Dve svatbi: Razlika med redakcijama

potu ter veli:

 

vas? Pridite po bukev! Zvečer imate čas, berite!

Ne bo škodilo!«

Videl je Lovrovo potrtost in Ivankino žalost,

tudi njemu se je stožilo na stara leta po ljubem

gospodinje v hišo? Ivanka ume dobro svoj posel.

Dokler je še doma, naj tudi gospodinji; ko se

 

»Vse zaman!«

»Glej, potem je tudi meni nemogoče dalje

bivati pod rodno streho. Rajši pojdem na Malo

»Kako si se zabavala sinoči poleg nove mačehe,

Ivanka?« vpraša on.

»No,kaj? Ni bilo tako slabo«, zavrne ga

sestra in pogleda v stran.

a naša znanca ga nista več slišala, ker sta stopala

nizdol v vinograd.

== II. ==

 

Tako mora biti, saj smo mi fantje za to!« šalil

se je Lovro in tlesknil z rokama.

»Dobro smo se zmenili — če ne bo drugače«,

sklenil je oče Možina razpravo in zopet

ob rojstvu zapisala, da mora služiti blizu petdesetega

leta ter brusiti ptuje prage različnih

vsakdanji kruh, taka ženska pač ne more vsega

videti in vedeti, kar treba pri tako obširnem

jutra sosed Podgorec. Mož je bil zgovoren kakor

vselej. Znal je sukati jezik tako, da ni bil v

zakrivati svoje misli. Dasi od Lenčkove

in Podgorčeve hiše ni daleč do cerkve, zvedel

starine, kakoršno pijo o najslovesnejših

trenutkih.

S smehljajočim obrazom natoči kupice ter

pokliče sam Žefo pit, misleč: sedaj mora počiti.

mi bo tudi, da prenesem to bolečino; moja

dolžnost pa ni ravnati se po sinovih muhah.«

== III. ==

 

ugibali, pa uganili niso ničesar. Lovra ni več

doma, in denar treba pripraviti. To je tiščalo

Ni bilo drugače, kakor da je šel iz hleva

najlepši par volov; Lenček je še potirjal na

Vedno jasnejša se mu je dozdevala misel, da je

gospodarsko breme pretežko za njegove rame.

vriva vprašanje: Kdo bi bil zato, da prevzame

njegovo gospodarstvo? Ivanka? — Da, nekoč

Lenčka so jezile take besede. Ko bi le ne

bil po zimi toliko dal na Lovrov del materine

v gospodarstvu, pa bi bil France pred vrati ne

samo z besedo, tudi z denarjem.

v Lenčkovi družini. Poznal je Podgorca, kako

rad krene včasih na krivo pot, samo da doseže

snuboka prijazno, bodi kadar koli, pridi od

koder koli.

temu, nekaj onemu ter naposled raztrosili med

lahkovernejši rod novico, da je Turek že na

ki so vsekako hotele zvedeti kaj novega,

da so širokohlačniki že pri Karlovcu ter korakajo

»Kaj izbrala«, čudi se Lenček, »izbrala brez

mene, ki sem njen oče?«

»No, no, ne huduj se!« posreduje stric, izbrala

si je samo . . . « France ni mogel končati.

»Seveda, to pride že vse z zetom v hišo.

— Kaj sem slišal, čuj, Ivanka«, draži jo svak,

stol v vaši hiši. Kaj deš, ali bo iz

tega kaj kruha?«

»Čudna ženska«, mislila je Marija in njen

soprog, ko se je poslovila Ivanka.

== IV. ==

 

učili in slednjič pod to blagoslovljeno streho

zatisnili svoje oči. Kdo si ne želi umirati v

Kam ne zapelje človeka sladko čuvstvo

domorodne ljubezni?

potepanja po svetu, sešla sta se — v ljubljanski

vojašnici. Tedaj pa je bilo pozabljeno vse žaljenje,

brata, stisnila si roke ter vprašala drug drugega,

kako je doma?

Minulo je poletje, minula je vojska v Bosni

in Hercegovini, tudi jesen je že na koncu svoje

trudapolno delo, izčistivši obe vznemirjeni deželi

vnanjih in notranjih sovražnikov. V spomin so

O Lenčkovem je malokdo vprašal, ali se

vrne, zakaj vse je kazalo, da se mu pot kmalu

pa ljudje čudili, da po vojski ni še nikdo pisal

domov. Toliko vedo, kje bivata, kolikor prej.

sem jaz in Možinov s svojimi tovariši na tak

kraj, da smo morali mimo neke hiše proti

prijatelji ali sovražniki. Bili smo že za dober

streljaj blizu hiše, ko ni bilo še nikakoršnega

ali uganili niso. Vzroka ni povedal niti Lovro,

ki je odtlej že dvakrat pisal Ivanki.

Minula je pomlad, vročina je pritiskala, cvetice

po livadah so tožno povešale glavice ob

časa je stopal Lenček nekam zamišljen okolu

delavcev. Nikomur ni hotel povedati, kaj ga žali,

kako bi ugodil pravični župnikovi želji,

pa tako, da ne bi se moral klanjati ne na levo

bo mogla, rada bi ga bila pozdravila — prva.

Kdo ji more to zameriti?

Naslednje jutro so pokali topiči že zgodaj na

Mali Polici. Cerkvenik je zvonil dan vsaj petkrat

mogel takoj verjeti, da je resnica. A vsakdo se

je prepričal, da je govoril oče iz srca. Stric

nekaj dnij po sv. Roku na Mali Polici, pogledal

je Ivanko in ji hotel kar z očmi razodeti, da

samega sebe pozabiti v takem mrazu. Burja je

brisala okolu ušes, kakor da bi rezal, a naši

nagla hoja, ugrelo tudi veselje, da bo sedaj

menda vendar konec vseh neprijetnostij. In kdo

sam je odrinil od sebe roko, ki mu je delila

le dobrote. O srečni sinovi, srečni otroci, ki so

srečen rod, ki drviš in šumiš po ulicah prestolnice

v »Novi Avstriji«! Tako je mislil Lovro

»Večne smrti!« — Reši ga, o Gospod!

»Izkušnjav hudičevih!« — Reši ga, o Gospod!

Posebno zadovoljen z zadnjo voljo očeta

Lenčka je bil gospod župnik. Zato je s toliko

so godrnjale sosede, pa tudi moški so jim pritrjevali:

 

bogastvo ji ne zadošča, še Možinove brežine je

hotela imeti.«

 

Obrnil se je potem v stran

gospodinjo v sobo neznana ženska. Oblečena

je bila sicer prav tako kakor druge žene na

Lenčkov stric sam prosil, naj bi »spisal bukve«

o dveh svatbah v njegovi rodni hiši. Prijatelja

to lahko rečem, ni malo; zato sem mu pa tudi

obljubil, da se ga spomnim v bukvah, kadar