli svojih otrok. Ali ta sreča je bila kratka. Osramočena mačeha se je zaklela, da mojemu krušnemu očetu povrne dogodbo z bučami, bucikami in svinjo, in ta hudobni naklep je skoro zvršila. Moj rednik je imel na Koroškem dobro trgovino z živino, žitom, slanino, in večkrat ga ni bilo ves teden domov. Nekoč, ko je takisto odpotoval za trgovino, pošlje mačeha neznanega Korošca na njegov dom. Ta človek, ki ga nismo videli ne prej ne pozneje, pripoveduje krušni moji materi, da ima nje mož nekje v Korotanu šestletnega sina, za katerega je dosedaj vestno skrbel. Že pol leta pa ni poslal niti pripeljal ničesar. Torej je prišel Korošec vprašat, kako in kaj? Na ta pomenek je Korošec odpeljal dokaj platna, sukna, moke, sočivja in suhega mesa za koroškega otroka; toda odnesel je od hiše tudi zakonski mir, ki je vladal v nji vzgledno nad dvajset let. Toliko da je prišel moj krušni oče domov, že mu je bila ustavljena vsa trgovina na koroško stran. Mož se je pač rotil in zaklinjal, da nima nikjer nezakonskega otroka; ali ker nikakor ni mogel izpričati, da se v dvajsetih letih svojega zakona nikoli ni pečal z nobeno žensko tam v prostranem Korotanu, onda ni bilo zbadljivim vprašanjem in glasnemu očitovanju ne konca ne kraja. Ker se mu je vedno oponašalo, da bi bilo bolje, če ima na domu svojega sina s Koroškega nego mene, tujega paglavca, naloži me naposled na voz in me odpelje v mesto, k sorodnemu gospodu župniku, ki je tam užival svojo penzijo. Tedaj sem se za vse žive dni poslovil od domače vasi, od priljubljenih lav in pašnikov. Pri sorodnem starem gospodu se mi je godilo prav dobro, samo kuharica, ki je služila gospoda nad trideset let, gledala me je pisano. Pri gospodu sem stanoval, ž njim jedel in pil ter ga {{prelom strani}} vodil na izprehode. Gospod je bil sicer na pol slep, toda duh mu je bil vedno bister; lepo me je učil in svaril ter gledal na to, da sem v gimnaziji dobro napredoval. Za vsako dobro izpričevalo sem dobil lepo darilo in videl sem na svoje oči oporoko, v kateri je izrekel, da po njegovi smrti meni pripade vsa njegova ostalina razven nekaterih neznatnih volil. Gospod je zbolel, dolgo bolehal, in naposled se mu je um omračil. Ko neko noč bedim pri njegovi postelji, pridejo tuji ljudje in vse pobere, odneso in nalože na vozove, kar se je dalo premekniti. Tako so izginila tudi vsa darila, ki sem jih bil prejel od gospoda za svoja dobra izpričevala. Tisto noč je gospod umrl ali od gladu ali od nedostatne postrežbe. Ko sem mu zatisnil oči, ostal sem samcat in bil vržen od obile mize in tople peči na mrzlo, trdo cesto. Dedovine za gospodom ni bilo; kuharica, ki je vse poplenila, trdila je celo, da ji je gospod ostal dolžan nekaj stotin zaslužka. — Usmilili so se me blagi profesorji, dobil sem dobro plačane učne ure ter se z vedno dobrim uspehom preril do osme šole in blizu do zrelostnega izpita. Onda me zopet zadene nesreča kakor strela iz jasnega neba. — Izprehajal sem se o mraku za reko. Ljudje kličejo, da je nekdo padel v vodo in da se utaplja. Ko to slišim, zakadim se v reko in po težkem naporu priplovem k bregu z možem, ki je bil že na pol na onem svetu. Ljudje so se radostno drevili k vodi in me hvalili na vso moč. Pogledam rešencu natanko v obraz in vidim, da sem otel moža, katerega se je vsakdo ogibal zaradi njega podlega značaja. V svoji ošabnosti in v mladinski nepremišljenosti torej zakličem: Ako bi bil vedel, da je v vodo padel ta slepar in nemčur, ne bil bi zanj tvegal svojega življenja. Vsi, ki so to culi, rekli so, da sem prav govoril. Toda bili so tedaj ostri časi za dijake, in mestni redarji so si zapomnili moj rek. Rešenec me je tožil zaradi žaljenega poštenja, jaz pa sem bil obsojen, in uprav pred zrelostnim izpitom so me izpodili iz gimnazije. Zopet sem bil pahnjen na cesto in šel po svetu, ne imajoč drugega v žepu nego obično uradno darilo petindvajsetih goldinarjev za rešitev življenja. Ker sem bil dober pevec, dober besednik, lep krepak človek, ugibčen in jak telovadec, mislil sem, da mi pri gledališči vzrasto lovorike. Pridružim se torej neki glumaški družbi, in precej prvi večer sem moral stopiti na oder. Naloga mi je bila, nekega igralca spraviti s pozorišča. Glumač, ki je bil tisti večer reditelj, pokazal mi je izza kulis igralca, ki naj bi začutil mojo pest. Reče mi blagovoljno: Ne kaži bojazljivosti prvega nastopa; krepko primi moža in dostojno ga ponesi za kulise. Stopal sem čez oder kakor nekdaj Julij Cezar, ko je šel čez potok Rubikon. Primem pokazanega igralca za rame. Ta {{prelom strani}} mi zašepeče na uho, naj primem drugega. Jaz pa v popolni zavesti umetniške svoje naloge zgrabim moža čez pas, in čim bolj se brani, tem krepkeje ga nesem raz oder. Občinstvo je ploskalo, kričalo, žvižgalo, in zavesa se je morala spustiti. Še tisto uro sva bila iz glu maske družbe izbacnjena jaz in tisti glumač, ki je meni, menda nalašč, zaznamenoval napačnega igralca. — Oni večer, ko sem nastopil tako vrlo, bil je v tistem malem mestu med poslušalci naše usodne glume učen čudak kemik ali alkimist. Ta se je zanimal zame, dal me poklicati predse, izprašal me, kaj vem in znam; in naposled me je vzel v službo. Imel nisem drugega opravila nego molčati kakor zid, pri učenjakovem delovanji časih pomagati in pustiti, da je mož na meni poskušal učinke čudovitih svojih kapljic in zvar, katere je izumljal za izboljševanje in podaljševanje človeškega življenja. Nekamo čudno sem gledal, ko mi je povedal, da me bode rabil za take poskušnje, za kakeršne rabijo drugi učenjaki žabe, pitome zajce in cucke; toda sila kola lomi. Vender nikoli mi ni bilo žal, da sem našel tega gospoda. Živel sem prav bo hotno in imel dosti denarja in prostega časa; povsod se je ponujalo razveseljevanje živahnemu, čvrstemu mladeniču. Naučil in navadil sem se opreznosti po tolikih nesrečah, katere sem prebil, in vedno sem se ravnal po nauku: Ogenj mladosti bodi tak, da žerjavica ostane za starost. Po gospodovem navodilu sem se veliko učil, sosebno francoščine, ki je bila učenjakov materin jezik. Rad je z menoj govoril tudi angleški jezik, kateremu je bil popolnoma vešč. Bil vam je pa tudi sila učen in izumljiv. Za njegovimi kapljicami, kakeršne so pač bile, videl sem tako bistro, da sem poznal človeka do milje daleč; samo vohaje sem razločil jeklo od železa; slišal sem pretok sokov v zeli; zapomnil sem si kaj hitro brez truda in za več dnij celo polo tesno napisanih številk in neznanih besed; po več dnij zaporedoma, in ne da bi mi opešale moči, prebil sem brez hrane ali spanja. Bil sem pa tudi, kakeršna je pač bila kapljica, slep ali gluh ure ali dneve zaporedoma; nisem čutil, nisem se genil, in zraven sem bil zavesten ali nezavesten, sivolas in zopet črnolas, slaboten kakor starček in zdajci zopet čvrst kakor po navadi. Mož me je strogo opazoval in po izkušnjah na meni popravljal skrivnostne svoje leke. Ta čudak je znal tudi z elektriško vročino in uporabljuje nekovo drugo snov, katera mi je pa vedno ostala tajna, iz preprostega lipovega oglja topiti čiste demantove kristale, kakor grah debele. S tem gospodom sem se z Dunaja, kjer sva bila okolo tri leta, preselil v njega rojstveno mesto, v Pariz Ondu je moj gospod prodajal svoje demante in skrivnostne leke ter v malo letih neizmerno obogatel. V Parizu sem se s posredovanjem {{prelom strani}} tega gospoda seznanil z indijskim knezom, sorodnikom glasovitega indijskega upornika Nana-Sahiba. Moj novi znanec je bil izboren poznavalec demantov, katerih je imel toliko, da so bili vredni več milijonov frankov. Prijal sem mu po svojih vednostih, po bistrem umu in po premišljeni odločnosti. Sčasoma sva se popolnoma sprijaznila; jaz kakor sin naroda, ki igra v svetovni zgodovini bolj trpečo nalogo, on, kakor plemenit sin velikega naroda, kateremu so Angleži bas tedaj (bilo je leta 1859) zmagovito stopili na tilnik. Knez je črtil Angleže iz vse svoje duše; moj gospod kemik pa, iskren, ognjevit Francoz, tekmoval je z indijskim knezom v tem globokem sovraštvu. Naredil je knezu ogromno vrednoto demantov, da bi mogel ugonobiti angleško gospodstvo v Indiji in tako vso preveliko moč neznosno ošabne Anglije. Naposled popusti indijski knez svojo obitelj v Parizu in se napoti skrivaj in po ovinkih v Indijo, da bi tam podpihnil in vnel vstanek nesrečnih svojih rojakov. Jaz, mlad in željan poskusiti kaj imenitnega, pridružil sem se knezu, in bil sem mu tajnik in blagajnik. — Nesumnjivo dospeva v Belučistan. Tam najde knez v velikem mestu Kelatu mnogo indijskih velikašev, katere s svojimi demanti in z mojo zgovornostjo pridobi za namerjani upor. Tiho in ostražno se zberemo v himalajskem prigorji tik angleškega posestva in ko se čutimo dosti močne, udarimo oprezno in krepko čez mejo proti mestu Delhiju, kjer je bila sredica najhujših črtilcev angleške oblasti. Ali tudi Angleži so se pripravljali na tihem, kakor bi jim bil kdo izdal naš naklep. Za malo tednov smo bili kakor miš v samopadki in nismo mogli ne naprej ne nazaj. Okolo in okolo se je zbirala in proti nam pomikala močna angleška vojska. Moj knez je slutil, da ne bode nikdar več videl žene in dece v Parizu. Brezupen ukaže, naj mu izkopljejo globoko jamo v skalovitem zatišji ne daleč od našega tabora; jaz sem pa moral natanko načrtati svet in ležo tiste jame. Potlej so knezovi sužnji prinesli in tam zakopali železni zaboj, v katerem je bilo več milijonov frankov vrednosti zlatnine, biserov in dragih kameno v — knezov poslednji imetek. Zakopali smo zaklad varno in nesumnjivo. Ko pridejo nosači in kopači v tabor nazaj, da jih knez usmrtiti. Tako sva vedela za zaklad samo jaz in knez. Naročil mi je, naj ostanem v taboru in naj potlej v mirnem času izkoplje m zaklad ter ga prepeljem v Pariz k njegovi obitelji. Ako je več ne najdem, bode pa zaklad moj in porabim naj ga za prospeh slobode in omike. Nato je knez s svojimi tovariši udaril na angleške prednje straže, da bi našel častno smrt v boji za slobodo. Angleži so ga ujeli živega in potlej usmrtili, kakor jim je bila tedaj navada. Ujetnike so povezali {{prelom strani}} pred kanone in jih razstrelili na drobne kosce. Mene najdejo zmage pijani Angleži v zapuščenem taboru, vzamejo mi vse dragocenosti, kar so jih našli pri meni ter me vtaknejo v ječo in potlej v vojaško suknjo. Deset let sem jim robotal in prebil, sam Bog ve, kaj. Naposled se mi posreči, da uidem in se vrnem v Pariz. Ondu zvem žalostno novico, da je moj blagi učenjak že davno umrl Verjetne priče so mi povedale, da je bil njega smrti kriv moj naslednik v službi, ker ni znal molčati. Trgovci z biseri so zvedeli, da kemik dela demante po vednostnem poti; zatorej so se zarotili proti njemu. Dali so ga zavratno umoriti, da ne obubožajo in da se skrivnost pokoplje ž njim vred. Oh, ko bi bil kemik vedel, da ga čaka taka smrt, gotovo bi me ne bil pustil v Indijo; jaz bi pa sedaj sam znal delati demante! O ženi in otrocih indijskega kneza sem zvedel, da so se v Parizu otrovali vsi zajedno, ko so dobili poročilo, kako se je končal vstanek in kako je umrl ljubljeni knez. — Tako mi je pripadlo ogromno imenje; samo seči nisem mogel po njem in dolgo sem se koril z lakoto in boleznijo. Potlej sem dobil službo pri ruskem knezu in se preselil v Monako, ko je knez kupil ta dvorec, v katerem imam sedaj čast govoriti z vami, blagi gospod. ~ To je vsa moja zgodovina, in v nji smem, ako me zaupanje do vas ne vara, uprav danes zabeležiti usoden dan in srečen obrat. Tisti milijoni, ki leže meni zakopani v dolinici pod Himalajo, roje mi vedno po glavi. Čas je sedaj miren, Angleži strogo vzdržujejo red in občo varnost, po severni Indiji so razpete železnice; do zaklada ni daleč, in pot je varen kakor nikoli prej. Vi, blagi gospod, vi ste moj rojak, in kakor mi je ravnokar povedal odšli strežnik, milosrčen mož v presrečnem denarstvenem položaji. Kako lahko bi mi založili nekaj stotinjakov, da si izberem zanesljivih pomočnikov, da izkopljem zaklad in ga naposled hvaležno položim pred vas. Star sem in slaboten. Kolika izguba bi bila, ako skrivnost o zakladu za vso večnost leže z mano vred v grob! V vaši roki je sedaj ključ do milijonov. Meni odrinete nekaj malega, da prebijem tisto mrvico dnij, kar jih je morebiti še prisojeno, in potlej ponesem vso skrivnost s seboj v grob. —

Suhi gospod umolkne, kakor bi bil utrujen. Samorad je pazno poslušal povest, ki se mu je videla nekamo vztočno-basniška. Ko pa je pripovedovalcu končno pogledal v žareče oči in raz vneti obraz, {{prelom strani}} verjel je vender, kar je slišal. Odslovil je gospoda, češ, da založi po­trebne novce in sam ž njim odjadra v jutrove dežele, kakor hitro mu dopuste okoliščine. Res se mu je zazdelo, da bi bilo koristno, za nekaj mesecev odpotovati v inozemstvo, le da prej nekoliko uredi domače svoje stvari, kolikor je treba zaradi materine smrti, in da se prej dogovori s Cvetano zaradi njiju poroke, katere sedaj ne ovira nobena zapreka. —

— Le potrpi. Človeški duh se navadi, in živci prebijejo vse. Spomni se, kako nejevoljen si se učil klavirja. Glas za glasom si po­biral in težavno ti je bilo gledati nekaj na note, nekaj na tipke. Sedaj pa ubrano zvene glasovi, in ti ne vprašaš po njih številu in bežečem razvrščevanji; in vender čuješ v burni igri vsak glas posebe in hkrati ubrano skladje vseh glasov. Poglej veliko sliko! Vse podobe so na jedni ploskvi; a vender natanko razločiš po umetnikovi perspektivi, kaj bodi spredi, kaj zadi, kaj zgoraj, kaj spodaj. Kar ti je sedaj te­žava, bode ti pozneje zabava. Svet bodeš opazoval kakor jaz: seda­njost, ki se vrši okolo tebe, bode ubrana skladba, igrana z mnogošte­vilnimi glasbili; in zemeljska zgodovina od dne, ko so vzrasle gore in so se morjem postavili mejniki, do dne, ko se zemlja prevali solncu {{prelom strani}} v plameneči naročaj, bode ti velika slika s perspektivno risanimi pri­zori, vender vsa v jednotni razporedbi. —

— Sedaj bodem pa jaz govoril! povzame Abadon resno in trdo. Ti slepar sleparski! Ti si mojemu prijatelju Veselinu toliko rojak kakor kitajskemu carju. Latinskih šol nisi nikoli videl od znotraj in kar znaš slovenščine, naučil si se je v Ljubljani pri trgovini, katera te je zanesla celo v Kalkuto. Naposled ti je bilo sleparjenje tvoj vsak­danji obrt, katerega sedaj v Monaku izvršuješ s tem, da vabiš neizkušene {{prelom strani}} ptičke na limanice v igralnici. Da si pa danes hotel radovernost mojega neizkušenega prijatelja zlorabiti tako nečuveno, to je vredno plačila. Na pest angleških zlatov! V tej dolini, kjer ne najdeš žive duše, jej ali pij zlato, da se ga vender že nasitiš, in spominjaj se svojega alkimista in indijskega kneza, katerima se o tebi še sanjalo ni. Za tri dni pridem pote, če te kaj ostane od tigrov in indijskih gadov! —

Samorad se izprehaja po krasnem perivoji ob svojem dvorci, da bi si razvedril duha. Toda zaman: vsi divni prostori med cveticami in neznanim drevjem bujnega juga, ves čarobni razgled na brezkončno morje in na zelene bregove za morjem mu ne more obuditi zanimanja in radosti. Vtopil se je v mučne misli: vedno je pogrešal nekaj, vedno se želel iznebiti nečesa: — Ko bi bila sedaj Cvetana ob meni, kako drugače bi gledal ta divni svet! Sinoči sem ji obetal, da bodem še danes govoril ž njo. Ona sameva doma, v skrbeh zame in za svojo bodočnost, jaz pa se trapim in radujem po tujih krajih, in vse radovanje se mi izpreminja v domotožje in v neznosen dolgčas. Tukaj se držim Abadona, kakor bi bil priklenjen nanj. Ali se ga ne morem iznebiti? Saj ne potrebujem več njega pomoči: živ sem in sam svoj gospod, Cvetana je prosta in zopet moja nevesta; oba sva mlada in zdrava ter imava dosti bogastva za vse potrebe življenja in za vse potrate svojega stanu. Pač imam pogodbo z Abadonom, toda ničesar več nego pogodbo. Tiste štiri ure spanja mu bodem vestno prepuščal, dokler ne izteče najina doba, nasproti pa od njega ne bodem zahteval ničesar. Ali če prideva s pogodbo navzkriž, kaj potlej? Neusmiljeno {{prelom strani}} je ravnal z zakladokopom, ne vem, zakaj. Ali rekel mi je, naj si to zapomnim. Kako bode ravnal z menoj? Kdo bode sodnik med nama? —

Samorad čuti pod seboj tla ljube domače zemlje, radosten, kakeršen danes ni bil ne v krasni Italiji ne v veličastni Indiji. Milo se mu stori, ko začuje od stolpa bližnje župne cerkve žalno zvonjenje za mrličema, svojo materjo in gospodom Petrom Pavličem, katera polože jutri k zemeljskemu počitku. Se bolj pa ga boli, da tudi danes ne more stopiti v materino hišo in da se ne sme dotekniti ugaslih očij, da mu je zabranjeno, materi poslednjič poljubiti hladno roko. Zgrudi se na klop pod velikim orehom tik ceste nasproti domačemu dvorcu in se glasno razjoka. Kropilci stopajo mimo njega, toda ne {{prelom strani}} vidijo in ne slišijo ga; on v svoji žalosti se pa tudi ne meni za dohajajoče in odhajajoče okoličane.

Tam uzre vratarja Miška, ki stopa in postaja ves zamišljen in upognjen po dvorišči. Samorad se ustavi pred njim v navadni človeški podobi. Miško se globoko prikloni in mu po stari navadi poljubi roko. Samorad bere na njega obrazu žalost in zbeganost; drug človek pa bi sodil, da je to potuha in hinavstvo. Vender se tudi Samoradu zdi {{prelom strani}} nekamo sumnjivo, da vratar vpričo njega zažvižga, česar se prej nikoli ni predrznil, in da vrtnarskemu dečku, ki je pritekel na zvižeg, nekaj šepne na uho in ga pošlje skozi velika vrata v vas. Vratar Miško pove, da se je pred kakimi tremi urami v gradu vršil sodni navod, da so vse po gradu in po shrambah preiskali in popisali, mrliča Pavliča raztelesili in da so naposled vse duri in zapahe zapečatili ter gospo Cvetano pred kratko uro odvedli k sodišču. Vprašanja, ali sodišče pozveduje tudi po Samoradu, vratar ne potrdi, pač pa povabi gospoda, naj stopi v njega hišico, kjer bode popolnoma varen. V tem se bode v vasi zvedelo, kaj je na tem.

— Po človeški pravici, odgovori le-ta. Sumnja, da je umorila moža, oglasila se je proti Cvetani; to sumnjo je provzročila ovadba Pavličeve rodbine. In kaj je vzrok tej ovadbi, tega še ne veš. Ta vzrok ni zločinstvo nedolžne Cvetane nego ljubeznivost nje četrtdnevnega moža. Ženin Peter Pavlič je v ženitnem pismu svojo znatno imovino zapisal Cvetani, če umre pred njo. To se je pripetilo. Zatorej sedaj njega sorodniki napenjajo vse žile in v svoji sebični domišljiji zbirajo in veličijo vse malenkosti, da bi naredili iz nedolžne Cvetane zavratno morilko in tako razveljavili Pavličevo naredbo o nasledstvu v njega ostaliuo. Tukaj gre za veliko denarja. Tisti sorodniki, kakor {{prelom strani}} veš, v denarnih rečeh ne poznajo nobenih ozirov na resnico in poštenje, zatorej je vsa stvar jako kočljiva. —

Ondu gleda Samorad molče na morsko planjavo: sedaj na peneče valove, ki se brez pokoja in prestanka dreve drug za drugim in se žalno ječe zaganjajo ob nerazdorni skalni breg, sedaj na svetlo migljanje solnčnih žarkov, ki se utrinjajo na temnih valovljih razorih. Zdi se Samoradu, kakor da se nad morjem, nad podobo večnega trpljenja, {{prelom strani}} igrajo utrinki večnovesele nebeške luči in da se širi tudi njega trpljenje liki morju, nikar da bi mu posijal v srce žarek vesele nebeške nadeje. —

— Ni še minila ura, odkar sem se vrnil. Ne zamerite, da se nisem javil prej, odgovori oskrbnik, uljudno se priklonivši, in nadaljuje: Ko sem bil tako izpostavljen tigrom, ki bi me bili razmesarili, da le zavohajo človeško meso, tedaj mi je dal brezup neznano srčnost in krepkost. Po sreči sem imel pri sebi nekaj kapljic, pripravljenih po navodilu slovečega mojega alkimista. Posrebam jih, vid in spomin se mi ojačita, in skoro spoznam, da sem na prostoru, kjer je zakopan zaklad. Odvalim skalo, kakeršne bi ne odvalili trije junaki, in pod tisto skalo ležita v svinčenem zavoji moja posetnica in blagoslovljena sveta podobica, prav tako, kakor sem bil to škatljico položil pred mnogimi leti. Toliko da škatljico vtaknem v žep, že stoji Abadon pred menoj in zakriči: Zaklad je moj! Ti pa se poberi nazaj v Monako in tam mi služi dalje, kakor da mi dosedaj nisi odslužil ničesar. — Potlej nakopiči {{prelom strani}} nad zaklad ogromno gomilo samih črnih skal — ne vem, od kod jih je vzel — prime me ža peto leve noge, tira me po zraku in spusti sredi tega gaja na tla. —

— Moja služba je bolj nizka. Vzpričo dolge vaje, po svojih službah in izkušnjah v treh delih sveta sem si pridobil izvrstno mešetarsko prekanjenost in lokavost. Ta moj talent rabi Abadon v to, {{prelom strani}} da zavajam ljudi v vrtoglavo izgubo njih imetka ali pa — s čimer si služim še več — v silovito smrt, na primer v dvoboji, v zavratnem umoru ali v samomoru. —

Samorad je imel, dokler ga speči Abadon ni motil, prav lepo priliko, nekoliko premišljati o sebi in o čudnih rečeh, ki jih je videl in slišal; zato se je napotil v igrališče. Nekaj ga je vabil oskrbnik, {{prelom strani}} nekaj pa je sam rad šel. Ukusno se nakitita; stari oskrbnik si celo počrni lase* in prilepi na obraz gosto, polno brado.

Oskrbnik opozori Samorada na dva moža, ki sta tikoma za njima prišla iz igralnice. Jeden je imel v roki nekaj kožuhu podobnega, drugi vrv in bodalce. Nekoga sta iskala ali pričakovala. Oskrbnik spusti nekaj zlatov na stezo, ki se blišči v ščipu. To privleče ona moža tako kakor med ose. Zlati novci padajo dalje po stezi do skalne stene nad morjem. Moža pobirata in si polnita žepe. Ko se na robu {{prelom strani}} pripogneta, da pobereta zadnji zlat, sune ju oskrbnik na vso moč od zadi, in moža telebneta v prepad in v grob na dnu morja. Samorad se uprepade, oskrbnik pa izpregovori:

— Pač marsikdo izmed vas izgubi za uro spanja teden življenja, ali med nama, prijatelj, to ne gre. V take negotove špekulacije se {{prelom strani}} jaz ne spuščam, odgovori Abadon, dvigne Samorada iz postelje in ga položi v kopeljno kad, napolnjeno z vinom.

— Prav v tem lepem obrazu tiči krivica! Telesna lepota se je pri tej ženski razvijala prirodno in je vzrasla do divne krasote. Vzgoja, katera bi bila morala ustvariti takisto dušno lepoto, pa je zaostajala, in duh se ni dvignil nad vsakdanjo podlost. Telesna lepota je omamila ženina in ga zvabila v zakon. Potlej je mož zapazil velikansko nasprotje med telesno zunanjostjo in dušno notranjostjo neločljive svoje žene. Kakor ga je prej telesna lepota vabila, tako ga je sedaj dušna nelepota odganjala in naposled odgnala. Bil ni toliko modrijan, {{prelom strani}} da bi nosil voljno, kar se ne da predrugačiti; ampak šel je po svetu in skočil v grob, katerega si je izkopal sam. To je navadna vsakdanja tragedija, katera pa nima tolike moči, da bi spametovala modre gospodarje zemeljskih stvarij. —

— Ne zahtevaj od mene, da bi ti razgrinjal omrak, ki odeva tvojo in Cvetenino bodočnost! Ze sedanjost ti je Tantalovo trpljenje, in nakladati si hočeš na slaba ramena še bodočnost. Brezpametni človek! Sicer sem ti pa že povedal, da je bodočnost posledica sedanjosti, in le malokdaj se pripeti, da poseže vmes takšen nepričakovan slučaj, ki trnje na stezi vašega življenja izpremeni v cvetice. Zato razsoden opazovalec lahko prerokuje bodočnost poznanega bližnjika {{prelom strani}} in pove zlasti tedaj, kadar se zvežeta ženin in nevesta pred oltarjem, lahko dokaj gotovo, ali bode »srečna dvojica« svoje zakonsko igo nosila srečno ali nesrečno. Jaz pa iz svojega nepristranskega opazovališča, od koder motrim razmerje ogromne večine, ne oziraje se na izjeme neznatne manjšine, pomiluje in srdito obsojam največ vaše zakonske združbe, ki so tolikokrat ječa polna trpljenja, kazen za grehoto sedanjikov in nekdanjikov in vir nesreče za tiste, ki pridejo za vami. Zakon je sveta združba, podstava rodbine, steber človeške zadruge. Cerkev in država ščitita zakon s svojo oblastjo in delata s svetom in postavnimi naredbami na to, da so zakoni kolikor možno srečni in da se zabranjujejo zveze, ki bi ne mogle biti koristne človeški zadrugi. Kdor stopa v zakon, ima voljo slobodno in toliko pameti, da utegne premisliti, kako je uprav vstop v sveti zakon najvažnejši, najusodnejši korak v življenji. In vender, koliko brezpametna, kako lah komiselna je večina človeškega rodu pri tem koraku, kjer gre za gorje in blagost tistih, ki so, in tistih, ki bodo! Ne ozirajoč se na blagost svoje osebe, klanjajo se občemu nagibu mogočne prirode, ki pod krinko divne ljubezni deluje na to, da človeški zarod ne izmre. Ker vam je sojena smrt, mora biti tudi rojstvo, da oni, kogar je rešila smrt zemeljskega trpljenja, dobi namestnika, ki nadaljuje in potlej svojim otrokom takisto oporoči zemeljsko bedo. — Pač so nekateri ljudje, smem celo reči, nekateri stanovi, ki so oženjeni primeroma še dokaj srečno. To so prav tisti ljudje, katere imenujete vi orni kanci filistejce, nizkoceno grmado, hodnične izdelke iz človečanske predilnice; prav tisti ljudje, ki nimajo razuma in volje, da bi se vzpeli do teoretiškega premišljevanja, kako velik je razloček med nagibi prirode, ki gleda samo na zaploditev prihodnjikov, in med zahtevki človeške zadruge, ki gleda na blagost sedanjikov. Njih obzorje je omejeno, ker jim nedostaje omike ali ker imajo stanovske predsodke, toda dobri ljudje so in najboljši državljani: bojazljivi v javljanji svojih želja, ali srčni v pokorščini ter ne vprašujejo, zakaj se jim ukazuje, nego zadošča jim vedeti, kaj se ukazuje. Izbirajoč neveste, gledajo na pridne roke, na doto, na obiteljsko in stanovsko razmerje, sploh na blagost sedanjikov, vse tako, kakor se je vedel Peter Pavlič. Ženijo se po preudarku pameti in ne kakor večina po strasti prirodne ljubezni. —

Često pa me obhaja togota, kadar gledam, kako se v zakon vprezajo ljudje tvoje vrste, ljudje, ki modrujejo o pozivu in važnosti zakona, seveda, zgolj po teorijah in blestečih mislih nerazumljenih modrijanov; ljudje, ki so se v svoji učenosti navadili gledati s tujimi očmi, poslušati s tujimi ušesi in misliti z izposojenimi mislimi. Kadar se takšen {{prelom strani}} razumnik loti premišljevanja, »da ni dobro, če je človek sam,« onda pa je treba gledati na svoje oči in soditi po svojih možganih. Mož res plašno izpregleda kakor jetnik, ki po dolgih letih stopi iz temnice pod blestečo solnčno svetlobo; in sedaj započneta važno odločilno nalogo goli slučaj in slepa prirodna ljubezen. Mož se zagleda in vtopi v ljubezen do vrhu glave: žveplo mu je zlato, steklena pena dijamant, in osat mu je »roža mogota«, tista čarobna cvetka na Triglavu, s katero se ti odpro vsi zakladi na snežnikovem sosedu Bogatinu—snubač je brezkončno srečen! Po poroki stopi iz medenih nebes na tla zakonske vsakdanjosti, in onda se tista roža, ki je obetala toliko blaženih zakladov, pokaže v popolni svoji trnjavosti. Potlej je »življenje ječa«, in »v nji rsbelj hudi« ni »čas« nego hišni pozoj, ki je k možu priklenjen za vse žive dni z jeklenimi verigami. Koliko je dalje takšnih zakonov, ki so možni le zato, ker je žena takisto lahkomiselna kakor mož! Dokaj je tudi prisiljenih zakonov in zakonov iz brezupa ali takšnih, kjer si človek za kratko nepremišljenost prostovoljno naloži večno pokoro, kakor pravi pesem: »Za jedan Časak radosti hiljado dana žalosti ...« Iz takih, največ nesrečnih zakonov, katerih ni spojil razsoden um, ampak golotni Amor, ki ima od nekdaj zavezane oči, ali brezup ali bedasta pokorščina, narodi se obično mnogo otrok. Kako naj potlej roditelji vzgajajo svojo deco, ako sami nimajo vzgoje, in kdaj naj jo vzgajajo, ko jim ne preostaje nič časa zaradi večne vojske med seboj in proti bedi, ki se grmadi nanje od vseh stranij? Taksni roditelji vale Sisifovo skalo »od zore do mraka, od mraka do dne« in kadar se zgrudijo v grob, prevzamejo tisto skalo njih otroci. Takisto se bode to vršilo dalje in dalje ... Taki zakoni, taka vzgoja so temelj vašim družinam, občinam in državam. In nad vami naj še delj solnce sije? —

Ali si tudi ti pokukal v tega modrijana nenavadno modrost? Mož je nakopičil veliko vznesenih mislij in v te se je tolikanj zaljubil, da je trdil, ka človeška mati dosedaj ni porodila modrijana, ki bi bil dorasel njega. Jako mi ugaja ta drzni sebehvalec z novo svojo modrostjo, ne toliko zato, ker v nji ne najdeš večne ljubezni in krščanstva, takisto ne tolikanj zaradi lahkoumevne, prikupne pisave, kakeršna modrijanom ni navadna, nego zato, ker je zmešal glavo mnogim omikancem tvoje vrste: takim, ki so preleni alipreslaboumni, da bi mislili s svojimi možgani, dalje takim učenim ženskam, o katerih pravijo Nemci, da nosijo modre nogovice, in takim modrijančkom, katerim je podlaga {{prelom strani}} njih modroslovja podobna učenosti, po kateri vaš kmet vreme prerokuje ... Ta modrijan trdi, da mora človeštvo večno trpeti, ker mu je to sojeno. Jaz kaj takega ne trdim. Ni vam sojeno večno trpljenje! Toda vi sami, ki nečete opustiti svoje zlobe in bedastoče, vi sami delate na to, da se trpljenja nikoli ne iznebite! ... Moja modrost proti vam je samo ta, da črtim in zaničujem to človeško zalego, in da v tem zmislu — delujem. Temu imam dosti povoda. Tiste usodne besede, ki jih je rekla »moja teta, imenitna kača« tvoji pramateri Evi: »Eritis sicut Deus, scientes bonum et malum«, omamile so moj in tvoj rod. Kaj more biti vzvišenejšega, nego ne imeti mej svojemu razumu in svoji moči; kaj prijetnejšega, nego doseči izpolnitev vsake svoje želje? Ako pa pogledamo stvar od druge strani: kaj more biti predrznejšega nego poskus nepopolne stvari, da bi se izjednačila večnemu, popolnemu Stvarniku? Segli smo po prepovedanem sadu spoznanja in zatorej smo pahnjeni v prekletstvo in pregnanstvo. Meni, ker sem popoln duh, ni nobene rešitve: moje prekletstvo in pregnanstvo je večno. Ti, ker si nepopoln duh, dosegel si milost in rešitev in če zopet padeš, zopet lahko zaceliš svoj padec. Zatorej črtim tvoj rod, ki je v popolnosti tolikanj pod menoj in v milosti tolikanj nad menoj! Ako bi se jaz mogel včlovečiti, pokleknil bi in zahvalil razžaljenega Očeta za toliko milost. Kakšni pa ste vi, človeški zarod? Vaš odrešenik se je razjokal nad jeruzalemskim mestom, rekoč: »Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir«! In vender vam je odklenil vrata do večne blagostij Vi pak ste še vedno tedanji Jeruzalema; tudi vi nečete spoznati svojega dne in kar vam je v mir. Na nebo gledate, pa ne vidite Stvarnika; po tej lepi zemlji hodite, pa brat ne seže bratu v roko! Brat vam je napotje, da ga izpodrinete raz pot, ali orodje, da ga izrabite in potlej zavržete, in vender ima ta zemlja vsem prostora! Ali niste bolj zverski od divjih zverij? — Ko se tako oklepate svojih strastij, sebičnosti in slepote svoje, tožite zajedno po izgubljenem raji, o katerem berete Sveto pismo, in po srečni zlati dobi, o kateri pripovedujejo pesmi in pravljice. Toda vi samo stokate, in nikogar ni, da bi hotel rabiti lek, ki ozdravi vaše prostovoljno trpljenje, nikogar, ki bi dejanski izvrševal besede slovečega vašega pesnika:

— Kar se ti je zazdevalo in živo slikalo v domišljiji, ko si zmrzaval na snežnikovem temeni, to so bile tiste prijetne sanje, s katerimi nastopajoča smrt mami zmrzujočega človeka. Sedaj bivava v Parizu. V Monaku sem ti rekel, da nama je takoj pobegniti proti severu. Ko si izrekel željo, da bi ostal ondu, kjer si bil, plavala sva že nad Snežnikom Mont-Blancom; zakaj pri meni, kakor bi že lahko vedel, gre vse premišljeno in urno. Tvoji želji sem ustregel, in sicer ljubezniveje, nego si zahteval. Smel bi te bil spustiti iz zračnih višav, da padeš na zemljo kakor razpaljen in raztopljen meteor; toda pazno {{prelom strani}} sem te postavil na bližnji zemeljski prostor, ki je bil pod nama. Tam si potlej prezebal, in skrajni čas je bil, da si me zopet poklical na pomoč. —

— Kaj naj zamerim človeški stvari, kateri je um tolikanj nedostaten kakor jezik prenagel! Tvoje sedanje zdravje je uspeh lečenja po mojem načinu. Tebi že znana »moja teta, imenitna kača« je človeka zavedla v smrt; potlej je pa to svojo krivdo nekoliko popravila, da je v izboljšanje in podaljšanje človeškega življenja tvojemu praočaku Eskulapu razodela vračilne moči raznih zelišč. Eskulapovi učenci so nekaj stoletij lečili svoje rojake s tistimi zelišči, in ljudje so bili tedaj junaki in so se veselili starosti zgovornega Nestorja. Potlej so ljudje napredovali v vedi in modrosti, in kakor je vselej »boljše« sovražnik »dobremu«, tako so tudi nadomeščali preproste stare leke Eskulapovih učencev z boljšimi zdravili, in od modrega Eskulapa je ostala samo tista palica s kačami ovita. Tako ste prišli do umetnih lekarnic, do učenih zdravnikov in zajedno do grmadnega števila boleznij. Sedaj se lečite z zelišči in rudninami, z vodo in vodko, z ognjem in ledom, po homeopatiji in alopatiji, sploh kakor je količkaj možno in nemožno. Jaz sem tebe lečil hkrati po starih in novih načinih, kajpak brez vode, ker voda ti je prepovedana. Jedel si zeli kakor nekdaj kralj Nabuhodonasar, ko je zašel med vegetarijance, pil si mleko in vinsko žganje, ležal na blazinah in na trdih deskah. Zavijal sem te v volno in platno; zračil te v žveplenem soparu in na kraški burji. Kadar ti je bilo pre-prevroče, {{prelom strani}} posadil sem te na severni tečaj, in kadar si potreboval tople kopelji, položil sem te v pesek saharske puščave, časih pa ravno narobe. — Tako sem te ozdravil po vseh metodah, in to prav temeljito, kar moraš priznati. —

— To ti je ravno koristno: učiti se občevati z neprijetnim človekom in vedno paziti, je li resnica, kar čuješ. In kaj je to, laž ali resnica? Laž je navadno blago, kije vedno na trgu; resnica pa redko zlato. Zatorej oprezno ravnaj s pravico in ne nosi je vedno na konci jezika! Laž in resnica sta sestri; jednako opravljeni vedno hodita {{prelom strani}} druga tik druge in z jednakimi očmi gledata v svet. Kako pa moreš z medlimi človeškimi očmi razločiti devico resnico od razuzdanke laži? Koliko lažij verjameš za resnico in koliko resnic, zlasti takšnih, ki »oči koljejo«, nečeš verjeti? Zatorej sem ti odbral oskrbnika za sprem­ljevalca, da z njega pomočjo, kakor skozi temo do luči, prideš skozi laž do resnice. On ti bode Pariz lepo opisal: nekaj resnično, nekaj resnici podobno, in nekaj bode dodal iz svoje domišljije, ne z namenom lagati, ampak ugeniti resnico. Slikal ti bode to lepo mesto človeški; jaz bi je nemara kazal takšno, kakor sem ti ondan predočeval rimsko mesto. To bi ti bilo menj prijetno. Mene Pariz itak ne zanimlje, saj poznam to selišče, odkar se je prelevilo iz »blatne vasi.« Gledal sem na vašem planetu že mnogo mest, ki so nekdaj imela slavo in lepoto sedanjega Pariza, mest, o katerih sedaj niti sledii ni. Taka mesta se v časovnem teku preminjajo in ponavljajo; meni so pa do pristude jednolična in dolgočasna, ker so ljudje povsod tisti ubožci in bedaki. Sploh mi je prijetnejši pogled na veliko mravljišče v smrekovi šumi nego katerokoli človeško bivališče. —

Po obedu, pri katerem se je zopet odlikovala umetnost francoskega sokača, naznani Abadon, da so danes on, Samorad in oskrbnik povabljeni na večerno zabavo k podjetnemu bankirju Padelesu. Samorad bode tam baron Veseljenko, bogat veleposestnik iz ilirskih pokrajin nekdanje carjevine Napoleona! Abadon je tam že star znanec kakor vitez Gonoba, grški kapitalist, ki svoje grmadne dohodke trosi za nakupovanje umetnin in za kratkočasno potovanje križem sveta ter hkrati izkuša sebi vedno prijazno srečo na borzi. Oskrbnik, tudi star {{prelom strani}} znanec pri bankirjevih, pa je pl. Plahtalič, vsemogočni poslovodja viteza Gonobe in zajedno lastnik obširnih kamenišč na ilirskem Krasu. Kako se bode sploh vesti med zbrano bankirsko gospodo, naj pa Samorad o priliki opazuje na pl. Plahtaliči, ki je pri tej gospodi popolnoma kos svoji nalogi.

Rad bi bil baron Veseljenko ugovarjal načelom in dokazom poslovodje Plahtaliča; toda pohvala poslušalcev je bila tako burna, da je Veseljenko nejevoljen prisedel k drugi skupini. Ondu so sedeli posebe veliki denarni mogotci, tisti, ki računjajo samo z milijoni in milijardami. Med temi je sedel Abadon-Gonoba, in videlo se je, da njega preudarna beseda veliko velja in da je pogovor jako važen in resen, {{prelom strani}} Samoradu-Veseljenku družba in tako zvana veselica ni ugajala. Ljudje so bili praznični, toda njih pogovori so se sukali ob skrbeh in opravkih delavnikovih. Veselica je bila, a bilo ni veselih obrazov. Neprijetno mu je bilo dalje gledati na malem prostoru toliko tistih predrznih nosov, bodečih pogledov in pohlepnih ustnic, ki značijo vnuke očaka Abrahama. Potožil je to o priliki Abadonu-Gonobi. Ta ga mirno potolaži: — Zakaj ti ne prijajo moji stari prijatelji? Najstarejši, najmenj mešani narod so. Oni imajo najstarejšo vero, najstarejšo omiko in knjigo. Naj imajo torej tudi na životu nekaj posebnega, kar jih diči nad mešanico drugih narodov z mlajšo zgodovino in omiko. Od veleuma Mojzesa iz davnih vekov do velebogatina Rotschilda v sedanji dobi so bili vedno preganjani in zatirani, vender nikdar pregnani in zatrti, in sedaj ima njih denar in njih vpliv celo moč prve velesile. Zakaj bi torej ne smeli biti nekamo ošabni? Sicer te Plahtalič takoj odvede med ljudi tvoje vere in tvoje pasmine. Želim ti, da najdeš ondu boljših značajev in boljše zabave. —

— Detinska leta sem prebila v iztočni Istri, ondu, kjer se sedaj razcvita zdravišče Opatija. Moj oče, pomorski kapitan, rojak z otoka Krka, kupil je tam majhno posestvo s prijetno gospodsko hišo tik morja. Milo se spominjam slikovitega Kvarnera, pogleda na sivo morje, na Trsat in spominjam se otokov Cresa in Krka, smelo strmečih iz morja. Ne morem pozabiti genljivih napevov tamošnjih pomorščakov, in še sedaj mi zveni v ušesih narodna pesem: »Popuhnul je tihi vetar ... Tihi vetar od Levanta«, ali »Vrbniče nad morem, Visoka planino, Trajna nina ni nena«. — Kolikokrat sem, sanjavo gledajoč preko morja, kakor bi v dalji uzrla očetovo ladjo, tožno pela nepozabno pesem; »Oj, talasi {{prelom strani}} mili ajte« ... Zdelo se mi je, da tudi moj oče, ploveč tam v daljnem oceanu, poje to, pesem in da mi nosijo valovi odmev očetnih glasov:

Toda žal, oče se ni vrnil na svoj dom. Morje ga je nosilo in živilo malone vse njegove dni; morje ga je naposled vzprejelo v hladni grob sredi Indijskega oceana. Po očetovi smrti je moja mati, Francozinja, prodala letovišče pri Opatiji, in preselili sva se v Nizzo, nje rojstveno mesto. Tam sem ob mirnem mestnem življenji hodila v mnoge šole, učila se potrebnostij in nepotrebnostij, rasla in dorasla, mladina pak je rekala, da nisem grda. Naselil se je v Nizzi mlad francoski trgovec, ki je prinesel dokaj denarja s seboj iz zapadne Indije. Nekdanji znanec mojega očeta, seznani se z mojo materjo in z menoj. Bil je duhovit, pošten in blag človek. Zaljubila sva se in poročila. Ni je bilo srečnejše žene od mene! Ko sva bila nekaj dnij poročena, izkrca se v Nizzi siromašen mož z rjavo žensko. Prišla sta iz zapadne Indije, izprašala bivališče in razmerje mojega moža, in ta je bil poklican pred sodišče ... Ves prepaden in zmeden se vrne od sodišča. Vprašam ga, sluteč bolezen ali nesrečo v trgovini, kaj mu je. On pa molči in gleda kakor blazen name. Skrivaj in ponoči se napoti proti Monaku, kakor bi bežal pred menoj. Vsa v strahu in skrbeh hitim za njim in ko dospem do njega, gorje mi! Moj mož visi mrtev na platani vašega letovišča, kar ste vi, gospod baron, opazovali sami! Jezik nima besed, da bi izrazila svojo žalost; ako bi jo pa mogla, vi te žalosti ne morete pojmiti, ker ne veste, kako globoko čuti žensko srce! Premagala sem obup in se vrnila v Nizzo. Ondu sem zvedela, da je tista rjava ženska, ki je prišla s siromašnim možem iz zapadne Indije, mojega moža prava žena, da je tisti mož nje oče in da sta s seboj privedla tudi petletnega sina mojega moža. Tako je pristopila k nesreči še sramota! Sedaj sem vdova, ako sem bila žena, in prišla sem se v Pariz posvetovat s pravniki, da vsaj nekaj zase rešim od precejšnje ostaline nesrečnega ali morda brezvestnega moža, ki naj mi oprosti, ako ga sodim preostro. Z materjo bivam v tistem hotelu kakor vi, in ne zamerite, da sem se v vaši bolezni, ko vam je viselo življenje kakor na niti, sočutno zanimala za vas. Saj je moralo biti tako ... Moj rojak ste, in kakor mi je povedal Plahtalič, podobna {{prelom strani}} je vaša usoda moji nesreči: jaz sem izgubila moža šesti dan po poroki, vi svojo zaročeno nevesto šesto uro po poroki. —

Govorica se je razvila in ogrela ter je skoro tekla kakor med starimi znanci. Ljudmila je povedala, da se je nje ljubljeni mož usmrtil v Monaku in da je bil žrtva američanskega dvoboja, ko je šlo za njega čast in za poštenje njegove žene. Po tem brezupnem usodnem udarci je pribežala k svojim roditeljem v Pariz, kjer je oče že delj {{prelom strani}} časa družabnik in deležnik pri podjetjih bankirja Padelesa. Vrnila se bode čez nekaj dnij v domovino, da ondu uredi domače stvari in proda vse imetje. Potlej hoče očeta prositi, da se vsi preselijo v Ameriko, kjer bode pozabila vse, kar je prebila v Evropi, če bode možno. V novem svetu med novimi ljudmi bode začela novo življenje.

— Slobodno stavljaj svojo sodbo nad mojo. Prav spominjaš pa me Shakespearejevega igrokaza »Sanja iz kresne noči«, kjer vilinska carica Titanija poljublja in s cveticami venca prizačarano oslovsko glavo brljavega tkalca Snutka. Tudi ti si se zmotil o glavi vse zabave. Darinka in Ljudmila vender nista bili hkrati ženi jednega moža. Mož {{prelom strani}} ni bil hkrati graščak v Karpatih in trgovec v Nizzi ter ni mogel umreti, po moji povesti, ker je izgubil pri igri, in po basni tvojih krasotic, za ameriškim duelom ali zaradi prihoda svoje žene Američanke ... Kaj pa ti praviš, Plahtalič? —

— Ta odlična gospoda! zagrohoče se Abadon. To so borzni igralci in njih varovanci, pravše oslepljenci: vsi zgolj hodnični značaji! Njih imetek je vedno na gibeži, in njih slava je puhla, kakor z vodikom ali z lahkim plinom napihnjen mehur, ki se dviga v zrak celo nad egiptovske piramide! Bahato računjajo s svojimi milijoni, ki jih narejajo kar v poslovnih knjigah: stavljajoč za vrednotne številke menj ali več ničel. O svojih podjetjih govore kakor tvoj selški prekupovalec, ki tolikanj blebeta o zalogah in vagonih, kadar kupuje suhe slive in koruzo. Zanj ima železnica premalo strojev in voz, za te ustanovitelje in podjetnike pa zemlja premalo prostora, da bi mogli na nji uresničevati svoja snovanja, osrečujoča vse človeštvo. To so pijavke v veliki meri, katere izsesavajo kri kar deželoma in narodoma. Z lažjo, s prej naročenimi slepilnimi brzojavi, zvijačno pritiskuje na poštena nevšečna podjetja, prekanjeno dražeč ceno živil, potrebnih vsem ljudem, izdajaje državne tajnosti, tako ti naglo nakopičijo veliko dobička na jedni strani in podero velike imovine na drugi strani. To so ljudje, ki se ne sramujejo propovedovati, da se je treba cesto oplaziti ob kazenskem zakoniku, premer se pridobi milijon. Vender imajo veliko moč in veljavo pri evropskih državah, katerim so v de­narnih potrebah drago in drago plačani pomočniki. Ta njih moč in veljava je kakor mora, ki tlači pridno, delavno evropsko prebivalstvo. In bolje se vam bode godilo stoprav tedaj, kadar državniki, razbistreni po zlih izkušnjah, pozno nekoč spoznajo, da še državi potrebni denar in uspešno osrečevanje vladanih narodov lahko doseže tudi brez teh novodobnih rokovnjačev ... Mislil si nemara, da sem te uvedel v {{prelom strani}} res odlično, duhovito francosko družbo, kjer se shaja cvet poštenjakov in omikancev. Ne zameri mi, če ti povem, da za take kroge nisi pripravljen, nisi zadostno omikan. Tam bi bil možiček; tukaj si se pa veljavil, in to jedino zato, ker si bil bogati baron Veseljenko! Slepili smo mi to družbo, zlasti Plahtalič je bil velikan v tej umetnosti, priljubljeni takim možem, pa tudi oni so nas slepili brez kvare za nas ... To je nazvi - gospoda laži - bogatašev, ki s svilenimi klobuki pokrivajo podla čela in z gladkimi rokavicami ostre kremplje umazanih rok! Omenil si, da se ta družba ogiblje ženskih oseb sumnjivega poštenja. Ravno narobe je res. Bolj se ogiblje pravega poštenja nego navi­

— Ne vem, kako prideš sedaj in tukaj do takega vprašanja vender na jednostavno vprašanje podajam takisti odgovor, s katerim {{prelom strani}} ti pa ne bode ustreženo. Reč bi bila prav lahka. Države naj imajo modre, pravične državnike; stanovite, dobre ustave, po katerih se brez sile in prenaglice umika, kar je staro in slabo, in takisto nadomešča, kar je novo in dobro; ter končno vestne in značajne narodne zastopnike. Posamezniki naj se pa vedejo po starem reku »ora et labora«, in po znanem reku slovečega Američana: »Kdor vas uči, da obogatite drugače nego z marljivostjo in varčnostjo, ne poslušajte ga: slepar je in otrovnik«. To je lahko izreči, izvesti pa skoraj nemožno, ko vsi bolehate na posebni bolezni svoje dobe. Z rokami in noga mi hitite v močvirje. Ko ste toliko zabredli, da vam voda sili v grlo, pa stoje noge mirno v blatu in roke se drže križema. Tedaj tožite in premodrujete svoje nadloge, toda ne obide vas krepostna misel, da bi dvignili roke in obrnili noge nazaj k resnemu bregu ... Sicer pa menim, da te ne peče toliko vesoljna Evropa, kolikor nekaj malo oseb na tej marogi vašega planeta. —

— No, vender si izustil vprašanje, katero ti je bilo ves čas na jeziku! ... Ta Ljudmila je prava ubožica in to čuti že sama. Mož je zaigral poslednje novce v Monaku v družbi tiste Darinke, ki je bila nedavno tebi toliko ljubezniva. Vlastelina v Karpatih bode skoro prodana, in od izkupila ne ostane za Ljudmilo prav nič. Oče, ki je {{prelom strani}} bil bogat trgovec in tvorničar, zamotal se je v mreže prekanjenih podjetnikov. Denar so pobrali, moža so vrgli golega v reko nazaj. Sedaj mož služi Padelesa za majhno plačo. S tem živi sebe in razvajeno ženo; sedaj je prispela še hči z majhnim detetom, da vsi dele hudo siromaštvo. Nocoj so nastavili lepo vdovo v bankirjevih salonih, da bi se kdo ujel in to drago bitje s katerimkoli poštenim naslovom prevzel v varstvo in preskrbo. Nocoj se lov ni obnesla in prihodnjič ne bode srečnejša. —

— Nje oče je bil sin srednjeimovitega trgovca. Ta sin se je marljivo učil in vežbal v trgovini, slep in gluh za vse druge vede. Lotil se je trgovine in skoro je znatno obogatel po opreznosti, ne­umorni delavnosti in varčnosti. V dobi, za ženitev najbolj pripravni, ni utegnil misliti na ženitev, ampak ženil se je bolj v letih; ko si je smel že nekoliko odpočiti, zakaj denarja je bilo že veliko pridobljenega. V zakon je dobil jedinko bogatega tvorničarja, in to se je vse do­govorilo po trgovinskih pismih. Ta jedinka je bila lepa ženska, toda zamudila je zlati čas za možitev zaradi neke kričeče malenkosti, katera je utihnila stoprav čez dve leti. Nekamo bolj pozno in na trgovinski način v zakonski jarem uprežena poročenca sta bila jako srečna. Mož se ni mnogo bavil z ženo, ker ga je nad vse zanimala nje dota: dobra velika tvornica. Mlada žena pa tudi moža ni motila v trgovini, samo da je bilo dosti pomočkov in prilik za razkošno življenje in za {{prelom strani}} ošabno razkazovanje in trošenje bogatih dohodkov. Čez dve leti se je porodila Ljudmila, njiju jedino dete. Veselja ni bilo konca ne kraja. Oče je trdil, da je hčerka njemu podobna, mati je takisto trdila o sebi, drugi pa so skrivaj šepetali, da je to dete podobno kričeči malenkosti iz polpreteklih časov. Bodisi tako ali inako; mož in žena sta tekmovala, kdo bode hčerico bolj božal in mehkužil, in tako je bila končno prva ljubljenka tudi prva oblast v hiši. Zgodaj je spoznala, da so roditelji zelo bogati in da sme zaničevati vsakogar, kdor ni toliko imovit. Zdelo se ji je popolnoma umevno, da ji oče in mati ne odrekata nobene želje, in bila ji je posebna slast, trdo ukazovati svojim varuhinjam; te pa so morale molče trpeti nje trmo in nagajivo trpinčenje. Prišel je čas šolanja. Ljudmila je imela dokaj učiteljev in učiteljic, ki jih je mati menjavala po hčerini volji. Učila se je vsega, karkoli je poželela, in samo tega. Naučila se je vsega izborno in nedosežno. Gorje učitelju, ki bi bil Ljudmiiin napredek po resnici obsodil! Tako je znala hčerka neprekosno francoski in angleški, peti, igrati na klavir, risati in slikati. Plesati in jahati je pa znala res prav dobro. Da bi se učila tudi kaj potrebnega za vsakdanje življenje in za gospodinjstvo, tega bogata mati ni dopustila: »Tega naj se uče ubožne hčere; pri nas bode vse to nadomestil denar.« Za hčerino izobrazbo prezgodaj, za materino ošabnost prepozno je prišla doba, ko je Ljudmilina lepota vzbujala pozornost mladih gospodov in zavist menj imovitih vrstnic. Mati in hči sta pregovorili tvorničarja, da je prodal svojo trgovino in tvornico za sveče in milo. Preselili so se v veliko mesto, živeli ondu prav bohotno ob dohodkih naloženih denarjev, in mati, ki je od nekdaj nekamo medlela po plemenitaših, bila je prav vesela obširnega občevanja s plemenito gospodo, seveda največ s tako, ki je ubožala in iskala posojil. Hčerka je med svojimi častilci najbolj čislala lepega mladeniča, častnika pri konjiči, potomca stare, toda ubožane plemenite rodbine. Trdila je, da ima ta mladi baron najlepše oči, najslajšo govorico in najolikanejše vedenje; uniforma mu prija najlepše, in nihče ne zna plesati, jahati in s kočijo dirjati tako čudovito kakor on. Ta mora biti nje mož — ako ne, pojde v samostan. Oče je kanil pregovarjati, da je ta gospodič zapravljivec, lahkoživec in igrač, da se je pečal in razpečal z mnogimi dekleti in da je sploh malopridnež, kar ga je. Hčerka se raztogoti: Najsi je malopridnež, lep malopridnež je, in moj mora biti! Mati je pritegnila hčeri: Slaba svojstva gospoda barona so zgolj obična razgrajanja mladine iz plemenitih krogov. Mladenič se mora nekoliko izrojiti. Potlej, ko bode venčan z Ljudmilo, poleže se mu mladostna vihravost, {{prelom strani}} in gospod baron, očaran po lepoti in duševnih vrlinah ljube žene, bode vzor mirnega, ljubeznivega zakonca. Oče se je udal večini glasov, kupil je na hčerino željo in na velik dobiček prodajnikov lepo graščino v Karpatih, nekdaj rodno imovino baronovih prednikov, in jo je podaril mladima zaročencema. Zakladal ju je pa še dan na dan z denarjem, ker graščinski dohodki niso zadoščali potrebam plemenitega zeta, kamoli razvajenim slastem mlade baronice. Baronova tašča je bila takisto od dne do dne ošabnejša in potratnejša. Sedaj je moral oče, oziroma tast, gledati na to, da svojim kapitalom poviša obrestno stopinjo, sicer bi ne mogel zdelovati z povekšanimi razhodki ... Tisti čas so nekateri Američani premetenih glav in umazanih rok preračunjali, da si utegnejo pridobiti nekoliko milijonov, ako na mlade rastoče američanske železnice oprezno navedejo in potlej od njih takisto oprezno odvedejo varno naložene evropske kapitale. Naš trgovec, baronov tast, prišel je vabnikom teh Američanov v pest. Poterjal je večino svojih posojil, prodal dobre evropske popirje, veliko vsoto vzel v zajem na graščino svoje hčere in to vse je vteknil v ameriške železnice, trdno prepričan in sosebno pregovorjen po bankirji Padelesu, da v dveh treh letih podvoji svojo imovino. Iz Amerike se niso vračali niti kapitali, niti niso prihajale obresti. Mož sam se je napotil čez »veliko vodo« in tam je na svoje oči videl, da je opeharjen velikansko, prav amerikansko. Tiho se je vrnil v Evropo in tiho je razprodal, kar je imel. Poklical je zeta predse, da mu razodene, kako se je vse preobrnilo, in mu je izročil precejšnjo vsoto, češ, da je to poslednji denar, katerega more odriniti. Svaril je zeta, naj bode varčen; in če ostane in pametno gospodari z ženo na graščini, ne bode se jima godilo slabo. On pa pojde v Pariz, in če se vrne nekdanja sreča, obogatel bode novic. Zet je napotil Ljudmilo na graščino, sam pa je poskusil še jedenkrat slobodno poživeti, predno se v Karpatih pomedvedi. Denarje, katere mu je bil tast odštel s solzami v očeh, nesel je na veter in doigral je, kakor si videl, v Monaku. Ljudmila ni mogla ostati na graščini. Gospodariti in gospodinjiti ni znala; vedela je samo, kako se denar izdaja, ne pa, kako se pridobiva. Pobegnili so služabniki, kateri že prej niso spoštovali trde, ošabne gospč, drug za drugim, in pritisnil je upnik za upnikom. Prišla je v Pariz, iz dežja pod kap. Oče služi prav malo, ker so mu po tolikih prevarah in prevratih opešale duševne in telesne moči. Vender mora sam rediti vse. Mati in hči še toliko ne znata gospodinjiti, da bi detetu mleko stopili ali zašili kakovo cunjico. V toliki bedi žive, da bi použili celo papigo, katero je Ljudmila s seboj prinesla, toda mati in hči ne vesta, {{prelom strani}} kako se pišče oskube in speče. Stari gospod je ves zmeden in obupan. Pred nekaj dnevi mi je potožil svojo bedo, in posodil sem mu desettisoč frankov. Od teh je dal ženi za nujne potrebe petsto frankov; vse drugo je nesel na borzo, da kaj priigra. Kar je imel, izgubil je še tisti dan. Ženski sta pa skoraj ves denar obrnili na lišp, da sta mogli danes dostojno stopiti v to družbo ali na lovišče. Sedaj sodi sam, kakova bodočnost se odkriva mladi neizkušeni vdovi! ... Sicer pa sedaj odidem počivat. Te štiri ure pazi, da se ne izgubiš v Parizu, in drži se Plahtaliča. —

Stopita v veliko zabavišče, v visoke dvorane in na čarobne vrtove, kjer je svetlo kakor podnevi. Polno ljudstva je bilo tam vseh narodov, največ mladine. Španci so peli in pili čokolato. Lahi so deklamovali in srebali kavo. Angleži so imeli pred seboj žgano vino in so molče motrili vso družbo. Nemci so se napajali iz velikih kozarcev piva in so prezirno kritikovali gostoljubno Francijo. Slovani so si natakali vina iz skupne steklenice ter so se hkrati bratili in prepirali ... Vsem glava pa so bili Francozje. Ti so peli in pili in govorili; {{prelom strani}} nikar da bi se prepirali, smijali so se ter se živahno gibali v prirodnetn zadovoljstvu. In te Francozinje med njimi: lepi životi, vitke rasti, zanimljivi obrazi, žarne oči! Kako ljubko in lahko se vrte in plešejo! Povsod kipi neumorna veselost, šala, dovtip in nasmeh — kakor bi več smrti ne bilo!

Primorec-Francoz pojasni to prošnjo, rekoč: — Ne zamerite, rojak moj, da je prišlo do tega. Ker znam mnogo jezikov, vzprejet sem med policijske služabnike. Vestno opravljam svojo službo, in sramoto bi delal rojakom svojim, ako bi ne bil pošten. V Pariz zahajajo rovarji od vseh vetrov in narodov, lopovi v platnu in v svili. Vi ste prišli v mojo gostilno pozno ponoči in z drhaljo sumnjive vrednosti, med katero ste razsipali denar ... Za steklenico vina ste mi vsilili noto za tisoč frankov; potegnili ste jo iz čevlja, in ta nota — kakor blagoizvoli gospod komisar potrditi — očito je ponarejena ... Torej vidite, da sem moral ravnati po svoji službeni dolžnosti ter oblastvu, ki čuva občo varnost, dati glas in znamenje po svojem tele-telegrafu {{prelom strani}} ... Prav od srca, kakor vaš rojak, vam želim, da se izmotate iz te zadrge. Če ste nedolžni, onda se tudi bodete; zakaj ves svet priznava, da francoska sodišča preiskujejo zločine strogo po postavi, takisto to, kar obtežuje, kakor to, kar olajšuje, in da sodniki sodijo nepristransko po pravici tako tujca kakor domačina. —

Pariz je najveselejše mesto našega veka. Samorad bi bil, pritegnil temu staremu reku, ko se je z opravnikom Plahtaličem razgledaval po najlepših trgih in cestah, ko se je potlej kakor bogati baron Veseljenko odlikoval v dvoranah gospoda Padelesa in ko je naposled na javnem veselišči motril radostno rajanje in razgrajanje francoske mladine. Sedaj pa sedi v medlo razsvetljeni sobici na trdi klopi za durimi, ki se odklepajo samo zunaj, in Pariz mu je kraj najbridkejše žalosti. Siromak premišlja, kako pomilovanja vredno se je preobrnila njega usoda. V ječo je pahnjen, ker je izdal ponarejen bankovec, a sam ni vedel, da denarna listina ni pristna; išče ga sodišče, ker je bil v njega rokah ukradeni denar, toda on ni kradel, niti veleval krasti; na tuji zemlji ga čaka sodba po tujih postavah, nad sto mirijametrov okolo nima prijatelja ali znanca! Kdo bode pričal za njegovo nedolžnost; kdo bode, njemu tujcu, zagovornik? In če pove, kako se je pogodil z Abadonom — kdo dokaže to pogodbo? In ali ni takšna pogodba hudodelstvo že sama na sebi? Milo se mu stoži po domovini; toda zdajci se šiloma iznebi tega čustva, da ne bi služni duhovi ustregli njega hrepenenju po rodnem domu in ga ne prenesli tja, kjer je zatožen, da se je udeležil pri za vratnem umoru Petra Pavliča. V teh bridkostih, ki so mu sklonile glavo in dušo, zakliče pomočnika Abadona; toda rešnik se ne odzove. Brezupen in zbegan se spomni čarobnega obroča na vratu. Dotakne se ga in mu veli, naj izkaže svojo moč in privabi služne {{prelom strani}} duhove. Zdajci je vse živo po celici. Po tleh se plazijo močeradi, krastače in modrasi. Na mizici zraven klopi čepč dihurji in črni mački, pripravljeni na skok, in okolo glave mu vofotajo žarnoglede sove in črne vrane.

— Umiri se, blagi mladenič! Kako si dospel semkaj, tudi meni ni znano. Poznam pa to deželo, slavno domovino svojo. Sedaj bivaš {{prelom strani}} v Aziji, v deželi čudes in bajk, v domovini neizčrpne modrosti. Mužnata, peščena in žalostno-gola ravan, ki se razprostira nepregledno okolo tebe, to je nekdanja Mezopotamija. Če poznaš na zapadu Francijo ali Belgijo, če si opazoval, kako je rodovita, kako skrbno in umno obdelana, vedi, da je nekdanja Mezopotamija visoko presezala sedanje francoske in belgiške poljane! Ta moja domovina je bila zemeljski raj, bila je potlej opustošena, bila pozneje zopet zemeljski raj in sedaj je drugič puščava. Toda pride še čas, ko se Vztok predrami iz tisočletnega spanja v staro moč in slavo. Takrat se tresi Zapad! Ta razdrapana gorica opeke, sipe in zemeljske smole, na kateri stojiva sedaj, podrtina je nekdanjega nebotičnega babilonskega stolpa. Te prostrane gomile okolo naju, ta nakopičena rovišča, ostanki so mesta Babilona in neme priče o minljivosti človeškega napuha že blizu dvetisoč let. Sedaj se tukaj potikajo tigri in hijene. Ako bi se pa to okamenelo mesto dvignilo iz podrtin v nekdanji slavi in lepoti, ako bi se oživilo, kakor je bilo za carja Nebukadnecarja, onda bi ostrmel, blagi mladenič, vpričo tolikih čudes in vpričo resnice, ki preseza vse bajke iz tisoč in jedne noči. Tedaj bi moral reči, da ni mesta v Zapadu, ki bi se merilo z nekdanjim Babilonom po lepoti, velikosti in bogastvu. In glej, kakšen je sedaj Babilon! Meni ne usahnejo solze zaradi usode rodnega mesta! Ti prijatelj iz Zapada, pa si zapomni, da je to grobišče bodoča podoba vaših zapadnih mest. Vaš Rim, vaš Pariz bode nekoč podoben tem razvalinam; pa tudi v grobelj veličanstvu bode Babilon presezal Zapadove razvaline ... Ali oprosti, blagi tujec, da sem se toliko razvnel za ljubi svoj Vztok! —

Na vzvišenem prostoru stoji na šarenici od svile in zlatih nitij starinski prestol od malahita, zlata in slonove kosti. Bliska se od {{prelom strani}} dijamantov, rubinov in smaragdov. Starček odene Samorada s kraljevskim plaščem, poda mu zlato žezlo v desnico in mu dene na glavo težko kraljevsko krono; potem mu migne, naj sčde na prestol, rekoč: — Na tem prestolu so sedeli Nebukadnecar, babilonski kralj, Cir Perzijan in Aleksander Veliki iz daljnega Zapada. V tej dvorani so se jim klanjali kakor bogovom mnogojezični narodje velikega Vztoka. Ali vse je minilo! Aleksander Veliki je prav v tej dvorani umrl, ko je hotel biti bog. —

Starček je še poudarjal, kolikokrat so se tiste pomembne besede, katere je raztolmačil prerok Danijel, uresničile v človeški zgodovini, toda uspeh tega poudarjanja je bil pri Samoradu sličen uspehu onih {{prelom strani}} besed pri kraljih in narodih. Samorad ni poslušal, zakaj zameknil se je hipno v nov prizor.

— Navadna človeška reč, odgovori Abadon. Kako si po svoji nepopravni brezznačajnosti sam sebe priredil za ječo, menda nisi pozabil. Da si potlej mogel prespati svojih pet ur, prislepili so ti moji duhovi čudne sanje, nekaj prijetne, kar še pomniš, nekaj poučne, kar se ni prijelo tope duše tvoje. Te sanje si imel za resnico. To je umevno, ker je človeško. Priljubljena so vam mamila in trapila, da lože trpite kratko svoje življenje. V sedanjem nervoznem stoletji mamite in trapite svoje živce neposredno in posredno z alkoholom, spijem in z drugimi strupi, z razkošjem in z nebrzdano domišljijo. Staro, prirojeno mamilo pa so vam sanje. To je najboljše, celo nekaj koristno mamilo, ker je sanja najpodobnejša istinitim pojavom vašega življenja, v katerem tolikrat nadomešča videz resnico in je čestokrat domneva boljša od istine. Za sanjo se tudi človeška nrav ne maščuje tako, kakor mučita stud in žal dušo in telo po razuzdanem tvezanji čutnic in mišic, kadar se prenasičenje in gnus ustavi daljnemu delovanju preobilega mamila. Živo se ti je sanjalo, da si bil v Nebukadnecarjevi palači v starem Babilonu; dejanski si pa ostal v Babilonu sedanjega veka, v palači, katero je v starem Babilonu tedaj, ko so ljudje imeli krepke živce in kratke pravde, nadomeščal — levinjak. Kaj ne, denašnji svet je omikanejši in ozirnejši? ... Znano ti je gotovo, da se v sedanji dobi naglega človeškega napredovanja jako očito javljajo in oblastno gibljejo novi razumniki, ki se zovejo dinamitovci. Ti podirači, značilni za konec tega stoletja, imeli so nekaj opravila pri policijski ječi. Moj Plahtalič se jim je pridružil. Saj veš, da rad pomaga povsod, kjer se provzročujejo iznenadni vpiski v mrtvaško knjigo. Plahtalič in tisti brezozirni popravljači človeškega razmerja so se dogovorili ter zvršili svoj naklep in drzno svojo umetnost točno in predorno. Ti si otet; jaz pa sem toliko podpiral zid in trame, da si uhitel iz kletke. Sevčda, dinamitova moč se ne da stesniti, kakor bi marsikdo želel; rajši učini več nego menj. Tako je bilo tudi sedaj. Poslopje je močno vztrepetalo in se po nekod razrušilo do tal. Ljudij je nekaj ubitih, nekaj pohabljenih, največ samo prestrašenih. Saj to ni moglo biti drugače. Nekaj zasutih zločincev je zaslužilo tako smrt, in človeški hodničnjaki jim jo privoščijo, ker bi jih človeška pravica ne smela kaznovati tako ostro. Pri nekaterih ubitih nesrečnikih se drugi ljudje vesele njih smrti, ker so ž njimi umolknile tajne resnice, {{prelom strani}} ki bi marsikoga ugonobile, da jih je zvedel preiskovalni sodnik. Tudi nekateri nedolžniki so nagloma in iznenada rešeni težav in izkušnjav človeškega življenja. Tako je smrt mnogim prav prišla. Nasproti so pa nekateri, ki bi si bili želeli smrti v razvalinah, toda smrt jim je prizanesla. Med temi je bankir Padeles. Njega so tudi nocoj preselili v to hišo, ker so zasledili razne prevare. Ostal je zdrav in krepak, in res škoda bi bilo, ako bi tak mož ušel zasluženi kazni in sramoti. —

Koliko nedolžne krvi je prelila dežel nikdar sita država starih Rimljanov in koliko vaša nad tisočletna verska preganjanja, v katerih se je cesto odlikovalo zverstvo nad verstvom! Vaša svetovna zgodovina je bolj zgodovina krvoprelitja nego človeškega napredka; smeti bi bilo malone misliti, da vzajemno prelivanje človeške krvi narode tako oživlja in jači kakor nebeška rosa travnike ... In kakor v velikih, rekel bi, v mednarodnih stvareh, tako vam je tudi v malih imovinskih stvareh življenje najcenejša stvar. Marsikateremu gospodarju {{prelom strani}} je več do zdravja svojega žrebeta nego do blagosti rodnega otroka. Marsikateri trgovec prodaja pokvarjeno, otrovano živilo, samo da je dobiček večji. Veliki brodnik zavaruje trhlo ladjo za visoko vsoto. Ladja splava po morji, in ondu najdejo grob poglavar in mornarji. Veliki brodnik pa prejme visoko zavarovano vsoto — svoj naprej preračunjani dobiček. V rudokopih tramičite rove in jamice kolikor možno slabo in skrbite za čisti zrak čim menj tem rajši; ker veliki troški manjšajo dobiček. Pripeti se nesreča, na stotine kopačev se zasuje in zacjuši, stotine družin mora prijeti za beraško palico. Gospodar milijonar pa računja svoj dobiček in nima za to grozno bedo drugega nego gladko pomilovanje, in če se more videti blizu, nemara tudi prisiljeno solzico. Stari Rimljani, kadar so bili že omehkuženi, radovali so se krvavih bojev gladiatorskih in levov v levinjakih, ki so mesarili mučence. Vi, tako omikani in nervozni ljudje ob konci 19. stoletja, pa se ne morete nagledati vratolomnih bojev z obdivjanimi biki, vi se čudite nesrečnim ljudem: predrznim vrvoplescem in krotilcem divjih zverij, navdušujete se za surove, častne dvoboje, pri katerih imata čast in poštenje navadno najmenj odločevati ... In ti zahtevaš, da bi jaz, nadzemeljski duh, prizanašal tej človeški krvi, vam tako cenčni? Meni je človek ničla, katerih je tisoča toliko vredna kakor jedna sama. Sicer pa še ne veš, kdo sem prav za prav. —

— Na zemljo je prišla doba, o kateri govori deveto poglavje razodetja Ivana blagovestnika. Beri v knjigi: »Zatrobental je peti angelj, in videl sem zvezdo, ki je padla z neba na zemljo; zvezdi je bil dan ključ do žrela brezdna. Odprla je žrelo brezdna. Dim vzhaja iz žrela kakor dim velike peči in temni solnce in zrak.« Ta zvezda, ki je padla z neba na zemljo, to je vaša sijajna veda. Preumili ste zakone prirodne in podjarmili toliko njenih močij, prednikom vašim neznanih, da ste zagospodarili svoji zemlji celo globoko pod nje površino — »v brezdnu«, katero vam je odkrila vaša učenost. Ali ne poznaš tam ogromnih skladov premogovih? Spomni se velikanskih parostrojev, stolpom podobnih dimnikov, kakeršni se dvigajo pri tvornicah, razpostavljenih po vsi omikani zemlji, pomisli, koliko se dan na dan požge tega premoga iz brezdna! V velikih tvorniških mestih žrela teh parostrojev in dimnikov res izpuhtevajo toliko smradnega dima v zrak, {{prelom strani}} da solnčni žarki ne morejo predirati skozenj in da je okužen ves vzduh. Citaj dalje: »Iz dima tega žrela so se razkropile kobilice po zemlji, in dala se jim je oblast ... Zapovedalo se jim je, naj ne poškodujejo trave na zemlji niti zelenja niti drevja, ampak samd ljudi, ki nimajo božjega znamenja na čelih svojih. Dana jim je bila oblast, ne moriti ljudij, ampak trpinčiti jih pet mesecev; in njih mučenje je bilo kakor mučenje škorpijonovo, kadar piči človeka. In v tiste dni bodo ljudje iskali smrti, a ne bodo je našli; želeli bodo umreti, a smrt bode bežala od njih.« In kakove so tiste kobilice? Čitaj dalje: »In kobilice so bile kakor konji, opremljeni na boj; na glavah so jim bile kakor krone od zlata, in njih lica kakor lica človeška ... Oklepe so imele kakor železne oklepe, in hreščanje njih perutnic je bilo kakor ropot voz, kadar z mnogimi konji dirjajo na bojišče.« Sedaj pa premisli pomen tega prerokovanja! Iz velikega, solnce temnečega dima — iz velikanske porabe premogovih skladišč in izkoriščanja prej neznanih prirodnih sil je izšlo veliko izdelovanje človeških potrebščin, nastal je velik promet in ta je prinašal podjetnikom velikega bogastva, vsem ljudem pa veliko poželjivost in potratnost. Ljudstvo se je hitro množilo kakor vselej, kadar se odpro novi viri blaginje, in razplod se je vršil po starem pravilu: »Narod se množi hitreje nego njemu potrebna živila.« Tako je vzrasla ogromna premnožica proletarcev, siromakov, ki terjajo vsakdanjega kruha, vpijoč, da imajo pravico do dela, pravše, do zaslužka. To so kobilice prve vrste. Zajedno ko so rasla velika obrtna podjetja in rasle imovine ter se je množilo prebivalstvo, morale so napredovati tudi države; saj se sestavljajo od državljanov in se morajo ravnati po državljanih. Kakor so velika obrtna podjetja uničila mnogo malih (rokodelskih) podjetij, takisto so velike države izpodrinile mnogo malih držav z zemljevida in z zgodovinskega pozorišča. Kakor obrtna podjetja izkoriščajo prirodne sile, takisto izkoriščajo države narodne sile; in kakor je med obrtnimi podjetji konkurencija na življenje in smrt, takisto sta med državami zavladali hlastežna zavist in vihravo tekmovanje za boljša branila in gonobila. Tako stoji država proti državi opremljena na brezupni boj, in ustanovile so se tiste ogromne vojne tolpe, kakeršnih stara Evropa ni poznala. Ta stalna vojska so kobilice druge vrste ... Te prerokovane kobilice ne nadlegujejo vaših trav in vašega drevja. Vaše zelenje rase prav bujno. Od vseh krajev svoje zemlje ste nabrali najboljših zelišč in najlepših cvetic za živilo in sladilo svoje. Vaše poljane, vaši nasadi so kakor čarobni vrtovi in perivoji proti nekdanjim evropskim sajenicam. Vi gospodarji te lepe Evrope pa vzdihujete pod mučenjem prerokovanih kobilic v skeleči boli, kakor {{prelom strani}} da vas vedno pikajo škorpijoni. Gospodarji tistih velikih stolpov, iz katerih se vali dim noč in dan, lastniki velike premične imovine trepečejo pred svojimi belimi sužnji, boječ se njih zborov, uporov in razstrelil. Vsi državljani pa še posebe ječe pod neznosnim bremenom stalne vojske — kobilic z železnimi oklepi. Ta stalna vojska ovira mladino v razvoji in starino v pokoji in varčnosti; ona podaja vaši Evropi za to stoletje občega napredka nečastno znamenje osurovelosti in hlapčevstva, kakor bi se bile države ponižale med velike masine in bi ne bil državljan nič več nego brezčuten in brezvoljen zob, ta na tem, oni na onem kolesi te velike državne mašine ali tega velikega zahomotanega malina, ki toli ropoče, kar pa zmelje moke, največ sam použije ... To je tistih pet mesecev neznosnega trpljenja brez smrti! Ali ta doba še ni končana, in vaše trpljenje se morda še poveča. Tistih, ki imajo bogastvo, in tistih, ki imajo oblast, lotila se je namreč bojazen, da se združijo te dvojne kobilice, ki so si dosedaj cesto stale nasproti, in da kobilicam prve vrste, umej proletarcem, anarhistom, socijalistom in nihilistom, sploh ljudem, ki nimajo ničesar svojega razven nadeje, da si kaj pridobe, ljudem, ki ob splošnem prevratu ničesar ne izgube in morejo samo kaj doseči — da tem nevarnim kobilicam baje priskočijo kobilice druge vrste, nezadovoljni evropski sluge v vojni uniformi, ljudje, ki so se po svojem pozivu učili, kako naj se ruši in mori, in so pripravljeni in vajeni gledati smrti iz očij v oči. To bode večina nezadovoljnikov, ki bode izkušala proti manjšini stanov, imajočih oblast in bogastvo, šiloma prenarediti družabni red. To bi bil res prevrat, kakeršnega stara Evropa dosedaj ne pozna! Marsikatera suknja, ki sedaj odeva jednega človeka, razdelila bi se na deset koscev; marsikatera tvornica, ki je sedaj bogatila jednega in živila tisočo, razvalila bi se v grobljo ... sploh marsikaj bi se razvalilo in preobrnilo. To bodo tiste hude kobilice s človeškimi lici, ki bodo imele na glavah kakor krone od zlata. One bi si namreč prisvajale kraljevsko oblast na zemlji, katero bi izkušale potvoriti po nezrelih svojih nazorih. In toliko bode tistih kobilic, da bode hreščanje njih perutnic kakor ropot voz, dirjajočih na bojišče ... V tem neznosnem položaji iščete smrti, toda smrt beži od vas. Vsi vidite, da to razmerje med različnimi stanovi, med sosednimi narodi in ta oboroženi mir ne more trajati dlje, sicer se pogubite vsi za samo blagostjo, pravše dragostjo takšnega miru. To stanje vam je soparna tišina pred nevihto, in želite si vihre, grozne vojske z velikim pomorom, samo da se iznebite te tlačeče tišine in tesnobe, pridi že za vojsko karsibodi; saj večje zlo ne more nastopiti od sedanjega. Toda vojska {{prelom strani}} ne pride, in nikjer se ne pokaže gromonosen oblak na politiškem obzorji — »smrt beži od vaš!« — Beri še v jednajsti vrsti, kdo je gospodar tem kobilicam, človeški rod mučečim! »In imele so nad seboj kralja, krilatca iz brezdna, ki se zove hebrejski »Abaddon« in grški »Apollvon«, (latinski Exterminans, slovenski Gonoba)«. To sem jaz Abadon-Gonoba: zli duh laži in prevare, licemerstva in krivice — sploh vodilni genij vaše dobe! —

Abadon odloži knjigo, primakne stol bliže Samoradu in nadaljuje: — Kakor si ravnokar čital, dana mi je velika oblast, katere ne moreš preumeti. V tem hipu, ko govorim s teboj, vodim tisoče drugih opravil in prestvarjam laž za resnico, prevaro za pravico: bogatinu kažem, kako naj brez kazni zatira ubožca, tatu ponarejam ključ in podajam dleto, da razpahne jekleno blagajnico, rovarju podajam netila, da zapali in razruši zgradbo človeške pridnosti, krivoprisežniku držim desnico kvišku, da se iznebi poštene svoje dolžnosti, učenjaka učim kako naj s popačenimi viri in s krivimi dokazi pobija resnico, državniku na krmilu pravice in uprave narekujem, kako naj baje na podlagi postave tare jasno pravico in slobodo ... Mojih pomočkov še ni preštel nihče. Tukaj slepim z nadejo velikega dobička, da se varčen poštenjak zavede v izgubo in zločinstvo, tam okitim zaveden obraz z nedolžnostjo, da zabrede dostojanstvenik v grehoto in sramoto, ondukaj nastavim licemerskega svaritelja, da se zmane poštenje čistega značaja, ondu sem umotvor, ki kvari ukus in nravnost, povsod sem vešča, ki zavaja zemljana s poštene steze v mlakužo! Skrivam se celo za vero in sveti križ, da lože mečem otrovane sulice na svoje nasprotnike, ki se proti meni branijo toliko teže, ker ne smejo zadeti mojega ščita in branila ... Kralj sem prijateljstva brez ljubezni, radodarnosti brez milosrčnosti, odlik na prsih brez značaja v srci, umetnosti brez vzora, postave brez pravice, pobožnosti brez vere, kralj lupine brez jedra, pleve brez zrna, sploh gospodar vseh pobeljenih grobov ... Meni so podložni licemerci, ki skrivaj pijo vino, javno pa oznanjajo vodo, ki skrivaj uvažujejo, da je meso slabotno, javno pa srdito lučajo kamenje na bližnjika, kateremu se je spodrsnilo na opolzli stezi skozi življenje. Meni so podložni vsi neznačajniki in uskoki, kateri iz tabora slobode in narodne ljubezni prestopijo v tabor klečeplazov in koristolovcev; vsi, kateri javno zatajujejo in preklicujejo vzore in verno prepričanje svojega srca in se vnemajo za prepričanje, kakeršno se jim narekuje od zunaj ali od zgori. Meni so podložni govorniki in stvarjatelji javnega mnenja, ki s puhlimi besedami delajo dim, da se skozenj ne vidi resnica, in se vedo po reku iz početka tega stoletja: »Beseda {{prelom strani}} ti je dana, da ž njo zakrivaš svoje misli.« Meni so podložni narodni kolovodje in časnikarji, ki se vznemirjajo za posestno stanje velikih narodov, kadar ponižen narodič zahteva uresničbo prirodnih pravic, potrebnih za svoj obstanek, in podložni so mi vsi oblastniki, ki merijo pravico po pravilu: »Kdor ima več, njemu se prideni še več, zakaj kdor je imel dosedaj malo, vajen je že oskromnega imetja« ... Moje kraljevstvo je obsežno, toda vladanje me ne stane ne gladkih državnikov niti stalne vojske, ker vsi podložniki se mi pokore rado volj no. Kakor vi ljudje prostovoljno plačujete davek v tobaku ali v opojnih pijačah, prav tako meni moji podložniki prinašajo svoje dan in davke, in sicer čimdalje več. —

— Rešiti te, to je tudi moja volja. Vender vedi, da pri svojem moralnem poskusu s teboj posnemam in moram posnemati tisto bitje nad sabo, čegar imena ne izrekam brez jada in trepeta. Vedno sem ti puščal človeško prostost, ali svaril sem te hkrati, da je ne zlorabljaj. Ti sevčda si ravnal kakor navaden človek: zloben čin nagli, dobra volja pa kesni; bližnja slast vnema, gorjč, ki preti za slastjo, prezira se. Pomagal ti bodem, ravnal se bodem pa tudi nadalje po višjem vzorci, puščajoč ti človeško slobodo, katere ti ne smem vzeti, dasi mi jo ponujaš ... Treba je najprej pretehtati, kaj si doslej zakrivil; potlej bode resno poudariti, kako bi se vračal v izgubljeno blagost, korak za korakom. Za sedaj nama zadošča, če se baviva s prvim {{prelom strani}} korakom. Premotriva torej najprej tvoje dosedanje čine. — Največ si deloval z zlatom ali z njega namestnikom, z jako opasno stvarjo. Od neba prihaja luč, toplota, vlaga, vzduh; vse to je v blagost vsem stvarem, ki na zemlji rasto in umirajo. Zlato, železo, premog, žveplo, vse to pa prihaja izpod zemlje, iz dna tiste zemlje, ki je bila ukleta ob podedovanem grehu. Ti zemeljski darovi so vam nakopali veliko bede in nadloge, in ljudje so bili najsrečnejši v tisti »zlati dobi«, ko še niso poznali zlata. —

— To je bila velika bedastoča. Denar je prišel po ravno označenem pravilu iz igriške banke v Monaku, kakor ti je že povedal Plahtalič. Doletela te je za ta čin sumnjiva čast, da sedaj tvoja slika poveličuje album mednarodnih sleparjev in da se ti je ogibati zlasti francoske policije. Seveda, ti si doslej cesto premišljal izvor mnoge znane in neznane stvari. Odkod pa moji duhovi dobivajo denar, nisi utegnil premišljati niti vprašati. Moral bi pa vedeti, da se takisto zvršf hudodelstvo, naj ga koderkoli vzemo — ukradejo, ali pa narede sami, pravše — ponarede. Zivku Tratilku pa si s svojim darom pomogel od stalne službe, kateri se je že dokaj privadil, do prejšnjega veternjaštva in pustolovstva. S tvojim denarjem je hitel na Dunaj in od {{prelom strani}}

— Da pojde po vrsti, naj pristavim jaz nekaj. V dvorani bankirja ali danes nekdanjega bankirja Padelesa si tudi nazvivdovi Darinki v roko stisnil dvetisoč frankov, ko je dala razumeti, da je brez drobiža. Ta prikaz tvoje ljubeznivosti, ali bolje neumnosti, zate ni bil velika žrtev; bil je pa velika pridobitev za Darinko, ki še nikoli ni štela toliko novcev. Ljubezniva Darinka služi sedaj tajni policiji, katera z nje pomočjo omrežuje in lovi salonske sleparje ali visokostolbarje, {{prelom strani}} kakor si že cul, da se Satan preganja z Belcebubom. Darinka te je takoj spoznala, z dobro preudarjeno ljubeznivostjo je skrbela hkrati za svoj žep in za policijsko oblastvo; ti si ji iskreno razodel vse svoje razmerje, ona pa je nate opozorila onega prijaznega gospoda, ki je tudi v tisti službi. Z onim gospodom si potlej takisto občeval prav iskreno in mu povedal celo svoje pravo ime in pravo domovje. Tako je bilo tedaj, ko si se s Plahtaličem šetal po stranskih pariških ulicah, že pripravljeno, da te ugrabijo, kadar se vrneš v svoj hotel. Bilo je samo naključje, da si prišel tistemu prijaznemu gospodu prej v pest, nego je pričakoval. Ta gospod te je pri bankirji Padelesu tudi fotografiral na svoj skrivni aparat, katerega nosi vedno s seboj. Albume evropskih rokomavhov in sleparjev sedaj diči dvojna tvoja podoba, in v malo dneh bodeš znana in iskana oseba vsi policiji večjih evropskih mest. Tega pač ni bilo treba. —

— Ne moti me s takim pregovarjanjem! V Monako si prišel po zrakoplovu, to so ljudje videli. Zrakoplov pa vozi dokaj hitreje nego železniški vlak. Da je bil denar ukraden, to je dognana reč, saj se večji bankovci zapisujejo po številkah, ki jih nosijo, in uprav takšni pogrešani novci so prišli iz tvojih rok nazaj v banko. Kar pa se tiče ponarejenih listov, pravi že star pregovor, da je denar pogledati, predno ga prejmeš ali izdaš. Tam v Monaku povrhu tudi preiskujejo način tvojega igranja. Kadar si stavil večjo vsoto, pritiskal se je k vrtavki neznan človek, ki je bil vsekakor premeten rokournik. Kroglice in kocke so že zastajale, pa so se zopet obrnile, samo da si ti dobil. Soigralci so strmeli vpričo te čudne sreče, in skrajni čas je bil, da te je oprezni Plahtalič odtegnil od igriških miz ... Toda pri Darinki sva še. Ona ima sedaj primerno dosti novcev. Proti tebi je bila dokaj ljubezniva, vender je bila bolj policijska služabnica nego ženska; zakaj zdel si se ji še premlad ali prejar. Pač pa ji ugaja tisti policijski uradnik, katerega je počasi popolnoma vnela in obmanila. On in ona sta že na morji, hiteč v Ameriko; on je pa v Parizu ostavil ženo in majhno deco. Kaj bode posledica? Ona dobi v Ameriki bogatejšega častilca, zapuščeni zavedenec bode moral naposled prijeti za motiko in lopato in se bode koril z nevajenim delom, dokler ga ne reši bela smrt. In kaj naj počne njega mlada žena v Parizu brez imetka, brez dobrotnih ljudij? ... Tisto kleto zlato, ki prihaja iz {{prelom strani}}

— Miruj, prijatelj! To še ni tvoj sodni dan. Živci so ti zdravi in prebijejo lahko še kaj več. Samo še jedno reč morava urediti, potlej pa odvijem tezalnico ... Od Ljudmile smem prestopiti k Cvetani — k polpozabljeni nevesti. Morda še pomniš, kako si za svatovanja {{prelom strani}} sedel na peči, kako si se zmuznil za Cvetano v nje sobo, kako je takrat glas počil med svati, da si utonil, in kako je gospod Peter Pavlic ugledal tvoje lice med vrati za Cvetanino glavo. Mož je bil že prej ves razburjen od bolečine v nogi, od vina, jeze, strahu, in pretila mu je že srčna kap. Ko pa uzre tvoje togotno lice, prevzame ga grozna misel, kakor bi mu bil ti sam z onega sveta prišel očitat, da te je umoril. Nenadejani strah je moža podrl, srčna kap ga je prizadela. To je resnica, ali sodni spisi govore drugače ... Morda se še spominjaš, da se je Peter Pavlič nasrkal vina do velike mere in da se je Cvetana od svatovske mize in sama potrudila v kuhinjo po čašico črne kave za ženina. Tolikanj nenavadna postrežnost nevestina pri svatovskem obedu je vzbudila občo pozornost. Kava je ženinu prav teknila, ko so si svatje silno razdraženi pravili bridke resnice; in ko jo je popil, zgrudil se je čez malo trenutkov. Nekaj je ostalo na dnu čase. V tistem ostanku so potlej sodni veščaki našli strup. Zasledovalo se je dalje in izteknila se je v Cvetanini spalnici oprezno skrita tikvica takovega strupa, kakeršen se je zasledil na dnu kavine čase. Tista tikvica je bila zavita v popirnat odtržek, na katerem je bil obrisek iz tvoje roke. Sodnik je potlej preiskoval tudi na tvojem domu, in tam se je pokazalo, da se oni odtržek natanko ujema z ostankom nariska, najdenega v tvoji delavni sobi. To je bil načrt za popravo strešja pri Cvetanini pristavi ob Sotli, in ti si ga svojeročno podpisal tri dni pred poroko Cvetanino s Petrom Pavličem. Veščaki, kakor veš, nezmotni učenjaki, izrekli so, da je tisti strup pruska kislina (acidum hydrocyanatum), ki je tako huda, da cesto učini hipno smrt, in soglasno so povedali svoje mnenje, da so našli sled in duh pruske kisline v ženinovem telesi in da je mož umrl, ker se mu je zaudal ta strup. Umevno je potemtakem, da je Cvetana obtožena umora svojega moža in da si ti obtožen udeležbe pri tem hudodelstvu. Javni tožitelj bode, držeč se kazenskega zakonika, zahteval za oba smrtno kazen, in če se porotniki uverijo, da sta kriva, obsodi sodišče na vajino smrt. —

— Gospod, oprostite mi slovesni izrek, da nisem podal nikakovega strupa. To je vse zgolj kovarstvo. Prav tisti načrt, podpisan šele tri dni pred Cvetanino poroko, mora izpričati mojo in Cvetanino nedolžnost. V zadnjih treh dneh ni bilo nobenega občevanja več med mojim in Cvetaninim domom, in ko sem se jaz odpeljal z doma proti Savi, ležal je ves načrt na moji mizi cel in nepretrgan. Spletke proti Cvetani in proti meni so se osnovale in zvršile tisto noč ali v jutru po Pavličevi smrti. Strup so drugi vsuli v katerikoli ostanek kavine {{prelom strani}} gošče, steklenic tikvic je najti v vseh starejših hišah, in v odprti delavni sobi mojega stanovanja je vsakdo lahko odtrgal kos očito na mizi ležečega načrta, saj je bilo tisto noč po materini smrti tudi na mojem domu vse v neredu; znani Pavličevi sorodniki so pa gotovo tudi prišli kropit mojo mater. —

— Res ne govoriš preudarno. Ako bi bil jaz človek — mladenič — in bi ljubil žensko, kakeršna je Cvetana, izvestno bi se sramoval, molče zatajevati svojo ljubezen, dočim poudarjam srčnost, izkazano v surovem dvobojskem igranji ... Vender poslušaj dalje. Cvetana je v ječi in se zagovarja primerno svojemu položaju. Od začetka se je branila z iskreno resničnostjo duše, kateri je tuja vsa zloba. Samotnost v ječi, strah, da se ji prisodi smrtna kazen, nedostatek spretnega tolažnika in prigovarjanje pristranskih judij, vse to vkupe neugodno vpliva na neizkušeno mlado žensko, kateri značaj še ni utrjen. Sedaj bega med neobčutnostjo in obupom ter se odločuje, ali naj po na­svetu kratkovidnežev prizna očitano hudodelstvo, da si hlineč resnico in kes morda otme življenje in nemara še kdaj doseže pomilostitev, ali naj po glasu svoje vesti pretrpi smrt ali dosmrtno ječo kakor {{prelom strani}} mučenica za resnico in nedolžnost svojo. Zapuščena sirota sedaj omahuje med lažjo in resnico, med prostovoljno sramoto, katera ji morda reši to časno življenje, omadeževano za vse žive dni, in med neprostovoljno sramoto, prisojeno ji samo po človeški pravici, katera ji pa zagotovi v zameno za kratke dni zemeljskega življenja nerazkaljeno radost in večno opravičbo onkraj groba. Zli duhovi nadlegujejo in zavajajo to rahlo dušo, in če Cvetana obupa o zmagi resnice in pravice, onda je izgubljena in naposled prizna vse, česar jo dolže. —

Bal se je grobotihega miru v neznanem brezčasji in brezprostorji. Ali česa naj se boji, ko se ne javlja nobena stvar, ne kaže nobena podoba niti prijazno niti sovražno, ko ničesar ne čuje in ne čuti ter ne vidi {{prelom strani}} okolo sebe ne luči ne teme! Vender ga je strah samega sebe, da ne zajde kam, od koder ni vrnitve, ali da se duh ne razredi v zgolj atome, ki se nemara več ne združijo v dosedanjo jednoto.

Kakor senca pred solncem se razidejo ječa, Cvetana in mož s Samoradovim obličjem, zopet je samota in praznota okrog in okrog; Samoradov duh pa zopet dvoji, kaj je bilo v teh prizorih resnica, kaj slepilo, priti ne more do jasnega razsodita. Če zopet misli, da je Cvetana v ječi, zopet jo uzre med mračnimi zidovi; če misli, da je doma na svoji graščini, takoj jo vidi, da se pojoč šeta po vrtu in povija cvetice v šopek; in če misli, da je na cesti, zopet jo vidi na progi proti Zagrebu {{prelom strani}} ... Če obrača pozornost sam na svojo osebo, zdi se mu, da stoji na razvalinah gradu Cesarvara nad Klanjcem in da ondu motri znane domače kraje, ki se niso izpremenili. Ako si tega ne verjame, pa zopet ne vidi in ne čuti ničesar v grobotihi praznini. — Ali je sedaj poletje? — Kakor bi trenil, zaziblje se rumena pšenica po poljanah. — Ali je morda zima? — Takoj pada gost sneg daleč okolo.

— Res ali ne res, to se sedaj ne vpraša. Dosti bode še pozneje prilike, da bodete preiskavah to malenkost. Sedaj nama je ščediti s časom, da hitro opravim svoje naročilo. Najin gospodar, ali da vas ne žalim, moj gospod in vaš sluga, Abadon, povedal mi je, da ne morete prebiti brezčasja in brezprostorja in da se ne znate gibati brez {{prelom strani}} telesa. Zatorej mi je podal telesu podoben obodek, da vanj vtaknete dušo svojo, da se ne bojite za nje izgubo in da s tem obodkom človeški čutite, gledate in poslušate ter morete občevati s telesnimi bitji. —

— Marsikaj je minilo, kar je slulo za vaših dnij ... Ondu, kjer se je pred stoletji dičil kraljevski Zagreb, obrasta vam sedaj bujna hrastova šuma redke stavbinske razvaline, poslednje neme priče o velikosti kraljevskega mesta. Sava in Kolpa, Krka in Krapina teko slobodno kakor nekdaj, razdejavši stare jezove; ali človeške zgradbe se {{prelom strani}} pokoro staremu zakonu o vednem izpreminjanji. Celo drug narod biva sedaj na tej še vedno rodoviti zemlji. —

— Hujša je prevara tukaj nego pri Zagrebu! Ko sem prvič videl Ljubljano, kako mi je ugajala nje leža in slikovita, mnogovrstna okolica! Videl sem veliko mest, vender Ljubljane ne pozabim nikjer in nikdar. Koliko prostora je imela ta sredica slovenske zemlje za krasno veliko mesto, in sedaj je vse razrušeno, zapuščeno in z grmovjem pokrito! Na ravnem barji je bilo prostora za tisoč in tisoč pridnih, imovitih kmetovalcev, in sedaj je vse to polje nepregledno jezero, katero zapirajo umetni jezovi in silne zatvornice prav tam, kjer je bila Ljubljana nekdaj najlepša. Grad ljubljanski je tedaj nekamo resno in tožno gledal na mesto in po lepi razsežni pokrajini, kakor bi žaloval, da v hribu pod njim še vedno spi velika vojska iz slavnih časov in da s to vojsko vred še vedno tam pri kameniti mizi brezskrbno ob meči sloni in dremlje nepremagani kralj Matjaž. Ko sem gledal ta grad, želel sem mu, da se nekoč razvedri in razširi, da se na prostornem temeni sijajno dvignejo kraljevske palače, vredne prekrasne dežele okolo in okolo, in da bi se tam po zlatih dvoranah šetal vzbujeni {{prelom strani}} kralj Matjaž, ko premaga vse sovražnike pri sedmerovršični smreki tam na sorskem polji ... In kaj je sedaj to gradišče; še kaznilnica ni več, samo stolp za poldivjega gozdnega čuvaja! To je žalostno! —

— V Evropi poznam še jednega. Da ga vidiva, morava se pomekniti više v gore. Tam blizu, kjer kipi v nebo bela glava snežnika Triglava, uzrete med planinskimi velikani na južnozapadni strani strmo piramido golega Bogatina. V tej gori je prostorna jama, večno razsvetljena, ki hrani v sebi bogastvo suhega zlata in dragih kamenov. V jamo drži priroden rov. Vhod vanj najdeš samo ondaj, ako si pod Triglavom utrgal čarobno »rožo mogoto«, ki ti odpre ključanice do {{prelom strani}} vseh zakladov. Videl je že marsikdo to rožo na strmih stenah in čereh. Ako je pa čez strmine in prepade zlezel in splezal do nje in segel ponjo, prijel je namesto rože jeznega strupenega modrasa, in bilo je po njem. Poslednji Slovenec je pa vender našel tisti rov, ker je bil prvi Slovenec, ki ondu ni iskal zlata. Nama je ta rov tudi odprt, in v špilji najdeva starega moža, neizmerno učenega. —

— Oprostite, blagi gospod, nekaj narečij poznam nekoliko; nisem pa jezikoslovec in slovenščine in hrvaščine sem se naučil več s knjigami nego ob pogovarjanji z narodom. Postreči vam pa vender morem z marsikatero jezikovno drobtinico, ker po čudnem naključji sem živ pristen človek iz devetnajstega stoletja. Vi, blagi gospod, pa živite nekaj stoletij za mano. Zatorej vas prav lepo prosim, da mi izvolite kaj razodeti iz poznejših stoletij in zlasti povedati, kakšna {{prelom strani}} usoda vas je pregnala od učenjaških stolic v jame medvedov in jazbecev. —

Ko je bila slovenščina izgnana iz učilišč, odpustili so tudi Slovogoja iz službe, in pobegnil je v Bohinj, kamor so se baje nekoč zatekli odstavljeni staroslovenski bogovi. Vzel je s seboj vse svoje bogastvo: knjige in spise; denarja ni imel, ker je bil oskromen slovenski učenjak. V tej samoti se mu je čez nekaj let pridružil nekdanji učiteljski tovariš z učenjaškim imenom Rudovar, najučenejši poznavatelj {{prelom strani}} rudnin in kemijskih spojin. Pobegnil je v bohinjsko dolino pred azijskimi barbari, ki so takrat že močno napadali in naposled premagali nezložno Evropo ...

— V dolini nama ni bilo več varno, nadaljuje Slovogoj. Torej sva pospravila vse svoje učenjaško bogastvo v planine, kjer je Rudovar po čudnem naključji, katerega mi ni hotel nikoli pojasniti, našel to jamo, nepoznano vsemu svetu. V tej jami, katera je čudovito prijetna in kakor nalašč pripravljena za učenjake, prebila sva dolgih dvesto let. Tukaj sem pred blizu sto leti dovršil novo svojo slovnico, katero sedaj za novih sto let gladim in spopolnujem z učenimi dodatki. Nikar se ne čudite temu! Morda ste že nekaj čuli o roži mogoti, vsega niste. Moj tovariš Rudovar je opazoval, kako je hudo ranjen orel vgriznil v steblo redke rože. Orel je takoj okreval, zagnal se v svojega preganjalca in ga razsekal. Tisto rožo je Rudovar utrgal, preiskal nje sok in se čudom začudil, ko je v tem soku našel to, česar so zaman iskali stari alkimisti: tisti modrijanski kamen, ki izpremeni navadni prah v zlato, in kar je mnogo več vredno, človeško življenje podaljša za nekaj stoletij. Odsihdob nama je bila roža mogota navadni živež. Kapljica ali prašek zadošča malone za teden dnij. Telo se mi je omladilo, in duh je bister in živahnejši nego kdaj. Brez te čarobne rože bi ne bil spisal tako temeljite slovnice. Skrbela sva tudi za ugodnost in bodočnost. Navadila sva orle in brkaste jastrebe — vsakdanje svoje družabnike — da nama strežejo; in bistri orli so nama nanosili od nepristopnih čerij in goličav toliko tiste rože, da imava živeža vsaj še za dvesto let. Samote sem se navadil, ker zadoščam sam sebi, kakor se to spodobi modrijanu; obleka mi je medvedja koža, živež tista roža. Več ne potrebujem. Lahko bi bil neizmerno bogat. Sedim, kakor vidita, na zlatu in med zlatom, katerega je vse polno okolo nas v velikih in majhnih kepah. Jaz te potrate ne potrebujem. Vzemita s seboj zlata, kolikor moreta; in prosim vaju, vzemita ga obilo, da odrineta vse tiskovne troške moje slovnice, in preskrbita se z zlatom tudi za drugi in tretji natisek ... — Moj Rudovar, nepristopen značaj in dokaj oduren mož, pa ni bil toliko modrijan, da bi se bil privadil takemu samotarjenju. Pohlep po slavi in oblasti ga je po dvesto letih zavedel med nove gospodarje naše domovine. Branil sem mu, rotil sem ga, toda zaman. Gnalo ga je, da izda tajnost večnega zemeljskega življenja trinogom, ki so pomorili najine rojake. Strašna slepota! In vse to samo zato, da doseže blesteč red ali visokobobneč naslov! Vzel je s seboj živeža za jedva tri leta, in ker se že pet let ni vrnil, sodim, da častihlepnik ni dosegel, česar je iskal, {{prelom strani}} in da je pri teh barbarih bržkone našel zavratno smrt. Tako sem ostal sam, pokopan pod silno goro in vender živ, vedno delujoč, vedno se učeč, ali od tega nimava koristi niti jaz, niti narod moj, kateri je že davno zamrl. Rad bi se posvetoval s pametnim človekom, ali smem sam sebi ustaviti življenje, če opustim uživanje rože mogote; ker prebil sem že dvesto let nad navadno človeško mero. Ali kje naj iščem, kje najdem takega človeka med temi barbari, jaz poslednji Slovenec, poslednji kristjan v Evropi? —

— Preudarjal in preudaril sem prijazno ponudbo, toda moram jo odkloniti. V živem spominu svojega duha sem gledal pred seboj kakor v izprevodu vse dobe domovinske povestnice od devetnajstega stoletja do dno, ko sem pribežal v to skalno zavetje; toda v teh viharnih dobah med vsemi rodovi, ki so živeli in trpeli v teh stoletjih, ne najdem udobnega mesta zase in za takovo svojo delavnost, ki bi koristila. In ali naj grem zopet med ljudi novic trpet svoj zastonjski trud in napor, tajno zavist prijateljev in očito kleveto sovražnikov ter vse omame in razmame dolgega življenja — in vse to med ljudmi, ki celo niso moji vrstniki? Nikakor ne! Povem vama, da rajši zdajci izdihnem grešno svojo dušo, nego bi obnovil samo jeden dan življenja med ljudmi. Opraščam vama to iskreno ponudbo; saj ne vesta, kaj sta ponujala! Pred vama je bodočnost zakrita z gostim zagrinjalom, jaz pa sem videl in izkusil, kar je za tem zagrinjalom. Žalostna je ta bodočnost, če jo gledaš od daleč, kakor jo gledam sedaj jaz; a {{prelom strani}} prežalostna je, če jo moraš prebiti sam ... Torej bode najbolje, da pod to belo goro dalje samotarim mrtev za vse ljudi in čakam ure, ko se bode račilo božji dekli, beli smrti, posetiti poslednjega in pozabljenega Slovenca in ga rešiti čudne usode ... Res, neumevna mi je usoda! ... Ko pridem časi pod milo nebo in gledam od vrat svojega bivališča po nekdanji slovenski zemlji, zdi se mi, da sem podoben preroku Jeremiji na razvalinah jeruzalemskih. Da, prijatelja, žalostna, potokov solz vredna doba je za menoj! Da se je Evropa o pravem času zavedla, kako morališki prepada; da je spoznala, kako dirja v pogubo; da si mogotci nalašč niso tiščali očij in ušes proti žugajočim znamenjem in preroškim svarilom; da so gospodujoči veliki narodje hoteli priznati resnico, tolikanj a zaman jim očitano: da ni bolj podlega in krivičnega, nego če tlači velik, močen narod malega in slabega, in da ni bolj vzvišenega in častnega, nego če velik narod, spoznavši svoje dostojanstvo in svojo dolžnost, popravi in odpravi staro krivico proti malemu narodu: onda bi se divji razbojniki še sedaj, v štiriindvajsetem stoletji potikali po stepah in puščavah vzhodne Azije brez upa, da premagajo Zapad. Evropa bi bila srečna in mogočna, mir in sprava bi vladala med narodi, in naš mili rod slovenski bi se razcvital v blaženem zadovoljstvu in neprikračeni posesti vseh prirodnih svojih pravic. Izpolnile bi se bile besede našega Jenka iz devetnajstega stoletja, ki so nekoč dičile prezgodnji grob njegov:

Žalost mi je res velika, ali če jo delita z menoj, bode menj bridka, kakor tudi očite solze menj peko nego skrite. Bojita se nemara dolgočasja; vender vedita, da nisem vedno jezikoslovec, in tudi moje bivališče ni tako napačno, kakor se vama vidi na prvi pogled. Več sob {{prelom strani}} imam pripravljenih, in po vseh sveti tista luč, ki se ustvarja, kadar gori zaklad. Tu notri v Bogatinu pa gori zaklad vedno ... Toda pojdimo nekoliko na solnce! Vabim vaju na prijeten izprehod, in tam pod milim nebom se bodemo razgovarjali menj žalostno. —

Slovogoj blagovoljno izusti: — Jako mi ugaja, da morem v svoji povesti ustreči obema častitima gospodoma. Kar sem videl in čital slovenske zgodovine, v nji poznam pač preveliko trpinov a nobenega veselina. Torej se bodem lahko ogibal povesti o ljudeh Veselinovega imena. Sicer pa je bilo tudi po devetnajstem stoletji kakor prej ali {{prelom strani}} naključje ali zla usoda, da so tisti slovenski otroci, ki so vzrasli v veselji in bogastvu, kaj radi zatajili materin svoj jezik in svoje koleno. Tudi pozneje je bila našemu narodu »krušna mati« največ kmetska hiša, katero nam je nekdaj tako nepozabno opeval naš Simon Gregorčič. Torej, kar brez skrbi na Triglav! —

Temeljitejši Italijani pa {{prelom strani}} so naše ime kar pretvorili v »Tricorno«. Ko sem bil jaz mladenič in sem plezal na Triglav, dobil sem še slovenskega vodnika iz Bohinja, toda možev jezik je bil zelo pomešan z laškimi in nemškimi besedami; zakaj do južne meje bohinjske so že predrli Italijani, na severni strani Triglava pa so sedeli nemški naseljenci. Na šolskem zemljevidu smo čitali tudi samo »Terglu« in »Tricorno«, prvo neki keltsko, drugo neki staroitalijansko ime, in opasno je bilo kakor učencu tako učitelju ziniti, da je ta gora prav za prav Triglav slovenskega imena.

Ob teh treh Klekih in daleč okolo — povsod, kamor vid nese z vrhu Triglava — domoval je nekdaj in o srečni bodočnosti snival moj narod slovenski. Bridka žalost me obhaja, ko sedaj to premišljujem na sivem Triglavu, nekdaj toliko opevanem, ki je danes samo velikanski grobni spomenik, a molčeč spomenik, zakaj vzeto mu je staro ime in šiloma je zatrt celo spomin na slovenski narod. Nikoli bi ne bil verjel, in zdela se mi je ogromna zgodovinska krivica: krivica, ki je brez uslišanja zatirancev vpila v nebo, da je usojeno blagemu, vrlemu, duševno razvitemu narodu od prvega postanka do poslednjega prestanka samo trpeti in poslušno stopati za drugimi narodi, ne da bi bil kdaj smel doseči odločilno besedo v zboru evropskih narodov! Cesto sem premišljal, ko sem jaz jedini utekel narodovemu porazu, to čudno, nerazozlano usodo. Ali je morda zakon svetovne zgodovine sličen zakonu družabnega življenja o razliki stanov; ali je tako tudi med narodi, da morajo nekateri vedno gospodovati in nekateri vedno hlapčevati; ali tudi narod ne more doseči veljave in slave po blagosti, pravici in bratoljubji, nego samo po krvavih potih sebičnosti, sile in po zatiranji menj krepkega bratovskega naroda? Ali je pa morda ta sin, ki se zove slovenski narod, prezgodaj ostavil mater Slavo, premer je bil zadosti vzgojen za vstop na zgodovinsko terišče, predno je bil oprezno opremljen in jekleno utrjen na boj za svoj obstanek in premer je dobil moških krepostij za ustanovitev svoje države? Izmed Slave sinov se je Slovenec prvi napotil proti neznanemu jugozapadu in je ondu predrl najdlje. Mejo so mu zastavili krepkejši sosedje. Odrivali so ga nazaj in naposled podjarmili svoji oblasti, ko naprej ni smel, nazaj ni mogel. Posebna nesreča je bila tudi ta, da se je narodovo selenje ustavilo v pokrajinah, kjer so gore in reke, šume in planine prebivalce bolj razdruževale nego jedinile v celoto, in ta, da si je narod svoj prostrani dom, ki je imel toliko odprtih vrat in oken, pa nobenega skupnega zbirališča in trdnega zavetišča, postavil uprav na starodavno veliko cesto med evropskim vztokom in zapadom, severom in jugom. Koliko je zaradi tega trpelotrpel {{prelom strani}} o velikem preseljevanji narodov in kako so potlej v deželo silili Italijani od severnoitalske ravnine in od morja, Nemci skozi odprte doline in ob toku rek, in naposled še Madjari, brezoziren, Slovanom najusodnejši narod, iz panonske ravnine! Ker so bili Slovenci prezgodaj ločeni od matere Slave in nezreli za ustanovo svoje države, zatorej tudi nikoli niso dospeli do narodne zgodovine. Samo povestnico posameznih pokrajin in zgodaj ločenih dežel poznamo; ali v teh posameznih povestnicah ni imel besede naš praded, domačin v teh deželah, in lice te povestnice nima slovanskega značaja. Kakor blisek v temni noči je zasvetil junaški vojvoda Samo, kakor blisek, po katerem je bila noč le še temnejša. Vender tisti bajevni Samo je bil baje Nemec, in njega oblast je prestala z njegovo smrtjo ali morda še prej, prčcej po njega veliki premagi Nemcev.

Slovanska usoda je čudno pletla zgodovino na jugu, da sta se brata po rodu in jeziku in soseda, Slovenec in Hrvat, vedno otujevala drug drugemu. Hrvatje so se sicer oslobodili inozemskega jarma ter si pridobili narodno zgodovino in kralje svoje krvi, toda tista slavna doba jim ni trajala dolgo. Izpodjedala je mlado državo v sredi stara slovanska bolezen: domača nezloga; od zunaj jo je napadal krepki italijanski živelj; in ko so se Madjari vzpeli do državne osnove in moči, tedaj so tudi oni razdorno vplivali na nejedino kraljevstvo, v katerem je kraljeva moč oslabela, dočim je rasla sila sebičnih, častihlepnih {{prelom strani}} boljarjev in je bil prosti narod kakor ondaj povsod v Evropi samo kolikor toliko poslušna, brezvoljna grmada. Naposled so se Hrvatje, ko je s Stjepanom II. (leta 1102.) zamrla domača kraljeva rodbina, upognili ogerskemu kralju Kolomanu, in dovršila se je njih slavna doba z velikim porazom. Prejeli so kralja tuje krvi, kakor bi oseben človek premenil rodno svoje ime in se odrekel spominu in slavi dedov svojih. Ostali so potem Hrvatje v zavezi z Madjari in brez narodne dotike z rodnimi brati. Le malokdaj je švignil plamen platoniškega bratoljubja čez steno politiške meje, ki je bila na videz neznatna, v učinkih pa nebotična. To bratoljubje je ostalo brez posledic za narod takraj in onkraj meje, dasi že nad tristo let vlada ista dinastija obema bratovskima narodoma.

S početkom novega veka je duhove razburila tako zvana reformacija. Ta se je oznanjala in širila s pomočjo narodnega jezika; torej se tudi nasprotna reformacija ni mogla ogibati narodnega jezika, ko se je spoznalo, da ne zadošča samo požiganje krivoverskih knjig. Dobili smo v tej dobi tiskanih slovenskih knjig, toda samo toliko, kolikor so rabile reformaciji in nasprotni reformaciji. Učiti slovenski jezik, izobraževati ga, temelj stavljati slovenski povestni književnosti in ljudstvu poleg katekizma in molitvenikov (med katere se je vrinil celo »Kolomanov žegen«) podati še kaj druge duševne hrane, nihče ni poskušal in tudi skoraj ni mogel poskušati. Zakaj kmet je bil še vedno rob in brez šol; brez graščakovega dovoljenja celo ni smel iti v šole ali k meščanskemu rokodelstvu. Kmet bi ne bil čital, ker ni znal; graščak ali meščan bi tudi ne bil čital, ker se ni hotel baviti z {{prelom strani}} jezikom nizkega kmeta. Sploh pa sta tedaj graščak in meščan prav malo čislala knjigo in vedo.

Novi čas je prebudil tudi Slovence. Zavedali so se svoje narod­nosti in sorodnosti s takisto prebujenimi brati in gojili svoj jezik, kolikor ga je ostalo iz temnih, turobnih časov. Lotili so se tega častnega posla marljivo in nesebično, ali iznebiti se niso mogli narodu prirojenih svojstev. Bohoričica nam je rabila tristo let, kakor še sedaj Nemcem rabi njih stari, dasi jako okorni pravopis. Nam ni zadoščala starina, ampak izumili smo za Kranjce metelčico (»žabico«) in za štajerske Slovence dajnčico. Bili smo še pri abecedi in že smo imeli bolj osebno nego stvarno »abecedno vojsko«. Potlej smo dobili gajico, in dolgo je trajalo, predno smo po nji dobili jednotno abecedo. S tem pa še nismo dosegli jednotnega pravopisa, ker za abecedarji so nastopili slovničarji in ti so učili vsak svoj pravopis. — V sredo dne 5. malega {{prelom strani}} srpana 1843. leta je začel izdajati dr. Janez Bleiweis svoje »Novice«. Ta dan je za Slovence toli pomemben, da ne vem važnejšega v XIX. stoletji. Te »Novice« so potlej stale nad strankami, čepečimi dlako in narod, in so napredovale oprezno korak za korakom, da jih je narod lahko dohajal, in tiho, da niso nasprotniki pomendrali rahle cvetke. Oče Bleiweis je v preudarni razbornosti deloval na zlogo, na zmernost med nasprotujočimi, sredobežnimi težnjami in na premišljen, stalen napredek. Njega jeklenemu značaju, njega ognjeviti ljubezni, odeti z ledeno skorjo, njega obče priznanemu ugledu in razboritemu ravnanju se je uspelo, da je vzdržaval zlogo in vzajemnost ter nad dobo človeškega rodii vodil narod po vsi Sloveniji kakor nihče pred njim in nihče za njim. Ko je prvak zatisnil oči, naglo so vstali epigoni, kakor v pravljici sinovi Svatopolkovi ter hiteli drobiti prvakovo dedovino, cepiti se v razne stranke in boriti se za zgolj načela in za prvaštvo. Narod pa je plačeval troške teh prepirov in od tega sevčda ni mogel imeti koristi.

Čudno se je vršila usoda Slovencev po kratki dobi preporoda in iskrene navdušenosti! Že ob konci XIX. in ob začetku XX. stoletja se je nagibala v velik poraz. Devetnajsto stoletje je rodilo načelo narodnosti. To načelo je vnelo Slovence, hkrati pa vzbudilo tudi številnejše, krepkejše sosedne narode. Sos ednim narodom je bil narodni obstanek zagotovljen. Oni so torej narodnostno idejo rabili za napadovalno orožje proti Slovencem ali sploh Slovanom, in sicer tako uspešno, kakor je vselej uspešen boj močnega soseda proti slabemu, doraslega proti nedoraslemu. Napadali so Slovence dvojno. Prvič so razvpili narodnostno idejo, češ, nevarna je državi, ker krepi posameznost proti celoti, in nevarna je cerkvi, ker je baje paganska, dočim vera ne razločuje med narodi in nas uči vse ljudi jednako ljubiti. Pristašev teh pomislekov proti narodnostnim težnjam je bilo mnogo med Slovenci in niso si dali dokazati, da slovenstvo ne more biti sredobežno in da država sama pridobiva moči in veljave, če narod v tej državi povikša in pomnoži duševne svoje vrline, in da cerkev pač sme obsojati narodnostno idejo, kadar se rabi za napad države ali drugega naroda, ne pa ondaj, kadar narod s to idejo samo brani narodni svoj obstanek, idealno svojo imovino, katero nam je podaril Bog in katero so nam poročili naši očaki. Drugi način napadanja pa je bil ta, da so se tujci sami poprijeli slovenskega jezika, kakor je znal nemški Gripo v Jurčičevem »Tugomeru« tudi slovenski. Tako so se vrivali kakor tisti Gripo med narod, ki proti tujcu vedno nosi srce v roki in misli na jeziku, in izpodjedali ter izpodrivali so slovenstvo {{prelom strani}} s samim slovenskim jezikom. To dvojno napadanje na Slovence je činjevalo kakor trtna uš v vinogradu; najprej skrivno, da napada nismo verjeli, potlej tolikanj očito, da smo rekli: »To lahko zavrnemo sami«, in naposled kakor uničujoč požar, da smo bili poraženi. —

— Slovenci so tedaj napredovali, kakor sem povedal; in če jim je razumnik bolj razsvetljenega preroškega duha očital, da so izgrešili pot napredka in zagazili v nazadovanje, niso ga poslušali, ampak izobčili so ga iz zbora svojih razumnikov kakor blaznika in izdajico. Časnikov so imeli politiških in nepolitiških premalo za vsako vas in vsak obrt, preveč za ves narod. Pisateljev doraslih in nedoraslih je bilo blizu toliko kakor čitateljev. Moralo je pa biti toliko črnilarjev za preobilico časnikov in knjig, katerim je bilo treba vsakeršnega gradiva po načelu: »Non multum, sed multa«. Pisateljevati tudi ni bilo težavno. Veliko spisov je bilo treba, da se napolni knjiga in časnik. Ker pa se ni bilo bati, da pride vsak list ostremu kritiku v roke, smel je marsikateri sestavek, ki je bil vreden shrambe v urednikovem koši, mučiti še popravljalca in stavca in našel je stoprav v smetišnici čitateljevi zasluženi pokoj. In ker je bilo toliko takšne pisave, bil je celo dober pisatelj v vedni nevarnosti, da ne bi čitatelj tudi pri njem, vzpričo neprijetnih izkušenj, ne pričakujoč kaj branja {{prelom strani}} vrednega, po svoji navadi bolj uvaževal porabnost tiskanega popirja nego tiskanih besed! —

Če o teh desničarjih in levičarjih, ali — brez zamere — teh levičarjih in desničarjih, povem kaj več, onda sem vama razkril vsaj polovico slovenske zgodovine iz poslednjih stoletij. Zakaj vzgled vzajemno delujočih prvakov Bleiweisa in Slomška je bil prerano pozabljen; le malo je bilo mož, ki so mogli delovati brez dotike z jedno ali drugo stranko; nikomur pa ni bilo toliko ugleda in veljave, da bi bil mogel uspešno klicati: »Božji rek: 'Kdor ni z menoj, ta je zoper mene', ni poraben za zvita pota človeške politike in narodnih koristij; tukaj velja drug božji rek: 'Bodite premeteni kakor kače in preprosti kakor golobje'.« Brez politiških nasprotij ni nobena doba in noben narod. Tudi pri bolj razvitih močnejših narodih je vedno tekmovanje med naprednjaki in nazadnjaki, med liberalci in konservativci, in kakor se že imenujejo stranke. Toda med njimi in nami je velik razloček. Ako pri teh večjih narodih gre za obstanek naroda, ako preti narodnosti kolikaka meglica, onda se združijo vsi: levičarji kakor desničarji, v kot postavijo strankarsko orožje in se zložno potegnejo za svojo narodnost (kakor ste to opažali v XIX. stoletji pri Nemcih in Madjarih proti Slovanom). Kadar so zložno odbili nevarnost, pretečo narodnosti, potlej pa zopet primejo za strankarsko orožje: za rapir ali kol, za kamen ali blato, vsak po svojem ukusu. Tako ravnajo večji narodje, {{prelom strani}} katerih narodnost ni v nevarnosti in kateri si smejo privoščiti nekovo potrato svojih močij v medsebojnem prepiru, zakaj obilo imajo močij. Naš mali narod pa mora ščediti s svojimi majhnimi silami, ker njegova narodnost je bila vsekdar v nevarnosti in ves čas so se krčile narodove meje. Toda mi zaslepljenci se za to večno nevarnost nismo menili, ker nam je bila kakor vsakdanja že privajena; mi nismo spoznali, da nam je zloge tem več treba, čim manjši smo, in s to slepoto prizadeti smo v tratenji svojih močij, v strankarskem prepiru ne samo posnemali, temveč presezali sosedne večje narode! Glas vpijočega v puščavi je bilo opominjanje, da vernost in narodnost lahko hodita vzporedno in da tako druga poleg druge pospešujeta blagost narodovo. Saj ima tudi posamezni človek dušo in telo in poleg jedne dušne potrebe vsakdanjih potreb za svoj život. Kdor misli, da je narodu vera potrebnejša, delaj za ohranitev in pospeh vere, in kdor misli, da je narodnost bolj v nevarnosti nego vera, deluj za narodnost. Delo za narodno blagost se razdeli med obe stranki; duhovni in posvetni pisatelji naj delajo vsak v svoji stroki; med seboj pa naj narede visok plot, da ne bodo čezenj letele pušice in zabavljice. Nekaj krščanske ljubezni je treba v tem pogledu, in bilo bi v marsičem molčanje koristnejše, nego da se očito bobna, kaj je ta ali oni izumil v nepreudarni duhovitosti. Tako ljubeznivo oziranje na drugo stranko — ali vsaj ljubeznivo preziranje druge stranke — bilo bi za narod menj pohujšljivo! Ali če stopiš med obe vojski v srditi boj in jima propoveduješ mir in spravo, obe se zaženeta vate. Tako si naši stranki nista hoteli razdeliti dela in področja. Naposled pa so prihrumeli iztočni barbari in porušili cerkve in čitalnice, vero in narod. —

— Bodi vam odgovor, ker sem to že sam često premišljal. Tudi jaz bi bil stopil med bojevnike, saj sem Slovenec, in bojeval bi se bil vztrajno po učenjaškem načelu: »Moja obveljaj, ut pereat mundus«. V katero krdelo bi bil stopil, tega bi pa ne odločilo prepričanje, ampak stan. Ako bi bil duhovnik, šel bi bil med desničarje; ako posvetni omikanec, pa k levičarjem. Naj se vam to ne zdi čudno; zakaj tu odločujejo razmere in težnje, katere predrugačujejo in naposled vodijo človekovo prepričanje. V početku XIX. stoletja in nekaj desetletij pozneje so bili slovenski razumniki malone vsi duhovskega stanu. Tem {{prelom strani}} razumnikom in književnikom se je pridružilo sčasoma dokaj razumnikov iz posvetnih stanov. Ti so zastavili svoje mnogostroko posvetno slovstvo, in kakor samoumevno, zahtevali ravnopravnost ter priznavanje svojega delovanja. Razumniki starejšega književniškega stanu so so vedli proti tem mladičem in novincem tudi samoumevno, ali prav tako kakor nekdaj glede na politiške pravice stari, s predpravicami obdarjeni stanovi, ki tako zvanega »tretjega stanu« niso hoteli vzprejeti za ravnopravnega. Ravnopravnost se je naposled priznala, ko ni bilo drugače, toda bolj načelno nego dejanski. Pri Slovencih pa se vprašanje o ravnopravnosti ne da ločiti od vprašanja o prvaštvu in vodstvu. Bojazen v tem pogledu je činjevala, da so se ti posvetni novinci zdeli marsikomu kakor preposvetni in presamostalni, in tako se je vprašanje vrnilo na stanovsko stališče. Nesrečna misel je bila na starejšo zastavo zapisati vero, in s klicem: »Vera peša« zbirati vojsko zoper naših razumnikov »drugi stan« v ljuti boj ne samo s črnilom in peresom in ne samo na časnikarskem terišči. Kakor pa angleške in nemške biblijske družbe nikogar ne izpreobrnejo h krščanstvu, naj še toliko in toliko Svetih pisem prelože na afriške in ameriške jezike in jih tam razdare med divjake, prav tako se pri nas vera ne more pospeševati s časnikarskim pričkanjem. Za to je treba dokaj več; zakaj »črka mori, duh oživlja«. Sploh ne koristi ugledu vere, ako se zlorablja za orožje v prepirih, katerih bojišče in težnje so daleč niže pod stališčem svete vere. Veri, seveda, s tem ne preti nevarnost, ker ima nadčloveško zaščitje; pač pa trpe škodo in se nevarnosti izpostavljajo verniki, verne ovčice. Na misel mi je prišla pravljica o pastirji, ki je pasel ovčice za logom. Klical je: »Volk, volk!« Gospodarji so prihiteli na prvi, drugi, tretji klic; toda volka ni bilo, ko so dospeli do cede. Pastir je klical četrtič: »Volk, volk!« Gospodarji so pa rekli: »Pastirja je zopet volja, da se šali z nami,« in ostali so doma. Onda je volk prišel in raztrgal ovčice. —

To so bili vzroki onega boja, ki je potlej prirodno napredoval. Kakor se porajajo iz neukročenih želja, strasti, tako iz neukrotnih bojevnikov fanatiki. Fanatiki so sploh nenavadni ljudje. Moraš se jim čuditi in se jih hkrati ogibati; čuditi ker so nesebični, neustrašni raučenci za svoj zmoter, ogibati se jih, ker so v brezozirni strasti gluhi za opomine svojcev, neustrašni za pretnje nasprotnikov in neizbirčni za način svojega bojevanja, v katerem vse podirajo, vse naskakujejo, kar jih ovira v premem tiru do njih ideala in zmotra — do zmotra največ nedosežnega. Vender so tedaj koristni, kadar pripomorejo s čudovito hrabrostjo in navdušenim hlepenjem po idealnem namenu, da stranka, {{prelom strani}} oprezno stopajoča za njimi, lože doseže, kar se dejanski doseči more in bi se morda ne doseglo, ako bi vneti in vnemajoči fanatiki ne zahtevali tolikanj več. Gorje pa narodu, kadar imajo fanatiki prvo besedo, za seboj pa nimajo nikogar, ki bi imel drugo besedo, ali tedaj, kadar ni za fanatiki močne, jedine stranke, ki je oprezna, ugledna in razborita ter ve o pravem času ali govoriti ali molčati! Onda mora narod drago plačevati mučeniški venec svojih fanatikov: njih neuspehi njih pretiravanja se pišejo v narodovo dolgovno knjigo; fanatiki sami pa se obsojajo po Napoleonovem reku: »Du sublime au ridicule il n'y a qu' un pas«. Vender, vzvišena misel je, smelo predirati pred bjazno-preudarno tolpo, in jaz bi bil fanatik v levem ali desnem taboru, najsi bi zabredel celo v smešnost! Toda, hvala Bogu, da sem živel pozneje in da sem si slovensko svojo bojevitost hladil samo v slovničarskih prepirih! Legel bi bil k poslednjemu počitku, morda spoznavši, da narodu nisem nič koristil z vsem svojim nepokojem in prepirom in da sem sam sebi pridobil samo Herostratovo slavo ... Ali kdo ve? ... Umrl bi bil nemara z zadovoljivo zavestjo, da sem si priboril čast in slavo svoje stranke! Vsaka stranka pa je trdila, da ima narod za seboj, in vsaka je bila uverjena, da konci premaga nasprotnico in jo prisili k večnemu molčanju. — Ostali narod, v čegar imeni in ob čegar troških so se bojevali njega učeniki in vodniki, pak ni mogel priti do ravnotežja, opotekal se je od slučaja do slučaja na levo ali desno stran, kakor ga je vlekla in mikala ta ali ona stranka in kolikor je bil stanovit ali omahljiv. Zakaj v cerkvi je treskalo na levičarje; pred cerkvijo je grmelo na desničarje. Prepir pa, ki se je vnel za načela, sezal je čimdalje bolj na osebno polje, kamor so ga radostno zanesli brezozirni fanatiki. Ljudstvo je poslušalo od jedne strani, da ta in ta gospod toliko preklinja slovenske tako zvane liberalne liste, hkrati pa svojo politiško modrost zajema iz judoliberalnih listov nemških ali laških; da ta in ta gospod žigosa grehoto tako zvanih brezvercev, hkrati pa ne vidi bruna v svojem očesi; da mrzi slovenskega obrtnika, če je levičar, in rajši zaslužek naklanja tujcu, ne glede na njega levičarstvo; da se ogiblje slovenskega denarnega podjetja, ako je v levičarskih rokah, hkrati pa posluje s tujimi podjetji, naj so še tako judoliberalna ali »prostomavtarska«, samo da niso slovenska. In hkrati je ljudstvo čulo od druge strani, da ta in ta gospod toliko za narod govori in poje, ne stori pa ničesar, da se vnema za slovensko vzgojo in slovstvo, svojo deco pa vzgaja nemški in ne kupuje slovenskih knjig; da je ta in oni za narod vnet, ker mu to obeta dobiček; da se ta in oni baha s platoniško ljubeznijo do naroda, dejanski {{prelom strani}} pa podpira narodne nasprotnike, da je ta in ta brezverec »prostomavtar«, »rdečkar« in tako dalje. Narod strmeč posluša, kako se ometavajo njega odličnjaki med seboj, in ker ta hrup ne premine, mora naposled ustreči željam obeh strank in verjeti o levičarjih, kar jim očitajo desničarji, in o desničarjih, kar jim oponašajo levičarji. Oseba se pa težko loči od načela, za katerim teži oseba, in zato je korakoma prišlo do tega, da je v širih krogih narodovih izginilo spoštovanje tako do vere kakor do narodnosti. To se je dalo kakor dejanska posledica že prerokovati; toda nihče izmed bojevnikov ni hotel prvi odjenjati in podati roke v delitev narodnega dela. Pač so tožili, kako poguben je domači prepir, ali v namenih, kako naj se odpravi, bili so slični grešniku, ki ima trdno voljo, da se poboljša takoj — jutri.

Da v takšnem razmerji ni bilo narodne zgodovine, to vam je gotovo jasno. Imeli smo samo vsakdanjost socijalnega žitka, in ta je pri vseh narodih jednak. Slovenci so seveda kakor drugje tudi v tem pogledu imeli svojo posebnost. Zanesli so strankarski svoj prepir tudi v navadno, zasebno in družabno občevanje, kakor bi jim bilo do tega, da tudi tukaj oslabe narodno moč in tujcu oglade pot do naših zakladov! Obrtna podjetja so bila posebna za levičarje in posebna za desničarje, in vsakdo je pazil, da ni zašel v napačno hišo. To je jako ugajalo tujcem, ker k njim so zahajali tako desničarji kakor levičarji, in nihče ni zahteval, naj se naseljeni tujec pridruži tej ali oni domači stranki. Levičarska njiva se je orala z drugačnim plugom nego desničarska. Če je Bog poslal točo, privoščila jo je vsaka stranka nasprotni, in če je pšenica dozorela levičarju kakor desničarju (Bog ni razločeval), našla sta se oba na nevtralnih tleh v skladišči sinu Abrahamovega, kateri je plačal blago po tisti ceni levičarju kakor desničarju, s tem pa oba otel zadrege, da nikomur ni bilo treba blaga ponujati kupčevalcu iz nasprotne domače stranke. Abrahamov sin je pri tem tudi dobro uspeval, kakor povsod »duobus litigantibus tertius {{prelom strani}} gaudet«. Če so domačini Slovenci snovali občekoristno podjetje, ni se poudarjalo, kolika bode korist, nego samo to, katera stranka zastavi podjetje in kako nasprotna stranka to podjetje oviraj in podiraj. Če je tako podjetje ustanavljal priseljeni tujec, bila je ta reč takoj drugačna. Zakaj tujec je bil nekakšno višje bitje, in pri njem se ni vpraševalo, ali je naše vere ali jud ali protestant, liberalec, klerikalec, »prostomavtar«, da le ni Slovenec; in k tujcu so hodili domačini, levičarji kakor desničarji, kadar so potrebovali denarja in kadar so nalagali denar na obresti. Domači klerikalec se je veselil, da tuji liberalec izpodjeda liberalca-domačina in domači liberalec se je zadovoljivo rogal, gledajoč, kako se domačin-klerikalec, ki liberalca-rojaka črti nad vse, ponižno klanja liberalcu-tujcu. Premeteni tujci so seveda pazili na svojo korist in oprezno množili svoj vpliv med narodom.

Plahtalič naglo seže vmes: — Oprostite opomnjo, da moj prijatelj Veselin ni slovničar, ampak kemik in prirodoslovec, kakor je {{prelom strani}} bil vaš tovariš Rudovar. Zame, kakor jezikoslovcu, pa bi ne zadoščalo, kar črkate tukaj na Triglavu; zatorej prosim, dovolite, da tam za učenjaško mizo v Bogatinu temeljito in počasi preumiva vašo iznajdbo in nje jezikoslovno odvažnost. —

Kar se začuje iz tolpe barbarov glasen pretrgan zviždaj. Na to znamenje, čegar izvira si preplašeni Slovogoj ne more pojasniti, orli in šopi prčcej ostavijo napad, dvignejo se zopet v zrak in se vrnejo k Slovogoju. Z njimi vred prileti blizu dvajset krepkih mož, ki se ustavijo na Triglavu. Obleka jim je od kož, pokrivalo gobov klobuk, {{prelom strani}} obuvalo lesene coklje. Ob ledji imajo pripete velike perutnice, katere premikajo z nogami, na hrbtu nosijo privezano torilo, v katerem je nabrana stisnjena elektrika, gonilna sila za peruti. Čez pleča ima vsakdo orožje, podobno srednjeveškim samdstram. Roke pa imajo proste, da lahko urejajo silo elektriškega toka, in s tretjo, krmilu podobno perutnico ravnajo zmer svojemu pozračnemu plavanju.

Kakor je rekel, tako se je zgodilo, in spustili so se vsi štirje možje z višave Bogatinove v globoko dolino na jutranjo stran bohinjskega jezera, tja, kjer sta se v XIX. stoletji za streljaj pod jezerom reka Jezernica in reka Mostnica družili v jedno reko, katera se je tedaj od te sovodnji nizdolu zvala Sava Bohinjka. Naši potniki pa ondu niso našli ne Jezernice niti Mostnice, ampak velikanski jez čez {{prelom strani}} korita pod jezerom od hriba do hriba, v jezu umetne zatvornice in pod rakami, na katere je bila reka navrnjena izpod zatvornic, velika jeklena vretena, goneča velike, čudne stroje. Potniki stopijo v razsežno in visoko poslopje od kovine z velikimi okni v strehi. V tem poslopji je bilo vse nastavljeno in zastavljeno z vreteni, žičnimi vrvmi, stopami, kladivi in drugimi stroji; vse se je vrtelo in gibalo, vršelo in ropotalo, vender je bilo vse v redu in snagi. Dasi je bil prostor velik in so delali vsi stroji, zapazili so jedva deset delavcev, krepkih mož, a jako nedostatno oblečenih s kožami. Obrazov ni bilo razločiti, zakaj vsak delavec je imel krinko čez lica. Krinka je bila od aluminija z oknom za oči, z luknjami za dihanje in slušanje, in je imela na čelu številko in še poseben znak. —

— Z umetnimi jezovi se je površina bohinjskega jezera podvojila, zatvornice pa urejajo odtok vseh voda, ki se zbirajo v jezero iz vse gorenje doline in s planin in goličav nad njo. Sava ne narasta več v velike povodnji. Velika, vedno jednaka vodna moč, ki se zbira v jezeru in spušča po strmih rakah, pa se izkorišča za pridobivanje elektrike, za varenje aluminija, čegar rude je tod okolo še vedno dosti, in za izdelovanje človeškega živeža iz gozdov, ki pokrivajo vso bohinjsko dolino. Za to rabi ta velika tvornica, ki se še vedno veča. Vsa je od železa in drugih kovin, da je ne uniči nI ogenj od znotraj nI ogenj od strele. Elektrike se tukaj veliko napravlja. Nekaj se je porablja v tvornici, nekaj hrani, nekaj po žicah odvaja drugam. Aluminij je sedaj sploh jako porabna kovina, in hvaležni smo, da prednamci niso cenili velikanskih zakladov te rude v okolici bohinjskega jezera. Človeška živila delamo neposredno od lesa. Vse nižje gore, vse nekdaj tako skrbno obdelano polje pokrivajo sedaj gosti drvošci. Po dobro preumljenem črteži sekajo, ali prav za prav, z žico, po elektriški sili razbeljeno, režejo zrela drevesa in jih privažajo tvornici. Tukaj drobe les, razkrajajo in čiste razkrojene tvorine, pridelek pa pošiljajo v drugo tvornico, kjer narejajo, primešuje in pretvarjaje druge pridelke, mnogovrstna živila za sedanje ljudi. Ta živila se vare strogo po navodilih in izkušnjah najboljših kemikov in zdravnikov; v njih pa je samo to, kar človeka res živi in zdravi. Zatorej med sedanjim rodom ne vidite bolnikov, in krepak stoleten starček ni prav nič nenavadnega. Hrano prirejati od lesa je tudi ceneje in gotoveje negoli od žita, katero potrebuje mnogo obdelovanja in shramb ter je vrhu tega podvrženo raznim uimam. V drugih tvornicah dobavljajo snovi za hrano tudi od rib in živalskega mesa, celo od prsti. Sploh porabljajo ti ljudje vse v {{prelom strani}} človeško korist, kar se da. Država upravlja vse tvornice, kakeršnekoli so; zatorej pa tudi sama oblači in hrani vse državljane in gospodinji v tem pogledu tako oprezno, da bi nihče ne trpel lakote, najsi leto dnij ne narede nobenega živila. Kdor uživa državni kruh, mora državi tudi delati; zatorej ima ona na skrbi, da nihče ni brez dela, da se vsakdo bavi s takim delom, za kakeršno je najbolj sposoben in iz­urjen, in da pristopi k delu ondu, kjer ga potrebujejo. V tej tvornici so delavci bolj preprosti, vender imajo prav ugodno stanovališče. Stopita z menoj v njih spalnico in obednico. —

— V kratkem času smo videli vsakdanje in vse življenje tukajšnjih delavcev: delo, užitek in počitek. Mož, ki smo ga videli prvega, delal je v jami, kakor mu je strogo zapovedano, užil odmerjeno, pripravljeno hrano in sedaj bode spal do trdno določene ure. Ta mož, ki je pred nami zapustil posteljo in podzemljino, pa je splezal tam na streho svoje tvornice. Ondu bode, veseleč se belega dne, do gotove {{prelom strani}} ure gledal mirne gore in nepokojne oblake, ki se begajo, kopičijo in podirajo nad gorami ter poslušal ječanje vetra v stoletnih mecesnih in šumenje slapov pod zatvornicami. Priliko bi imel kaj čitati in si izobražati duha; ali ta človek ni bil odbran za učenost, torej nikoli ni videl črke in knjige. Lahko bi prepeval, toda petja ni čul razven ptičjega v logu. Utegnil bi premišljati, kar preseza njega vsakdanjost, ali to ga ne zanimlje. Saj pozna samo toliko pojmov in besed, kolikor si jih je pridobil pri vsakdanjem delu; in še teh je dokaj pozabil, ker mu je delo izza mlada vedno tisto in vedno vse znano. Niti navadne skrbi ne pozna. Iz vsakdanje izkušnje ve, da dela in dobiva obleko, stan in živež in da se bode to, kar je bilo doslej vsak dan redno, takisto ponavljalo tudi v bodoče. Mož celo ne ve, kaj je smrt. Videl je morebiti, da se je delavec pri strojih ponesrečil. To pa se pripeti kaj malokdaj, ker so stroji izvrstni, delavci in pazniki izvežbani, krepki in vedno trezni. Če je videl takšno nesrečo, ni ga genila. Mrtveca so naglo odnesli, kam, nihče ni vprašal in zvedel. Drugi dan pa je bilo število delavcev zopet popolno. Kdo je namestnik ponesrečencev, nihče ne spozna, ker imajo vsi jednako obleko in jednake krinke na lici in ker morajo vsi jednako molčati pod krinkami. —

— Poglejte, gospod Samorad, nazaj v velike delavnice iz XIX. stoletja! Čim večja je bila tvornica, čim več je imela delavcev, tem večja je bila med delavci beda in negotovost, kar se tiče prihodnjega zaslužka. Sedaj je vzela država vse delo v roke. Vsak delavec ima gotovo uro za delo in za počitek, in vso preskrbo v življenji mu podeluje država točno in zadostno. Kakov rob pa je bil vaš delavec? Gospodar ga je stiskal pri mezdi, silil ga na čezurno delo, katerega gladni delavec ni mogel zmagati, in ga odpustiliz službe, kadar se mu je zljubilo. Vaš delavec se je slabo oblačil, slabo hranil, poznal pa je potrato in vse ugodnosti višjih stanov, zato jih je vedno črtil in jim zavidal. Naš delavec se dobro hrani in oblači, višjih stanov pa ne pozna in nima drugih potreb, razven tistih, katerim se streže vsak dan. Da bi se delavci uprli kar tolpoma, da bi po dogovoru vsi skupaj pobegnili od dela, kaj takega se pri nas ne dogaja, ker je vsakdo zadovoljen v svojem področji. Naš delavec ima krinko robstva, ali ta ga ne žuli. Vaš delavec pa je imel krinko slobode, in ta ga je težila, ker ga je pod to krinko povsod zadevalo najhujše robstvo. Vaš delavec se je celo slobodno ženil in je smel imeti otrok, kolikor se jih le je moglo naroditi v teku let in stradanja. Tedaj ste imeli na pol nago na pol lačno deco, krdelo kužnih boleznij in občo nemoralnost med delavskimi krogi. Naš delavec se ne ženi. Vsi možje, ki delajo v tej tvornici in razkropljeni po gozdih v okolici, niso nikoli videli ženskega obraza in ne pomnijo, da jih je nekdaj pestovala ženska. Zato pa ne vidite ni proletarcev ni postopačev, ni beračev ni razuzdancev. Duhomorno se vam zdi, da delavec vsak dan z istim delom ukvarja svoje moči. Tudi v tem je zabeležiti napredek. Že v devetnajstem stoletji so hvalili in v velike tvornice uvajali delitev dela. Res se najbolje, najhitreje in najceneje izbavi tisto delo, katero opravlja izurjen in prav tistega dela vajen delavec. Tedaj kakor sedaj je med delavci nekdo vsak dan mazal kolesa, nekdo vsak dan tehtal železo in nekdo vsak dan prenašal pisma — človek je bil zgolj stroj. Kakov stroj bodi delavec, pa tedaj ni odločevala sposobnost, kakor sedaj, in prvi uk in poziv, kakor sedaj, nego glad delavčev in potreba tvorničarjeva, zakaj bilo je več tistih, ki so iskali zaslužka, nego tistih, ki so ga dajali, in cesto je moral tisti, ki se je naučil pisati izvrstna pisma, samo raznašati razno pisano šaro. Naš delavec opravlja delo, katero si je sam izbral, vaš pa je delal, kar so mu izbrali drugi. To je gotovo tudi napredek. Sicer pa stopite v Ameriko, ako hočete motriti odnošaje, kakor so se razvili po načelih nekdanjih evropskih učenjakov in dela gospodarjev. Morebiti vam bode ugajalo tam bolje {{prelom strani}} negoli v preustrojeni Evropi. Tam vidite golotno slobodo in izvestno učinite delo krščanske usmiljenosti, ako tej zmrzujoči slobodi kupite obleke, da si more vsaj nekoliko odeti svojo goloto. —

Potniki se vzpno v zrak in skoro ugledajo pod seboj krasno labodsko dolino. Velika poslopja so tam razpostavljena po očitem načrtu, nekaj stara po evropskem ukusu, nekaj nova brez ukusa. Sestav teh mnogovrstnih poslopij obkolja visok zid. Po izvestnih presledkih so zgrajeni okrogli stolpi za stražnike, ki tam pazijo, kaj se godi znotraj in zunaj obzidja. Stopili so med te gradnje nevidni in {{prelom strani}} neslišni za druge ljudi. Čudili so se dvorani, v velikih razmerah po­stavljeni, svetli, zračni in topli. Tam je bilo okolo tisoč mladih žensk, ki so oskrbovale vsaka po jedno ali dve deteti, pestovale, dojile in oblačile vse snažno in redno kakor na strogo povelje. Zraven sobane je bila bolj temna in še bolj prostorna spalnica za deco prvega leta. Spalo je v nji nad tisoč otrok; starejše ženske pa so se tiho šetale med posteljicami, in kadar se je dete vzbudilo, prenesle so je v drugo dvorano in oddale drugi ženski. Obhodili so tako še nekaj dvoran. Videli so, kako se večja deca uče hoditi, kako se igrajo in vežbajo. Tudi tukaj so vladale ženske mlade in stare. Vsi otroci so bili zdravi, čvrsti in veselih lic. Oblečeni so bili vsi jednako, da se niso mogli razločevati. Ženske, ki so jih oskrbovale, pa so nosile vsaka svoje številke všite na obleki in so imele glavo odeto z gosto tančico, tako da so se jim samo oči videle skozi odejo.

Prišli so dalje do učilnic in vežbalnic, kjer so se urili samo dečki vpričo moških učiteljev. Rudovar je razkazoval, kako uk napreduje z leti in se loči v posamezne stroke. Videli so razne delavnice, kjer so dečki vpričo učiteljev in starejših vodnikov poskušali vsakojaka dela vsak po svoji sposobnosti, in učilnice, kjer so mladi dečki izdelavali znanstvene naloge, kakeršnim so bili v XIX. stoletji jedva kos odrasli mladeniči. Rudovar je povedal, da so od tretjega leta dalje strogo ločeni dečki in dečle in da se nikoli več ne vidijo, ako jih pozneje posebe ne odbero za to. Vsak deček dobi s tretjim letom svojo posebno številko ali več številk in znakov, s štirinajstim letom pa krinko, katera ga potlej tlači ali diči vse žive dni. Prvi priklep te krinke se zvrši slovesno in je za dečka pomemben dan, katerega se veseli že dolgo naprej. Vsak deček se mora učiti, dokler ni sposoben za svoj posel; uči se tega, do česar kaže največ poziva, in izučiti se mora, kolikor je največ možno. Vse to vodi in oskrbuje država. Otrok ne pozna očeta in matere, ne brata ne sestre in ne zve nikoli ničesar o njih. Saj celo mati, ko pride po otročji postelji k dojenčkom, ne ve, ali bode dojila in pestovala svoje ali tuje dete, ker mora vzprejeti tistega dojenčka, katerega ji odbero ravnatelji zavodovi, in zamenja ga z drugim, kadarkoli se to zljubi tistim gospodom. Takisto učenec ne pozna svojih učiteljev, ker so njih lica pod krinko; od štirinajstega leta dalje so mu tuji celo součenci, ker nosijo vsi krinke in se menjajo po letih, zavodih in sposobnostih. Vsak učenec, bodisi mlad delavec ali mlad učenjak, pa se uči in uri marljivo in veselo ter dospe do izredne dovršenosti. Naposled ga država pošlje k primernemu delu v neznan kraj in med tovariše, ki so si vedno neznani po obličji. Tam {{prelom strani}} se mladenič kar najgorečneje prime dela, ker ve, da mu samo marljivost in točnost pomore do višje stopinje. Zajedno pa pazi, da se mu ne zameni številka na krinki, ker pod to številko se popisuje vse njegovo življenje, katero vedno nadzirajo očiti in skrivni nadzorniki. Neprestano nadziranje je pri tem rodu velike važnosti. Tudi to vzgajališče in vsi jednaki zavodi se vedno nadzirajo po telefonski žici, po posebnih vladnih odposlancih, in vsako posebe še po številnih osebah, ki so po stari jutrovski šegi prestvarjene v to, da so nepristranske v vseh vprašanjih, tičočih se moškega in ženskega spola, in posebe izučene, da kakor stari Argos zapazijo in neusmiljeno ovadijo vsak najmanjši nered. Te osebe imajo tudi svoje posebne krinke ali tančice s številkami, kakor po dnevnem redu menjavajo moško in žensko obleko. —

— Pri tem rodu se vsaka reč zmatra samo od praktične strani. Zatorej jim ni slasti in sposobnosti za umetnost, samo dekleta se uče nekoliko peti. Neznana jim je vsa idealnost, in pod smrtno kaznijo je prepovedan vsak poskus pesništva ali modroslovja. Sicer so pa že za vaših dnij propovedovali od zgoraj, da so vse idealne težnje sanjarstvo in da je dober samo tak narodov besednik, ki uči in vzpodbuja gmotni napredek svojega naroda. Kar je vam vera, bogočastje in življenje duše po smrti telesa, to je temu rodu neumevna stvar. Tudi najomikanejši človek med njimi ne premišlja, kaj bi utegnili biti vzroki in činitelji svetovja in človeštva, ali vlada kakovo bitje nad nami in svetom, ali je človekovo bitje končano s telesno smrtjo. Na umovanje o teh nadtelesnih vprašanjih ti odgovori, da ne verjame, česar ne vidi na svoje oči, in da si je brezpametno nakladati dolžnosti in skrbi zaradi negotovega življenja po smrti, dočim naše zemeljsko in gotovo življenje tolikanj zase zahteva vso našo mladost in starost, ves naš duševni in telesni trud, da poleg skrbij za sedanjost ne utegnemo misliti na prihodnjost po smrti. Tem ljudem zadošča vidna državna oblast in ta jim je toliko popolna, da jim je veleizdajstvena predrznost že samo slutnja, da bi nad to vlado mogel biti še višji vladar in sodnik. Tudi tega, kar je nam morala, ne umejejo. Saj nimajo proste volje in vse, kar počenjajo, delajo po ukazih. Torej je vsa njih morala ta: »Vedi se, kakor ti je zapovedano, da ne bodeš kaznovan.« Sicer {{prelom strani}} ste pa takisto v XIX. stoletji v svojih velikih vojašnicah in tudi drugje gojili načelo brezozirne, slepe pokorščine, ki je bila često nasprotna krščanskim zapovedim. Ondaj je tudi vstal marsikateri govornik in pisatelj, ki je učil brezverstvo, tajil neumrjočnost človeške duše in zahteval, naj se veronauk odpravi iz šole: »Vera ali nejevera bodi vsakomur prosta, in z verstvom naj se bavita jedino rodbina in cerkev.« Sedanji rod pak je odpravil vero, cerkev in rodbino; zatorej tudi ne pozna duvalizma med potrebama za časno in za večno življenje, kateri sta se pri vas cesto križali navzlic vaši verski morali; in tudi ne duvalizma med posvetno in cerkveno oblastjo, kateri sta tolikrat prišli do očitega boja med seboj. —

Plahtalič prav resno odgovori razvnetemu mlademu možu: — Prijatelj, mirujte! Ne kar dveh ali treh, saj je z jedno samo cesto dokaj težave. Ali tudi jedne vam ni tako lahko dobiti. Če ste jako spretni v svojem poslu, če ste ga vedno poslušno opravljali, če ste trdnega zdravja in velikih duševnih zmožnostij in če v knjigi, katera se piše o vašem življenji ali o številki, katero ste nosili na svoji krinki, ni zabeležene nobene graje ali kazni; onda vas izvestno izbero, da pridete pred obličje takim prikaznim; mi jih imenujemo ženske. Onda se neko jutro vzbudite v lepi hišici, kakeršne dosedaj niste videli. K vam pristopi takšna prikazen, kakor jih sedaj gledate, in vam ljubeznivo odklene krinko za vratom. Potlej bodeta v tisti hiši sama prebivala oba brez krinke; vi pa bodete gospodar in imeli pravico, ženski, ki bode {{prelom strani}} vaša zvesta tovarišica in služabnica, ukazovati, kakor so vam dosedaj ukazovali drugi ljudje. —

— Ne sodite prenaglo! Ali niste že za XIX stoletja od države zahtevali vseh možnih in nemožnih rečij, kadar so vam pohajale? Ali niste vselej klicali države na odgovor, kadar se je ponesrečil vaš trud? Ta ideal ondaj zahtevane države je sedaj uresničen. Kmetovalec je zahteval državne pomoči ob velikih uimah. Take uime se po statistiških zakonih ponavljajo redno. Toda poljedelec ob obilosti ni deval na stran za dobo lakotno. Sedaj država sama prideluje, sama vse hrani in oprezno varčuje za bedna leta, ki nam nikdar ne bodo prizanašala. Nekdaj je delavec prestopal od dela do dela; kadar ni mogel dobiti dela ali bolje zaslužka, kadar je opešal, kadar je ohromel, kadar je obubožal po zapravljivosti; takoj je zahteval, naj država živi njega in kopo otrok. Sedaj je vso to skrb prevzela država ter vsakomur {{prelom strani}} odloči delo in vsakomur deli vsakdanji kruh. Zahtevali ste, da vsakdo, ki je hodil v šole in se kolikor toliko izučil, tudi dobi primerno službo, da bode užival sad svojega učenja. To je sedaj tudi urejeno. Vsakdo se uči celo brez troškov in vsakdo dobi svojemu znanju primeren zaslužek. Toda ondaj ste prezrli najvažnejšo reč: zahtevali ste za svojo stran neomejeno slobodo in pravico, za državno stran pa neomejeno dolžnost. To pa se ne more zvršiti, ker si država ne sme izpodkopavati sama svojih stebrov. Sedanja država je pravici podložnikov priteknila svojo pravico, rekoč: »Ker po neizprosnih zakonih prirode in pridelovanja morem pripraviti samo gotovo mero živeža na obedno mizo, zatorej ne morem dopustiti, da bi državljani k mizi nastavljali slobodno število gladnikov in za vsakega zahtevali skledo in živila v nji.« Država računja: »Toliko imam živeža, toliko državljanov; toliko jih letos odpade — toliko in toliko se torej sme letos zaroditi novih državljanov in ne več.« Zgodovina pa uči, da se ljudje sami in zlasti tako zvani proletarci ne morejo vzpeti do tiste zmernosti, da bi omejili zarajanje otrok; zatorej je vlada sama vzela v roko vse zarajanje in vso vzgojo otrok ali prihodnjih državljanov. To se godi prav strogo in se drugače ne da izvesti. Saj je star zgodovinski zakon, da mora državna sila ravnati strogo in brezozirno, kadar je za občo blagost treba zatreti razdorne strasti in njih učinke. Videli niste bruna v očesi XIX. stoletja, kadar je ondaj evropska država rekla: »Letos potrebujem toliko in toliko vojakov, toliko najkrepkejših mož se odtegne koristnemu delu, toliko roditeljev odda svojih sinov, toliko žena svojih mož, toliko gladnikov bode pogrešalo rednikov in pomočnikov.« Dali ste tiste vojake, in če je naneslo naključje, poslali ste jih tudi na vojsko v krvavi boj, v srci žalostni, na jeziku navdušeni. Nikar se torej ne spotikajte ob pezdir v očesi sedanjega veka in nove države, ki pravi: »Toliko in toliko potrebujem otrok; te bodem vse sama preredila, vzgojila, izučila in preskrbela z živežem za vse žive dni. Vojakov pa ne potrebujem in vojskovala se ne bodem.« Čudno se vam zdi, da sedaj ne vidite blaznika ali hromaka in da država takega nesrečnika naglo umori, ko se zapazi pohaba. Vi, usmiljenejši vek, pustili ste ga, da je počasi umiral ob vidno nedostatni pomoči; in trpeti je moral vrhu tega vso duševno muko, vsa preziranja in vse surovosti tistih, ki bi mu morali biti usmiljeni. Tej državi očitate brezbožnost, ker nikjer ne vidite bogočastja. Pri vas je bilo na videz drugače. Tudi med vami je bilo brezbožnikov več, nego šteje vseh prebivalcev sedanja Evropa. Nekaj je bilo očitih, nekaj omahljivih nejevernikov in mnogo takih, ki so vero samo hlinili pred svetom. Brezbožniki so bili celo med {{prelom strani}} oznanjevalci božje besede. Ali je dalje tem barbarom imponiralo, da ste imeli v preomikani Evropi toliko nasprotnih ver, dočim mora biti resnica samo jedna? To vse so poudarjali in poskušali naposled zdelovati brez bogoslužja in brez vseh evropskih ver. Tudi sedanji morali se ne smete rogati. Pri vas se je pač lepo učila vera in morala; toda statistika kaže, da je bil ta uk prenedostaten. Koliko je bilo kaznovanih hudodelnikov, koliko nekaznovanih, koliko gabnih, podlih značajev, ki ste jih morali šteti med poštenjake; kako ste morali tolikrat na zanemarjeni in razuzdani mladini opažati kali bodočih hudodelstev? Vaša moralna pravila so bila bolj teoretiško težilo za pamet nego vodilo za življenje, zakaj v praksi ste se ravnali po pravilu; katero nam priča statistika: »Vedi se tako, da se ogneš človeški kazni, ker ta se ne oprosti in se zvrši takoj; božja kazen pa je daleč in predno te zaseže, utegne se ti oprostiti, ako se spokoriš.« Sedanja barbarska država se je poprijela prakse in statistike, ne pustivši ljudem izbere med moralo in nemoralo. Ona terja od Ijudij samo pokorščino, in ni ji do tega, ali je pokorščina nje podložnikov prostovoljna ali prisiljena. Ve pa dobro, da je vsaka zapovedana pokorščina neprijetna. Zatorej je toliko nadziranja, zato so tiste krinke, ki ločijo človeka od človeka, in zato se tudi takoj kaznuje vsaka nepokorščina, ki izvira iz zlobnega namena. Pozna pa ta rod jedino smrtno kazen, ker ne verjame vašim teorijam, da se more hudodelnik izboljšati z ječo. Vi ste bili seveda slobodni, verni in moralni, sploh v teoriji najpopolnejša družba človeška. Ako pa sad svoje popolnosti — kakor ga kaže statistika in vaša zgodovina — primerjate sadu popolne neslobode tega rodu, kakšno sodbo pač izrečete? —

Beseda o ženskem oddelku zopet razvname četo vodjo, in s prosečim glasom se obrne k Plahtaliču: — Dovolite, blagi gospodar, da {{prelom strani}} preženem tega odurneža od tistih krasnih bitij in ga ostro kaznujem za to predrznost! Vedite, gospod, da nisem navaden podložnik nove države. Drugače sem vzgojen, nekamo na pol evropski, in važne pravice imam, na primer, nositi zlato krinko z biseri, navadno pa biti brez krinke. Potomec sem tistih evropskih učenjakov in državnikov, ki so azijskim osvojiteljem naše Evrope pomagali urediti državo in ji osnovati primerne zakone, česar vsega novi barbari niso znali. Nekov moj praded je bil mogočen nemški državnik, čegar slava je daleč presezala meje njegove domovine. Rudovar meni, da sem mu služabnik, ali v dostojanstvu sem daleč nad njim, in moja posebna naloga je, da opazujem vse stopinje tega nevarnega človeka. Smem ga celo usmrtiti, ako imam povod za to. Odslovita ga! Jaz vama lahko pokažem in pojasnim več nego on; zakaj meni je vse očito, njemu pa so prikrite vse državne tajnosti. Da spoznata mojo odkritosrčnost, povem vama, da je otroval svojega nekdanjega prijatelja Slovogoja, ko mu je dal piti vrhu Triglava, in da namerja ubiti tudi vaju. Ako dovolita, usmrtim ga še to uro, da vama ne bode več stregel po življenji in ne dlje z grdimi svojimi očmi skrunil tistih divnih bitij. — Izvolita me torej vzprejeti za kažipota po tej državi; v zahvalo mi pa naklonita katerokoli teh krasotic. —

Piahtalič se na glas nasmeje in izreče prijazno hvalo za svarilo glede hudobne nakane Rudovarove; opomni pa, da sta on in Samorad začarana proti strupu in rani, in ukaže spremljevalcema, naj gresta za njim. Ustavijo se v drugem kraji ženskega oddelka na visoki jelki. Od ondod opažajo, kako se Rudovar razletava nad velikim vrtom liki prežeč jastreb in se potlej naglo spusti k tlom v visoko grmovje, tam odpaše zrakoplovni stroj, pogladi si lase in obleko ter ubere pot proti samotnemu drevesu, pod katerim sedi lepa mladenka, zamišljena v knjigo. Predrami jo Rudovarov poklon in pozdrav. Deklica zakriči na ves glas in zbeži proti bližnjemu poslopju. Na mostiči čez umetno jezerce mora srečati Rudovara. On razpne roke, kakor bi jo hotel objeti. Ona pa krepko sune vanj, da se op oteče ob mostni ograji in se z ograjo vred prekopicne v hladno strugo pod mostom. Dočim se Rudovar v vodi lovi za kosove polomljene ograje in glasno kolneč pleza po bregu, pripoveduje deklica trem zagrnjenim ose bam, opravljajočim stražniško službo, da jo je zalezovala in na mostiči lovila neznanska ostudna nakazen, ki je komaj podobna ljudem, in da jo je deklica vrgla v lavo pod most. Tiste tri ogrnjene osebe poiščejo to pošast in povabijo najdenega mokrega in blatnega Rudovara, katerega se ne boje kar nič, v prostorno sobo, da bi se tam preoblekel in {{prelom strani}} okrepčal. Na migljaj Plahtaličev se prestavijo tudi naši opazovalci v tisto dvorano.

— Tako je, prijatelj moj! Nihalo na uri svetovne zgodovine je krenilo na našo stran. Sedaj je Azija gospodarica in vrača Evropi {{prelom strani}} tisočletne krivice. Za nekaj stoletij se to nihalo zopet vrne na vašo stran, in ponavljalo se bode takovo nihanje semtertja na stoletja in stoletja; vender ne večno. Zakaj naše zgodovinske dobe so proti več­nosti krajše od jednega nihaja na uri. —

Naša breztelesnjaka ostavita mužnati gozd, v katerem se pogrezajo in razkrajajo ostanki divotnega Pariza, in se bližata velikanom visoke Švice, katerih sivi vrhovi in ledena polja še vedno neizpremenjeno strme proti jasnemu nebu. Stopita na goro šentgotardsko in v {{prelom strani}} predor, ki je nekdaj rabli železnici. Po kratki hoji v temi se jima odpre krasna, z vijolasto in rumenkasto lučjo razsvetljena otlina, katere prostornost daleč preseza vse jednake zgradbe iz devetnajstega stoletja. Tu notri se bavi množica ljudij v krinkah in brez njih z opravki, katerih rokodelstvo in namen sta Samoradu popolnoma nova. Toda opazovati mu ni moči; ves truden sede v naslanjač, in takoj ga objame nekakova nezavest brez sanj. Ko se za nekaj časa vzbudi čil in okrepčan, povzame starček:

— Rekli ste tam na pariškem gradišči, da je bila vaša evropska zadruga in prosveta zgrajena na trdni skali krščanstva. Tudi jaz poznam krščanstvo, saj je prišlo iz Azije, matere vzvišenih idej. Res čuda je ustvarila ta vera v zapadu; ali počasi ste se naveličali krščanstva, in naposled je bilo državam in posameznikom samo gosta zavesa, za katero ste se čimdalje bolj odtezali krščanskim načelom in zapovedim. Iz stare zapovedi ste naredili novo: »Rabi svojega bližnjika, kakor bi bil samo zate na svetu!« Kakor so posamezni ljudje zagazili v nenasitno sebičnost, tako so tudi države zanemarjale vzvišene ideale blagosti in pravice; in počasi se je slabil njih značaj v nestalnost zmotrov, v zavistno tekmovanje za slučajnimi koristimi in v vedno pripravljen napad naroda proti narodu. V tej nestalnosti brez plodnih velikih načel so največ odločevale umetno narejene parlamentarne večine. Te so ustanavljale zakonite naredbe po svojih nazorih. Te naredbe so trajale, dokler niso drugačne večine po drugačnih nazorih osnovale novih postav. Tako se je porajalo mnogo nezadovoljnikov in splošno nezaupanje v obstoj zakonitih položajev. Osebna oblast vladarjev je bila omejena po ustavah, in državniki, ki so upravljali državo v vladarjevem imeni, morali so se ozirati na glasove tako zvanih narodnih zastopnikov in na tako zvano javno mnenje. Blagost državi, kjer se zmerno rabi sloboda, ne da bi se kršila pravica, kjer so državniki razsvetljeni in se zavedajo visokih zmotrov svoje države, kjer so narodni zastopniki slobodno voljeni in vestni v svojem pozivu in kjer javna glasila oznanjajo prave, istinite misli in želje narodove! Toda take državne dobe so bile kratki jasni dnevi med brezkončnimi nočmi in viharji. Zakaj vsaka država je sestavljena od posameznikov, in če posamezniki slobode ne rabijo zmerno, če niso pravični in nepristranski, če so se izneverili krščanskim nazorom, onda tudi ne moremo zahtevati, da bi bila celota vzvišena in vzorna nad posameznimi deli. Tako je cesto glas raznih parlamentov, v katerih je časih odločevala slučajna ali umetna večina, nasprotoval mnenju in zahtevam državljanov. Novine, ki so bile največ orožje in orodje posameznih strank {{prelom strani}} in denarstvenih mogotcev, niso bile glasnice pravega javnega mnenja; temveč umetno so narejale in zavajale javno mnenje po naročilu. Tolikanj radodarna priroda je čudno skopa z genijalnimi možmi; in če se porodi genijalen mož, delujejo proti njemu človeške razmere, zavist in bojazen tako silno, da smemo zmatrati za epohalen dogodek, če stopi genijalen državnik na državno krmilo. Bilo je tudi v poslednjih evropskih dobah genijalnih državnikov, ali vsak je bil kaj skoro izpodrinjen. Zavist tekmecev, krik nasprotne stranke in obča bojazen pred novimi idejami, vse to mu je izvilo krmilo iz rok. Vedno dobro pa so državno umetnost pogodili gladki možje navadne čelne visokosti, ki se, kar se tiče njih zmožnostij, niso dvigali nad sredomernost, dasi so mrli za občudovanjem samega sebe. Taki možje so bili strankam ugodni. Ogibali so se namreč vsake velike ideje, nobena stranka se jih ni bala, vsaka pa je pričakovala koristij od njih, ker so omahovali od stranke do stranke in se nagibali sedaj tem, sedaj drugim koristim, danes tako, jutri drugače, ako so sploh mislili na jutri. — Tako so države počasi zagazile v brezdejansko, brezmiselno vsakdanjost, in vsihale so jim vrline kakor človeku, medlečemu od starosti.

Nič ugodnejši niso bili vzajemni odnošaji evropskih držav. Ob začetku XIX. stoletja ste sklica vali ljudske shode, ki so zahtevali splošno razorožitev, snovali ste društva, ki so težila na to, da se meddržavni prepiri rešujejo po mednarodnih sodiščih, in vsi skupaj ste pričakovali, da vas velika evropska vojska otme bremen oboroženega miru. Neizvedne ideje, prazne sanje! Kako naj se zvrši splošna razorožitev, kadar država državi ne verjame, da se vsaka razoroži hkrati, resnično in popolno. In naj se tudi vse razorože, vedno še bode bolj obljudena, bolj omikana in bogatejša država močnejša od menj razvite sosede in tej še vedno nevarna. Mednarodno sodišče bi bilo pač za prepire, v katerih gre za samo pravico. Toda za pozno Evropo so bila bolj važna vprašanja, tičoča se državnih koristij. So pa take koristi, ki se dosežejo samo na kvaro druge države, ali take, katerih druge države ne dopuste iz zavisti ali tekmovanja. To so vprašanja moči in sile, in takih ne reši nobeno razsodišče za zeleno mizo, ampak samo kri in jeklo na bojišči ... Slučaji, usodni slučaji, katerih nihče ni slutil, zanetili so grozovito vojsko, kakeršne do tedaj ni poznala zgodovina: vender za njo ni nastopila doba, v kateri bi si narodje oddehnili in opomogli. Sklenil se je pač mir, toda sebična korist drugih držav, ki so si ondaj, ko se je sklepal mir, prisvojile besedo, nenasitnost premagalčeva in neusmiljena ponižava premagane države {{prelom strani}} so v mirovne pogoje vsadile kali prihodnjega razpora, in toliko da je bil mir slovesno oznanjen »za večne čase«, že se je hlastno pripravljalo na novo vojsko.

Takšno zunaj še nekoliko sijajno, znotraj pa nepopravno in trhlo razmerje evropsko smo opažali tam v daljni Kini tem radostneje, ker smo se bali Evrope, dokler je uspevala v rasti prebivalstva, bogastva in vojne sile. Evropa ali ostala Evropa pa se je bala Rusije, katera se je počasi razvijala na neizmernem, rodovitem prostoru in je jednako težila na Evropo kakor na južno Azijo. Oprezna skrb za svojo korist, evropski denar in evropsko orožje, vse to nas je napotilo, da smo {{prelom strani}} se zvezali z Evropo za napad na nevarno Rusijo. Mi smo pritisnili od vzhoda, Evropa je udarila od zapada, in podrli smo Rusijo. Držeč se starih azijskih načel, pobili smo ogromno množico ljudij po vsi Rusiji. Ko pa je minil prvi strah in trepet, tedaj smo milostno krotili zasvojeno Rusijo, tako da so se ljudje skoro sprijaznili s prevratom in z novimi azijskimi gospodarji. Bili so namreč zopet siti in varni zunanjih sovražnikov in pozabili so narodno svojo dinastijo, ponos narodne države in vso tisočletno zgodovino. V Rusiji smo naselili pre­obilico domačega kitajskega prebivalstva — pridne, zmerne, varčne ljudi. Zemlja je bila rodovita, bogastvo in število prebivalcev nam je naglo raslo, in tako smo brez težave delovali na razvitek vojne sile, dočim je v ostali Evropi čimdalje bolj pešala zemlja, pojemala mno­žina in vrlina ljudij in se je povsod javljala trohljivost občih odnošajev. Predno je zapadna Evropa spoznala velikansko svojo bedastočo, da je v razdor Rusije poklicala na pomoč čile kitajske rodove in predno je od Amerike dosegla pomoč, katere je moledovala proti nam, stopili smo naprej za korak, katerega nam je narekovala skrb za naš obstanek, in osvojili smo si tudi ostalo Evropo bolj s strahom in z izdajstvom nego po zmagah na bojišči. Ljudstvo gladnikov in sužnjev nas je vzprejelo kakor davno zaželene rešitelje. Neusmiljeno smo podirali mesta in gradove, grozno smo morili. Obči strah, ki je obhajal ljudi, bil je temelj njih pokorščini.

Ze v XIX. stoletji se je Evropa odlikovala po obilici učenjakov in književnikov. Sluli so zlasti nemški učenjaki, ki so izumili dokaj globoko premišljenih teorij, kako je vladati narodom in državam. Tiste teorije se pač niso mogle uresničevati, odkar ni bilo evropskih držav, ali utegnile so biti dobro tvorivo. Naša vlada je torej sklicala najpremetenejše kitajske državnike in sloveče evropske učenjake iz sleharne stroke državnih ved. Ta zbor je po temeljitih obravnavah izumil državno upravo našega evropskega Kitaja, in ta uprava je gotovo vzorna, ker so jo osnovali izkušeni naši modrijani in izmed evropskih veleumov največ Nemci, katerih teorije so bile nekoliko slične našim nazorom. Oprijeli so se ti privojevani učenjaki naše države prav goreče in nam služili zvesto in učenjaški marljivo, čim smo jih pridobili {{prelom strani}} z visokimi naslovi in odlikami, kar nas ni stalo troška. Poglavite obravnave so se tikale vere in prostosti. — Kar se dostaje vere, določil je učenjaški zbor, da se odpravi krščanstvo, sicer pa sme vsakdo verovati, kar hoče. Krščanstvo se je prepovedalo, ker smo se že v starem Kitaji uverili, da načelno nasprotuje nepogojni vsemogočnosti države in brezozirni pokorščini državljanov. Zakaj pravilo: »Boga moraš bolj sluŠati nego ljudi« ne ugaja našim nazorom. Ali tudi evropski učenjaki niso zagovarjali krščanstva. Nekateri namreč sploh niso imeli vere, nekateri so bili raznih ver, vsak o svoji trdeč, da je prava, in nekaterim je bila naravnost vzor tista država, v kateri se državno oblastvo nič ne ozira na verska čustva posameznikov. Da se moremo krščanstva otresti in ogniti, vzeli smo v roke vso sleharno vzgojo mladine. Uspeh je bil nagel in je presegel vse naše nadeje. Kar je bilo poloviti mladine, vteknili smo jo v nove zavode svoje, starina evropska pa je pomrla. Nista zamrla dva človeška rodova, in že je bila vsa Evropa kitajska in vzgojena po naših nazorih. Seveda, v pomočkih nismo bili skopi in izbirčni; zatorej se nam je v nekaj desetletjih posrečilo, da smo raznarodili vse narode evropske, česar prej navzlic vsem naporom niso dosegli večji narodje proti manjšim.

Ker je vlada vseh ljudij mati, vzgojiteljica in strahovalka, zatorej nimamo zasebne imovine, ne poznamo rodbine, dedovinskega nasledstva {{prelom strani}} in vzajemnih pogodeb, in še pojma nimamo o tem, kaj je pravo, kaj pravosodje. Nihče nima pravic, vsakdo ima samo pokorščino; zatorej smo pa tudi vsi jednaki, in državna oblast razpolaga z našim življenjem in z našo smrtjo popolnoma slobodno. Davkov nimamo, ker dela vsakdo za državo brez osebnih dohodkov; celo denarja ne poznamo, saj bi ga tudi ne mogli rabiti, ker nimamo nič prometa. Vidite, tako preprosto se vlada pri nas in tako malo časa je trebalo, da je v Evropi umrlo krščanstvo in se je iztrebila vsa sloboda!

Vender naša država ni jednostavna. Veliko rabimo učenjakov, dasi zdelujemo brez bogoslovcev, pravnikov in modroslovcev. Zadoščajo nam zdravniki, tehniki in upravniki... Zdravniki prirejajo živež za vse državljane, in to tako popolno, da ne potrebujemo lekaren. Pri nas ni boleznij in kuge, in ljudje so trdni še v pozni starosti; zakaj ne bi, ko ima vsakdo primerno hrano, zdravo telo ter obleko in stanovanje, vedno podložno zdravniškemu nadzorstvu. Zdravniki preiskujejo duševne in telesne zmožnosti vsakega državljana, družijo in razdružujejo naše zakone, oddajajo novorojence dojnicam, deco v primerne šole, mladino v delavnice in odločujejo, kdaj prestani življenje pohabljenca ali onemoglega starčka. Naši tehniki daleč presezajo američanske svoje tovariše. Železnice smo odpravili, zakaj država jih ne potrebuje. Ne mogla bi jih pa tudi vzdrževati, ker so naši predniki porabili malone ves premog. Porabljamo pa vsako vodno moč in izkoriščamo, kolikor možno, elektriške sile. Kako bi sicer mogli razsvetljevati svoje podzemeljske zgradbe, rabiti toliko vročine za razna izdelovanja in vzdržavati krdela redarstvenih zrakoplovcev in povsod razprežene telegrafske in telefonske zveze? Jako se tudi trudimo obnoviti plodovitost zemlje, katero so nam predniki ostavili vso izmolženo. Zasadili smo gozde ob morji in na gorah ter zajezili veliko rek. Naše pridne roke in naš um ter voda, luč in gorkota izpod neba, vse to Evropo zopet prenovi, da bode to, kar je bila pred tisoč leti. Sedaj seveda Evropa ne more živiti toliko Ijudij kakor nekdaj; in država mora skrbeti, da ni lakote in potrebe. Zatorej se pri nas leto za letom preračunja, koliko se sme nastopno leto naroditi novih državljanov, glede na povprečno število usmrtitev in na pridobitev novih virov za hrano državljanov. Ta račun ni lahek, kakor ni lahka razvrstitev prebivalstva v opravila in okraje, da jih tukaj ni preveč in tam ne premalo, da se ne izdeluje neke potrebščine preveč, neke premalo in da se nikjer ne vgnjezdi nezadovoljstvo ali kaka posebna navada. Iz tega ozira se vam morda opravičujejo tiste krinke, ki jih nosijo ljudje, da ne poznajo drug drugega in da se ne morejo pogovarjati, {{prelom strani}} ako niso pod nadzorstvom, posebe odločenim, da pazi na občevanje. —

Kako pa naj pridejo Američani v naše zemlje? Ob morji je povsod gost les, poln zverine. Ceste ni nikjer, takisto ne hiše, ugodne za njih potrebe, ogleduhov in vodnikov ne morejo najti, ker nihče ne ve, kaj se nahaja dan hoda za njegovim začasnim bivališčem, kje so naša skladišča, kje je sredica naše moči in vlade. Pripetilo se je že cesto, da je priplula tuja ladja v naša prirodna pristanišča. Redarji-zrakoplovci so jo takoj zapazili in objavili. Odplula je na dotično mesto zrakoplovska četa in je z varne višave na ladje spustila steklene oble. Te oble se razlete na ladji ali na vodi in razširijo živ, tudi na vodi neugasen ogenj in omoten smrad. Tako pokonča ladje ogenj, ljudi pa strupeni smrad. Vse smo takoj uničili in nikogar nismo pustili, da bi povedal rojakom svojim, kako so se pokončali njega tovariši. Tako še danes zmatrajo našo zemljo za deželo, s katere bregov se nihče ne vrne. — Če nas napado z veliko silo, postavimo pa tudi mi {{prelom strani}} veliko brambo proti njim, premer znatno predero v deželo. Naša zrakoplovna vojska bode sovražnike gonobila z elektriškimi streli, z ognjem in morečim plinom; gibala se bode brez opasnosti v zračnih višavah in srčno napadala tuje nasilnike, zakaj branila bode po srčnem nagibu sebeohrane krušno svojo mater ter se ne bode bojevala samo na povelje ali iz tako zvanega patrijotizma ob lačnem želodci kakor nasprotna vojska. —

— Motite se, prijatelj! nadaljuje starček. Vam je bila država malik Moloh, kateremu ste žrtvovali život in imetje, tožeč, da vam preslabo vrača vaše žrtve. Vam je bila država idealna vsota narodovih močij, predstaviteljica njega slave in prosvete. Toda kdor je gladen in ubožen, ne ogreva se več za državo, ki mnogo jemlje in malo daje; kdor je sam oslabel, ne zanaša se na moč združenih oslabelcev; in za slavo in prosveto narodovo se ne zanimlje prepalo ljudstvo, kateremu celo ni več do osebnega poštenja. Mi ne delujemo z ideali. Pri nas je prva: siti želodec. Zatorej so naši siti državljani zadovoljni in ne modrujejo o možni izboljšavi svojega stanu. Mi smo tudi vsi jednaki, in nihče izmed nas ni videl boljšega življenja od svoje brezskrbne vsakdanjosti. Vaši državljani pa so vse dni gledali razliko stanov, in gladniki — nezadovoljniki — negovali so v svoji prostosti tisoč neizpolnjivih želja ter zajedno obupavali o neprehodnosti potov, ki naj drže do sreče. Izdajstvo je bilo pri vas prirodno; pri nas bi bilo nezmiselno, ker nihče izmed nas ne more od njega pričakovati najmanjše koristi. Očitate nam robstvo. Robstvo je samo tam, kjer sta sluga in gospod. Te razlike pri nas ni. Robstvo je bilo pri vas, najobčutnejše robstvo! Težak, sluga, rob je robotal na vse pretege za majhno mezdo in ne vedoč, kje bode obedoval jutri. S kakimi čustvi je gledal potrato in razkošje svojega gospodarja, ki si je prigrabil milijone z lokavostjo svojo in z žulji svojih težakov? Najhujše pri tem pa je bilo, ker so vašemu robu vsak dan trobili na ušesa, da smo vsi bratje, in da ima uborni težak prav toliko pravic kakor bogatin in da mu je takisto odprta pot do milijonov, potrate in razkošja kakor milijonarju. Dobiti je izvestno tudi pri nas nezvestobe ali nepokorščine, toda taki slučaji so redki, in kazen je pregrehi za petami. Toda malokdaj pride do kazni, ker vsakdo ve, da ji ne {{prelom strani}} uide, ako se je pregrešil. Da se boje kazni, to je najjačje varstvo proti zločinstvu. —

— Vi ste kaznovali samo hudobno dejanje, pustivši božji pravici kaznovanje zlobnega naklepa. Mi ne priznavamo Boga, zatorej nam ima država božjo oblast in pravico kaznovati tudi zlobne naklepe: zatorej sta onadva okamenela. Zakrivila sta najzlobnejši, najnevarnejši zločinstvi: zločinstvi, kateri sta naperjeni proti obstoju in bistvu naše države. Kjer velja splošna pokorščina, kjer ima državna oblast misliti in skrbeti za vse in za vsakogar; tam ni prostora slobodnim mislim, tam se misli jedino to in tako, kakor je zapovedano vsakomur. To je tako dosledna reč, da se ne smete čuditi, če smo zraven krščanstva prepovedali tudi vso umetnost, vse pesništvo in modroslovje, vso zgodovinsko in govorniško vedo. Mi nimamo leposlovja, ne poznamo nekdanje vaše splošne omike, in našim matematikom bi se zdelo smešno meriti tek nebeških zvezda ali se ukvarjati z vprašanjem, je li se suče zemlja okolo solnca ali solnce okolo zemlje. Slobodno modrovanje bi nam izpodkopalo vso državno osnovo: saj ne smemo dopuščati, da bi kdo drugače mislil nego delal, namreč prvo slobodno, drugo neslobodno, ker skoro potem bi ljudje zahtevali slobode tudi v dejanji. — Takisto je zločinstvo, naperjeno zoper bistvo naše države, dvojiti o neumrljivosti našega vladarja. Ker ne poznamo nadzemeljskega gospodarja nad človekom, prisvajamo popolnoma dosledno božja svojstva svojemu pozemeljskemu vladarju in verovati moramo, da je on popolno bitje, obdarovano z neumrjočnostjo, vsemogočnostjo in vsemodrostjo. Kdor misli, da je naš vladar človek kakor mi drugi, ta čini pravo veleizdajstvo. Sicer ste nekaj jednakega poznali že v stari Evropi. Ondaj ste pač z ustavami omejevali osebno oblast svojih vladarjev, toda vladna uprava vam je bila vsemogočna, neumrjoča, {{prelom strani}} in težko bi bil pri vas ušel kazni tisti, kdor bi trdil, da celotno poslovanje državne uprave ni nezmotno. —

— Mi ne trapimo duševnih močij, mi jih samo urejamo, da vsakdo služi celoti in da se ne ustvarjajo sredobežne sile. Kam ste vi zabredli s svojim prostim razvojem duševnih darov? Poglejte pa nasproti našo mater, kitajsko državo! Poznali ste jo nekoliko že v XIX. veku. Katera država se je mogla tedaj meriti ž njo, kar se tiče starosti in števila prebivalcev? Naša sedanja država pa je osnovana strože nego stara kitajska. Mi smo za nje ustanovitev porabili vse izkušnje domačega Kitaja in vso učenost osvojene Evrope; mi imamo izdatnejših, naprednejših pomočkov za svojo ohranitev in ne toliko nevarnih tekmecev kakor nekdaj Kitaj, ki je sedaj z nami prijateljski zvezan. Do nedogledne bodočnosti se nam ni bati napada in poraza od nikogar. Vender se pogubi tudi naša država, in po Evropi, katero smo zasadili z gozdi in izpremenili v rodovit raj, zopet zagospodari evropsko pleme, ki bode uživalo plodove našega truda in naše varčnosti. Zgodi se to pozno, vender zgodi se pač. Nič stalnega ni pod solncem, katero tudi ni večno. Tudi naša država se mora pokoriti zakonu vseh človeških naprav. Postarali se bodemo in umrli, in tiste prirodne sile, ki delujejo na to, da iz trohnobe zaklije novo življenje, razdrobe tudi naše carstvo. Vsako bitje nosi v sebi kal smrti. Smrtna kal evropskim državam je bila sloboda; našo državo zamori prav to, kar jo sedaj vzdržuje: robstvo. V robski pokorščini zamre počasi vsa volja in opeša ves razum. To pešanje duševnih sil prestopa in se množi od rodu do rodu. Jednotno vladanje po neizpremenjenih načelih in delitev vsega delovanja med posamezne izvežbance, ne da bi se roka in duh kdaj bavila z drugim opravilom in ne da bi človek kdaj užival nenavadnih razvedril, to dvoje pa činuje na to, da posamezniki več ne vzmorejo napredka in novih iznajdeb in da vsa državna uprava okostenf. Med državljani se javlja topoglavost, blaznost; množe se samoumori. Državni stroj pa celo v navadni vsakdanjosti ne zdeluje, kakor bi moral in kakor je posloval nekdaj; v nenavadnem slučaji pa odreče vse poslovanje. Tako pridemo do splošnega poraza ... Takova je človeška nrav! V sredi, v zmernosti ne ostajamo, ampak begamo od skrajnosti do skrajnosti in ondu zagazimo do robov, ki nas strmoglavijo v prepad. Videli smo vaše države, osnovane na temelji krščanstva in slobode, videli smo, da ste ostavili krščanstvo in da vas je sloboda vseh proti vsem, sloboda, izvedena do skrajnosti, zavedla v prepad. Posnemati nismo {{prelom strani}} smeli vaših vzgledov; morali smo poiskati nasprotno stališče. Zgradili smo torej državo na temelji materijalizma in robstva ter zabredli v nasprotno skrajnost. Lepo se da učiti zmernost: »Sustine et abstine«: Pokorščina ne sme zatreti slobodne volje in misli: Sloboda ne sme ubraniti podrejanja posameznikov pod višji zakon in ozira na jednake pravice in koristi bližnjika: Državam kakor državljanom je treba idealnosti, povzdigati morajo duha kvišku in krotiti sebične strasti, ker človek ne živi za nasičevanje nenasitnih strastij, in država ni zgolj narod v orožji. Vsakdo pozna resnico takih naukov, toda ravna se po starem reku: »Video meliora proboque, deteriora sequor« ... Kadar je mera polna, tedaj nas strahuje nadzemeljski vladar, najsi ga priznavamo ali ne, in kaznuje narod z narodom, skrajno slobodo s skrajnim robstvom, Evropo z Azijo, Azijo z Ameriko in obratno. Tako se vrti kolobar človeške usode od stoletja do stoletja, in kar je danes na vrhunci, to se nagne jutri nizdolu, da zopet vstane. Tako je naša svetovna zgodovina svetovna sodba: večno strahovanje, večno se ponavljajoče človeške zlobe in bedastoče, danes tako, jutri drugako, bistveno pa vedno jednako — ker nič novega se ne zgodi pod solncem! —

Samorad gleda očito vesel domači dvorec, ki še vedno kaže blaginjo in ukusni red svojega gospodarja, drevje, upognjeno pod ovočjem, trsje, polno zažetega grozdja, kozolce, natlačene s snopovi, in povsod vesele obraze ter vidni blagoslov božji. Na misel mu pride {{prelom strani}} huda ura ob požaru njega pristave, katero vidi danes nepoškodovano. To vse ga nekamo vznemiri, da vpraša mladeniško prikazen:

Tako omamljen si gledal skozi Abadonove naočnike in iz njegovega leva človeško zgodovino minulih in bodočih časov. Čuda torej ni, da si videl slikano vse mračno na mračno, zgolj človeški prepad {{prelom strani}} in poraz in nikjer vesele nebeške luči. Vender je neovržna resnica, da človeštvo napreduje in da se blaži. To resnico nam razodeva prav statistika, na katero se je sklicaval Abadon in se sklicujejo tako radi pesimisti, dokazujoč prepad človeške zadruge. Statistika, ta najnovejša veda, ki je dokazala čudovito rednost tako v pojavih prirodnih slu­čajev kakor v činih proste človeške volje, veda, ki kakor pristna fotografija istinsko razkriva vse razmerje človeške zadruge, ne dopuščajoč olepševalnega slikanja ali Potemkinovih vasij; ta statistika nam pač podaja važni nauk, da so bedastoče in zlodejstva ne samo učinki strastij in napak posameznih ljudij, temveč takisto posledice splošnega stanja človeške družbe v dotični dobi. — Toda nuja nam tudi važnejši in tolažilni nauk, da vsak napredek v državnem redu in v splošni omiki, vsaka poboljšava v pridelovanji in v občilih, vsaka nova koristna iznajdba blagodejno in stalno činuje na človeško zadrugo, in to v vseh ozirih in mnogo hitreje in jačje, nego smo pričakovali. Nič ne ostane samično in brez posledic. Ne topi, strašljivi fatalizem, temveč živa, blagodejna poboljšljivost človeške družbe odseva iz matematiško gotovih podatkov statistiške vede. Ta veda nam kaže, da za izboljšanje človeštva ne potrebujemo novih kazenskih prepovedij ali novih verskih zapovedij, temveč jedino napredovanja povsod načete splošne izobrazbe in razumnosti. Sploh nam podaja statistika tolažilno gotovost, da napredujemo z omiko vred, da se človeška zloba manjša, da se lajša gmotna beda nižjih stanov in da se množi splošna materijelna in ideelna imovina.

Vi, mladeniški pesimisti z nazori umirajočih starčkov, poudarjate, da človeštvo hira in da se stara zlasti Evropa. Res se staranju in razpadanju po dovršeni dobi svojega razcvita in svoje moči narodje takisto ne morejo izogniti kakor ne posamezni človek. Tudi duh vsega naroda ali naroda kakor celote nima življenja brez meja. Kadar je doseženo najboljše, mora nam ugajati slabše, ker se vedno poraja novina, in kadar je dospel narod do vrhunca, mora se napotiti nizdolu, ker ne more ostajati; pot nizdolu pa je navadno hitrejši od pota vkreber. Sploh se ne more nobena človeška naprava ali namera izvesti do skrajnih posledic, ker vsega človeškega početja se drži zmota in greh in vsakemu zemeljskemu bitju je že pri postanku vcepljena kal prihodnjega prestanka ... Toda pota božje previdnosti so nezasledna; ako pa jih izkušamo zasledovati, moramo v človeški usodi iskati tudi večne pravice in večne ljubezni božje. Zatorej se nihče ne sme predrzniti do pesimistiške trditve, da je človeštvo že dospelo do poslednje dobe svojega zemljevanja. Koliko tisočletij so {{prelom strani}} po zemlji lomastili ihtijosavri in njih svojat, predno so se pogreznili v kredo! Ti, človek, božja podoba, pa si ne upaš zase pričakovati vsaj toliko tisočletij, kolikor jih je bilo danih tisti golazni in nakazni? Vera te uči, da je po padu prvega človeka minilo štiritisoč let, premer je prišel obetani Spasitelj, da nam odveze prokletstvo izvirnega greha. Ali ne dvojiš o božji pravičnosti in ljubezni, ako pesimistiško trdiš, da bode doba, v kateri se more človeštvo udeleževati duševnega pre­poroda po krščanstvu, krajša, nego je bila doba tožnega čakanja na učlovečbo božjega sinu? Pomisli dalje, koliko narodov še čaka oznanjevalcev božje blagovesti; koliko je še divjakov in samojedov (človekožerov), ki so tudi pozvani k splošni prosveti; koliko je še poravnati očitih zgodovinskih krivic, kako malo je še ljudij na zemlji za te velikanske prostore in kako neizmerno je bogastvo in koliko je živil, katera hrani zemlja, še nenačetih! In ta naša zemlja nam še celo ni znana po vseh rodovitih pokrajinah — kamoli obdelana. Če preudariš vse to, moraš pesimiste zavrniti z upravičeno sodbo, da človeštvo še ni pri kraji, ampak vedno še v prvi dobi svoje zgodovine. Ako smemo vzporejati celotno človeštvo posameznemu človeku in značaju njega dob, onda smemo z drugimi besedami reči, da nas čaka še velika nedogledna mladeniška in moška doba svetne zgodovine, predno se človeštvo jame starati in prepadati v vseh tistih bedah in grehotah, o katerih nam prerokuje Sveto pismo. Potlej stoprav pride »dan Gospodov«, »dan sodbe in povračila«. — »Prvine se raztope, in zemlja zgori z vsemi stvarmi na nji.« In kdaj se to zgodi? »Tistega dneva in tiste ure ne ve nihče, tudi krilatci v nebesih ne, nego jedini Oče.«

Pesimisti prav radi vzporejajo našo dobo upadajoči in medleči dobi rimske države v starem veku. To je neosnovana vzporedba, strašljiva pretirava obrabljenega reka, da se ne zgodi nič novega pod solncem. Prav nezmiselno je, s tistim merilom kakor stare čase meriti tudi popolnoma predrugačeno pozorišče in na vse drugačnih temeljih osnovane položaje sedanje dobe. Stari vek je ječal pod robstvom in malikovalstvom. Sedanji omikani svet ne pozna robstva in ga odpravlja, koderkoli se širi evropska omika. Ta omika prešinja počasi vse in se razteza neustavno. Skoro spoznamo vso zemljo, kjerkoli morejo bivati ljudje, in vsi ljudje bodo deležni omike in napredka. Vedno več zemeljskih zakladov se bode našlo in razkrilo, vedno več površine bode podano pridnim rokam, umno poljedelstvo in obrtnost napredujeta, trgovina se širi, občila med narodi se boljšajo in raztezajo. Povsod je napredek, in njega pridobitkov so deležni vsi omikani narodje. {{prelom strani}} Imovina stoji na temelji dela, varčnosti in pravne varnosti, in ne več kakor nekdaj na plenitvi in vednem strahu pred izgubo. Celo nižji stanovi, ki so stopili na mesto nekdanjih robov in tlačanov, imajo mnogo več potrebščin nego nekdaj in žive ob njih ugodno in pravnovarno kakor še nikoli. Med omikanimi narodi ni več možna splošna lakota, toliko so se izboljšale trgovinske zveze, in toliko bolj zadoščajo občila. Takisto se razvijajo in spopolnjujejo mednarodne zdravstvene naprave, in obvarovani smo tistih strašnih kug starega in srednjega veka. Blaginjo in omiko starega veka so podrli vztočni barbari; tudi tebi se je kazalo, kako so sinovi ostarelega Kitaja v robstvo vkovali moderno Evropo. Kaj takega sedaj ni več možno. Vsa zemlja bode skoro poznana, tudi stari Kitaj se ne bode mogel več zapirati vplivu evropske omike. Naša prosveta, države, osnovane po evropskih načelih pravne varnosti in uredovanega gospodarstva, širijo se čimdalje bolj po vsi zemlji in stopile bodo v pravne mednarodne zveze med seboj. Neosnovan je torej strah, da bi še kdaj barbari porušili ev­ropsko kulturo; nasprotno pa je velik dobiček za vse naše nastopnike, da podedujejo vso našo omiko, vse iznajdbe in tudi vse imovinske pridobitve svojih prednikov. Pomisli poslednjič še krščanstvo! Sedaj kakor nekdaj ima vnetih oznanjevalcev, neustrašenih mučencev in neustavno se širi po vsi zemlji, blažeč srca in kroteč strasti ljudem in narodom ter nudeč vsakemu človeku milote in tolažila, kakeršnih ne vzmore nobeno malikovalstvo, nobeno modroslovstvo in nobeno slepilo Abadonovo ... Ni torej res, da se ne godi nič novega pod solncem, ampak očito je, da napredujemo po stezah vere in nravnosti, omike in slobode kvišku k idealnim zmotrom, in sicer tolikanj, da se kaj takega dosedaj ni zvršilo pri nobenem narodu, kolikor jih pozna zgodovina naše zemlje. —

Ti, sinko majhnega, mehkega naroda, ki si gledal lepo svojo domovino pokrito s šumami in najlepša svoja mesta v podrtinah, ki si videl, kako je umiral poslednji Slovenec, izvestno se bojiš, da se tvoj narod stisne in izpodrine ob splošnem napredovanji večjih narodov, kateri mu ne bodo dopuščali posebnega razvijanja, bojiš se, da se potopi v drugih narodih kakor tvoja Sava v tujem Dunavu! Bojazen tvoja ni upravičena ne pred Bogom ne pred zgodovino človeško. Pred Bogom ne, ker te je ustvaril, ker ti je podaril tvoj lepi jezik in lepo domovino in ti ni odrekel pravic, podeljenih drugim narodom. Božjo pravico imaš torej do življenja, kakor krožijo okolo solnca po svojih tirih veliki in mali planetje in drobni planetoidi. Pred človeško zgodovino ne, ker ni preminil še noben versko in nravstveno {{prelom strani}} krepak narod, kakeršen je izvestno tvoj, dokler je čuval vernost in nravnost, ti svoji najvišji blaginji.

Omika bode blagodejno činjevala tudi v tem pogledu. Po nji se zavemo svoje vrednosti in skupnih koristij z bratovskimi narodi. Samozavest in vera v sebe nas bode jačila in jeklenila pri trnjevem delu in vztrajnem naporu za narodne blaginje. Teh pa se bodemo zvesto oklepali, ker bodo pridobitve našega truda in ne samo milostni darovi. Če smo vsak posebe jeklen značaj, onda smo vsi skupaj nepremagljiva trdnjava. Dokler smo takšni, imamo važno prednost pred večjimi narodi, kateri že dolgo uživajo tiste pravice, za katere se mi še borimo. Mi vztrajamo in smo krepki, dokler delamo v znoji svojega obraza; oni pa razkošno uživajo pripodedovane blaginje, katere jih niso stale truda, in se mehkužijo v brezskrbni varnosti. Omika pa bode vplivala tudi na naše nasprotnike. Spoštovali in uvaževali nas bodo, odkar se spoštujemo sami, in potihnili bodo vsaj nekateri {{prelom strani}} tistih klevetnikov, ki sedaj pljujejo toliko ogrde na nas. Vremena se bodo razjasnila, in končno dospemo tudi mi korakoma do zmotra, katerega nam je zastavila večna pravica in ljubezen.

»Zora puca, bit če dana«! Kažejo se znamenja, da duh bratoljubja in pravice, prešinjen po krščanskih vzorih, zopet veje nad evropskimi {{prelom strani}} državami in da pojemajo časi, ko so se delili narodje in delile dežele po volji zmagovalčevi, ko je preminila marsikatera manjša država, ker je bila večji na poti, in ko se je v jedni in tisti državi večji narod čutil žaljenega na svojem veličastvu in oškodovanega na svoji imovini, ako je tudi manjši narod zahteval svojih prirodnih in pisanih pravic. Ni ga naroda, ki se tako trdno oprijeinlje svoje posesti, in koristi kakor Angličani. Vender glej, prav ta narod spoznava stoletno svojo krivico proti irski deželi; in Angličani, ki nikakor nimajo priimka viteškega naroda, bodo toliko plemeniti, da prej ali slej tudi poravnajo svojo in svojih očakov krivico. To je pravi liberalizem! Vsak važni korak na stezi pravice, pristnega liberalizma in napredka v katerikoli večji evropski državi pa neizogibno vpliva na ostale države, katere niso več kakor nekdaj druga od druge ločene s kitaj­skimi zidovi ... Vedno je bil srdit boj med sebičnimi koristimi in vzvišenimi idejami. Človeška zgodovina je napolnjena s takimi boji, toda kri, prelita v njih, bila je plodonosna za narode kakor rosa za travnike; zakaj za slučaj, za kratke dobe so pač zmagovale sebične koristi, stanovito nadvladale pa so naposled ideje. Tako je zmagala vsaka vzvišena, človeštvo osrečujoča ideja, naj se je tudi morala najprej posvetiti s krvnim krstom ... To je časovni napredek, ki se ne da ustaviti ne s tajitvami ne s topovi; to je zmaga krščanske ljubezni, kateri je vzor »jedna čeda, jeden pastir«. Tako tudi nam nekoč, vender gotovo, nastopi dan narodnega vstajenja, in uresničijo se preroške besede našega Stanka Vraza:

— Opral sem počrnjeno sliko bodočnosti Evrope in tvojega naroda. Teže mi bode oprati tudi tebe. Atom si v človeški množini, ki se vedno poraja in nadomešča, vedno druži in giblje, kakor bi bila večna. Samo atom si. Toda če vrabec ne pade raz streho brez volje božje, onda si tudi ti dokaj vreden za Boga in za človeštvo. Vreden si tem več, ker se je zli duh toliko zanimal zate, da te je otel ne­premišljenega samoumora in da te sedaj vzgaja za posebne peklenske koristi, dasi je pekel po njega trditvi že prenapolnjen. Kakšen je njegov namen, takoj razvidiš, ko presodiva dosledno tvoje napredovanje {{prelom strani}} na stezi pesimizma. Najprej ti pa mora biti do tega, da se odpoveš duhu laži in temote ... —

Predsednik strogo pogleda prišleca. Ta se pa ne da premotiti, nego nadaljuje: — Slavno sodišče izvoli oprostiti, če govorim nemara nespodobno. Tukaj gre za življenje in poštenje dveh oseb, ki sta si {{prelom strani}} svestni svoje nedolžnosti. V takem položaji pa ne moremo vsekdar ohraniti ravnodu.šnosti iri pretehtati vsake besede, predno uide čez zobe. Jaz sem Samorad Veselin. To izpričajo poklicani svedoki, in poznajo me tudi nekateri gospodje porotniki. Obtožba mi je znana. Sinoči sem jo prečital pri gospodu zagovorniku in danes lahko odgovarjam nanjo. Ne tajim, da sem bil tisti usodni večer najprej skrivaj in potlej očito pri ženitovanji, dasi ni v preiskavi čisto nič pojasnjeno, kako sem mogel pred malo urami v Savi utoniti daleč od Pavličevega doma, kako sem prišel skozi zaklenjena vrata na dvorišči med svate in kako sem bil malone v tisti trenutek zopet daleč na svojem domu, kjer so me hoteli prebosti za volkodlaka. Videl sem, kako je vinjeni gospod Pavlič pil črno kavo in kako ga je skoro potem prizadela kap. Opazoval sem vse to prav dobro, zakaj bil sem menda jedini trezni moški izmed vse družbe. Povedati bi mogel celo, iz katere skudelice je Peter Pavlic pil svojo kavo, dasi je pilo črno kavo več gospodov in so bile vse čašice blizu jednake. Toda meni se bode verjelo še menj, nego se je verjelo nedolžni Cvetani. Pojasnila bode pa vse glavna obtežilna priča: Peter Pavličeva sestra. Danes bode govorila čisto resnico, videč mene pred seboj. Izpovedala bode, da je sama v splošni zmedi po Pavličevi smrti iztikala po njega spalni sobi. Tam je našla odprto drobno steklenico s tekočino, katera ji je dišala nekamo sumnjivo. Znane so ji take vonjave, ker pozna nekaj lekarniških tajnostij; saj vari in meša zdravila, kadar se nje mož, ki je lekarničar, kratkočasi na lovu. S strupenim vonjem vred so ji v glavo šinile tudi strupene misli, katere ji je zdajci zanetil pohlep po ostalini Pavličevi. Ta žena se je potlej pritihotapila k čašicam, iz katerih so svatje pili črno kavo, in izmed njih je vzela nekovo čašo, v kateri je bilo še nekaj kave in neraztopljenega sladkorja. Vlila je vmes nekaj kapljic tistega nazvistrupa ter v varno skrivališče spravila to brozgo in tikvico najdene tekočine. Tako je bilo iztaknjeno otrovalo. Poiskati je bilo še podajnika tistega otrovala. Za tega sem bil jaz najpripravnejša oseba, ker se bavim s kemijo kakor malokdo, in ker so me sploh imeli za Cvetaninega zaročenca do malo dnij pred nje poroko s Petrom Pavličem. To se je zlobni ženski tudi posrečilo. Tisti večer mi je umrla mati. Gospa jo je šla jutrodan kropit, saj sta bili nekdaj znanki. Prišla je pri tej priliki v mojo delavno sobo in si tam utrgala kos nekega mojega načrta, ko ji nihče ni gledal pod prste. V tisti kos mojega črteža je potlej zavila tikvico dozdevnega strupa v skrivališči na Cvetaninem domu, ker ondu ji tudi nihče ni gledal pod prste. Ko je bilo tako vse v redu, poslala je blaga gospa svojega {{prelom strani}} moža k sodišču, zakaj v svoji rahločutnosti ni hotela sama ovaditi svoje jetrve. Sodni navod je takoj dospel na lice zločinstva, in vse se je ujemalo z ovadbo, ker je pri hišni preiskavi posredovala rahločutna gospa. Sedaj se pa še boij ujema, odkar je Cvetana, po duševnih mukah omamljena, naposled obstala vse, kar so ji pokladali na jezik ... Kar sem si drznil razodeti slavnemu sodišču, potrdi ta priča do pičice, dasi dobro ve, da s tem obtoži sama sebe. —

— Ko sem videla mrtvega brata pred seboj, pokalo mi je srce od žalosti, da ne bodem ničesar dedovala za njim. Ta žalost me je tolikanj omamila, da sem se udala hudobnemu naklepu in si ohranila srčnost za njega zvršitev. Seveda me je pekla vest, ko sem cula, da gre Cvetani za glavo; vender svoje ovadbe nisem popravila, zakaj bala sem se, da pridem potlej sama v ječo in da mi splava tridesettisoč gotove dedovine po vodi, če povem resnico. Včeraj me je posetil neznan gospod in zahteval z menoj govoriti tajno reč. Povedal je ves dogodek nadrobno, kakor se je res vršil. Vse sem tajila, ali mož me je motril tako strogo in presunljivo, da sem naposled pri­znala vso resnico. Mož de nato ravnodušno: — Za svojim bratom pričakujete dedovine tridesettisoč forintov. Toliko je pač ne bode, ker pri vsaki dedovini nekaj odleti. Vender vam takoj odštejem tridesettisoč in povrhu še desettisoč; to pa s tem pogojem, da jutri pri završni obravnavi govorite o Cvetani čisto resnico. To storite tem gotoveje, ker se sicer z menoj vred proti vam oglasi še drug svedok, kateri vam je dosedaj tako neznan kakor jaz. Ta veljak ve vso dogodbo popolnoma in tudi skrivaj posluša najin pogovor. — Mož mi je naštel obljubljeno vsoto in odšel, ne vem kam. Tako se je v meni zopet obudila poštena vest, in danes govorim čisto resnico. Cvetana je popolnoma nedolžna. Samo jaz sem delala krivico v svoji slepoti. Z menoj, šibko, grehu podvrženo žensko, pa ravnajte usmiljeno! Kolikor {{prelom strani}} me pa kaznujete, glave mi ne vzamete, in naposled mi vender ostane podarovanih štiridesettisoč forintov. —

— Izvoli mi slavno sodišče oprostiti toliko predrznost, da sem na način, kakeršnega kazenski postopni k ne pozna, dokazal resničnost svoje trditve. Gospod porotnik ob moji desnici je použil požirek tistega strupa, ki se je našel v spalnici gospoda Petra Pavlica in v ostankih črne kave; gospod zagovornik je izpil tisti strup, katerega Sem danes predložil slavnemu sodišču. Nijednega gospoda ni zadela usoda Pavličeva; temveč oba izvestno potrdita, da po tem požirku {{prelom strani}} ne čutita nikakove bolesti ali slabosti, pač pa dobrodejno oživljanje. Spoštljivo prosim, naj tudi veščaki pokusijo oba ta leka, da bode dokaz še sijajnejši. Tudi vi, častiti gospod predsednik, račite pokusiti to vodico in takoj bodete izvolili čutiti, kako jačilno in mladilno deluje na živce. —

To mnenje preseneti sodnike in poslušalce. Nato se oglasi odvetnik, rekoč: — Preiskava se je zvršila tako strogo in pravilno, da bi se prej smelo dvojiti, ali je gospa, danes sedeča na zatožni klopi, tista, katera je bila privedena v preiskovalni zapor, negoli izreči mnenje, da je strup, kateri se je danes gospodom strokovnjakom podal v presojo, drugačen od onega, kateri je bil zasežen v Pavličevi hiši. Glede na tisti dozdevni strup je izključena vsaka sumnja; in kakor zagovornik iskreno pomilujem, da sta si veščaka tako nedopustno olahkotila težavni svoj nalog, ako se ga račita iznebiti tako, da zanikujeta, česar poleg sodnih listin ni smeti zanikavati. Nisem kemik in prirodoslovec, vender naj izrečem iskreno svoje priznanje kemijskemu znanstvu in izkušenosti gospoda Veselina; zakaj že sinoči me je opo­zoril, kakšno sodbo izreko veščaki, zavedajoči se domnevane svoje nezmotnosti. Razodel mi je gospod Veselin, da je bilo leku, najdenemu pri Pavličevih, primešano vonjavo eteriško olje. To pa je sčasoma izpuhtelo, ker je bila steklenica večkrat odmašena, sicer pa zamašena z navadno pluto in ne, kakor bi moralo biti, s steklenim zatikom, kakeršen je bil prej na steklenici. Izročil mi je na tem listu ime tistega parfema in v tej stekleničici tudi nekaj njegovih kapljic. Tri kapljice naj se kanejo med lek, in takoj zadobi prvotno vonjavo, slično pruski kislini, in prejšnji grenkasti ukus. List in parfem podajam slavnemu sodišču ter prosim, da se zločinstva sumnjiva tekočina iz nova preišče po drugih veščakih, ker dosedanjim je bila nje sestavina prenova. Dovoli naj se tudi, da pri tej preiskavi sodeluje obtoženi gospod Veselin, izumitelj tega leka. Končno naj še opomnim, damsemda {{prelom strani}} sem na tem mestu pred slavnim sodiščem izpil ta lek, popolnoma uverjen, da ni strupen, in da proti možnemu otrovanju nisem rabil nobenega pomočka. Gospoda veščaka mi morata sama potrditi, da bi sedaj ne stal na tem mestu zdrav in trden, ako bi bila v steklenici, iz katere sem pil, pruska kislina; in da proti tako silnemu in naglemu otrovalu ni nasprotnega strupa, ki bi me takoj raztroval. Moja zagovorniška gorečnost pa tudi ni tako strmoglavasta, da bi, braneč tuje življenje, zaigraval svoje. —

— Sanjavi duh, ki te je ravnokar nadlegoval, sličen je prav tebi. Ti si gledal površino svoje domovine za poznih stoletij in tratil dragi čas, brezosnovno motreč novo državo azijskih rodov, ki nekoč ustrahujejo grehotno Evropo. Za kazen te nepremišljene radovednosti si videl okameneli kip najpodlejšega človeka, in ta je pravnuk tvojih pravnukov. Tvoj svarilec pa ti je polnil ušesa s trditvami, da svet napreduje in da bodo nastopna stoletja blažja in srečnejša od sedanjega. {{prelom strani}} Pokazati sevčda ni mogel ničesar, dasi je trdil, ka je jakši od mene. Toda še toliko ni imel oblasti kakor moj Plahtalič in tisti genij Velike Azije, ki sta ti svoje trditve kolikor toliko dokazovala z živimi podobami. Čudaka sta ti in tvoj svarilec. Evropske omike napredek ali pogibelj v poznih stoletjih vama je tolikanj segel do srca; tvoja blagost, tebi najbližja stvar, pa te ni zanimala prav nič, in pridobil nisi niti nauka niti koristi, odkar si se iznebil telesne teže. Ta tvoj svarilec te ni obogatil še za jedno idejo ali izkušnjo ne, samo od mene te je odvračal, vedel pa ni, kdo me bode potlej nadomeščal ... Ne misli, da te hočem trpinčiti, ako ti predočujem vsoto tvojih dosedanjih bedastih činov, ali — kakor človek pravi tako lažnjivo kakor blagorečno - sedanjo tvojo usodo. Nečem ti očitati, kar se ne da popraviti; ampak poučiti te moram o tem, kar ti bode na razvalinah minulosti v srečo za prihodnje dni; obuditi moram v tebi zanimanje za tvojo osebo samo. Ti pa odloči, kaj ti bolj hasne, ali moj pozitivni nauk ali tistega sanjača negativno svarilo ...

Nekdaj se je malo potrebovalo za človeško blaženost. Človek je bil blažen, če ni ničesar zahteval od sreče, če je izmed človeških potreb poznal samo prirodne in nujne, če je krotil svoje želje in se vedno ravnal po tem, da življenje ni uživanje, ampak vedno pripravljanje na neizogibno smrt. Dolgočasna blaženost, ki je zgolj negacija, vedno zatajevanje samega sebe! In ako bi vsi živeli po Prešernovem reku: »De srečin je le ta, kdor z Bogomilo up srčče unstran groba v persih hrani«, skoro bi izginil ves človeški rod in nadzemeljski duhovi bi morali pogrešati zabave s tragikomedijo, ki se igra na odru človeške zgodovine. Takove starokopitne teorije o človeški blaženosti so bile morebiti na srci tvojemu svarilnemu duhu, ko te je odvračal od mene. Toda človeška blagost v sedanji dobi splošnega napredka in procvita zahteva nekaj več in vsaj nekaj pozitivnega in bistvenega. Odpreti ti hočem oči, kako ti je doseči tako istinsko blaženost. Ti pa sodi in potlej odloči ... Temelji tvoje blagosti, kakor vsega tvojega bitja, ti so osebni in zunanji. Osebni temelj si ti sam, ves, kar te je: »Zdrava duša v zdravem telesi.« To je najvišja blagost na zemlji, ki daleč preseza vse druge dobrine. Jaz in moji duhovi ti bodo v tem neprecenljivo koristni. Mi poznamo boljše leke za brambo proti smrti nego tvoj Rudovar; branili te bodemo bolečin in opasnih slučajev ter negovali tvoj život, da ti nekoč v poznih letih smrt ne bode jadna ločitev od sveta, ampak brezbolesten prestanek življenja. Mi ti bodemo takisto bistrili duha, odpirali vire modrosti, kakeršnih ne poda človeška knjiga in izkušnja, in te naslajali z zabavami, katerih ne zasledujeta {{prelom strani}} stud in žal, to je z zabavami vede in spoznave. Tako bodeš resnično blažen. Zadoščal bodeš samemu sebi, in tvoje duševno ob­zorje bode gorostasno vzvišeno nad težnjami in marnjami povprečnih človeških hodničnjakov in krtinoplezalčkov ... Zunanji temelj tvoje blaženosti je vse, kar je zunaj tebe, s čimer moreš vladati in razpolagati: to je tvoja imovina in zlasti denar. Človek ima veliko potreb; tebi je odkazano življenje med svojci, med omikanimi ljudmi, in njih šegam, celo predsodkom se ne moreš odtegniti. Ako sedaj po Dijogenovem vzgledu iščeš modrijanske svoje blaženosti v sodu brez dna in ljudij, vrednih tvoje družbe, s svetilko za belega dne, gotovo te vtaknejo v najbližjo blaznico. Dobavljati si moraš vse potrebščine za svoj život, za obitelj, za zahtevke svojega stanu, za navadni blišč, za prijetnost in ugodnost. Za to vse potrebuješ denarja. Samo denar se more vsekdar izpremeniti v predmet tvojih raznih potrebščin, ki se vedno menjavajo. Denar rabi za vse potrebe in je torej najboljše blago, dobrina sama na sebi. Bogastvo ti je zaščitje proti bedi in nezgodam, ki prete od vseh stranij, in proti težavam starosti, ko jame pešati duševni kapital. Kdor je ubog, mora neusmiljeno čutiti »trojno gorje« pesnika Simona Jenka; bogatin pa je prost vseobče človeške tlake. Vsako jutro sme reči: »Ta dan je moj, gospodar sem svojih močij in vrlin ter smem slobodno javljati svoje misli in svoje prepričanje.« No, moji duhovi so ti tudi v tem oziru prevažni pomočniki. Res imaš že nekaj imovine in tudi nekaj ved, ki ti pridobivajo bogastvo. Ali to vse je malenkost proti temu, kar ti bodo sipali moji duhovi v naročaj. Napotili te bodo na plodonosne iznajdbe; pri podjetjih, kjer gre za velike imovinske vsote, nareko ti, kdaj je denar vtekniti in kdaj umekniti, odpro ti bogate žile premoga in dragih kovin v zemeljskem drobu in razkrijo ti zaklade, nakopičene iz davnih časov. Tako bode osebna tvoja blaženost ojačena in obstražena z velikim bogastvom ... To oboje bi zadoščalo za blaženo življenje; vender človeška nrav, ali pravše, slabost, zahteva še nečesa več: nekaj prav za prav nepotrebnega in celo cesto kvarnega. Saj veš, kako se vsakdo v srci veseli tuje hvale, najsi ni zaslužena; in kako ga peče tuja graja, najsi je upravičena. Opazoval si že, kako je marsikdo žrtvoval velik del svoje osebne udobnosti in slobode in velik kos svojega imetka jedino zato, da si je pridobil priznavo in odliko — nestalno, izpremembno sodbo — drugih ljudij cesto malovrednih vrstnikov. Ta nepotrebna potrebščina je čast in slava, da ne govorim o poštenji. Zakaj poštenost ima vsak človek, vsakdo jo do cela priznava vsakomur, in paziti je samo na to, da je ne izgubiš ali prevrneš vsramotov {{prelom strani}} sramoto z nepoštenim dejanjem. Čast in slava je nekaj posebnega — v resnici nečimerna reč, vender glavno živilo prirodnemu človeškemu svojstvu gizdavosti, oholosti in napuha. Saj celo tisti ni brez napuha, kdor se ponaša s ponižnostjo ali z zaničevanjem ljudske hvale. Bolj brezpameten nego blažen je res, kdor svoje blaženosti ne išče v sebi, nego zunaj sebe in kogar bolj osrečuje ljudsko mnenje nego zavest svoje vrednosti; zlasti če pomisliš, kako neosnovano je cesto ljudsko mnenje, kako narejajo tako mnenje cesto bedaki in podli značaji in kako rado in brez dokazov se verjame vsaka ogrda tvoje osebe, dočim se mora vsaka tvoja vrlina strogo dokazati, premer jo verja­memo. Vender, tudi to brezpametno svojstvo se mora utolažiti, da je človek srečen! ... Čast: visoko dostojanstvo, imenitni naslov, red ali križec na prsih, to vse veljavi moža, to blesti v očeh velike množice, katera sodi, da je res odličnjak, kdor je odlikovan. In ta množica nikoli ne vpraša, kako mrzlo ali toplo srce ti bije v odlikovanih prsih in kako podle misli ti lazijo v ponosni glavi. Sosebno redovi so izvrstna iznajdba vpričo starih časov, ko so se zasluge plačevale in usluge darovale s težkim, suhim zlatom in velikimi graščinami. Tudi do teh raznih častij ti odpro moji duhovi razna pota. Bogastvo, katero ti bode dano, častno je že samo na sebi in za plezanje kvišku prikladnejše nego velike duševne zmožnosti. Z velikim bogastvom se utegneš pridružiti denarstvenim mogotcem, delovati z denarno silo in vplivati na narode in njih vlade po načinih, kakeršne uporabljajo takovi denarstveniki, in celo po bolj prekanjenih, kakeršnih te nauče moji duhovi. Vedno še velja rimskega Juvenala slovo: »Dat veniam corvis, vexat censura columbas«; vedno še leži svet na tleh pred zlatim teletom kakor v starodavni dobi, in v priznanje tega malikovanja ti bodo naslovi, odlike, celo plemstvo, ne da bi trebalo, da se pojudiš. Ako te bode mikalo, udaš se tudi državniški umetnosti. Ondu ti bode poleg bogastva pomagalo tudi to, da nisi veleum. Mož visokih duševnih zmožnostij je premalo gladek, presamosvoj. Jednako zmožni ga črtijo kakor tekmeca in ga tudi izpodrivajo z neplemenitimi pomočki. Menj zmožni ga zavidajo, ker se boje preziranja; in velika duševna zmožnost jim je predrznost, ki se mora zavračati. S sijem bogastva, s prijatelji, katere ti pridobiva tvoje zlato, z laskavo priljudnostjo, ki stane samo prazne besede, in z oskromnostjo, ki prikriva tvoje duševne zmožnosti, lahko splezaš do časti in dostojanstva velikega, vplivnega moža; in če zatajiš ideale svoje mladosti ter prirodno ljubezen do svojega jezika in naroda, hvaljen bodeš kakor razsvetljen vzornik; zakaj vzpel si se do višjega človečanskega obzorja in očistil {{prelom strani}} svoje mišljenje od tesnosrčnega neplodnega sanjarstva. Če bodeš parlamentarec, nauče te moji duhovi govoriti dvojnoumno, da bode prav na dve strani, in brezbarveno, da bode najbolj prav tebi; in če bodeš visok državnik, narekovali ti bodo breznaglasne in nejasne govorice, s katerimi bodeš odeval svoje misli, in na jezik ti polože o pravi priliki diplomatiški dovtip, ki se izpremeni v »krilat rek«, ako bode hladilen kakor limonada in ne žgoč kakor blisek iz ust veleumovih ... Kdor ima čast, želi si tudi slave. Slava biva visoko nad častjo in se pridobiva jedino s čini, ki se ne pričakujejo od navadnega povprečnega človeka. Poštenje in časti ti prestanejo s smrtjo, slavo pa smemo imenovati nesmrtno, in najdlje traja slava, katero dosežeš stoprav po smrti. Nahaja se pa tudi puhla slava, in res je, kar je dejal modrijan, da je marsikdo slaven, dočim je zaslužil drug, da bi bil slaven. In res je, kar je rekel drug modrijan: »V svetišči slave bivajo nekateri mrtvi, ki niso bili notri, dokler so živeli, in nekateri živi, katere pa največ iz svetišča odneso, kadar so umrli.« Slavo pridobiš z izrednimi čini in z izrednimi umotvori. Pri obeh pridobitvah so ti moji duhovi na razpolago. Velikanske dobrodelne ustanove, epohalne iznajdbe, na primer živeža, kakeršnega si videl v novi evropski državi, ali cenega kuriva od vode ali od ujetih solnčnih žarkov, ali iznajdba stroja, s katerim se v vojskah ljudje pokončujejo grmadoma, najdba nove prirodne sile: to vse so slavni čini. S takimi čini najprej dospeš do slave, ker vsakdo lahko spozna njih dobroto in veličavo. Se v življenji se ti ovije lovorika okolo čela in postavi bronast spomenik; dasi je tak spomenik kočljiva reč. Zavisten kritik nemara poreče, da si spomenik sam plačal, ali pa, da so ljudje zatorej tako hiteli s spomenikom za tvojega življenja, ker so se bali, da ga ne dobiš po smrti. Zate je taka slava, katero čutiš že v življenji, boljša; nekaj imaš od nje. Vender višja je slava iz slavnih umotvorov. Prva slava počasi gine. Tvoja ustanova ostane, tvoja najdba ali iznajdba bode še imovina in dobiček vseh ljudij; ustanovitelj in izumitelj pa se pozabi, ako imena ne ohrani zgodovina. Druga slava pa živi, dokler je ohranjen slavni umotvor, kakor na primer sinje Homer še danes, dasi ni go tovo, ali je sploh kdaj živel. Taka slava doleti samo genijalno glavo, kakeršne nimaš. Tudi moji duhovi niso umetniki, ker umetnost je zgolj človeška last; tudi niso modroslovci, ker svoje praktične modrosti, katera je nadčloveška, ne morejo urediti v sostav, kakeršen bi prijal človeškemu razumu. Vender ti pomorejo tudi k tej najvišji, neumrjoči slavi. Moji duhovi poznajo slovstva vseh jezikov in narodov. V jezikih, menj znanih še omikancem, v pozabljenih knjigah, v plevah neslavnih {{prelom strani}} pisateljev ti poiščejo izborne, visoke misli. Te misli, davno povedane, toda za omikano Evropo nove, bodo tvoji izvirniki. Taka zlata zrna bodo moji duhovi razbrali, nanizali, razklepili na dolgo in široko, kakor se sploh ravna z zlatom, in okrasili z divnim reklom in zlogom. Saj veš, da je glavna reč, kako kaj poveš, in ne, kaj poveš ... Tvoje delo izide kar v dveh, treh jezicih. Moji duhovi bodo zatrobili slavospev, moji kritiki bodo prevpili zavidljivce, ki nalašč hvalisajo slabe umotvore, da zatemnjujejo resnično dobre, tako zvani omikani krogi, ki največ mislijo po tujih razlogih, in zlasti tisti knjižji molji, ki čitajo vedno in toliko preveč, da ne morejo nikoli prebaviti književne svoje hrane, strmeli bodo o izvirnosti in globini tvojih mislij in o krasnem, plemenitem jeziku, s katerim se dičijo. Tako bodeš zvečer legel spat, in ko jutrodan vstaneš, onda si slaven veleumnik! Nič ne de, ako pozneje, želeč prekositi samega sebe, spišeš kaj slabšega ali prav slabega. Kadar je tvoja slava ukoreninjena v ljudskem mnenji, nihče ne bode tako predrzen, da bi, trgajoč tebi lovorov venec raz čelo, izpostavljal samega sebe kamenjanju tvojih hvalilcev. Potomci bodo sicer bolj nepristranski sodniki od naših vrstnikov, in nekoč po tvoji smrti utegne vstati strog učenjak, ki neovržno dokaže, da si posnemal srako, ki se je šopirila s pavjim perjem; ali tudi to nič ne de. Spal bodeš tedaj pod hladno gomilo, in najsi na nji za­namci razgrajajo še toliko, tebe ne predramijo ... Tako ti podelim zdravje telesa, modrost in učenost, neizčrpno bogastvo, sijajne časti in večno slavo: vse najvišje blagosti človeške. Povrhu ti dovolim zopet piti vode in se odrečem tistim štirim uram tvojega spanja. Ti mi za vse to ne oddaš ničesar, samo svečano mi še zatrdiš, da ne bodeš več poslušal tistega sanjavega duha, ki je hotel razrušiti najino združbo. To novo pogodbo bodeva dogovorila in svečano potrdila, kadar bodeš zopet cel in svoj duh v svojem telesi. Sedaj ti je pa na voljo dano trezno premišljati, predno se odločiš; zakaj jaz ne silim, celo niti ne prigovarjam ... Vem, nekaj te ustavlja, da bi segel po mojih darovih. To so malenkosti; žal, prav ob malenkostih se cesto spotikajo vzvišene težnje. Tvoje malenkosti so prirodna ljubezen do naroda in slučajna ljubezen do Cvetane; zgolj ljubezen, katera je najhujša nasprotnica blaženosti vsakega zemljana. Vsaka ljubezen je neopravična žrtva človekovih koristij, tako tudi narodna. Svoj narod, svoj jezik ljubiš z vsem idealnim ognjem, in kaj ti vrača narod za to ljubezen, najsi je požrtvovalna? Nemara ne več nego z žalnimi izkušnjami pridobljenega dokaza, da so vse človeške zveze realne in da vse teže za gmotnimi koristimi. Sebi najbližji, najpotrebnejši, jedino {{prelom strani}} zvesti pomočnik si vedno ti sam, in zatorej si sam sebi vedno več vreden nego vsi tvoji slučajni rojaki. Čemu torej ta gorečnost do jednega samega naroda? Ako si to ljubezen ohladiš v srci, bodo te nekaterniki, namreč zavedni narodnjaki, pač grajali in celo zaničevali; vender, če si visok dostojanstvenik in bogatin, zaničevanje tvojih ro jakov ne bode sezalo gori do čaščenja tvojih hvalilcev in do vpliva tvojih prijateljev. Ako ti je pa taka nižavna mržnja nekaterih narodnjakov venderle menj prijetna nego njih hvala, onda si tudi lahko pomagaš. Dočim se leskečeš v visokosti in v odlikah, čuti se narod samega sebe čaščenega, da ima takovega sina, ako se le o posebnih prilikah — nikar ne prečesto — milostno ozreš na svoje rojake in jim oprezno podariš drobtinico z bogate mize svoje. Tvoji rojaki, dobre duše, zapojo ti takoj slavospev iz radostno iznenadejanih src, in njih hvaležnost visoko prekosi tvojo dobrotnost. Tako moreš, ne ponižavši sebe, doseči z majhnimi pomočki velik uspeh pri svojih rojakih. In ljubezen do Cvetane? Bodisi. Zenstvo je lepo, ali posamezne ženske so venoče cvetice. Imej Cvetano; ljubi jo tako idealno, kakor še noben pesnik ni opeval ljubezni; vender se ne bodeš mogel izogniti spoznanju, da Cvetana ni ideal, ampak ženska. Kadar se je naveličaš, kadar ti bode na poti v tvojih težnjah do časti in slave, onda ti tudi pomorejo moji duhovi, in to po imenitnih vzgledih tako, da se zakonu ohrani vsa čast, tebi pa vsa prostost v tvojem delovanji. — Ko govorim baš o Cvetani, naj ti povem, da se bode jutrodan odločevala nje usoda. Ščitil in branil jo bodem pri končni obravnavi, kakor imava besedo. Vem, da bi ti po tolikem času zopet rad videl Cvetano, in tega veselja ti ne morem odreči. Utegneš pa pri obravnavi učiniti tako bedastočo, da razdereš ves moj trud. Zatorej naredim tako, da bodeš Cvetano sicer gledal z lica v lice, da bodeš čul in videl vse, kar se bode godilo, da se pa sam ne bodeš mogel ne geniti ne oglasiti, dokler ni obravnava zvršena. Tako mora biti, da je v prid tebi in Cvetani. —