Sama svoja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
metapodatki |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 27:
</i>
Na taka pisma navadno ni dobil nobenega odgovora, in zaman je hodil povpraševat na pošto par dnij vsako uro, katero je bil prost — in uradnik se mu je pomenljivo posmehoval, češ: »Originalen ,oče' to! Rad bi poznal njegovo ,hčerko', ki ga s svojim molkom toliko {{prelom strani}} časa muči!« — Saj ljudje so zlobni in podli, da slutijo povsod le podlost in zlobnost! Kajti povpraševalec je bil res pravi nje oče in trdosrčna dopisnica prava njega hči! —
Še jedenkrat ji je pisal takov listič, in potem je včasih vender-le dobil droben, vonjav biljet, v katerem je, od vznemirjenja trepetajoč, čital:
Vrstica 58:
»Tudi bolj nego svojo — ženo?!«
{{prelom strani}}
»Tudi, tudi, Milka! — Vse ti storim, občevala boš samo z menoj, vse ti bom kupil, česar želiš, samo vrni se v mojo hišo in ne delaj mi dalje tolike žalosti in sramote!«
Vrstica 89:
Profesor Resnik je bil dvainštirideset let star, ko mu je umrla prva soproga.
Lepa, izobražena in bogata je bila gospa Ana, vender ni bila srečna v svojem zakonu. Profesor je bil lahkoživ veseljak, ki se je zabaval po cele noči izven hiše s svojimi neženatimi kolegi, a soproga se je sama dolgočasila doma. Ljubil je ni menda nikoli; saj jo je vzel {{prelom strani}} le iz nekake hvaležne obveznosti do njenega očeta, ki ga je znatno podpiral za njegovih velikošolskih let. Ker je bila razen tega gospa Ana kot hčerka finih starišev vajena najrahlejšega in najobzirnejšega vedenja, je živela v vedni disharmoniji s svojim soprogom, ki se ni kar nič brigal za njeno voljo in mnenje ter se ni niti jedenkrat domislil, da bi jo bil radi svoje potratne lahkoživosti in žaljivega zanemarjanja prosil vsaj odpuščanja. Črez dan je bil večinoma v šoli, na večer pa je šel v gledališče, h koncertu ali h kaki drugi zabavi, in tako, ker gospa sploh ni marala za veliko družbo, sta živela on za-se in ona zase. Pozno — profesorica je že navadno spala — se je vračal domov — zjutraj pa je že zopet odhajal, ko je soproga še spala.
In vender ga je gospa Ana ljubila iz dna svoje duše, dasi mu tega iz ponosa in užaljene samoljubnosti ni povedala nikdar! Skrivaj je plakala, da je ni videl in čul nihče; kadar pa je bila v njegovi družbi, je govorila le malo in resno.
Vrstica 102:
Ni ga bila vesela Milka tega bratca; saj je takoj zaslutila, da bo sedaj izgubila pol srca in ljubezni svojih starišev. Nevoljno je torej odgovorila: »Ne maram ga!«
{{prelom strani}}
»Ali Milka — kako govoriš! Vsaka deklica ljubi bratca, da ga pestuje in se z njim igra — samo ti si taka?«
Vrstica 121:
A Vladko je dobil komaj pol leta po materini smrti davico ter v jedrnem tednu še sam šel za mamico. —
Profesor in Milka sta ostala torej sama. V tej osamelosti pa sta se oklenila s podvojeno ljubeznijo drug drugega ter se trudila oba, da se osrečujeta. Očetu je bila Milka nekak biser, na katerega je ostro pazil, kateremu je izpolnil vsako željo; čutil se je sam siroto pri dvojni svoji izgubi ter cenil in častil svojo lepo hčerko preko navadne mere. Milka pa mu je vračala vso preveliko udanost in prisrčnost {{prelom strani}} ter prenesla vso svojo ljubezen do pokojne mamice na svojega očeta. Roko v roki sta stopala vsaki dan na sprehod, živahno se pogovarjajoč kakor da ne bi bila že leto dnij skupaj. Milka je čakala navadno pred šolo očeta, odkoder sta šla največkrat v kako sladičarnico ali pa v kavarno »Pri šahu«, kjer sta ,južinala'; potem sta šla ali pa sta se peljala vedno srečno in z zadovoljnim obrazom na sprehode v okolico ter se takisto najboljše volje vračala domov. — Oče in hči sta bila nekako neločljiva; bodisi v gledališču, bodisi na koncertih, v gostilnici, v kavarni, v drevoredu ali v cerkvi, skoro vedno sta bila skupaj.
Milka se je razcvetla v krepko in visokostasno krasotico. Pri osemnajstih letih je bila tako razvita, kakor bi bila že mlada, morda dvaindvajsetletna gospa. Poleg tega pa je bil njen hod odločen in živahen.
Vrstica 128:
Tako je živela Milka po materini smrti v največji ugodnosti in obsipana z dokazi najnežnejše očetovske ljubezni tri leta.
{{prelom strani}}
== III. ==
Vrstica 137:
Milko je začelo resno skrbeti očetovo vedenje. Je-li postal tako v nervozen? že parkrat je tožil, da ima letos nenavadno trdoglave in poredne učence. — Ali ima kake druge — morda gmotne — skrbi? — Morda se je svojemu ravnatelju kaj zameril? — Ali pa — Bog ne hoti tega! — je zopet zašel v tisto veseljaško družbico, ki ga je odtegovala toliko časa pokojni mamici, kakor ji je včasih pripovedovala sama! —
Čmerna in nevoljna je sedela Milka. Zapuščena v svojem budoarju, je čitala Marlittine romane in modne časnike ter se jezila na ves svet, ki ji ugrablja priljubljeno očetovo družbo. — Kako srečna je bila prej, ko sta kramljala po cele ure sama o mamici, o Vladku, o minolih in bodočih zabavah, o slovstvu in zgodovini, katero ji je znal profesor tako zanimivo pripovedovati in razlagati; kako vesele urice sta preživela ob glasovirju, na katerem sta igrala čveteroročno ali pa pela zamenoma! — In vse to je sedaj minilo! — Zamišljen in redkobeseden sedi vedno poleg nje, listujoč v knjigi, katere pa menda niti ne vidi, ali pa nemirno stopa iz jednega kota v drugega. — Pa še nekaj je opazila Milka pri svojem očetu: pričel se je nenavadno {{prelom strani}} skrbno in izbrano oblačiti. Doslej je nosil vedno polno, široko brado, sedaj pa jo nosi modno, koničasto pristriženo; kravate si izbira vedno čudno svetle, zavratnik mora biti vsako jutro svež, rokavice vedno čiste in nove; postal je po zunanje mlajši, lepši in elegantnejši ...
»Moj Bog, — morda se papa ženi!« —
Vrstica 159:
Proti svoji navadi je prišel profesor danes takoj po jednajsti uri domov ter hitel, ne da bi bil odložil suknjo in klobuk, v Milkin budoar.
»Milka, dobro moje dete, povedati ti moram nekaj, česar boš gotovo vesela!« je začel, objemši jo ljubeznivo. A osupnil je, zapazivši, {{prelom strani}} da je hčerka vsa bleda in objokana. »Za Boga, kaj ti je dušica? — Jokala si!«
»Da, papa, ker sem zvedela, da me ne ljubiš več, ... da me misliš spoditi od hiše!« —
Vrstica 188:
»Ona ni moja mati; tvoja soproga je, nič drugega ... oh, sovražim jo, tako sovražim!« —
{{prelom strani}}
Profesor je bil bled in vznemirjen radi tega nepričakovanega silnega pojava hčerkine strastnosti. Spoznal je pa, da ni ravnal prav, ker je toliko časa prikrival svojo tajnost pred njo, ki ga ljubi iz vsega srca. Trdno je pa tudi upal, da se Milka polagoma umiri, ter zato odobraval njen sklep, da pojde k bratu župniku. — Dejal je torej resno, a ljubeznivo:
Vrstica 212:
V podgorski vasi ni strpela Milka nič dalje kot štiri tedne. Dasi je bil župnik Valentin jako vesel in zabaven mož, ki je imel poleg lepe in seveda skrbno izbrane knjižnice tudi staromoden glasovir in piškavo gitaro, in dasi je njegova spretna kuharica baš za Milkinega poseta pokazala vso svojo umetnost, venderle ji je postalo končno tako dolgčas, da je zopet odpotovala domov.
{{prelom strani}}
Papa jo je pričakoval na peronu na kolodvoru. Radosten je priskočil h kupeju, iz katerega se je prikazala hčerina ponosna in elegantna postava, in jo hotel objeti in poljubiti.
Vrstica 240:
»Zapomnite si za vselej, da bom zajutrkovala, obedovala in večerjala vedno sama v svoji sobi!« —
{{prelom strani}}
== IV. ==
Vrstica 262:
»Verjamem. — Veš, pa ne zameri, tvoj papa ni imel nikdar nič srca ... le tiho bodi! — hinavec je bil od nekdaj! — Tvoje mamice ni nikoli ljubil — uh, koliko je preplakala revica, on je pa pijančeval okoli! Uh, saj pravim!«
{{prelom strani}}
Z robcem si je drgnila oči, in res so se prikazale nekatere solze; Milka pa je gledala srepo predse.
Vrstica 284:
Nekega popoldne — bilo je konec zime — sta bili Milka in teta zopet na izprehodu; spremljala ju je tudi petorica otrok, kajti dva dečka sta že hodila v gimnazijo. Kakor navadno sta govorili tudi danes največ o profesorju in njegovi soprogi. Kar sede teta na obcestno klop, otroci pa so se kričé podili po bližnji trati.
{{prelom strani}}
»Sedi, Milka, hočem te nekaj važnega povprašati!« je dejala teta. Milka je radovedna prisedla. — »Sinoči sva se menila z možem o tebi in tvoji bodočnosti; soprog pravi, da je najbolje, da čim preje zapustiš očetovo hišo ter si začneš služiti sama.«
Vrstica 305:
»Moj Bog, tak, tak je moj papa!? — In ona bivša točajka!«
»Da, in še za živa tvoje rajne mamice sta si bila menda najboljša znanca; različne stvari kažejo celo, da sta se bila že tedaj morda ... uh, saj veš, kaj hočem reči! — Tvoja mati je bila zadnja {{prelom strani}} leta zmeraj bolna, čemerna — gospodična Pavla zdrava in postrežljiva ... neki tovariš mojega soproga ga je videl baje skoro vsaki večer ondi!«
»To je grozno, teta, kar mi pravite! — Ali je mogoče, da je moj papa ... ?«
Vrstica 326:
Milka Resnikova je bila poštna in brzojavna upraviteljica v malem trgu
{{prelom strani}}
Niti poslovila se ni od očeta, ko je šla na svojo prvo službo — samo majhen biljet mu je poslala po postreščku in se mu kratko zahvalila za denar, katerega ji je dal za takso učitelju v kurzu in za hrano teti. —
Vrstica 336:
A pri poštarjevih so bile tako čudne razmere, da si jih ni mogla razlagati. Nekatere dneve so si bili vsi silno dobri in prijazni; kar črez noč pa se je izpremenilo vreme, in naslednje jutro je bilo slišati že na vse zgodaj vikanje in zmerjanje, zatem poštarjeve rohneče kletve. Po takih skoro vsaki teden se ponavljajočih sporih se je odpeljal gospodar navadno v mesto K., kjer je ostal celi dan ter se vrnil še-le pozno v noč. Gospe njegove ni bilo par dnij na pregled; ko pa se je zopet prikazala, se je zdela Milki še bledejša.
{{prelom strani}}
»Tako sem bolna ... glavo mi hoče raznesti, in srce mi je trepetalo celo noč, da nisem mogla zatisniti očesa niti četrt ure! — Oh, blagor vam, gospica, ki ste zdravi in srečni!«
Vrstica 350:
Vender pa je pisala domov, da je izredno zadovoljna in prav srečna, ker je prosta in sama svoja gospodarica. — Da ne bodo mislili, da se kesa in ji je dolgčas po njih!
{{prelom strani}}
== VI. ==
Vrstica 370:
»Ima-li soprogo?«
{{prelom strani}}
»Jej, gospodična, kako ste čudni! Ako bi že imel gospo, ali bi vam potem pripovedovala o njem?! — Seveda je nima, a išče jo! ,Velika, vitka, lepa in elegantna mora biti!' — tako mi je že parkrat dejal. In glejte, gospodična, to bi bilo ravno za vas ...«
Vrstica 400:
Večina knjig, katere je imela Francka v velikem kovčegu brez reda, je bila Milki že znana ... slovenski leposlovni listi, nekaj zbranih spisov, par nemških klasikov ... vse to je že čitala! A če ni novega nič, se mora zadovoljiti človek s starim berilom. Že je izbrala Jurčičevega »Desetega brata«, ko ji je ponudila Francka debelo knjigo. Bila je nemška zbirka italijanskih novel, katere je spisal Giovanni Boccaccio, humanist iz 14. stoletja, po naročilu kraljice Ivane Neapoljske.
{{prelom strani}}
»Tega še nisem čitala, dasi mi je pisateljevo ime nekako znano ... Boccaccio ... aha! — sloviti italijanski pesnik ... je-li lepo to delo?«
Vrstica 431:
— A nocoj! —
{{prelom strani}}
Tako težko, z nekakim strahom in sramom je pokleknila pred podobo prečiste Device, da bi molila, pa ni mogla. Vsa je bila zmešana, vznemirjena; kri ji je plula razburkano po žilah, in neke čudne, nove slike so se ji vedno in vedno vsiljevale. —
Vrstica 450:
Stroga materina odgoja, pazno očetovo oko je zabranilo do nje dohod vsakemu prezgodnjemu čustvovanju in nepristojnemu razmišljanju. Vsaka govorica v njeni družbi je bila previdna; oče je pozorno pazil, kam jo pelje, s kom jo seznani, in kaj ji da v roke. —
Častilec! — da bi jo ljubi!; snubil, da bi jo objemal in poljubljal, pa se z njo poročil? — To bi bilo krasno! — A če bi bil tak, kakeršni so oni junaki Boccaccijevi ... oh, ne, ne — pfuj, pfuj! — Pa saj bi bil njen častilec boljši, poštenejši! — Ah, ni možno ... saj {{prelom strani}} je čitala v oni knjigi, da so vsi moški tako podli, tako nepošteni in sebični, da se le hlinijo, da so igralci, hinavci, pobeljeni grobovi! —
Pa vender so se že pomožile tri njene prijateljice, in vse tri so srečne, vesele! Še vedno ljubijo svoje može, dve celo tudi že svojega otročička ... torej ni vse varka in podlost! —
Vrstica 478:
Torej mora ostati, če noče domov, kjer se ji bodeta rogala oče in — Pavla!
{{prelom strani}}
Ostala je užaljena, razkačena. Z nikomer ni občevala, ampak tičala zaklenjena v svoji sobici, ali pa pohajala po trški okolici. Obedovala je od onega ponočnega dogodka vedno sama; družba poštarjeva in Franckina se ji je gabila. Tudi knjig si ni izposojala več. —
Vrstica 501:
»Tiho, Neža, tiho! — Plačam ti, podarim ti še, kolikor hočeš ... samo tiho bodi radi sramote!«
Vrata so se zaprla za njima, in tudi Milka je zopet sedla za pisarniško mizo. Nepopisno je bila razburjena. V taki hiši si mora služiti kruh ona, ki je bila vajena le plemenitih, omikanih ljudij! — O, da bi mogla proč iz te Sodome! A obsojena in kakor zakleta je na to mesto. — Domov, domov! — je klicalo vse po njej, kjer te sprejme ljubeči oče z razprostrtimi rokami, kjer ne boš slišala in videla {{prelom strani}} tako sramotnih prizorov! — Zaman. Ponos njen in ljubosumno sovraštvo do Pavle sta premagala vse pomisleke.
S solznimi očmi je hitela pisati, da bi mogla čim preje iz te hiše v naravo, kjer se vsaj nekoliko potolaži in umiri.
Vrstica 539:
»Žal, da ne, sam sem. Samo mati še živi, dvainšestdeset let je že stara. Vesela bo, če vas bom smel predstaviti ji kot hčerko svojega najljubšega učitelja.«
Preprosto in odkritosrčno govorjenje Logarjevo je izredno ugajalo Milki. Takoj se je spomnila Franckinih besed: »Jej, gospodična, lep in bogat, pa vender prav prijazen gospod!« — In res je bil lep! Tisti črni, bujni kodri so mu tako dražestno krožili čelo, in mali, drzno navihani {{prelom strani}} brki pod nekoliko vpognjenim nosom so mu pristajali tako krasno.
»Čujte, gospica!« je začel zopet živahno. »Skončajte svoje pisanje; jaz stopim ta čas h gospodu poštarju radi neke pogodbe, potem se pa popeljete kar precej z menoj. — Da?«
Vrstica 572:
»Družbe nimam nobene prave, dela tudi ni toliko, tako da mi je včasih res ...«
{{prelom strani}}
»Oh, gospodična, pa tista hiša! — Sramota za ves okraj! Pa kaj, ko je sam župan! Bogat je, povsod ima polno prijateljev in dolžnikov ... dela kar hoče! — Veste, gospodična, vsaki dan morate priti k nam ... tu-le ali pa v vrtni lopi bova sedeli, pa kramljali ...
Vrstica 588:
»Želim Ti, da bi bil v svojem zakonu ravno tako stanovitno zadovoljen in srečen, kakor sem jaz s svojim stanom! Vrnila pa se ne bom nikdar več, da veš, papa!« —
{{prelom strani}}
== VIII. ==
Vrstica 604:
Pozabila sta na vse, postala slepa in gluha za vse ozire in ovire, pa se v sladkem sanjarjenju ljubila. Bila sta srečna!
{{prelom strani}}
No, pa prišlo je, kakor je pač moralo priti! —
Vrstica 630:
Končno pa se je vender opogumil.
{{prelom strani}}
Sama sta sedela v skupni veliki sobi, ki je bila nekak salon, ter prebirala došle časnike. Zunaj je tulila vijavica in krepko zanašala na okenska stekla zledenele snežinke. Zvečer je bilo, in na mizi je gorela svetilka.
Vrstica 666:
»Moram jo vzeti, moram, ker ... ker ...«
{{prelom strani}}
Ni mu šla iz grla prava beseda, a vender ga je razumela mati. Kakor otrpla je obstala pred njim, a zatem se ji je stemnilo čelo, in s tresočimi se ustnicami je siknila besedo: »Norec!« —
Vrstica 706:
»Če se bo pa upiral Pepe? Šent, sitna stvar!« —
{{prelom strani}}
»Ravno zato sem prišla k vam, da se posvetujemo. Ne morem se odločiti, dasi premišljujem že dolgo.«
Vrstica 730:
<blockquote>»Preljubljena Milka!</blockquote>
<blockquote>Ves potrt Te obveščam, da sem sinoči zopet govoril z materjo radi Tebe in sebe. Strašno! — Mati je trmoglava kot nihče na svetu. Rada Te ima, toda — bogata nisi, pa pregosposka se ji zdiš; zato ... Moj Bog, koliko sem trpel in še trpim! — Toda ne obupaj, ljubica zlata! —- Tvoj sem, vedno ves Tvoj — ne udam se! Ako ne bo drugače, {{prelom strani}} si poiščem začasno kako službo, da se poročiva; saj mati tudi ne bo vedno taka. Potem pa bova vender-le dosegla vse!</blockquote>
<blockquote>Torej ostani pogumna! — Preveč sem ogorčen in žalosten, da bi mogel danes k Tebi! — V duhu Te srčno poljublja</blockquote>
Vrstica 759:
»Potrpi, Milka, v štirinajstih dneh se vrnem, tedaj bom poskušal še zadnjikrat pregovoriti mater — sicer poprosim kake službe pri železnici ali pri pošti!«
»Vrni se čim preje ... ne múdi se, delaj; saj vidiš, da si sama v tem položaju ne morem prav nič pomagati! — Domov ne morem, nečem, ne smem! — Službo bom morala že črez par mesecev pustiti {{prelom strani}} — ter že radi tebe ne morem ostati — do koga se naj potem, za Boga milega, obrnem? — Samo ti si moja rešitev, sicer sem uničena!«
»Prisegam ti, da storim vse, a sedaj moram iti. Pogum, Milka!«
Vrstica 787:
To je bila zadnja beseda oficijalova, in Milka je razumela to ,željo' ...
»Samo še danes naj ostanem — pričakujem pismo z doma — še do jutri opoldne mi pustite sobo, gospodična!« je prosila Francko, {{prelom strani}} a iz očij so ji drle solze, katere ji je iztiskala silna srčna bolest in ponižanje pred to žensko, ki se ji je studila.
»Jej, Milka, seveda! — Kolikor časa hočete, saj se mi tako smilite, ker ste bili tako ... tako neprevidni.«
Vrstica 796:
In surovo se smejé, jo je zapustila samo v sobici. — Milka pa je zrla srepo pred-se in polglasno mehanično šepetala: »Boccaccio, Boccaccio!« —
{{prelom strani}}
== X. ==
Vrstica 817:
Ko se je dekla vrnila po posodo, je rekla Milki: »Francka so rekli, da je voz naprežen; pripravite se, ob šestih morate biti z Martinom že na kolodvoru!«
»Da, da,« je odgovorila Milka kot v spanju. Hlapec je prišel v njeno sobico ter odnesel kovčeg na voz. Potem je šla še sama ven {{prelom strani}} ter sedla poleg hlapca, ki jo je že čakal. — Nihče se ni poslovil od nje; celo Francka se ni prikazala od nikoder. A Milka tega niti zapazila ni; nje duša je bila odsotna ...
Molčala sta vso pot. Mraz je bilo, in sneg je naletaval. Ko sta došla na kolodvor, ji je preskrbel Martin celo vozni listek. —
Vrstica 842:
Oh, srečna, blažena je bila nekdaj v gorkem svojem budoarju, v družbi rahločutnega očeta, ki jo je ljubil kot svojo dušo, ki je plakal, ko mu je odrekla svojo ljubav! — Kako čista, kako mirna je bila tedaj! — Kako sladki so bili trenotki, ko se je zavedala svoje elementarno vzbujene ljubezni do Logarja — kako blažena v njegovih objemih, na njegovih ustnicah! — Minilo, vse minilo! —
{{prelom strani}}
Sama na vsem svetu; kdo ve, kje je Logar, in kdaj se vrne, da bi jo rešil! — Zapuščena, zasramovana od sorodnikov, izpojena iz službe na mraz — v smrt! —
Vrstica 875:
Kako se je to zgodilo? —
{{prelom strani}}
Spletka, katero so bili skovali poštar s Francko in stara Lo-garica, se je popolnoma ponesrečila. Pepe je, prišedši v Osek, kmalu spoznal, da je bilo vse skupaj zlobna intriga. Nato se je vrnil razjarjen domov, a prišel je prepozno. Videč, da so mu pregnali tudi bedno ljubimko, se je odpeljal naravnost za Milko. Našel jo je v hudi vročnici. Ostal je v mestu, saj mu je obupajoči profesor odpustil vse, videč ga tako skesanega in pripravnega za vsako žrtev Milki v korist.
| |||