Usoda ka-li: Razlika med redakcijama

Pripravno pa je zlasti tudi to, ker so žene in otroci tu na letovišču, ne da bi bili ločeni od moža in očeta, ki opravlja svoje posle v mestu kakor prej, samo da ima zdaj četrt ure več hoda. Ob nedeljah popoldne, pa tudi ob drugih večerih se zbirajo letoviščniki, ki so stari znanci, ali so se seznanili zdaj v tej ali oni vili.

 

 

<center>* * *</center>

 

»Živio Slovenci!« jih pozdravi dobrovoljno pijanček, in ker ne dobi odgovora, se mrmrajoč jezi, potem pa zapoje prav hripavo: »Jaz pa pojdem na Gorenjsko«.

»Po tej poti še hoditi ni varno, tako skrbijo za nas ti pojedeži tržaški!« je kričal, ko se je zadel ob kamen ter padel menda na kolena.

 

 

»Oh, čujte, to je vender škandal, kaj ta dva uganjata,« pravi glasbenikova soproga. »Prej v gledališču in na promenadi — in sedaj je prilezel za njo celo sem na letovišče; oh, to je grozen mož, in — njegova žena — hoteč prikrivati moževe napake, gre za njim in se sili občevati z ono žensko, katere po pravici nikakor ne more trpeti. Prevelika dobrota, veste, je neumnost in bedaštvo; saj ne pomaga nič vse njeno prikrivanje, ker sta ona dva očitna dovolj. Ne vem, kateri veter ju je prinesel skupaj, in kje so se dobili po tolikih letih ti štirje — moram reči — čudni tipi.«

»Oh, gospa, pri nas; toda mi vsi to obžalujemo. Grudnovi so hodili k nam in so stanovali tudi v isti hiši. On je jako učen, olikan in omikan mož, da ga je veselje poslušati; ona je pa taka, da se "rada vsiljuje, in da se je zlahka ne odkrižaš. — Poljakovih pa nismo poznali, dokler ni imel papa zadeve s tovarnico, v katero je bil tudi Poljak zamotan. Le-ta je v poslih jako okreten in zveden, in zato se ga papa drži. Gotovo tudi naš papa ni ničesar zapazil; v svoji priletni najivnosti ne ve, kako poreden je svet. Prevzela sta skupaj ono tovarnico, in ker je papa že v letih, mu je Poljak sedaj desna roka.«

 

 

Zapeljala je pogovor zopet v drug tir; to ti je bil pogovor, ki ni zanimal nikogar, a mu je moral vender vsakdor slediti, ker se je obračala z vprašanji zdaj do tega, zdaj do onega. Prišel je še mladenič osemnajstih let, ki si je z važnostjo in ponosom vihal drobne brčice, bil navdušen za vse lepe umetnosti ter gledal prezirno na vse one, katere je imel za nižje od sebe. S svojima starejšima sestrama se je vedel kakor z otrokoma in ju je rad imenoval »nezmožni stvarci«.

Prišel je še neki uradnik z ženo in štirimi otroki od sedmih do trinajstih let. Grudnovka se je stisnila k meni ter občevala z mano kakor s staro prijateljico, pripovedujoč mi o svojem možu, o svoji hčerki in svojem domu.

 

 

»Ah, Bogdanovič, dr. Bogdanovič!« vzklikne zdaj oni ljubitelj lepih umetnostij, obrnjen proti vhodu. Starejša hči mu gre naproti ter ga dovede in predstavi za svojega bratranca, profesorja, doktorja filozofije.

Novodošlec nam je bil kakor svetel solnčni žarek ob meglenem temnem dnevu. Njega prikupljiva zunanjost, prijetno kretanje, neprisiljeno naravno pozdravljanje, vse to je vplivalo na nas kar najugodneje.

 

 

»Saj tudi ti jeziš papa, ki te mora kregati vsaki dan,« je dejala Ana, otročje očitajoč svoji materi. Gospa bi jo bila za to najivno impertinentnost najrajša udarila, a premagala se je vender in dejala, smeje se, prisiljeno: »Oh, ti otroci, ti otroci!«

Ana pa se ni za to nič zmenila, ampak, dobivši medu, povlekla za sabo Marijo, in obe sta zbežali po zeleni trati.

 

 

Ali to je in ostane nerešena zagonetka usode. Poljakova je pri njegovem vstopu še bolj prebledela; govorila je naglo in se nervozno pregibala.

»Čul sem vašo razpravo o Zoli in čakal, dajo nemočeni zvršite.«

 

Viktor je bil silno jezen, da smo vso pozornost obrnili le na ta po njegovih mislih seveda malenkostni razgled ter se tako malo zmenili za njegove naprave.

 

Sredi travnika je stalo visoko, okroglo deblo, gladko oluščeno in še z milom namazano. Gori proti vrhu so visele tri butiljke, dve salami in nova, lepa svilnata ruta.

 

 

»Jako laskavo za-me v resnici, ko ste me poznali prej, nego svojo soprogo,« je očitajoč dejala zardela gospa Poljakova.

»Oh; gospa, ne govorite mi o tistem času! Kaj sem jaz vedel tedaj o ženskih, in niti sedaj ne vem, kako je bilo, kako se je vse to zgodilo. Vzbudil in zavedel sem se šele, ko sem bil z njo že zavezan za življenje, ko ni bilo več povratka. Nekoliko krivde, oprostite, zadeva tudi vas, ker niste hoteli svojega ponosa toliko ukloniti, da bi se bili opravičili, ko ste slišali, kako so vas krivo obrekovali.«

 

 

Sedaj je začel spuščati za zidom rakete, užigati bengalične ognje ter bil srečen, presrečen, kadar se je zaslišal kak občudovalen vzklik bodisi samo otrok, ki so tekali okrog njega.

In vi, Marija,« je govoril Gruden gospej Poljakovi, »ste res taki, da se ne hudujete nikdar nad usodo, ki naju je ločila tako bridko ter naju tako onesrečila. Marija, pred nekaj meseci ste priznali tam v mestu pri glasih one čarobne simfonije, da me ljubite še vedno. Oh, recite mi to še jedenkrat, recite, prosim vas!«

 

 

»Oh, ta dva suhoparneža skupaj, jaz bi že ne bila rada sedaj tam v njiju družbi.«

»Kaj ne, da ste, da si rajša tukaj?« in pritisnil ji je na ustnice dolg poljub, katerega je vzprejela z zaprtimi očmi.

 

»Brez ovinkov, gospodična,« je začela, ko sem bila sedla zraven nje. »Rekli ste, da imate jedno sobo odveč; oddajte jo meni. Čutim, da mi tukajšnji zrak dobro dene; sklenila sem torej ostati tu prav do zime. Moja Marica ostane seveda z mano za družbo.«

 

 

Mašnik je bil ravno pristopil k oltarju, ko vstopiva medve. Ona je položila svojo molitveno knjigo na klop ter si kleče zakrila obraz z rokami in stala tako dolgo, dolgo nepremično. Med darovanjem so peli tod toli priljubljeno pesem:

 

Zastal ji je glas v grlu pri zadnjih besedah, in odšla je naglo. —

Živela je od tedaj pri meni. Skrbela sem, da jo zadovoljijo v vsem, da se ne bi vznemirjala, in včasih se mi je res zdelo, kakor bi bila pozabila vse nezgode, posebno, kadar je v svoji živahni hčerki zaznala kako novo čednost, novo lepo lastnost. A bolezen je bila vedno sitnejša, in Poljakova vedno bolj občutljiva za vsako sapico, za vsako malenkost.

 

 

»Poznala sem jo pač za lahko, brezznačajno žensko, toda mislila sem, da se je vender poboljšala pod njegovim vplivom.«

Zagrmelo je, da se je stresla hiša. in mala Marica je prihitela v sobo ter se skrčila svoji materi v naročje. Ta ji je pa gladila gladke, temne lase dolgo, tako dolgo, da je dete zaspalo; materi pa so kapljale iz očij svetle solze na angeljsko glavo.

 

 

Prišedši na vrata, se ustrašimo. Nobena ni imela ničesar, da bi se ogrnila, večer pa je bil prav hladen proti vročini v cerkvi.

Hladen jesenski veter je pihal, in hipoma so nam izginile potne kaplje raz obraz in čelo; jelo nas je zebsti. Na velikem trgu smo šele dobile voz, v katerem je Poljakova kašljala do doma, huje, nego kdaj prej.

 

 

Nekega dne prinese jeden izmed tržaških listov brzojav z Dunaja, da se je Tržačan Poljak, blagajnik pri neki , banki, usmrtil, ker je zmanjkalo v blagajnici velike vsote denarja in bi bil on moral v preiskavo.

»Vdova njegova«, je pisal list, »je ostala v velikem siromaštvu uprav na cesti; zato ji je uredništvo nekega časopisa ponudilo prodajo lista v neki tramvajski postaji.«