Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m dovoljenje
Brez povzetka urejanja
Vrstica 25:
Sedanje ljubljansko močvirje je bilo v najstarejši
dobi veliko, a plitko jezero. Do rimskih časov pa se
je bilo že toliko posušilo, da so Rimljani mogli delatiže ceste čézenj. Po najglobokejšem delu močvirjevemse je leno zvijala Ljubljanica z neštevilnimi ovinkimed Vrhniko in Ljubljano, kakor teko vse take rekein potoki, katerim je le prav malo strmca. Kačastose zvijajo sem in tje po mehkih travnikih, dokler nepride človek ter jim z lopato v roki ne odreže in odmeriravnega teka. Taka je bila tudi z Ljubljanico,kateri so najbrž Rimljani prvikrat uravnali tek, zakajvse kaže, da sedanji tek Ljubljanice po močvirju ni naravna vodna žila, ampak s človeško pridnostjo narejen {{prelom strani}} prekop.<ref> Rutar v »Mittheilungen des Musealvereines« 1892, p. 66. Pis.</ref> Navportus, sedanja Vrhnika, in Emona,
sedanja Ljubljana, sta bila že v prvem stoletju po
Kristovem rojstvu živahna in bogata trgovska kraja,
Vrstica 54:
svoje, če tudi gledé na obrambo zelo ugodne lege.
Gotovo ni samo gol slučaj, ampak ima stvar svoje
tehtne vzroke, da se nanaša jedno najstarejših poročil, ki jih imamo o Ljubljani, ravno na ljubljanske čolnarje. Poroča se namreč, da so leta 1092., meseca majnika, priredili mestni očetje ljubljanskim čolnarjem neko čolnarsko tekmo na Ljubljanici ter obljubili troje daril: tovor Vipavca, tri vatle sukna in par nogovic. Za prvo darilo sta se potegovala po dva in dva čolnarja v majhnih čolnih z dvema in dvema veslačema. Čolnar, ki se je potegoval za prvo darilo, je moral, na rivcu svojega čolna stoječ, z dolgim drogom v roki {{prelom strani}} pahniti svojega nasprotnika v vodo. Darilo je dobil tisti, ki je do zadnjega vztrajal. Za drugo in tretje
darilo pa so se skušali v veslanju. Za darilo namenjeno sukno in nogovice so visele iznad najstarejšega mostu ljubljanskega, iznad sedanjega Hradeckega mostu. Kdor je prvi priveslal do njih, tistega so bile.<ref>Valvasor XI. 685. Pis.</ref>
 
Vrstica 78:
Po političnih in sodskih uredbah srednjega veka je
imel vsak stan svojo gosposko in vsak svoje sodišče,
gospoda svojo in meščan svojo. Posvetne gospode gosposka {{prelom strani}} je bila deželno glavarstvo(Landeshauptmannschaft), meščanov gosposka pa mestni magistrat kot prva instanca, kot druga pa vicedom.<ref>Vsaka dežela je imela svojega vicedoma; izbral si ga je deželni knez iz števila najodličnejših plemenitaških rodovin v deželi.
V prvi vrsti so bili vicedomu v varstvo in skrb priporočeni vsi knezovi dohodki, posebno dohodki iz obilih knezovih posestev; zraven tega je bila jedna najimenitnejših njih dolžnosti ta, da so branili in varovali meščane proti nasilstvu plemenitažev. Vicedom
je bil po tem takem meščanom najvišja gosposka. Komur se je zdelo, da so mu mestni očetje storili kakršnokoli krivico, obrnil se je do vicedoma, prvega cesarjevega služabnika v deželi. Pis.</ref>
Vrstica 102:
 
Vožnja po Ljubljanici je bila tako važna, da so
si jo deželni knezi pridržali sami sebi ter jo napravili za nekak monopol. Imeli so na Ljubljanici svoje in sicer jako velike ladije, katere so proti dogovorjeni plači in odškodnini prepustili ljubljanskim čolnarjem, da so vozili ž njimi v prvi vrsti cesarsko (unser Camerguet), zraven tega pa seveda tudi drugo blago. {{prelom strani}} Leta 1527. se je vozilo po Ljubljanici devet takih ladij, in cesar Ferdinand I. je to leto ljubljanskim čolnarjem obljubil, da ne bo dal nikoli napraviti še več ladij ali k večjemu še deseto, toda le tedaj, ako čolnarji z dotedanjimi devetimi ne bodo mogli zmagovati prometa; pa še to deseto ladijo je obljubil dati le jednemu izmed devetih čolnarjev, ki je imel že jedno
ladijo. To le z besedo dano obljubo jim je zatrdil na
njih prošnjo leta 1535. še s posebnim pismom.<ref>Listina v Rudolfinu. Pis.</ref>
Vrstica 124:
 
Stvar je šla dolgo pot. Tudi ob tej priliki vidimo,
da so bili čolnarji izvzet stan in naravnost deželnemu {{prelom strani}} knezu podložni. Odgovor na to prošnjo je šel
namreč skozi roke deželnega glavarja barona Lamberga.
Kameralni svetnik Dolenje Avstrije je odvrnil,
Vrstica 158:
 
Leta 1564. se je prigodila velikim čolnarjem prav
neprijetna stvar. Ker se namreč niso držali predpisov, {{prelom strani}}
izdanih za vožnjo po Ljubljanici, preklical je cesar Ferdinand I. dne 24. aprila l. 1564. vse njih pravice ter
prodal ljubljanskemu magistratu vseh devet ladij. Magistrat
Vrstica 189:
ne bo srečno privozil do Ljubljane. A Lovre Gabrin
jih ni poslušal ter z ladijo odrinil po noči z Vrhnike
(mali čolnarji so brodarili samo po noči, toda zakaj, {{prelom strani}} ne vem povedati). Noč pa je bila temna in deževna.
Ko je Gabrin priveslal do Podpeči, do prve postaje od
Vrhnike, ustavil je čolnič ter ga privezal h kraju;
Vrstica 228:
celih deset let ni prišlo toliko, da bi dve ladiji ne zadostovali, potem si moramo te ladije misliti pač vsekako
nenavadno velike.
{{prelom strani}}
 
Srečen slučaj nam je ohranil jedno takih ladij.
Našli so jo leta 1890. na Kozlerjevem posestvu globoko
Vrstica 254:
ne samo zato, ker se vesla, ampak ker leze ta reka
tako počasi, da skoraj opaziti ni, ali stoji ali teče.
Vendar je 3, 4, 5 in še celo 6 sežnjev globoka. Po {{prelom strani}}
obeh bregovih stoje jako veliki hrasti ter zakrivajo
vodo tako prijazno, da se po leti prav prijetno v senci
Vrstica 293:
 
Ob Valvasorjevem času je bilo vseh velikih čolnarjev
s hlapci vred okoli 50, torej nekaj več, kakor {{prelom strani}} jih je bilo za 7 ladij treba, kar je seveda moralo biti;
tisti, ki so bili odveč, so nadomeščali obolele, ali pa
one, ki jih je dacar zapodil iz službe.
Vrstica 319:
 
Ljubljanica pa ni bila samo imenitna vozna cesta,
ampak je bila za Ljubljančane tudi jedno najprijetnejših {{prelom strani}}
zabavišč, posebno po leti. Po večerji so se vozili po njej
za veselje ter godli in prepevali. Ob Valvasorjevem
Vrstica 360:
in mestna. Ta je bila zelena, na nje špičasti strehi je
držal v krempljih lep orel grb ljubljanskega mesta.
{{prelom strani}}
 
Bogastvu in krasoti ladij primerno so bili opravljeni
tudi veslači, v oblekah avstrijskih barv, belo in
Vrstica 402:
trlo voznikov od blizu in daleč. Po vsem Kranjskem
je zagibalo veselo in čvrsto življenje; zaslužka je bilo
na cestah in ob cestah povsod dosti. To je bil tisti {{prelom strani}} čas, ko so se začeli ob velikih cestah zidati hlevi,
toliki, da graščine niso imele takih.
 
Vrstica 430:
Ker se je čolnarjem tako zelo krčil zaslužek,
delali so na to, da bi jih bilo kar največ malo. Po
zadružnih pravilih je bilo sicer število čolnarjev določeno, a če je kdo njih umrl, zadruga ni izpolnila njegovega mesta z novim čolnarjem, ampak ga pustila najrajša praznega; dejala je, da je še za ostale premalo {{prelom strani}}
dela in zaslužka. Mnogokrat so nastale zavoljo tega
med čolnarji prav hudi prepiri, katere je moral magistrat
Vrstica 466:
Nove ceste so požrle čolnarjem veliko zaslužka,
a prišli so zánje še hujši časi. Celo hud udarec jih je
doletel dne 24. januarja l. 1787., ko je dal cesar Jožef II. razglasiti, da so zastareli čolnarski privilegiji javnemu prometu v škodo, in jih je zato preklical. S tem ukazom je bila čolnarska zadruga razpuščena in nekdanji dobri {{prelom strani}} čolnarski zaslužek popolnoma uničen. Preplašeni čolnarji so brž primerno zahtevam tedanjega časa predelali
svoja pravila ter jih predložili magistratu, da jih potrdi.
A ta jih je odklonil, češ, da so vse zadruge po
Vrstica 506:
 
Malih čolnarjev je bilo takrat 37; njih imena so
ohranjena in v Trnovem pa Krakovem deloma še danes {{prelom strani}}
znana ali pa so bila vsaj še pred ne dolgim časom. Od
teh jih je imelo šest ime Komar, štirje Žorga in Učak,
Vrstica 547:
ne vzprejmi več v zadrugo, ker je vsled onega
cesarjevega ukaza ni več.
{{prelom strani}}
 
Ker je čolnaril odslej, kdor je hotel, služili so si
čolnarji svoj kruh le še z nakladanjem in skladanjem
Vrstica 588:
čolnarjem ni treba, naj torej le-ti tudi ne vozijo po
Ljubljanici skozi mesto. A ta ugovor ni veljal; namesto
da bi jim ustregla, očitala jim je marveč gosposka ob {{prelom strani}}
tej priliki njih veliko brezbrižnost in lenobo, kar se
tiče ponočne straže.
Vrstica 623:
pri višji gosposki, pri okrožnem uradu, ki je pozval
mestne očete na zagovor, češ, da imajo vendar čolnarji
z Iga in iz Loke že od nekdaj pravico voziti po vsej {{prelom strani}}
Ljubljanici. Magistrat je odgovoril, da ne more vseh
kmetov poznati, so li res z Iga in iz Loke ali ne, in
Vrstica 650:
s kavarnarjem Castagnom. To po novih naredbah vkljub
čolnarski zadrugi ni bilo prepovedano; prepovedano pa
je bilo, ladijo posoditi komu drugemu, niti se ni smeló prevažati ž njo drugačno blago, kakor tako, kakršnega sta Castagno in Desselbrunner rabila za svoj obrt. Vrhu tega je smel ladijo voditi le kak zadružen čolnarski {{prelom strani}} mojster ali hlapec. Castagno se je pregrešil na vse te strani, a čolnarji so ga brž prijeli. Posebno se jim je zameril, ker je za čolnarja najel nekega krakovskega ribiča. Trnovci niso oporekali, da bi Krakovec res ne znal brodariti, a ribič ni bil v zadrugi čolnarjev. Prišlo je med njimi in Castagnom do tako hudega prepira, da je posegel Castagno po puški in nameril ž njo v jednega čolnarjev. Sedaj je bil še celo ogenj v strehi! Čolnarji niso mirovali poprej, dokler ni
ukazal okrožni urad magistratu, poklicati Castagno
prédse ter ga v popolno zbranem mestnem svetu prav
Vrstica 665:
Zopet osnovana čolnarska zadruga je životarila
le nekaj let, samo do leta 1804., ko jo je gosposka
razpustila ter dovolila zvrševati čolnarski obrt vsakemu, kdor se je oglasil pri glavnem čolnarskem uradu in plačal, kolikor je plačeval prej vsakdo izmed čolnarjev. Ali skoraj da to razpuščenje ni posebno bolelo malih čolnarjev — saj ni bilo nobenega zaslužka več.
{{prelom strani}}
 
== <b>8. Veselice na Ljubljanici.</b> ==
 
Vrstica 693:
 
Ko se je Napoleon poročil leta 1810. z Marijo
Ludoviko, hčerjo avstrijskega cesarja, praznovali so to {{prelom strani}} ženitovanje tudi v Ljubljani z velikim streljanjem na strelišču in s slovesno vožnjo po Ljubljanici. Slavnost je bila dne 1. julija; pričela se je ob 5. uri popoldne. Na petintridesetih, z zelenjem in cvetjem olepšanih čolnéh se je odpeljala med streljanjem kanonov na Gradu najimenitnejša vojaška, plemenitaška in meščanska gospoda proti Vrhniki. Spremljali sta jo dve godbi, filharmonična in godba 18. pešpolka. Veselice se je udeležil tudi Napoleonov namestnik, guverner in vojvoda Marmont s svojo soprogo. Vozili so se jedno uro daleč; ko so dospeli do kraja, odločenega za veselico, pozdravili so Marmonta praznično oblečeni kmetski fantje in dekleta ter prosili izporočiti njih voščila Napoleonu.
Marmont se je podal zatem v veliko, iz vej
narejeno dvorano ter dovolil, da so se plesali pred njim razni kmetski plesi. Potem je šla gospoda zopet v čolnove, kjer se je bil pripravil med tem bogat obed. Po obedu so se odpravili proti Ljubljani, ker se je delala že noč; ko so priveslali že blizu mesta, zažgali so velik umetalen ogenj, ki je predstavljal lep tempelj, nad katerim so se v ognju zasvetile črke Napoleonovega in Ludovičinega imena. Med tem pa so pokali topovi, da se je zemlja tresla; zraven umetalnega ognja stoječe vojaštvo je postrelilo nad 4000 »zvezd« (morebiti raketov?). Veselico je končal sijajen ples v palači guvernerjevi.<ref>»Laibacher Wochenblatt« 1810. Pis.</ref>
Vrstica 703:
nekaj let sem ves svet. Francozi so morali dati iz rok
vse dežele, kar so si jih bili prilastili; popustiti so morali tudi kranjsko deželo, kateri so gospodarili štiri leta. Združeni vladarji in narodi evropski so v začetku meseca aprila l. 1814. gnali Francoze celo do Pariza ter prisilili Napoleona, da se je odpovedal cesarski časti. Po dolgih in krvavih vojskah je bil zopet mir v deželi.
{{prelom strani}}
 
Ta že leta zaželjeni dogodek so na Kranjskem
praznovali z največjo slovesnostjo. Odločili so tri dni zanjo, 10., 11. in 12. julija leta 1814. Prvi dan je praznovala gospoda, drugi pa je bil odmenjen za ljudstvo, (veselice tretjega dne so imele le interni značaj). Dne 11. julija je bila že pred solnčnim vzhodom vsa Ljubljana po koncu. Na delo ni mislil ta dan nihče, čeprav je bil delavnik. Že od zgodnjega jutra so vrele velike ljudske množice sem in tje po mestu ter se gnetle posebno okoli rotovža. Tu so se namreč zbirali oni kmetski fantje in ona dekleta, ki so jih bili izbrali in v Ljubljano poslali iz vse dežele, iz vsakega okrožja po 12 parov. Dežela je bila takrat razdeljena v tri okrožja: v ljubljansko, postojinsko in novomeško. V ljubljanskem okrožju je zadela krakovske ribiče in trnovske čolnarje ta posebna čast, da se je iz njih mladine vzelo šest parov, drugih šest pa so izbrali iz mladine šentviške, smledniške, radovljiške, moravške in
Vrstica 713:
 
Nad 200 ladij in čolnov, olepšanih s cvetjem,
zelenjem in trakovi, se je zibalo po Ljubljanici. Najlepša ladija je bila tista, v kateri se je vozil guverner kranjske dežele, baron Lattermann s soprogo. Napravil mu jo je s precejšnjimi stroški ljubljanski magistrat. V šestnajstih drugih ladijah in velikih čolnih se je {{prelom strani}} vozila velika gospoda ljubljanska; vsak čoln sta veslala dva zadružna čolnarja.
 
Ko je gospoda dospela na mesto, šla sta Lattermann
Vrstica 770:
 
Da so se množice težko ločile od veselišča, kdo
ne bi rad verjel tega; jele so misliti na dom še le, ko se je že storila trda noč. Razsvitljava, umetalen ogenj in grmenje kanonov in možnarjev na ladijah in ob {{prelom strani}}
vsem obrežju ljubljanskem! Takega veselja in take
svečanosti ni bilo še na Ljubljanici.
Vrstica 795:
Moline in Škarja ter ga imenovala »Nadvojvoda Ivan«.
Prvikrat se je peljal dne 14. oktobra ter je prisopihal na Vrhniko v 2¾ure, nazaj pa celo v 2¼, med tem ko so navadne ladije potrebovale za to pot
8—10 ur. {{prelom strani}} Nekaj let so se Ljubljančani prav radi vozili na parobrodu, ker pa so se zavoljo tega in onega vzroka prigajale dostikrat nesreče, si naposled že noben človek ni upal več nanj. Moline in Škarja sta bila zato leta 1850. prisiljena prodati ga. Razdejali so ga, naložili v kosih na vozove ter ga odpeljali na Koroško, kjer vozi sedaj po Vrbskem Jezeru.<ref>»Mittheil. des Musealv.« 1892. Pis.</ref>
 
Ljubljanski čolnarji so torej s takimi zabavnimi
Vrstica 813:
prenehalo popolnoma. Dan danes prihaja po Ljubljanici
le še nekaj drv, peska, kamenja in opeke.
{{prelom strani}}
 
== II. Brodniki na Savi. ==
 
Vrstica 834:
vozijo čolnovi čez strme pragove savske. Tri milje
daleč samo visoko in skalnato gorovje, med katerim
bobni Sava čez strmine in pečine ter se drvi od jednega vrtinca do drugega! Posebno strašno je videti to, kadar je Sava majhna; ta voda je namreč tem nevarnejša, čem manjša je. Če je pa posebno velika, se one tri milje daleč kar nikakor ne more voziti, ker skače takrat na vseh straneh voda kvišku. Tu dela namreč {{prelom strani}} med skalami visok slap ter se razbija ob pečinah, ki mole iz vode. Kdor vidi ta kraj prvikrat, osupne in kar misliti si ne more, da vozijo tod čolnovi. Človek bi dejal, da mora biti v tem žrelu vsega konec.«
 
In na drugem kraju piše: »Pri Mošeniku (blizu
Vrstica 859:
nič manj nevaren, kakor Renov pri Schaffhausenu, po
katerem se pa noben nemški čolnar ni upal voziti.
Če bi bilo pa treba dolenjskim čolnarjem čolnariti po {{prelom strani}}
tem Renovem slapu, pravi Valvasor, in sicer z ravno
takimi čolnovi kakor na Savi, storili bi to igraje in
Vrstica 886:
 
Pa ne samo blago se je čolnarilo po Savi, celo
popotni ljudje so sedali v male savske čolne ter prepuščali sebe in svoje življenje deroči Savi in božji previdnosti. Ko so prispeli do Belega Slapa, stopili so pač ven na suho ter peš storili pot okoli slapa, čolnarji sami pa so ostali v čolneh ter se brez strahu {{prelom strani}} in premisleka spustili čez slap. Toda le tuji popotniki so stopali tukaj ven iz čolnov, domači ljudje, Dolenjci pa in taki, ki so bili Belega Slapa že vajeni, so ostali v čolnih kakor čolnarji ter se ž njimi vred vozili čez slap.<ref>Valvasor. IV. p. 608. Pis.</ref>
 
Seveda se je vkljub spretnosti in čvrstosti savskih
Vrstica 905:
 
Do Belega Slapa dospevši, so se morali čolnarji
ustaviti ter blago izložiti, zakaj s polnim čolnom tudi dolenjski, še tako spretni in predrzni čolnarji niso mogli po slapu navzgor. Izloženo blago se je na glavah ali hrbtih, človeških in živalskih, nosilo okoli slapa, med tem ko so čolnarji z naporom vseh svojih sil pritisKali in vlekli čolnove čez slap gori. Pot, po kateri se je okoli slapa nosilo blago, je bila ozka, komaj pedanj ali k večjemu črevelj široka steza, vsekana v {{prelom strani}} strmo skalovje na levem in desnem bregu Save. Bila je jako strma ter se je vzpenjala tako visoko gori v gore,
da se je ljudem v glavi zvrtilo, če so pogledali doli
na Savo. Bila je pač zelo nevarna, vendar so tovorili
Vrstica 933:
moglo potovati le peš ali jež. Zato tudi do Karolovih
časov ni bilo nikoli nobenega Habsburžana v deželo.<ref>Hacquet. Oryctogr. III. 150, a ta trditev Hacquetova ne velja brez dostavka: »v novem veku«; pa še celo s tem dostavkom ni resnična, zakaj leta 1514. se je bil v Ljubljano pripeljal cesar Maksimilijan, za njim pa do Karola VI. pač res noben Habsburžan več.
Pis.</ref> Cesar Karol VI. je bil prvi; mudil se je v Ljubljani leta 1728. To je bil prvi vzrok, da so začeli precej potem okoli leta 1730. popravljati stare ceste ter delati nove, uravnavati Savo, trebiti iz njene struge skale {{prelom strani}} in pečine, ki so dotlej ovirale brodarjenje po njej, ter sekati v skale na desnem bregu pota, tako zvane »Treppelwege« (vlačilne steze), po katerih so vlačili ljudje in živina ladije po Savi navzgor. Že ta dela so stala mnogo časa ter požrla veliko denarja. Največje delo pa je bil prekop »na jezu«, dejali so mu tudi »pri Prusniku«, pa odstranjenje skal v Belem Slapu. »Pri Prusniku« se je reklo samotni kmetski hiši blizu
sedanje železniške postaje zagorske, Beli Slap pa se
je nahajal nekoliko niže. Prekop pri Prusniku je imel
Vrstica 945:
na Selu in na Fužinah. Prvi prekop pri sedanji prisilni delavnici je bil najkrajši, samo okoli 80 m dolg. Drugi na Selu 320 m dolg, tretji na Fužinah pa je bil najdaljši; meril je čez 900 m. Vsi trije so imeli iz rezanega kamena podzidane bregove in po več zatvornic, ki so imele ob majhni vodi namen, po švedskem vzgledu vodo vzdigati in tako omogočiti, da so splavale ladije tudi ob največji suši čez klečeti in skale v Ljubljanici. Posebno zapreko je delal brodarjenju slap pri Fužinah. Zato so izkopali okoli njega oni čez 900 m dolgi prekop, naredili v njem devet zatvornic ter ž njimi zmogli v tej mali daljavi 12.35 m strmca. Vse delo je veljalo nad 200.000 gold., po sedanji veljavi denarja najmanj jeden milijon goldinarjev, a je bilo skozi in skozi ponesrečena stvar. Največja napaka je
bila ta, da so naredili preveč zatvornic, v katerih so
se ladije po nepotrebnem predolgo zadrževale. Iz Zaloga v Ljubljano se pač najtežji voz lehko pripelje v {{prelom strani}} dveh urah; predno pa je ladija prispela iz Zaloga po
zatvornicah v Ljubljano, minil je poldrugi dan, minila
sta pa tudi dva dneva. Nič čuda, da niso trgovci kar
Vrstica 974:
Savi vsa pri kraju, ne pri Prusniku ne pri Belem
Slapu, vendar so se bile odpravile največje ovire. Zato so prihajale v Zalog že leta 1736. večje ladije po Savi gori.
{{prelom strani}}
 
== <b>4. Vozne cene in nove ladije na Savi.</b> ==
 
Vrstica 1.007:
Preveč so do takrat računali tudi kašeljski in
zaloški kmetje za vožnjo do Ljubljane. Grof jim je
ukazal, da ne smejo zahtevati od blaga, kar ga je pripeljala {{prelom strani}} jedna ladija do Ljubljane, več kakor z vsem
skupaj samo 2 gold. 16 kr.<ref>Mestni arhiv, fasc. 250. Pis.</ref>
 
Vrstica 1.038:
 
Največkrat pa nista prepeljala vsega vina po
suhem dalje, ampak dala zvaliti samo nekaj sodov z {{prelom strani}}
ladije, druge pa sta pustila v njej, pripregla vánjo
svojo živino ter zvlekla ladijo čez slapova navzgor. Za tovornike je bila seveda zadnja briga, kako sta to stvar napravila, zadostovalo jim je le spravila ladije čez nevarna kraja. Najbrž pa je bil zaslužek
Vrstica 1.060:
njem tudi Cesarski uradnik, »Navigationswerkführer«,
ki je nadzoroval vožnjo po Savi in skrbel za vzdrževanje dragih brodarskih naprav v njej. Njemu odgovorni so bili tudi najemniki, ki so za šest in šest let jemali v najem pravico, z živino vlačiti ladije po Savi.
{{prelom strani}}
 
Marija Terezija je dokončala tudi prekop pri
Belem Slapu, ki so se ga lotili leta 1736. Potrošili so zanj mnogo mnogo denarja, čeprav je bil samo 70
Vrstica 1.086:
 
Leta 1766. se je posebno deželna gosposka
kranjska zavzela za brodarstvo po Savi. Osnovali {{prelom strani}}
so — tudi cesarska vlada je pomagala pri tem — pri
Prusniku poseben brodarski urad in brodarsko zadrugo,
Vrstica 1.105:
več brodarskih hlapcev v zadrugo, kakor kolikor jih je
bilo za brodarjenje res potreba, na drugo stran pa je
cesarska gosposka vabila ljudi k brodarskemu poslu s {{prelom strani}}
tem, da je obljubila oproščenje od vojaštva vsem tistim, ki so že deset let brodarili na Savi.
 
Vrstica 1.129:
vzprejemali blago na ladije tudi zasebni brodniki, to
se pravi, taki, ki so na svojih ladijah vozili sicer samo svoje blago. Gosposka jim je dovolila to, ker je primanjkovalo ladij, vendar so take ladije prišle še le tedaj na vrsto, ko že ni bilo nobene zadružne ladije več na razpolaganje. Da pa ti zasebni brodniki ne bi z boljšo plačo vabili zadružnih brodarskih hlapcev na svoje ladije, prepovedalo se je zadružnikom brodariti na zasebnih ladijah. Če to store, izgube zadružno pravico.
Tistim brodnikom pa, ki so služili na zasebnih {{prelom strani}}
ladijah, so priporočali, naj se v šestih tednih oglasijo pri zadrugi, sicer jih pozneje ne bodo več vzprejeli v zadrugo.
 
Vrstica 1.148:
je pozneje jeden del njegovih opravkov izročil drugim
rokam, zasvetilo se je ljudem, koliko denarja se je
potratilo po nepotrebnem. Pri vsem tem pa je bil še {{prelom strani}}
njegov brat<ref>Tobija Gruber je bil ob Hacquetovem času c. kr. stavbni in brodarstveni (navigacijski) vodja v Banatu. Tudi on je bil prej
jezuit, kakor brat njegov. Pis.</ref>, ki je bil tudi jeden izmed tiste prismojene,
Vrstica 1.173:
Brodniki so si ga pa tudi lehko privoščili kak
kozarček, zakaj njih zaslužek je bil nenavadno dober.
Samo plačila so imeli na dan, kakor najboljše plačani {{prelom strani}}
zidar, tesar ali kovač — 17 kr. namreč — vrhu tega
pa so jim dajali njih gospodarji še hrano in pijačo, ali pa namesto tega 21 kr. na dan, skupaj torej 38 kr.
Vrstica 1.204:
Renu. Imele so tudi sidra. Da bi se brodniki rajše in
lože odločili za napravo takih ladij, dala se jim je
pravica, da so se smeli ž njimi ustavljati, kjer so hoteli, ter blago zložiti ali naložiti, kjer so ga dobili. Ponudilo se jim je celo posojilo iz državne blagajne za {{prelom strani}} napravo takih ladij. Vsa poročila, ki jih imamo o brodarstvu na Savi, oznanjajo prav jasno, da je na Savi vedno le kar mrgolelo ladij.<ref>Hoff Gemälde II. 67. Pis.</ref>
 
Brodarstvu v prospeh so postavili v Sisku, v Krškem
Vrstica 1.219:
denarjem narejeni čateški prekop je bil po povodnji
suh.<ref>Blätter aus Krain 1857. 43. Pis.</ref>
{{prelom strani}}
 
== <b>9. Zadnji časi brodarjenja po Savi.</b> ==
 
Vrstica 1.245:
 
Promet je postajal od leta do leta živahnejši.
Zraven malih ladij, ki so jih dotlej vlačili po Savi {{prelom strani}}
navzgor skoro le samo ljudje, so se jele prikazovati
polagoma vedno večje ladije. Največje izmed njih so
Vrstica 1.268:
ladije in kričeče poganjače ob nje obrežju. Po hrumeči
in poprej tako živi savski dolini je postalo tiho, kakor bi prišla kuga nad njo. Gostilne v Zalogu in Litiji so se hitro praznile in trava je začela rasti pred hišami, kjer se je le še malo let poprej trlo oblastnih in zapravljivih brodnikov, tovornikov, voznikov in popotnih ljudi. Leta 1857. so speljali železnico še od Ljubljane do Trsta. Kako zelo se je povzdignil promet! Do leta 1857. je odhajal iz Ljubljane v Trst poštni voz dvakrat na teden, od tega leta dalje pa je poštni vlak pripeljal vsak dan po dvakrat seboj poln voz pisem in paketov.
{{prelom strani}}
 
S Hrvaškega so po Savi brodarili še nekaj let
potem, ko od Zidanega Mostu proti Zalogu že davno