Matija Valjavec: Životopis: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravek, popravek skladnje |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 23:
Materinemu jeziku sta bili tukaj pač odkazani v prvem razredu po dve uri na teden, imeli smo v
rokah slovensko berilo Bleiweisovo in Potočnikovo nemški pisano slovensko slovnico; toda učni jezik je bil tudi pri slovenščini tuj. Učitelj nam je bil prijazen in čestit mož, mladi dr. Ivan Gogola, ki pa za ta predmet ni imel niti potrebnega znanja niti potrebnega veselja, ker se ga najbrž sam nikoli ni učil {{prelom strani}} temeljito. Pri branji smo ugibali, kako bi se to in ono reklo nemški, pri slovnici pa mehanično gonili oblike. Nalogo smo pisali po jedno vsak tečaj, in še se dobro spominjam, da smo v prvi nalogi sklanjali „čevd", a da med 72 učenci nihče ni pogodil pravilne množine „čeva". Navzlic temu pa se je smel nadejati dobremu redu iz slovenščine vsak, kdor se je dobro učil tudi drugih predmetov.
V drugem razredu nam je bil v slovenščini učitelj Kari Melzer, poštenjak od nog do glave, ki je znal
Vrstica 30:
Takrat je meni in marsikateremu mojih součencev mrena padla raz oči. Zavedli smo se svoje narodnosti
ter pridno zahajali v licejalno knjižnico prebirat slovenske knjige. Zlasti Prešerna je hotel vsak
dobiti v roke. Toda zaderikasti skriptor Kosmač nas je pital le z „Vedežem" in Krištofom Šmidom; samo jaz, ki sem bil osebno znan ž njim, sem našel toliko milosti, da mi je dal Prešerna. Z nekakim svetim strahom in veseljem sem ga vzel v roke. Jako me je mikal; ugajale so mi seveda zlasti tiste pesmi, katere {{prelom strani}} nam je poprej že Melzer deklamiral v šoli, toda umel ga pa le nisem. Prešeren in drugošolec! Vendar sem domalega vsega prepisal v poseben zvezek. Prepisal sem ga bolj zato, ker so nekako čudno prijetno zveneli njegovi verzi in zlasti ker ga je Melzer hvalil neprestano, a ne zato, da bi si bil z njegovimi poezijami sladil dušo.
V takšnem duševnem položaji grem nekega dne mimo Giontinijeve knjigarne. Tam vidim izloženi dve
Vrstica 38:
učenje, rodbinske razmere Valjavčeve. Ob velikih počitnicah me pa kar ni delj vzdržalo doma. Posetim
součenca Blaža na Spodnji Beli, ta me spremi na Valjavčev dom na Srednji Beli; tam se nameriva na
Valjavčevega brata Petra, takrat gimnazijskega dijaka {{prelom strani}} v Varaždinu, ogledava si rojstno hišo in domačijo Valjavčevo, potem se pa vsi trije napotimo na Storžič. Toda, ker nismo znali pota, zaidemo ter se trudni in lačni proti večeru vrnemo pred Dvor.
Sčasoma sem seveda premenil svoj pesniški okus. Našel sem, da imamo Slovenci večjih in boljših pesnikov nego je Valjavec; toda nad vse ljub in drag mi je ostal vendarle Valjavec do denašnjega dne. Oko se mi ujasni, ko pridem v šolskem berilu do Valjavčeve pesmi in od srca me veseli, ko vidim, kako ugajajo tudi mojim učencem nižjih razredov njegove legende in povesti, zložene po narodnih pravljicah in pripovedkah; kar silijo me: „Kaj ne, to se bomo na pamet naučili!" Pri nadzorovanji ljudskih šol sem opazil, da imajo celo mali učenci veselje do Valjavčevih priprostih pesemc in čul sem v kmetskih šolah njegovo v dijalogu zloženo „Kam in kje?" celo devetletne
Vrstica 46:
mu rad dolžan ostal. In kaj vsega ni pisal ta mož! Pesmi, narodne stvari, učene razprave v slovenskem, hrvaškem in nemškem jeziku. Ne poznam domačega pisatelja, ki bi bil od svojih dijaških let do svoje pozne starosti tako neumorno delaven, kakor je Valjavec. Nad vse žal mi je, da tudi po lici ne poznam tega poštenjaka, ampak samo po spisih in redkih pismih zakaj vse, kar mi pripovedujejo skupni znanci in prijatelji o njegovem kremenitem gorenjskem značaji, o
njegovi kolegijalnosti, o njegovem domačem in zasebnem življenji, vse je tako lepo, da ga mora človek rad imeti. Pripravljal sem se že dolgo vrsto let, da bi bil Valjavca opisal slovenskemu občinstvu, pa vedno je prišla vmes kakšna neprilika. ^Naj mu postavim s temi vrsticami mal spomenik! Že pred štirinajstimi leti sem jedenkrat naprosil Valjavca po nekem skupnem znanci, naj mi opiše, kadar bo dobre volje, svoje dijaško življenje in učenje. Valjavec je rad ustregel
moji prošnji. Zdaj ga prosim oproščenja, da ta njegov opis tukaj – omissis omittendis – priobčujem z {{prelom strani}}
njegovimi besedami; zakaj v njem pojasnuje tedanje domače, šolske in književne razmere tako zanimivo
in dovtipno, kakor bi jih pri nas razen njega nihče ne mogel in ne znal.
Vrstica 56:
spodnja in srednja. Skozi gornjo in srednjo Bélo teče voda Bélica Izvira pa iz Storžca in teče naj pred skozi vas Bášelj, potem skozi gornjo Bélo na srednjo Bélo in od tod na Suho in potem se izliva blizu Kranja v Kokro. Tekla je pa iz početka mimo srednje Bele na spodnjo in tam skozi vas Kokrico dalje v Kokro, ali so ji drugo pretoko izkopali skozi srednjo Belo pa na Suho. Na srednji Beli in tudi na gornji so bili mlini in zlasti stope za olje, katero so prodajali v Tržič in Kranj, in zraven mlinov fužine, kjer so delali „žbice" za škornje. Na srednji Beli v hiši pod št. 21 narodil sem se jaz 17. februarja 1831. leta. Hiši se je reklo pri Kračmani, zakaj, ne vem; bržčas se je kdo
prvih gospodarjev za Kračmana pisal. Hiša ima mlin, stope in žago in 3/4 grunta. Očetu, ki je 1847. leta umrl, bilo je ime Tone. Ni bil domač sin, priženil se je h Kračmanu iz iste vasi od št. 15, kjer se je reklo pri Froncu ali pa tudi na Fronciji, zato ker je bila ta hiša prosta tlake na Brdo, ali je morala vsako nedeljo Belico spuščati v posebno pretoko tik posestveca, da je voda odtod tekla na brški ribnjak skozi hosto. Ali oča mu (moj ded) tudi ni bil na Fronciji doma, nego se je priženil iz Preddvora iz hiše, kjer se je reklo pri Zamûdi in od tod so moji preji možke
krvi. Pri Kračmani so bile samo štiri hčere in najstarejšo Mico je moj oča nasnubil in ž njo rodil desetero dece, osem fantov in dve dekleti; ena dekle in dva fanta sta umrla, sedmero nas pa še živi. Materin oča se je priženil h Kračmanu iz Dolgega na Gorenjskem, pisal se je pa za Bizjáka in ko mu je prva žena umrla, vzel je drugo iz bližnje vasi Suhe in mislim, ali trdno ne vem, da se je pisala za Rôbljeka. Oča moj je nekaj v šolo hodil, ali je bil baje slabe {{prelom strani}} glave, kajti našel sem bil „perijohe" celjske gimnazije in v njih v drugi latinski šoli očeta skoraj s samimi tretjimi redovi natisnjenega. Lomil je torej za silo nekoliko nemški jezik, edini on na vseh treh Beläh, in torej je moral postati „oberrihtar", za kar je dobival po 50 goldinarjev na leto. Jaz sem se mu prvi narodil in nadeli so mi ime po svetniku, ki je stal teden dni za mojim rojstvom v pratiki, bržčas
tudi zato, ker je bil ded mi materin oča tudi Matija. Ta ded me je rad imel, ker sam ni imel nobenega sina, a jaz sem pa najrajši imel „staro mater", materino mater, kajti ona me je varovala, z mano molila ne le očanaš in druge navadne molitve, ampak tudi necerkovne, ki so bile večjidel v stihih, in se ni utrudila odgovarjati, kar sem prašal, a popraševal sem neki toliko, da mi je samo babica mogla na vse odgovor dajati. Ona je védela kaj kaj pripovedovati, največ „storij" v pesmih o svetnikih, zlasti o sv. Matiji, mojem i dedovem patronu, kako so mu rojenice prisodile, da bo svet mož ali da bo očetu in materi glavo odsekal, ali pa o sv. Jêdrati, svoji patroni, kako so ji miši napredeno prejo zaškrabale. Od nje se mi je vlila ljubezen za take stvari, ki mi ni nikoli popolnoma
ugasnila. <ref> To svojo babico pesnik lepo opisuje v pesmi „Sanje" (Glasnik, Vl, 132 in 133) L. </ref> Blizu do sedmega leta sem bil doma, potem me odloči oča v šolo dati. Neki ponedeljek jutro, ko se je odpravljal v Kranj olje in preše peljat naprodaj, reče, da pojdem v šolo in da mi gre danes kvartirja iskat. Ko se je vrnil na večer v mraku, prašal sem ga: „No, oča, a' ste m' prnesli kvartir?" Kaj sem si mislil, kaj in kakšen je kvartir, tega več ne vem, ali kmalu potem so me odpeljali v Kranj ter me namestili k nekemu krojaču v hišo, ki so ji rekli pri Márni in katere vrtič se je držal farovškega vrta, od koder sem časih kak sad pouzmal. Tu sem imel učitelja v prvem klasi Petelina. Ta je rad tepel in meni je takoj prvi teden šest mastnih po hlačah pomeril, zato ker mu, poklicavšemu me po imenu iz kataloga, nisem odgovoril na prosto „Hier!" kakor drugi, ampak: „Hier – krompir!" in to je moja prva rima, katere se spominjam, in ta je {{prelom strani}} bila precej obilno poplačana. V drugi klas sem prišel pod Potočnika. Ta je imel svojo hišo v Kranji in študentje
smo od njega tinto kupovali. Oča, mislim, da mu je kdaj pa kdaj záme kaj prinesel, in da bi to prinašanje podaljšal, nagovoril ga je, naj drugi klas ponavljam in tako sem hodil dve leti v drugi razred, zato sem bil pa potlej prvi „prémohar". V tretji klas sem prišel pod Nagliča. Kranj se mi je jako prikupil. Vse kote sem oblazil, največ pa me je bilo poleti doli v Kokri in onostran Save, in večkrat smo z lučjo lezli v ono poklino pod „Gãštejem", ki smo jo „dúlar" zvali, in se je pravilo, da drži v neko klet tam v Šmartnem. Tudi sem hodil rad zvonit v turen velike cerkve, ki smo mu zavoljo črnine rekali „dimec"; zato sem se bil seznanil z mežnarjevimi, ki so stanovali
v šoli. Tudi tukaj so se storije pripovedovale, a neka babura je imela pisane bukve od antikrista
Vrstica 64:
Ko sem dokončal normalko v Kranji, so me gnali jeseni 1. 1842. v Ljubljano v latinske šole. V prvi šoli, zvani parva, sta bila tačas dva oddelka; v drugi oddelek so se pošiljali oni učenci, ki so nemško preskušnjo slabo prestali, pa so morali vsak mesec menda po dva goldinarja učitelju Jakšetu plačevati. Jaz sem prišel pod H. Ta je bil Moravčan in redaktor tadašnje „Laibacher Zeitung". Imeli so ga za posebnega geografa in historika. Mož je strašno rad iz svojih novin pripovedoval, a bil je pa tudi zaljubljen v Žižko, ki ga je imenoval „einer der grössten, wenn nicht der grösste Feldherr aller Zeiten". Mož je strašno rad mito jemal in, kadar mu je bilo česa treba, znal izdaleč govor na to navesti; postavim, prišel je v šolo v starem cilindri, ki so se mu rebra videla na dvajset stopajev, pa ga je jel vrtiti in sukati z rokama s takimi besedami, ki so jih neki mojih součencev –
zlasti Sauer in Costa – umeli in doma razkladali, in popoldne je prišel v šolo s tako svetlim klobukom, da {{prelom strani}} se nas je pol šole v njem videlo. Ali pa je diktovaje nalogo namesti: „Punkt!" jako naglašal: „Punč und Schlusspunč". To je bilo znamenje za one, da so mu potekle stvari za pijačo punč. V drugi šoli, ki se ji je reklo princip, je H. pod konec prvega semestra umrl, in namestoval gaje neki Bauer. V tretji šoli – reklo se ji je „gramatik" – dobili smo Lužarja, ki je rad cukrčke sisal. S tem možem se nisva nič kaj mogla; jaz sem bil v prvem semestru vedno dosti len, on pa dosti oster, in tako sem dobil v prvem semestru III. in IV. šole nekaj drugih in tudi tretjih
redov, ki so me v drugem semestru gnali na večjo marljivost. Moža je najbolje to jezilo, da sem odločno premenil pisavo imena si. Dotle so me pisali Wallautz in Wallauz, zdaj pa sem se počel pisati Valjavic. Reče mi, da mi utegne taka prememba škodovati; umrl bi mi lahko v Ameriki stric, pa ne bi nič dedščine po njem dobil. Odgovoril sem mu, če mi ta stric umre, vedel bom, koga si naj ne vzamem za pravdarskega doktorja. Umel je mož, kam pes taco moli, pa sva se vedno nekoliko po strani gledala. Iz četrte šole – »sintakse" zvane – stopil sem v peto, zvano „poezi" pod Martinjáka. Ta je imel navado, ko mu je bilo iz šeste spet v peto šolo stopiti, proti koncu leta priti v četrto šolo in naložiti učencem, da morajo na leto stopivši v peto šolo prinesti mu dnevnik čez praznike. Ta so dnevnik sploh pisali nemški, jaz pa sem ga spisal slovenski in po svojem načinu in s tem sem se mu zavalil na srce, da me ni mogel več odvaliti ž njega. Ker sem od prve šole skoro več časa v biblioteki presedel kakor v šoli, ostalo mi je v glavi marsikaj, kar mi je bilo zdaj na korist. Že drugo poletje v četrti šoli smo dobivali proste naloge iz latinskega jezika, ne več prevodov iz nemškega na latinsko, in take naloge sem zlasti od pete šole dobro izdeloval, in časih sva jaz in Trdina kako tako nalogo kar v verzih napravila. Tačas je bil na gimnaziji prefekt Elija Rebič, ki smo ga med sabo klicali ali samo Elija ali pa samo Repič, ker so ga tako že pred nami
zvali, kajti Prešeren mu je ravno tako rekel:
{{prelom strani}}
<poem>
V Ljubljani je možic,
Vrstica 83:
Postavili so hiši skrbnika strica mi, ki je bil na domi na Fronciji in je imel za ženo moje matere sestro. On je bil človek, ki bi na svetu rad kaj veljal, a izdelal
ni več ko dve normalni šoli in umel samo slovenski, pa se je višim in pa gospodoma kaj rad upogibal in priklanjal in hvalo rad poslušal, gospodariti pa ni znal prida, in šle so iz našega hleva krava za kravo in svinja za svinjo, da so se potrebe namirjale. V šesti šoli sem bil 1848. leta. V homatije tega leta sem se {{prelom strani}} malo vpletal, vendar sem šel dve noči s kolom na stražo po Ljubljani, a ko se je ustrojila narodna straža in sta pri tej straži bili dve študentovski legiji, nisem se med nje vpisal. Tega leta je bilo, ko nam je součenec Bradaška prinesel vest, da je Costov oča izustil
besedo, da so Slovenci osli. Jaz hud na to součenca Etbina Costo napadem in rečem, naj reče očetu, da je on osel. Drugi součenci se tudi usujejo na njega. Costov oče in prefekt Rebič pa sta bila debela prijatelja. Seveda me je zatožil in drugi dan pred šolo me pokliče Martinjak pred se, naj mu povem, kaj je. Ko mu povem, odvede me k prefektu v pisarno in tu me čaka Elija in stari Costa. Ta me precej popraša: „Was haben Sie gestern gesagt?"
Vrstica 101:
Še enkrat to leto bi me bil Elija skoraj v pest dobil. Katehet je bil stari Globočnik, ki smo ga le po imenu Joška zvali. Od njegove ure se je dostikrat izostajalo. Jaz sem bil tudi med njimi. Šesta šola je imela eno okno na dvorišče na hodnik, po katerem se je tudi na potrebo hodilo. Imel je popoldne katehet prvo uro. Nisem ga šel poslušat, ali prišel sem na hodnik četrt ure, predno je imel on iziti in drugo uro Martinjak priti. Klobuk postavim na okno, sam pa odidem, kamor smo na potrebo hodili in tam prežim, kdaj odide katehet. Ali vrag prinese Elijo na hodnik,jaz pa hitro iz svojega kraja proti njemu. Šent opazi moj klobuk, pa ga prime in ogleduje. Pridem do njega, priklonim mu se nizko, pa mu drzno rečem: „Da hat jemand die Schule schwanzen wollen."
{{prelom strani}}
On na to: „Der Kerl! Wer ist jetzt in der sechsten
Classe?"
Vrstica 125:
Tudi to je Martinjak zvedel, povedal mu je sin, ki je z nami hodil v šolo. Še se mi je ena pod
Martinjakom primerila, ki bi bila mogla zame neugodna biti. Martinjak je imel prijatelja Križaja, ki je na Poljanah stanoval nekoliko hiš dalje od tam, kjer sem jaz stanoval; stanoval sem pa pri farbarji Gestrinu št. 19 v prvem nadstropji z drugimi učenci. Križaj je imel tudi sina v šoli in ta je časih prišel k nam in k domačemu sinu. Neki četrtek pride spet Križaj k nam in ker je bil njegov god, dal je za vino in klobase. Eni so igrali, eni smo pa pili. Jaz se naslonim na okno. Prinese nesreča mimo Martinjaka, in ko ga pod oknom ugledam, zakličem: „Martinjak!" in ker se na to še ogledal ni, zavpijem na ves glas: „Martinjak!" On se ozre, jaz se umaknem od okna. Ko pridem v šolo in Martinjak tudi in ko odmolimo, reče: „Diejenigen, welche Polanavorstadt Nr. 19 wohnen, sollen aufstehen!" V ravno tisti hiši nasproti mojih vrat so stanovali pri neki ženi tudi trije učenci: Božič in še eden iz šeste šole in neki drugi iz tretje šole, ki so ga pa malo poprej izpodili. Vstanemo jaz, Božič in oni tretji, ki sem mu pa ime pozabil. Ona dva {{prelom strani}} plašna, jaz pa drzno in rečem: „Ausser uns wohnt noch der und der, \velcher aber ausgestossen wurde!"
Martinjak je takoj previdel stvar, pa reče: „Setzen Sie sich!Das ist ein verfluchtes Nest, das ich zu zerstoren wissen \verde"; ali ga ni razdejal.
Vrstica 134:
zato dajo v šolo, da bom gospod, pa sem se obotavljal vrniti se v Ljubljano, ali sem vendar šel. V sedmi šoli so nas morali zvati za gospode tudi učitelji. Bil pa je tu neki Unger, učil je filozofijo po skriptih, a z učenci je osorno postopal in bil debelo grob in tudi nas je jel zmerjati kakor prasce, To smo trpeli nekaj časa, ali nekega dne, ko je spet rogovilil, nekdo po
nevedoma z nogo zaropota, in, kakor bi trenil, zacepetajo vse noge, in čim bolj se je srdil, tem bolj smo cepetali. Imel je spet priti drugi dan popoldne ob štirih v šolo. V šoli so viseli trije svečnjaki, da se je videlo. Tačas vse sveče ugasnemo, samo ena je gorela, in ko hlastno odpre vrata in stopi v tmico, reče: „Was ist das?" a nato učenec Arko odgovori: „Herr Professor, Sie werden gebeten, sich hinaus zu begeben!" Nato zakričimo iz vseh grl: „Marsch hinaus!" in zacepetamo,
da se je vse treslo. Nekaj dni zatem pokliče ravnatelj Pavšek k sebi tiste tri, ki so bili prejšnje leto v šesti šoli prvi: Trdino, Božiča in Bradaško, mene je pa šola izbrala, da sem šel ž njimi in sem pred Pavškom dosti trdo govoril zoper neuljudnost Ungerjevo. Tu smo zahtevali, naj se Unger odstrani i z drugim zameni, a pogodili smo se, naj spet pride in nas uči, ali da se ne ponaša več tako nepristojno. Drugi dan ga, je Pavšek v šolo spremil in jel govoriti, da ve, da to potiče le od nekaj malo nas, a kakor je to izrekel, zagrmi vsa šola kakor na povelje in iz enega grla: „Alle, alle!" Da ni bilo tega tako odločno izgovorjenega„AUe, alle!" in da časi niso bili še vedno burni, tako da {{prelom strani}} v šoli ni bilo nobene prave discipline, bili bi mene prej ko ne iz Ljubljane pognali; kajti Pavšek je zato, ker sem nepozvan prišel k njemu, mislil, da sem jaz glava vsemu. <ref> Bralcem, ki poznajo zdanji vzorni red na ljubljanskih srednjih šolah, se bode pač čudno zdelo, kako drzni so bili takrat dijaki. A pomisliti je, da so nanje in na učitelje vplivali burni dogodki leta 1848. in tradicije nekdanje „filozofije", v kateri so uživali ^slušatelji" več svobode nego „dijaki" na
gimnaziji. Zlasti sedmošolci in osmošolci se dolgo niso mogli navaditi, da niso nič več gospodje filozofje, ampak navadni gimnazijalci. Še v mojih časih se je dogodilo, da so v višjih razredih nekega nepriljubljenega učitelja večkrat s cepetanjem in vpitjem izgnali iz šole in da smo še mi v tretjem razredu nekega učitelja drzno zapisali v razrednico, ki nam je slučajno prišla v roke; a zgodilo se nam ni nič drugega, nego da nas je Melzer posvaril: „Sie mussen kiinftighin mit dem jungen Herrn etwas mehr Geduld haben." To izrekši je vzel pero ter debelo prečrtal našo opazko v razrednici. Zdanjo strogo disciplino je uvedel šele ravnatelj dr. H. Mitteis (1862—66), deloma z drakoničnimi, toda potrebnimi sredstvi; tako n. pr. je bilo leta 1865. jeden dan 18 dijakov iz višjih razredov izpahnjenih iz šole in mnogo drugih drugače jako občutno kaznovanih. L. </ref>
Potem Unger ni bil več surov in neotesan. — Za učitelja matematike smo imeli Hummla, človeka ki je
Vrstica 142:
„Stric," mu rečem, „kaj je to delo s truplom, Vi ne poznate dela z duhom!"
Ko je previdel, da se nikakoršnega dela ne strašim in da me to ne nažene nazaj v Ljubljano, {{prelom strani}}
začne me na vse mogoče načine nagovarjati, naj se vrnem v šolo. Moj odgovor je bil vselej odločen in
enak: „Stric, grem nazaj, a ko mi daste pošteno besedo, da me ne boste silili v lemenat, ko izdelam
Vrstica 155:
Konec leta sem dobil prvi red z odliko. Sicer se živinstva nisem kaj učil in red je visel o treh
prašanjih na semestralnem izpitu, ki se je vršil pri zeleni mizi sedé vis à vis profesorju. Ker sem med zadnjimi po alfabetu prišel na red, pazil sem na prašanja in opazil, da je bilo neko prašanje že trikrat {{prelom strani}} na redu, preberem to prašanje, in ko potem mene pozove, grede iz klopi šepnem Žepiču in okolici ironično: „Poslušajte, kako jo bom rezal," češ, če padem, pa padem. Ko sedem k njemu, da mi prvo prašanje, po sreči ravno to isto, katero sem prebral. Odgovarjal sem počasno ali odločno, a ko mi je pisal red iz tega prašanja, šine mi v glavo, da bi bilo škoda kvariti, kar sem dobro započel; rečem mu zatorej, predno me iznova popita: „Herr Doctor, diirfte ich eine Frage wagen? Ich trachte schon lange darnach, wie ich das Skelet eines Thieres erhalten konnte, weiss aber nicht, wie man
das anstellen soll." Součenci se zasmejejo na glas na te moje besede, in profesor začne gledati zdaj nje, zdaj mene, in jaz sem se s težo držal, da me rudečica ali pa bleda ne oblije. Ko pa je videl, da se resno držim in mi obraz ne mrda, pokara šolo, pa začne eksplikovati in eksplikoval je več ko četrt ure, in ko je končal, mislil je, da sem jaz odgovarjal, pa reče: „Sehr gut!" — in to napiše v svoj katalog. Potem mi da še tretje prašanje, ali ni utegnil čakati odgovora, kar govoril je sam: „Nicht wahr, das ist so?" a jaz sem odgovarjal: „Freilich! Ja wohl! Anders kann's nicht
sein!" — „Sehr gut!" — To je bilo konec prvega pol leta; drugo polletje je učil botaniko. Nekega dne
Vrstica 166:
Jaz sem res poznal tisto cvetlico po imenu latinskem, nemškem in slovenskem, kajti že v četrti
šoli sem bil vsa imena, ki so stala pri rastlinah na količkih napisana v botaniškem vrtu, prepisal in mnogo tega zapametil. Zdaj sem bil pa v veliki milosti {{prelom strani}} pri njem. Sicer je bil pa Schubert čuden možiček: dosti nizke rasti, neoženjen in torej tudi dosti umazano oblečen. Pripovedovalo se je, da se mu je pred nekoliko leti tale dogodila: Zvedeli so študentje, kam na večer zahaja in kdaj odondot odhaja. Nekega večera, ko so znali, da je spet v tisti krčmici v dosti ozkih ulicah, postavijo se na vsako vežo v ulicah po eden, pa ga čakajo s kepami. Ko pride do prve hiše, trešči
mu kepa v hrbet, in če je hitreje stopal, gosteje so kepe letele nanj. Eden študentov je bil neroden, pograbi ga profesor in začne vpiti: „Polizei!" A študent vpije kakor on tudi: „Polizei!" in ko policaj res pride, ni vedel, katerega bi prijel. Profesor reče: „Den fuhren's ein, ich bin Professor!" A študent za njim: „Den fiihren's ein, ich bin Professor!" Policaj ju ogledava, in ker vidi, da je študent elegantneje oblečen, pusti študenta, pa Schuberta cefrá na glavno stražo,
kjer so imeli priprtega čez dve uri, dokler ga ni prepoznal neki oficir, ki je kasneje prišel.
Vrstica 173:
Še ko sem bil v sedmi šoli, jel se je popolnjati Vodnikov rokopis slovnika nemško-slovenskega dela.
Delavnica je bila v sobi kmetijske družbe v Salendrovih ulicah. Tudi jaz sem bil pozvan med te delavce in bilo nas je polno omizje; tist, ki je sedel na čelu, imel je zvonec pred seboj, da je zazvonil, če smo preglasno žlobudrali. Eden je bral iz Vodnikovega rokopisa, drugi potem isto besedo iz Heinsiusa in komur je kaj na um prišlo, to se je pripisalo. Iz početka je bilo dosti delavcev, ali so se vsak dan bolj odtegali, in ko sem bil v osmi šoli, izdelovalo se je v biblioteki po peti uri popoldne in tu nas ni bilo nikoli več delavcev nego štirje: Kosmač, Kastelec, jaz in pa časih, ali redko Dimitz; večidel pa sva bila samo Kosmač in jaz, tudi Kastelcu delo ni dišalo. Tukaj – odpusti {{prelom strani}} mi, Kastelec, tam na drugem sveti ta greh! – sem odnesel vsak večer po zvezenj polén, ki so bila pripravljena za biblioteko in Kastelčevo peč, ob sedmih domu, ker od petih do sedmih sva delala, in s temi sem si kuril ogromno peč, ki je drva kar žrla. Jaz sem polena grabil, Kosmač mi je pa svetil. Poleti sem pa prepisoval na velike pole, kar se je dodalo k
Vodnikovemu tekstu in s tem prepisovanjem sem si zaslužil tudi dvajset goldinarjev, ki jih pa na praznike gredoč nisem vzel, češ, da jih domá ne zapravim in jih vzamem šele, ko bom odhajal na Dunaj.Osmo šolo sem izdelal tudi z odliko. Matura, takrat šele v drugo obhajana, obhajala se je šele v drugi polovici meseca septembra <ref> Na zrelostnem spričevalu Valjavčevem d. d. 15. sept.
1851. so podpisani Friedrich Rigler, k. k. Schulrath, Dr. Anton Jarz, prov. Director und Professor, Elias Rebitsch, P. Petruzzi, Carl Melzer, G. Luschar, Kari Deschmann, Franz Metelko. Iz slovenščine ima red: Ausgezeichnete und vollstandige Kenntniss der Grammatik und Literatur bei sehr gewandter und eleganter schriftlicher Darstellung. L. </ref> Ves čas na praznicih ni se me upal prašati ne stric ne mati, kam mislim iti. Prašal me je le kapelan Lovro Pintar, ki je bil tačas pred Dvor premeščen. Povedal sem mu. da pojdem na Dunaj študirat za profesorja.
Vrstica 190:
„Jaz sem pa tak, da ne grem!"
Žal mi je bilo tega odgovora, in ko mati odidejo, uderó se mi solze. Nekega dne pride stric memo naše {{prelom strani}} hiše z vozom, da se popelje v Kranj. Prosim ga, naj me vzame s seboj, ker imam v Kranji nekaj opraviti. Na poti se razkorajži pa me popraša, kam menim iti. Rečem mu, da na Dunaj.
„Kako pojdeš na Dunaj brez denarja?"
Vrstica 206:
prejšnje leto stanoval. Pot od Ljubljane do Dunaja mi je vzela nekaj čez osem goldinarjev, tako da sem prinesel na Dunaj celih 40 goldinarjev. Drugi mesec sem dobil podučevanje v Fuhrmanovem privatnem institutu za 15 goldinarjev na mesec, a priskrbel mi je ta zaslužek prejšnji součenec, vedno nekoliko ekscentrični Garbajs, ki je imel vse v tem institutu.
Humor mi tudi v tem hudem času ni pošel, in časih smo si tudi z verzi preganjali bedo; tako {{prelom strani}}
n. pr. je takrat jel Trstenjak priobčevati svoje razprave o Noriku, pa me je Cigale nagovoril, da sem zložil nastopni sonet, katerega potem noben list ni hotel natisniti:
Vrstica 237:
Pintar: „To ni prav, precej s konji ponj!" in pridirjali so póme in šel sem na novo mašo. Šel sem
bil tudi na Bled, Bohinj in v Kamno gorico k Tomanovim. {{prelom strani}} S Tomanom sem se bil seznanil že poprej v
osmi šoli, kajti mimo naše hiše se je vozil na Turn vasovat, in takrat sem nekaj pevcev študentov 9. avgusta ponoči odpeljal pod Turen, kjer sta bila zbrana Pintar in Toman, oba Lorenca in jutri godovnjaka, in gostovala ju je mati Josipine, zaročnice Tomanove. Zapojó pod oknom in kmalu pride po nas Toman in Pintar in Josipina, pa smo se vsi vkup gostovali. S tem popotovanjem po Gorenjskem pa sem potrosil vseh osemdeset goldinarjev in skrbelo me je, kako se vrnem na Dunaj. Spet mi Pintar pomaga iz zadrege: pričo strica mi podari pet goldinarjev, in stric ni mogel drugače, pa mi tudi on pričo Pintarja dá pet goldinarjev. To mi je pregnalo vse skrbi, kajti imel sem za pot in na Dunaji prihranjeno instrukcijo v Fuhrmanovem institutu in to že za 21 goldinarjev na mesec. Na Dunaj je hotel to leto tudi iti žensev moj in tudi v rodu mi Janez Valjavec iz Nove vasi, ali padel je na maturi iz krščanskega nauka. Pravil je, da ga je nalašč vrgel Globočnik, da so ga na to nagovarjale
njegove tete tercijalke, pri katerih je stanoval v Lingarjevih ulicah v Ljubljani, zato da bo moral
Vrstica 244:
Storil je tako in odpeljal se z mano na Dunaj. Ker je imel on nekaj denarja, poprosim ga, naj mi
posodi nekaj goldinarjev do prvega novembra, kadar prejmem za instrukcijo. Ali prvega mu nisem mogel
vrniti in tudi druzega ne, ker sem šele tretjega denar dobil, ali precej me je v pismu terjal prvega in drugega, in to precej zarobljeno. To me je zabolelo, pa mu 3. novembra po pošti pošljem denar do goldinarja in mu povem, da mu bom ta goldinar vračal vsak dan po krajcarji. Ni se mu dopadalo na Dunaji; za kaj ne, to slutim, ali bodi si kar hoče. Ne čez dolgo odide z Dunaja in drugo leto je bil že v seminarji, a mene je obrekal grozno. Kesneje je šel med Jezuvite, {{prelom strani}} in videl sem ga kesneje samo enkrat, ko je prišel v Varaždin h kapucinom na misijon na Vinici kraj Varaždina. Bil je dober pridigar in je pozneje nagle smrti umrl na Koroškem. V Fuhrmanovem institutu sem podučeval živega, iskrega fanta Viljelma Schererja <ref> Pozneje slovečega germanista, profesorja na vseučilišči na Dunaji in v Berolinu. L. </ref>, ki se je najrajši pogovarjal o Goetheji. Tretje leto obolim mesec pred božičem in grem v občno bolnico: dobil sem na stanu srab, a v špitalu, dan predno bi bil ozdravljen imel iziti, dobim kozé, ker sem ležal v sobi tik kozavih, h kterim se je odpiralo, ko sta nam opoldne v velikem kotlu dva na drogi nosila jesti. Popuhnilo je náme in prijele so se me. Tu nas je ležalo čez trideset kozavih, nekteri so bili
vsi črni kakor sam peklenščak, nektere so morali djati v nekako, „zwangsjacke", da niso v fantaziji
poskakali skozi okna, a vsak dan sta umrla v sobi, kjer sem ležal, po dva in po več, pa so jih vrgli na plevnico in vlačili, ne nosili v mrtvašnico. To je bilo življenje, da groza! Jesti sem dobival strašno malo, a vendar smo takrat, ko je bil atentat na cesarja, zato ker se ni posrečil, dobili dvojni obrok: jaz torej trideset sliv suhih kuhanih k malo večji od navadne porcije teletini. Za te bolezni me je zastopal v Fuhrmanovem institutu Žepič. Na koncu prvega polleta
je dobil eden mojih učencev drugi red. Fuhrman je godrnjal in rekel, da sem jaz kriv. Jaz sem to zvedel, pa sem mu pisal, da ne grem več v njegov institut, in če misli, da nisem zaslužil, kar mi ima še dati, naj tudi to pridrži. Imel sem namreč 30 goldinarjev, ktere mi je podaril neki Mažar po imenu Barczay, ki je bil tačas v osmi šoli v Fuhrmanovem institutu. Poslal mi jih je v pismu v špital drugi dan, ko me je bil poprej obiskal, in tretji dan sem ozdravljen šel iz bolnice. Stan sem si vzel na Wiednu v hišici na vrtu skupaj s Stefanom in Majcigerjem. Fuhrman mi je denar poslal in Scherer me je na stan prišel prosit, naj se vrnem nazaj v institut, ali zastonj. Hudo mi
je jelo biti zadnji semester, ker sem bil čisto brez stalnega zaslužka. S prepisovanjem pri Miklošiču sem si {{prelom strani}} zaslužil kakšen goldinarček, ali kaj je bilo to, in ne vém, kaj bi bilo, ko bi ne bil med tistimi tremi, ki jih je Grvsar, profesor latinščine, priporočil vladi za podporo za dober napredek, in tako sem dobil spet 30 goldinarjev, s katerimi sem izhajal do konec semestra, sevéda živé po pasje. Ko se mi je tako huda godila na Dunaji, stisnil sem nekaj pesmi in zraven dodal nekaj psalmov, da mi jih Bleiweis ni odbil. Prosil sem njega, naj mi jih spečá, in dal jih je Giontiniju, in dobil sem zanje 30 goldinarjev. Trdina je bil leto prej šel za suplenta v Varaždin, in Jarz, ki je tačas postal gimnazijalni inšpektor v Zagrebu, da naju z Žepičem po Trdini prašati, ne bi li hotela midva suplovat v Varaždin. Z obema rokama sem se oklenil te ponudbe. Dobiva dekret, da se morava postaviti v Varaždin do 15. septembra 1854. A zakaj sva jaz in Žepič rada šla na Hrovaško, je to: Kleemanna je bil minister Thun, ker je poprej učil njegove otroke, vzel k sebi v ministerstvo na Dunaj, a on naju sreča enkrat na Wasserglasiji in nama reče, da sva izbrala dobro branšo, ali da naj ne misliva nikoli na Ljubljano in slovenske kraje; na Nemce pa ni dišalo
nikomur.
Komaj sem naprosil toliko denarja, da sem mogel priti v Ljubljano in do doma. Tu sem prosil strica,
naj mi posodi 50 goldinarjev, da morem v Varaždin, ob leti mu jih vrnem. Ni mi jih hotel dati. Kaj zdaj? Domislim si, pa pišem v Šiško Schmidu, – njegovega sinu sem v osmi šoli slovenski učil – da sem dobil službo na Hrovaškem, ali da nimam denarja za pot, da pridem jutri mimo njega v Ljubljano, naj mi na pošteno ime posodi za leta dni 100 goldinarjev, da mu jih vrnem ob leti. Ali mati si niso dali miru, pa so pri sosedu kajžarju vzeli záme na posodo 50 goldinarjev. Ko grem drugi dan mimo Schmida v Šiški, stopim k njemu na vrt, in hotel mi je takoj našteti sto goldinarjev, ali se mu zahvalim za njegovo dobro voljo, da sem dobil 50 goldinarjev drugde. — Učiteljski izpit sem napravil na Dunaji 11. oktobra 1855. iz slovenskega in latinskega jezika, ker je bilo takrat toliko dosti. Slušal sem seveda tudi grški Bonitza {{prelom strani}} na univerzi, ali čez zahtev nisem nikoli hotel
kaj službenega delati in torej tudi ne izpita iz grščine. Za domačo nalogo mi je Miklošič tole dal: „Mit welchen praepositionen werden im neuslovenischen die verba zusammengesetzt und wie wird die bedeutung der verba durch diese zusammensetzung modificiert?" V svedočbi mi jo je Miklošič takole ocenil: Der candidat bestimmt vor allem die bedeutung jeder praeposition an sich, um dann jene modification anzugeben, die durch ihre composition mit einem verbum an diesem bewirkt wird. Was behauptet wird, wird an einer reichen sammlung von beispielen nachgewiesen. Die angaben des candidaten sind fast durchgangig richtig Auch die anordnung ist nicht nur im grossen, sondern auch im detail zu loben, so dass die arbeit unbedenklich als eine befriedigende bezeichnet werden kann". Imenovan sem bil za pravega učitelja konec decembra 1855. leta, prisegel sem januvarja 1856. in leta so mi šteli od 1. februvarja 1856. V Varaždinu sem o praznih dnevih kretil semintja po zemlji
okoli Varaždina, po Medjimurji in Ogerskem do Lendave in skupljal narodno blago, kterega je nekaj objavil Miklošič v „Slavische Bibliothek" potem sem pa obelodanil na svoje troške knjigo, ki se je iz početka slabo kupovala, da nisem mogel tiska plačati, pa sem se zaklel, da nobene knjige več ne dam tiskat na svoje troške. V Varaždin sem s seboj vzel konec 1856. leta mlajšega brata Petra in sem ga, šolal v Varaždinu in v Gradci; zdaj je učitelj na gimnaziji v Oseki. Med tem je brat Miha doma slabo gospodaril, zato sem vzel mater k sebi in pa sestro posmrtnico, ali ta se mi je omožila v sv. Križ pri Litiji pred nekoliko leti, in ko ji je predlanskim (1880) umrl mož, šla je mati k nji, ker se ni mogla privaditi mestnemu življenju. Ko sem bil 1856. leta na praznicih pred Dvorom, stanoval sem v farovži pri fajmoštru Kržišniku, ki bi me bil imel tudi krstiti, ali ga takrat, ko so mene h krstu prinesli, ni bilo doma, zato me je mesto njega krstil trsteniški fajmošter Šušteršič. Za kaplana je bil 1. 1856. pred Dvorom še Pintar, a ta mi reče: „Matija, ne ženite se še kakih pet let," {{prelom strani}} in jaz sem ga poslušal še čez ta rok. Ali sem se seznanil v zdanjo svojo ženo, hčerjo nekega geometra pri katastru. Oča ji je rojen Hrovat, a ko se je narodila, zagledala je solnčno luč v Zločovi. Oženil sem se leta 1864. – kar mi doslej še ni bilo žal – ter rodil devetero otrok, osem fantov in eno dekle. Izmed teh so mi umrli štirje fantje v prvi mladosti ..." <ref>
Izmed živečih otrok Valjavčevih je najstarejši sin dr. Julijan V., okrajni zdravnik v Vrbovskem, drugi dr. Dionizij V., odvetniški kandidat v Zagrebu, tretji Slavoj je letos dovršil
pravoslovje in četrti sin je po dovršeni realki šel v vojake. L. </ref>
Vrstica 266:
<references/>
{{prelom strani}}
== III ==
Vrstica 278:
z nastopno opazko urednikovo:
<i> „S pričujočo pesmico vpeljemo prvikrat veliko obetavniga mladenča na slovenski parnas. Matija Valjavec je ime mladiga pesnika, učenca visoko častitiga gosp. profesorja Martinaka v šesti šoli v Ljubljani, od kteriga imamo {{prelom strani}} kakor pričujoča pesmica spričuje, pri kteri nismo ne čerke
popravili, v prihodnje veliko lepih pesniških dél pričakovati. Drugo pot bomo iz Valjavčeviga dnevopisa (Tagebuch), ki ga je v preteklih velicih šolskih praznikih domá spisal, en sostavek v prozi bravcam za poskušnjo podali, namreč: pravlico od lesene sklede". </i>
Vrstica 290:
med najpridnejšimi mladimi nadarjenimi pesniki. Ko so nehali izhajati ti časopisi, oglašal se je Valjavec v Janežičevi „Slovenski bčeli" (1850—18f)3), v „Glasniku slovenskega slovstva" (1854), v Bleiweisovem „Koledarčku" (1856), pozneje v „Glasniku" (1858 do 1868), v „Vodnikovem spomeniku" (1859), v „Cvetji iz domačih in tujih logov" (1862 in 1866); v Stritarjevem „Zvonu" (1870) in naposled v Trstenjakovi „Zori" (1872). Vrhu tega je leta 1855. izdal knjižico „Pesmi. Zložil Matija Kračmanov Valjavec". V Ljubljani, 12, 215 str. Založil Janez Giontini, tisek in papir
L. Sommera na Dunaji.
{{prelom strani}}
Književno delovanje pesnika Valjavca je tedaj jako razsežno gledé časa, v katerem je zlagal svoje
pesmi, obsega namreč dobo polnih štiriindvajsetih let, pa tudi mnogovrstno gledé opevanih predmetov, presoja njegovih poezij pa tem težavnejša, ker je večina njegovih pesniških izdelkov raznesena po najraznovrstnejših novinah.
Vrstica 297:
in na malo izborno četo njegovih prijateljev z velikanskim vseobsežnim vplivom, ki so ga pokazale pesmi Koseškega pri vsem tedanjem slovenskem razumništvu. Še zdaj pripovedujejo stari možje, ki niso brez estetičnega okusa, da so jih pred petdesetimi leti pesmi Koseškega vselej kar do solz genile, da so se kar trgali za „Novice", če so prinesle kakšen nov proizvod izpod Veselovega peresa. Navdušenje zanj je bilo občno, Prešeren toliko da ne pozabljen, vpliv mogočen in trajen, kakor kažejo proizvodi vseh tedanjih mladih pesnikov; pa tudi politični govori, znanstvene razprave,
potopisi, lokalnega pomena članki – vse je tiste čase polno citatov iz Koseškega, ki je kar
očaral svoje vrstnike, kakor Klopstock ob svoji dobi Nemce. Kakor bi bilo mikavno, da bi to res čudno prikazen v našem slovstvu ob tej priliki presodil na vse strani, za danes moram opustiti to namero. Da se tudi Valjavec ni mogel odtegniti temu občnemu navdušenju za Koseškega, to je jasno. Toda že častno {{prelom strani}} in posebno značilno je za našega pesnika, da se v svojih pesmih iz mlajše dobe, kolikor moči, ogiba tako zvanih koseskizmov. Res mu časih kateri uide izpod peresa, n. pr. kinč (nam. kras) plam (nam. plamen) šumón (nam. šum) gib in gan itd. a le redki so pri njem; popolnoma se jih pa v svojih mladih letih ni ogibal niti Levstik, dasi je bil že dijak odločen nasprotnik Koseškega. Koseskizmi so skoro dvajset let kar kužili slovensko ozračje in vsa naša tedanja
književnost jih je polna. Valjavec pa je že izza mlada predobro poznal narodno govorico, pravo narodno mišljenje, pozneje so ga pa vestne študije o slovenskem jeziku ohranile, da ni zašel na stransko pot. da ni stopinj pobiral za Koseškim, kakor drugi njegovi vrstniki mladi pesniki. Da pa mnogo Valjavčevih pesmi iz mladostne dobe kazi neprijetni apostrof, temu se nam ni čuditi, ker brez tega tedanji slovenski pesniki niso mogli izhajati, saj ga je še Prešern poln! Šele Stritar mu je napovedal vojsko, v kateri je tudi zmagal ter do malega uničil to pošast, ki nam je poprej izpridila toliko lepih pesmi.
Vrstica 307:
Neko otroško nedolžno veselje do lepe prirode, prava usmiljenost do trpinčenih živali, zlasti do ljubeznivih ptic, resnična pobožnost in iskreno domoljubje, zlasti hrepenenje po oddaljeni gorenjski domovini so glavni čuti, ki se nam razodevajo v njegovih pesmih.
V prvo vrsto spadajo pesmi „Drevo v cvetu", „Solnce svečano", „Poletni večer", v drugo „Tice vinopivke", {{prelom strani}} „Prostost", „Seničica", „Bratec in sestrica". Vse te pesmi so iz mladih dijaških let ter popolnoma primerne mladim bralcem, katerim so bile najprej namenjene in katerim jako ugajajo še danes. Prava krščanska pobožnost se razodeva iz ode „Ti moj oče" in iz psalmov, ki so tudi v formalnem oziru tako lepo peti, da do novejših časov, ko je dekan Ivan Vesel izdal svoj dovršeni prevod Davidovih psalmov, nismo imeli boljših. Pomisliti pa je, da je Veselov prevod skoro štirideset let mlajši od Valjavčega, in koliko je v tem času napredoval naš jezik, koliko naša pesniška tehnika! Med domoljubne pesmi Valjavčeve prištevamo tiste, v katerih lepo izraža svojo
domotožnost, svoje hrepenenje po oddaljeni domovini. Političnih pesmi Valjavec nikoli ni prepeval, pač je dal duška svoji duši, katero je morila osamelost v daljnem tujem dunajskem mestu ter svoje čute izlil v ganljive pesmi „Hrepenenje", „Podonavska riba" in „Danici"; zadnjo je Avgust Dimitz tudi lepo preložil na nemški jezik. Čudim se, da nobeden naših skladateljev, ki časih uglasbujejo malovredne tekste, še ni obrnil svoje pozornosti na te tri pesmi, polne iskrene ljubezni do slovenske domovine.
Vrstica 340:
Tudi erotičnih pesmi ima Valjavec nekoliko, ki se mu pa mladeniču brez izkušnje in pravega poznanja
svetá, niso posebno posrečile. Izborne pa so iz poznejših let njegove „Drobne pesmi" te vrste, v katerih {{prelom strani}} opeva svojo nevesto Berto, in prav ljuba in nedolžna je tudi „Rožica", ki se tako rekoč sama poje.
Toda kdor pozna samo lirske pesmi Valjavčeve, ta pesnika Valjavca sploh ne pozna. Prevesni del svojega pesnikovanjaje Valjavec posvetil epskemu pesništvu, posvetil že ob času, ko je gaj slovenskih pevcev odmeval od samih lirskih pesmi. Vsa vzgoja Valjavčeva je bila takšna, da ga je morala napotiti na epsko pesništvo. Pripovedke in legende njegove babice so že mlademu dečku vcepile veselje do epskih stvari; to veselje mu je rastlo, ko je bival mlad učenec v Kranji pri ljudeh, ki so ga ohranili v istem duševnem toku, in dolgoletno nabiranje narodnih pesmi ni moglo
Vrstica 348:
legend, in te misli sem tudi še danes. Te legende preživé gotovo še mnogo slovenskih pesmi, katerim
se dandanes poje slava.
{{prelom strani}}
Zlasti dve pesmi, legenda »Tica pivka" in romanca Prek Save", sta tako značilni za način Valjavčevega pesnikovanja, za njegovo naivno pripovedovanje, kakor tudi za tehniko njegovih verzov, kitic in rim, da moram obe tukaj ponatisniti za tiste mlajše bralce, katerim nista znani.
Vrstica 398:
Krt s podgano in pa z miško
Ril je prst od spod nakviško;
{{prelom strani}}
Medved tacar, kosmatinec,
Volk, ovčar in vsak divjinec,
Vrstica 450:
Dokaj potov ima resnih.
</poem>
{{prelom strani}}
<poem>
'''Prek Save.'''
Vrstica 547 ⟶ 545:
</poem>
Poglejmo n. pr. tudi, kako se je pesniku posrečila „Vojska z volkom in psom"<ref> ') Posneta po narodni pravljici (glej „Narodne pripovjesti", II. izdanje, str 269; in-tiskana v Glasniku (VIL, 111, li9) pa tudi, nekoliko okrajšana, v Sketovem berilu za V. in VI, razred srednjih šol, v Celovci 1886, na 84 str. </ref>. To naivno pripovedovanje, ta dobrodejni humor, ti zveneči šestomeri {{prelom strani}} ujasnijo obraz najlenejšemu učencu, kadar jo beremo v šoli. Ta pesem je in ostane pravi vzor živalske pravljice. Ž njo je pokazal Valjavec, kaj se da narediti tudi iz neznatne narodne pravljice, pokazal našim pesnikom, kolik zaklad je zakopan v našem narodnem pesništvu tistemu, ki ga zna najti in dvigniti.
Poglejmo nadalje, kako je znal pesnik izkoristiti neznatno samo 13 kratkih kitic obsežno narodno pesem „Zorika in Solnčica". Iz nje je naredil 72 strani dolg romantični epos v treh spevih, zložen nekaj v zvenečih asonancah, nekaj v jambiških kiticah.
Vrstica 622 ⟶ 620:
Jin strupa kačiga ji dá!
</poem>
{{prelom strani}}
In kaj je naredil Valjavec iz teh kratkih vrstic? Lepo in dolgo pripovedno pesem, tudi gledé oblike
dovršeno takó, da ji še dandanes, ki smo v takšnih stvaréh precej občutni in natanki, ničesa ne moremo očitati. Vsebina Valjavčevi pesmi je pa ta: V petnajstem veku Bosenski paša udari z malo četo divjih Turkov na Kranjsko ter oblega ž njimi grad slovenskega graščaka na Gorenjskem, ki je imel dve lepi hčeri Zoro in Solnco. V Zoro se je bil zagledal krepak in zal gorenjski kmetski mladenič; tega pa ne ljubi Zora, ampak nje sestra Solnca. Ko zdaj svojo tajno ljubljeno devico vidi v takšni nevarnosti, zbere četo gorenjskih junakov, plane po noči na turški tabor ter zmane sovražnika. Samo jeden Turek uide smrti na naglem konji, a ta odnese s seboj predragi plen – graščakovo hčer Solnco. V tem tudi deželni glavar s svojimi vitezi prihiti obleganemu gradu na pomoč: ko vidi, kako junaško dejanje je izvršil mladenič, poroča to cesarju in ta povzdigne gorenjskega korenjaka v plemeniti stan. Ker je zdaj tudi Zora rada videla svojega rešitelja,
Vrstica 652 ⟶ 649:
In praviš, da imam le želeti,
Pak imam, kar želim imeti.
{{prelom strani}}
Prišla do nas je govorica,
Da lepše ni na siru zemlje
Vrstica 691 ⟶ 688:
Zori strašne, celo peklenske misli rojijo po glavi, kako bi se iznebila svoje tekmovalke. Ravno tist dan pa pride tudi slovenski junak v Almirov grad. Ker svoji srčni rani domá ne najde leka, napoti se na božjo pot k sv. Jakobu v Kompostelje in vračaje se z božjega pota, hoče tudi pogledati, kako se godi Zori. Tej dojde junak ob pravem trenutku. Hoče se maščevati svojemu
možu in kakor misli, da don Almiro gorí za Zairo, tako hoče tudi Zora v junaku vzbuditi mladostno
ljubezen do sebe. Toda ta se slučajno na grajskem vrtu snide z Zairo, spozna v nji Solnco, {{prelom strani}} pové ji, da je Zora nje sestra. Almiro Zorin mož. Solnca mu razodene svojo mladostno ljubezen, svoje
čudne zgode. Ljubezen do kranjskega junaka jo je obvarovala, da se ni udala turškemu carju; ta ljubezen je
<poem>
Vrstica 720 ⟶ 717:
Med večjimi popolnoma izvirnimi epskimi proizvodi Valjavčevimi bi bilo omenjati še dveh: „Brezbožnik" ter „Zorin in Strlina". 0 prvem bi rekel, da se pesniku ni posrečil. Kmet žganjar. bogotajec, požigalec ni ravno mikaven pesniški predmet, a ta predmet opeva Valjavec nekoliko prerazsežno in prerealistično, da bralca ne more ugreti, če tudi se mora časih čuditi njegovemu krepkemu opisovanju. Nasproti je pa „Zorin in Strlina" tako nežna in nedolžna idila, da ji
v naši književnosti ne vem primere. Deček Zorin in {{prelom strani}} deklica Strlina se v otročjih letih seznanita in spoprijateljita, da kar ne moreta prebiti drug brez drugega.
<poem>
Vrstica 749 ⟶ 746:
Posebno krasno riše pesnik v tej pesmi grozno stanje Zorinovo v cerkvi v nasprotji z nebeškim mirom
v angeljsko čisti duši nedolžne Strline in veselje, ki odmeva po nebesih zaradi nje svetosti in pobožnosti. Krasni v tej pesmi so tudi verzi „Prijazno mestece {{prelom strani}} je Kranj" itd., v katerih pesnik poje slavo nekdanji gorenjski stolici in opisuje svoje srečno mladostno življenje v tem mesteci. Še nihče Kranja ni slavil v tako lepih verzih, zánje bi zaslužil pesnik, da bi mu Kranjci podelili kar – častno meščanstvo.
Gledé oblike Valjavčevih poezij bi bilo pripomniti, da pesnik ljubi po vzgledu narodnih pesmi kolikor moči priproste in prozorne kitice, največkrat z zaporedno rimo. V tem oziru sta za pesnika, kakor sem že zgoraj rekel, jako značilni po narodni pravljici posneta „Tica pivka" in romanca „Prek Save"<ref> Glasnik, 1863, 161. </ref>. V takšnih kiticah je zložil tudi prevesni del svojih legend. Da zna pa zlagati tudi umetne kitice, to je pokazal v svoji pripovedni pesmi „Naglica se rada kazni" <ref> Novice, 1855, str. 356, 360, 364, 368, 372, 380. </ref> in zlasti v poprej omenjeni epopeji „Zora in Solnca". Jako mnogo njegovih pesmi ima samo moško rimo, katero je, kakor znano, zelo težko dobro pogoditi, a Valjavcu se je to posrečilo v toliki meri, kakor nobenemu drugemu
Vrstica 761 ⟶ 758:
<references/>
{{prelom strani}}
== IV ==
V obče je že znano in se po dr. Štrekljevi izdavi narodnih pesmi razvé dodobra, kako so starejši književniki, Vodnik, Prešeren, Smole, Ledinski, Poženčan in celó St. Vraz nabirali naše narodno blago. Mislili so, da se pesmi v narodovih ustih niso ohranile popolne in čiste in da jih morajo zatorej „popravljati". V teh napačnih mislih so nam nekatere bisere našega narodnega pesništva n. pr. „Lepo Vido", „RošIina in Vrjanka", „Mlado Bredo" i. dr. izpridili tako, da je le iztežka razbrati iz njih, kaj je narodna svojina, kaj umetni primeček in podvržek. Le sreča, da ti nabiralci
niso poznali narodnega deseterca in da niso vedeli, da mora ta verz po drugem stopu imeti odmor, tako da je mnogo podvrženih verzov spoznati že po tem, da nimajo odmora po drugem stopu. Zdi se mi, da se tudi Valjavec tega, tiste čase občnega književnega greha ni popolnoma ogibal v tistih lepih narodnih pesmih, ki jih je priobčil v Janežičevem „Cvetji slovanskega naroda" (1852), in v njegovem „Glasniku" slovenskega slovstva (1854). Morebiti, da gre nekoliko takih poprav tudi na urednikov rovaš. A bodi si kakorkoli, velika hvala gre Valjavcu že za to, da je v teh dveh zbirkah ohranil lepo številce pesmi, ki se z vso pravico smejo prištevati najlepšemu cvetju našega narodnega pesništva, tako n. pr. „Bredko", jedino meni znano inačico „Mlade Brede," dalje „Siroto Jerico," prekrasno, po vseh naših šolskih berilih udomačeno pesem, lepe legende o sv. Valentinu, sv. Urhu, sv. Barbari, sv. Kristini in še nekoliko drugih. Od tistega časa pa, ko je Valjavec, bivši učenec velikega našega Miklošiča, spoznal pravo bistvo in visoko ceno našega narodnega pesništva, nabiral je te stvari kritično ter jih zapisaval tako, kakor jih je slišal iz narodovih ust. Narodno blago pa je Valjavec nabiral po dveh jako oddaljenih pokrajinah: v mlajših letih v svojem rojstvenem kraji
v preddvorski okolici <ref>') Glej Kres, 1884, 179.</ref>, poznejše čase pa po vzhodni Štajerski, med ogrskimi Slovenci, po Varaždinu in njegovi kajkavski okolici. Nabrane stvari je razglašal po {{prelom strani}} raznih časopisih in zbirkah, tako da so zdaj le malokomu vse pristopne <ref> Tiskane so: v „ Sloveniji" (1848, 1849); v „Cvetji slovanskega pesništva-' (1852); v „Slovenski BCeli" (1851, 1852); v „Glasniku slovenskega slovstva" (1854); v ,,Novicah" (1855, 1856, 1857, 1858); v „Glasniku" (1858, 1859, 1860, 1861, 1862, 1863, 1864, 1866,1867,1868); v „Zori" (1872); v „Vestniku" (1873,1874); v „Slavische Bibliothek" (1858, II. zv.); v programu „Varaždinske gimnazije (1858 in 1875); v knjigi ,,Narodne pripovjedke" skupio u i oko Varaždina Matija Kračmanov Valjavec. U Varaždinu 1858, 8, X + 315 str., ki je prišla v drugi izdavi na svetlo pod naslovom „Narodne pripovjesti u Varaždinu i okolici". U Zagrebu izdala knjižara Dioničke tiskare 1890, 8, X 4-315 str.; v „Kresu" (1884, 1885, 1886) in naposled v „Slovenskem Narodu" (1873.1.272—291; 1874.1.60—69). Kdor bi to ogromno blago izdal v posebnem delu, nabralo bi se nekoliko obilnih zvezkov. L. </ref>. O narodnih pesmih, kar jih je nabral Valjavec, pričakujemo, da jih natisne dr. K. Štrekelj v svoji veliki zbirki. Zatorej ne bodem govoril tukaj o njih. Toda velika škoda je za ono pripovedno blago neprecenljive vrednosti, ki je raztepeno po novinah. Kako je veliki Miklošič čislal Valjavčeve zbirke, to vidimo iz .besed, ki jih je izrekel že leta 1858.<ref> Slavische Bibliothek, II, 169, 170. </ref> o kajkavskih pripovestih: „Ihr Werth beruht erstens auf ihrer Bedeutung fur die slavische. Mvthologie: sie enthalten, was sich das slovenische Volk in jener Gegend iiber die Rojenice (altslovenisch roždenice), die auch Sojenice (das altslovenisch saždenice lauten wurde) heissen, und iiber die Vilen erzahlt. Es gereicht dem Sammier zu nicht geringer Ehre, diese Bedeutung unter seinen slovenischen Stammesgenossen zuersterkannt zu h aben. Mochten auch in anderen vom slovenischen Volksstamme bewohnten Gegenden nach diesem Muster Sammlungen von Marchen veranstaltet werden und mit der Zeit eine slavische Mvthologie im Sinne der Grimmischen ermoglichen!" Potem ostro graja Trstenjakovo neznanstveno raziskavanje slovenskega bajeslovja in▼
Majarjevo kovanje nov ega slovanskega književnega jezika ter nadaljuje: „Der Werth derselben beruht zweitens auf ihrer Bedeutung als Proben jener Abart des Slovenischen, welche durch den Einfluss des Serbischen und Chorvatischen entstanden, in Provinzialcroatien {{prelom strani}} gesprochen wird ..." Tako je pisal Miklošič, ki je takrat poznal šele dvanajst kajkavskih pripovesti, katerih je Valjavec pozneje nabral še na stotine. In res, kolikor imamo svoje mitologije, to je znanstvene, resnične mitologije, a ne izmišljene in od drugih Slovanov pobrane, vsa je oprta na Valjavčeve zbirke. In koliko znanstvenega gradiva je nakopičenega v teh stvareh, to sta pokazala Krek v svoji znameniti knjigi o slovanski tradicijonalni književnosti in še bolj Miklošič v svojih monumentalnih delih, kjer so Valjavčeve pripovedke povsod, bodisi v velikem staroslovenskem slovarji, bodisi v primerjajoči slovnici slovanskih jezikov, bodisi v drugih večjih njegovih spisih naštete med glavnimi viri, iz katerih je zajemal Miklošič. Znanstvenim možem in vsem ljubiteljem narodnih stvari▼
▲raznih časopisih in zbirkah, tako da so zdaj le malokomu vse pristopne <ref> Tiskane so: v „ Sloveniji" (1848, 1849); v „Cvetji slovanskega pesništva-' (1852); v „Slovenski BCeli" (1851, 1852); v „Glasniku slovenskega slovstva" (1854); v ,,Novicah" (1855, 1856, 1857, 1858); v „Glasniku" (1858, 1859, 1860, 1861, 1862, 1863, 1864, 1866,1867,1868); v „Zori" (1872); v „Vestniku" (1873,1874); v „Slavische Bibliothek" (1858, II. zv.); v programu „Varaždinske gimnazije (1858 in 1875); v knjigi ,,Narodne pripovjedke" skupio u i oko Varaždina Matija Kračmanov Valjavec. U Varaždinu 1858, 8, X + 315 str., ki je prišla v drugi izdavi na svetlo pod naslovom „Narodne pripovjesti u Varaždinu i okolici". U Zagrebu izdala knjižara Dioničke tiskare 1890, 8, X 4-315 str.; v „Kresu" (1884, 1885, 1886) in naposled v „Slovenskem Narodu" (1873.1.272—291; 1874.1.60—69). Kdor bi to ogromno blago izdal v posebnem delu, nabralo bi se nekoliko obilnih zvezkov. L. </ref>. O narodnih pesmih, kar jih je nabral Valjavec, pričakujemo, da jih natisne dr. K. Štrekelj v svoji veliki zbirki. Zatorej ne bodem govoril tukaj o njih. Toda velika škoda je za ono pripovedno blago neprecenljive vrednosti, ki je raztepeno po novinah. Kako je veliki Miklošič čislal Valjavčeve zbirke, to vidimo iz .besed, ki jih je izrekel že leta 1858.<ref> Slavische Bibliothek, II, 169, 170. </ref> o kajkavskih pripovestih: „Ihr Werth beruht erstens auf ihrer Bedeutung fur die slavische. Mvthologie: sie enthalten, was sich das slovenische Volk in jener Gegend iiber die Rojenice (altslovenisch roždenice), die auch Sojenice (das altslovenisch saždenice lauten wurde) heissen, und iiber die Vilen erzahlt. Es gereicht dem Sammier zu nicht geringer Ehre, diese Bedeutung unter seinen slovenischen Stammesgenossen zuersterkannt zu h aben. Mochten auch in anderen vom slovenischen Volksstamme bewohnten Gegenden nach diesem Muster Sammlungen von Marchen veranstaltet werden und mit der Zeit eine slavische Mvthologie im Sinne der Grimmischen ermoglichen!" Potem ostro graja Trstenjakovo neznanstveno raziskavanje slovenskega bajeslovja in
▲Majarjevo kovanje nov ega slovanskega književnega jezika ter nadaljuje: „Der Werth derselben beruht zweitens auf ihrer Bedeutung als Proben jener Abart des Slovenischen, welche durch den Einfluss des Serbischen und Chorvatischen entstanden, in Provinzialcroatien gesprochen wird ..." Tako je pisal Miklošič, ki je takrat poznal šele dvanajst kajkavskih pripovesti, katerih je Valjavec pozneje nabral še na stotine. In res, kolikor imamo svoje mitologije, to je znanstvene, resnične mitologije, a ne izmišljene in od drugih Slovanov pobrane, vsa je oprta na Valjavčeve zbirke. In koliko znanstvenega gradiva je nakopičenega v teh stvareh, to sta pokazala Krek v svoji znameniti knjigi o slovanski tradicijonalni književnosti in še bolj Miklošič v svojih monumentalnih delih, kjer so Valjavčeve pripovedke povsod, bodisi v velikem staroslovenskem slovarji, bodisi v primerjajoči slovnici slovanskih jezikov, bodisi v drugih večjih njegovih spisih naštete med glavnimi viri, iz katerih je zajemal Miklošič. Znanstvenim možem in vsem ljubiteljem narodnih stvari
je Valjavec močno ustregel s tem, da je že leta 1858. v večkrat navedeni knjigi objavil 25 pravljic o Vilah, 11 o Rojenicah, 11 o Volčjem pastirji in 73 o različnih drugih stvareh in da je to knjigo 1. 1890. izdal v drugem natisku, da si jo zdaj vsak lahko omisli Kdor se uglobi v to knjigo, ne more prebiti brez nje, toliko mu podaje na več strani zanimivega beriva, tako n. pr. vem, da je bila Levstiku vsakdanja dušna paša.
Toda četudi Valjavčevega nabranega narodnega blaga ne sodimo raz znanstvenega, ampak raz zgolj
estetičnega stališča, moramo največjo hvalo dajati možu, daje našo književnost obogatil z mnogimi blestečimi biseri, ki bi se bili drugače brez dvojbe pogubili ali pozabili. Nekoliko res neveščega bralca v Valjavčevih zbirkah moti kajkavska slovenščina, ali tej nepriliki bi bilo lahko pomagati. Mnogi naši književniki, ki pišejo slovenske knjige za šolske knjižnice, prelagajo Andersenove ali Grimmove pravljice. Nečem jih grajati zategadelj; kar je lepo, je lepo, pa si bodi v kateremkoli
jeziku. Mladina zlasti v nižjih razredih naših šol rada prebira takšne stvari ter si zabava ž njimi svojo domišljijo. Samo opozoril bi rad naše književnike, ki pišejo takšne knjižice, zakaj hodijo tako daleč na tuje po književno tvarino, ko je imajo vendar toliko domače v Valjavčevih zbirkah. Kako n. pr. bi ustregla naša „Knjižnica za mladino" v Gorici vsi slovenski {{prelom strani}} mladini, ko bi ji v zdanjem književnem jeziku podala nekoliko zvezkov Valjavčevih pravljic in pripovedek iz vzhodnih pokrajin slovenskega sveta. Seveda urednik, ki bi se lotil tega posla, bi moral skrbno paziti na to,
da v kajkavskih pravljicah in pripovedkah ohrani slog, dikcijo in tisto narodno naivnost v pripovedovanji, ki veje iz njih, in da samo lokalizme in hrvaške oblike zameni s književnimi, izkratka, da v njih pogodi pravi narodni jezik, a da ne piše ngekunstelf, kakor je Miklošič imenoval zdanjo našo književno slovenščino.
Vrstica 791 ⟶ 787:
3. <i> Narodne pripoijedke </i> skupio u i oko Varaždina itd. U Varaždinu 1858, 8°, X + 315. Štampao Jos. pl. Platzer. Ista knjiga v drugem izdanji pod naslovom „Narodne pripovjesti u Varaždinu i okolici", v Zagrebu (1890, 8°, X+315.) Glej zgoraj str. 203 in 2041). <ref> Primeri o tej zbirki Archiv XVII, (1895, 286.) </ref>
4. <i> O rodjenicah ili sudjenicah.</i> — Književnik, II. (1865, 52—61). Pisatelj opisuje v tej koreniti razpravi, oprt na narodne pravljice in pripovedke, usodna božanstva slovenska (Rojenice, Sojenice, Usod) primerjaje jih z usodnimi boginjami drugih narodov. Rački v posebni opazki jako hvali Valjavčev spis <ref> Po tej razpravi je posnet dr. Sketov spis „o usodnih božanstvih slovenskih" v berilu za V. in VI. razred srednjih Sol.</ref>.
{{prelom strani}}
5. <i> Izgledi </i> slovenskega jezika na Ogerskem. — Predge z letnicami 1802—1830. Letopis Matice Slov. za 1. 1874. (str. 102—105) in za 1. 1877. (str. 92—131).
Vrstica 801 ⟶ 797:
9. <i> Droben spisek Truberjev </i>. — Letopis Matice Slovenske za leto 1882. in 1883. (str. 55—63) Govori o prezanimivem Truberjevem spisu „Ena molitov teh kerszhenikou, kir so sa volo te praue vere Viesusa Christusa pregnani," iz leta 1555. Valjavec je dokazal, da je ta spis Truberjev, a ne Vergerijev, dasi je ta podpisan pod molitvijo.
{{prelom strani}}
10. <i> Ostatak optativa u slovenštini</i>. — Rad LXXXI. (1885, 2 str.)
Vrstica 822 ⟶ 818:
19. <i> O prijevodu psalama </i> u nekijem rukopisima hrvatsko-srpsko-i bugarsko-slovenskijem. — Rad,XCVIII, XCIX in C (1889, 1890, str. 220.) V tem razsežnem delu primerja pisatelj nekoliko psalterjev hrvaške, srbske in bolgarske recenczije s staroslovenskim prevodom v glagolskem psalterji Sinajskega samostana po Geitlerjevem izdanji. O važnosti te knjige piše V. Oblak (Archiv
XIII, 358—361.)
{{prelom strani}}
20. <i> Djela Jurja Barakoviča </i>. — Stari pisci hrvatski, knj. XVII. (1889, XIII + 390). To knjigo je izdal Valjavec skupno s P. Budmanijem.
Vrstica 835 ⟶ 831:
25. <i> Prinos k naglasu v (novo) slovenskom jeziku. </i> — Rad XLIII do CXI. Tudi v 14 posebnih odtiskih (od 1. 1878—1895, skupaj 1913 str. ali 119V8 tiskovnih pol v veliki osmerki.
V tem velikanskem delu ni nameraval Valjavec književni slovenščini ustanoviti naglasa, (kar kaže že napis: prinos), pač pa je želel podati podlago in gradivo za bodočo ustanovitev naglasa v našem književnem jeziku, vrhu tega pa vzpodbosti še koga druzega, da bi opisal naglas v svojem okraji. Doslej se je oglasil jedini dr. K. Štrekelj <ref> V^Ljubljanskem Zvonu" (1885, str. 236—244) in v večjem delu„Morphologie desGorzerMittelkarstdialectesmit besonderer Berucksichtigung derBetonungsverhaltnisse" Sitzungsberichte der phil.-hist. Cl. d. kais. Akademie d. Wiss. (CXIII Bd. 1 H., Wien 1887, S. A. 8°, 122 str.) </ref>, ki je pokazal, kar Valjavec ni vedel, da je v goriško-kraškem narečji naglaševanje jednojno, a to ekspiratorno, kakor se je {{prelom strani}} Valjavec pozneje preveril tudi za ogrsko slovenščino in sosedno štajersko govorico. Dolenjec in Gorenjec
imata pa, kakor misli Valjavec, dasi ne povsod, očito dve vrsti naglasa: jedne besede se kar potiskajo, druge pa vlečejo ali potezajo, n. pr vráta (die Thiire) do vrâta (bis zum Halse). Za razno naglaševanje rabi VaIjavcu petero znamenj, katerih pa tukaj ne morem navesti, ker jih tiskarna nima vseh. Veščakom je ta stvar tako že znana, navadne bralce bi pa to ne zanimalo.
S svojo razsežno razpravo je Valjavec izdatno pospešil rešitev važnega vprašanja, katero je spravil v razgovor najprej Svetec 1. 1863. v „Novicah", in o katerem so pisali za njim Janežič, Žepič, B. Raič, največ pa Škrabec. Kakšno vrednost ima Valjavčeva razprava, vidimo iz besed najboljšega poznavatelja slovenskega naglasa, o. Stanislava Škrabca, v 7. zvezku „Cvetja" iz 1. 1895.: „Nevtrudljivi zagrebški akademik Matija Valjavec je doveršil, ni davno, o našem naglaševanju velikansko delo, kakeršnega nima pač nobeden drugi izmej slavenskih jezikov in najberž sploh
Vrstica 845 ⟶ 841:
27. <i> Jert </i>, irt, irta. — <i> Koroša </i>, Korošica, Korošec. — <i> Tržaščan </i>, Tržačan, tržaški. — Etimološke črtice. — Ljublj. Zvon (1892, 369, 644, 756; 1893, 173).
{{prelom strani}}
28. <i> V Ljubljanskem Zvonu </i> leta 1893., 1894. in 1895. je priobčil Valjavec svojo jako bogato zbirko tistih kajkavskih besed, katerih ni našel v Pleteršnikovem slovarji.
| |||