Grajski pisar: Razlika med redakcijama

 

Na obeh straneh so stali na hribovju še mogočni

To, kar

raste danes, se s tedanjimi gozdi niti primerjati ne dá z

stanove in njih prepovedi!

Veselo se mu je zibalo okrog

toliko v telesno varnost kakor v nepotreben lišp.

Bil je

»No, pa sem prestar, da bi hodil na tako dolgo

pot!«

»Za svete reči ni človek nikdar prestar!

Seve, pot je

včasih po našem pogorju.

Glejte, da mu ne daste mesta

šale.

Sicer sem pa vas vedno hvalil na loškem gradu, ker

oči s tega obraza, in lice je imela, kjer se je kazala roža

pri roži.

Raztajalo se je srce pisarju in ravno pred njo je obstal

s svojim konjičem.

krenila proti Dobničanovi hiši.

Skoraj pri gospodarju se

z že skoraj popolnoma sivimi lasmi — na zeleno

tratino.

Gorenjskem!

Zatorej delajte pokoro, pokoro!«

Jerom Stopistran je izvlekel bič nekje iz svoje obleke

in tepel se je ž njim po svojem telesu, da je kar tleskalo

To so sveti ljudje!

Oj, da bi le hoteli pri nas prenočiti!«

»Mati, takovi ljudje se res ne smejo odganjati,« se je

oglasil tudi Luka z Volče.

Ko so drugi vstopili,

so ga že opazili na klopi pri peči, po kateri je bil razložil

Dolgi Jerom pa je kar sredi hiše odložil

svoj koš, iž njega izvlekel umazano prtenino in jo razgrnil

O moj

Bog, moj Bog!«

»Govoril sem s svojim očetom in menil je, naj si vzamem

v zakon deklico iz teh pokrajin, da bo služilo to v

Dejal si: ‚Kristus, pokončaj ga!’ in

mehak je bil vrag in kakor burja je odpihal iz cerkve!«

»Tudi meni se ne zdi ta vera prava,« odgovori Jerom.

»Spleteničijo vse skupaj, na koncu pa nobeden ničesar

V Kranju pa se šalijo iz nas, ti peklenski

luterani, da niti spati ne moremo mirni!«

»Zato jih bo Bog sodni dan zavrgel, he, he!« se je

oglasil šibki cerkvenik.

petelina v koprive, ki so rastle okrog ogla.

Iz hiše sta

Ta je

bila tudi Jeromov koš oprtala.

hudičev po Koroški Beli!

Ha, Ha!«

==III==

 

ni vedel drugega odgovoriti — »ženil sem se in zategadelj

sem moral od doma!«

Oskrbnik je zategnil uzdo, da se je konj spel pod njim.

 

 

»Sem, gospod milostivi!«

»Moja pa bo skrb, da iz Loke dobiš vse potrebno.

Zbogom, amice!«

poti proti Loki. Jošt Tolmajnar pa je obstal na mestu,

prava živa podoba bede in zapuščenosti!

V nekaki nezavesti je prihajal grajski pisar tisti večer

pred visoške hleve.

streho grahaste koklje, ki jo sedaj tu vrtim na ražnju, ne

vem, kaj bi bila jedla premilostiva grofica Suzana!«

»Kdo je znal, da pridete!« je odgovoril Jošt zamolklo.

 

Ali danes pa so bile ta krasni prostor zasedle te

ženske, in postelja, ki je služila dosedaj blagoslovljene

telo mlade luteranke!

Pisarju je hotela zastati kri v srcu.

 

»Kako bi govorili potem?« je vprašala Agata.

»Potem bi vas privezal tam spodaj k orehu na dvorišču in dvema hlapcema bi ukazal, da bi vas tepla do

krvi, dokler bi na kolenih ne klicali na pomoč božje naše

 

Pristopila je tudi Agata.

»Poglej,« je govorila ona dalje, »ta nesrečnež nas mori

in davi, ali vendar nosi na čelu znamenje svetega evangelija!

Toda za sveti evangelij

rada trpim!«

»Ali si videla, Suzana, kako je zvijal gorjanski obraz,

ko si mu s prstom pometala po čelu?

v rosni travi in brez uspeha poizkušal umiriti razdivjane

valove trpečega svojega srca.

==IV==

 

Blizu Zminca, na mestu, kjer je gosto jelševje rastlo na

obeh straneh ozkega pota, je srečal gospoda Vrbana človek,

zdajci stal pred Vrbanom, ki je na vse drugo mislil, nego

da se bo srečal v tej samoti z Jemejem Knafljem, očetom,

Dolgo potem, ko je bil

zmagovavec papist odšel, se je prebudil Knafelj.

se je k bližnji vodi, molil psalm in tožil milemu Bogu,

kako ga sovražniki preganjajo.

takoj zasedla vse prostore.

Pred cerkvenimi vrati je prosil

vedla v hramu božjem, da se ne bo jezil preblagorodni

gospod vitez Hohenburg.

Zato, ker ne poznate več Jezusa Kristusa,

Odrešenika svojega, od katerega imate vse: svoje otroke,

Pod svojo streho

pa ga ne sprejemate več, in mati Njegova, sveta devica

zbrani množici.

»Ti lažeš!« je kričal.

Ali gospod Vrban se ni dal preplašiti.

»Glejte ga, ta je,

Vpili so in kričali nanj, in najsirovejši so ga neprestano

tepli.

se je zaradi tega krutega ravnanja razjarila njegova duša.

 

Ovila mu je glavo z mokro prtenino, in nje solze so

se spojile z njegovo krvjo.

»Umiram!« je vzdihnil.

»In za sveti evangelij še ničesar

Od tega prostora so bili odkidali široko

gaz do potoka, ki ga je pokrivala tenka ledena skorja.

Tukaj nahajamo tisto jutro stare svoje znance.

 

 

»Vse, kar ukazuje milost vaša!«

»To je pretkan slepar,« je izpregovoril oskrbnik proti

pisarju.

Sicer bom živel toliko časa, dokler

bo hotela smrt ali pa gosposka!«

»Odvedite ga v stran,« se je zajezil oskrbnik, »in naštejte mu dvanajst gorkih!

Potem pa v Loko ž njim!

»Česa ne veš!

Jaz pa vem, da se boš poboljšala, že staremu

Tako je tarnal starec in

hitro jo je odpeljal z nevarnega mesta, da bi še dalje ne

vsi svetniki, karkoli jih je v nebesih, naj vas blagoslové

za to vprašanje!«

»Kradel je, milost vaša,« je izpregovoril eden izmed

biričev, »in lehko se mu dokaže, da je v družbi z onim v

»Pri tebi nismo dobili ni

beliča!«

»No, pa lažem,« je odgovoril Jerom.

»Ali tiste srebrnjake

božje Device!

Nas, prave kristijane, pošiljate pa v

Če bi to vedel škof, gotovo

vam vzame službo, in po vsej pravici.

zanemarjaš službo božjo.

Pazi, da ne boš ljudstvu v slab

dišalo po reformatorjih, te izpokorim in če je treba z

razbeljenim železom.

takoj v tistem hipu bilo prav močno všeč nje oko, ki je

polno pregrešnosti in zapeljivosti.

Ko je visokočastiti gospod (scilicet vitez s Hohenburga)

slišal, česa želi gospa in grofica, je izpregovoril s

pokonča!

Náte in ohranite jo meni v spomin!«

Sklonila se je, utrgala pozni cvet in s svojo belo roko

mi ga je ponudila.

Pravijo, da tam sije solnce milije in da zori

po holmih rumeno grozdje.

kraje, bom dajal slavo Bogu Očetu, Sinu in Sv.

Duhu.

Od roba je odkrušil čas mogočne skale, in te leže v vodi, ki se z velikim

šumom preriva skozi nje.

Ko je dospela družba do njega, je snel pisar klobuk z

glave ter izpregovoril z globokim poklonom: »Štel sem

Čulo se je, kako je tlesknilo telo ob kamen in kako je potem

treščilo v vodo.

Družba je okamenela.